# Beletrina

Večina vsebine je v slovenščini.

## Documentation Sets

## O Beletrini

Beletrina je uveljavljena slovenska založba in digitalna platforma za branje in poslušanje. Ponuja e-knjige, zvočne knjige, filme, serije in podkaste v okviru naročnine ter posameznih nakupov.

## Ključne besede

založba, e-knjige, zvočne knjige, filmi, serije, podkasti, branje, poslušanje, naročnina, slovenska literatura, Beletrina

## Strani

- [Podkasti o marketingu](https://beletrinadigital.si/podkasti/podkasti-o-marketingu)
- [Serije](https://beletrinadigital.si/filmi/serije)
- [Sodobni romani 20 in 21 st.](https://beletrinadigital.si/e-knjige/sodobni-romani-20-in-21-st)
- [Sodobni romani](https://beletrinadigital.si/zvocne-knjige/sodobni-romani-zvocne)
- [Filmi](https://beletrinadigital.si/filmi)
- [Podkasti o financah](https://beletrinadigital.si/podkasti/podkasti-o-financah)
- [Drama](https://beletrinadigital.si/filmi/animacija)
- [Kriminalke in trilerji](https://beletrinadigital.si/e-knjige/kriminalke-in-trilerji)
- [Kriminalke in trilerji](https://beletrinadigital.si/zvocne-knjige/kriminalke-in-trilerji-zvocne)
- [Triler](https://beletrinadigital.si/filmi/triler)
- [Vse epizode](https://beletrinadigital.si/podkasti/vse-epizode)
- [Biografije in spomini](https://beletrinadigital.si/e-knjige/biografije-in-spomini)
- [Biografije in spomini](https://beletrinadigital.si/zvocne-knjige/biografije-in-spomini-zvocne)
- [Romantika](https://beletrinadigital.si/filmi/romantika)
- [E-knjige](https://beletrinadigital.si/e-knjige)
- [Beletrinin izbor podkastov](https://beletrinadigital.si/podkasti/beletrinin-izbor-podkastov)
- [Ljubezenski romani](https://beletrinadigital.si/e-knjige/ljubezenski-romani)
- [Ljubezenski romani](https://beletrinadigital.si/zvocne-knjige/ljubezenski-romani-zvocne)
- [Zvočne knjige](https://beletrinadigital.si/zvocne-knjige)
- [Muzikal](https://beletrinadigital.si/filmi/muzikal)
- [Za otroke in mladino](https://beletrinadigital.si/e-knjige/za-otroke-in-mladino)
- [Za otroke in mladino - Zvočne knjige](https://beletrinadigital.si/zvocne-knjige/za-otroke-in-mladino-zvocne-knjige)
- [Podkasti](https://beletrinadigital.si/podkasti)
- [Komedija](https://beletrinadigital.si/filmi/komedija)
- [Klasični romani do 20. st.](https://beletrinadigital.si/e-knjige/klasicni-romani-do-20-st)
- [Klasični romani](https://beletrinadigital.si/zvocne-knjige/klasicni-romani-do-20-st-zvocne)
- [Magazin](https://beletrinadigital.si/prispevki)
- [Priročniki](https://beletrinadigital.si/e-knjige/prirocniki)
- [Naročnine](https://beletrinadigital.si/narocnine)
- [Kratke zgodbe in esejistika](https://beletrinadigital.si/e-knjige/kratke-zgodbe-in-esejistika)
- [O Beletrini Digital](https://beletrinadigital.si/o-beletrini-digital)
- [Akcija](https://beletrinadigital.si/filmi/akcija)
- [Priročniki](https://beletrinadigital.si/zvocne-knjige/prirocniki-zvocne)
- [Beletrinin izbor](https://beletrinadigital.si/filmi/beletrinin-izbor)
- [Pogosta vprašanja](https://beletrinadigital.si/pogosta-vprasanja)
- [Beletrinin izbor zvočnih knjig](https://beletrinadigital.si/zvocne-knjige/beletrinin-izbor-zvocnih-knjig)
- [Kontaktirajte nas](https://beletrinadigital.si/kontaktirajte-nas)
- [Vse zvočne knjige](https://beletrinadigital.si/zvocne-knjige/vse-zvocne-knjige)
- [Vse serije](https://beletrinadigital.si/filmi/vse-serije)
- [Politika zasebnosti](https://beletrinadigital.si/politika-zasebnosti)
- [Vsi filmi](https://beletrinadigital.si/filmi/vsi-filmi)
- [Piškotki](https://beletrinadigital.si/piskotki)
- [Typical](https://beletrinadigital.si/typical)
- [Sections](https://beletrinadigital.si/sections)
- [Lestvice](https://beletrinadigital.si/lestvice)
- [Humanistika in družboslovje](https://beletrinadigital.si/e-knjige/humanistika-in-druzboslovje)
- [Avtorji](https://beletrinadigital.si/avtorji)
- [Naravoslovje, tehnika in matematika](https://beletrinadigital.si/e-knjige/naravoslovje-tehnika-in-matematika)
- [Sections datocms](https://beletrinadigital.si/sections-datocms)
- [Zgodovinski, vojni, pustolovski romani](https://beletrinadigital.si/e-knjige/zgodovinski-vojni-pustolovski-romani)
- [Strokovna literatura](https://beletrinadigital.si/e-knjige/strokovna-literatura)
- [Splošni pogoji](https://beletrinadigital.si/splosni-pogoji)
- [Erotika](https://beletrinadigital.si/e-knjige/erotika)
- [Turistika in potopisi](https://beletrinadigital.si/e-knjige/turistika-in-potopisi)
- [14-dnevni brezplačni preizkus](https://beletrinadigital.si/14-dnevni-brezplacni-preizkus)
- [Periodika](https://beletrinadigital.si/e-knjige/periodika)
- [Navodila](https://beletrinadigital.si/navodila)
- [Stripi in mange](https://beletrinadigital.si/e-knjige/stripi-in-mange)
- [Navodila za odpiranje e-knjig na Inkbook bralniku](https://beletrinadigital.si/navodila-za-odpiranje-e-knjig-na-inkbook-bralniku)
- [Poezija in dramatika](https://beletrinadigital.si/e-knjige/poezija-in-dramatika)
- [Kako vklopim podnapise pri filmih in serijah](https://beletrinadigital.si/kako-vklopim-podnapise-pri-filmih-in-serijah)
- [Kulinarika](https://beletrinadigital.si/e-knjige/kulinarika)
- [Navodila za odpiranje e-knjig na Inkbook bralniku 2](https://beletrinadigital.si/navodila-za-odpiranje-e-knjig-na-inkbook-bralniku-2)
- [Humor in satira](https://beletrinadigital.si/e-knjige/humor-in-satira)
- [BREZPLACNIH50-Nabor vsebin](https://beletrinadigital.si/brezplacnih50-nabor-vsebin)
- [Romantične E-knjige](https://beletrinadigital.si/e-knjige/romanticne-e-knjige)
- [Navodila za branje e-knjig na InkBook bralnikih Solaris in Focus Plus](https://beletrinadigital.si/navodila-za-branje-e-knjig-na-inkbook-bralnikih-solaris-in-focus-plus)
- [Fantazijski in ZF romani](https://beletrinadigital.si/e-knjige/fantazijski-in-zf-romani)
- [Navodila za odpiranje e-knjig na Inkbook bralnikih Calipso Plus in Focus](https://beletrinadigital.si/navodila-za-odpiranje-e-knjig-na-inkbook-bralnikih-calipso-plus-in-focus)
- [Pustolovske E-knjige](https://beletrinadigital.si/e-knjige/pustolovske-e-knjige)
- [Kako odpreti e-knjigo na osebnem računalniku](https://beletrinadigital.si/kako-odpreti-e-knjigo-na-osebnem-racunalniku)
- [Beletrinin izbor E-knjig](https://beletrinadigital.si/e-knjige/beletrinin-izbor-e-knjig)
- [Vse E-knjige](https://beletrinadigital.si/e-knjige/vse-e-knjige)
- [Navodila za ogled filmov na TV zaslonu](https://beletrinadigital.si/navodila-za-ogled-filmov-na-tv-zaslonu)
- [Beletrina Digital kot darilo? Ideja z globino!](https://beletrinadigital.si/podarite-beletrino-digital)
- [Navodila za odpiranje e-knjig na PocketBook bralnikih](https://beletrinadigital.si/navodila-za-odpiranje-e-knjig-na-pocketbook-bralnikih)
- [Nakladaraton](https://beletrinadigital.si/nakladaraton)
- [Poetični Bingo](https://beletrinadigital.si/poeticni-bingo)
- [Vnos aktivacijske kode](https://beletrinadigital.si/vnos-aktivacijske-kode)
- [Prenos in uporaba mobilne aplikacije Beletrina Digital](https://beletrinadigital.si/prenos-in-uporaba-mobilne-aplikacije-beletrina-digital)

## Prispevki

### KNJIGOOBET: Septembrski knjižni pobegi med Kleopatro in kraljem grozljivk

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/knjigoobet-septembrski-knjizni-pobegi-med-kleopatro-in-kraljem-grozljivk

_Avtor: Petruša Golja_

Septembrski Knjigoobet odpira vrata v jesen s svežim izborom branja: od Kleopatre in novega biografskega romana Vesne Milek do kriminalk, poezije, Homerjeve Odiseje, Kingove Dolores Claiborne in južnokorejskega Mandlja.

Če septembra pregovorno pravimo, da morajo šolarji spet sesti »za knjige«, vas Knjigoobet, ki knjižne novosti obeta ne glede na koledar ali generacijo, ponovno vabi k branju. Jesen že šumi v pesmih mladega slovenskega pesnika, pa tudi v novem trilerju vsem znanega avtorja grozljivk, morda pa vas prepriča literarni pobeg v stari Egipt ali na popotovanje domov s Troje. To in še mnogo več je spet novega med policami.

## **Vesna Milek, Kleopatra: novi svet (Beletrina)**

Vesna Milek se vrača z drugim delom zgodbe o zadnji ptolemajski kraljici (prvi, Naj se zgodi, je izšel leta 2024). Sodobni biografski roman se osredotoča na razkol med Zahodom in Vzhodom, politične spletke in osebne dileme kultne glavne junakinje, ob tem pa ponuja tudi ljubezensko zgodbo, skoraj tako slavno, kot je njena protagonistka, med Kleopatro in rimskim politikom Markom Antonijem. Pripoved, ki Kleopatri podeli glas, vstopa tudi v sedanjost ter s premisleki komentira aktualne in večno aktualne teme. Predvsem pa reflektira vlogo ženske, katere kult je premostil stoletja, hkrati pa tudi vlogo ženske v zgodovini in mitu, ki ga o njej ustvarja sedanjost. Suspenz, strast in družbeni komentar – vsega trojega se lahko vnaprej veselite v Novem svetu.

## **Avgust Demšar, Zadnja večerja (Založba Pivec)**

Zbirka kratkih kriminalnih zgodb Avgusta Demšarja prepleta dve avtorju ljubi področji – kriminalke in sodobno vizualno umetnost. V raznolikih pripovedih se odstirajo dileme našega časa, ki jih umetnost lahko katalizira, poustvarja – ali sproži. Posebnost zbirke je povezava vsake zgodbe z resničnim delom vizualne umetnosti, ki jo je navdihnilo in ki si ga lahko s pomočjo QR-kode v opombah bralci tudi ogledajo. Ta interaktivni nabor kriminalk je napeto in inovativno branje, polno presenečenj v že znanem avtorjevem slogu.

## **Vid Karlovšek, Destrukcije (Črna skrinjica)**

V pesniški zbirki Destrukcije avtor preigrava univerzalne teme minljivosti, ljubezni in jezika. V fragmentiranih ritmičnih sekvencah ustvarja nekoliko temačen prostor premisleka, ki ga naseli tudi v bralcu. Njegov pesniški svet je stanje upora in razgradnje, ki se tako v jeziku kot v podobah konstantno konfrontira sam s seboj.

## **Boštjan Troha-Karo, Kako igrati šah v temi (Beletrina)**

V napetem trilerju boste spoznali antijunaka Tima, povzpetnika prve vrste, za katerega se bralec težko odloči, ali mu privošči zmago ali poraz. V igri moči, v kateri ena napačna poteza lahko pomeni padec s šahovnice, boste z romanom popotovali od pariških bulvarjev do bruselskih političnih spletk, v Kairo, v Istro in še dlje po zemljevidu. Notranji razkol junaka med pohlepom in ljubeznijo, med obvladanostjo in nebrzdano strastjo ga lahko privede na rob … ali ga bo pahnil tudi čezenj, boste prebrali sami.

## **Homer, Odiseja (Mladinska knjiga)**

Če vas je nenadoma popadla želja po klasiki, morda zaradi poletne filmske evforije ali pa zaradi kakšnega drugega antičnega prebliska, lahko v roke vzamete novo izdajo znamenite zgodbe o Odisejevem popotovanju domov. Od Troje vas bo čez morje in mimo mnogih pošasti varno popeljal prevod Kajetana Gantarja.

## **Juan Gómez-Jurado, Rdeča kraljica (Beletrina)**

Prvi del kriminalne trilogije španskega pisatelja, ki je osvojila bralce po svetu, je dosegel tudi naše knjižne police. Briljantna, a s tragedijo zaznamovana preiskovalka Antonia Scott mora skupaj s suspendiranim policistom Jonom razrešiti dva povezana zločina. Organizacija Rdeča kraljica detektiva pošlje na misijo, katere neslutene mračne razsežnosti ju potegnejo v nevaren vrtinec, v katerega boste nedvomno hoteli vstopiti z njima.

## **Maja B. Kranjc, Kjer teče košuta (Mladinska knjiga)**

Drugi roman Maje B. Kranjc, ki je prejel nagrado modra ptica, prepleta usodi slovenske gimnazijke in sirskega begunca, dveh mladostnikov, ki se iz zelo različnih razlogov podata v beg. Ona beži pred sponami družbenih zahtev in pritiskov, pred sliko življenja, ki je bilo zanjo vnaprej pripravljeno, on pa pred vojno, nasiljem in izgubami, ki so mu sledile na pot. Pripoved, ki sopostavlja dva svetova in dve realnosti, čeprav se dogajata v isti državi, ima močen psihološki naboj. Vez, ki se stke med mladostnikoma – katerih imena izvemo šele, ko izvemo dovolj njune zgodbe –, razkriva, kaj imata lahko skupnega človeka s povsem različnimi družbenimi in psihološkimi izkušnjami sveta in kako lahko včasih sebe spoznamo šele, ko spoznamo drugega.

## **Stephen King, Dolores Claiborne (Beletrina)**

Protagonistka se zaradi smrti delodajalke znajde na policijski postaji. A to ni edini razlog, da je policiji sumljiva: trideset let prej je namreč na majhnem otoku v skrivnostnih okoliščinah umrl njen mož. Napeta pripoved izpod peresa kralja grozljivk je tokrat nekoliko bolj osebnoizpovedna, saj protagonistka zgodbo pripoveduje sama, v dolgem zaslišanju na policiji. Kako razpad zakona in usodi dveh žensk, ki imata veliko več skupnega, kot se zdi, privedejo do kriminalnega zapleta? To lahko odkrijete le, če odprete knjigo.

## **Sohn Won-pyung, Mandelj (Beletrina)**

Mandelj, prvenec južnokorejske pisateljice Sohn Won-pyung, se posveča likom, ki prepogosto ostanejo brez (literarnega) glasu. Protagonist Jundže, ki čustev ne doživlja na enak način kot okolica, mora po tragičnem dogodku stopiti iz varnega zavetja življenja z mamo in babico ter se sam spopasti s svetom. V sošolcu, ki ga sprva ustrahuje, najde nepričakovano prijateljstvo, ob prvem spletanju odnosov pa se pojavijo tudi preizkušnje, ko mora izkazati pogum in preseči meje znanega sveta, da bi pomagal bližnjim. Roman, ki je bil preveden v številne jezike in je dobil tudi nagrado za mladinsko fikcijo, odpira vprašanja o sočutju in prijateljstvu ter o vsem, kar človeka v odnosih z drugimi najbolj zaznamuje.

### GLOBOKO V GOZDU - odlomek iz knjige

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/globoko-v-gozdu-odlomek-iz-knjige

_Avtor: Irena Štaudohar_

Ob nominaciji Irene Štaudohar za letošnjo Rožančevo nagrado izpostavljamo njeno knjigo Globoko v gozdu: O divjem in intimnem, v kateri se novinarka, dramaturginja in publicistka podaja v prostor med naravo, spominom in človeško notranjostjo.

Dragi Peter,

bila je huda zima. Danes takšnih ni več. Več kot meter snega. Reke so zamrznile, na oknih so bile odtisnjene ledene rože kot duhovi mrtvih rastlin. Nekaj dni pred božičem. Bil je prehlajen in ni se počutil dobro, a vseeno se je po službi odločil, da bo šel z avtobusom v Belo krajino. V vas na koncu sveta, kjer je bila pri njegovih starših na počitnicah njegova hči. Stara je bila dve leti. 

Oblečen je bil v črn plašč in obleko s kravato in obut v zloščene čevlje, s sabo je imel črno torbo, v kateri je imel šestila, ravnila in različne načrte – za hišo, o kateri je sanjal, za ceste in mostove, ki jih je projektiral. Doma je ženi napisal kratko sporočilo in ga pustil na hladilniku – da se bo, kljub vremenu, skušal prebiti do vasi. Napisal je tudi, da je kupil sanke za otroka in da jo ljubi. Vedno ji je puščal nežna sporočila, tudi takrat, kadar je šel samo v trgovino, v mesto ali v službo. Imel je posebno, lepo pisavo. Nagibala se je na desno, kot da jo premika veter. Čeprav je pisal na papir brez črt, so bile besede vedno v ravni vrsti, in zdelo se je, kot da lebdijo.

Ta sporočila je mama po njegovi smrti shranila v posebnem rjavem albumu, ki ga je lepo listati, saj ima vsaka stran še eno, prozorno in šumečo, na kateri so odtisnjeni reliefi cvetlic. Kot ledene rože. Kot iluzija med dvema realnostma. Ko sem bila najstnica, sem ure in ure prepisovala njegove stavke, da bi se pisava pretopila v mojo roko. Počasi sem res začela pisati kot on, vendar ne tako lepo. Na papirju brez črt moje besede odnaša v globino, kot da jih k sebi vleče sila zemlje.

Neskončno si je želel otroka. In ko sem se rodila in sem doma ležala v posteljici, ni mogel spati od veselja. Ponoči je vstal, sedel ob meni in me gledal, kako spim.

Bil je lep, imel je modre oči, nežen obraz, bil je tako zanimiv in srečen. Pameten. Ni še tako dolgo nazaj, ko mi je neki gospod iz Primorske pisal, da pozna moj priimek. Vprašal me je, ali je bil morda moj oče Peter. Da, bil je. In potem mi je napisal, da sta skupaj študirala v Ljubljani in da se ga še vedno spominja, da nikoli več v življenju ni srečal tako lepega in tako pametnega človeka, kot je bil Peter. Čeprav je že več kot petdeset let, odkar je umrl, velikokrat srečam ali spoznam nekoga, ki se ga spominja, ki pozna zgodbe o njem, ki je poznal nekoga, ki je poznal njega. Ko sem bila mlajša in sva z mamo hodili na obiske v hišo mojih starih staršev, so kot v nekem čudnem ritualu na obisk vedno prihajale starejše ženske iz vasi, oblečene v črno, z ruto na glavi, kot grški zbor. Božale so me po glavi, jokale in govorile, kako zelo sem mu podobna, kako žalostno je, da je umrl, kakšna tragedija je to bila in kako prijazen je bil. Isti Peter, so šepetale.

Moj oče je mitološki junak. Z mamo sta bila poročena le tri leta, in čeprav ima malo spominov nanj, poznam vse. Čisto vse. Kako sta se prvič srečala, kako sta preživela noč v Alpah, šla na izlet na izvir Soče, hodila v kavarno, poslušam zgodbe o tem, kako je spoznal njene starše, kako je jokal, ko je lovec ustrelil kukavico ...

Še danes mi vsakič, ko pridem domov, mama govori o njem. To je bila velika romantična ljubezen.

Se ga spomnim? Ne. Morda. Spomini iz otroštva so velikokrat lažni, posrkamo to, kar so nam pripovedovali drugi, in sestavimo neko imaginarno podobo, ki potem postane del nas, del naše identitete.

Spomnim se zelene barve, ker sva, kot pripoveduje mama, rada hodila po dvorišču steklarne, ki je bila v bližini, in pobirala velike kristale stekla, ki niso želeli postati okna. Kako nastane steklo? Iz peska. Peščena ura, ki zagori.

Spomnim se lomljenja stekla pod nogami. Nekoč sva domov prinesla velik zelen kristal, ki ga imamo še danes in se mi zdi dragocen kot starodavni kitajski žad. Spomnim se, da me je nekdo nosil na ramenih, in občutka, da sem bila takrat zelo blizu neba. In spomnim se šumenja vode, ker me je rad peljal k vodnjaku na železniški postaji, v katerem so bile zlate ribice. Morda imam prav zato še danes tako rada vodnjake, tiste veličastne v Rimu, na katerih so kipi debeloličnih obrazov, ki jim iz odprtih ust teče voda kot sila besed, pa tudi tiste majhne v mestnih parkih, kjer deček drži v naročju raco, ki bruha vodo. Prostor je tisti, ki spodbuja spomin, ne čas.

Včasih se poskušam spomniti še česa: obraza, vonja, dotika … Potopim se globoko v svojo zavest, kot da bi se potapljala v morju, a lahko pridem le do določene globine, naprej ne morem, kot da me nekaj ne spusti blizu. Nevrologi pravijo, da se najbolj spominjamo svetlih stvari in dni – poletja, bleščanja vode, svetlega horizonta, jutranje zarje ... Skušam se spomniti svetlobe in njega. Njega v svetlobi. Prikažejo se mi le njegove fotografije, ki jih kmalu prežge sonce in včasih tudi tema.

Ta svetloba je praznina, špranja v drug svet, v domišljijo, v trenutke, ko ga ni bilo več, a se mi je zdel prav tako živ. Sanjati z odprtimi očmi. To sem bila jaz, ko sem bila majhna, in to je občutek, ki se je podaljšal vame za vedno – bolj resnična v svetovih v svoji glavi kot v realnosti. Sanjarka. Moja najljubša stvar v šoli je bila – gledati skozi okno in sanjariti. Ali danes sploh še kdo uporablja to besedo? Je danes sploh še kdo sanjav?

### Poletno raziskovanje globin: ŠKOLJČNATI DELFIN

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/poletno-raziskovanje-globin-skoljcnati-delfin

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Poletje ni le čas svetlobe, vročine in dolgih dni, ampak tudi čas potopov: v morje, v domišljijo, v neznane svetove in v zgodbe, ki nas odnesejo nekoliko globlje.

**Školjčnati delfin** (*Delphiconcha spiralis*) je skrivnostni prebivalec globin, ki na hrbtu nosi velikansko spiralasto lupino. Ta ni le oklep, ampak nekakšen podvodni zvočni arhiv: vanjo se ujamejo klici kitov, pokanje ledenikov, podvodni potresi in drugi zvoki oceana. Ko se školjčnati delfini srečajo, drug drugemu predvajajo zvoke, ki so jih zbrali na dolgih poteh. Tako naj bi si izmenjevali nekakšne zgodbe morja. Ob nevarnosti se žival skoraj v celoti skrije v lupino, iz nje pa spusti najglasnejši shranjeni zvok in z njim prestraši napadalca.

### Janja Klasinc: »V površnost gremo.«

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/janja-klasinc-v-povrsnost-gremo

_Avtor: Maja Megla_

Intervju z Janjo Klasinc, novinarko, urednico, nekdanjo dopisnico iz Beograda in avtorico knjige Enkrat novinarka, vedno novinarka, je pogovor o novinarstvu kot načinu življenja.

**Janja Klasinc (1955) je bila po diplomi iz novinarstva najprej novinarka na slovenski televiziji, nato politična komentatorka Dela in zatem odgovorna urednica Jane. Potem je prišla ponudba, ki je ni mogla zavrniti. Postala je dolgoletna dopisnica iz Beograda, sprva za časnik Delo in kasneje za slovensko televizijo. Tja je odšla leta 1988 v času vzpona populistične srbske politike, razmaha nacionalizmov, nemirne razgradnje Jugoslavije, neizbežnega izstopa Slovenije ter njene osamosvojitve. V času razpada nekdanje države in na začetku krvavih vojn na Balkanu je bila tam, na oni strani meje, v Srbiji, odrezana od domovine, saj so bile s Slovenijo pretrgane vse komunikacijske povezave.**

**Domov se je vrnila kot odlična poznavalka Balkana in njegovih zapletenih zakulisnih razmer. Postala je urednica notranje politike in nato odgovorna urednica v časniku Republika. Po njegovi ukinitvi je novinarstvo zapustila ter se zaposlila v državni upravi na področju evropskih zadev in zunanje politike. Dva mandata je bila poslanka in predsednica odbora za zunanjo politiko. Zatem je na zunanjem ministrstvu do upokojitve analizirala razmere na Zahodnem Balkanu. Po upokojitvi se je vrnila v novinarstvo kot komentatorka.**

**Avtobiografija z naslovom Enkrat novinarka, vedno novinarka je njen knjižni prvenec, ki je nedavno izšel pri založbi Sanje. V njem se spominja znanih novinarjev, politikov in umetnikov, ki so pomembno, v dobrem in v slabem, zaznamovali njeno življenjsko pot. Med njimi so Milan Kučan, Janez Drnovšek, legendarna novinarka CNN Christiane Amanpour, nekdanji predsednik Srbije in vojni zločinec Slobodan Milošević, v atentatu ubiti nekdanji srbski predsednik vlade Zoran Đinđić, Borut Pahor, Janez Janša, Igor Bavčar, Zoran Janković in številni drugi, med njimi Zdravko Čolić in Momčilo Bajagić – Bajaga.**

**Njena pričevanja so dragoceni dokumenti časa. Je odločna, odprta in neposredna, ne varčuje z besedami in ne leporeči. Zmožna je pogledati večplastno, z različnih zornih kotov, in priznati problematičnim ljudem tudi njihove dobre strani.**

**»Novinarstvo je način življenja,« zapišete v knjigi. Kot dolgoletna novinarka se strinjam z vami. Nimamo delavnika, saj smo vedno na preži za zanimivimi zgodbami. Brskamo po zakulisjih, instinktivno zaznamo manipulacije. Kot pišete, »opazimo stvari, ki jih drugi ne opazijo«. Kakšni so bili vaši novinarski normativi oziroma obrtna vodila? Kaj je pravzaprav dobro novinarstvo?**

Verjetno se strinjate, da je najprej potreben talent. Sledi znanje. Novinar se mora vse življenje izpopolnjevati. Veliko mora brati, poslušati, obiskovati strokovna usposabljanja in se učiti od tistih, ki vedo in znajo več od njega. Zanimati ga morajo različna področja, ne le ozka strokovnost. Suveren je lahko šele takrat, ko precej ve o tematiki, o kateri piše.

Pomemben pogoj za uspeh je resnicoljubnost. Bralcu, poslušalcu in gledalcu moramo posredovati resnične in ne lažne informacije. Preverjati jih moramo pri več virih in na problem gledati s čim večje distance. Pri pisanju poročil ne smemo biti navijači, res pa si to lahko privoščimo v komentarjih. Na slednje sta me moja vzornika Jurij Gustinčič in Dragiša Bošković, o katerih pišem v knjigi, posebej opozarjala.

**Danes sodobno novinarstvo tekmuje z umetno inteligenco in družbenimi omrežji ter je sočasno v primežu lastnikov, ki želijo za čim manj denarja imeti čim več. Kakšna bi bila vaša diagnoza, kam gremo?**

Gremo v površnost. Za to ne bom krivila umetne inteligence, saj jo vidim zgolj kot orodje, ki zbira informacije iz različnih virov. Velika zmota je misliti, da so njeni zapisi vedno pravilni in najboljši. Enako velja za družbena omrežja. Morda so kdaj resnični, pogosto pa so zavajajoči. Tudi v 21. stoletju je treba informacije preverjati, umetna inteligenca jih ne. Novinarjevega stila in pridobljenih izkušenj ne morejo nadomestiti stroji ali kratki zapisi na družbenih omrežjih.

Težavo vidim pri lastnikih medijev. Njihov interes večinoma ni dobro novinarstvo. Medij kupijo zato, da lahko v njem izvajajo propagando in promovirajo izdelke iz svoje temeljne dejavnosti, s katero se ukvarjajo. Novinarje imajo za poceni delovno silo, ki mora biti nezahtevna in ubogljiva. Zato je kakovost prispevkov čedalje slabša.

**Novinarstvo je bil nekdaj ugleden poklic, danes je povsem razvrednoten. Novinarji se težko zaposlijo, kot samozaposleni na trgu ne morejo preživeti. Za besedila, ki jih pripravljajo več dni, so plačani manj, kot je vodovodni inštalater za eno uro obiska. Kaj bi svetovali mladim novinarjem?**

Če imajo svoj poklic radi, naj takoj pozabijo na visoke zaslužke. Delajo naj dobro in pošteno, vendar ne za vsako ceno. Svetovala bi jim, naj se končno organizirajo, povežejo in začnejo od lastnikov zahtevati primerna plačila. V tujini, kjer so novinarji stanovsko dobro organizirani, ni takšnega poniževanja, kot je pri nas.

**Pojdiva v preteklost. Kako ste si zgradili mrežo informatorjev v divjih beograjskih časih, ko še ni bilo interneta in mobilnih telefonov, temveč le nekaj televizijskih programov? Kako so nastajale vaše zgodbe?**

Zgodb ni bilo treba iskati. Padale so same kot listje z dreves. Vsak dan so se zgodili dogodki, o katerih je bilo vredno poročati. V Jugoslaviji smo se novinarji iz vseh delov države dobro poznali, kar mi je pomagalo pri navezovanju stikov in iskanju informacij. Res pa je, da smo se zelo razdelili. Družila sem se samo s tistimi, ki so obsojali Miloševićevo agresorsko politiko. Z drugimi, ki so mu sledili, sem se razšla. Nisem jim zaupala, ker so postali propagandisti in ne novinarji.

Po začetku jugoslovanske vojne je bilo v Beogradu daljše obdobje veliko tujih novinarjev iz vsega sveta. V knjigi posebej omenjam samo tri kolegice: Christiane Amanpour z ameriškega CNN-a ter tedanji dopisnici Financial Timesa Lauro Silber in pariškega Le Monda Florence Hartmann. Družila sem se še z mnogimi drugimi tujimi dopisniki, vendar sem se prav od omenjenih največ naučila. Predvsem smo si izmenjevale informacije.

> V površnost gremo.

**Srhljivo nasilen je svet v balkanski politiki, ki uporablja povsem mafijske prijeme. Pretepi in umori so stalnica. Neznanci v Beogradu so avgusta pred pričami hudo pretepli srbskega režiserja Stevana Filipovića, znanega kritika oblasti. Demokrata Zorana Đinđića, nekdanjega predsednika vlade, so ubili po nekaj neuspelih atentatih. Politik Ivan Stambolić je izginil in šele čez nekaj let so našli njegove posmrtne ostanke. Tudi politik in pisatelj Vuk Drašković je bil leta 1993 hudo pretepen in pridržan. Pri nas so na zadnjih volitvah na plakate Gibanja Svoboda obešali mrtve kadavre. Tudi Slovenija vse bolj tone v nasilje, sovraštvo, nestrpnost. Kako blizu balkanskim prijemom smo?**

Ne dovolj daleč. Res gre za prave mafijske prijeme. V Srbiji je Vučić formiral enote obsojenih kriminalcev, ki pretepajo protestnike na študentskih demonstracijah. Najpogostejši cilj so prav kritični intelektualci. Pri nas se brez posledic ustanavljajo razne paravojaške skupine (varde), v tajnosti se vzpostavlja politična policija. Namesto da bi ljudje protestirali proti temu, izvajajo napade na demokratične nevladnike in medije. Čudi me razmah visoke stopnje nestrpnosti, saj v Sloveniji živimo relativno dobro. Gre za očitne posledice hujskaške propagande skrajne desnice.

Zelo me skrbi predvsem to, da si ne postavljajo nobenih mej. Za zmago na volitvah so bili pripravljeni poklicati na pomoč celo izraelske paravojaške obveščevalce. V parlamentu nekateri nimajo sramu kršiti vsa parlamentarna pravila in celo ustavo. Iz ust nekaterih poslancev slišimo prave fašistične govore. Nič jim ni sveto – niti naša ustava niti mirovniški pozivi nekdanjega papeža Frančiška in sedanjega papeža Leona XIV., vrhovnih poglavarjev Cerkve, ki ji pripadajo. Zatorej, kaj lahko pričakujemo? Prav nič dobrega.

**V knjigi se spominjate Milana Kučana in tega, »kako so modre odločitve njega in njegovih sodelavcev v tistih nasilnih časih preprečile večje zlo in so nas, na vsaj deloma miren način, pripeljale do nove države«. Bil je eden najbolj priljubljenih slovenskih politikov. Skoraj ne mine dan, da ne bi desnica po njem udrihala, Pahorjevi »strici iz ozadja« pa so ljudem dodatno razburkali domišljijo. Bili ste v politiki. Zakaj tolikšno žolčno sovraštvo?**

Pri nas še vedno del javnosti živi v daljni preteklosti. Do danes nismo (in verjetno še ne bomo kmalu) prerasli delitve na partizane in domobrance, četudi je ves demokratični svet že zdavnaj obsodil kolaboracijo s fašisti in nacisti. Danes tretja generacija potomcev teh kvizlingov zdravi komplekse z napadi na neke komuniste, ki jih ni nikjer že vrsto desetletij.

Zdi se mi, da je bila Pahorjeva zgodba o »stricih v ozadju« predvsem igra in provokacija, medtem ko gre pri Janši že skorajda za sovraštvo. Kučan se je na vrhuncu priljubljenosti dostojanstveno umaknil iz politike in ohranil ugled pri večjem delu prebivalstva, kar obema omenjenima politikoma nikoli ne bo uspelo. Ne vem, ali gre za zavist ali kaj drugega, a pogosto si mislim, da morajo biti v ozadju kakšni kompleksi, ki so se preobrazili v sovraštvo.

**Spominjam se Kučana iz svojih novinarskih časov na Mladini, ko so našega odličnega novinarja Iva Štandekerja ubili v obleganem Sarajevu. Na ljubljanske Žale je Igor Bavčar, takratni notranji minister, prišel z blindiranim službenim BMW-jem in šoferjem, Milan Kučan pa se je kot predsednik države pripeljal sam v starem golfu. V tem dejanju se je pokazala njegova skromnost in obzirna pieteta. Kako vi vidite njegovo vlogo pri slovenski osamosvojitvi?**

Milan Kučan je nedvomno ključna osebnost osamosvojitve. Seveda tudi Janez Drnovšek. Kučan se je zanjo boril in jo izboril na političnem odru. Si lahko predstavljate, kako je biti v koži človeka, ki se je moral mesece na sejah vodstva jugoslovanske partije in drugih najvišjih zveznih organov neposredno zoperstavljati vojaškemu in srbskemu vodstvu, ki sta že snovala scenarij »discipliniranja« vseh, ki se ne bodo podredili Veliki Srbiji? To je bilo dejanje poguma. Še zlasti zato, ker ni vedel, ali se bo lahko varno vrnil domov. Žal v predsednikovi biografiji izpod peresa priznanega zgodovinarja dr. Boža Repeta ni zapisanih veliko ozadij, za katera sem slišala. Milan Kučan je skromen človek in se očitno ni želel posebej izpostavljati. Vsem, ki bi radi izvedeli kaj več o političnih borbah Milana Kučana na predsedstvu Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, priporočam v branje knjigo nekdanjega tiskovnega predstavnika CK ZKJ Andrije Čolaka z naslovom *Razpad Jugoslavije*, ki je v slovenskem prevodu izšla pri založbi Ciceron.

> Tudi v 21. stoletju je treba informacije preverjati, umetna inteligenca jih ne. Novinarjevega stila in pridobljenih izkušenj ne morejo nadomestiti stroji ali kratki zapisi na družbenih omrežjih.

**Nekaj strani v svoji knjigi namenite Borutu Pahorju, ki danes namesto dostojanstvene družbene drže skače v reklamah za pižame. Dobro ste ga poznali, saj ste bili v parlamentu poslanka Demokratske stranke. Kako bi ga opisali?**

Nedolgo tega je v intervjuju za Reporter izjavil: »Pižama ni iskala mene, jaz sem iskal pižamo«! Če to drži, je precej preračunljiv. Zaveda se svojih intelektualnih zmožnosti, obenem pa dobro ve, da se je v današnji, vse bolj površni družbi zlahka priljubiti javnosti z nasmehi, slikicami na družbenih omrežjih in doseči marsikaj brez intelektualnega napora. Kot mlad fant se je ukvarjal z manekenstvom in se očitno spet vrača tja. Tako kot se jaz vračam v novinarstvo.

**Poti z Janezom Janšo so se vama mnogokrat križale. Pišete, da je »v njem nekaj temnega, kar ga venomer iz zmage pripelje v poraz. Verjetno je to njegova značajska zagrenjenost, želja po maščevanju, neprestano iskanje sovražnikov in nezmožnost pogleda v prihodnost«. Pišete tudi o njegovi in Bavčarjevi sporni trgovini z orožjem. Kako bi opredelili njega?**

Menim, da je Janez Janša od mladih dni, ko sem ga spoznala kot mladinskega funkcionarja, nagnjen k avtoritarnosti. Kako naj si drugače razlagamo naravo mladega Janeza, ki se je z vsem zanosom posvetil delu na področju »obrambe in družbene samozaščite«, kot smo temu rekli v prejšnjem sistemu? Je zelo ambiciozen in razgledan. Moti ga tisto, kar je bistvo pravega parlamentarizma in demokracije. Je namreč vodja, ki od podrejenih terja absolutno poslušnost. V tišini dolgo načrtuje svoje poteze, jih ne razglaša javnosti in potem pride z njimi na plano nenadoma, čez noč. Če bi bil demokrat, bi bil krasen vodja. Ker ni, se njegovega vladanja s trdo roko večji del državljanov ne veseli.

> Politika je nedvomno strast. Enako kot novinarstvo. Skupna jima je določena vrsta svobode pri delu in velik vpliv na ljudi. Morda bi dlje ostala v politiki, če ne bi videla od blizu vseh laži, podtikanj in metod manj sposobnih ljudi, ki s spletkami spodkopavajo sposobnejše od sebe.

**Tudi o Zoranu Jankoviću spregovorite in o njegovi drži v času lanskih srbskih študentskih protestov, ko je javno podprl sedanjega predsednika Srbije Aleksandra Vučića, mafijaškega despota, nekdaj člana radikalne stranke Vojislava Šešlja in nato ministra za informiranje pri zločincu Miloševiću. Zakaj je to storil? Nobene potrebe ni bilo.**

Zato ker še danes misli, da je Aleksandar Vučić njegov prijatelj. Vendar ni. Imata skupne interese, oba sta dobra trgovca in človeka številnih projektov. Vučić vse svoje goste sprejema kot kralje, z njimi sklepa posle in to lahko koga zavede, da misli, da je njegov prijatelj. Toda Jankoviću nikoli ne bi padlo na pamet, da bi s kriminalci in specialno policijo pretepal svoje prebivalce, zatiral svobodo govora in uničeval svobodo medijev. Jankovića vidim kot odličnega menedžerja, a precej slabšega politika, saj politike ni vešč. Politika je v glavnem dolgotrajno iskanje kompromisov. Mislim, da gre to ljubljanskemu županu celo malce na živce.

**Spominjam se intervjuja z jugoslovanskim političnim disidentom Milovanom Đilasom sredi osemdesetih let. Vprašali so ga, ali bi se po vsem, kar je prestal, potem ko je bil preganjan in zaprt, znova vrnil v politiko. Đilas je odgovoril, da je politika najhujša strast in da je tisti, ki jo enkrat izkusi, ne more več izpustiti. Kako ste vi občutili to strast do moči in vpliva v slovenski politiki, tudi do zasebnega bogatenja, zlorab položajev, podkupovanj?**

Politika je nedvomno strast. Enako kot novinarstvo. Skupna sta jima določena vrsta svobode pri delu in velik vpliv na ljudi. Morda bi dlje ostala v politiki, če ne bi od blizu videla vseh laži, podtikanj in metod manj sposobnih ljudi, ki s spletkami spodkopavajo sposobnejše od sebe. V parlamentu in v strankah sem vse to gledala prav vsak dan. Ker nisem bila političarka v izvršilni veji oblasti, torej v vladi, kjer sta bogatenje in korupcija sploh mogoča, teh zlorab nikoli nisem videla. Slišala pa sem marsikaj.

**Zagotovo veste več, kot ste v knjigi zapisali. Mnogi verjetno ne bodo zadovoljni niti s tem, kar je pristalo v knjigi skozi samocenzurirano sito.**

Ne bi rekla, da je bilo veliko samocenzure. Če je je sploh kaj bilo. Knjiga ni klasična avtobiografija, ker pišem o osebnostih, ki so vplivale name. Nekoliko manj pozornosti je šlo obdobjem, ko name nihče ni bistveno vplival. O nekaterih ljudeh, ki sem jim namenila posebna poglavja, bi morda lahko napisala še kaj, vendar sem se odločila, da bom objavila samo zgodbe, ki so zadevale mene, ter tiste, za katere vem, da so resnične, ter dodala javno dostopne podatke o delu teh osebnosti. Tračev pa nikoli ne pišem.

### Vilenici na pot: Serhij Žadan - Iskanje pravičnosti v svetu nasilja

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/vilenici-na-pot-serhij-zadan-iskanje-pravicnosti-v-svetu-nasilja

_Avtor: Janja Vollmaier Lubej_

Ob prihodu Serhija Žadana na Vilenico se besedilo vrača k njegovemu literarnemu svetu: Ukrajini po razpadu Sovjetske zveze, vojni, razseljenosti, prijateljstvu, brezupu in trmasti potrebi po pravičnosti.

Serhij Žadan (1974) je eden vidnejših sodobnih ukrajinskih pesnikov in prozaistov. Rodil se je v Starobilsku v luhanski regiji. Leta 2000 je doktoriral iz ukrajinske književnosti, in sicer se je v svoji disertaciji ukvarjal s poezijo ukrajinskega pesnika Mihaila Semenka. Njegovo prvo literarno delo je pesniška zbirka *General Juda* iz leta 1995, v njegovi poetiki pa lahko zasledimo ukrajinsko poetično tradicijo. V vojnem času svoje sodržavljane in sodržavljanke nagovarja s svojo poezijo na literarnih nastopih, ki so odlično obiskani. Poezija in pripovedništvo pa sta zanj v resnici nerazdružljivi, saj se v njegovi literaturi prepletata.

Med prevajanjem prvega Žadanovega romana v slovenščino sva bila oba prevajalca razpeta med Slovenijo in Ukrajino, ki je medtem že zdavnaj postala najina druga domovina. Mene je pot zanesla še na Dunaj in zdi se, da sem se z vprašanjem prostora, ki se spreminja, ki spreminja mene, me določuje in hkrati vznemirja, s tem pa mi postavlja lastno identiteto na glavo, zlahka spojila in ga razumela bolj kot kdajkoli prej. To je že bil čas po evromajdanu, po priključitvi Krima in notranje razseljenih osebah, vojni v Donbasu. Bila sem v državi, v kateri divja vojna! Pretreslo me je! Zdelo se mi je, da literatura ponuja rešitev v nemirnih časih. Na glas preberem konec prvega dela *Vorošilovgrada*:

*Nebo se ves čas spreminja, vzplamteva in ugaša, nabreka od vlage in se napolnjuje z avgustovsko vročino. Trave in drevesa izčrpavajo prst, ki pod ploščatim nebom leži kot pozabljena živina. Če pravilno izbereš mesto, lahko včasih občutiš vse skupaj, recimo kako se prepletajo korenine, kako tečejo reke, kako se napolnjuje ocean, kako nebo preletavajo planeti, kako se po zemlji premikajo živi, kako se po onstranstvu premikajo mrtvi.*

Le kako lahko pravilno izbereš mesto, sem se vprašala. Zdi se mi namreč, da se v takih trenutkih vselej podajaš v neznano, v medprostor, nemara. A potem pomislim na osebne zgodbe Ukrajincev in Ukrajink, ki so morali zapustiti svoje mesto in se podati v skrivnostno temino ter upati na vsaj malo luči. V misli mi švigne pripoved doneške frizerke, ki polna energije razlaga o svojem novem življenju v Lvivu. Privid, pretvarjanje, laž? Morda.

V slovenščini lahko beremo njegova romana *Vorošilovgrad* in *Internat* in v nadaljevanju bom predstavila osebni vpogled v Žadanovo literaturo, kot sem jo uspela spoznati, se z njo seznaniti in se vanjo poglobiti kot soprevajalka obeh omenjenih romanov.

Romane Serhija Žadana združujejo postavitev pripovedi v urbano okolje, dogajalni čas po razpadu Sovjetske zveze, literarne osebe, ki so v glavnem brez perspektive, brez (konkretnega) dela, druži pa jih brezdelje ali/ter brezup. So osamelci, odvečneži, izločeni iz širšega družbenega dogajanja. Prav tako so stalnice Žadanovega romanopisja monološka pripoved z lirizmi, esejizmi, absurdni, karseda avtentični dialogi, melanholični opisi krajev. Njegovo pripoved poglabljajo filozofske zastranitve, domišljijske podobe, izbrane metafore in svojevrsten humor. Podana je ukrajinska stvarnost tukaj in zdaj, brezkompromisno in brez opravičevanj. Nekateri njegovi romani sežejo onkraj literature same in prodirajo v druge vrste umetnosti.

Roman *Vorošilovgrad*, za katerega je avtor prejel domače in tuje nagrade, lahko beremo v slovenščini. Je roman o preteklem času oziroma o času in mestu, ki ju ni več. O slednjem priča že naslov, saj pomeni preteklo poimenovanje za mesto Luhansk. Čas po razpadu Sovjetske zveze, družbene spremembe, občutja ljudi, kaotično vzdušje, brutalnost, vsedovoljenost, neizprosnost vsakdana, a tudi vztrajanje in prijateljska zvestoba v brezizhodnosti – vse to so značilnosti, ki povezujejo Žadanovo literaturo, tudi njegov prvi v slovenščino prevedeni roman *Vorošilovgrad*, ki je po obsegu epski roman in je sestavljen iz dveh delov.

Žadan v svoji pripovedi daje velik poudarek spominjanju, ki je del njegove identitete. Oboje ima v njegovi literaturi pomembno mesto, pojem časa pa pridobiva nove razsežnosti oziroma pomeni to, o čemer piše Mirjana Nastran Ule: »Identiteta zajema dinamiko medsebojnega vplivanja med zgodovinskim časom in posameznikovim biografskim časom« (2000: 82).

Preteklost in sedanjost se vzajemno prepletata, z vračanjem v spomine pa karakterizira svoje literarne osebe. Tem so trdna prijateljstva, ki so prava redkost, tisti spomini, h katerim se rad vrača, saj jih družijo skupni spomini.

*– Razumem, je rekla Olga. V njenih rdečih laseh so se kapljice bakreno lesketale, gubice pod očmi pa je topla voda povsem zgladila. Imaš tukaj veliko prijateljev?*

*– Ja. Prijateljev iz otroštva.*

*– V čem se razlikujejo od ostalih prijateljev?*

*– Še vedno se marsičesa spominjajo.*

*Vorošilovgrad* je večžanrski roman s širokim spektrom motivne razplastenosti. Osrednja literarna oseba je triintridesetletni Herman Koroljov, diplomirani zgodovinar, po poklicu neodvisni strokovnjak, ki nek četrtek zgodaj zjutraj prejme Kočin klic, da je njegov brat Jura, lastnik bencinske črpalke, izginil nekam na Nizozemsko ali v Nemčijo. Uvodoma se torej soočimo z zapletom, s situacijo, ki od glavne literarne osebe zahteva spremembo utečenega življenja, navajenosti nanj, samoumevnosti in njegove vsakdanjosti. Prav to, da se zdajšnjost, navajenost zaradi številnih okoliščin, na katere posameznik nima vpliva, v hipu spremeni, razblini, je stalnica Žadanovega romanopisja. Če obstaja hierarhija zla, Hermanov boj proti večjim, bogatejšim, močnejšim dojemamo kot eksistencialno nujo. Boj za pravico pa je moralno-etična stalnica ne le v Hermanovem vsakdanu, marveč tudi v vsakdanu drugih literarnih oseb.

Roman z liričnimi opisi, humornostjo in zastranitvami podaja Hermanovo preživljanje dnevov, pri katerih se oddaljuje od svojih težav. Na nekaterih mestih se roman iz poetičnosti, metaforičnosti in realističnih opisov prevesi v magični realizem in grotesknost. Poleg omenjenega ga bogatijo prepričljiva in avtentična dialoškost ter metaforični opisi narave.

S Primožem pri prevajanju Žadanovih romanov zmeraj govoriva tudi o tem, da je avtor pesnik. Škoda, da njegove pesmi niso prevedene v slovenščino, pomisliva nekoliko kasneje. Vidim ga, kako navdušeno jih bere na svojih množično obiskanih literarnih večerih oziroma branjih. Vem, da to ni floskula, vem, da ga je nemški literarni prostor označil za zvezdo. Obe močni besedi, množica in zvezda, nikakor ne sodita v koncept literature, umetnosti, a pri Žadanu sta dovoljeni, upravičeni. Zdi se, da ima v teh težkih časih njegova misel, njegova beseda tako velik pomen, da je obisk njegovih branj nujen.

*Bilo je popoldne, zdelo se je, da se je oktobrsko sonce do konca zapletlo med liste jablan in njegovi žarki so se pri tleh pozibavali kot vodorastje v prozorni vodi,* zapiše v *Vorošilovgradu*, in vidim, slišim, čutim to sonce med listi jablan, najljubšim drevjem, rastlinstvo, pa ne katerokoli, temveč vodorastje v čisti vodi, ki umiri, upočasni.

*Vorošilovgrad* je roman o človeških odnosih v brutalnih pogojih. Žadan svoje literarne osebe postavlja v nezavidljive okoliščine. V zanj značilnem slogu ustvarja vzdušje postsocialistične in kapitalistične praznine. Če se njegov literarni junak v *Vorošilovgradu* bori za nekaj oprijemljivega, se v kasnejšem romanu *Internat* poruši tudi to. Žadan nam namreč v svojem romanopisju sporoča, da je večnost stalnosti le privid oziroma iluzija.

Ena od pomembnih stalnic literarne pisave Serhija Žadana je glasba, in sicer kot ritmičnost pripovedi ter kot pomemben motiv in/ali motivni drobec.

Navduši me, da Serhij Žadan v *Vorošilovgrad* vključuje džez. Slišim njegov ritem, vidim sestri, ki ju omenja, zlahka si ju predstavljam. Neka univerzalnost me vzdrami k razmisleku, da prevajanje leposlovnih besedil v meni odpira nove neraziskane prostore in njihova zaprta vrata.

*Le sklepamo lahko, kaj je vzhodnoevropske delavce pravzaprav pritegnilo v neobičajnih črnskih ritmih. Morda to, da sta v svojih pesmih sestri Abrahams tudi govorili o življenju ameriških proletarskih četrti, o delovnem človeku in njegovih vsakdanjih težavah in tegobah. Čustva, o katerih sta severnoameriški džezistki prepevali, so bila razumljiva in dojemljiva širokemu delavskemu občinstvu. Popularnost sester je naraščala, postali sta zaželeni gostji sindikalnih klubov in nedeljskih bogoslužij. Sama metodistična cerkev je v njiju videla izjemni konfesijski popularizatorki, džez pa je dosegel še eno prepričljivo zmago, tokrat med povsem novo in nepripravljeno publiko.*

Poleg glasbe je v njegovem romanopisju zaznati tudi temo večkulturnosti, transkulturnosti ter večjezičnosti, slednje zlasti kot plastenje ukrajinskega jezika, ki predstavlja trd, ne pa tudi nerešljiv prevajalski oreh. Večkulturnost podaja s perspektive spoštovanja drugega in nepoznanega, kar pisatelju omogoča nove uvide v lastno pripoved ter bogatenje karakterizacije osrednjih literarnih oseb.

Žadanov peti roman *Internat* (2017) tematizira vojno na Donbasu iz leta 2014. Ljudje, ki so zaradi vojne čez noč ostali brez doma oziroma brez strehe nad glavo, se lahko borijo zgolj za svoje preživetje, ki pogoltne vsakršno dostojanstvo.

Gre za kolektivni roman, saj predstavlja vojno izkušnjo žensk, otrok in moških, mestoma pa Pavlo Ivanovič oziroma Paša ter njegov nečak Saša nista v ospredju, kajti v pripovedi so vse literarne osebe, tudi tiste brez imen (ali pa zlasti tiste), enakovredno upodobljene. To je njihova zgodba, to je pripoved vseh njih, ki zaradi vojne postanejo begunci in razseljene osebe.

Prevajanje *Internata* je bilo prežeto s krivdo. Lastna odgovornost, ki seže onkraj razuma, je razžirala, je jemala glas in upanje, nadvladal je nepojasnljivi grozljivi srh.

> Vojno kot temo lahko razumemo kot zelo univerzalno zgodbo. Kot osrednje sporočilo se v romanu pojavi ravno surovost bivanja posameznika in družbe, odvečnost.

*Dež je ponehal, megla se je kot kipeče mleko razlila v dolino. Paša zre na mesto in ga sploh ne vidi. Vidi zgolj črno jamo, nad katero kot zmaji visijo oblaki črnega dima z dolgimi repi. Kakor da bi kdo iz mesta srkal duše.*

Ustaviti se je bilo treba. Srkati dušo, jo onesposobiti, potlačiti, zatreti in povzročiti neopisljivo bolečino ter travmo. Ko ob obisku Lviva vidim srečne, zadovoljne ljudi, vem, da je to krinka, kamuflaža, sprenevedanje, veselo lice za nas, za njih.

Lirizme in metaforičnost tu in tam zamenjajo realistični opisi, deskripcije, nedorečenost, tudi pretrganost. Humanistično iskanje pravice v kaotični (vojni) stvarnosti druži literarne junake Žadanovega romanopisja, pri čemer sploh ni v ospredju njihovo lastno zadovoljstvo, temveč sočlovek, ki se je znašel bodisi v nemilosti pogoltnega kapitalizma bodisi v nemilosti totalne vojne (ali nemara celo obojega) ter njenega vseprisotnega nasilja. Avtor nas sooči s sočutno osebo, a ker v svoji literaturi ne moralizira, ta oseba ni svetnik, ampak človek z napakami, z napačnimi odločitvami, podan torej ni enoplastno, zaveda pa se tudi lastne odgovornosti. Vprašanje take literature ni, ali bodo te osebe preživele ali ne, temveč zlasti, ali bodo zmogle predelati travmatične izkušnje. Ker je Žadanova literatura prežeta z optimizmom, nad slednjim zmaga obet novega, lepšega življenja.

Vojno kot temo lahko razumemo kot zelo univerzalno zgodbo. Kot osrednje sporočilo se v romanu pojavi ravno surovost bivanja posameznika in družbe, odvečnost. Družina, kakršno predstavlja Žadanov pripovedovalec, je disfunkcionalna, kar se pravzaprav pogosto pojavlja v njegovem romanopisju, mnogokrat pa deluje tudi kot spomin, h kateremu se njegove literarne osebe pogosto vračajo. Vsaj nekaj lepih trenutkov je družina njegovega literarnega junaka kljub patološkim odnosom vendarle tudi imela. Serhij Žadan v svojem romanu *Internat* opominja na tragičnost vojne in njenih žrtev. Mnogokrat so to otroci. Literarni prostor je prežet z grozo, s strahom in z negotovostjo, zlasti pa ga obdaja neusmiljen občutek predsmrtne slutnje. Njegov literarni junak se vprašuje o smiselnosti lastnega bivanja, medtem ko pred njegovimi lastnimi očmi umirajo ljudje vseh starosti in poklicev. Zavzema jasno stališče, da je smrt, ki smo ji kot bralci romana *Internat* neverjetno blizu, nezamisljiva bolečina. Opominja, da je zgroženost ob tragičnih, vselej seveda tudi nesmiselnih dogodkih, nuja in edino, kar v grozljivosti še ostaja. To literarne osebe dela tudi žive in z njimi Žadan vzpostavlja etično držo.

### Nasilje je vedno nasilje

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/nasilje-je-vedno-nasilje

_Avtor: Tinkara Uršič Fratina_

Filmski zapis o Fjordu Cristiana Mungiuja razmišlja o družini, veri, vzgoji, otrocih in družbi, ki nasilje prepoznava različno, a se mu ne more zares izogniti.

*Fjord* mi ne da miru. Pred mesecem dni sem ga videla na Ljubljanskem gradu in to je bila ena tistih gledalskih izkušenj, ki te po ogledu pustijo nemirnega – ker je film kot prazen prostor, ki ga napolnijo tvoja lastna mnenja in predsodki, s katerimi se moraš soočiti, hkrati pa te pušča v temi glede tega, kje najti ključ do »pravilnega« branja. In bolj ko razmišljam o njem, bolj se zdi, da je ključ prav v nejasnosti, nedorečenosti in odprtosti, zaradi katere si primoran pogledati v ogledalo, ki ga film ponuja.

Romunski režiser in scenarist Cristian Mungiu v svojih filmih raziskuje družbene konflikte, globalizacijo, migracije in kulturne razlike med zahodom ter vzhodom Evrope. Za *Fjord* je na filmskem festivalu v Cannesu prejel zlato palmo, zanj že drugo – prvo je prejel leta 2007 za film *4 meseci, 3 tedni in 2 dneva* (*4 luni, 3 săptămâni și 2 zile*), intenzivno dramo o prepovedanem splavu v komunistični Romuniji. Z jasne protiavtoritarne pozicije se je v svojih filmih lotil različnih romunskih institucij, tokrat pa je dogajanje premaknil na Norveško in posegel po nekoliko drugačnem pristopu, ki je izmuzljiv v določljivosti in bistveno manj jasno pozicioniran.

Romunsko-norveška družina Gheorghiu se je pred kratkim preselila iz Romunije na Norveško, v odmaknjeno vas v fjordu, kjer je odraščala Lisbet (Renate Reinsve). Otroci – dva najstnika, dva v prvih razredih šole, najmlajši pa se še doji – začnejo obiskovati pouk v jeziku, ki ga ne obvladajo, njihov oče Mihai (Sebastian Stan) pa z njimi vsakodnevno bere Sveto pismo. Gre namreč za globoko verno, evangeličansko družino, v kateri pravila določa tradicionalna, stroga vzgoja, ki ne dovoljuje sodobnih pregreh, kot so mobilni telefoni, pop glasba ali ples. Tesno prepletena vaška skupnost, v kateri vsak pozna vsakogar, jih sprejme z odprtimi rokami, a ob spoznanju, da sta vzgoja in življenje Gheorghiujevih bistveno drugačni od vrednot skoraj striktno agnostične, liberalne in progresivne norveške družbe, hitro zastriže z ušesi. Ko najstarejša hči Elia (Vanessa Ceban) pride v šolo s podplutbami, takoj posumijo na nasilje v družini, Služba za varstvo otrok pa ukrepa hitro in agresivno. Kar je sprva potencialni primer nasilja v družini na vaški ravni, se razvije v viralen sodni primer, v katerem se ne spopadata le zakonca Gheorghiu in Služba za varstvo otrok, temveč dve obliki (skrajnega?) fundamentalizma, ki vsaka neomajno in naivno verjameta v svoj prav.

Mungiu se filma loti s kirurško hladnokrvnostjo – ne izda preveč, pravzaprav namerno skriva dokaze, da stalno ostajamo v nevednosti in moramo situacijo soditi po besedah in dejanjih protagonistov. K temu pripomore fizična distanca, ki se vzpostavlja med kamero in liki, saj se jim nikoli ne približa dovolj, da bi z gotovostjo lahko razbrali njihove intence. Montažni rezi so odmerjeni natančno in dolge prizore, ki jih pogosto poganja predvsem dialog, presekajo tako, da prikrijejo, kaj se je dejansko zgodilo. Tako na primer ne moremo zagotovo trditi, da je Lisbet udarila Elio, ko je ta v prerivanju z bratom polila vrelo vodo – jo je zgolj potisnila stran od štedilnika ali je bil to nameren udarec kaznovanja? Je mogoče, da je Eliina podplutba posledica vadbe rokoborbe pri športni vzgoji? Tudi zakonca Gheorghiu ostajata uganki, za kar gredo zasluge odlični igri obeh igralcev. Togo zategnjenost in mirnost Renate Reinsve upodobi odmerjeno in niansirano, z intenzivnim občutkom materinske dolžnosti in skrbi, medtem ko Sebastian Stan s stoično držo zakriva potlačeno jezo in frustracijo zaradi nerazumevanja jezika, ki le redko prideta na plan – a v izbruhih jeze, ki si jih dovoli za zaprtimi vrati, se prikrade dvoumnost, ki ponovno zaseje dvom in vprašanje, ali je bilo nasilje usmerjeno tudi proti otrokom.

Špekuliramo lahko v nedogled, kar je Mungiu verjetno tudi želel – s tem smo vedno znova postavljeni pred ogledalo lastnih predsodkov, ki jih slikamo na družino Gheorghiu. A dvoumno in mestoma ironično je predstavljena tudi Služba za varstvo otrok, ki sproži postopek preiskave zaradi suma nasilja v družini. Njihova hitra reakcija in strogost ukrepov se zdita prenagljeni, če vzamemo v obzir pomanjkanje konkretnih dokazov in jezikovno prepreko, zaradi katere so bili morda otroci in Mihai deloma potisnjeni v priznanje nasilja, po drugi strani pa se zgolj držijo pravil in zakonov, ki veljajo na Norveškem – tam je vsake vrste udarec nasilen, pa čeprav za družino Gheorghiu udarec po zadnjici ali klofuta šteje kot vzgojna kazen in ne kot nasilje.

A nasilje ni le fizično in »slaba vzgoja« ni le tista, ki posega po udarcih – na to Mungiu pokaže prek družine, ki biva poleg Gheorghiujev, in njihove veliko bolj permisivne vzgoje. Najstnica Noora (Henrikke Lund-Olsen), s katero Elia splete posebej močno prijateljstvo, je problematična razbojnica, ki je starša ne moreta »krotiti«. Med drugim ponoči pleza skozi okno in se z družinskim čolnom vozi po fjordu, večino časa preživi v svoji sobi na telefonu, za pozornost vrstnikov pa je pripravljena iti tako daleč, da jim grozi, da se bo poškodovala. V prizoru, ko med družinsko večerjo izbruhne prepir, je napetost grajena s trajanjem in neprekinjenim dogajanjem: Noorinemu očimu Matsu (Markus Tønseth) prekipi, ko ta na njegov ukaz odvrne, češ: »Ja in, kaj pa bo, če tega ne naredim?«, njegova reakcija nemoči pa se izrazi nasilno – nanjo se zadere in grobo udari po mizi, ona pa brez posledic odvihra v svojo sobo. Takšnega vedenja pri otrocih Gheorghiujevih ne bi tolerirali, saj za fasado lepo vzgojenih, »pridnih« otrok stojijo stroge, hitro izrečene sankcije. Mats, sicer tudi ravnatelj, ki v postopku glede družine Gheorghiu trdno stoji na strani Službe za varstvo otrok, za zaprtimi vrati družinske hiše nasilje očitno izvaja v drugačni obliki, ki je v njihovih očeh (še) sprejemljiva. Obe strani nad otroki izvajata svojevrsten nadzor, ki pušča posledice – a otrok nihče ne vpraša, kako se počutijo ali kaj želijo.

Kulturne razlike med Romunijo in Norveško oziroma med tradicionalno vzgojo, ki je postavljena v okvire patriarhalne družine, in progresivno družbo liberalnih vrednot se med filmom postopoma stopnjujejo in postajajo vedno bolj očitne. Pred oknom, ki ga vidimo v ozadju prizora, ko Služba za varstvo otrok Lisbet obvesti, da jima bodo otroci odvzeti, v sunku vetra zaplapola norveška zastava in kljub temu da je metaforika skorajda klišejsko očitna, prizor zaradi tega deluje še toliko bolj učinkovito. Njihova drugačnost ni »prave« vrste drugačnost, niso predstavniki »prave« manjšine in najsi smo še tako trdno zasidrani na strani progresivnosti, Mungiu usmeri pogled tudi v problematične vidike fundamentalizma, ki ga ta potencialno prinaša.

Ko se v zadnjem delu film prelevi v sodno dramo, so besede glavno (in pravzaprav edino) orožje tožilcev. Mia (Lisa Carlehed), Matsova žena in zastopnica zakoncev Gheorghiu, ki se je edina pripravljena postaviti v neprijetno situacijo in ju zagovarjati ne glede na svoje nestrinjanje z njuno vzgojo in vrednotami, edine dokaze o potencialnem nasilju hitro izpodbije s ponazoritvijo, da bi lahko podplutbe na Eliinem vratu prišle tudi od drugje. Tako tožilcu ostanejo le izjave Lisbet in Mihaia ter sklicevanje na grešnost laganja – in zakonca Gheorghiu nasilja ne zanikata, ne moreta ga zanikati, ker naivno verjameta, da njuno kaznovanje ni nasilno, tožilec Službe za varstvo otrok pa to s pridom izrabi in ne glede na pomanjkanje dokazov ter očitno diskriminacijo na podlagi njune vere primer obrne sebi v prid.

Lisbet več kot očitno zgolj želi svoje otroke ponovno ob sebi, Mihai pa bije boj tudi zavoljo religije in pravice do verskega udejstvovanja, kar mu v očeh tožilstva ne prinaša prav nobenih pozitivnih točk. A nobena stran ni nujno »dobra« in nobena stran ni nujno »slaba«, ne glede na to, na čigavi strani stojimo ideološko. In prav v tem tiči bistvo, zakaj mi film ne da miru. Ker se absolutno ne morem strinjati s tem, kar predstavlja družina Gheorghiu, in hkrati ne morem sprejeti nasilja – v kakršnikoli obliki že. Ker nasilje ni zgolj fizično, temveč tudi psihično; ker so otroci odvzeti staršem, ne da bi sploh prišli do besede; ker so odtrgani od prijateljev, ne da bi kdo pomislil na to, da je prijateljstvo morda preraslo tudi v nekaj več. Mungiu stoji v sivi coni med dvema oblikama fundamentalizma, ki nista ne črni ne beli, ampak sta vsaka po svoje problematični, ker ne sprejemata drugačnosti, nas pa sprašuje, ali smo pripravljeni stopiti v bran tisti drugačnosti, s katero se sicer ne strinjamo, če ji je storjena krivica. Smo ji?

### Poletno raziskovanje globin: RAKORIB

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/poletno-raziskovanje-globin-rakorib

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Poletje ni le čas svetlobe, vročine in dolgih dni, ampak tudi čas potopov: v morje, v domišljijo, v neznane svetove in v zgodbe, ki nas odnesejo nekoliko globlje.

**Rakorib** (*Crustichthys paradoxus*) je eden najbolj nenavadnih prebivalcev morskih globin. Njegov ribji sprednji del zaznava premike v vodi, členjeni zadek pa skriva več parov drobnih nog, zaradi katerih lahko rakorib enako spretno plava kot hodi po morskem dnu. Posebej nenavadne so njegove dolge tipalnice. Z njimi ne išče plena, temveč zaznava spomine drugih živali, ki so ostali v vodi kot komaj opazne sledi. Rakorib jim sledi in tako vedno ve, kje je pred nekaj urami plavala jata rib ali kje se je skrival plenilec. Kadar začuti nevarnost, se zarije v pesek in nad površjem pusti samo ribjo glavo. Legenda pravi, da najstarejši rakoribi poznajo vse poti skozi ocean, saj nikoli ne pozabijo sledi, ki so jo nekoč zaznali.

### Juliette Langevin: Zlobnica

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/juliette-langevin-zlobnica

_Avtor: Veronika Razpotnik_

Juliette Langevin (1996, Montreal) je pesnica in spolna delavka. Zase pravi, da se rad_a dere, zapisuje in opazuje, kako ljudje doživljajo male katastrofe. Pod psevdonimom Nina Shulman je objavil_a več zinov. Njena_gova prva pesniška zbirka Zlobnica (fr. Fille méchante) je leta 2024 prejela nagrado, ki jo podeljujejo quebeške knjižnice.

ko prispem na poziv dvakrat potrkam v primeru da punca pred mano še ni končala vstopim vroče je streznim se dvignem roko v obliki pištole namerim v prostor dvakrat ustrelim nato zaklenem vrata snamem šal rokavice jih stlačim v žepe plašč obesim na kljukico stopim do belega divana odložim torbe sezujem škornje samostoječe nogavice slečem hlačke pulover ostanem v črni prozorni kombineži vse pospravim v torbo za plažo s črtami peščene barve in iz nje potegnem torbico s potiskom metuljčkov stopim v sobo odprem vrata vgradne omare vzamem brisačo odprem vrata na drugi strani že stojim v kopalnici vse odložim na pult vzamem malo rožnato milo si spnem lase stopim pod tuš si umijem spolovilo stopim ven si ga osušim si popravim obleko se počešem si namažem ustnice z Diorjevim lipglosom cause I’m a Dior GIRL I’m a DIOR pearl pogledam se v ogledalu sem zvezdni utrinek na jeziku imam bleščice dodam še pepermintovo žvečilko in črkujem besedo »j’adore« po vsaki črki pihnem poljub razen med o in r tu oblikujem srček imam šobasta usta sem majhna deklica in ti mi hočeš sesati jezik vrnem se na divan sedem pripravim tajmer posredniku pošljem sms »ready« izvlečem prenosnik napišem pesem »prihaja« poklopim prenosnik ga skrijem pod divan na vratih dvakrat potrka vklopim tajmer ugasnem ekran telefona ki ga odložim na mizo odidem do vrat skozi ritno luknjo se zazrem v luč na hodniku vi temu rečete kukalo jaz pa bi raje okroglo okence ali pa zvezdasti anus

            zvezdasti anus

           zvezdasti anus

——————————

če pesmi zamenjamo nekaj črk

dobimo dlesen

ki mi zakrvavi

ko ugriznem v jabolko

——————————

reči ja pustolovščini in ne predolgim nohtom ki popraskajo hrbet in sledem pred katerimi druge ženske zbežijo to še nekako razumem in mi čisto ustreza delam se da mi paše prav paše mi potem pa mi poči film še sama sem malo razdvojena ločim se na več delov ko se dogaja vse to kar premočno občutim med ljudmi ki se jih dotaknem in tistimi ki me zavračajo med prebranimi knjigami napisanimi knjigami in vsemi ostalimi naštevanji ki se zdijo kot problemi ampak to pogosto niso nabirajo si moči iz kemičnega neravnovesja v mojih možganih ki mi ga rado zagode kljub vsemu trudu ki ga polagam vanj na klopcah pred šolo kjer čakam prijatelje\_ice ki končujejo s poukom in moj bog kako jih imam rada strašansko pametne so ponosna sem nanje vanje polagam upe čakam jih na klopci v mini krilu šolarke ki pa je zame samo delovna uniforma

——————————

večina mojih strank meni da moje golo telo daje misliti na izkušnjo dekleta ali pa pornozvezde odvisno od tega kako ga prikažem ampak tudi od filtra skozi katerega me gledajo na primer:

ali začnem po prstih tekati po celi stavbi ali pa se nagnem naprej da se slinijo nad mano da bi polila kozarec vode vzela brisačo jim razprla svoj hrbet in švic na njem

svojo školjkico prikazujem na mnogo načinov moje ocene na internetu se ne morejo zediniti imam roke kot oblake popolne da jim rečem *ljubim te *imam pa tudi srčasta usta vsa sladka od njihove ogabne sperme imam spermo v očeh pod njo pa se mi vrtijo dolarji ko jim rečem *drkaj si ga name drkaj si ga na tvoj bodoči spomin name poslušaj kako bom vzdihovala*

——————————

sem ena tistih deklet ki so se vedno želela prodajati to izhaja še iz časov ko sem masturbirala pred katodnim tevejem iz časov nasilja glavnih odmorov ovsenega mleka ko sem rdečih ličk stala pred vsemi v tesno oprijeti rumeni obleki pisati je težko prodajati svoje telo pa ne ustavim se da bi se dotikala ne vem če se bom potem lahko vrnila k odstavku k besedilu k izlivu iz sebe bom iztisnila vso tekočino ker grozi da mi bo odtekla skozi oči vsakič ko se dotaknem tipkovnice I guess da to torej pomeni da je poezija kot mokrota tudi moji pisavi je najljubše če se jo tako opiše hočem se ustaviti da mi pride se zviti od užitka taka bom pričakala Louja sopeča z vibratorjem v rokah v postelji polni tipčkov kaotičnih nasmehov vijola barve in rožnate luči mu bom rekla *drkaj si ga večno v notranjosti mojega trebuha*

——————————

medtem ko sem pisala pesmi mi je Lou napisal komad v kateri me je obtožil da sem nora potem sem hotela umreti zato je spal s svojo bivšo prevaral me je na svojem pofukanem placu za vaje in upal da mu bo rekla da ga še vedno ljubi medtem ko sem ga jaz čakala pri njemu doma kot budala z 2 litroma pomarančnega soka ki sem ga kupila na poti ko sem hodila do njega pri – 30 stopinjah

——————————

ljubiti ga je bilo kot bi vsako noč zaspala s prižgano cigareto v roki

——————————

vem da je v moji palači čisto majhna pikica in lahko jo dosežem z jezikom predvsem če pred tem posnifam malo preveč koke zato tudi ta moj čudaški nadrogiran obraz pikica je čustvo obžalovanje odsev neonke na mojih svetlečih tangicah mojem fluorescentnem bikiniju hematom na mojem vratu boleča sled na dnu mojega hrbta dolg članek ki sem ga napisala o nasilju na ulici Papineau po tem ko so me posilili na Mariusov rojstni dan maja samo dva vogala stran od Loujevega stanovanja

——————————

zlobnica ko je na smeni

v sprejemnici premalo nasmejana

za šankom s preveč dekolteja

zlobnici je malo slabo

spila preveč kofeina

zlobnica v kleti zlaga

brisače kakšno hecno delo

je to maskara ali drek???

vedno isto vprašanje

punca se dobrika kužku

in nato ukrade francoza

na žuru polnem redneckov v avtih

zlobnica in njeno kozlanje

zlobnica že vse od rojstva

zlobnica ko jo prevaraš

zlobnica ko da odpoved

zlobnica laže o cenah

na mizici prodaja dolgčas

zlobnica si barva lase

zlobnica fejka tvojo bivšo

pljuva v vreče s perilom

medtem ko kadi čik za čikom

zlobnica copy paste save

ta ultramoderen par hlač

samo poglej koliko stanejo

lepotni posegi dragi škornji

zlobnica ko je na pavzi

skuša odklanjati praške

zlobnica je partibrejker

ker je dala noge skupaj

zlobnica ignorira frende\_ice

zabija čas z doomscrollanjem

——————————

zlobna sem in jočem

začne se ko se zbudim majhen pljusk iz grla v požiralnik nato v želodec kitajsko mučenje s kapljami že navsezgodaj zjutraj nato potoček ki steče iz mehurja v posodo poleg postelje ura kosila je zaprem oči in najstnico v sebi vprašam kaj hoče jesti: sladoled ali vato spomnim se seznama podčrtanega s fluorescentno rumeno ki sem ga lepila na steno poleg pisalne mize na kateri sem zvijala džojnte spomnim se trkanja na vrata pohištva ki jih blokira

imam apetit ogromen kot king-size vzmetnica popoldne se privežem nanjo v usta dam košček jabolka si trgam koščke kože z ustnic in pogoltnem tudi te

evo

polnovreden obrok

——————————

pogosto se mi zgodi da hočem izginiti vse je odvisno od ure od dneva od leta včasih se mi ponovi anoreksija iz najstniških let ko gledam svoje stare slike se mi še vedno zdi da zavzemam preveč prostora mislim da ne bom nikoli zares ozdravela ampak da me ne tudi ne bo ubila ker je prenajedanje moj dober znanec in se modrikast dim džojnta še vedno vije proti kuhinji

——————————

lagala sem si ko sem si obljubila da se bom čez dvajset let ubila in zdaj moram delati vse to na kar nisem pripravljena in česar se nisem naučila sprašujem se če se ne začne pravo trpljenje prava nadloga pravo strmoglavljenje ko ozdraviš

pogosto sem hotela umreti nikoli nisem šla do konca zato sem kaznovana s tem da plačujem davke se poskušam ličiti se ukvarjam s svojimi prezgodaj obritimi dlakami  seznam je dolg in klavrn kot las na moji glavi ki pade in se v odtoku pridruži drugim ko butne iz cevi napadem in ko kepa privre na plan bruham sluz ki izhaja moja vsakdanja rutina v kopalnici

——————————

če se ne bom ubila se bom še naprej starala in v svoji glavi plešem pod neskončno disko kroglo s protezo v ustih zelo šik lasuljo na glavi sprašujem se če bom še vedno dovolj lepa za norost sprašujem se do kdaj ima lepota rok trajanja v trgovini strmim v velike jogurte ko nisem pozorna jih kupim pet pa še kozarec kumaric paket malin in cigarete neumno od mene od mene slabo mi gre tole hranilna vrednost moje disfunkcionalnosti je fizikalna konstanta od takrat ko ne stopim več na tehtnico

### O razdiralni moči pogleda

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/o-razdiralni-moci-pogleda

_Avtor: Jasna Lasja_

Kritika romana Pogled Elif Shafak razmišlja o tem, kaj pomeni biti gledan, presojan in ujet v tujo predstavo o lastnem telesu. Shafak skozi večplastno pripoved poveže osebno bolečino, družbene predsodke, vprašanje identitete in moč pogleda ...

Mednarodno nagrajevana in najprodornejša sodobna britansko-turška pisateljica, esejistka, publicistka, doktorica družbenih ved, politologinja in univerzitetna profesorica Elif Shafak (1971) v svojih delih problematizira navidezno samoumevne delitve med moškim in ženskim ter vzhodno in zahodno kulturo. Prepleta preteklost in sedanjost, nacionalizem in islam, pisno in ustno tradicijo ter si prizadeva za integracijo različnih kulturnih in verskih identitet ter svobodo govora. Svoj pisateljski glas pogosto namenja marginaliziranim, zapostavljenim in utišanim skupinam ali posameznikom, pri čemer se še posebej osredotoča na položaj ženske skozi zgodovino v različnih vzhodnih kulturah. *Kadar pripovedujem zgodbe, je moj prvi vzgib zakopati se v »obrobje«, ne v »središče«. Nekaj v meni želi nenehno vedeti, kje v družbi so skrite neme črke,* je zapisala.

Po ločitvi staršev je otroštvo z materjo in babico preživela v Ankari, kasneje pa je zaradi materine diplomatske službe živela in se izobraževala v različnih delih sveta, preden se je vrnila v Istanbul. Tudi zato imata na njeno pisavo močan vpliv kozmopolitstvo in multikulturnost. *A večino življenja, kot otrok in kot odrasla oseba, sem preživela nekje drugje – v Deželi zgodb,* pravi. Od leta 2013 živi z družino v Londonu.

Doslej je izdala triindvajset del, od tega trinajst romanov, ki so prevedeni v oseminpetdeset jezikov. Sprva je pisala v *»poetičnem«* turškem jeziku in kmalu po prelomu tisočletja pričela pisati, kot se je izrazila, v *»matematični«* angleščini. Za svoja dela je prejela številne mednarodne literarne nagrade in priznanja: costa, booker, Women’s Prize for Fiction, The Queen’s Reading Room, Blackwellova knjiga leta, Ondaatjevo nagrado, ki jo Kraljevo literarno društvo (Royal Society of Literature) v Londonu podeljuje delu, *»which best evokes the spirit of a place«*, in druge. Decembra 2025 je nasledila Bernardine Evaristo v vlogi predsednice tega društva.

Kot feministka in zagovornica enakosti spolov Shafak v svojih delih obravnava številna feministična vprašanja in vlogo žensk v družbi, materinstvo in nasilje nad ženskami. V intervjuju za The Guardian je povedala: *V Turčiji moški pišejo, ženske pa berejo. Želim, da se to spremeni.* Pogosto se dotika vprašanja človekovih pravic, zlasti v Turčiji in bližnjih deželah: preganjanja in ubijanja Jazidov, turškega genocida nad Armenci ter nehumanega ravnanja s pripadniki različnih manjšin v Turčiji, med njimi s homoseksualci, prostitutkami in drugimi obstranci. *Literatura poskuša ponovno humanizirati ljudi, ki so bili dehumanizirani. Gre za ljudi, katerih glasov nikoli ne slišimo. Ta tematika zajema najobsežnejši del mojih romanov,* pravi.

V slovenskem prevodu imamo deset avtoričinih del. Eden njenih zgodnejših romanov *Pogled* (*Mahrem*, 1999) je bil napisan v turščini in v slovenščino preveden po angleškem prevodu (*The Gaze*), ki ga je leta 2006 izdal Marion Boyars Publishers iz Londona. Združenje turških pisateljev je *Pogled* izbralo za najboljši roman leta 2000. Bil je tudi uvrščen v ožji izbor za nagrado Independent za tuje leposlovje in izbran za Waterstonovo poletno branje (Summer Reading 2005).

> V slovenskem prevodu imamo deset avtoričinih del.

Po Juretu Potokarju, Maji Ropret in Barbari Skubic, ki so v slovenščino prevedli devet avtoričinih del, je *Pogled* – njeno prvo in edino delo pri nas s prejšnjega tisočletja – prevedla Polona Glavan. Kot ostala njena dela je izšel pri založbi Sanje. Slednja je z odločitvijo, da izda avtoričino zgodnje delo, omogočila rednim bralcem Shafak pogled nazaj, tja, kjer naj bi se pisateljičina pisava šele formirala. Vendar gre za zrelo delo s prepoznavno avtorsko noto, ki jo bo Shafak razvijala skozi naslednje romane: s potovanjem skozi čas in prostor spretno prepleta zgodovino in sodobnost, filozofijo in domišljijo, humor in tragedijo. Pri tem izstopa spoznanje, da Shafak tako rekoč od samega začetka svojega pisanja daje glas marginaliziranim, odrinjenim skupinam oz. posameznikom, kar bo v prihodnjih romanih razvijala v različnih smereh. Njena brezkompromisna pisava, ki v tem romanu nekoliko bolj kot v naslednjih vzbuja tudi nelagodje, je sugestivna, bogata in sporočilno močna.

Kot sporoča že naslov te veččasovne in večplastne pripovedi, Shafak problematizira vprašanje pogleda. Ne samo dejanja gledati in biti gledan, ampak predvsem vpliv pogleda drugega na posameznikovo identiteto, intimo, življenje in usodo. Štiri na pogled ločene zgodbe, ki se raztezajo od Istanbula leta 1999 (z vložno zgodbo o deklici oz. posilstvu leta 1980) in Pere leta 1885 do Francije leta 1868 in Sibirije leta 1648, so povezane z osrednjo temo romana – močjo pogleda in bolečino objektifikacije kot posledice pogleda. Kljub raztezanju romanesknega prostora je osrednje dogajanje, podobno kot v večini avtoričinih romanov, usmerjeno v Istanbul. Mesto na presečišču Vzhoda in Zahoda, talilni lonec različnih kultur in protislovij, razgrinja svoje manj vidne in manj svetle plasti. V reviji Time je zapisala: *Istanbul človeka nauči razumeti, morda ne intelektualno, temveč intuitivno, da sta Vzhod in Zahod namišljena pojma, ki ju je mogoče de-imaginirati in ponovno premisliti.* Primerja ga z barvito rusko babuško. *Odpreš jo in v njej najdeš drugo lutko. Odpreš to, pa vidiš novo lutko. To je dvorana ogledal, kjer nič ni povsem takšno, kot se zdi. Pri uporabi kategorij v razpravi o Istanbulu je treba biti previden. Če obstaja ena stvar, ki mestu ni všeč, so to klišeji.*

> Istanbul človeka nauči razumeti, morda ne intelektualno, temveč intuitivno, da sta Vzhod in Zahod namišljena pojma, ki ju je mogoče de-imaginirati in ponovno premisliti.

V ospredju zgodbe je anonimna prvoosebna pripovedovalka, ženska s prekomerno telesno težo, v katero se zaradi njenega videza nenehno usmerjajo radovedni, prezirljivi in žaljivi pogledi drugih. Četudi je znotraj družine brezpogojno sprejeta, se pripovedovalki dozdeva, da ti pogledi preobražajo tudi pogled njene matere, v katerem kljub zavedanju njene ljubezni vidi bolečino. Reklo bi se, da je skorajda naravno, da vstopi v odnos s prav tako posebnim, pritlikavim moškim z imenom B.C. Ker sta v javnosti tarča nenehnih pogledov, sodb in predsodkov, z eksperimentom menjave vlog preizkušata, kako različni pogledi vplivajo na zaznavanje in obravnavo posameznika v družbi. Po neuspelih poskusih s hujšanjem, ki se končajo s ponovnim prenajedanjem, pripovedovalko najbolj prizadene spoznanje, da B.C.-ju služi boljkone za njegovo obsedeno sestavo Slovarja pogledov, ki ga sproti spoznava tudi bralec. Njena napihnjenost in dvig v zrak kot balon odražata željo po izstopu s tega z ozkogledostjo, predsodki in napuhom zaznamovanega sveta.

V nekoč osrednjem delu Istanbula, Peri, se leta 1885 izteka zgodba o Soboljki, ki sloni na zgodovinski pripovedi o istoimenski ženski, ki so jo v 17. stoletju v Sibiriji razkazovali kot spektakel grdote. Pera v romanu predstavlja osrednji prostor, kjer se prepletajo teme pogleda, identitete in družbenih predsodkov. Gre za četrt Istanbula, ki je bila zgodovinsko najbolj kozmopolitski, večkulturni in* »evropski«* del mesta, zato je simbolno prizorišče pripovedi, ki raziskuje razmerje med opazovalcem in opazovanim. Predstavlja *»drugo stran«* Istanbula; njeno ime izhaja iz grške besede *péra* (*πέρα*), ki pomeni *»onkraj, na drugi strani«*.

Z nasprotne perspektive pogleda avtorica doda zgodbo iz leta 1868 v Franciji, kjer osupljivo lepo La Belle Annabelle z nezavidljivo življenjsko zgodbo prav tako razkazujejo. Zgodbi poveže s prisotnostjo nenavadnega Kerameta Mumija Keskeja Memisa Efendija, rojenega z voščenim, brezobraznim obrazom, ki si je prav zaradi nenehne izpostavljenosti prezirljivim pogledom, nesrečne poročne noči in osamljenosti omislil višnjevo rdeč šotor, kjer so paleti pogledov izpostavljeni številni posebneži in kjer skozi vzhodni vhod vstopajo moški obiskovalci, skozi zahodnega pa ženske. Medtem ko se prvi navdušujejo nad lepoto lepe Annabelle, si ženske ob nastopih različnih *»grozljivih pošasti«* *iz las in iz možganskih vijug izčesujejo najgloblje strahove*. Vrhunec doživetja jim predstavlja nastop Soboljke, ki je ime dobila ne le po bogatem soboljem kožuhu, v katerega je bila odeta, ampak po tem, da je bil spodnji del njenega telesa v skladu z legendo o rodbinskem rojevanju dvojčkov živalski. Oba ženska lika pristaneta v Istanbulu, ki tako združi štiri sprva ločene in na pogled nepovezane zgodbe v enotno usodo: biti gledan/-a, viden/-a in vrednoten/-a zgolj skozi zunanjo podobo. Skozi pisateljičino prepoznavno narativno strukturo izmeničnega prepletanja posameznih poglavij, v katerih na videz neobremenjeno problematizira človekovo potrebo po tem, da bi bil viden, hkrati pa razkriva destruktivnost pogleda drugega, kadar ta presoja, sodi in obsodi, avtorica stke ganljivo in tragično delo o telesu, telesni podobi skozi prizmo pogleda, (ne)zaželenosti, družbenih predsodkih, vprašanju identitete ter nadvladi moške perspektive nad žensko.

> Oba ženska lika pristaneta v Istanbulu, ki tako združi štiri sprva ločene in na pogled nepovezane zgodbe v enotno usodo: biti gledan/-a, viden/-a in vrednoten/-a zgolj skozi zunanjo podobo.

Skozi na pogled lahkotno in humorno, bizarno in groteskno, a hkrati ironično in ostro pisavo, v katero sugestivno vpleta zgodovinske vložke in simbolne podobe, ki jih spaja z domišljijskimi nanosi, roman prehaja v izrazito družbenokritično delo, ki nagovarja k razmisleku o tem, kako pogled (drugega) vpliva na posameznikovo samopodobo, identiteto in usodo. Shafak razkriva pogled kot orodje moči, ki razgalja, poniža in vrednoti. Kot ranljivost, strah, željo in nemoč. Kot osrednji mehanizem, skozi katerega se razkrivajo identitete, telesa, odnosi in družbene norme. Skoraj tri desetletja po nastanku nas roman opozarja na lažni, destruktivni pomen zgolj videza, ki mu skozi prizmo podob in neustavljivo moč enostranske percepcije vse bolj podlega domala ves svet.

*Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS*

### VRTNAR IN SMRT - odlomek iz knjige

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/vrtnar-in-smrt-odlomek-iz-knjige

_Avtor: Georgi Gospodinov_

Odlomek iz knjige Vrtnar in smrt.

## 1.

Moj oče je bil vrtnar. Zdaj je vrt.

Ne vem, kje naj začnem. Naj bo to začetek. Gre za konec, seveda, toda kje se konec začne?
*Mislim, da sem se polulal*, je rekel oče na pragu. Stal je med podboji vhodnih vrat, bolezensko shujšan, rahlo sključen, s tisto sključenostjo, značilno za visoke ljudi. Pripeljali so ga pozno zvečer, čisto proti koncu novembra. Tristo kilometrov je prepotoval leže na zadnjem sedežu, da bi nekoliko ublažil bolečino. Uspelo mi je dobiti termin za preiskavo naslednji dan.
*Polulal sem se*, je ponovil, osramočen kot majhen otrok, opravičujoče in s tisto svojo značilno samoironijo:* na stara leta sva se pa res osmešila*.
Vse je v redu, sem rekel, in na hodniku sva se lotila preoblačenja, pri tem pa zaprla vrata dnevne sobe.
*Strah me je*, mi je hči v nekem trenutku zašepetala na uho. Zdaj se zavedam, da je bila ona prva, ki je to začutila. Jaz še nisem vedel, nisem hotel vedeti.

Naj že tukaj povem, da junak na koncu te knjige umre. Pravzaprav niti ne na koncu, ampak že na sredini, potem pa je spet živ, v vseh zgodbah pred svojim odhodom ali po njem. Kajti, kot je govoril Gaustin, v preteklosti čas ne teče v eno smer.
Kot otrok sem v knjižnici izbiral le knjige, napisane v prvi osebi, ker sem vedel, da v njih glavni junak ne bo umrl.
No, ta knjiga je napisana v prvi osebi, čeprav njen pravi junak umre. Preživijo le pripovedovalci zgodb, a tudi oni bodo nekoč umrli.
Preživijo le zgodbe.
In vrt, ki ga je moj oče zasadil, preden je odšel.
Zagotovo zato pripovedujemo. Da ustvarimo še en vzporeden koridor, kjer je svet z vsemi v njem na svojem mestu. Da preusmerimo pripoved v drugo gredo, ko postane nevarno in pridrvi smrt – kakor vrtnar preusmeri vodo v naslednjo gredo na vrtu.

Želim si, da bi te strani prežemala svetloba, mehka popoldanska svetloba. To ni knjiga o smrti, temveč o žalosti za življenjem, ki odhaja. Razlika je. O žalosti ne le za satjem, poln im medu, temveč še večji žalosti za praznimi celicami tega satja. Žalosti za tistim satjem, ki se ga spominjajo tudi voščene sveče, medtem ko dogorevajo v naših rokah.
*Ni hudega*, kot je govoril.

## 2.

Beležnica, v katero zdaj pišem (v beležnice pišem že trideset let), se povsem nedolžno začne oktobra. Takrat se tega še nisem zavedal, njega pa je že bolelo. Znaki so bili tam, očitni, a smo jih razbrali prepozno. Spet sem nekam odhajal, tokrat v Krakov.
*No, ko se vrneš, pridi za nekaj dni sem, da se malo odpočiješ*.
Bilo je izjemno intenzivno leto, polno potovanj. *Pridi za nekaj dni sem, da se malo odpočiješ* … Takrat temu nisem posvečal posebne pozornosti. Vedno je godrnjal, da prihajamo preredko, da si ne vzamemo počitka. Zdaj v teh besedah berem nekaj drugega. *Pridi za nekaj dni sem,* slišim, *ostani malo pri meni, opešal sem, ne vem, ali bom preživel zimo.*

Tistega oktobra, ko sva se videla za en dan, tik preden sem odšel, ob grmu zadnjih oktobrskih vrtnic:
Hja, malo me zbada v križu.
V križu?
In se pomika navzgor.
Do kod?
Do ramen. Pa v prsih me tišči …
Šel je k zdravniku v mesto. Dobil je tablete. Koga pa ne boli križ, sploh ob vsem tem delu na vrtu … Tablete so sprva pomagale.

Čakalo me je še zadnje potovanje na Portugalsko, potem pa do konca leta nič več.
Kako si, se držiš?
Ni hudega, je rekel. »Ni hudega« je bila njegova najljubša fraza. Pripravljen odgovor na vsako vprašanje.
Te zelo boli križ?
Ni hudega.
Zdi se mi, da si shujšal.
Ni hudega.
Toda takrat – tega se zavedam šele zdaj, ko si tisti oktober znova in znova preigravam v glavi – mi je, ko sva se objela v slovo, tik preden sem sedel v avto, rekel še nekaj: *Ni hudega, počakal bom, da se vrneš*.
Sem to takrat sploh opazil? Da in ne.

Pri devetinsedemdesetih je skrbel za ogromen zelenjavni, sadni in cvetlični vrt. V njem je bilo vse: paradižniki, paprike, krompir, koruza, jagode, potonike, vrtnice, tulipani, sadna drevesa. Sajenje, pletje, zalivanje, okopavanje, škropljenje, privezovanje … Prepričevali smo ga, naj se že ustavi, naj vsaj malo izpreže. Spomnim se, da sem mu takrat, ob tisti zadnji oktobrski vrtnici, svetlo vijoličasti, vnovič rekel, da se bo, če bo tako nadaljeval in ne bo šel k zdravniku, preprosto zgrudil in vrt bo pred njegovimi očmi prerasel plevel. Čudno, katerim besedam usoda – ali kakorkoli že imenujemo tisto, kar se skriva v pri hodnosti – prisluhne. Danes vidim v svoji pripombi vso odloženo krutost.

## 3.

Vedel sem, da je ta vrt nekaj posebnega. Po prvem raku mu je rešil življenje in mu podaril še sedemnajst let, a prav on naj bi ga nazadnje tudi pokončal. Začel ga je iz nič, na praznem dvorišču podeželske hiše, ki jo je kupil moj brat. Tukaj mi je najlepše, je govoril. Kemoterapije in obsevanja, ki jih je prestal, so mu sicer pomagali, a so terjali tudi visok davek. Spominjam se, da se mu niso nikoli več povrnili stari smeh, tista vedrina in vznesenost. Za več ur je obmolknil, počasi zmajeval z glavo, kakor da se je pogreznil v nekakšen svoj brezglasni monolog.
Vrt je bil njegovo drugo možno življenje, njegov glas in vse zamolčano. Skozenj je govoril, njegove besede so bile jabolka, češnje, veliki rdeči paradižniki. Ko sem prišel tja, me je vedno najprej popeljal po njem in mi ga razkazal. Vsakič je bil drugačen.

Rad sem bil tam, zlasti spomladi, ko sem glavo zakopal med veje bohotno razcvetene slive, zaprl oči in poslušal brenčeči zen čebel. Včasih pa sem ga skrivaj sovražil, medtem ko sem gledal očeta, mršavega, golega do pasu, posutega z brazgotinami od operacij, kako zamahuje z motiko. Z vrtom sta postajala eno; on ga ni zapustil, a tudi vrt ga ni več izpustil. Med njima je bila neka posebna usojenost, nekakšna faustovska kupčija. Ta vrt bi lahko postal poguben. Predstavljal sem si, kako mu počasi srka moč, kako z njo hrani sadeže in vrtnice, kako češnje, tulipani in paradižniki postajajo čedalje bolj rdeči, on pa vse bolj bled.

Poleg vsega drugega je moj oče znal vsak kraj spremeniti v vrt, vsako hišo v dom. To je posebna spretnost. Vsako stanovanje, v katero smo se kdaj preselili – in selili smo se pogosto, kdo ve zakaj – , je sčasoma nekako postalo domače. Zato se danes, poleg vsega drugega, počutim brezdomen. Ne morem pozabiti, kako mu je uspelo preseliti celo vrt. Previdno je izkopaval čebulice hijacint, narcis, lilij, potonik in tulipanov – še posebej so mu bili ljubi temno modri nizozemski tulipani, od katerih se ni nikoli ločil – in jih ob vsaki selitvi znova zasadil na vrtu nove hiše. 
Ali niso morda rože skrivni periskopi mrtvih, ki ležijo pod njimi in skozi stebla motrijo svet?

Da, moj oče je bil vrtnar. Zdaj je vrt.

### Poletno raziskovanje globin: KRONOROPEC

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/poletno-raziskovanje-globin-kronoropec

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Poletje ni le čas svetlobe, vročine in dolgih dni, ampak tudi čas potopov: v morje, v domišljijo, v neznane svetove in v zgodbe, ki nas odnesejo nekoliko globlje.

**Kronorepec** (*Coronocampus tenebris*) je samotni prebivalec najglobljih podvodnih gozdov. Po hrbtu mu raste krona mesnatih izrastkov, s katerimi zazna bližajočo se nevarnost, njegov zaviti rep pa ima še nenavadnejšo sposobnost – shranjuje svetlobo drugih globokomorskih bitij.

Ko nastopi popolna tema, rep počasi zažari in kronorepcu kaže pot do skrivališča. Ob napadu odvrže enega od rogljev svoje krone, ki še nekaj minut samostojno plava in utripa ter tako zavede plenilca. Rogelj mu pozneje ponovno zraste. Najstarejši kronorepci naj bi bili povsem brez krone – vsak njen del so že vsaj enkrat žrtvovali, da so preživeli.

### Razmislek o tihem trajanju

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/razmislek-o-tihem-trajanju

_Avtor: Matevž Rems_

Prispevek se ustavi pri tistem, kar ne udari takoj, temveč vztraja: pri počasnem času, drobnih premikih, spominu in oblikah življenja, ki jih pogosto opazimo šele, ko hrup nekoliko utihne.

*Prostor je                    dolg,*
*                         zdi se, da neskončen                   *

*koridor.*
*                                                     Strop  *

*pušča.                     Ves prostor je poln luž.            *
*                           Vsak                      korak*
*          odmeva                               *
*        nihče ne reče                                 niti*

*besede.                           Zvočno sliko                    *

*sestavljajo le odmev      in              curljanje                            *
*                  dežja              iz lukenj*
*v stropu tunela.                  
*

Teh nekaj besed in premorov med njimi poskuša ujeti izkušnjo enega daljših tihih prizorov iz filma  *Stalker* (1979) Andreja Tarkovskega. Enega tistih prizorov, ob katerih celo v bolj umetniško usmerjenih kinih in kinotekah ljudje najlepšega mesta in vseh starosti nekam nemirni segajo po telefonih in pametnih urah, preverjajo čas, svetijo, globoko vzdihujejo in taptaptaptapkajo z nogami in trtrtrtrtresejo celo vrsto. A ne gre jim očitati, da so kar koli drugega kot žrtve mesta, v katerem preživijo vse svoje dni, izvzemši dopusta na morju. V najlepšem mestu jih vse ves čas privaja na hitrost, hipnost in neprekinjen niz dražljajev z novimi in novimi vsebinami na vsakem koraku. Vsak avtobus v najlepšem mestu je polepljen s slikami zaigrano nasmejanih ljudi, ki prodajajo recepte za srečo. Na vsakem avtobusu v najlepšem mestu je zaslon, na katerem najnovejšim novicam o trenutnih vojnah sledijo novice o najnovejših športnih dosežkih, hrčki, ki v suknjičih prodajajo nogavice, in novice o razstavah. Ljudje v najlepšem mestu pridejo do odgovorov na vsa svoja vprašanja po vse hitrejših poteh in z vse manj truda, a vsako iskanje spremlja oglas. In zato je tišina, sploh pa trajajoča tišina, v kateri se nič ne zgodi, za ljudi iz najlepšega mesta neprijetna, tuja in potratna stvar. Tišino so ti ljudje iz vseh svojih domov že zdavnaj spodili. Tišino stranišča in temnega stropa pred spanjem, ki sta bili nekoč prostora svobodnih, tavajočih misli, so zapolnile vsebine vsega sveta – *Postani manager podjetja, ki ga vodi umetna inteligenca *–* Poniževanja in poskusov političnega podrejanja so umetniki že dolgo vajeni *–* Svet je postal nepredvidljiv in nevaren, še posebej za majhne države *–* Prvomajski oddih ob morju vključuje: Mediteranski zajtrk in večerja* – pa lahko noč!

Če človek nečesa ne uporablja, to izgubi. Če ne uporablja mišic, zakrnijo. Če mu ni treba čakati, postane čakanje nevzdržno. Če nima potrebe po slovnici, nanjo pozabi. Če se privadi vsak trenutek tihega trajanja zapolniti z informacijami, besedami, podatki o dogodkih po svetu, celo vsebinsko bogatimi podatki, postane nevzdržno tiho trajanje. Zato se ne smemo čuditi, če se ljudem najlepšega mesta ob hitrosti življenja in preobilju vsebin in hitrih, lahko dostopnih odgovorih zdi kakšen tih in trajajoč prizor *»nepotrebno dolg«,* povsem upravičeno pa bi se lahko začudili, če bi kateri od teh ljudi pripomnil, da je neki prizor *»nepotrebno kratek«*.

> Če človek nečesa ne uporablja, to izgubi. Če se privadi vsak trenutek tihega trajanja zapolniti z informacijami, besedami, podatki o dogodkih po svetu, celo vsebinsko bogatimi podatki, postane nevzdržno tiho trajanje.

Del te neprijetnosti in posledično nezadovoljstvo ob dolgih, tihih in navidezno brezsmiselnih prizorih, pa pri ljudeh najlepšega mesta vsaj delno izvira tudi iz njihove izrazite ciljne naravnanosti in tega, da se imajo za razumno in trezno, resno družbo. Ko v *Stalkerju*curlja dež, ko odmevajo koraki in se dolgo, res dolgo nič ne zgodi, ali pa [ob koncu filma](https://www.youtube.com/watch?v=O3Dp6EdFRHo) *Nostalgija* (1983), ko kamera deset minut spremlja pesnika, kako poskuša prenesti prižgano svečo čez hlape in vlago in kako se vedno znova vrne na začetek, ko hlapi plamen pogasijo, se gledalec iz najlepšega mesta že sprašuje po smislu tega prizora in se nestrpno preseda. *»Kaj pa je poanta tega? Zakaj je prizor tako dolg? Kaj to pravzaprav pomeni? Kaj pa je želel avtor sporočiti?«* Tava po navidezno brezsmiselni krajini tihega trajanja in v njej ves čas išče nekakšen dokončen smisel … ker smisel se mora pokazati … ker … no, ker je nekdo (v tem primeru filmski ustvarjalec) to krajino pač ustvaril! In zakaj bi kdorkoli ustvaril karkoli brez jasnega namena? In če jasnega, zlahka dostopnega ali *ready-made* smisla ni … ali bi lahko ta gledalec, ta razumski človek sprejel, da se je v tihem trajanju zgodilo nekaj, ko se ni zgodilo nič?

Da se v tihem trajanju ne zgodi nič, ne drži v celoti. Prav tako tiho trajanje ni vedno nujno v celoti tiho. Kakor je že John Cage ugotavljal, glasbo lahko sestavlja tudi tišina, v kateri namesto glasbil zazvenijo okoliški šumi sveta okrog poslušalca. Tiho trajanje torej ni prazno. Med tihim trajanjem lahko curlja dež, lahko se slišijo koraki pesnika, ki nosi svečo. Tišina tihega trajanja se kaže predvsem v odsotnosti hitrih vsebin, informacij, govorjenja in vsega drugega, kar sestavlja naravno stanje vsakodnevnega življenja ljudi najlepšega mesta. V prizoru, ki v tišini traja, se lahko tudi marsikaj zgodi, vsak odmev koraka, naznanja nov korak, in sveča, ki jo pesnik nese, lahko ugasne. Tišina tihega trajanja je zato tudi v trajanju nečesa, kar se zdi ljudem najlepšega mesta nepomembno, trajanje, v katerem se predolgo *»nič ne zgodi«*, vsaj nič *»pomenljivega«*.

> Da se v tihem trajanju ne zgodi nič, ne drži v celoti. Prav tako tiho trajanje ni vedno nujno v celoti tiho.

Ob vsem tem mi na misel pride vsaj eden od performansov Marine Abramović in Ulaya, ki sem ga pred kratkim izkusil v okviru razstave [*Art Vital*](https://koridor-ku.si/podobe/art-vital/) v ljubljanski Cukrarni. Marina Abramović na posnetku stoji v položaju, ki namiguje, da se pripravlja na skok v vodo, to pa že samo po sebi ustvari v opazovalcu napet občutek pričakovanja – na neki točki bo tihega trajanja konec. Vse kaže na to, da takrat, ko bo skočila v vodo. Čaka, stoji in čaka, a ne skoči, zelo dolgo ne skoči, še kar stoji v pripravljenosti, še kar ne skoči in čaka – nato pa nenadoma z neba pade Ulay in pristane v vodi. Dogodek, ki prekine tiho čakanje, ovrže pričakovanja (v vodo sicer nekdo skoči, a to ni oseba, ki je s telesno govorico skok v vodo napovedovala), vendar dogodek obenem sam po sebi ne nosi bistvenega, globljega pomena ali kakršne koli sporočilnosti. Zato pa čakanje samo, tiho trajanje, v katerem se je vso pričakovanje oblikovalo in iz enega tihega trenutka v drugega stopnjevalo, ponuja intenzivno (gledalsko) izkušnjo. Namen tihega trajanja (če hočete) se v tem primeru kaže v izkustvu tišine in trajanja. V izkušnji napetosti, ki se v želodcu gradi na podlagi okoliščin, simbolov (kot je na primer položaj telesa, ki napoveduje skok v vodo) in nenazadnje tudi iz pričakovanja konca tihega trajanja (kot je na primer skok v vodo).

Na misel pa pridejo tudi krajši stripi Nadine Redlich, kakršne je na primer zbrala v albumu *Ambient Comics*, ki ga lahko beremo kot zbirko zgledov delovanja in možnosti rabe tihega trajanja kot stripovskega sredstva.

g

V primeru galeba se zdi, da se nič ne dogaja, dokler se nekaj končno ne zgodi, potem pa se spet dolgo, dolgo ne zgodi nič. Dogodek je v tem primeru, podobno kot pri omenjenem performansu, sam po sebi nepomemben in pomen prejme šele v sosledju prizorov, v katerem nastopi kot prekinitev tihega trajanja in čakanja na to, da se nekaj končno zgodi. Kot lahko sklepamo na podlagi zadnjih dveh kadrov, se tiho trajanje po dogodku nadaljuje, kar pa še dodatno poudari nepomembnost dogodka samega. V drugem primeru so vsi kadri v sosledju bolj ali manj enaki in dogodka, ki bi tiho trajanje prekinil, ni. Le dim se nekoliko spremeni, zdaj zrak smeti v to stran, zdaj v ono, zdaj malo bolj, zdaj malce, čisto malo manj, pa vendar ves čas, konstantno in neprekinjeno, medtem ko čas mineva …

In koliko časa mine?

V stripih tiho trajanje deluje nekoliko drugače kot na posnetku. Medtem ko je prednost filma ta, da je čas trajanja nekega prizora že vnaprej določen, kar filmskemu ustvarjalcu omogoči večji nadzor nad gledalčevo izkušnjo tihega trajanja, pri stripu tempo branja vsak bralec določa sam. Čas zato ni in ne more trajati v posamezni sličici, ki je že sama po sebi pogosto zgolj trenutek ali del pogovora. Čas v stripu mineva med eno sličico in drugo, v dobesedno praznem prostoru med obema (tudi v primerih, ko je ta prostor le črta, ki ju loči).

A *koliko časa* mine med eno sličico galeba, ki ne stori ničesar omembe vrednega, in drugo? In *koliko* med eno sličico dimnika in drugo in tretjo?

> Medtem ko je prednost filma ta, da je čas trajanja nekega prizora že vnaprej določen, kar filmskemu ustvarjalcu omogoči večji nadzor nad gledalčevo izkušnjo tihega trajanja, pri stripu tempo branja vsak bralec določa sam.

Po navadi je to v stripih dokaj jasno razvidno, včasih pa strip dopušča več možnih branj – v obeh primerih Nadine Redlich je tako: album *Ambient Comics* v glavnem prikazuje minevanje in dogodke v času. Dogodek dima, ki se vali iz dimnika, lahko v tem primeru gledamo le v trenutku, morda pa med vsako sličico mine več ur ali več dni in v tem primeru gledamo, kako se dim še kar vali iz dimnika ob isti uri vsakega dne. Ali pa morda na isti dan ob isti uri vsak mesec. Ali pa na isti dan ob isti uri istega meseca vsako leto – in, precej pomenljivo, to trajanje ne vsebuje nobene napovedi lastnega konca, kar pa vzbuja vtis neomajnosti industrije in človekove neustavljive težnje h koristi in napredku, neobremenjene s škodo, ki jo ta povzroča okolju.

Nazadnje se v prav tem navidezno preprostem stripu razkriva še ena in morda najbolj pomembna od vseh lastnosti tihega trajanja – v svetu smo s podobnimi dimniki obdani vsak dan. Verjetno obstaja cel kup preverjenih razpredelnic, tortnih diagramov in drugih dejstev o tihem in trajajočem uničevanju sveta in življenjskih virov, o izumiranju vrst in onesnaževanju zraka in vode, ki se ves čas po tihem odvija v ozadju hrupnosti in hitrosti vsakdana, ne meneč se zanj. Tiho trajanje je torej že samo po sebi del življenja in človekovega sveta, a ljudje najlepšega mesta hitijo skozi vse svoje dni in zato hitijo tudi mimo vsega, kar v tišini traja in v nasprotju z vsemi panoji in bliskajočimi zasloni ne kliče po pozornosti. *Predsednik je sprožil borzni zlom* – *Na vseh frekvencah od jutri naprej: nova serija v desetih epizodah: kdo je truplo in kdo je morilec?* – *S pomočjo umetne inteligence je mogoče narediti več, več investirati!* – *Domači derbi je pravi magnet tudi za tuje gledalce!* – in medtem trava počasi raste in se dim dan za dnem vzpenja iz dimnikov industrije.

### Celotni svet, komorno

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/celotni-svet-komorno

_Avtor: Jakob Spindler_

»Simfonija mora biti kot svet. Vsebovati mora vse,« je zapisal Gustav Mahler, katerega besede se z zanesljivostjo najdejo na vsakem koncertnem listu prav zato, ker zares dobro opišejo njegov projekt, v katerem je predstavljen višek romantične tradicije. Značilno je, da se Mahler pri tem poslužuje najrazličnejših žanrskih in izraznih sredstev, ki so mu bila na razpolago, poleg tega pa se opevani skladatelj za dosego svojega cilja navadno zanese na izredno velike orkestre, s katerimi proizvaja eklektične barve in, ko je potrebno, zares monumentalen zvok. Na koncertu v okviru 74. Festivala Ljubljana »Mahler v Ljubljani: Titan« 11. 8. pa so ta celotni svet poskusili zaobjeti v raznih priredbah za komorni ansambel.

To je seveda zelo zahtevna in nekoliko nehvaležna naloga. Na srečo je bila nekoliko olajšana z nastopajočimi vrhunskimi glasbeniki Ensemble Dissonance, baritonom Domnom Križajem, izkušenim interpretom Mahlerja, ter dirigentom Urošem Lajovicem in s skrbno izbranim programom. Slednji nam je celovito predstavil skladateljevo Simfonijo št. 1 iz vseh zornih kotov: program se je začel z izločenim drugim stavkom simfonije, ki ga danes poznamo pod samostojnim naslovom *Blumine*, pred samo Simfonijo pa smo slišali še skladateljev cikel samospevov *Vandrovčeve pesmi*, ki je nastajal v istem obdobju kot simfonija ter v njej pustil svoje sledi v obliki citatov.

Prav cikel samospevov se je izkazal kot eden izmed vrhuncev večera. Priredba za komorni ansambel flavte, klarineta, klavirja, harmonija (na koncertu zamenjanega s harmoniko), tolkal in solističnih godal s strani Arnolda Schönberga ni prav nič omejevala dosežene izrazne intenzivnosti. Viški so bili zares monumentalni, ob spremljavi glasu pa je Mahlerjev iznajdljivi kontrapunkt (uporaba več melodij hkrati) prišel s komorno zasedbo toliko bolj do izraza. Predvsem pa je izstopala interpretacija solista Domna Križaja. S svojim glasom je bil sposoben napolniti celotno dvorano Križevniške cerkve, sam glasbeni material pa je v vseh registrih popolnoma obvladoval in ga s spretnim prehajanjem med zvočnostjo govora in zvočnostjo stiliziranega petja napolnil z zares dramaturškimi razsežnostmi. Poleg vsebine pesmi so bili v glasbo jasno preneseni tudi značilni Mahlerjevi toposi, od koračnic do ptičjega petja, vzdihov, padcev in viharjev. Pri vsakem so izvajalci zares prijeli skladatelja za besedo in ga uprizorili v njegovih skrajnih podobah, pri čemer so za ceno toliko večje izraznosti morda nekoliko izgubili pri subtilnosti.

Težava komornih priredb simfonij, ki *»vsebujejo vse«*, pa se je jasno kazala pri preostalem programu. *Blumine* je za Schönbergovo zasedbo priložnostno priredil ustanovitelj ansambla Dissonance Klemen Hvala, pri *Simfoniji št. 1* pa so se zasedbi v priredbi Klausa Simona na odru pridružila še trobila. Glavna melodija sentimentalnega, iz simfonije izločenega stavka je bila sicer prepričljivo vodena skozi različna razpoloženja in zvočna okolja, vendar pa je manjkala poenotena tekstura, ki bi nadomeščala razkošen zvok orkestra. Še posebej je izstopala harmonika, ki se ni nikoli uspešno zlila z drugimi instrumenti. Simfonija se je na mestih soočala s podobnimi težavami. Predvsem se zdi, da bi priredba delovala veliko bolje z godalno sekcijo namesto solistov (zasedbo je sicer na soliste omejil že majhen oder), saj sta se violini le z veliko težavo postavili ob bok trobilom in pihalom. V najgostejših odsekih so se tako kontrapunktne linije žal porazgubile v odmevu dvorane, namesto da bi jih komorna zasedba še toliko bolj izpostavila.

Pod temi omejitvami pa se je skrivala odlična in premišljena interpretacija. Posamezne teme so bile napolnjene z dvoumnostjo, pri čemer je bila navidezna iskrenost vedno znova spodkopana s skrbno izpostavljenimi skritimi melodijami, za katere ima Lajovic zares prefinjen čut. Najbolj je blestel tretji stavek, ki je že zasnovan mnogo bolj komorno kot preostala simfonija. Tam smo prek nenadnih sprememb v tempu in zvočni barvi zares dobili občutek, da se pomikamo po živahni ulici, kjer se za našo pozornost grebejo na eni strani pogrebni sprevod, na drugi pa razni ulični glasbeniki. Ob vsej parodičnosti in banalnosti mestnega okolja pa je dobil introspektivni ter lirični citat iz zadnjega samospeva *Vandrovčevih pesmi* toliko večjo moč. V finalu je zaradi spretnih podvajanj izvajalcem uspelo izpostaviti kontrapunkt tudi v gostejših odsekih, s pomočjo tolkal in klavirja pa je bil po potrebi dosežen tudi mogočen, skoraj simfoničen zvok. Vse to je pripomoglo k temu, da so izvajalci in dirigent na koncu poželi glede na dane omejitve zasluženo stoječo ovacijo.

*\*\*\**

Mahler v Ljubljani: Titan
11. 8. 2026, Križevniška cerkev
Ensemble Dissonance (koncertni mojster Benjamin Ziervogel), Uroš Lajovic (dirigent), Domen Križaj (bariton).

### Poletno raziskovanje globin: PAVJEREPEC

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/poletno-raziskovanje-globin-pavjerepec

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Poletje ni le čas svetlobe, vročine in dolgih dni, ampak tudi čas potopov: v morje, v domišljijo, v neznane svetove in v zgodbe, ki nas odnesejo nekoliko globlje.

**Pavjerepec** (*Carcharolux mirabilis*) je globokomorski plenilec, za katerega dolgo niso vedeli, ali sploh obstaja. Sprednji del njegovega telesa je podoben morskemu psu: močne čeljusti, vrste ostrih zob in skoraj slepe oči, prilagojene življenju brez svetlobe. Toda tam, kjer bi pričakovali običajen rep, se njegovo telo razpre v velikansko pisano pahljačo.

Pavjerepec plena ne zasleduje. V temi obstane, razpre rep in začne po njem pošiljati barvne valove. Najprej modre, nato zelene, nazadnje rumene. Manjše ribe svetloba tako zmede, da začnejo plavati naravnost proti njej – in proti njegovim čeljustim. Še bolj nenavadno je njegovo vedenje ob nevarnosti. Takrat se obrne z glavo stran od napadalca in razpre rep v popoln krog. Za nekaj sekund je videti kot velikansko žareče oko, ki lebdi sredi oceana. Večina plenilcev pobegne. Globokomorski raziskovalci mu zato pravijo tudi pav globin. Po stari mornarski vraži pa naj bi tisti, ki zagleda njegov razprti rep, videl barvo, ki je ne bo nikoli več znal opisati.

### Poletno raziskovanje globin: KRONOPLAVKA

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/poletno-raziskovanje-globin-kronoplavka

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Poletje ni le čas svetlobe, vročine in dolgih dni, ampak tudi čas potopov: v morje, v domišljijo, v neznane svetove in v zgodbe, ki nas odnesejo nekoliko globlje.

**Kronoplavka** (*Regalichthys lucens*) je ena najskrivnostnejših prebivalk oceanskih globin. Okoli telesa nosi razkošno pahljačo, posejano s stotinami drobnih svetlobnih mešičkov. Ti niso namenjeni le razsvetljevanju poti – kronoplavka z njimi ustvarja zapletene vzorce, s katerimi v temi pripoveduje. Starejša ko je, več luči premore in daljše zgodbe lahko izriše v črnino oceana.

Najstarejše kronoplavke naj bi pomnile poti skozi globine, ki jih ni preplavala še nobena druga žival. Ko začutijo nevarnost, razprejo svojo krono in naenkrat prižgejo vse mešičke. Blisk je tako močan, da za nekaj trenutkov osvetli morsko dno, same pa medtem izginejo v temi. Nihče ne ve, kam.

Globokomorska legenda pravi, da kronoplavka nikoli ne plava brez cilja. Če ji slediš dovolj dolgo, te pripelje do nečesa, kar je morje skrivalo stoletja.

### K svetilniku - odlomek iz knjige

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/k-svetilniku-odlomek-iz-knjige

_Avtor: Virginia Woolf_

Odlomek iz knjige K svetilniku Virginie Woolf.

Ko se je opotekala (valjala se je namreč kot ladja na morju) in mežikljala (ker njene oči niso ničesar pogledale naravnost, temveč so vse ošinile s stranskim pogledom, ki je grajal ves prezir in vse gorje tega sveta; bila je omejena in vedela je to), ko je grabila po ograji na stopnicah in se vlekla navzgor in se valila iz sobe v sobo, je pela. Ko je drgnila stekleno površino visokega ogledala in postrani škilila proti svoji nihajoči postavi, se je iz njenih ustnic trgal ne kakšen zvok – nekaj, kar je bilo nemara pred dvajsetimi leti na odru veselo, kar so brundali in na kar so plesali, zdaj, ko je prihajalo iz brezzobe, z avbo pokrite postrežnice, pa je bilo oropano vsakega smisla in slišati kot glas omejenosti, samovoljnosti in trme, zatrtih pa znova vstalih, tako da je bilo, ko se je ometajoč in brišoč odmikala, kot bi govorila, da je vse eno samo trpljenje in muka, eno samo vstajanje in leganje in jemanje stvari iz omar in pospravljanje stvari nazaj. Ni bil lahak in udoben ta svet, ki ga je poznala že skoraj sedemdeset let. Bila je že čisto upognjena od utrujenosti. Kako dolgo, se je spraševala, ko je škripala in stokala na kolenih pod posteljo in brisala prah z desk, kako dolgo bo to trajalo? pa se je spet spravila na noge, se zravnala in s svojim bočnim škiljenjem, ki je zdrčalo mimo in se tako odvrnilo celo od njenega lastnega obraza in njenih lastnih bridkosti, obstala in zijala v steklo nesmiselno smehljaje se. 

In znova je začela kljusati in krevsati, pobirajoč rogoznice, prestavljajoč krožnike in sklede, postrani pogledujoč v steklo, kot bi imela navsezadnje svoje tolažbice, kot bi se okoli njene žalostinke vendarle sukljalo nekaj nepopravljivega upanja. Ob njenem čebru so morale biti vizije veselja, morda z otroki (čeprav sta bila dva nezakonska in jo je eden zapustil); v gostilni, pri pitju; ali ko je brkljala med malovredno robo po svojih predalih. Gotovo je bila kaka razpoka v temi, kaka lina v globinah mraka, skozi katero je prediralo dovolj svetlobe, da je nabrala njen obraz v režanje pred ogledalom in jo pripravila do tega, da je, ko se je znova lotila dela, mrmrala staro vodvilsko popevko. In medtem so romali po obali mistično nastrojeni vizionarji, vznemirili kako mlako, pogledali kak kamen in se spraševali : *»Kaj sem?« »Kaj je to?«* in nenadoma jim je bil naklonjen nekakšen odgovor (kakšen, ne bi mogli reči), da jim je postalo toplo v mrazu in so bili poživljeni v puščavi. Gospa McNab pa je še naprej pila in čenčala kot zmeraj.

### Vižgalivanje

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/vizgalivanje

_Avtor: Primož Sturman_

Kratka zgodba, postavljena v porabsko zamejstvo, se začne z izgubljenim delom motorja, nadaljuje pa kot tiho srečanje z jezikom, mejo, spominom in demenco.

Prvi pomen, ki ga pri besedi *meja* zasledimo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, je: *črta, ki ločuje, razmejuje države, ozemlja*. Tu po Srebrnem bregu so jo potegnili pred več kot sto leti. Nevidna lisa, sestavljena iz tankih belih količkov – vsak premore svojo šifro – tako že dolgo ločuje zamejstvo od matične domovine. V nekdanjih časih je bila, čeprav nepredušno zaprta, posekana in pokošena, danes pa je zaraščena.

Ko 110-kubični motor že nekaj časa stoji in se njegov cilinder postopoma ohlaja, mi oči pristanejo na karburatorju, s katerega je padla kromirana rešetka, prepotrebna za pravilno delovanje zračnega filtra. Hitro pomislim, da mora ležati kje na cesti ali ob njej. Pri zadnjem postanku na Gornjem Seniku je bila še na svojem mestu.

Od naselja me ločujejo slabi trije kilometri. Treba bo voziti počasi in imeti oči na pecljih. Kolesi se znova zavrtita v zamejstvo, okrog mene je sam gozd, nekakšno nadaljevanje Goričkega. Jeseni je tu meka za gobarje. Vonj po trohnobi listov se meša s tistim jurčkov.

Po slabem kilometru se pred menoj nariše nenavaden prizor. Starejša ženska z ruto na glavi in v copatih po desni strani ceste prihaja v mojo smer. Ko se ji pripeljem dovolj blizu, opazim, da v roki, ki jo drži v višini prsi, med palcem in kazalcem stiska tesnilno rinko rešetke karburatorja. Zelo verjetno ne ve, za kaj gre, še manj pa si predstavlja, da jo iščem tudi sam.

Ropotanje dvotaktnika utihne, ko dovolj časa vztrajno držim prst na rdeči tipki, ki se nahaja na prednji luči. S pritiskom nanjo se spojita žici, ki prekineta delovanje platin, kondenzatorja in navitja. Motor se ustavi, ker ostane brez iskre na svečki.

> Starejša ženska z ruto na glavi in v copatih po desni strani ceste prihaja v mojo smer. Ko se ji pripeljem dovolj blizu, opazim, da v roki, ki jo drži v višini prsi, med palcem in kazalcem stiska tesnilno rinko rešetke karburatorja.

Nekaj trenutkov si zreva iz oči v oči in nič ne rečeva. Šele nato moj pogled znova zdrsne na meni tako želeni predmet.

*»Sen išla k brbejri na vižgalivanje,«* reče ona skoraj tjavendan.

Besede me presenetijo, ne le zato, ker jih težko razumem, ampak ker bi pričakoval, da me bo vprašala, ali je mala stvarca, ki jo je našla na cesti, moja.

*»Kaj pravite? Kje ste našli tisti kos? Je moj.«*

Tudi ona me ne razume. V tistem drugem zamejstvu, iz katerega sam prihajam, se je njena generacija že izobraževala v slovenskih šolah, tu pa ne.

*»Sen išla k brbejri na vižgalivanje,«* ponovi, čeprav z nekoliko bolj tresočim glasom in ne tako prepričano kot prvič.

Vztrajati moram, če želim iz njenih rok dobiti izgubljeno.

*»Tisto je moje,«* ji še enkrat rečem.

Oba kmalu preseneti ropot avtomobila, ki se pojavi izza ovinka. Ustavi se tik ob nama, iz njega pa izstopi ženska, ki je na prvi pogled od pet do deset let starejša od mene. Oblečena je, kakor bi prišla neposredno iz službe. Že kmalu v zraku zavoham vonj njenega parfuma, ki prekrije tistega skoraj klorastega po cvetočih kostanjih.

*»Anya, mit csinálsz itt?«* ji reče.

Še tretjič se iz njenih ust zasliši isti stavek o *vižgalivanju*. Mlajša je prvi trenutek zmedena, nato pa se zbere.

*»Ma neked nincs vizsgálatod! Holnap.«*

Ne razumem, kaj ji govori. Tedaj se starejša ženska le zdrzne, povesi usta in končno izpusti vzmetno rinko iz rok. Skoraj okrogel predmet z manjšim zasekom se z zvokom kovanca zakotali pred moje noge.

*»Entschuldigen Sie, bitte. Meine Mutter ist krank,«* reče mlajša, najbrž v prepričanju, da prihajam izza avstrijske meje.

Medtem ko nejevoljno spravlja mamo v avto, jo uspem vprašati, ali govori slovensko.

*»Sehr wenig,«* reče, nato pa še doda, kakor bi hotela dokazati, da govori po resnici: *»Zelo malo.«* Ob tem ji sončna očala zlezejo nekoliko nižje na nos. S kazalcem si jih dvigne oziroma popravi. Nohte ima nalakirane v svetlo rožnato barvo.

> Medtem ko nejevoljno spravlja mamo v avto, jo uspem vprašati, ali govori slovensko.

Odpravim se dalje, a motor noče vžgati. Enkrat sem že porival do doma, a bil sem nekaj vasi stran. Tudi tokrat se grem istega v upanju, da bom prej ali slej prispel do kakega klanca, kjer bom poskušal motor prižgati med tekom. Asistenca je zadnja opcija. Cesta se počasi spušča, a ne toliko, da bi omogočila dovoljšnjo hitrost za prižig s spuščanjem sklopke. Na levi in desni še vedno gozd in gričevje, tako netipična za državo, ki velja za najbolj nižinsko na stari celini.

Premikam se, pravzaprav hodim počasi, pa mi kljub temu izpod čelade, ki si je iz previdnosti nisem snel, začnejo teči prve srage potu ter mi dražiti oči. Končno mi nekje ob robu ceste uspe zagledati kromirano rešetko. Asfalt ni v dobrem stanju, odličen bi bil za testiranje amortizerjev. Moje misli so sicer drugje. Končno se lahko znebim neprijetnega občutka, da bom moral izgubljene malenkosti iskati po spletu in se pogajati za ceno.

Na karburatorju v škatlici za filter še vedno vztraja železna volna. Hvala bogu, vsaj te nisem izgubil. Če bi dalje vozil brez kromirane rešetke in sponke, bi lahko tudi ta odpadla ter tako odprla pot vsej mogoči nesnagi, najprej v karburator, nato še v cilinder.

Prerinem se do Gornjega Senika. Naselje se mi zdi drugačno kakor pred uro, ko sem se prvič pripeljal vanj. Tedaj sem se oziral naokrog in gledal cerkev, stavbo vrtca, Državne slovenske samouprave, spominsko hišo Janoša Küharja. Tudi sonce se je že precej spustilo nad Slovenijo. Čim prej moram najti nekoga, ki mi bo posodil izvijač. Vse ostalo lahko počaka.

Na nekem dvorišču zagledam moškega srednjih let, ki se prepira z nitno kosilnico. Ogovorim ga najprej v slovenščini, nato ga želim še v nemščini, a vmes že nekaj zavpije v smeri hiše.

> Na karburatorju v škatlici za filter še vedno vztraja železna volna.

*»Ildikó, gyere ide! Valaki jött, és szlovénul beszél …«*

Kmalu zatem se na vratih pojavi mlajše plavolaso dekle, ki se mi takoj nasmehne.

*»Kaj bo dobrega?«* me vpraša v slovenščini.

*»Izvijač, pravzaprav šraufenciger potrebujem, nekaj na motorju moram popraviti.«*

*»Očeta bom vprašala, ali vam lahko pomaga.«*

Začneta se pogovarjati v madžarščini, nato mi pove, da je njen oče upokojeni mehanik in da je v Porabje prišel kot vojak sredi osemdesetih. Moj motor mu je zelo všeč, čeprav takega sploh prvič vidi.

Pobrskam po žepu in najdem kosa, ki sem ju pobral na cesti.

*»Vzmetno sponko je treba učvrstiti v kanalček, da bo držala vse dele filtra skupaj,«* skušam povedati, a možakar očitno ne potrebuje mojih navodil. Čeprav mene ne razume, mu je stvar popolnoma jasna. Dekle medtem odide v hišo.

Brez vprašanja pod rezervoarjem odpre ventil za gorivo. Udarim se po čelu in samemu sebi rečem, da sem budalo.

> Pobrskam po žepu in najdem kosa, ki sem ju pobral na cesti.

Moški nato otipa cilinder mojega guzzija in prepričano stopi na pedal za vžig. Motor takoj zaropota, iz izpušne cevi se zakadi. S kretnjami mi pove, naj z ročico dajem toliko plina, da se bo motor zagrel in da vmes ne bo crknil.

*»Várj, várj …«* pravi in mi skuša nekaj povedati. *»Warten, bitte,«* doda.

Čez nekaj trenutkov se vrne iz garaže z manjšim izvijačem v roki. S prsti zasuka večjega od dveh vijakov na karburatorju in obrati motorja se zelo povišajo. Zvok postaja neprijeten, isto velja za izpušne dime, ki preplavijo dvorišče. Opazujem ga. Na stiku med nohti in kožico se mu je nabrala črnina, a njegove roke niso videti preveč delavske. Nato začne z izvijačem zavijati in odvijati manjši vijak, ki določa mešanico zraka in goriva. Očitno išče točko, na kateri ima motor najboljše obrate. Ko jo najde, znova zasuka večji vijak in minimum vrne na najboljšo raven.

S prstom po zraku naredi krog, kot bi mi želel povedati, naj grem malce preizkusit, kako vse skupaj dela. Njegove dlani so razpokane; zelo so različne od hrbtišč rok. V istem trenutku naju preseneti dekle, ki pride iz hiše z dvema kozarcema vode.

*»Oča je rekel, da bi motor kupil,«* pripomni.

Znova me najde nepripravljenega.

*»Zakaj pa?«* jo vprašam.

*»Všeč mu je. Ima jih že polno. Ne mara novih, kjer je sama elektronika.«*

Dekletu ne odgovorim.

*»Kako to, da tako dobro govorite slovensko?« *prestavim drugam.

*»Hodila sem k dvojezičnemu pouku tu na Gornjem Seniku, nato še k uram slovenščine v Monoštru, študirala in diplomirala pa sem v Ljubljani. Zaposlena sem kot novinarka.«*

*»Aha,«* pripomnim in ne vrtam dalje.

Glede nakupa ne vztrajata. Vprašanje je, ali in kako bi bilo vse skupaj izvedljivo zaradi izbrisa iz registra v eni državi in registracije v drugi. Papirologija na kvadrat. Pa še domov bi me moral peljati po celi slovenski diagonali.

Dekle me povabi, naj grem z njima v bližnjo garažo, kjer so razstavljeni starodobniki.

*»Veste, malo po meji sem srečal starejšo žensko, a nisem razumel, kaj je hotela povedati. Nato se je z avtom pripeljala njena hčerka ter jo na hitro spakirala.«*

*»Aha, Ágnes … naša Nežika,« *odvrne dekle. *»Mamina sestrična je. Izgublja se. Demenca. Nekega dne je ušla od doma in je bil cel halo. Našli so jo v Avstriji, v neki vasi ob Rabi. Bila je prepričana, da je v Hortobágyju, kamor so jih izselili po vojni, ko je bila še otrok.«*

*»Že nekaj časa govori samo v domačem porabskem narečju, tako da jo hčerki in vnuka zelo težko razumejo …«* doda.

### KNJIGOOBET: Med vročinskimi in knjižnimi valovi

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/knjigoobet-med-vrocinskimi-in-knjiznimi-valovi

_Avtor: Petruša Golja_

Poletni knjižni izbor za čas, ko se morskim in vročinskim valovom pridružijo še knjižni. Seznam bralca pelje od fantazijskih svetov do družbenih vprašanj, od sodobnih zgodb do zgodovinskih usod ...

*Ob morskih in vročinskih valovih nas lahko ta mesec ogreje ali ohladi tudi izbor knjižnih novosti, s katerimi zajadramo v mračne fantazijske svetove, v Tanzanijo in Kongo, na slovenski gledališki oder in še kam, v družbo resničnih in izmišljenih, zgodovinskih in sodobnih protagonistov. Odprite knjigo in ujemite val!*

## **Meglovni rod, Brandon Sanderson (Mladinska knjiga)**

V slovenščini smo dočakali prvi del trilogije Meglovni rod, s katero je Brandon Sanderson že osvojil bralce po vsem svetu. Fantazijski roman z dodelanim sistemom magije ima vse elemente epske pustolovščine. Tiranski vodja z železno roko vodi imperij in zasužnjuje skaaje, delovno silo plemiške elite, vendar se pojavi nenadejani junak, spretni tat in meglovnik Kelsier, ki se z druščino upornikov nameri premagati Vrhovnega vladarja. Prvi roman začenja trilogijo, ki pa jo je avtor zaradi velikega uspeha že razširil in bralcem zagotovil dolgo popotovanje po svetu meglovnikov.

## **Peter Raud, Zgodba o gospodu ptiču (Sodobnost)**

Priljubljeni in večkrat nagrajeni estonski pisatelj in ilustrator otroške književnosti se v slovenskem prevodu predstavlja z zgodbo o gospodu ptiču, ki ni zadovoljen s svojim dolgočasnim gozdnim življenjem in se odpravi v svet. Mladi bralci se mu tako pridružijo pri odkrivanju neznanega in spoznavanju novih bitij v zgodbi s humornim slogom ter pisanimi, igrivimi ilustracijami.

## **Vinko Möderndorfer, Življenje ali gledališče (Goga)**

Vinko Möderndorfer v zbirki esejev široko odpre paleto tem, povezanih s slovenskim gledališčem v vseh njegovih pojavnostih. Življenje ali gledališče se posveti dramatiki v njeni literarni obliki, režiji in igralstvu, pa tudi stičišču med gledališčem in družbo ter med kulturo in politiko. V poglavju o »gledališčnikih, večjih od življenja« se pokloni legendam slovenskega gledališča – Štefki Drolc, Poldetu Bibiču, Tonetu Partljiču in mnogim drugim – in njihovemu delu doda tudi pečat osebnih anekdot. Eseji bralcem bogato predstavljajo pomen gledališča kot kulturne ustanove in družbene institucije, njegovo večno vlogo pri vprašanjih človeka in človečnosti, pri katerih umetnost ni nikoli nema opazovalka.

## **Pokončna, Lea Ypi (Mladinska knjiga)**

Avtorica uspešnice Svobodna (2024) se vrača z novim uvidom v albansko preteklost, ki sestavljanko zgodovinskih in individualnih usod bralcem ponudi s prepričljivim in pretresljivim pripovednim glasom. Stara fotografija Leinega dedka in babice, ki smučata v Alpah, sproži serijo vprašanj, ki protagonistko spodbudijo k brskanju po arhivih albanske policije in odkrivanju družinskih skrivnosti. S preigravanjem družbenega konteksta, ki se razprostira od časa otomanske aristokracije do sodobne Albanije, avtorica tke osebno zgodbo o krhkosti spomina in resnice, o odgovornosti in integriteti ter o kolektivnem spominu, ki hkrati briše in ohranja glede na to, kdo v rokah drži pero in črnilo zgodovine.

## **Tomaž Mihelič, Črno-beli svet (5ka)**

Tomaža Miheliča je pri pisanju romana navdihnilo njegovo lastno potovanje v Afriko, kjer je v tanzanijski vasici našel svojo »afriško družino«. Pripoved odkriva globoko naklonjenost med ljudmi, ki drug v drugem najdejo skupni svet, kljub zgodovinski bolečini in preprekam, ki iz nje izhajajo. Pomen spoznavanja kolektivnega dolga celini, ki jo je zahodni svet izžel in nato poimenoval *»nerazviti svet«*, avtor prepleta z globoko osebno pripovedjo o trenutkih in ljudeh, ki nas pripeljejo nazaj k nam samim.

## **Kardelj: socialistični utopist na oblasti, Jože Pirjevec (Beletrina)**

Jože Pirjevec se v knjigi o predvojnem revolucionarju in socialističnem ideologu Edvardu Kardelju osredotoča na njegova leta na oblasti po razkolu s Stalinom, ko je postal eden vodilnih snovalcev jugoslovanskega socialističnega sistema. To burno in kontroverzno obdobje Kardeljevega življenja Pirjevec predstavlja s hkrati dramatično in teoretsko poglobljeno pripovedjo, monografija pa je opremljena z znanstvenim in slikovnim gradivom, ki dodatno osvetljuje zgodovinsko in družbeno ozadje 20. stoletja.

g

## **Kuhinja revežev, Svetlana Slapšak (Goga)**

V zbirki esejev in receptov sociologinja Svetlana Slapšak razgrinja družbene, kulturne in politične razsežnosti najbolj vsakdanjega obreda vsakega človeškega življenja – hrane. Pogled v krožnik je pogled v svet, ki ga zaznamujejo čas, prostor in okoliščine, med katerimi je nemalokrat tudi revščina. Avtorica se v esejih polemično loti sodobnih izzivov, povezanih z draginjo in kapitalističnim družbenim obratom, ki hrano namesto kot življenjski in civilizacijski temelj obravnava kot luksuz.

## **Jezdeci, Tim Winton (Miš)**

Roman avstralskega avtorja Tima Wintona bralca posrka v protagonistovo napeto iskanje žene po Evropi, med katerim pa mora srečati in znova spoznati tudi sebe. Scully na Irskem, kamor se želijo z družino v kratkem preseliti, obnavlja staro kočo, ko doživi nenavaden prizor. Ob bližnjem gradu se zberejo fantomski jezdeci in nepremično strmijo v stolp. Ko naslednji dan izgine njegova žena Jennifer, se Scully s hčerko odpravi na nenavadno odisejado po Evropi, da bi ulovil izmikajočo se nit skrivnosti Jenniferine usode.

## **Nebo v glavi, Altarriba & García & Moral (VigeVageKnjige)**

Risoroman Nebo v glavi na epsko obarvanem potovanju spremlja Niveka, ki se po neizprosni usodi otroka vojaka poda na sled boljšega življenja. Na poti prek Afrike, polne lepote in groze, čez Sredozemsko morje prijadra do evropskih obal, na katerih pa ga čakajo nenadejana razočaranja. V besedah in podobah pretresljivo delo treh umetnikov si je prislužilo več nagrad in mednarodnih prevodov ter bo gotovo pustilo sled še pri mnogih bralcih – ki se jim lahko pridružite.

### Moja, tvoja, Nolanova, Homerjeva Odiseja

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/moja-tvoja-nolanova-homerjeva-odiseja

_Avtor: Anže Lebinger_

Filmski zapis o Nolanovi Odiseji se ne ustavi le pri vprašanju, kako režiser bere Homerjev ep, temveč razmišlja tudi o tem, kako danes filme sprejemamo, komentiramo in skoraj sproti preoblikujemo na družbenih omrežjih.

*»Nolan je uničil Homerja.« »To sploh ni Odiseja.« »Casting je katastrofa.« »Sram bi me bilo napisati kateri koli del tega scenarija.« »Zakaj je to videti kot generični vojni film?« »Nolan je precenjen.« »Helena naj bi bila najlepša ženska na svetu. In bela.« »Zakaj je Agamemnon videti kot srednjeveški vitez?« »To ni Grčija bronaste dobe.« »V filmu o Grkih ni grških igralcev.« »Nolan je preveč poenostavil *Odiseja*.«*

To je le nekaj izmed tisočev komentarjev, ki so v zadnjih tednih preplavili družbena omrežja. Zdi se, da *Odisejo *Christopherja Nolana ta hip komentira skoraj vsak, ki ima *»pet minut časa«*. Zdi se, da mora imeti vsak, ki da kaj nase, mnenje o filmu in Homerjevem epu. Že dolgo ni bilo filma, ki bi sprožil tako intenzivno javno razpravo.

Kar je odlična priložnost, da skozi filmsko kritiko spregovorimo ne le o Nolanovi reinterpretaciji antičnega epa, temveč tudi o tem, kako se na njenem primeru prepletajo družbena omrežja, ekonomija pozornosti in sodobno trženje filmov. Če so družbena omrežja nekoč filme predvsem oglaševala, jih danes vse bolj tudi sooblikujejo. In vplivajo na način, kako jih javnost sprejme, razume in vrednoti.

## **Zakaj o *****Odiseji***** govori ves internet?**

Začeti je treba s temeljnim vprašanjem – zakaj o *Odiseji* Christopherja Nolana naenkrat govorijo tako rekoč vsi? Odgovorov je več. Prvi je očiten: Nolan je ena največjih hollywoodskih blagovnih znamk, ki že z imenom pritegne široko občinstvo. Tako kot na primer James Cameron. Po uspehih filmov *Oppenheimer*, *Dunkirk*, *Medzvezdje*, trilogije o Batmanu in številnih drugih uspešnic je vsak njegov projekt globalni kulturni in hkrati – se razume – komercialni dogodek. To ni film, ki ga greš ali ne greš gledat. To je film, ki si ga ogledajo tudi ljudje, ki v kino sicer praktično ne hodijo.

Kar v svetu družbenih omrežij pomeni, da njegovi filmi že zdavnaj niso zanimivi le filmskim kritikom in filmofilom, ampak o njih razpravljajo tudi vplivneži, podkasterji, politični komentatorji in ustvarjalci vsebin, ki filmskega področja sploh ne pokrivajo. K temu prispeva še ena značilnost Nolanovega opusa. Njegovi filmi z bogato simboliko, večpomenskostjo in odprtimi vprašanji namreč skoraj tradicionalno vabijo k naknadnim diskusijam. Spomnite se samo zaključnega prizora vrtavke v *Izvoru*. Tokrat pa gre povrh za adaptacijo enega najbolj kanoničnih besedil zahodne književnosti, kar skoraj neizogibno odpira razprave o tem, kako zvest je režiser izvirniku. Oziroma o tem, kako se je pregrešil zoper izvorno besedilo.

Verjetno ste opazili, da smo uvodoma izpostavili predvsem negativne komentarje. Namenoma. Že res, da je Nolanova *Odiseja* z več sto tisoč ocenami na portalu IMDb in oceno okoli 8,5 med občinstvom še kar dobro sprejeta, toda že vrabci čivkajo, da negativnost na spletu pritegne več pozornosti kot pozitivnost. Če želiš pozornost, dobro stvar pohvali. Če želiš veliko pozornosti, pa tisto, kar ljudje množično hvalijo, skritiziraj.

Na družbenih omrežjih so pač najbolj vidni predvsem najbolj glasni uporabniki, ki pa niso nujno reprezentativen vzorec celotnega občinstva. Snovalci algoritmov so že zdavnaj ugotovili, kako izkoristiti našo biološko nagnjenost k zaznavanju negativnega, tako imenovano negativno pristranskost, zaradi katere prej kot dobre stvari opazimo slabe stvari, lastnosti in dogodke. Gre za mehanizem, ki je bil nekoč koristen za preživetje, saj je bilo pomembno pravočasno opaziti nevarnost, v sodobnem digitalnem okolju pa postane idealno gorivo za ekonomijo pozornosti. Kar ni diskvalifikacija kritik filma, pojasni pa, zakaj je negativnih odzivov toliko in zakaj se tako hitro širijo. Algoritmi poleg tega nagrajujejo velike in vroče teme, platforme, kot so YouTube, TikTok, X in Instagram, pa jih dodatno potiskajo v ospredje. Namesto ene novice tako dobimo dvajset praktično enakih. Ustvarjalci vsebin, četudi film ni njihovo primarno področje, so skratka hitro ugotovili, da bodo z videom ali objavo o *Odiseji* dosegli več ogledov kot z analizo manj znanega filma ali kakšne druge teme.

## **Ko vsi govorijo, moraš govoriti tudi ti**

Deluje pa še en psihološki mehanizem – če in ko vsi govorijo o nečem, ljudje dobijo občutek, da morajo tudi sami imeti mnenje. Če ne komentiraš, namreč tvegaš, da te občinstvo spregleda. Nolanova *Odiseja* je zato prerasla okvir filmske razprave in postala medijski dogodek sam zase. Takšni dogodki pa privabijo tudi vse tiste, ki povečano zanimanje javnosti radi izkoristijo za lastno promocijo. Kritiziranje izjemno cenjenega dela na ta način za nekatere postane način dokazovanja drugačnosti ali strokovnosti.

Izpostavljanje domnevnih zgodovinskih netočnosti, zgrešenosti adaptacije ali vsebinskih opustitev lahko deluje kot signal občinstvu: poglejte, jaz vidim nekaj, česar drugi ne. Kontrarianjska stališča tipa »vsi hvalijo ta film, jaz pa bom povedal, zakaj je precenjen« ustvarjajo vtis neodvisnega razmišljanja in izstopanja iz množice. Navedeno ne pomeni, da je vsak kritik oportunist. Pomeni pa, da logika družbenih omrežij ob tako velikem zanimanju neizogibno zniža prag za to, kdo se čuti poklicanega razlagati film.

## **Vsaka *****Odiseja***** je reinterpretacija**

Nekaj ironije je v tem, da Christopher Nolan te dni z igralsko zasedbo gostuje v številnih televizijskih oddajah, o vsebini svoje *Odiseje* pa govori presenetljivo malo. Vsaj ne poglobljeno. Britanec iz izkušenj ve, da je interpretacijo bolje prepustiti občinstvu. Kot režiser je že večkrat obravnaval znane zgodbe in priljubljene like, kar je praviloma sprožilo žolčne polemike. Spomnimo se odzivov ob snemanju trilogije o Batmanu, predvsem izbire Heatha Ledgerja za Jokerja, pa tudi kritik filma *Oppenheimer*, kjer so mu nekateri očitali, da premalo obravnava širše posledice projekta Manhattan. Z drugimi besedami: to ni Nolanov prvi rodeo.

Ko je nedavno gostoval v satirični oddaji *The Daily Show* pri Jonu Stewartu, je govoril ravno o tem. Pojasnil je, da ima sam sicer zelo jasno predstavo o pomenu posameznih prizorov, vendar se je skozi leta naučil, da mora dvoumnosti prepustiti gledalcu. Ob tem je povedal zanimivo anekdoto z začetka kariere. Ko so ga novinarji spraševali o filmu *Memento*, je najprej dejal, da mora vsak gledalec sam razvozlati film, nato pa vseeno ponudil svojo razlago. Njegov brat Jonathan Nolan, avtor kratke zgodbe, po kateri je film nastal, ga je pozneje zato oštel, češ: *»Tega ne počni nikoli več. Ljudje prvega dela odgovora niso slišali. Zapomnili so si le tvojo razlago.«*

Nolan skratka dobro ve, da film – tako kot vsako umetniško delo – v sklepni fazi vedno *»dokonča«* občinstvo. Da je vsak ogled do neke mere interpretacija, podobno kot je interpretacija tudi vsako adaptiranje, prevajanje in že samo branje Homerjeve *Odiseje*. Pri *Odiseji* je to morda še posebej izrazito, saj ne gre za sodoben roman z enim avtorjem in dokončno različico besedila, temveč za ep, ki je po mnenju številnih raziskovalcev nastajal skozi dolgo obdobje ustnega izročila. Zgodba se je prenašala, spreminjala in dopolnjevala, preden je več stoletij pozneje dobila zapisano obliko. Tako imenovano homersko vprašanje – ali sta *Iliado* in *Odisejo* ustvarila en sam pesnik, več avtorjev ali dolga tradicija pevcev – zaposluje klasične filologe že stoletja. To pomeni, da je tudi sama *Odiseja* v svojem bistvu rezultat številnih interpretacij, Nolan pa zgolj njen najnovejši interpret. Njen zadnji rapsod.

Vprašanje zato ni toliko, ali je njegov film zvest izvirniku v dobesednem smislu, ampak kakšno novo branje ponuja. Čar zgodb je namreč ravno v tem, da niso statične: *Odiseja* ni preživela tisoč let zato, ker bi jo vsaka generacija zgolj ponavljala, ampak zato, ker jo je vedno znova razlagala po svoje. Vsaka interpretacija po tem ključu seveda ni kar samodejno uspešna: v naravi stvari je, da je vsak umetnik podvržen presojanju, ali je njegova interpretacija umetniško zanimiva, notranje dosledna in prepričljiva.

## **Tipično nolanovski film**

Kakšna je torej Nolanova *Odiseja*? Začnimo s tem, kaj ni. Triurni film ne more biti nadomestilo za branje štiriindvajsetih spevov epa o desetletnem vračanju Odiseja na Itako. V 180 minutah ni mogoče zajeti vseh psiholoških, filozofskih in mitoloških plasti izvirnika. Prav tako ni mogoče vključiti vseh sodobnih interpretacij, ki pozornost preusmerjajo z osrednjega junaka na like, dolgo potisnjene na rob pripovedi. Vsaka resna kritika se mora zato začeti pri dejstvu, da Nolanova *Odiseja* pod črto preprosto ne rabi biti nič drugega kot *Odiseja* Christopherja Nolana. In za tiste, ki njegov opus dobro poznajo, njegova *Odiseja* pravzaprav ni veliko presenečenje. Nolan je pač znova tipično nolanovski, kar v prvi vrsti pomeni film z močnim avtorskim pečatom in izjemno tehnično dovršenostjo. Film, pri katerem gledalec v nasprotju s številnimi sodobnimi hollywoodskimi spektakli, zgrajenimi predvsem na računalniških učinkih, dobi tisti redek občutek fizične resničnosti, pristnosti in nepotvorjenosti videnega.

Kar ni samoumevno, čeprav je skozi leta, ko govorimo o filmih Christopherja Nolana, njegov standard snemanja nekako postal samoumeven. Prav zato velja ob neskončnih razpravah o barvi polti igralcev, zgodovinski verodostojnosti oklepov ali vsebinskih opustitvah s klicajem na koncu opozoriti, da takšna preobleka filmov v dobi umetne inteligence in digitalnih učinkov ni pod nobenim pogojem samoumevna. Nasprotno – redkost je. Nolan je skupaj s številnimi mojstri svoje obrti Homerjev ep prevedel v fotografsko osupljiv in zvočno udaren film, v katerem mitološka bitja malodane oživijo pred našimi očmi. Ni si težko predstavljati, da bo film v tehničnem smislu navduševal tudi številne poznejše generacije. Da bodo prizori prestali test časa, kot radi rečemo.

## **Velike teme za veliko občinstvo**

Pri tem pa prav tako velja, da je Nolanova *Odiseja* tipično nolanovska tudi po vsebini. Tudi tokrat jo tu in tam pestijo nekoliko izumetničeni dialogi in podhranjena karakterizacija stranskih likov. Tudi tokrat se globina naracije v odnosu do pripovedne zgradbe mestoma pomakne v drugi plan. Tam, kjer bi si gledalec želel več prostora za razvoj likov, njihove misli, strahove in želje, scenarij večkrat raje ponudi nov časovni preskok, spektakularen prizor ali zapomnljivo enovrstičnico. To ni nova težava Nolanove filmografije, temveč cena njegovega načina pripovedovanja.

Prav tako je znova očitno, da je Nolan izrazit realist. Tudi kadar pripoveduje o navidez nadnaravnih dogodkih ali fantastičnih likih, ga zanima predvsem, kako bi tak pojav deloval, če bi se zgodil v resničnem svetu. Vsak izjemen pojav zato skuša utemeljiti z notranjo logiko. Pomislite na trilogijo o Batmanu. Morda najbolj nazorno pa to logiko pokaže film *Skrivnostna sled* (*The Prestige*). V njem se eden od čarovniških trikov izkaže za dejansko podvajanje človeka, Nolan pa se ne ustavi pri spektaklu samega trika. Zanima ga njegova moralna in praktična posledica: če ob vsakem nastopu nastaneta dva človeka, kdo je izvirnik in kaj se zgodi z drugim? Film zato pripelje do skrajne, srhljive logične posledice – po vsakem nastopu mora eden od njiju umreti. Da v njegovi različici *Odiseje* bogov tako rekoč ni, torej ni naključje.

Poleg tega ni naključje, da tudi tokrat velika vprašanja v filmu predstavi na način, ki ostaja dostopen zelo širokemu občinstvu. Kar je bolj kot kritika ugotovitev: čeprav rad zapleta strukturo pripovedi, pri temeljnih človeških vprašanjih praviloma ne skuša biti pametnejši od gledalca. Njegovi filmi ponujajo več ravni branja, vendar za doživetje čustvene in napete zgodbe ni treba razumeti vsake simbolne podrobnosti. Na podoben ljudski, dostopen, preprost način velike teme v svojih filmih obravnava tudi James Cameron. *Titanik* je hkrati ljubezenska zgodba, film katastrofe in pripoved o razrednih razlikah. *Avatar* govori o kolonializmu, pohlepu in izkoriščanju narave, vendar vse to zapakira v preprosto zgodbo o človeku, ki zamenja stran. Njegove teme niso zakrite za plastmi metafor. So jasne in univerzalne.

Nolan je formalno zahtevnejši pripovedovalec, vendar sledi podobni logiki. *Medzvezdje* razpravlja o relativnosti časa, gravitaciji in višjih dimenzijah, toda njegovo srce ni fizika, ampak ljubezen in družina, še posebej odnos med očetom in hčerjo. *Oppenheimer* prav tako ni predvsem film o jedrski fiziki, temveč film o človeku in odgovornosti človeka, ki stoji za znanstvenim dosežkom. Nolan tako kot Cameron razume, da mora film predvsem učinkovito vzbujati čustva. In zato ni naključje, da njune filme gledajo največje množice.

## **Film o vojni, ne o junaštvu**

Tudi Nolanova *Odiseja* je tako pod plastjo večžanrskega spektakla in razvejane pripovedne strukture nepresenetljivo preprost film z zelo jasnimi poudarki. Je predvsem film o vojni in proti vojni. In skozi to optiko postanejo številne opustitve v odnosu do izvirnika povsem razumljive. Primer: eden pogostejših očitkov je, da je Nolan pri spustu v Had izpustil znameniti pogovor med Odisejem in Ahilom, ki obžaluje svojo odločitev za kratko življenje v zameno za večno slavo. Po mnenju mnogih gre za enega ključnih prizorov Homerjevega epa, toda Nolanova *Odiseja* takšnega prizora pravzaprav ne potrebuje. Njegov film namreč od začetka do konca govori prav o tem: o ceni vojne. Pri tem pa dosledno razblinja prav mit o vojnem junaštvu. To se morda najjasneje pokaže pri trojanskem konju. Nolan ga ne predstavi kot genialno vojaško zvijačo, ampak predvsem kot prevaro, ki omogoči množični pokol Trojancev. Pokaže nam, da je vojna grda, da ne ostane na bojišču in da se njene posledice prenesejo v mir. Da po vojni vedno pride povojno obdobje. Pokaže nam, kako vojna zareže v meso družbe.

Nekatere značilnosti junakovega večplastnega karakterja se ob tem filmskem poudarku izgubijo. Nolanov Odisej je namreč v skladu z osrednjo temo filma predstavljen predvsem kot čustveno otopeli vojni veteran, ki ga razjedata travma in občutek krivde, saj je prav on avtor famozne prevare s konjem. Nolan v tem smislu naredi zelo jasno distinkcijo med Odisejem, ki ga opevajo pesmi, in Odisejem, ki je v vojni izgubil dušo in se mora znova sestaviti. Izgubil je skoraj vse tovariše, travmatiziran je, na poti pa se srečuje z družbami, ki so izgubile občutek za red, pravičnost ali gostoljubje, kar je eno od temeljnih moralnih načel grškega antičnega sveta.

Prav zato je Nolanova *Odiseja* tudi aktualna pripoved o krhkosti vsakršne civilizacije. Pokaže, da družbeni red ni samoumeven, ampak obstaja le, dokler ljudje spoštujejo skupna moralna pravila. Pokaže tudi, kako hitro propadejo družbe, ki zapadejo v brezpravje in v vojni poteptajo tisto, kar je med ljudmi sveto. Vzporednice z današnjim svetom se ponujajo skoraj same od sebe. Tudi naš čas zaznamujejo dolgotrajni oboroženi konflikti, katerih posledice segajo daleč onkraj frontnih črt. Podobno kot *Oppenheimer* je tudi *Odiseja* film, ki se pod gladino bere kot premišljen komentar sodobnega časa. Ni brez pomanjkljivosti. Ni popoln. Toda njegova ambicioznost, zrelost in veličina so nezgrešljive.

## **Ko internet postane filmski marketing**

Na primeru Nolanove *Odiseje* pa je nezgrešljivo še nekaj drugega. Največji filmi danes niso več zgolj kulturni izdelki, ampak medijski dogodki. Še preden pridejo v kino, se o njih razpravlja zaradi napovednikov, fotografij s snemanja, izbire igralcev in govoric. Če so nekoč uspeh filma gradila predvsem priporočila prijateljev in kritikov, danes to vlogo vse bolj prevzemajo družbena omrežja. Na neki način celo izrivajo tradicionalni marketing filmskih studiev. Šolski primer je letošnja grozljivka *Obsedenost*, ki je postala finančna uspešnica predvsem zato, ker je pred tem postala viralna uspešnica. Velik del občinstva ni šel v kino zato, ker bi poznal režiserja Curryja Barkerja, ampak zato, ker je internet ustvaril občutek, da gre za film, ki ga *»moraš videti«*. Film, posnet s proračunom, manjšim od milijona, je nato po festivalski premieri postal ena največjih letošnjih žanrskih uspešnic, ki se bliža že polovici milijarde prihodkov po svetu.

Podoben premik nakazuje tudi psihološka grozljivka *Backrooms*, ki jo je posnel mladi youtuber Kane Parsons. Čeprav je še prezgodaj za dokončne sklepe, ta film kaže, kako lahko danes veliki filmski projekti nastanejo neposredno iz internetne kulture, ne pa nujno iz romanov, stripov ali ustaljenih hollywoodskih franšiz.

Kar pa še ne pomeni, da so družbena omrežja postala vsemogočna. Številni filmi so bili na spletu izjemno priljubljeni, pa v kinih niso dosegli pričakovanih rezultatov. In obratno: nekateri filmi niso ustvarili velikega spletnega hrupa, vendar so skozi priporočila gledalcev vseeno postali uspešnice. Primer Nolanove *Odiseje* pa lepo pokaže še eno od temeljnih zakonitosti ekonomije pozornosti: za uspeh filma pogosto ni odločilno, ali ljudje o njem govorijo pozitivno ali negativno. Pomembneje je, da o njem sploh govorijo.

> Na primeru Nolanove Odiseje pa je nezgrešljivo še nekaj drugega. Največji filmi danes niso več zgolj kulturni izdelki, ampak medijski dogodki.

## **Odiseja pripada vsem**

Pri tem pa vidimo tudi, kako danes popkultura vse bolj služi kot megafon kulturnih vojn. Njihovi akterji namreč dobro vedo, da veliki filmski dogodki povečajo doseg njihovih rasističnih, seksističnih in homofobnih sporočil. Ne zanimajo jih režija, scenarij in igra, temveč zgolj preštevanje gejev, transspolnih oseb in nebelcev v zasedbi. Večina v tej množici po premieri filma seveda po* »nekem naključju« *ni opazila, da Lupita Nyong’o kot *»ne svetlopolta«* Helena in Elliot Page kot *»nebinarni«* vojak Sinon kljub razmeroma kratkima vlogama ustvarita izstopajoča igralska nastopa.

Ne, tovrstni odzivi v okviru filmske kritike niso vredni posebne omembe, pokažejo pa, kako zelo toksičen, erodiran in brezupno trivialen je v imenu čim večjega obiska in dobička postal dobršen del razprave na družbenih omrežjih. In kako v spletnem okolju, v katerem mnenja vse bolj nadomeščajo znanje, tudi profesionalizirana filmska kritika vse bolj izgublja veljavo. Morda najbolj skrb vzbujajoče pa je še nekaj drugega. In sicer, kako logiko kričanja vse pogosteje prevzemajo intelektualci, ki bi morali najbolj skrbeti za higieno razprave. Razprave, ki je vse manj prostor skupnega iskanja boljših argumentov, vse bolj pa tekmovanje, v katerem je cilj predvsem premagati, osmešiti in ponižati sogovornika. Kot da smo pozabili, da razprava v temelju ni namenjena dokazovanju lastne nezmotljivosti, ampak preverjanju lastnih prepričanj.

In kot da smo pozabili tudi to, da so filmi v svojem bistvu okno v svet, skozi katero vidimo vse tisto, zaradi česar smo drugačni od drugih, a tudi vse tisto, kar nas druži. Ob vsej glasni razpravi o Nolanovi *Odiseji* se zato velja spomniti nečesa precej preprostejšega. *Odiseja* ni ne moja ne tvoja. Ni Nolanova. In v nekem smislu tudi ne Homerjeva. Kot ena temeljnih zgodb zahodne civilizacije pripada vsem nam. Christopher Nolan je tej tisočletja stari pripovedi preprosto dodal novo interpretacijo. Ki ni dokončna. In ne edina. Zagotovo tudi ni brez napak. Je pa filmsko ambiciozna, tehnično izjemna in dovolj vsebinsko bogata, da se bomo o njej verjetno pogovarjali še dolgo po tem, ko bo zapustila kinodvorane.

Če bo zaradi nje več ljudi seglo po Homerju, če bo kdo prvič odprl *Odisejo* ali v njej našel odgovor na lastna vprašanja, potem je film dosegel nekaj, kar presega blagajniški izkupiček. In morda smo ob vseh bahavih, prevzetnih in pogosto žaljivih spletnih odzivih spregledali še nekaj: družbena omrežja nam niso približala le glasnih komentatorjev, ampak tudi vrhunske poznavalce antične književnosti, katerih razlage so danes oddaljene le nekaj klikov. Največje intelektualce med njimi praviloma prepoznamo po nečem zelo preprostem: za težo lastnega mnenja jim ni treba poniževati mnenja drugega. Družbena omrežja imajo nasprotno svojo logiko, ki nagrajuje predvsem hitrost in konflikt, ne pa nujno znanja in dobrih argumentov. Te logike verjetno ne bomo spremenili. Lahko pa se odločimo, da je ne bomo posnemali in da bomo stvari presojali z več radovednosti kot gotovosti ter z več pripravljenosti za dialog kot za dokazovanje, da imamo prav. Morda pa je to eden izmed naukov vsega tega, kar se dogaja okoli *Odiseje* zunaj kinodvoran. In navsezadnje je morda prav zato Homerjeva *Odiseja* preživela skoraj tri tisočletja – ne zato, ker bi se ljudje o njej kadar koli strinjali, ampak zato, ker se o njej nikoli niso nehali pogovarjati.

### Poletno raziskovanje globin: KLEŠČARICA

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/poletno-raziskovanje-globin-klescarica

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Poletje ni le čas svetlobe, vročine in dolgih dni, ampak tudi čas potopov: v morje, v domišljijo, v neznane svetove in v zgodbe, ki nas odnesejo nekoliko globlje.

**Kleščarica** (*Chelipena abyssorum*) prebiva na peščenih ravnicah globokega morja, kjer si z mogočnima kleščama koplje zavetje in brani svoj teritorij. Ena klešča je izjemno močna in z njo lomi oklepe mehkužcev, druga pa je občutljiva na najmanjše tresljaje v vodi ter ji pomaga odkriti plen tudi v popolni temi. Njene dolge tipalnice neprestano preiskujejo morsko dno, medtem ko se ob nevarnosti skoraj v celoti zakoplje v sediment in pusti na površju le oči. Po pripovedovanju starih pomorščakov se kleščarica pokaže le ob redkih podvodnih tokovih, ko globine za kratek čas oživijo.

### Skrhana britev slavnega brivca

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/skrhana-britev-slavnega-brivca

_Avtor: Katarina Julija Pipan_

Glasbena kritika Rossinijevega Seviljskega brivca razmišlja o operi, ki velja za eno najbolj prepoznavnih in živih del opernega repertoarja, a od izvedbe vedno znova zahteva svežino, natančnost in igrivost.

Rossinijev Seviljski brivec (Il barbiere di Siviglia) je ena tistih oper, ki od svoje praizvedbe še ni doživela sezone brez vsaj ene uprizoritve. Zahvala za to gre zagotovo prepoznavni glasbi, ki v sebi nosi ogromno karakterja in liričnosti, pa tudi komični zgodbi, ki z liki in dinamiko med njimi ostaja aktualna v vsakem času. Že Beaumarchais, avtor predloge, po kateri je Cesare Sterbini napisal libreto, je uprizoril komično intrigo, ki svoje temelje išče tudi v principu karnevala, v času katerega je socialni red preobrnjen, namesto aristokracije pa družbi zavlada burkež, potepuh, premetenec. V operi tako ne ukazuje več grof, temveč brivec Figaro, ki v vlogi nekakšnega *»puppet masterja«* ali kar režiserja določa in usmerja dogajanje, pretentava druge osebe, preureja odnose med njimi in vodi grofa Almavivo do želenega cilja.

Žal takšne možnosti v uprizoritvi Bepija Morassija niso bile izkoriščene. Režiser se je odločil za šablonsko postavitev, ki deluje konservativno, pa ne zaradi kostumov ali scenografije, temveč zaradi plitvih likov, ki se skozi predstavo nikakor ne uspejo spremeniti v karakterne osebe z določenimi motivi. Njihov smisel je le ustvarjanje komičnih situacij, zato je, na primer, grof nesposoben, Bartolo tepček, Figaro pa odločno preveč pasiven in brez jasne dramaturške funkcije. Zdi se, da ga režiser včasih pripelje na oder samo zaradi kakšnega komičnega učinka in poživitve dogajanja. Nekaj karakterizacije nakazuje Rosina z vlogo upornice, ki pa ob pomanjkanju avtoritete svojega tiranskega varuha Bartola te vloge ne more trdno uveljaviti. Režijski koncept tako temelji predvsem na uporabi šal in drugih komičnih učinkov, ki načrtno vzbujajo smeh občinstva, hkrati pa ob prepogosti uporabi izgubljajo svoj smisel in dramaturški pomen. Neizkoriščene ostajajo tudi možnosti postavitve posameznih solističnih nastopov, pri katerih se režiser raje zateče h koreografiji kot iz kakega muzikala, namesto da bi poglabljal igralske interpretacije in odnose med liki. Predstava, ki je bila v svojih komičnih domislicah sicer učinkovita, je tako v idejnih izostritvah ostajala na površini in nekoliko razočarala.

Bolj navdušujoča je bila glasbena izvedba pod dirigentskim vodstvom Renata Palumba. Člani orkestra so se izkazali s tehnično in interpretativno natančno izvedbo, ki je ponujala jasne dinamične kontraste in intenzivne »rossinijevske crescende«, ki kljub dolžini niso izgubljali napetosti. V naslovni vlogi se je izkazal Vincenzo Taormina, ki je s prvo arijo Largo al factotum takoj pokazal svoje zmožnosti močnega projiciranja glasu, obvladovanja tehničnih zahtev in ustvarjanja komedijantskega značaja z glasovnim poigravanjem. Dobra je bila režiserjeva odločitev, da nastopi iz občinstva v parterju kot *»človek iz ljudstva«*, kar ga bistveno razlikuje od drugih likov. Žal se je ta razlika v nadaljevanju povsem izgubila. Prepričljiv je bil tudi tenorist Dave Monaco, ki je z mehko barvo glasu in spretno izvedbo koloratur zadel lik grofa Almavive, v glasovni moči pa se je hkrati lahko kosal tudi s Figarom. Josè Maria Lo Monaco je izvedla solidne kolorature in se v ariji Una voce poco fa ni nagibala k pretiranemu okraševanju, na nekaterih mestih pa smo kljub temu pričakovali več gladkosti in lahkotnosti, še posebej v situacijah, ko izpoveduje svojo zaljubljenost. Zato ni prišel dovolj do izraza kontrast med rahločutno mladenko in odločno upornico, ki je pripravljena narediti vse za lastno osvoboditev in uresničitev ljubezni.

Gostujoča izvedba vzdržuje visoko raven orkestralne izvedbe in belcanta, značilnega za dolgoletno tradicijo gledališča La Fenice, v uprizoritvenem smislu pa se je zataknila v neki drugi tradiciji, ki bolj spominja na muzejsko rekonstrukcijo kot pa na živo gledališče sedanjega časa.

\*\*\*

*OPERA*

*Gioachino Rossini: Seviljski brivec*

*Bepi Morassi (režija), Renato Palumbo (dirigent), Lauro Crisman (scenografija in kostumografija)*

*Cankarjev dom, Ljubljana*

### Namesto spomina nasilje

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/namesto-spomina-nasilje

_Avtor: Uredništvo AirBeletrine_

Ko je srbski pisatelj Vladimir Arsenijević v soboto, 11. julija, izstopil iz taksija pod Brankovim mostom v središču Beograda, se je proti njemu napotila skupina mladih moških. Na istem kraju bi morali nekaj ur pozneje pripraviti komemoracijo ob 31. obletnici genocida v Srebrenici. Namesto nje so ga napadli in pretepli, nato pa je bil dogodek odpovedan.

Arsenijević, pisatelj, mirovni aktivist in eden od ustanoviteljev organizacije KROKODIL, je na prizorišče prišel pred začetkom priprav. Komemoracijo je pod geslom *»Ljudje pomnijo ljudi«* pripravljala koalicija nevladnih organizacij, fundacij, umetnikov in aktivistov, ki si prizadevajo ohranjati spomin na žrtve genocida. Na platoju so nameravali razobesiti platno z imenom pobude in številom 8372, dogodka pa naj bi se udeležil tudi nizozemski veleposlanik.

Na prostoru pa je bila že skupina približno dvajsetih do tridesetih mladih moških. *»Takoj ko sem izstopil iz taksija, so se odpravili proti meni in me obkolili,«* je Arsenijević dan po napadu povedal za televizijo Nova. Iz večje skupine naj bi se nato izločilo pet ali šest posameznikov, ki so mu stopali tik pred obraz, ga žalili in začeli udarjati. Po njegovih besedah so mu grozili, da je prvi na njihovem seznamu in da je *»prišel konec«*. Na prizorišču so se pojavili grafiti *»Ratko Mladić heroj«*, *»Slava VRS«* in napis o 3627 srbskih žrtvah. Organizatorji so komemoracijo zaradi napada in nevarnosti za udeležence odpovedali. Istega večera je Iniciativa mladih za človekove pravice drugo komemoracijo pripravila na Trgu republike, kjer so v spomin na žrtve prižigali sveče.

> Na platoju so nameravali razobesiti platno z imenom pobude in številom 8372.

## **Od žalitev do udarcev**

Prve medijske informacije so dogodek opisovale kot spor, ki naj bi se začel, ko je Arsenijević poskušal preprečiti pisanje po objektu. Iz njegovega pričevanja in poznejše izjave KROKODIL-a pa izhaja, da je bil napad neposredno povezan s pripravami na komemoracijo in skupino, ki je zasedla prostor, namenjen obeležitvi genocida. Arsenijević je povedal, da so ga napadalci udarjali, brcali in mu grozili. Po prvih poročilih naj bi mu vzeli tudi mobilni telefon.

Policija je opravila ogled kraja, njeno neposredno ravnanje po dogodku pa je opisal kot korektno. Težavo vidi predvsem v tem, da prijavam podobnega nasilja pogosto ne sledijo vidni rezultati. *»Na to smo se navadili. Ne preseneča me niti dejstvo, da se je to zgodilo, saj v tem svinjaku živimo že zelo dolgo. Če pogledamo njegovo dejansko trajanje, bi rekel, da skoraj štirideset let,«* je dejal. Napadalce je opisal kot mlade ljudi, ki so jih po njegovem mnenju instrumentalizirale različne skupine in ki *»opravljajo umazane posle za državo«*. Javnost za zdaj ni bila obveščena, ali je bil kateri od napadalcev identificiran ali pridržan, srbsko notranje ministrstvo pa na vprašanja o ugotovitvah preiskave ne odgovarja.

> Na to smo se navadili. Ne preseneča me niti dejstvo, da se je to zgodilo, saj v tem svinjaku živimo že zelo dolgo. Če pogledamo njegovo dejansko trajanje, bi rekel, da skoraj štirideset let.

## **Napad, ki ni bil prvi**

Vladimir Arsenijević velja za eno vidnejših imen sodobne srbske književnosti. Širšo prepoznavnost je dosegel leta 1994, ko je za roman *V podpalubju* prejel nagrado NIN. Roman je izšel tudi v slovenskem prevodu, slovenski bralci pa ga poznajo še po risoromanu *Išmail*, ki ga je ustvaril z Aleksandrom Zografom, in romanu *Duhovi*, sklepnem delu njegove tetralogije *Cloaca Maxima*. V literaturi in javnem delovanju se že desetletja posveča razpadu Jugoslavije, vojnam devetdesetih let, nacionalizmu in njihovim posledicam.

Leta 2009 je sodeloval pri ustanovitvi KROKODIL-a, ki je iz literarnega festivala prerasel v regionalno platformo za književnost, kulturno sodelovanje ter razprave o človekovih pravicah, spravi in odnosu do vojne preteklosti. V KROKODIL-u opozarjajo, da napad pod Brankovim mostom ni bil osamljen. Njihovi prostori so bili v preteklosti večkrat tarča vandalizma in nacionalističnih grafitov, pritisk na ljudi, ki javno govorijo o vojnih zločinih in genocidu v Srebrenici, pa naj bi postajal vse bolj nasilen. Upravni odbor KROKODIL-a je napad označil za zadnjega v vrsti napadov na organizacijo in ljudi, ki odgovornosti za vojne devetdesetih let ne iščejo samo pri drugih, temveč tudi v lastni družbi in institucijah Srbije. Od oblasti so zahtevali identifikacijo neposrednih storilcev, preiskavo morebitnih naročnikov in zaščito Arsenijevića ter udeležencev podobnih dogodkov.

> V KROKODIL-u opozarjajo, da napad pod Brankovim mostom ni bil osamljen. Njihovi prostori so bili v preteklosti večkrat tarča vandalizma in nacionalističnih grafitov, pritisk na ljudi, ki javno govorijo o vojnih zločinih in genocidu v Srebrenici, pa naj bi postajal vse bolj nasilen.

## **Komemoracija, ki je niso dopustili**

Julija 1995 so sile Vojske Republike Srbske po zavzetju Srebrenice ubile več kot osem tisoč bošnjaških moških in dečkov. Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo in Meddržavno sodišče sta zločin opredelila kot genocid. Ratko Mladić, takratni poveljnik Vojske Republike Srbske, je bil pravnomočno obsojen na dosmrtni zapor zaradi genocida, vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti.

Generalna skupščina Združenih narodov je leta 2024 razglasila 11. julij za mednarodni dan premišljevanja in spomina na genocid v Srebrenici. Srbske oblasti kljub temu dogodkov v Srebrenici uradno ne poimenujejo genocid, temveč praviloma govorijo o strašnem zločinu ali pokolu. Tudi letošnje obeleževanje je spremljalo poveličevanje Ratka Mladića. Srbska radikalna stranka je sporočila, da njeni aktivisti po državi lepijo plakate v njegovo čast, 11. julij pa je poimenovala *»dan osvoboditve srbske Srebrenice«*. V takšnem okolju napad pod Brankovim mostom ni pomenil le fizičnega obračuna z enim pisateljem. Skupina je z nasiljem dosegla, da napovedane komemoracije ni bilo.

Na to so v odzivih opozorile tudi organizacije civilne družbe in diplomatski predstavniki. Napad so obsodili Srbski center PEN, Slovenski center PEN, predstavniki Evropske unije in britanskega veleposlaništva, srbski pooblaščenec za varstvo enakosti ter več opozicijskih strank. Vsi so zahtevali hitro preiskavo in pregon odgovornih.

Slovenski center PEN je zapisal, da napad na Arsenijevića ni zgolj napad na posameznega pisatelja, temveč tudi na svobodo izražanja, kulturo dialoga, zgodovinski spomin in temeljne človekove pravice. Opozoril je, da zanikanje genocida in poveličevanje vojnih zločincev v Srbiji nista več osamljena pojava, temveč postajata del javnega prostora.

Primer bo zato težko končan zgolj z javnimi obsodbami in izrazi solidarnosti. Njegov dejanski razplet bo odvisen od tega, ali bodo srbske oblasti ugotovile, kdo je Arsenijevića napadel in ali je skupina na prizorišče prišla z namenom preprečiti komemoracijo. Za zdaj ostaja predvsem prizor sobotnega jutra pod Brankovim mostom: prostor, namenjen spominu na žrtve in številu 8372, so zasedli nasilje, grožnje in grafiti v čast človeku, pravnomočno obsojenemu zaradi njihovega genocida.

\*\*\*

**Poobjavljamo celoten zapis slovenskega centra PEN**

*NAPAD NA PISATELJA JE NAPAD NA SVOBODO IZRAŽANJA*

*Slovenski center PEN najostreje obsoja brutalni fizični napad na srbskega pisatelja, mirovnega aktivista in našega kolega Vladimirja Arsenijevića, ki se je zgodil 11. julija zjutraj v središču Beograda.*

*Po javno dostopnih informacijah je skupina približno dvajsetih domnevnih pripadnikov skrajne desnice napadla Vladimirja Arsenijevića takoj, ko je izstopil iz taksija na kraju, kjer je organizacija KROKODIL nameravala pripraviti komemoracijo v spomin na žrtve genocida v Srebrenici. Napadalci so ga pretepli, mu grozili in ga žalili. Ista skupina je nato na istem mestu narisala grafite v podporo obsojenemu vojnemu zločincu Ratku Mladiću.*

*Takšen napad ni zgolj napad na posameznega pisatelja, temveč tudi napad na svobodo izražanja, kulturo dialoga, zgodovinski spomin in temeljne človekove pravice. Posebej zaskrbljujoče je, da zanikanje genocida in poveličevanje vojnih zločincev v Srbiji nista več osamljena pojava, temveč sta očitno postala sestavni del javnega prostora, ki ga soustvarjajo oblast in njej naklonjeni mediji. Takšno ozračje spodbuja sovraštvo, legitimira nasilje ter ogroža vse, ki si prizadevajo za resnico, spravo in mir.*

*Slovenski center PEN je nad tem grozljivim dogodkom globoko pretresen. Za takšne napade v civiliziranem svetu ni in ne sme biti prostora.*

*Od pristojnih organov Republike Srbije pričakujemo hitro, učinkovito in neodvisno preiskavo ter najstrožje kaznovanje neposrednih storilcev napada. Enako pomembno pa je, da odgovornost prevzamejo tudi vsi, ki z javnim zanikanjem genocida, poveličevanjem vojnih zločincev, širjenjem mednacionalnega sovraštva in spodbujanjem nasilja nad drugače mislečimi ustvarjajo ozračje, v katerem so takšni napadi mogoči.*

*Vladimirju Arsenijeviću izražamo vso podporo in solidarnost. Stojimo ob strani svojemu kolegu ter vsem, ki si z literaturo, kulturo in javnim delovanjem prizadevajo za mir, človekovo dostojanstvo in spoštovanje zgodovinske resnice.*

*Upravni odbor Slovenskega centra PEN*

*Ljubljana, 13. 7. 2026*

\*\*\*

**Na Beletrini Digital lahko berete sledeč Arsenijevićev roman**

### Dušan Šarotar: »Tako prebivamo pesniško na tem svetu«

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/dusan-sarotar-tako-prebivamo-pesnisko-na-tem-svetu

_Avtor: Jasna Lasja_

Eden najuspešnejših sodobnih slovenskih pisateljev Dušan Šarotar že več kot četrt stoletja postopa po slikovitih notranjih pokrajinah, s katerimi z umeščanjem v vsakokratne zunanje pejsaže nagovarja osebni in družbeni spomin. Njegova literatura v grobem zaobjema dva tematska sklopa; na eni strani sta prekmurska ravnica in jadranski otok, na drugi pa tematika holokavsta v Prekmurju, o kateri piše na način naplavin, ki so ostale za njim. Njegova melanholična, molovsko zamolkla, s specifično metaforiko, temno slutljivostjo in neizkustvenim spominom zaznamovana pisava je ena sama pesem v prozi, zgoščena in počasna, vpijoča v svoji tihotnosti. Kot taka predstavlja dragocen odtis nevidnega, neulovljivega in presežnega, a vseskozi prisotnega in v večnost zapisanega; tistega, kar ostaja, da pošastnim dogajanjem v svetu navkljub osmišlja človekovo tuzemsko prisotnost.

*O tej specifični pisavi pričajo njegova prozna dela *[*Potapljanje na dah (1999)*](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/potapljanje-na-dah)*, *[*Mrtvi kot (2002)*](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/mrtvi-kot)*, Nočitev z zajtrkom (2003), Občutek za veter (s Ferijem Lainščkom, 2004), *[*Biljard v Dobrayu (2007, 2014)*](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/biljard-v-dobrayu)*, Nostalgija (2010), Ostani z mano, duša moja/Ostani z menov, düša moja (2011, zgolj slovenska različica 2024), Ne morje ne zemlja (2012), *[*Panorama: pripoved o poteku dogodkov (2014)*](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/panorama)*, Živa coprnija Pohorja in Istre (2019), Zvezdna karta (2021), Nikomah poroča (2023) in *[*Počivališča na poti (2025)*](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/pocivalisca-na-poti)* ter pesniški zbirki Krajina v molu (2006) in Hiša mojega sina (2008). Podpisal je lutkovni predstavi Mali ribič (2006) in Železna gora (2008), petnajst scenarijev za dokumentarne in igrane filme ter več literarnih portretov slovenskih umetnikov. Je redni gost domačih ter tujih literarnih dogodkov, prevajan je v številne jezike in je prejemnik več nagrad. Vsak njegov nastop je literarno delo; v vsakem intervjuju odkriva nove nianse svoje pisave, s katero se odziva na svet, kot je bil, kot je in kot nemara bo. Odkriva, kako kljub grozotam, ki se dogajajo okrog nas, prebivati pesniško na tem svetu.*

**O prekmurski ravnici kot enem tvojih osrednjih pisateljskih toposov si pričel pisati na jadranskem otoku, kamor se pogosto vračaš in ki predstavlja tvoj pisateljski pristan. V enem od intervjujev si povedal, da se ti je na tem dalmatinskem otoku odprla *****»notranja pokrajina« *****in da, če ne bi bilo otoka, morebiti ne bi bil pisatelj. Verjamem, da ti tvoj otok ne predstavlja zgolj potrebnega odmika za kontemplativno stanje; v čem sta čarovnija in čudež tega otoka?**

Po odgovor se moram vedno znova vračati na otok, in tako je že več kot trideset let, vendar čarovnija ne popušča. Ko obrnem ključ v vratih našega morskega zatočišča, me preplavi nedoumljiva otožnost slovesa, ki z vsakim odhodom, s kratko plovbo s trajektom čez morski kanal, dobiva drugačen odtenek; pravzaprav še iščem imena za čarovnijo, bolje rečeno skrivnost, s katerimi bi poimenoval tisto, kar se nikoli ne da scela opisati. Mislim, da je to samo občutek, priprava na nekaj večjega in trajnejšega od tega sveta, kot sem to zapisal v Zvezdni karti. Morebiti je to zares samo notranja pokrajina, kot na izgubljeni fotografiji, ki jo pred dokončno pozabo rešujem s spominjanjem, opisovanjem in vračanjem, čeprav zdaj že vem, da je za to nalogo eno samo življenje premalo. Arhimed je izračunal, koliko zrn peska bi potrebovali, da bi zasuli dotlej znano vesolje. Danes se naša preračunljiva in štacunarska pamet sprašuje, kje bi najceneje kupili ves ta pesek? Ko se počasi s starim trajektom oddaljujem od otoka, domnevam, da je Arhimed kljub svoji matematični in fizikalni predstavi o svetu v sebi ohranjal misel o resničnosti notranjega sveta, nič večjega od otoka v daljavi, ki se ga ne da nikoli do kraja zasuti niti potopiti.

**Tvoja pisava je pisava počasnosti in tišine, zgoščenih, dolgih, vasezavitih stavkov, s posebno ritmičnostjo, metaforiko in pozabljenim ali, bolje, znova najdenim spominom. Nekoč si zapisal: *****»Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš.« *****Kako je nastajala ta zdaj že prepoznavna šarotarjevska pisava in kako se je morda preobražala skozi leta in desetletja tvojega pisanja?**

Hodim zares malo, vsako leto manj, pravim, da se zgolj potikam po ozki poti ob obali, pod nekoč visokimi kamnitimi zidovi, ki so jih več življenj postavljale skrbne roke neznanih otočanov. Z vsakim obhodom jih je manj, ljudi in zidov. Kamenje počasi, skorajda neopazno in neslišno, a vztrajno pada v morje, ki se z vsakim valom in sunkom vetra zajeda in udarja v mojstrsko zloženo kamenje; ali pa samo tavam po brezpotju, med oljčniki in gaji, ter vedno znova opazujem in fotografiram tisto, kar sem videl že nekoč; tukaj se zares nič ne spremeni, čeprav je že vse drugače. Pisanje in hoja imata zares skupen samo ritem. Tudi počitek in sanjarjenje imata svoj notranji ritem. Tako prebivamo pesniško na tem svetu.

**V svojem ustvarjanju zabrisuješ mejo med prozo, poezijo in esejistiko. Četudi je tvoj opus formalno večidel zavezan prozi, sam govoriš o njem kot o poeziji. Slednjo razumeš precej širše od običajnega pomena.**

Sprašujem se o začetku, o tišini, iz katere smo narejeni; vedno bolj me nagovarja skrivnost, v katero se vztrajno vračamo. Občutek imam, da na začetku, ko še ničesar ni bilo, ni stala beseda, ampak podoba. Nekaj, kar je še vedno v nas, neuničljiva notranja pokrajina, ki je večja in trajnejša od tega sveta. Prvi pesniki, ki so ločili jezik od tišine, vesolje od praznine, večnost od minljivosti, so zarisali nevidno mejo, ki je še nihče ni prestopil, a odtlej lahko o njej sploh govorimo. Z vsakim prvim verzom se jezik ponovno rodi, z vsako uspelo pesmijo se notranji svet prerodi. Vračati se k podobi, prihajati k jeziku. Tako se otrok uči jezika, se prebuja v svet, sprva z dotiki, objemi, potem s pogledi, listanjem ilustriranih knjig in poslušanjem pesmic, imenovanjem in ponavljanjem; prvi jezik je pesniški. Čudim se moči poezije, ki navkljub hrupu, blišču in neumnosti še vedno priča o resničnosti notranjega sveta. V času oslabljene in znižane pozornosti se vračam k jeziku, ki ni morje ne zemlja, ni več proza in še ne poezija. Iz prve se počasi selim; tam nikogar več zares ne poznam; druga je predaleč, morebiti zame nedosegljiva pokrajina, zgolj otok na koncu sveta.

**Zadnja leta se manj posvečaš fabulativnosti, bolj pa se osredotočaš na način, kako pripovedovati v današnjem svetu, na jezik. Ta pri tebi ni zgolj nosilec pomena in način izražanja, ampak je sredstvo za iskanje globljega smisla, ki se mu približuješ in ki se morda prikaže zgolj za trenutek.**

Jezik ni samo orodje za sporazumevanje, organiziranje, trgovanje in kaznovanje, torej sredstvo za tvorjenje pomena, ampak je tudi najpopolnejša oblika za prenašanje smisla. Pesem nas pozdravi ob rojstvu in z njo se poslovimo ob smrti. Jezik je dvojna vijačnica, podobna modelu DNK, v idealni obliki spletena in prepletena s pomenom in smislom, a jezik je zares poln vozlov, poškodb, ran in raztrganin, nikoli scela razvit, razumljen in nepoškodovan. Pesniki so njegovi varuhi in zdravilci. Jezik je vasezavita cesta, neskončna pot in hkrati potnik, ki sproti odkriva in se tudi že spominja potovanja. Oddaljena preteklost je bližnja prihodnost. Ko se spominjam, opisujem prihodnost. Pomislimo samo na svetlobo najbolj oddaljenih zvezd, ki je milijardo let potovala in iskala naključnega opazovalca v temi; ta jo vidi, kot bi se pravkar utrnila.

**Ko govorimo o pojmih, ki se v tvojem opusu razodevajo širše, je treba opozoriti tudi na spomin. Namesto izkustvenega spomina raziskuješ t. i. neizkustveni spomin, praspomin, znotraj katerega gre za navzočnost preteklih časov, prisotnost duš iz davnine.**

Čas zares ne obstaja. Zdaj se nam vedno bolj izmika tudi prostor. Pripoved je duša pokrajine. Zgodovina je zares zgodba. Vse je v jeziku, ki se ga še vedno učimo. Literatura je preplet dejstev in domišljije; resničnost je podobna vsevednemu pripovedovalcu, ki prosto prestopa meje prostora in časa ter prepleta preteklost, sedanjost in prihodnost. Zanima me duša v poeziji: kako vem, da berem pesem? Preplavljeni smo z lažnimi novicami, teorijami zarote in političnimi spletkami, ki oblikujejo našo vsakdanjost, pa vendar je tako že od nekdaj: človekov imaginarij je narejen iz strahov, nasilja in laži, hkrati pa ima možnost sočutja, milosti in svobode. Ta omalovaževana, zanikana in zlorabljena duša potrebuje svoj glas; pesmi ne moreš napisati iz cinizma, ampak samo iz ljubezni.

**O holokavstu v Prekmurju si pisal, kot si povedal, iz občutka »metafizične krivde«. Krivde brez dejanja, kazni brez zločina. Verjamem, da ima odločilno vlogo pri tem žalostna usoda tvoje širše družine, predvsem deda Franza Schwartza, njegovega sina Evgena in soproge Rozalije, ki si jim v romanih Biljard v Dobrayu in Zvezdna karta ter noveli Haustor izpisal ganljiv literarni hommage. Ali po toliko letih posvečanja tej tematiki občutiš, da si se nekako pomiril z usodo svoje družine, da si, podobno kot je Žalna iz zadušljivega spomina v nekem trenutku izpustila dečka Evgena, pustil mrtvim, da odidejo?**

Literatura – torej pripovedovanje zgodb, gledališke igre in pesništvo v najširšem smislu, od epskih pesnitev do lirične izpovedi – je že od davnine med drugim tudi oblika žalovanja. Zgodbe o nastanku sveta in človekovem iskanju smisla in neskončnosti ter spraševanje o nesmrtnosti duše in večni ljubezni, torej o vsem, kar je večje in trajnejše od tega sveta, utrjujejo skupnost. Verjamem, da vsaka skupnost potrebuje svojo temeljno zgodbo; brez nje bi se nevidno družbeno vezivo strgalo, ljudje bi izgubili stik z izvorom, pretrgala bi se vez z bogom in jezik bi se pogreznil v molk. Poezija je dialog z mrtvimi. Z omenjenimi pripovedmi o tragični usodi prekmurske judovske skupnosti, ki je bila tako rekoč v celoti uničena v holokavstu, o čemer ni bilo pred tem napisane nobene pesmi, sem obudil pozabljeno in izgubljeno zgodbo ter s tem vrnil literarni spomin v kolektivno zavest. Ko sem vstopil v to zgodbo, nisem vedel, da s tem, ko obujam mrtve, opisujem njihov izginuli svet, uglašujem polomljene violine, pravzaprav opravljam obredje slovesa in končujem proces žalovanja. Zgodba je napisana, bolečina izgube je popustila; mrtve lahko spustimo iz objema tragedije; pesem je njihov literarni spomenik, kamor se lahko skupnost zateče, da bi se nekoč spet prepoznala, obnovila zgodbo o ljubezni in smrti. Karl Jaspers je v svojem znamenitem spisu O krivdi, v katerem se je spraševal o kolektivni krivdi Nemcev po katastrofi druge svetovne vojne, razčlenil več ravni krivde, od kriminalne, politične in moralne do metafizične krivde. Kriminalcem in zločincem sodijo sodišča, mednarodna skupnost obsodi politično odgovornost naroda, vsak posameznik je moralno odgovoren za svoja dejanja in naposled metafizična krivda pomeni, da je vsak odgovoren za vsakega in da je človek soodgovoren za vse trpljenje na svetu; tukaj ne obstaja več nobeno formalno sodišče, ampak je najvišji izraz človekove vesti poezija. Napiši mi pesem.

> Poezija je dialog z mrtvimi. Z omenjenimi pripovedmi o tragični usodi prekmurske judovske skupnosti, ki je bila tako rekoč v celoti uničena v holokavstu, o čemer ni bilo pred tem napisane nobene pesmi, sem obudil pozabljeno in izgubljeno zgodbo ter s tem vrnil literarni spomin v kolektivno zavest.Poezija je dialog z mrtvimi. Z omenjenimi pripovedmi o tragični usodi prekmurske judovske skupnosti, ki je bila tako rekoč v celoti uničena v holokavstu, o čemer ni bilo pred tem napisane nobene pesmi, sem obudil pozabljeno in izgubljeno zgodbo ter s tem vrnil literarni spomin v kolektivno zavest.

**V tvojem opusu imajo od zbirke Nostalgija naprej pomembno mesto tudi podobe. Svoje črno-bele fotografije enakovredno vključuješ v svoja dela. Kot si povedal, pred začetkom pisanja hodiš po pokrajini in predvsem fotografiraš, da se potlej iz teh mimobežnih podob poraja besedilo, ali pa tudi ne. Zdi se, da so med vsemi podobami na tvojih fotografijah zate najbolj reprezentativne podobe oblakov. Kako je nastal ta del tvoje umetnosti in s čim te nagovarjajo oblaki?**

Pred desetletjem in več sem ravno v povezavi s pisanjem Nostalgije pričel znova intenzivno fotografirati, kar je bila moja mladostna strast; v tistih časih sem imel v kleti soboške hiše svojo preprosto temnico, opremljeno z rdečo lučjo, povečevalnikom in kislinami, vse pa je bilo pripeljano z avtobusom iz Bratislave, kamor je hodila moja mama na izlete in po poceni nakupih. Nenadoma sem odkril oblake ali pa so me obiskali oni, ne vem. Občutek sem imel, da se je odprlo nebo. V oblakih, v njihovih človeških in živalskih podobah, sem slutil prisotnost duš umrlih, kar sem pozneje odkril v mitologijah in imaginarijih številnih skupnosti. Podoba vetra, megle, vode in diha kot manifestacija duš ali duše je bogato izpričana v mitologijah in upodobljena ali ubesedena v umetnosti že od davnine. Potem ko sem nekako zaključil in zaokrožil svojo pripoved o starem očetu Franzu Schwartzu, soboškem judovskem trgovcu, so se tudi nekako skrili ali razblinili oblaki nad Soboto. Strašno je čisto, jasno, modro in prazno sončno nebo brez oblačka. Ob zadnjem obisku otoka sem znova ugledal oblake, grozljive in fascinantne nočne oblake, med njimi pa mirijade drobnih zvezd; spet intenzivno fotografiram. Morebiti bom o tem kmalu poročal v kakšnem daljšem zapisu.

### Ko solisti postanejo sogovorniki

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/ko-solisti-postanejo-sogovorniki

_Avtor: Jakob Spindler_

Kritika koncerta Festivala Ljubljana pokaže, kako lahko srečanje velikih imen preseže razkazovanje virtuoznosti. Vadim Repin, Peter Laul in Ensemble Dissonance v ospredje ne postavijo hierarhije solista in spremljevalcev ...

Ko nas obiščejo svetovno uveljavljeni solisti, lahko pogosto pričakujemo koncert, na katerem bodo predvsem razkazali svojo virtuoznost, orkester pa bo imel podrejeno vlogo spremljevalca. Taka predstava je 27. 7. padla v vodo že z dejstvom, da so nas na koncertu Festivala Ljubljana pričakala kar tri velika imena: violinist Vadim Repin, pianist Peter Laul in Ensemble Dissonance, ki v svojih vrstah združuje vrhunske slovenske komorne glasbenike. In res smo bili tisti večer namesto hierarhije solistov priča prefinjenemu glasbenemu dialogu, ki se je prek skrbno izbranega programa vzpostavil med vrhunskimi izvajalci.

> Ko nas obiščejo svetovno uveljavljeni solisti, lahko pogosto pričakujemo koncert, na katerem bodo predvsem razkazali svojo virtuoznost, orkester pa bo imel podrejeno vlogo spremljevalca.

Kot prvi se nam je predstavil Ensemble Dissonance z Arenskijevimi Variacijami na temo Čajkovskega. Predstavil pa se nam ni s poudarjanjem virtuoznosti določenih variacij, ampak s senzibilnim interpretativnim čutom, s katerim je vedno novim figuracijam vtisnil prepričljive karakterne prvine, kar je na trenutke privedlo do skoraj dramskega navzkrižja s spokojno glavno temo, skrbno ohranjeno v ozadju. Razen tega, da so bile posamezne variacije morda nekoliko odsekane druga od druge, je znana skladba zadihala z dobrodošlo svežino.

Pri Spominu na dragocen kraj Čajkovskega se je ansamblu pridružil Vadim Repin. V pričujoči priredbi, v kateri je namesto klavirja nastopil godalni orkester, je solistična violina zaradi gostejše spremljave predvsem v prvem stavku nekoliko težje izrazno izstopala z značilno melodiko ruskega skladatelja. V naslednjih stavkih je bila ta težava bistveno manj izrazita, toda predvsem na račun tega, da je bila spremljava nekoliko bolj v ozadju. Solist in ansambel pa sta zares stopila v dialog v naslednji Ravelovi skladbi, čeprav se Cigan za violino, godala in harfo (prir. Davida Walterja) začne z dolgim rapsodičnim uvodom za solista. Tu je imel Repin priložnost razkazati skoraj orkestrske barve, ki jih lahko izvabi iz svoje znamenite Amatijeve violine. In ko so se pridružila preostala godala s harfo, se je pričel pogovor. Solist si je z ansamblom podajal vedno bolj virtuozne in vedno bolj barvite variacije, prehajal iz spremljave v nosilca melodije in nato v dirigenta, ob vsem tem pa si je s koncertnim mojstrom izmenjeval poglede odobravanja. Izjemna tehnična zahtevnost skladbe je v rokah izvajalcev postala le sredstvo za doseganje vedno bolj neverjetnih zvočnih ploskev, ki so na vrhuncu kljub komorni zasedbi docela zapolnile Unionsko dvorano.

> V pričujoči priredbi, v kateri je namesto klavirja nastopil godalni orkester, je solistična violina zaradi gostejše spremljave predvsem v prvem stavku nekoliko težje izrazno izstopala z značilno melodiko ruskega skladatelja.

Vsi nastopajoči so se končno združili v Chaussonovem Koncertu za violino, klavir in godalni kvartet, ki je zares idealna skladba za tako zasedbo velikih imen; čeprav po zasnovi najbolj spominja na dvojni koncert, spremljajoča godala pogosto zasedejo pozicijo solistom enakopravnih glasov. S tem se je ponovno postavila podlaga za prefinjeno izmenjevanje glasbenih misli, kar so izvajalci skrbno izkoristili. Nastala je celota, ki je presegla posamezne vloge, saj se je bistvo interpretacije oblikovalo prav v odnosih med obema solistoma in godali. Predvsem smo lahko spremljali, kako so izvajalci iz mogočnih, homogenih zvočnih mas, v katerih je zasedba delovala kot en sam instrument, povsem naravno prehajali v razplastene teksture, kjer so se posamezne glasbene linije osamosvajale, si odgovarjale in se med seboj dopolnjevale. V pričujoči zasedbi se je sicer godalni kvartet razširil v godalni orkester, kar je morda nekoliko spodkopalo omenjeno enakopravnost glasov, je pa v zameno izvajalcem omogočalo izrabo mogočnejših kontrastov in dramaturških lokov, česar so se tudi zelo posrečeno posluževali. Poleg tega sta solista kljub razširjeni zasedbi pokazala, da lahko prodreta skozi gosto spremljavo, kadar je to narekovala potreba. Bilo je edino razumljivo, da so za dodatek ob bujnem aplavzu izbrali ponovitev drugega stavka Chaussonovega Koncerta. Za konec pa nas je v obliki dodatka prijetno presenetila še krstna izvedba skladbe Alexandra Rosenblatta, napisane posebej za koncert Festivala Ljubljana.

\*\*\*

*Ensemble Dissonance (koncertni mojster: Benjamin Ziervogel), Vadim Repin (violina), Peter Laul (klavir).*

*Unionska dvorana, Grand hotel Union.*

### Tiktakanje udarcev

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tiktakanje-udarcev

_Avtor: Esad Babačić_

Kolumna, ki iz poezije in ritma in vsakdanjih sunkov sestavi razmislek o času, telesu in spominu. Babačićev pogled je oseben, a nikoli zaprt vase: iz drobnega prizora zna narediti prostor, v katerem se zaslišijo udarci sveta, literature ...

Berem pesmi Jamesa Tata v prevodu Ane Pepelnik; gre za njegovo zadnjo, posthumno izdano zbirko Vladno jezero. Tate me vedno znova navduši in je eden tistih pesnikov, ki ima pri meni posebno mesto. Tudi tokrat je temu tako, morda v tej zbirki, s katero se je poslavljal, še nekoliko bolj kot v njegovem prvencu Izgubljeni pilot, ki ga je posvetil očetu.

Sploh zadnje čase največ berem poezijo. Na srečo imava s Primožem Čučnikom precej podoben okus, tako da imam prek njega lažji dostop do vseh teh ameriških avtorjev, ki so skoraj po pravilu klavrno končali svoja življenja, čeprav so bili vsi po vrsti nekakšni geniji, ki so za povrh še prekleto dobro pisali in se tudi znali pošaliti na lasten račun, ko se je ponudila priložnost. Tudi sam se znam ali sem se vsaj znal. Ne vem pravzaprav, ali je še vedno tako, nisem več merodajen. V bistvu nikoli nisem bil. Pošalil sem se, a se je tudi pri meni kaj klavrno končalo. Razlika je le v tem, da sem še vedno tu in imam še nekaj časa. Sicer ne vem natančno, koliko, in to naj bi bila olajševalna okoliščina.

> Tate me vedno znova navduši in je eden tistih pesnikov, ki ima pri meni posebno mesto.

Kaj naj povem o vsej tej poeziji drugega, kot da se fino stopnjuje in da je ravno prav absurdna tam, kjer gredo zadeve v neke skrajnosti, ki jih človek sicer težko prenaša oziroma si jih sploh ne želi imeti pred očmi; ampak ta poezija nima v sebi nobene muke, nima tistega obveznega akademskega balasta, s katerim se potem dela važno, tako nekako se to zdi meni, ki mi tudi sicer manjka ta isti balast; zato sem tudi prikrajšan za mnoge muke. Ampak nisem hotel o tem, sploh ne.

Nekaj drugega me je spreletelo in me presunilo, nekaj povsem nepomembnega za običajnega bralca, če sploh lahko govorimo o običajnem bralcu tega pesniškega humorista: dialog med bratoma v pesmi Grah v stroku, ki gre takole: *»Kaj pa ti?«* *»Ah, oče me je ves čas tepel. Pobegnil sem, ko sem bil star petnajst let, nikoli več ga nisem videl,«* je rekel.

To me je zadelo. Način, kako je opravil s tem. V tej pesmi. Kako sploh lahko opraviš s tem, da te nekdo živalsko tepe, ker ne zna drugače, ker mu otrok ne dovoli, da bi bilo drugače. In se to ponavlja, dokler vse skupaj ne preide v rutino. Pa to me še ni tako pretreslo, to priznanje, da ga je nenehno mlatil, ker je tudi mene mlatil, sploh ne; sesulo me je to hladno dejstvo, da je pobegnil, ko je bil star petnajst, in ga potem ni več nikoli videl; jebemu, saj sem tudi jaz pobegnil takrat enkrat ali, bolje povedano, sem se potikal naokrog in se v bistvu skrival, hodil vmes domov, takrat ko je bil on v tovarni, in se vračal na ulico, preden se je vrnil iz službe; zares pa nisem nikoli pobegnil, tako kot lahko pesnik pobegne v svoji pesmi ali pa nekdo iz Kansas Cityja pobegne na Florido ali pač nekam tja daleč, dovolj proč, da nekoga ne vidiš celo življenje, čeprav so ravno ameriški filmi dokaz, da boš nekoga prej ali slej srečal, pa če se še tako trudi, da bi se skril, pri čemer ni nujno, da se film dogaja nekje med Ljubljano in Litijo; je pa dejstvo, da veliko težje srečaš nekoga, ki mu res ni do tega, da bi ga ravno ti srečal; za nameček je zdaj tako, da so razdalje med nami vse večje tudi zato, ker se lahko vsi poiščemo nekje na medmrežju, na naših mobilnih napravah. Ampak takrat tega ni bilo in res je bilo treba hoditi daleč in se pošteno skriti, da nekoga nisi srečal.

> Pa to me še ni tako pretreslo, to priznanje, da ga je nenehno mlatil, ker je tudi mene mlatil, sploh ne; sesulo me je to hladno dejstvo, da je pobegnil, ko je bil star petnajst, in ga potem ni več nikoli videl.

Vsekakor je ta pesem ena tistih, ki bi jo lahko nadaljeval, jo dopisoval in nikoli do konca prebral, pesem, ki jo bom verjetno enkrat pozabil kot tisoče drugih ali pa tudi ne, ravno zaradi teh verzov, v katerih sem našel košček lastne, nenapisane biografije. Pesnik je želel povedati, da to res ni nekaj, iz česar bi človek delal slona, štel udarce, o tem pisal pesmi ali prozo; preprosto pobegneš in se ne oglasiš več in tudi tisti, ki te je tepel, se ne pojavi več v tvojem življenju. Če seveda sprejme neizpodbitno dejstvo, da te nekdo, ki si ga nenehno tepel, noče več videti. In je to nekaj najbolj logičnega. Razen če si dovolj neumen in misliš, da tvoja dejanja ne bodo ostala brez posledic, ker vse skupaj počneš v imenu nekakšne očetovske ljubezni; kje za vraga je bila tu ljubezen. In tudi če je bila tam, nekje na začetku, so jo batine kmalu izbrisale, tako kot se je z njimi izbrisalo otroštvo. Kako za vraga je potem ostala poezija oziroma ta želja po njej. Torej je lahko tudi tako.

Zakaj sem se potem še oglašal, se z njim ukvarjal, če bi lahko preprosto odšel po vsem tistem nasilju. Je bilo še kaj za dodati, razčistiti, komu dopovedovati, pisati pesmi o tem – čista potrata besed, časa in življenja. No, to pa je druga pesem, ali ne?

Vsekakor pri nas ni tako preprosto, ko je treba nekam pobegniti in koga nikoli več videti. Tako kot mi je pokojni prijatelj nekoč na vprašanje, kje pa je njegov oče, mirno odgovoril: njega sem ubil, ni ga več. Čeprav se je potikal tam nekje okrog Maribora, kjer je najprej živel ta moj prijatelj, in bi ga gotovo lahko kje srečal. Ampak ga ni, vsaj ne do dne, ko je veliko prezgodaj padel pod streli s hribov. In ga je oče vseeno preživel.

> Zakaj sem se potem še oglašal, se z njim ukvarjal, če bi lahko preprosto odšel po vsem tistem nasilju.

Meni ni uspelo in zato je ostala velika zadrega, ne bom rekel travma, ker ne maram te besede, tako kot ne maram tistih, ki ti hočejo pomagati tako, da te z njo soočijo. In zaradi te zadrege ne morem povsem sprejeti te pesniške frivolnosti, tako očitne pri Tatu, ki drugače tako vešče krmari med tragedijo in komedijo; ne da bi trenil, se suče od ene do druge skrajnosti in se vmes poredno nasmiha, kot bi mi želel povedati, da sem takrat pri petnajstih zamudil krasno priložnost, ki se mi ni nikdar več ponudila.

Še dobro, da se pesem s tem dialogom med bratoma tu ne konča in da mu sledi še sklepna, zadnja izmenjava: *»Dva graha v stroku,«* sem rekel. *»Kaj?«* je rekel. *»Nič, samo zdi se mi, da smo vsi na istem, samo tiktakanje se razlikuje,« *sem rekel. *»Kako to misliš, tiktakanje?«* je rekel. *»To je skrivnost,«* sem rekel.

Brez tega konca bi bila ta pesem nekaj povsem drugega, ne glede na to, ali očeta res ni nikoli več videl in si je vse to s pretepanjem preprosto izmislil … Jaz sem mojega še velikokrat, vendar se mi vedno bolj dozdeva, da bi bilo morda veliko bolje zanj in zame, če bi se pri mojih petnajstih in njegovih štiridesetih za zmeraj poslovila. Kot sva oba pozneje ugotovila, bi se s tem še kako strinjala tudi njegova žena, moja mati, ki bi morala pobegniti že veliko prej, pa tega tudi ni storila. Tudi zato slišim to tiktakanje nekoliko drugače ali pa ga pogosto sploh ne slišim.

### Nataša Živković: »Umetnost je zame katalizator in ogledalo družbe«

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/natasa-zivkovic-umetnost-je-zame-katalizator-in-ogledalo-druzbe

_Avtor: Linn Julian Koletnik_

Nataša Živković, vsestranska umetnica, ki deluje kot performerka, avtorica, plesalka in pedagoginja, je v začetku maja v sklopu Praznika TRANSformacij in Mesto žensk izvedla najbrž zadnjo izvedbo kultne predstave Sine, kar obeležuje tudi ta intervju. Svojevrstno pot v sodobnem plesu je oblikovala skozi sodelovanja s priznanimi koreografinjami, kot so Maja Delak, Mateja Bučar in Mala Kline itd., intenzivno pa se udejstvuje tudi na gledališki sceni, tako v neodvisni produkciji kot na institucionalnih odrih. V svojem bogatem žanrskem ustvarjanju oder razume kot radikalno prizorišče, ki nosi močan potencial za osebno ter družbeno transformacijo in emancipacijo.

**Nataša, tik po majski izvedbi **[***Sineta***](https://mestozensk.org/sl/dogodek/sine)** ste izrazili izjemno navdušenje nad **[**slovenskim prevodom knjige *****Testo džanki***](https://maska.si/knjiga/testo-dzanki-seks-droge-in-biopolitika-v-farmakopornografski-dobi/) **avtorja Paula B. Preciada in omenili, da se močno najdete v njegovem citatu *****»Nasilje me je vzpostavilo«*****. Naj to misel uporabiva kot izhodišče za v vašem delu ves čas prisotno preizpraševanje patriarhata: v kolikšni meri je ravno družbeno, sistemsko ali celo ponotranjeno nasilje tisto, ki formira vaše performersko telo in umetniški izraz?**

Gledališče, performans, ples – to so eni izmed ključnih načinov, kako se izražam. To so moji ventili, pa tudi orodja, ki mi omogočajo, da o svetu, ki me obkroža, dam neko izjavo, sporočilo. Če izhajam iz popolnoma bazične, osebne ravni: menim, da se kot subjekti zelo močno vzpostavljamo skozi upor. Vsi vemo, da psihoanalitična teorija pravi: *»Ubij očeta.«* O tem bi se dalo razpravljati, ampak skozi upor in nasprotovanje si med odraščanjem gradimo identiteto. Gradi se tudi naša pozornost do različnih vrst represij, ki nas obdajajo. Te omejitve in opresije lahko najdemo v družini kot prvi, izvorni celici življenjskega ekosistema, v katerega smo rojeni, nato pa še v vseh vzgojnih sistemih, ki marsikdaj uporabljajo problematične disciplinatorne prakse, ki naj bi vzgajale v dostojnost človeškega bitja.

Zdaj bom zelo osebna, mi je ljubše tako … Zanimivo, ampak kot otrok sem bila zelo introvertirana. Z mamo sva imeli zelo specifičen, ljubeče posesiven odnos in gledališče je bilo tisto, ki mi je pomagalo, da sem se izrazila. Ne bi želela oziroma ne mislim, da bi bilo pravilno reči, da je bilo gledališče zame samo nekakšen terapevtski proces. Zagotovo pa medtem, ko se izražaš, delaš z glasom in telesom, razvijaš svoje fizične in ekspresivne sposobnosti, nato pa stopiš na oder, kjer moraš pred drugimi nekaj pokazati … Vse to gradi samozavest, kar je proces, skozi katerega se vzpostavljaš.

Znotraj gledališča sem tako postopoma našla svoj jezik, skozi katerega sem reflektirala – če se vrnem k tvojemu izhodiščnemu vprašanju –, kdo sem v tem svetu, kakšen je svet okrog mene in na kakšen način se vzpostavljam, kakšno nasilje me obdaja in kako nanj odgovarjam. Nihče ne more zase reči, da živi popolnoma svobodno. Vedno so okrog nas mehanizmi, za različne osebe seveda različni, a vendar se vsi skozi te mehanizme in skozi upor proti njim vzpostavljamo in gradimo svoje identitete, tako na osebni kot, v mojem primeru, tudi avtorsko-umetniški ravni.

Moje otroštvo je potekalo v času osamosvajanja Slovenije in razpada Jugoslavije, v zelo burnem, problematičnem obdobju; poznamo situacijo izbrisanih … V tem procesu vzpostavljanja identitete ene majhne in mlade države, ki se upira starejšemu režimu in srbskemu nacionalizmu, so bile to pomembne vzporednice mojega odraščanja. Na primer: naš priimek je postal problematičen, sestra je imela med študijem težave zaradi družinskega priimka in se je preimenovala. Starši so me tedaj peljali na urad, kjer bi si priimek lahko spremenila, vendar sem v joku stekla iz sobe, svoj priimek, ki ga imam še danes, pa obdržala.

V tem smislu lahko rečem, da se identificiram s tem, kar pravi Preciado. Ravno zato sem razvila tudi interes za feminizem, saj sem začela opažati pritiske, neenakopravnosti in nespoštovanje žensk. Zdi se mi, da bi lahko vsak zase rekel, da ga je nasilje vzpostavilo …

**Mislim, da bi to lahko rekel vsak, ki je dovolj samoreflektiran in iskren, saj to, da zmoreš kaj takega reči, zahteva tudi sposobnost prenesti posledice zavedanja, da si (bil) pasiven in/ali aktiven subjekt v procesih nasilja. Ampak tega res ne reče vsak.**

Da! Ta izjava bi lahko veljala za človeški subjekt, smo pa različno sposobni to prepoznati, začutiti … V zadnjem letu sem veliko brala Édouarda Louisa, ki je res nazoren primer tega stavka; gotovo bi se tudi on identificiral s trditvijo, da ga je nasilje vzpostavilo. V svojih delih tako pronicljivo vidi, opazuje in analizira, kako je sistemsko nasilje, določena francoska vlada, njegovega očeta prisililo, da je delal v tovarni s hudo poškodbo in se ob tem počutil kot zadnja smet – s tem razgali nasilje nad pripadniki različnih družbenih razredov. Tudi sama sem to malo doživela, saj je bilo v času tranzicije med ljudmi veliko občutljivosti glede tega, kakšen priimek imaš, in tudi med otroki je bilo veliko krutosti glede tega, ali je bil tvoj priimek na *»-ič«* ali *»-ić«*, ali so tvoji starši Slovenci itd.

Pogosto pa doživljam tudi nasilje na osnovi tega, kdo smo umetniki, kaj delamo, kakšni paraziti smo, kaj se sploh gremo in zakaj pričakujemo, da bomo za to, kar počnemo, prejemali denar. Gre za sodbe o vrednosti človeka in obliko razčlovečenja, saj se umetniškega dela še vedno ne dojema kot delo, ki bi bilo profitabilno. Dajva nadaljevati, v neskončnost bi lahko odgovarjala na to vprašanje (smeh).

> Gledališče, performans, ples – to so eni izmed ključnih načinov, kako se izražam. To so moji ventili, pa tudi orodja, ki mi omogočajo, da o svetu, ki me obkroža, dam neko izjavo, sporočilo.

**Nataša, vaša pot se je začela s klasičnim baletom na Srednji glasbeno-baletni šoli Ljubljana, za katerega splošno velja, da je zelo stroga, tudi nasilna disciplina. Je bila takšna tudi vaša izkušnja?**

Slovenska baletna šola ni tako kruta, kot je recimo ruska, kjer plesalke\_ci začnejo plesati zelo mladi, jih redno tehtajo itd. Kljub temu pa je tudi pri nas veliko patriarhalnih, konvencionalnih vzorcev, na primer glede tega, kako naj bi ženska zgledala, da naj bo graciozna, tiha, ubogljiva, da o teži in videzu niti ne govorim – ta pričakovanja so jasna. Ne pričakuje se nikakršen upor, samo delo, delo, delo, disciplina in poslušnost. To sem zelo dolgo avtomatično sprejemala in nisem reflektirala. Nato sem začela obiskovati gimnazijo, hormoni pa so v meni začeli prebujati neki pank, upor. Začela sem se drugače oblačiti, poslušati divjo oziroma alternativno glasbo in ob tem reflektirati svojo pozicijo na baletni šoli … (zamišljeno)

Ne bi rekla, da je to zgolj slabo. Kadar imaš tako ekstremno izkušnjo, naj bo to v športu, umetniški disciplini ali čemer koli, kar počneš res predano in zavzeto dan za dnem, ti to za poznejše življenje veliko da. Disciplina se mi zdi pomembna v življenju. Ampak pomembno je, kako, na kakšen način, zaradi česa …

**Izobraževanje ste nadaljevali s študijem primerjalne književnosti in francoščine. Kako sta ta navidezno kontrastna svetova – rigorozna fizična disciplina baleta in tekstualna, teoretska širina literature – vplivala na vaš osebnostni razvoj ter sooblikovala vaš specifični odrski izraz?**

Sprememba je bila postopna, nikakor nenadna, prej vzporedna. Gotovo sem v osnovni šoli prebrala največ knjig v svojem življenju, zato se mi je zdelo zelo logično, da grem študirat primerjalno književnost. V knjigah in zgodbah sem našla svet, v katerega sem se lahko zatekla, obenem pa so se mi v literaturi odpirali novi svetovi. Tudi humanistika me je zelo zanimala, želela sem se visoko izobraziti, nisem želela ostati zgolj na telesni ravni oziroma na ravni ukvarjanja s telesom. Prav želela sem si na Filozofsko fakulteto in si odpreti glavo. Biti deležna humanistične izobrazbe. Mislim, da je imela velik vpliv na to željo moja mama, ki je bila zelo družboslovno usmerjena. Super kombinacija se mi je to zdela.

**… razvit um v razvitem telesu?**

Ja, tako. Ampak razvit na različnih ravneh. Od nekdaj so me zelo zanimale vse oblike umetnosti, najbolj knjige in glasba. Zelo dobro sem igrala klavir, rada sem prepevala in na neki točki sem se morala odločiti. Nisem mogla hoditi na tri srednje šole, zato sem poleg Gimnazije Poljane sprejela odločitev za srednjo baletno šolo, ampak lahko bi bila to tudi glasbena šola in bi bila zdaj morda koncertna pianistka ali pa imela svoj bend. Res različne smeri so me zanimale, predvsem pa različni izrazi.

> Kadar imaš tako ekstremno izkušnjo, naj bo to v športu, umetniški disciplini ali čemer koli, kar počneš res predano in zavzeto dan za dnem, ti to za poznejše življenje veliko da.

**Žirija je ob podelitvi nagrade Ksenije Hribar zapisala, da se vam je baletna tehnična dovršenost *****»vpisala v telo, ki se je skozi leta ustvarjanja postopoma rahljalo«*****. Kako ste osebno doživljali to rahljanje telesa in umetniškega izraza? Je bil to zavesten upor proti baletni kodi ali naravna evolucija iskanja lastnega avtorskega glasu?**

Začel me je zanimati sodobni ples, saj je bil bolj osebno, nepredpisano izrazen. V baletu je veliko izraznosti, ampak je zelo dogovorna, kodificirana, manj je ustvarjalnosti. Ko sem prehajala iz baleta v sodobni ples – naj prav telesno ponazorim: pri baletu ti je ves čas rečeno, da se odrivaj od tal. Za baletke velja, da so ves čas na prstnih konicah, kar simbolizira gracioznost, milino in lahkotnost – vse zelo stereotipne ženske atribute. V sodobnem plesu pa je veliko dela na tleh. Težo moraš spustiti, vertikalo razrahljati, da se lahko približaš tlom in se nato spet dvigneš. Govorim tehnično, ampak je zelo metaforično: kakšne smeri in gibalne kvalitete so ključne v določenih plesnih tehnikah in kaj vsaka simbolizira. Balet je res zelo kodificiran, stoletja zgodovinskega pomena so zapisana v vsakem gibu. Sodobni ples pa je ves čas v procesu preobrazbe. Vedno mi je bilo težko odgovoriti na vprašanje, kaj je sodobni ples, saj je nanj ravno zaradi nekodificiranosti forme neskončno odgovorov. Zelo zanimiv primer: Nižinski je bil genialen baletni plesalec, njegova koreografija *Posvetitev pomladi* pa je prvič v balet vključevala ženske, ki niso na konicah, temveč topotajo z nogami. Predstava je vsebovala ritualne, poganske elemente, kar je ljudi popolnoma razburilo; preveč prvinsko je bilo za takratna občinstva.

Kako sva do tega prišla? (smeh) Aha, ja, rahljanje. Dogajalo se je postopno. Od vsakega koreografa\_inje sem se kaj naučila. Spomnim se, da je recimo name močno vplivala delavnica Matije Ferlina. Raziskovali smo, kako razbiti kodificiranost sodobnoplesnega jezika, ki vsebuje mnogo pričakovanih gibalnih vzorcev, kako priučene vzorce dekonstruirati. Torej, kako z dekonstrukcijo naučenega konstruirati nov, sebi lasten, nepričakovan in vznemirljiv izrazni jezik. To mi je gibalno gledano najbolj vznemirljivo – da ne zapadaš v vedno enake forme, politično pa to, da ima moje delo lahko neko izjavo, ne zgolj formo izvajanja. Včasih lahko tudi zgolj forma nosi politični potencial, marsikdaj pa ga ne, zato postane to gledat in delat – tehnični dolgčas. Ne me narobe razumeti – mislim, da ljudje lahko prepoznamo in začutimo vrhunsko izvedbo določenega umetniškega dela, to vsi spoštujemo. Včasih smo tudi utrujeni od političnega v umetnosti in si samo želimo poslušati en vrhunsko odigran komad ali gledati nekoga, ki brezhibno pleše. Govorim bolj v smislu zavedanja, da smo – hočeš nočeš – vsi družbena in politična bitja v določenem prostoru in času ter da lastno pozicijo v svetu tudi ozaveščamo. Meni je bližje umetnost, ki reflektira ranljivost in imperfektnost, detektira probleme in opozarja nanje – tudi skozi humor in parodijo –, kot pa umetnost, ki raje pozabi na realnost in nas odpelje v en lep, brezhiben, a nerealen svet. Hkrati je tudi to lahko zelo politično – iskanje utopij v distopičnem času –, a le, če je reflektirano.

> Meni je bližje umetnost, ki reflektira ranljivost in imperfektnost, detektira probleme in opozarja nanje – tudi skozi humor in parodijo –, kot pa umetnost, ki raje pozabi na realnost in nas odpelje v en lep, brezhiben, a nerealen svet.

**Vaš avtorski prvenec **[***Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja)***](https://veza.sigledal.org/prispevki/prva-ljubezen-drugi%C4%8D-preboleti-naceta-junkarja) **iz leta 2009 je bil radikalna poteza – na oder ste postavili svojo mamo Elizabeto. Kako je ta odločitev, da intimno družinsko dinamiko prenesete v javni prostor performansa, spremenila vaš pogled na meje med umetnostjo in zasebnim življenjem?**

Jasmina Založnik, ki je bila takrat na [Mestu žensk](https://mestozensk.org/sl), me je povabila, da naredim [svojo prvo avtorsko predstavo](https://mestozensk.org/index.php/en/node/105506). Bila sem zelo prestrašena, saj se mi je zdelo, da jaz pa ne znam in ne zmorem tega. Nato pa se mi je zazdelo, da bi bilo zanimivo delati z naturščikom, ki je moja mama, ki je na neki način prvi človek, ki ga zagledaš, ko prideš na svet, oziroma večinoma prvi pomembni drugi. Prvi obraz, s katerim se identificiraš v ljubezni, prva oseba, ki si ji popolnoma prepuščen v skrb in te neizogibno spremlja skozi življenje, če želiš ali ne. Svojih bioloških staršev si ne izberemo. Ta zelo kompleksen odnos se mi je zdel zanimiv za postavitev na oder. Moja mama je zelo usmerjala moje življenje in odločitve, preden sem se sama vzpostavila kot oseba – nekako je režirala moje življenje, nato pa sem naredila emancipatorno potezo in v tem procesu jaz režirala njo. S tem me je začela videti v drugačni luči, najin odnos pa se je prek profesionalnega sodelovanja poglobil in razvil v nove razsežnosti.

**V vašem ustvarjalnem opusu sta tudi predstavi **[***Zavoljoočeta***](https://vntheatre.com/projekti/zavoljooceta/)** (**[**Via Negativa**](https://vntheatre.com/)**/Mesto žensk/Cankarjev dom) in **[***Med dvema ognjema***](https://vntheatre.com/projekti/med-dvema-ognjema/)** (Via Negativa/Festival Mesto žensk), s čimer ste zaokrožili nekakšno družinsko trilogijo. Zakaj je ravno družinska celica tako plodno in hkrati nevarno polje za vaše performativno raziskovanje? Kaj ste skozi te tri projekte ugotovili o lastni družini in svoji vlogi v njej?**

Uf, težko vprašanje … (zamišljeno) Po tem, ko sem delala z mamo, se mi je zdelo zanimivo, zakaj pa ne bi obdelala še očeta. Bil mi je zanimiv kontrast, saj je bila mama tako omniprezentna v mojem življenju, oče pa je bil popolno nasprotje. Sicer fizično prisoten, ampak v zelo klasični vlogi pravzaprav odsotnega očeta, saj se kot moški pač ne ukvarja z vzgojo oziroma se ukvarja karseda minimalno. To nasprotje se mi je zdelo zanimivo, prikazati sem želela, kako njega ni, četudi izpolnjuje to simbolno funkcijo. Očeta na odru ni. Vidimo samo njegov velikanski portret, ki pokriva celotno zadnjo steno. Tudi na predstavo ni prišel.

**Ste to pričakovali?**

Nehala sem pričakovati stvari od njega, samo še sprejemala sem jih. To se mi zdi tudi neki izraz zrelosti, da v nekem trenutku ne poskušaš več spreminjati staršev, čeprav lahko nanje še vedno vplivaš. Pri mami menim, da sem vplivala na njeno postopno emancipacijo. Recimo, da je nehala brati revijo *Lady* in začela brati *Mladino* ter se politično angažirati. Banalen, a zelo poveden primer, saj gre za popolnoma drugačno čtivo.

No, sledila pa je predstava *Med dvema ognjema*, ki sem jo naredila po tem, ko sem sama postala starš in sem to zanko mama–oče–jaz kot otrok zaključila s tem, da sem postala mama svojemu sinu. Obenem sem se takrat ločila od partnerja. Zanimivo se mi zdi, da se vedno, ko dobim priložnost delati kakšen avtorski projekt, težko izognem temu, da črpam iz osebnega življenja, kar pa poskušam postaviti na oder v univerzalnem jeziku, da vsebina predstave spregovori tudi drugim ljudem. Močno verjamem v slogan* »osebno je politično«* ter tudi *»politično je osebno«*. Bolj kot s terapevtskega vidika gre prej za – po Édouardu Louisu – osebno-politični vidik, pri katerem se politični konteksti odražajo v osebni zgodovini. V *Med dvema ognjema* preizprašujem koncept biološke družine, samo sebe ugledam v novi vlogi mame samohranilke in se sprašujem, ali sploh ob sebi potrebujem moškega itd. Moja reakcija se razdeli na dva glasova: na glas ženske, ki se postavlja v vlogo žrtve, in glas samostojne, ponosne in svobode željne borke.

> Pri mami menim, da sem vplivala na njeno postopno emancipacijo. Recimo, da je nehala brati revijo Lady in začela brati Mladino ter se politično angažirati. Banalen, a zelo poveden primer, saj gre za popolnoma drugačno čtivo.

**Menite, da bi predstave iz trilogije lahko igrali še danes?**

Z mamo tega ne morem več izvesti, saj ni več med živimi. Zanimivo vprašanje sicer, nikoli nisem razmišljala o tem. Ja, vse predstave, ki sem jih delala, bi lahko ponovno izvedla. Mogoče bi mi bilo težko edino v *Tihožitju*, ki je moj komentar na balet – plešem v baletnih čevljih in fizično ne bi želela svojih stopal ponovno tlačiti v ta stopalni steznik. Nimam pa čustvenih ovir, idejno stojim za vsem, kar sem naredila.

**Vaša izjemno uspešna predstava *****Sine*****, tudi prejemnica glavne nagrade na festivalu ACT v Bilbau, izhaja iz osebnega trenutka – ko vam sorodnica v Črni gori ljubkovalno reče *****»Sine!«*****. Kako ste ta hipni afekt transformirali v globoko antropološko in performativno študijo fenomena virdžin in burneš?**

Inspiracija ni izhajala neposredno iz tega trenutka, temveč pozneje, med mojim razmišljanjem in analiziranjem uporabe jezika ter oblik naslavljanja. Dojela sem, da je pravzaprav res čudno, da si dekle ali ženska, pa ti rečejo *»sine«*. Več žensk, ki imajo sorodnike z Balkana, mi je po predstavi reklo, da nikoli niso pomislile na to, kako zelo bizarno je, saj je zanje to popolnoma vtkano v vsakdanje življenje. Jezik vse preveč jemljemo kot samoumeven, kar postane očitno na primer pri naslavljanju trans oseb. Zavesten trud, ki ga moramo vložiti, postane za nekatere prevelik napor oziroma lahko pride tudi do odpora do tega, da bi osebo videli in ustrezno naslavljali drugače. Tukaj uporaba jezika preneha biti samoumevna, temveč postane zavestna, stvar odločitve.

Moja zadnja predstava pred *Sinetom* je bila *Zavoljoočeta*, v kateri sem raziskovala očetovo poreklo, kulturo in družbo. Brala sem zgodovinsko-sociološko raziskavo o Črni gori in zasledila virdžine oziroma tobelije, kot se tam imenujejo. Takrat sem bila v mednarodnem raziskovalno-performativnem programu *Performing Gender*, kamor me je poslalo Mesto žensk, in to se mi je zazdelo kot zelo zanimiv vstop v raziskavo družbenega spola skozi ta fenomen.

***Sine***** odpira vprašanja preživetja ženske v skrajno patriarhalnem svetu skozi nekakšen družbeni drag. Kritika je zapisala, da ta predstava moške gledalce *****»iz minute v minuto sramoti, in prav je tako«*****. Kako pomembno vam je, da performans ne ostane le estetski užitek, ampak da deluje kot neposredna družbena provokacija in ogledalo seksizmu?**

To je bistvo. Zelo mi je pomembno, da je estetika posledica, ki je v vlogi podpore izjavi. Kar mene zanima, je najprej izjava, nato pa iskanje izraza zanjo. Obenem pa jasno ponazoriti, da izjava ni črno-bela, saj svet ni tak. Tam, kjer se zdi, da je, pa gre za problematiko, ki jo moramo osvetliti in razkriti njene nianse.

Zelo zanimivo se mi je zdelo, da so nekateri občutljivi moški tudi prišli do mene in mi eksplicitno rekli, da so se med predstavo zavedeli, da jih je sram, ker so moški. Bili so redki. To se mi zdi po drugi strani kar noro, ker primarno ne gre za to. Jaz lahko spoštujem moške in ženske in ne gre za sramotenje enega izmed spolov, gre za zgodovinsko umestitev ženskega spola in konstrukt patriarhata, ki mu daje mesto. V predstavi tudi pokažem, da je lahko tudi ženska zelo patriarhalno bitje, navedem tudi primer, ko virdžina sramoti ženske, ker so obrekljive, zavistne itd. *Sine* omogoča vpogled v to, kaj se zgodi, ko oseba prevzame družbeno vlogo drugega spola, a prevzame tudi vse stereotipne patriarhalne vzorce in zgodovino.

In še nekaj. Po ogledu odličnega dokumentarca *Hiša z glasom* o življenju burneš v Albaniji je režiserka v pogovoru dejala, da je izraz virdžina stvar patriarhalnega pogleda na te osebe. Da je izraz burneša ustreznejši, ker nanje ne gleda le skozi optiko devištva kot najsvetejšega ženskega aduta. No, pa smo spet pri zavestni uporabi jezika!

> Jaz lahko spoštujem moške in ženske in ne gre za sramotenje enega izmed spolov, gre za zgodovinsko umestitev ženskega spola in konstrukt patriarhata, ki mu daje mesto.

**Tristan Bargeld, ki ga kot članica kolektiva The Feminalz utelešate v tehnoburleski *****Tatovi podob***** (Zavod Emanat), je na lokalni neinstitucionalni sceni kulten lik. Kako bi Tristana opisali nekomu, ki *****Tatov podob***** še ni videl, ter kako sobivata on in Nataša?**

Vedno sem v sebi čutila veliko zanimanje za androginost, mejnost, spolno nejasnost. Ta svoboda, pri kateri lahko nekatere vidike malo bolj poudariš in si hitro lahko viden kot nekdo drug. Drag me prav zato zanima, ker veliko pove o spolu, ki nam je bil pripisan ob rojstvu, saj do njega vzpostavi distanco. Tristanova prva točka je bila nekako pol moški, pol ženska na komad *Big Spender*, seveda s spremenjenim besedilom. S hrbtom sem bila obrnjena proti občinstvu, pela sem na neki način v bolj ženski vlogi, ko sem se obrnila, pa bolj v moški. Preigravanje spolnih vlog in stereotipov torej.

S Tristanom sobivava že kar nekaj časa, *Tatove podob* igramo že trinajst let. Tristan je včasih tudi ženski drag, na primer v točki *Vampirka*. Pokriva cel diapazon, od moškega raperja prek naivne frčafele do ženske, ki te bo požrla. Samo ime je sestavljeno iz imena Tristan, ki mi je bilo vedno všeč, vsebuje pa tudi nekaj, kar je *triste* – žalostno v francoščini. Bargeld sem si izposodila pri Blixi Bargeldu – vedno sem bila fenica skupine Einstürzende Neubauten, kar pomeni porušene novogradnje. Ker se mi zdi, da se v življenju vedno nekaj ruši, zgradi, pa spet zruši; konstantno smo v tem osebnem in zgodovinskem procesu. In hkrati – Bargeld – kdo pije, kdo plača … Tudi zabavno v kontekstu burleske in kabareta, ki sta žanra, ki sta se razvijala v barih in klubih.

**Tehnoburleska zahteva specifičen humor, parodijo in igro s klišeji spola. Kaj vam osebno prinaša ta kolektivna, bolj satirična forma v primerjavi z vašimi resnejšimi, konceptualnimi solističnimi projekti?**

Zelo pomembno se mi zdi uporabljati humor, parodijo, vse te oblike, ki so obravnavane kot neresne, čeprav so lahko zelo resne in velike oblike umetnosti, za obravnavo resnih vprašanj, tem in zagat. Omogočajo sproščenost, s katero se občinstvu po navadi bolj približaš. Nepretencioznost je zelo pomembna in mi je zelo dragocena. Veliko se tudi učim iz teh izkušenj in včasih so mi velik izziv, saj je narediti dobro, kakovostno komedijo ali *pun* včasih težje kot resno predstavo. Izziv je tudi v tem, kako ne zapasti v že videno, torej kako na pameten način uporabiti klišeje te forme, ki jih imata, tako kot druge forme, tudi burleska in kabaret. Želimo se odzivati in reagirati posredno, indirektno, prek parodije, da kritika ni tako direktna. Oboje se mi sicer zdi pomembno, tudi biti zelo direkten.

Recimo, *Performadavanje* – performans-predavanje, ki sem ga letos imela v Cukrarni o zgodovini performansa ter delu Marine Abramović in Ulaya, je tak primer. Med predavanjem izvajam performativno delo čiščenja kovancev. S temi kovanci nato izpišem napis *»oaza«*, nato pa črko o spremenim v g in piše *»Gaza«*. To je zelo preprosto, direktno politično sporočilo. Ampak mislim, da je včasih treba uporabiti tudi takšno formo, saj ljudje marsičesa res ne razumemo. Še posebej v času, ko se palestinske in mavrične zastave snemajo z vladnih pročelij. Obenem pa se je ljudem odlično približevati skozi afekte, pri čemer so humor, smeh in elementi presenečenja res ključni – prijetni, sproščeni. Ob vzponu retradicionalizacije pa je sploh pomembno, da nismo ves čas rigidni. *Tatovi* se veliko igrajo tudi s politično nekorektnostjo. Pomembno se mi zdi, da smo glede nekaterih tem včasih tudi politično nekorektni, obenem pa razmišljamo, kje so meje in kdo diktira diskurz.

> Zelo pomembno se mi zdi uporabljati humor, parodijo, vse te oblike, ki so obravnavane kot neresne, čeprav so lahko zelo resne in velike oblike umetnosti, za obravnavo resnih vprašanj, tem in zagat.

**Že vrsto let poučujete balet, gib in sodobni ples na umetniški gimnaziji SVŠGUGL. Kakšne generacije mladih plesalk in plesalcev prihajajo, kako se generacije z leti spreminjajo? Kako jim skozi pedagoško delo prenašate zavedanje, da plesno telo ni le estetski objekt, ampak nosilec političnega in družbenega pomena?**

V šoli je malce komplicirano, saj učitelji naj ne bi ideološko vplivali na učence in dijake. Neposredno ne smemo govoriti o političnih vsebinah. Hkrati pa ves čas poteka skriti kurikulum. Učitelji že s svojo pojavnostjo, načinom izražanja in odnosom do stvari vplivamo na učence. Sama recimo zelo pazim na jezik, ki ga uporabljam, tudi v pisavi. Malo je denimo hecno, če imaš v razredu dvajset dijakinj in napišeš skupinsko e-sporočilo v moški slovnični obliki. Nekomu se to morda zdi banalno, ampak vprašanja jezika so vedno pomembna. Spodbujam jih k temu, da se znajo izražati, obenem pa jih učim tudi discipline, saj učitelji\_ce predstavljamo avtoriteto, ki jo je treba spoštovati, nismo njihovi prijatelji\_ce. Učim jih torej lastnega kritičnega izražanja in razmišljanja, obenem pa tudi poslušanja ter slišanja; obe veščini sta pomembni. Ob učenju plesa pa jih želim spodbujati k temu, da prek svojega telesa začutijo in najdejo sebe, stik s sabo. To vprašanje je zelo kompleksno. Čim začnemo govoriti o mladih in vzgoji, saj seveda ne učimo samo plesa in tehnike, temveč jih tudi vzgajamo …

**Subtilno? Učiteljski poklic se mi zdi tako poln neprepoznanega in nevidnega dela, obenem pa je tako hitro sankcioniran …**

Točno tako! Ravno zato, ker odraščamo v družbi, v kateri je veliko preveč permisivne vzgoje. Tudi jaz kot starš, mama, iščem pravo mejo za preseganje starih vzorcev avtoritarne vzgoje, obenem pa tudi popolnoma permisivna vzgoja ni pravilna in je zagotovo še bolj škodljiva. Otroci in mladi ljudje potrebujejo meje in disciplino, sicer se izgubljajo. Kako to početi humano in njim v dobro, pa je večni izziv.

> Spodbujam jih k temu, da se znajo izražati, obenem pa jih učim tudi discipline, saj učitelji_ce predstavljamo avtoriteto, ki jo je treba spoštovati, nismo njihovi prijatelji_ce.

**Zaključiva s široko perspektivo. Nedavno je bila izvoljena nova vlada Republike Slovenije. Družba in politika sta prežeti z retradicionalizacijo. Kje ob vsem tem danes, leta 2026, vidite položaj slovenske kulture, sploh na neodvisni sceni? Vas skrbi?**

Zelo me skrbi. Osebno mi je zelo težko usklajevati delo na šoli, ki mi vzame veliko časa in energije, ter svoje umetniško, avtorsko delo, ki pa mi je zelo pomembno in ga ne bi zavrgla zato, da imam redno mesečno plačo. Oboje tako poskušam opravljati vzporedno, kar pomeni, da ves čas delam, včasih tudi ob nedeljah, med počitnicami itd. V preteklih letih sem že razmišljala, da bi si vzela nekaj odmora od dela na šoli in se bolj posvetila svojemu umetniškemu delu. Rada bi imela čas za kak bolj poglobljen ustvarjalni proces, temeljito raziskovalno in snovalno delo. Vendar se zdaj, ob tem premiku v desno, preveč bojim pustiti službo, saj ne moremo vedeti, kaj in kako bo. Lahko se zgodi, da se bo tudi že odobrenim programom odvzelo sredstva, kdo ve. Za ljudi, ki delajo izključno projektno, bo to lahko eksistenčno ogrožujoče. Sama se bom tako za zdaj držala pedagoškega dela na šoli in poskušala sproti čim več ustvarjati.

Želim pa reči, da je, karkoli si morda kdo od nas misli o Levici, ta stranka vseeno naredila največ, kar je bilo kadar koli narejenega za samozaposlene v kulturi. Prvič se je na primer določil javni zavod za sodobni ples. Vprašanje je, kaj bo s tem, ali bodo spet blokade. Pred tedni je bil protest pred SNG Drama, kar se mi je zdela zelo dobra akcija. Takoj so politični nasprotniki Levice, kot sem zasledila na družbenih omrežjih, spraševali, zakaj protestirajo šele zdaj, na 705. dan po izselitvi. A je pomembno, zakaj ravno na ta dan? A ni simbolno jasno, da je pomemben ravno toliko kot vsak drug dan? Menim, da je pomembno, da se na problem opozarja, saj gre za jamo brez dna, v katero teče davkoplačevalski denar. To je zelo zaskrbljujoče.

Skrbi me, hkrati pa nočem, da me ta skrb popolnoma ohromi in ubije, saj se bo treba veliko boriti. Dan pred volitvami, ko sem res močno čutila vso napetost, ki je naraščala med najbolj umazano predvolilno kampanjo doslej, sem naredila performans z naslovom *Furioso* v okviru raziskovalnega programa Ventilator v Španskih borcih (Zavod Sploh). Vso napetost, ki je iz politične pronicala v družbeno in osebno sfero, sem poskušala prenesti v gibalno-glasbeni izraz – iskala sem načine, kako kanalizirati afekt jeze in besa, ki se kopičita, kadar ljudje s politično močjo upravljajo zelo nedemokratično in nehumano. Kopičijo se negotovost, frustracija, strah in jeza na mednarodnem političnem zemljevidu – vse to vpliva na nas. Zagovarjam stališče, da se vedno, ko se zavzemaš za pravice drugih, tudi če so zelo daleč ali zelo drugačni, s tem boriš tudi za lastno dostojanstvo in za svet, ki je pravičen do vseh – svet, v katerem si želiš živeti.

Zato se lahko za konec navežem na začetno vprašanje: umetnost je zame katalizator, ogledalo, v katerem lahko uzremo, kakšna je naša družba, kakšen odnos imamo do sebe, narave, živih bitij, ekosistema in drugačnih od nas na osnovi rasne, verske, spolne, etnične itd. opredeljenosti. Umetnost je poligon, na katerem lahko preizkušam različne občutljivosti, napetosti, dinamike, odnose, odzive, reakcije … in zaradi katerega lahko bolje razumem samo sebe in svoj položaj v tem včasih res norem svetu. In da pred tem ne bežim.

### MODRA SVETLOBA - odlomek iz knjige

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/modra-svetloba-odlomek-iz-knjige

_Avtor: Muanis Sinanović_

Odlomek iz knjige Modra svetloba Muanisa Sinanovića.

Selma nikomur ni želela dokazovati, da je človek kot vsi drugi in da ima pravico biti sprejeta in obravnavana kakor preostali. Ne, živela je v okolju, ki ga je imela za globoko zblojenega, in razmišljala je o tem, da bi se moralo to okolje dokazovati njej, ne pa ona njemu. Ji potrditi svoji človečnost in prisebnost. 
Včasih je še začutila ponižanje, ki pa je iz leta v leto bledelo in ga je nadomeščala zapletena mešanica svete jeze ter brezbrižnosti. Vendar za razliko od okolice, za katero je menila, da želi njo in njej podobne iztrebiti ali izgnati, ne glede na to, kje so rojeni, nikoli ni želela nikomur povzročiti česa podobnega. Želela si je le dvoje: povračilo za zadano bolečino in mir. 
     Že res, da je kak bebec menil, da bi se morala potem preseliti nekam, kjer bi se počutila bolj domačno. Recimo tja, od koder je nekoč kot deklica prišla. Iz vojne. S tem pa ji je tak osebek le še potrdil zmešanost te civilizacije, ki se že stoletja ubada s čiščenjem svoje sredine, a se z vsakim takim čiščenjem na površini zemeljske oble pojavi več krvavih madežev in ti se vse bolj širijo. Civilizacije, ki je tako obsedena z lastno domnevno umazanostjo, da mora počistiti, odstraniti, zatreti vse, ki jo spominjajo na to umazanost. Ki jo želi samo pozabiti, čeprav morda ni resnična. Ravno zaradi te obsedenosti z odstranjevanjem madežev, ki jih na začetku morda sploh ni bilo, je tudi postala omadeževana, predvsem s krvjo drugih. 
     Njej ni treba ničesar čistiti, samo pravico mora doseči. Včasih je ni mogoče doseči brez krvi, že res, toda zanjo ni bilo bistveno, da je to kri nekoga, ki je drugačen. Le kriv mora biti. Za vso bolečino, ki ji jo je zadal. In ker ji ni treba ničesar čistiti, lahko živi kjerkoli, kakor tudi sama priznava drugim pravico, da živijo kjerkoli. Seveda marsikateri njen somišljenik, pripadnik njene vere, ne bi bil zadovoljen s tem, da v njihovem okolju prevladajo tujci, toda gostoljubje je bilo nespregledljivo. Navsezadnje so dolgo gostili raznovrstne kolonialiste. Zdaj je napočil čas, da se vloge malce zamenjajo, čeprav ona nikoli in nikdar ne bo dočakala dne, ko bo koga kolonizirala. Za to ugotovitev sta bila dovolj že preprosta matematika in pogled na statistiko, ki sta ovrgla blodnje raznih čistunov.
     Okolje, v katerem živi, si je mislila, je tako obsedeno s čiščenjem, da ga je matematiziralo, ga spremenilo v najrazličnejše formule in z njihovo pomočjo izdelalo najnatančnejše naprave za odstranjevanje nezaželenih človeških madežev. Recimo bombe, ki povzročijo, da telo osebe, ki jo želijo odstraniti z danega območja, preprosto izpari.

     Vseh teh misli ni imela s kom deliti. Včasih je skušala načeti kakšen pogovor s Samijem, a se je hitro umaknil. Postal je nervozen, po njegovem umu so začeli bliskati flas hbacki bomb in strelov. Želel je pozabiti na vse te stvari, držal se je zase, delal v restavraciji, hodil na džumo, medijev ni spremljal, le nogometne tekme je gledal. In včasih bral poezijo. 
     Tu in tam je pomislila, da je bila poroka s Samijem napaka. Da je to storila iz sočutja, ki pa ni izpolnilo svoje obljube. Če je za sočutje zahtevala povračilo, je to sploh še bilo sočutje? V nekaterih pogledih je Sami zanjo ostajal tujec, zaprt enako, kot je bil zaprt za ves preostali svet. Želela si je doma, ki ga ni nikoli imela, mislila je, da ga bo dobila s Samijem, ki je z njo delil vero – v tistih časih je bila ta zanjo bolj stvar identitete in formalnosti, predvsem pa občutka ogroženosti – ter izkušnjo zavrženosti in zatrtosti. 
     Toda vedela je, da mora biti za take reči hvaležna. Božja milost je večja od njegovega srda. Zakon jo je še dodatno srkal v praznino, vakuumsko sesal v družbeno izolacijo, kjer je lahko končno z distance pogledala nase in celotno družbo ter ugotovila, kdo sploh je. Ne, ni bila preprosto muslimanka. Ženska, ki nosi ruto, jé baklave in petkrat na dan moli. 
     Bila je predvsem univerzalno bitje. Človek, ki je zavrgel vse idole: idol zakona, identitete, idol nacije, rase. Človek kot duhovna substanca in krona vesoljstva. Želela je pravico, bila je besna, včasih je celo fantazirala o nasilju, česar se je sramovala pred Bogom. A vendarle ni bila besna na kogarkoli konkretnega, ker je v nekaj verjel ali nekaj bil. Ne, besna je bila na ljudi, ker so bili nepravični. Nepravični pa so bili, ker so v nasprotju z njo častili idole: zakon, identiteto, nacijo, raso. 

     Pred njo se je pojavila odjavna špica filma. Sedela je v sredinski vrsti amfiteatra. Nenadoma se je streznila in se ozrla naokoli. Pred seboj je zagledala žensko srednjih let, ki se ji je zdela znana. Njena podoba jo je vznemirila, kar jo je pripeljalo do tega, da je natančneje pobrskala po spominu. Odevala si je plašč, ko se je spomnila: saj res, bila je tista zdravnica, ki jo je sprejela pred štirimi leti. 
     Takrat, ko je imela tako silovit panični napad, da jo je Sami odpeljal v dežurno zdravstveno ambulanto. V angleščini ji je pojasnjeval, za kaj gre, medtem ko je Selma lovila sapo. Zdravnica, ki je zdaj pred njo izstopala iz dvorane, kar je Selmi nekoliko pospešilo srčni utrip, si je takrat nadela osoren, aroganten izraz in mu naveličano dejala, naj pusti do besede njej. Saj zna sama govoriti, je pristavila v angleščini. Mislila si je, seveda, da je Selma nekakšna Samijeva sužnja, kako pa bo drugače, če je poročena z Arabcem. 
     Videla je, kako je Sami stisnil pest, a ni izrekel ničesar. Njen panični napad pa je začel preraščati v bes. Ni si mogla predstavljati, da je kaj takega sploh mogoče. Silovita energija v njenem telesu, ki je prignala njeno srce do roba, se je iz tesnobe, usmerjene navznoter, nenadoma preusmerila navzven in še vedno loveč sapo je izbruhnila.
*     »Obnašaj se,«* je dejala zdravnici. *»Poslušaj, kaj ti ima povedati moj mož.«
*     Oba s Samijem sta jo osuplo pogledala. Zdravnica je v hipu spremenila svoj odnos. Po pregledu ji je dala pomirjevalo in ji napisala napotnico za osebnega zdravnika, ki bi jo kasneje lahko preusmeril k psihiatru.
     Prva stvar, ki jo je storila naslednje jutro, ko se je zbudila, je bila, da je raztrgala napotnico. Kdo ve, si je zdaj mislila, morda pa je to bila točka, ko je vse začelo iti na bolje, oziroma točka, ko se je odklopila. Da, v tem svetu moraš biti kot tujec, kot popotnik. 

     Skozi jesensko noč se je odpravila proti avtobusnemu postajališču, od koder je iz središča mesta vozil avtobus v blokovsko naselje, kjer sta živela. Stanovanje sta komaj dobila: kljub skoraj splošni solidarnosti do Palestincev so se številni bali oddajati Arabcem ali muslimanskemu paru. Vsaj tako očitnemu muslimanskemu paru. Rjavopoltemu moškemu in pokriti ženski. Če bi bila samo Selma na -ić v kavbojkah in majčki z bosanskim fantom Amirjem, ki praznuje bajram kot priložnost za nedolžno razvedrilo in včasih zvrne kako pivce, seveda ne bi bilo takih težav. 
     Nazadnje sta do najema prišla prav prek bosanske družine, znancev njenih staršev, ki so desetletja garali in za razliko od mnogih drugih dvakrat obrnili vsak cent. Dokler jim ni uspelo priti do dodatnega stanovanja. Nepremičnine so namreč ena najboljših naložb. Vendar začuda niso bili oderuško pogoltni, stanovanje so jima oddali celo po nekoliko nižji ceni od povprečne tržne. Nikakor v zameno za kakšno miloščino, seveda, še vedno sta morala paziti na denar. 
     Tja, proti stanovanju, za katero ni čisto vedela, ali je dom, je prazen avtobus komaj slišno drsel po ulicah mesta, v katerem je živela skorajda celo življenje. Skozi okno je opazovala silhuete zgradb, višjih in nižjih, obrise dreves in posameznih ljudi na pločnikih ležerno osvetljenih ulic.

### Poletno raziskovanje globin: LOVKARICA

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/poletno-raziskovanje-globin-lovkarica

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Poletje ni le čas svetlobe, vročine in dolgih dni, ampak tudi čas potopov: v morje, v domišljijo, v neznane svetove in v zgodbe, ki nas odnesejo nekoliko globlje.

**Lovkarica** (*Tentacichthys vorax*) je hitra globokomorska plenilka, ki združuje moč ribjega telesa in izjemno gibčnost osmih lovk. Z njimi zaznava najmanjše premike vode, obrača plen proti sebi in ga zadržuje, medtem ko ga z ostrim kljunom raztrga. Ob lovu lahko vsako lovko premika neodvisno od drugih, zaradi česar se ji v globinah le redko kdo izmuzne. Kljub divjemu slovesu se večino časa zadržuje v velikih jatah, kjer s hitrimi spremembami smeri ustvarja navidezni vrtinec in zmede tako plen kot morebitne napadalce.

### Poletno raziskovanje globin: PLAVUTARKA

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/poletno-raziskovanje-globin-plavutarka

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Poletje ni le čas svetlobe, vročine in dolgih dni, ampak tudi čas potopov: v morje, v domišljijo, v neznane svetove in v zgodbe, ki nas odnesejo nekoliko globlje.

Plavutkarka (Chelonarus caeruleus) naseljuje tople globokomorske tokove, kjer se z mogočnim repom in širokimi plavutmi brez napora premika med koralnimi grebeni. Njeno telo prekrivajo velike srebrnkaste luske, ki odbijajo medlo svetlobo iz višjih plasti oceana, oklepna glava pa jo varuje pred plenilci. Hrani se z mehkužci in drobnimi ribami, najpogosteje ob mraku, ko se dvigne bliže površju. Kljub svoji velikosti je izjemno mirna žival, ki večino življenja preživi v samotnem raziskovanju globin.

### KAKO IGRATI ŠAH V TEMI - odlomek iz knjige

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kako-igrati-sah-v-temi-odlomek-iz-knjige

_Avtor: Boštjan Troha - Karo_

Odlomek iz knjige Kako igrati šah v temi.

Odločil se je, da razčisti, pa naj stane, kar hoče. Če se spušča zastor, naj bo po njegovo. Dovolj se je udinjal tej pokvarjeni graščakinji, se sprenevedal, da ga ni prizadelo, ona pa je ostala hladna in z leti še bolj nepriljudna kot sicer, kar je bil res neverjeten dosežek, saj je bila že od nekdaj surovo ljudomrzna.

*»Ne vem, o čem blebečeš, dragi Toledo, ampak dovoli, da ti postrežem s pijačo, kokain pa daj meni v varstvo,« *se je ponudil Capo, zdaj že malce zbegan, saj je dobil občutek, da je edini, ki ne ve, o čem teče beseda.

*»Sem rekel, da ne bom več pil, babjek špičasti. Vedno vljuden, pameten, preudaren, ravno prav bronceado, praktičen, zmagoslaven, babjek s podpovprečnim indeksom telesne mase!«* Do konca, si je mislil, nobenih ujetnikov, nobenih zaveznikov, vsi mrtvi. Oba sta enako kriva, sokriva, se je zdaj odločil, za njegov propad, za neizogibno izključitev; ona zaradi preteklosti, on zaradi sedanjosti – ki je posledica preteklosti.

Capo je vstal in se nameril proti Toledu. Joburg ga je hotela ustaviti, a se ji je izmuznil.

*»Pusti ga,«* je rekla, *»ne ve, kaj dela.«*

*»Saj mu ne bom nič naredil,«* je odgovoril Capo. Ne da bi se obrnil proti Joburg, je odklenil omarico s pijačo ter pregledal zalogo.

*»Ampak ne misli, da si kaj posebnega. Tudi jaz sem bil tam, kjer si ti zdaj, pa bi dal vse, da nikoli ne bi bil. Saj pravim, zaprita se tam v sobo, briga me. Saj ta koščena kobila je že prestara za karkoli,«* je Toledo zamahnil proti Joburg.

Capo se je odločil, da prostaškim namigom ne bo dal pomena. Še posebej ker med njim in Joburg nikoli ni bilo nič, razen tekmovalnosti in bolestnega dokazovanja. Ona je bila precej prestara za Capov okus, ki si je raje privoščil dvajsetletnice, ona pa se seveda ni imela namena ponižati z nekim provincialnim Slovanom brez pedigreja.

*»Samo tole imajo, Toledo. *Courvoisier royal *ali *pierre ferrand*?«*

*»Nisi imela pravice! Tudi moj je bil,«* je zaječal Toledo, z glasom nekje med jezo, maščevalnostjo in neizmerno žalostjo.

*»Tiho bodi, svarim te!«* je zasikala Joburg, *»raje se posveti pijači, to je tvoj domači teren, tvoj Rodos, tam skači.«*

Toledo je še enkrat zaril žličko v kokain in potegnil prah vase in pri tem zarezgetal, kot bi konja stresel električni pastir.

*»Ne boš nadaljevala šale? Ne boš rekla, no, saj si predebel, pa ne moreš skakati?«* ji je zabrusil Toledo. *»Vedno si znala biti sarkastična. Vedno si našla nekaj, s čimer si me prizadela. Pa ja nisi odnehala?«*

*»Mi lahko, če se vama seveda zljubi, povesta, o čem gre?«* je zanimalo Capa.

*»Nič posebnega. Malo preveč kokaina in precej premalo konjaka,«* je rekla Joburg, zdaj že kar precej nataknjena.

*»Ej, Capo,«* je začel Toledo, pa ga je droga potegnila nekam drugam. *»Kakšna bedarija, tale imena. Kot da ne vemo, kako je komu zares ime. Jaz sem vsak dan v medijih, tule se gremo pa neke slepe miši. Slaboumno …«*

*»Držimo se pravil in dogovorov, saj to ne more biti tako težko, a ne,«* je presekal Capo.

*»No, kaj sem hotel vprašati, Capo,«* je ime namenoma poudaril Toledo,* »ti je žal, da nimaš otrok?«*

Capo, presenečen nad osebnim vprašanjem popolnoma izven tega, o čemer so tekle besede, je pogledal Joburg.

*»Ne, njej ni žal, to že vem. Ampak tebi? Je tebi žal?«*

*»Ne, ne bi bil dober oče. Premalo časa,«* je bil kratek Capo.

*»No, jaz pa bi si vzel čas za svojega sina. Našel bi nekoga, da mi vodi posel, jaz pa bi se ves posvetil njemu. Sinu mojemu dragemu. Ki bi po moji smrti prevzel posle,«* je bezljal Toledo tako hitro, da je kar preskakoval besede.

*»Kako pa veš, da bi bil sin, ne hči? Je to kaka argentinska patriarhalna zadeva?«* je zanimalo Capa, ki ni niti slutil, v kaj se zapleta.

*»Dovolj je tega besedičenja. Prosim, da se pogovor neha in da v tišini preživimo ure do pristanka. Rada bi se pripravila na tekmo, vidva pa tudi, ne dvomim,«* je pogovor hotela zaključiti Joburg.

Capo, ki je še kar stal pred omarico s pijačo, je čakal, kako se bo odločil Toledo. Ker je zmanjkovalo časa, je Toledu nalil zajetno dozo courvoisierja in mu ga ponudil; prej ko se napije, prej bo šel spat in bolj bo spočit na tekmi. Toledo pa je zamahnil po kozarcu in po Capovi roki, da je vse skupaj zletelo po kabini; konjak po stropu, črepinje po tleh.

*»Ubila si ga!«* je zarjul.

*»Kaj pa si mislil, neotesanec? Da ga bom obdržala?«* mu je vrnila Joburg.

*»Ubila mi je sina!«* je Toledo pogledal proti Capu s solznimi očmi in nato spet proti Joburg.* »Sina si mi ubila, čarovnica prekleta!«*

Joburg je vihraje vstala in se napotila v spalnico, kjer se je hotela v osami posvetiti tekmi, vendar si je hipoma premislila in odkorakala naravnost proti Toledu. Z iztegnjenim kazalcem, ki je bil pripravljen tudi izdreti oko, mu je zažugala.

*»Tiho bodi, pritlehnež zaliti. Še eno samo izusti, pa te počim s tole steklenico,«* in vzela je skoraj polno steklenico courvoisierja, ki je bila prazna težka kak kilogram, in z njo pomahala proti Toledu.

*»Kar pokončaj me, čudovita ideja. Jaz bom zaključil tole mizerijo, ti boš pa do konca svojega parazitskega življenja v zaporu. Kakšen *desenlace trágico *bi to bil!«*

Joburg je vrgla steklenico pred noge Toledu in ga prezirljivo gledala.

*»Kadarkoli bosta pripravljena, bom z veseljem prisluhnil,«* je nase opozoril Capo.

*»Tale tukaj,« *je s prstom pokazala na Toleda, *»je mislil, da bom obdržala njegovega pankrta. Eno noč sva bila skupaj, trideset let je od tedaj, pa se še vedno cmeri okoli tega, otročaj omejeni.«*

*»Aha …«* je izdavil Capo, ki se ni znašel med prvinskimi čustvi, ki so vrvela po kabini, a jih je kljub temu skušal razumeti, *»to je torej. Zdaj ima vse neki smisel. No, skoraj vse.«*

*»To ni žajfasta opera, patetična karikatura, to je življenje. Pozabi na to in pojdi naprej. Svet se spreminja in mi z njim. Še posebej pa ti, kar poglej se, izguba bolehna. *Tempus fugit*!«*

*»Kača!«* je bilo vse, kar je uspelo izustiti Toledu med solzami gneva in jeze.

*»No, mogoče bi bilo pametno umiriti čustva, mar ne?« *je poskusil Capo, ki so se mu emocije zdele kot nekak nerazložljiv naravni pojav, ki ga bo znanost nekoč pojasnila, zdaj pač še ne.

> »Pa si res mislil, da bom donosila tistega tvojega črva? Komaj sem čakala, da splavim in pozabim vse skupaj, še posebej pa tebe in tvoje seme!«

Toledo je pograbil steklenico s tal in zamahnil proti Joburg.

Njena deloma zatemnjena očala za notri so odfrčala z obraza, malo za njimi pa curek krvi, ki je brizgnil vse do Toleda in Capa.

Joburg se je prijela za glavo in opotekla, vendar se ji je uspelo ujeti, da ni padla. Zgrabila je drugo steklenico, še zapečatenega *pierra ferranda double cask* z debelim dnom, ki ga sicer hvalijo kot globok, s kompleksnim karakterjem, sladkoben in po muškatnih rozinah dišeč konjak, in treščila Toleda po njegovem visokem čelu.

Globoka rana je zazevala, vendar se iz nje začuda ni nič vlilo, mogoče zaradi obilnega sala, mogoče zaradi kokaetilena. Sesedel se je na tla, nemara nezavesten, nemara mrtev.

V tistem je iz pilotske kabine privihral kopilot naredit red, saj sta hrup in vpitje postala pretirana.

Vendar ga je sunkovito butnilo v strop letala in z vso silo nazaj na tla.

Turbulenca je v trenutku spremenila kabino v kaos, kjer so se potniki in kopilot premetavali drug čez drugega kot kocke v lončku, preden priletijo na igralno mizo.

Iz kokpita se je slišalo klicanje kopilotu in trije ponavljajoči se zaporedni piski, opozorilo za še hujšo turbulenco, ki niso obetali nič dobrega, čez to pa monotoni glas opozorila za vzgon letala, *speed, speed, speed*.

»*Sit down, buckle up! Severe clear air turbulence!*« je po protokolu zakričal pilot svojemu sodelavcu in opozorilo še dvakrat ponovil.

Kot lutke iz cunj jih je nekajkrat vrglo do stropa in nazaj. Z rokami so se lovili po zraku, grabili za cevke spuščenih kisikovih mask, se jih oprijemali in jih trgali, si jih tlačili na usta, kričali.

Nato pa, kot bi odrezal, se je letalo popolnoma umirilo in bobnenje je zamenjalo komaj slišno šumenje motorjev.

Kopilot se je prvi pobral in se, z zmedenim srednjim ušesom, opotekel po kabini.

Capo se je ozrl proti Joburg in Toledu. *»Oba moja kolega pa sta hudo poškodovana!«* je s teatralno zaskrbljenostjo naznanil kopilotu.

Joburg ga je pogledala izpod krvavega čela in mu neopazno prikimala. Oba sta vedela, da je bila turbulenca *deus ex machina*. Pretep v letalu, kokain, poškodovana oprema, resne, pri Toledu še neznane, mogoče celo smrtne poškodbe bi pomenili nepotrebne zaplete, četudi so potniki bogati in vplivni.

Varnost letenja je nekaj, česar se ne da kar tako obiti, še posebej ne na čarterskih letih, kjer letalo ni last potnikov niti ni osebje pri njih zaposleno.

Kopilot je odmendral proti pilotski kabini, kjer je bila ob vhodu vanjo omarica s prvo pomočjo. Nekaj je še rekel pilotu, pogledal ven obe krili, mu prikimal, in šel do Joburg in Toleda.

Imela sta presekani glavi, ona čez sence, on pa po sredini čela. Joburg si je tiščala robec čez rano, da je bila koža, ki ji je, presekana, visela čez pol očesa, nekako na svojem mestu.

Toledo je zakašljal, a se ni premaknil; navsezadnje je le bil še živ, kljub razbiti glavi, alkoholu in kokainu.

Kopilot je nekaj trenutkov gledal v oba poškodovanca in postajal vedno bolj bled. Dvakrat je pogoltnil slino, prestavil zaboj s prvo pomočjo enkrat sem, nato spet tja, potem pa se je sunkovito obrnil in izbruhal vse, kar je tisti dan pojedel.

> Tako je bila zaokrožena panorama vonjev v potniški kabini; pijančevski pot, žgane pijače, kovinski vonj krvi, komaj zaznaven kemični smrad kokaina, aristokratski parfum in zdaj še vonj po bruhanju.

Capo, ki je upal, da bo vsaj pilot zdržal do konca poleta, se je določil, da bo sam pomagal svojima članoma ekipe, čeprav s tekmo ne bo nič in bi ju najraje utopil v žlici vode.

Ker se tekme ne bodo udeležili, jim bodo odšteli točke in po lestvici bodo zdrsnili krepko navzdol.

*»Daj najprej njega,«* je rekla Joburg, ko je tiščala svojo rano, *»dokler je še nezavesten.«*

Capo je odprl zaboj s prvo pomočjo, si razkužil roke in si nadel rokavice. Očistil je rano vse naokoli in izvlekel škarje za šivanje, adsonove ščipalke, črn sukanec in ukrivljeno iglo. Verzirano je prijel za škarje: kazalec je nastavil na njihov zglob, palec v eno uho škarij, prstanec v drugo uho, kamor je od zgoraj pritisnil še s sredincem, od spodaj pa z mezincem, da je stabiliziral orodje. Z drugo roko je prijel ščipalke in naravnal iglo v škarjah, da so jo držale na dveh tretjinah dolžine.

Vbodel je na eni strani rane, s ščipalko izvlekel iglo, vbodel na drugi strani, spet izvlekel, nato odložil pinceto in sukanec trikrat zavil okoli škarij, z njimi je prijel začetek sukanca in potegnil skupaj, da je nastal vozel. Nato je še enkrat naredil zanko in še enkrat zavozlal, vse skupaj pa ponovil še trikrat.

Nadaljeval je po celi dolžini rane in v nekaj minutah je bila zašita.

*»Ali ste kirurg?« *je vprašal kopilot z obupnim zadahom po bruhanju, ki je prilezel nazaj ponudit bogve kakšno pomoč.

*»Oh, ne, bolj za šport,«* je odvrnil Capo in pogledal Joburg, kot otrok, ki je pravkar bleknil neumnost.

*»Tole ste naredili tako lepo, da mi je žal, da nisem tudi jaz ranjen,«* je rekel kopilot, za katerega je Capo že v Kairu zaslutil, da je gej.

*»Tole si daj na rano, potem ti bom dal lokalno,«* je kompliment preslišal Capo in Joburg podal zavitek z razkužilnim robčkom ter se obrnil h kopilotu.* »Ali lahko kje prej pristanemo?«*

*»Bojim se, da ne. Letimo čez Nigerijo, kjer pa ne moremo pristati.«*

Capo se je zahvalil kopilotu, ta pa je šel nazaj, od koder je prišel delat red. Zaprl je vrata pilotske kabine in jih pustil same, da so si lahko v miru lizali rane.

### Knjige o poletju pred katastrofo

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/knjige-o-poletju-pred-katastrofo

_Avtor: Irena Štaudohar_

Poletje v literaturi ni vedno brezskrbno. Včasih je prav vročina tista, ki razgali napetosti, zamolčane resnice in občutek, da se nekaj nezadržno približuje. Prispevek premišljuje knjige, v katerih poletni dnevi niso le čas oddiha ...

Lee Miller je črno-belo fotografijo z naslovom *Piknik* posnela leta 1937 na Île Sainte-Marguerite – bujnem, z borovci poraščenem otoku ob obali Cannesa. Vedno mi je bila všeč. Zdi se mi, da pooseblja senzualnost umetnikov, svobodo, užitke, prijateljstvo, vročino. Spominja me na *Manetov Zajtrk* na travi. Morda zato, ker imata lepi ženski na njej odkrite prsi, moški pa so oblečeni. Na fotografiji nadrealistični pesnik Paul Éluard strastno poljublja svojo ženo, umetnico in model Nusch Éluard, svetlolasi mož fotografinje Lee Miller in slikar Roland Penrose se smehlja, obsijan s soncem, avantgardni fotograf Man Ray in plesalka Ady Fidelin pa veselo opazujeta nežnosti zakoncev Éluard. Sedijo na blazinah v senci dreves za mizo, na kateri so prazni krožniki in steklenica vina, saj so pravkar pojedli kosilo. Dan je sončen in lenoben. Človek kar sliši petje škržatov.

Vedno, kadar jih gledam, imam občutek, da njihovi užitki presegajo vsakdanje stvari.

Le dve leti po tem, ko je bila ta fotografija posneta, se je svet spremenil, začela se je vojna, prijatelji so se razkropili, brezskrbna poletja so izginila.

> Sedijo na blazinah v senci dreves za mizo, na kateri so prazni krožniki in steklenica vina, saj so pravkar pojedli kosilo. Dan je sončen in lenoben. Človek kar sliši petje škržatov.

Slutnja masakra je bila takrat že v zraku; sovraštvo do drugačnih je že brusilo nože, demokracija se je topila kot led, vladali so nacionalizmi in politične skrajnosti, populisti so grozili z govorniških odrov, množice so vzklikale, brezposelnost je naraščala, svoboščine so izginjale, v Nemčiji so sodobno umetnost razglasili za sovražno, izrojeno in dekadentno. Ozračje je spominjalo na današnji čas.

Tudi zato se mi zdi skupina srečnih avantgardnih in nadrealističnih umetnikov na jugu Francije, ki sta se jim pozneje pridružila še Pablo Picasso in Dora Maar, tako posebna. Ker so bili drugačni od tistega časa; živeli so svobodno in se tako upirali svetu, ki je postajal vedno bolj sebičen, grozljiv, brezupen.

V mračnih časih je umetnost nekaj, kar potrjuje življenje, vzbuja upanje in je dejavnik spremembe, dokaz, da je svet lahko drugačen. Uči nas, da svoboda ni statična, ampak dinamična, da je nekaj, kar je treba nenehno prakticirati. In nadrealizem, gibanje, s katerim se je identificirala skoraj vsa druščina, je zame za vedno povezan s stvarmi, ki izginjajo iz sveta – z uporom, neodvisnostjo uma in zavračanjem ustaljenega razmišljanja.

Živeli so v majhnem hotelu z angleškim imenom Vast Horizon; tako je naslovljena tudi knjiga zgodovinarke Anne Thomasson s podnaslovom Umetniki in ljubimci, svoboda in vojna, v kateri piše prav o tem poletju in tej fotografiji.

> V mračnih časih je umetnost nekaj, kar potrjuje življenje, vzbuja upanje in je dejavnik spremembe, dokaz, da je svet lahko drugačen.

Brala sem jo na svojem otoku; na obali ob modrem morju in v senci dreves na vrtu kamnite hiše. Ko sem včasih dvignila oči od knjige in se zagledala v nekoga, ki ga ljubim, sem premišljevala o tem, da je to tudi zelo fizična zgodba o umetnikih; skoraj čutimo toplo sonce in slano vodo na goli koži, pesek med prsti na nogah, intimnost, bližino in željo.

Na tej fotografiji ljudje kar pokajo in svetijo od čutnosti, sorodnosti, sreče in ustvarjalnosti – vse odseva, se prepleta, tu ni lažne morale. *»Zdelo se je, da živijo le od ljubezni, hladne vode, poezije in malo viskija. Obdajali so jih mir, sreča, ljubezen in upanje,«* zapiše Thomassonova.

In nadaljuje: *»Glede na to, da so se tako veliko ljubili, je čudno, da so imeli sploh čas za slikanje ali pisanje poezije. Toda vsaka dejavnost je okrepila naslednjo; seks se je prelil v umetnost, umetnost se je spremenila v seks, vse to pa je tisto, kar je počitnice ob morju med prijatelji spremenilo v blaznost erotičnega in ustvarjalnega izražanja – ustvarjalni zanos je, ko se je Evropa pripravljala na vojno, dobil uporniški politični naboj.«*

> Brala sem jo na svojem otoku; na obali ob modrem morju in v senci dreves na vrtu kamnite hiše.

Nekoč je bilo lepo biti reven umetnik, sem premišljevala, ko sem brala knjigo. Skromno življenje, polno užitkov, je bilo tako bogato – lahko so si privoščili poletje ob Azurni obali, imeli so neskončno veliko časa za prijatelje, umetnost, pogovore in zabave; bogati meceni so kupovali umetniška dela in umetnikom posojali svoje hiše, stanovanja, ladje. Picasso je imel celo starinski Hispano-Suizo, ki ga je vozil njegov šofer in faktotum Marcel Boudin. Ta slikar se je sicer rad zabaval, a je imel močan občutek samodiscipline. Vsakič po kosilu je vpil, da je čas za delo, in je začel slikati, medtem ko so drugi dremali na terasi, se odpravili na popoldanski počitek ali pa so se ljubili v hladnih sobah.

Rad je režiral zabave. Vsakomur je nadel drugo ime. On sam je postal Don José Picasso. Joseph Bard je bil Pablo Bard, Man Ray je slišal na ime Roland Ray, Eileen Agar je bila Dora Agar. Kmalu so poleg imen menjali tudi ljubimce. To je bilo življenje nadrealizma – odprtost za izkušnjo drugih teles in vera v spolno zadovoljstvo, ki je bila kot kemična reakcija.

Ženske na fotografijah Lee Miller iz tistega poletja so tako lepe; elegantno oblečene, ovite v saronge s pisanimi vzorci, z velikimi slamniki, s cigareto v ustih, v kopalkah, z biseri, gole. V Parizu je bil nadrealizem moški klub. Pod vročim mediteranskim soncem pa so meje med muzami in umetnicami postale bolj zabrisane. Ženska je bila za nadrealiste skoraj mitološko bitje, kot lik s tarot kart, ki predstavlja različne usode. Bila je pomočnica, model, erotični objekt. In četudi so bile mnoge bolj nadarjene kot moški – Man Ray se je mnogokrat podpisoval pod fotografije Lee Miller –, njihova dela, tako kot dela mnogih drugih umetnic, odkrivamo šele v sodobnem času.

Tisto poletje je na svetovni razstavi v Parizu v španskem paviljonu Picasso prvič razstavil Guernico. Podobo vojne. *»Slika ni ustvarjena za to, da bi z njo okrasili stanovanje,«* je pozneje izjavil v intervjuju,* »je napadalno in obrambno orožje proti sovražniku.«*

Naslikal jo je po naročilu španske republikanske vlade. Spomladi je nacistična Luftwaffe na zahtevo španskih nacionalističnih sil neusmiljeno bombardirala to baskovsko mesto. Bil je ravno sejemski dan in na trgu je bilo na stotine ljudi. Bombe so padale tri ure in hiše spreminjale v ruševine. Po bombardiranju so Nemci vse, kar se je še premikalo – ljudi in živali –, obstreljevali z mitraljezi iz nizko letečih letal. Sledile so vžigalne bombe, ki so do tal požgale ruševine. Guernica ni imela strateške vrednosti. Nacisti so jo zravnali z zemljo, da bi pokazali svojo vojaško moč, smrt so sejali tudi za darilo Hitlerju, ki je imel ravno rojstni dan.

V španskem paviljonu Guernica ni naletela na poseben odmev. Bila je v senci monumentalnega nemškega paviljona, ki ga je zasnoval Albert Speer, glavni arhitekt Tretjega rajha – prikazoval je visok monolit iz granita s svastiko, na vrhu je sedel velikanski orel. Podoba moči, ki ni imela nič opraviti z umetnostjo.

> Ženske na fotografijah Lee Miller iz tistega poletja so tako lepe; elegantno oblečene, ovite v saronge s pisanimi vzorci, z velikimi slamniki, s cigareto v ustih, v kopalkah, z biseri, gole.

\*\*\*

Moje najljubše poletno branje so knjige o čudovitem poletju; rada imam, ko se moji užitki spogledujejo z užitki literarnih junakov, ko so dnevi dolgi, ko so misli skorajda tekoče, ko telo preizkuša vsa čutila kot mlad delfin, ki skače iz morja, ko uživamo življenje, ko se imamo tako lepo, da se zaljubljamo celo sami vase, ko se romani, ki jih beremo v senci, pretočijo v nas kot voda.

Vast Horizon je takšna knjiga, o ženskah in moških, ki so doživeli čarobno poletje in ga vtisnili v umetnost, ki so jo pustili za seboj.

\*\*\*

Leta 1931 je nemški pisatelj Kurt Tucholsky, ki je takrat veljal za najslavnejšega pisatelja v Berlinu, napisal preprost ljubezenski roman, ki žari. Grad Gripsholm (Založba Miš, prevedla Tina Štrancar) je prav tako knjiga o poletju. Govori o dveh zaljubljencih iz Berlina, ki se odpravita na počitnice na Švedsko, plavata v jezeru, srkata vino, se ljubita. To je bil čas, ko denar ni bil pomemben, saj ga zaljubljenca nimata veliko, a kljub temu bivata v gradu oziroma njegovem prizidku. Prepevata, se sprehajata in okušata švedsko hrano – hladne predjedi so bile odlične; ko se jima pridružijo prijatelji, je edina skrb dejstvo, da Skandinavci nimajo veliko rdečega vina, a dobrega alkohola v knjigi ne manjka. *»In nato smo sedeli in sploh nismo tako dosti popili. Napili smo se od govorjenja. Štiri laterne so se gugale v lahnem vetriču.«* Sicer pa junaka veliko klepetata, junakove notranje misli pa polni ženska, ki jo ljubi in jo vsakič pogleda z drugačnimi očmi.* »Ležala sva na travniku – in bingljala z dušo.«*

Tucholsky se je upiral nacizmu, njegove knjige so bile med prvimi, ki so zgorele na grmadi. Erich Kästner je o njem dejal, da je majhen debel Berlinčan, ki skuša ustaviti katastrofo s pisalnim strojem. Ko je Hitler postal kancler, se je preselil na Švedsko, nehal je pisati, bil je depresiven in brez denarja. Leta 1935 si je vzel življenje, pokopali so ga prav na tistem pokopališču, ki ga opisuje v Gradu Gripsholm. Na nagrobni kamen so prijatelji napisali citat iz Goethejevega Fausta: *»Vse minljivo je le prispodoba.«*

### Ne prvi ne zadnji primer nasilja

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/ne-prvi-ne-zadnji-primer-nasilja

_Avtor: Henrik_

Vse se je začelo 1. novembra, ko se je na železniški postaji v Novem Sadu kmalu po prenovi zrušil nadstrešek in pod seboj pokopal šestnajst življenj. Najprej so prišli šok, nejevera in otopelost, nato pa je iz žalovanja začela rasti jeza. Še toliko večja, ker so javnost spremljale razlage, da nadstrešek naj ne bi bil del rekonstrukcije in da odgovornosti zato ne bi bilo treba iskati pri tistih, ki so prenovo vodili, temveč pri graditeljih izpred več kot petdesetih let.

A prav takšni poskusi odmikanja odgovornosti so imeli nasproten učinek. Vsaka nova izjava, ki je skušala tragedijo predstaviti kot nekaj, za kar ni nihče zares pristojen, je ogorčenje samo še poglobila. Iz vprašanja, kdo je odgovoren za smrt šestnajstih ljudi, se je postopoma razvilo širše vprašanje o državi, oblasti in odnosu do državljanov. Protesti, ki so se najprej oblikovali okoli univerzitetnih blokad, so se začeli širiti proti večjim mestom. Vodili so jih študenti, pridruževali pa so se jim ljudje, ki jih ni povezovala strankarska pripadnost, temveč občutek, da se je zgodilo nekaj, česar ni več mogoče utišati.

Vrhunec je gibanje doseglo 15. marca 2025, na največjem protestu v zgodovini Srbije. Ko so zbrani s petnajstminutnim molkom počastili spomin na žrtve novembrske tragedije, naj bi bilo proti množici od zadaj uporabljeno zvočno orožje. Ta trenutek je postal eden najbolj pretresljivih prizorov leta. Ne zato, ker bi bil prvi primer nasilja oblasti nad civilisti, in žal tudi ne zato, ker bi bil zadnji, temveč zato, ker se je zgodil v trenutku tišine, žalovanja in skupnega spomina.

Kriki, panika in neznosen zvok, ki je v nekaj sekundah razklal množico, so se zarezali v spomin tistih, ki so bili tam. Med njimi je bil tudi beograjski dokumentarni in novinarski fotograf Mitar Mitrović. Njegov pogled ni pogled zunanjega opazovalca, temveč nekoga, ki razume, da se zgodovina pogosto zgosti prav v telesih ljudi na ulici: v njihovem strahu, vztrajanju, jezi in odločnosti.

Mitrovićeve fotografije zato niso le dokument protestov. So pričevanje o letu, ki so ga zaznamovali racije na univerzah, pretepanje študentov in njihov nenehni boj, da bi prebudili javnost. V njih ni spektakla zaradi spektakla. Bolj kot množico kot abstraktno politično silo ga zanimajo ljudje v njej: obrazi, geste, trenutki pred izbruhom nasilja in po njem, napetost med tišino in krikom. Prav v tem se pokaže moč dokumentarne fotografije, ki ne razlaga namesto nas, ampak nas prisili, da pogledamo.

Mitar Mitrović, rojen leta 1983 v Beogradu, v svojem delu raziskuje mejo med vsakdanjim življenjem in širšimi družbenimi realnostmi. Njegov fotografski jezik je neposreden, a nikoli hladen. Dogodke beleži z novinarsko natančnostjo, hkrati pa v njih išče tisto, kar presega golo informacijo: človeško gesto, razpoko v javni podobi, trenutek, v katerem se politično pokaže kot osebno.

Več kot desetletje je deloval kot fotograf in fotourednik pri medijski hiši Ringier Axel Springer ter sodeloval z agencijami, kot sta Reuters in EPA. Njegove fotografije so bile objavljene v *The New York Timesu*, *The Guardianu* in na BBC-ju. Prejel je več nagrad, med njimi priznanja Serbia Press Photo, tudi nagrado za fotografijo leta, ter nagrade Beta Photo Awards in Fresh Eyes. Predstavil se je na treh samostojnih razstavah in na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini.

Toda pri seriji, povezani s protesti v Srbiji, biografski podatki niso najpomembnejši. Pomembneje je, da fotografije nastajajo v prostoru, kjer nasilje ni več mogoče razumeti kot izjemen dogodek, ampak kot del politične vsakdanjosti. Mitrovićev objektiv tega nasilja ne dramatizira, temveč ga pokaže v njegovi najbolj neprijetni obliki: kot nekaj, kar se lahko zgodi sredi tišine, sredi žalovanja, sredi množice, ki zahteva samo odgovor. In prav zato njegove podobe ostajajo tudi po tem, ko se protest razide.

### Poletno raziskovanje globin: VRTINČARKA

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/poletno-raziskovanje-globin-vrtincarka

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Poletje ni le čas svetlobe, vročine in dolgih dni, ampak tudi čas potopov: v morje, v domišljijo, v neznane svetove in v zgodbe, ki nas odnesejo nekoliko globlje.

Vrtinčarka (Gyranguila marina) živi v razpokah globokomorskega dna, kjer se s podolgovatim telesom prebija med skalami in koralnimi grebeni. Njena največja posebnost je trda spiralna hišica, ki jo nosi na hrbtu in vanjo ob nevarnosti skrije mehkejši del telesa. Čeprav je počasna, je spretna plenilka: ponoči zapusti svoje skrivališče in z ostrimi zobmi lovi drobne rake ter druge prebivalce morskega dna. Njene mlečno bele oči so prilagojene večni temi, po robu oklepa pa se občasno pojavi modrikast sij, zaradi katerega jo mornarji že stoletja povezujejo z globokomorskimi legendami.

### Lepo v slabem in zgodovinsko v fikciji: El Cid

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/lepo-v-slabem-in-zgodovinsko-v-fikciji-el-cid

_Avtor: Blaž Kavšek_

Refleksija o zgodovinski fikciji in liku El Cida, junaka, ki ga filmi, miti in nacionalne pripovedi radi zgladijo v prepoznavno podobo. Prispevek razmišlja o tem, kako zgodovina na platnu deluje takrat, ko se ne pretvarja ...

Med anksiozno brezdelnostjo, ki jo je izsilil vročinski val, sem se brezkompromisno predajal internetu. Algoritmi treh aplikacij so me v eni izmed popoldanskih seans napotili na več kratkih videov, ki so komunicirali začudenje svojih avtorjev nad čustvenim odzivom, ki ga je pri njih izzval animirani film *V hlevu* \[*Barnyard*\]. Gre za komedijo, ki jo je režiral Steve Oedekerk, sicer najbolj znan po sodelovanju pri filmskih projektih iz 90. let in z začetka našega tisočletja, katerih obraz je bil Jim Carrey: pri obeh delih *Aca Venture* in *Vsemogočnem Bruceu*. Ogled filma, ki ima na spletni strani Rotten Tomatoes kritiško oceno 22 % in je bil leta 2007 celo nominiran za nagrado Stinker (za najslabši animirani film), je bil, kot se zdi, za mnoge ljudi, za katere sklepam, da so danes stari približno trideset let, ena izmed najbolj čustveno intenzivnih izkušenj, ki jim jih je omogočil domači televizijski zaslon.

Filma še nisem gledal in sumim, da bom v to kmalu prisilil nekaj svojih prijateljev. Vendar pa poznam fenomen. Pred približno desetimi leti me je čustveno presenetljivo razrvala epizoda izrazito trapaste španske serije, pri čemer nimam niti pravice do obrambe, da sem bil, kot to velja za zgoraj omenjene uživalce *Barnyarda*, star deset let. Pred kratkim sem si jo ogledal še enkrat in čeprav izkušnja ni bila dopaminsko primerljiva s prejšnjo, sem ob ogledu zelo užival. Tokrat se je relativno sramotnemu navdušenju nad čustvenim finalom epizode pridružila za odtenek bolj plemenita fascinacija nad tem, kako so se njeni avtorji spopadli s svojo nacionalno zgodovino.

> Filma še nisem gledal in sumim, da bom v to kmalu prisilil nekaj svojih prijateljev.

Serija je *Ministrstvo za čas* \[*El ministerio del tiempo*\]. Naslovno ministrstvo je tajna institucija, ki v imenu španske vlade upravlja s sistemom podzemeljskih hodnikov, prepredenih z vrati, s pomočjo katerih je mogoče potovati v preteklost. Naloga ministrskih agentov – protagonisti so reševalec Julián Martínez (iz 21. stoletja), intelektualka Amelia Folch (iz 19. stoletja) in vojak Alonso de Entrerríos (iz 16. stoletja) – je, da preprečijo, da bi se španska zgodovina kakorkoli spremenila. Pozabil sem, kako in zakaj, vendar obstajajo nepooblaščeni subjekti, ki občasno vstopajo v zgodovino, se s svojimi izleti na tak ali drugačen način okoriščajo ter pri tem nevarno prirejajo zgodovinski izid. Vsaka epizoda predstavi novo motnjo v časovnici in ministrstvo o njej običajno obvestijo agenti, nastanjeni v posameznih obdobjih in na ključnih krajih. V eni izmed epizod se denimo izkaže, da Cervantes iz nekega razloga uredniku ni oddal rokopisa *Don Kihota*. Z ministrstvom sodeluje tudi več vélikih ljudi. Med zaposlenimi je na primer simpatični baročni slikar Diego Velázquez, katerega osnovna naloga je, če se prav spomnim, da slika portrete kriminalcev, vendar večino svojega časa preživi tako, da se pritožuje nad birokracijo, kvaliteto restavracije svojih slik in hrano v menzi.

*»Moja«* epizoda se tiče Cida, ljudskega junaka, viteza, ki ga opeva ključno besedilo španske srednjeveške književnosti, *Pesem o Cidu* \[*El Cantar de mio Cid*\], ustreznica morda bolj znane francoske *Pesmi o Rolandu* \[*La Chanson de Roland*\]. Da bi razumeli, kako je scenarij epizode interveniral v sodobno percepcijo Cida, je treba na kratko povzeti, iz kakšne zgodovinske materije in kako se je mit razvil ter kakšno funkcijo ima v sodobni Španiji.

> »Moja« epizoda se tiče Cida, ljudskega junaka, viteza, ki ga opeva ključno besedilo španske srednjeveške književnosti.

Rodrigo (Ruy) Díaz se je rodil okoli leta 1043 in umrl 10. julija leta 1099, meseca in leta, ki ju običajno povezujemo z obleganjem Jeruzalema, s katerim se je na drugem koncu Mediterana končala prva križarska vojna. Vojaško se je prvič dokazal v službi kastiljskega kralja Sancha II., ki je leta 1072 z njegovo pomočjo osvojil bratovo kraljestvo León. Sancho je kmalu zatem umrl. Kastiljski, torej Sanchev prestol, je prevzel brat Alfonso VI., sicer pregnani vladar ravnokar osvojenega Leóna. Cid se je znašel v neprijetnem položaju, saj naj bi po Sanchevi smrti služil človeku, ki ga je pomagal odstaviti. V manj kot desetih letih previdnega udinjanja novemu gospodarju ga je ta leta 1081 izgnal.

Sledi za večino španskih nacionalističnih zgodovinarjev zelo moteč del Cidovega življenja. V 80. letih je namreč prešel v službo muslimanskih vladarjev Zaragoze. Od tod, na račun njegove povezanosti z arabskimi oblastmi (in splošne povezanosti mnogih španskih kristjanov z njimi), izhaja tudi njegov častni naziv *»El Cid«*, ki je derivat arabskega *»Sayyid«* (*»Gospod«*). Díazovo prehajanje med gospodarji in dejstvo, da je bila skupina, ki ji je poveljeval, sestavljena tako iz krščanskih kot iz muslimanskih bojevnikov, pa z vidika izredno kompleksnega prepleta sil na Iberskem polotoku v 11. in 12. stoletju, čeprav sredi rekonkviste in v času strastnih medverskih sovraštev, niti nista bila tako nemisljiva. Bolj nemisljiva sta v Cidovem primeru postala v naslednjih stoletjih, sploh pa v 20., ko je junaka hlastno pograbil Francov režim, spomin na katerega je za razliko od političnih struktur, ki so še za časa njegovega življenja vodile prve sterilizacije Díazove zgodbe, za marsikaterega Španca še precej živ.

Za to, kako si danes večina Špancev predstavlja Cida, je posebej zaslužen zgodovinar Ramón Menéndez Pidal. Svoje študije, med katerimi je pomembna predvsem *Cidova Španija* \[*La España del Cid*\] iz leta 1929, je pisal v luči razkrajanja španskega imperija, ki mu je po izgubah ameriških kolonij v drugi polovici 19. stoletja v rokah ostalo zgolj še par afriških ozemelj. Zgodovinskega Cida je, ker si je želel, da bi z njegovo pomočjo revitaliziral svoj hirajoči imperij, vztrajno poveličeval. In čeprav je leta 1936 podprl republikance, so prav njegove knjige postale ključen element Francovega ideološkega aparata, ki je svoj boj proti komunizmu že v 30. letih začel povezovati s srednjeveško rekonkvisto in Cidom. Status tega srednjeveškega bojevnika je danes v Španiji zato zanimivo ambivalenten. Po eni strani gre za simbol fašizma, ki ga zelo pogosto uporabljajo skrajno desne skupine, po drugi pa za pomemben del španske identitete, ki bi ga — in ga pogosto je — v svoj projekt rada vpregla tudi levica.

> Za to, kako si danes večina Špancev predstavlja Cida, je posebej zaslužen zgodovinar Ramón Menéndez Pidal. Svoje študije, med katerimi je pomembna predvsem Cidova Španija [La España del Cid] iz leta 1929, je pisal v luči razkrajanja španskega imperija, ki mu je po izgubah ameriških kolonij v drugi polovici 19. stoletja v rokah ostalo zgolj še par afriških ozemelj.

Epizoda poteka takole: DNK Cidovih kosti, ki so jih testirali ob prekopu, se ne ujema z vzorcem DNK, ki ga je ministrska agentka od najstnika priskrbela v letu 1053. Amelia in Alonso z okrepitvijo znamenitega španskega generala Ambrogia Spinole dobita nalogo, da ugotovita, čigave so. Skupina odpotuje v leto 1099. V Valencii jo zajamejo vojaki ter jo privedejo v Cidov tabor, kjer trojica z njim večerja. Amelia opazi, da *»Cid«* navdušenima Alonsu in Spinoli o svojih dogodivščinah pripoveduje s pomočjo verzov iz *Pesmi o Cidu*, ki na tej točki še ne obstaja. Da bi potrdila svoje sume, preišče njegov šotor in najde fotografije iz 20. stoletja ter gradivo, s pomočjo katerega se je *»Cid«* učil o Cidu. *»Cid« *skupini pojasni, da je ministrski agent iz leta 1960. Ko je na pobudo zgodovinarja Pidala, svetovalca pri snovanju hollywoodskega filma iz leta 1961 s Charltonom Hestonom in Sophio Loren, snemal dejanskega Cida, je, ker ga je leta 1079 zamotil med bojem, povzročil njegovo smrt. Za svojo napako je plačal tako, da je prevzel njegovo mesto in se zavezal, da bo odživel preostalih dvajset Cidovih let ter umrl njegovo slavno smrt. Kmalu po tej izpovedi je na rutinskem obhodu smrtno ranjen. Alonso in Amelia mu zagotovita, da njegova dvajsetletna žrtev ni bila zaman, saj bo vojsko v napad v njegovem oklepu povedel Alonso, Cidove kosti, ki jih je* »Cid«* zakopal v bližini tabora, pa bodo položili v njegov grob ter s tem *»popravili«* zgodovino.

Kar se tiče moje bizarne neslutene emocionalne investicije, je pomemben predvsem trenutek, ko Cidova in *»Cidova« *žena Jimena tolaži umirajočega »Cida«. Princesa že pred *»Cidovo« *nesrečo Ameliji pojasni, da se je seveda ves čas zavedala, da človek, ki se je leta 1079 pojavil na njenem pragu, ni njen mož. Vsekakor pa je bil boljši človek in prvič v življenju je lahko iskreno ljubila. V bistvu gre za variacijo zgodbe o Martinu Guerru. Kakorkoli že, na fotografijah, ki jih je v *»Cidovem«* šotoru našla Amelia, je upodobljena njegova žena Aurora in njuni otroci, družina, ki jo je pustil v 20. stoletju. *»Cid«* v predsmrtnem bledežu iztegne roko proti Jimeni in zakliče po Aurori. Jimena si njegovo dlan prižame k obrazu in pravi: *»Da, jaz sem tvoja Aurora.«* Pred desetimi leti mi je najbrž odgovarjalo to, da gre za kulminacijo vrste čudaško absolutnih samoodpovedi. *»Cid«* se odpove praktično vsemu, Jimena, ponosna srednjeveška princesa, svoji identiteti, Alonso je pripravljen tvegati svoje življenje, da bi počastil *»Cidovo«* (in ne Cidovo!) vlogo v zgodovini itd. Usodnosti torej, ki se mi zdi, da se mi malo gnusijo, in si jih kdaj, ko se življenje zazdi premalo pomembno, iskreno zaželim.

> Pred desetimi leti mi je najbrž odgovarjalo to, da gre za kulminacijo vrste čudaško absolutnih samoodpovedi.

Kar pa se tiče upravljanja z zgodovino in didaktičnosti, izstopajo naslednje reči. Epizoda se, kot približen dokaz izhodiščne motivacije ustvarjalcev, da najverjetneje mlade gledalce pouči o nesprejemljivih nestrpnostih, najprej loti šovinizma. Spinola, rojen leta 1569, težko sprejme, da odpravo vodi ženska. Amelia si ga sčasoma pokori in se mu dokaže, general pa se ji na koncu celo spoštljivo zahvali za modro vodstvo. Kot del šale, ki se vleče čez celo epizodo, minister Alonsu in Spinoli pravi, da bo Amelia odpravo vodila, ker ima *»boljši DNK«*. Sledi nauk o islamofobiji. Ko ekipa vstopi v leto 1099, jih sprejme agent Yusuf, ki ga Alonso nemudoma napade. Amelia sodelavcu zabiča, naj ne sovraži vsepovprek, saj vojna trenutno poteka zgolj s severnoafriškimi Almoravidi, muslimani v t. i. *»taifah«*, ostalinah kordobskega kalifata, pa s kristjani mirno soobstajajo. Alonso se opraviči za svojo nevednost in Yusufu pojasni, da so bili *»njegovi \[Yusufovi\] ljudje«* sovražniki njegove družine. Da to neprimerno sovraštvo, če prav razume, ždi nekje v njegovi krvi, *»v njegovem DNK«*.

Epizoda večkrat intervenira tudi neposredno v Cidov mit. Njena osnovna poanta je, da legende ne ustrezajo zgodovinski resničnosti, pri čemer pa je strategija reševanja tega problema še kar nenavadna. Zanimivo je, da ob vseh debatah, ki jih protagonisti opravijo o tem, kako se tisto, kar se je zgodilo, nujno razlikuje od tistega, kar je zapisano, vseeno vztrajajo pri tem, da se morajo reči odviti tako, kot je zapisano. Zgodovinskega Cida je, kot se danes strinjajo zgodovinarji, med obleganjem Valencie pokončala bolezen. Njegovo telo so verjetno pokopali v tamkajšnji katedrali. Ključni in v bistvu najmanj zgodovinsko upravičen element Cidove legende, ki je bil izrazito pomemben za njeno frankistično verzijo, pa se tiče ravno njegove smrti. V tej različici zgodbe naj bi Jimena ukazala, naj Cidovo truplo postavijo na konja, ga opremijo s slavnim mečem Tizono, Cid pa naj bi mrtev svoje bojevnike povedel v zmagoviti napad. Epizoda temu elementu zgodbe posveti ogromno pozornosti. Na njem temelji njen zaključek: Alonsova odločitev, da kot mrtvi *»Cid«* oz. Cid vodi napad proti muslimanski vojski, ki preti Valencii.

> Epizoda večkrat intervenira tudi neposredno v Cidov mit. Njena osnovna poanta je, da legende ne ustrezajo zgodovinski resničnosti, pri čemer pa je strategija reševanja tega problema še kar nenavadna.

Zdi se, kot da so se avtorji na vsak način želeli otresti negativnih konotacij Cidove legende, pripoznati očitno fiktivnost obče sprejetega narativa, obenem pa ohraniti njegove temeljne junaške koordinate, ki so, ne glede na njihov trud, neizbežno povezane ravno s Cidovo vlogo branilca krščanske Evrope. Epizoda se spogleduje z resno demitologizacijo Cida, vendar mitu na koncu vendarle podleže. Jimena Ameliji recimo pravi, da je *»Cida«* vzljubila, ker je bil Cid plačanec, nezvest pravičnim, krščanskim ciljem. Ravno s tem pa, po mojem, ignorira osrednji problem. Cid morda res ni več simbol fašizma, vsekakor pa mnogim ljudem, tudi tistim, ki jim je Francova zapuščina tuja, služi kot miselno pomagalo za »razumevanje« srednjega veka in procesa vzpostavitve španskosti. In kolikor sodobne upodobitve zgodbe tega španskega heroja ne bodo — ravno na ravni njegove zgodbe — izruvale iz mita, bo ta ostal simbol večnega boja med krščansko Evropo in muslimanskimi tujci, dihotomije, ki je zgodovinski Ruy morda ne bi mogel razumeti z enako trpko intenzivnostjo, kot jo tisti, ki najpogosteje slavijo njegovo legendo, dojemajo danes.

### Voranc med arhivom in legendo

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/voranc-med-arhivom-in-legendo

_Avtor: Primož Sturman_

Kritika romana Voranc, v katerem se Tone Partljič loteva mladega Prežihovega Voranca, njegovega časa, političnih prelomov in življenja, ki ga ni mogoče zlahka ločiti od mita. Besedilo odpira vprašanje, kako pisati o zgodovinski osebnosti ...

Zgodovina je lahko sila zanimiva stvar. Vsaj tako jo skušam predstavljati svojim dijakom in dijakinjam, saj večkrat poudarjam, da nikoli ni dokončno napisana. Vsak trenutek nas lahko preseneti nov vir, ki dopolni ali celo spremeni pogled na posamezen dogodek, obdobje ali zgodovinsko osebnost. Letos denimo obhajamo 100. obletnico smrti Srečka Kosovela, za katerega življenje in delo bi lahko rekli, da ga poznamo do potankosti, predvsem po zaslugi neutrudnih raziskovalcev, ki so dneve, tedne ali celo mesece preživeli v takih ali drugačnih arhivih.

Podobno se odstira tudi pajčolan, ki je doslej skrival nekatere manj znane podatke in zanimivosti o življenju ter delu Prežihovega Voranca. Za to je zaslužen mariborski dramatik in pisatelj Tone Partljič. Med bralce je namreč lani jeseni, ob simpoziju na Ravnah na Koroškem, posvečenem koroškemu socialnemu realistu ob 75. obletnici njegove smrti, prišla romansirana biografija, ki obravnava pisateljevo življenje od približno sedemnajstega leta starosti do sredine dvajsetih let prejšnjega stoletja.

> Zgodovina je lahko sila zanimiva stvar. Vsaj tako jo skušam predstavljati svojim dijakom in dijakinjam, saj večkrat poudarjam, da nikoli ni dokončno napisana.

Partljiču zgodovinske teme niso tuje, kar potrjujejo dela, ki jih je v zadnjih letih objavil pri Beletrini (Ljudje iz Maribora, Ljudje z otoka, Veter z vzhoda idr.). Ista založba je izdala tudi Voranca, za zdaj prvi del celotne zgodbe. Iz programa za leto 2026 pa je razvidno, da bo drugi del med bralce prišel septembra letos. Nadaljeval bo časovni lok prve knjige in hkrati razkril nove podatke ter zanimivosti o enem najprepoznavnejših Korošcev.

Malo je pisateljev, ki bi bili uspešni tudi na političnem področju. Med njimi gotovo izstopa realist Ivan Tavčar, ki je bil hkrati literat, vodja slovenskih liberalcev in ljubljanski župan. Večina naših ustvarjalcev, ki se je preizkusila v politiki, pa je bila na tem področju precej manj uspešna, nekateri celo falimentarni. Dovolj je pomisliti na Ivana Cankarja, Edvarda Kocbeka ali Borisa Pahorja.

Čeprav Voranc po drugi svetovni vojni ni opravljal pomembnejših političnih funkcij in je pet let po njenem koncu tudi umrl, je nedvomno pomembno zaznamoval slovensko komunistično gibanje med obema vojnama. Podobno kot večina njegovih tovarišev se je »radikaliziral« med prvo svetovno vojno, vendar z bistveno razliko: to se ni zgodilo v Rusiji oziroma Sovjetski zvezi, kjer je veliko slovenskih komunistov padlo v ujetništvo in doživelo oktobrsko revolucijo, temveč v južni Italiji. Tja so ga zahodni sosedje poslali v taborišče, potem ko je nekje na Tirolskem dezertiral iz cesarske vojske.

> Malo je pisateljev, ki bi bili uspešni tudi na političnem področju.

Tako začetek kot konec Partljičevega Voranca zaznamujeta nekakšen pridih ilegale. Voranc Samorastnik, kakor je avtor poimenoval glavnega junaka, se pri sedemnajstih znajde v Trstu, kjer se želi kot slepi potnik vkrcati na čezoceansko ladjo. Dobrih šeststo petdeset strani pozneje – da, prav ste prebrali, knjiga je res zajetna – pa prav tako ilegalno prečka mejo z Avstrijo, saj ga domače oblasti preganjajo zaradi njegovega političnega prepričanja. Začetni in končni trenutek pa v »ilegalnem« smislu seveda še zdaleč nista edina.

Partljiču gre nedvomno priznati, da je skušal z opisom lika čim bolj plastično prikazati njegovo osebnost in delo. Hkrati pa mu lahko očitamo, da je nekatere informacije mestoma preveč razvlekel oziroma da se ponekod nerodno podvajajo, kar zavlačuje tempo branja. Pri vsakem, posebej pa pri tako obsežnem delu, je tako zavlačevanje odveč.

Mlademu kmečkemu fantu iz Kotelj je bila domača vas vedno pretesna, zato je rinil v svet. Ne le fizično – v Trst in drugam, denimo na Dunaj ali v Pariz –, temveč tudi duhovno. Že kot mlad fant je namreč iskal stike s tedanjo slovensko literarno sceno, predvsem z Zofko Kveder, ki je urejala list Domači prijatelj. Kot izvemo pri Partljiču, je sprva objavljal pod psevdonimom, saj bi mu bilo pred domačimi nerodno.

> Partljiču gre nedvomno priznati, da je skušal z opisom lika čim bolj plastično prikazati njegovo osebnost in delo. Hkrati pa mu lahko očitamo, da je nekatere informacije mestoma preveč razvlekel oziroma da se ponekod nerodno podvajajo, kar zavlačuje tempo branja.

Njegovo kapitalno delo oziroma veliki tekst Doberdob, ki je nastajal v tridesetih letih 20. stoletja – pri čemer ga je bil Voranc zaradi izjemno nenaklonjenih okoliščin prisiljen napisati večkrat –, bo najbrž predmet obravnave naslednje knjige. Veliko informacij o njegovi genezi pa lahko najdemo tudi v igrano-dokumentarnem filmu Martina Turka Doberdob, roman upornika, s katerim so pred dobrim desetletjem počastili 65. obletnico Vorančeve smrti.

Partljič nam v Vorančevi biografiji pomaga razumeti predvsem tisto, čemur bi lahko rekli duh časa oziroma forma mentis tedanjih ljudi, zlasti kmetov in delavcev. Čeprav so si komunisti prizadevali za družbeno emancipacijo obojih, je med tema slojema zevalo globoko brezno. Najbolj poveden je v tem pogledu stavek, ki ga Partljič položi v misli Vorančevemu očetu, ko se njegov sin odloči sprejeti službo v železarni na Ravnah oziroma v Guštanju. Beremo namreč, da so domačini vsak odhod svojih fantov v dolino Meže spremljali z grenkobo, češ da so še enega, očitno nesojenega kmeta, vzeli plavži in ga zato ne bo več nazaj. Čeprav je na podeželju vladala velika revščina, so bili številni kmetje – med njimi tudi Samorastnikova družina – gospodarji na svojem. V dolini pa jih je čakalo slabo plačano mezdno delo, pogosto brez vsakršnega dostojanstva.

> Partljič nam v Vorančevi biografiji pomaga razumeti predvsem tisto, čemur bi lahko rekli duh časa oziroma forma mentis tedanjih ljudi, zlasti kmetov in delavcev.

Kot lahko preberemo v knjigi, so Voranca, ki je v skladnici (nekakšni vzajemni delavski blagajni) skušal pomagati delavcem in njihovim družinam, prebivalci Guštanja in okolice zelo cenili. Celo do te mere, da so glasno oporekali policijskim agentom, ki so njega in njegove vklenjene tovariše nekega dne gnali najprej na vlak, nato pa še v mariborske zapore, kjer so se morali zagovarjati zaradi svojega političnega prepričanja. Še več – zaradi ugleda, ki ga je užival med ljudmi, je bil deležen tolikšne stopnje zaupanja oziroma konspirativne zaščite, da so ga nekateri krajevni pripadniki policijskih sil vnaprej opozorili, kaj se pripravlja, in mu tako omogočili, da se pravočasno umakne ali skrije.

Partljič v Vorancu ne osvetljuje zgolj literarnega in političnega vidika protagonistovega življenja. Pomemben del knjige namenja tudi tistemu, čemur bi danes rekli zasebnost, predvsem njegovemu družinskemu življenju. Ko sta se z Micko odločila za poroko, so Voranca k temu dodatno »spodbudili« njeni bratje, ki so ga bili pripravljeni pretepsti, če ne bi odločno izjavil, da se bo poročil z njihovo sestro. Micko pa so po drugi strani svarili, naj ne vzame komunista, saj bo njen mož več odsoten kot navzoč – če ne zaradi zapora, pa zaradi ilegale.

Kot že rečeno, je precej »ilegalna« celotna vsebina prve Partljičeve knjige. Prav zato bo zelo zanimivo prebrati njeno nadaljevanje, ki bo obravnavalo čas, ko je Voranc napisal in objavil svoja najpomembnejša dela, ne le romane, temveč tudi novelo Samorastniki, ki je poleg Solzic v javnosti najbolj poznana.

### Poletno raziskovanje globin: SVILOPLAVKA

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/poletno-raziskovanje-globin-sviloplavka

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Poletje ni le čas svetlobe, vročine in dolgih dni, ampak tudi čas potopov: v morje, v domišljijo, v neznane svetove in v zgodbe, ki nas odnesejo nekoliko globlje.

Sviloplavka (*Velaria abyssalis*) je nežna, skoraj prosojna globokomorska žival, ki živi v tihih koralnih gozdovih daleč pod morsko gladino. Njena pegasta glava odbija šibko svetlobo globin, iz telesa pa se razraščajo dolge, tanke plavuti, s katerimi počasi drsi skozi hladne tokove. Plena ne zasleduje, temveč potrpežljivo razpre svoje svetlikajoče se niti in z drobnimi utripi privablja plankton ter majhne rake. Kadar zazna nevarnost, se obrne proti toku, razprši prosojne lovke in se skoraj neopazno izgubi v temni vodi.

### KNJIGOOBET: Ljubezen, vesolje in pravljice za vroče dni

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/knjigoobet-ljubezen-vesolje-in-pravljice-za-vroce-dni

_Avtor: Petruša Golja_

Poletni izbor za dni, ko se misli rade umaknejo drugam: k ljubezni, domišljiji, vesolju in pravljicam. Prispevek vabi k branju, ki ni nujno lahko samo zato, ker je poletno, temveč zna biti tudi igrivo, nežno in dovolj oddaljeno od vsakdana.

V senci ali pod klimo, na morju ali v koloni, knjige iz izbora tega meseca so odporne na vročino in prav nič izbirčne, zato se bodo z vami družile povsod, kamor jih boste popeljali. Od tako tankih, da jih lahko skrijete v torbico, do debelih – če bo treba odgnati kakšnega plažnega lopova – ponujajo predvsem pestro vsebino, pri kateri pa ta mesec vendarle prevladuje ljubezen. Poezija z navdihom vesterna, sveže slovenske romance iz zbirke Razmerja, prevod avtobiografskega romana, ki je v tujini doživel uspehe in polemike, ali slovenska fantastika, ki nas izstreli v vesolje? Pobrskajte in izberite sopotnico po svoji meri.

## **Gaja Jarc, En ščepec ljubezni**

Tudi v slovenski književnosti to poletje diši po ljubezni. Anja, ambiciozna specializantka kirurgije, si postavlja za marsikatero mlado žensko relevantno vprašanje, ali je mogoče ohraniti ravnovesje med kariero in družino. Pravzaprav ji vprašanje postavlja okolica, ki jo vse bolj opominja na svoja pričakovanja, kako naj bi bilo videti življenje, predvsem pa njen fant Urban, ki si želi družine, psa in partnerke, ki bi ga kdaj doma pričakala s kosilom. Anja se odloči, da ga bo presenetila in izpilila svoje kuharske veščine, takrat pa se pojavi mladi chef David, ki v zgodbo primeša novo sestavino nepričakovanih čustev. Roman zagotavlja lahkotno in prijetno branje, vendar hkrati naslavlja resnična vprašanja o odnosih in pričakovanjih, ob katerih si mora marsikatera protagonistka izboriti svoje mesto v zgodbi, ki jo živi.

## **Maša Ogrizek, Abecednikova 25 (Sodobnost)**

V hudomušnem mladinskem romanu Abecednikova 25 »skoraj enajstletni« Andrej dnevniku pripoveduje o svojih tegobah in dogodivščinah. Potem ko se njegova mama odloči, da bo odšla po svetu in našla samo sebe, se z očetom preselita v blok, kjer spozna pisano paleto novih sosedov, ki mu odpirajo obzorja. Šolske prigode, prve ljubezni in soočanje z novo družinsko situacijo se Andrej trudi razumeti s pisanjem, v dnevnik pa vpisuje tudi manj znane besede, ki si jih razlaga in povezuje s svojim življenjem. Vsako poglavje romana je posvečeno eni črki, tako da mladi bralec lahko poleg humorne in zanimive vsebine uživa tudi v igrivem slogu.

## **Igor Harb, Ko zemlja zdrsne za obzorje (Goga)**

Vsi ljubitelji žanra pa se vkrcajte na ekspedicijo romana Ko zemlja zdrsne za obzorje, v katerem vas čaka slovenska znanstvenofantastična romanca. V prihodnosti, ko kolonizacija vesolja ni nič bolj nenavadnega kot zaželena poklicna pot, je Slovenija evropska velesila v urjenju astronavtov. Arheolog Frank Beddoe, ki bi raje v miru raziskoval piramide, se znajde na skrivnostni misiji, ki se začne na pripravah v Planici in nadaljuje zunaj orbite, ne da bi zares vedel, kaj ga čaka. Med njim in detektivko Julijo Perun takoj preskoči iskrica privlačnosti, vendar je na poti do razrešitve skrivnosti na preizkušnji vse, tudi ljubezen. Žanrsko informiran in senzualno romantičen bralski užitek je zagotovljen!

## **Nina Dragičević, Je je (Črna skrinjica)**

Pesniška zbirka Nine Dragičević si izbere nenavadno podlago, serijo jugoslovanskih vesternov o Lassiterju, ter jo s tehniko »erasure poetry« briše in znova sestavlja, prevprašuje in niansira. Iz tipičnih vzorcev žanra – nasilja, orožja, avanture – vzpostavlja novo, tudi ljubezensko zgodbo, ki ne izničuje prejšnjega teksta, temveč ga v pesmih oživlja za nove perspektive.

## **Slavica Remškar, Na svetli jasi v temnem gozdu (Sodobnost)**

Slavica Remškar je za mlade in starejše bralce zbrala pravljice po ljudskih motivih različnih dežel. Znanim in pričakovanim motivom princev in princes ter zgodbam o vrednotah dobrote in poguma se pridružujejo pripovedi s sodobnimi poudarki, za katere se morda zavemo, da vendarle niso izključno sodobni: srečevanje z lastnimi čustvi in skrb za naravo, upor tistim, ki si želijo podrediti šibkejše in ranljivejše. Pravljice, ki jih različne starostne skupine lahko berejo vsaka nekoliko po svoje in ki nas popeljejo od domačih gozdov do Japonske, Poljske in Etiopije, so opomnik na univerzalno noto vseh stvari, ki nas delajo človeške.

## **Elizabeth Gilbert, Vse tja do reke**

Elizabeth Gilbert je slovenskim bralcem dobro znana po uspešnici Jej, moli, ljubi in tudi njen zadnji roman, Vse tja do reke, ki je v tujini razplamtel številne polemike in diskusije, gotovo ne bo ostal neopažen. Avtobiografska pripoved se vrača v leto 2000, ko je Elizabeth spoznala Rayyo. Postali sta prijateljici, nato najboljši prijateljici in se nazadnje zaljubili. A ljubezenska zgodba, v katero poseže bolezen, je tudi pripoved o samodestruktivnosti in odvisnosti. Avtorica v svojem značilnem neposrednem slogu premišljuje o duhovnih razsežnostih odnosov, ki človeka zaznamujejo, o izgubi, resnici in odrešitvi, ki nikoli niso neprepletene kategorije, ter pred bralca postavi pripoved, ki ga vsekakor ne bo pustila ravnodušnega.

## **Jean-Baptiste Andrea, Čuvar njene skrivnosti**

Zgodovinski roman o ljubezni in umetnosti, ki se slikovito izrisuje na ozadju Italije v primežu pretresov prejšnjega stoletja, je najprej prepričal francosko kritiko, ki mu je namenila prestižno nagrado goncourt, nato pa še slovenske študente, ki so ga izbrali za najboljši francoski roman leta 2024. Mimo, revni deček, ki mora po očetovi smrti v službo k stricu kiparju, v odmaknjeni italijanski vasici spozna Violo, bogato dedinjo tamkajšnje plemiške družine. Oba sanjata o svobodi: Mimo si želi bogastva in kiparske slave, razvijati svoj umetniški talent in pobegniti od izkoriščevalskega strica, Viola pa pobegniti od življenja, ki ji je bilo vnaprej predpisano in katerega prazno razkošje jo le utesnjuje. Njuni usodi se prepletata in odmikata, leta in okoliščine ju ločijo ter postavljajo ljubezen in prijateljstvo, ki nikoli ne ugasneta, pred nenehne preizkušnje.

## **Julia Ujawe, Srce na dlani**

Drugi ljubezenski roman Julije Ujawe se vrača k družini Zupančič z novo protagonistko. Dorina velika želja sta poroka in otroci, njen partner Jaka pa ne deli njenih sanj. V enačbi se po prepiru pojavi skrivnostni neznanec, ki Dori najprej pomaga iz težavne situacije, nato pa njeno življenje zaplete na povsem nepričakovan način. Avtoričin prvi roman, Najboljše šele pride, je slovenske bralce očaral na prvi pogled in dosegel velike uspehe, druga knjiga serije – ki jo je sicer mogoče brati tudi samostojno – pa prav tako obljublja napeto in prijetno literarno druženje.

### Kreatival je Moste postavil na zemljevid kulturnih četrti Ljubljane

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kreatival-je-moste-postavil-na-zemljevid-kulturnih-cetrti-ljubljane

_Avtor: Ekipa Kreatival Moste_

Prispevek o festivalu, ki Most ne razume le kot mestne četrti, temveč kot prostor srečevanja, ustvarjanja in skupnosti. Kreatival pokaže, da kultura ne živi samo v središču mesta, ampak tudi tam, kjer jo ustvarjajo prebivalci, umetniki, društva.

Na Praznik glasbe, 21. junija 2026, se je na Tržnici Moste zgodilo nekaj posebnega. Prvič v zgodovini se je v tej ljubljanski soseski odvil Kreatival Moste. Festival, ki je združil umetnost, glasbo in krožno kulturo ter Moste za en dan spremenil v živahno središče ustvarjalnosti, povezovanja in skupnosti.

Dogodek je nastal v soorganizaciji z Mladinsko postajo Moste in iz želje, da bi kakovostno kulturno dogajanje pripeljali tudi v mestne četrti zunaj strogega centra Ljubljane. Pri zasnovi in izvedbi festivala sta pomembno vlogo odigrali vizualna umetnica Bernarda C. Nibera, organizatorka in vodja umetniškega sejma ter Thrift Laba, ter vokalistka Maruša Conič, ki je kot soorganizatorka Odra svežih zvokov soustvarjala glasbeni program dogodka. Skupaj z drugimi sodelujočimi sta dokazali, da lahko močna lokalna pobuda ustvari dogodek, ki presega okvir enodnevnega festivala.

Ljubljana se rada predstavlja kot mesto kulture, vendar je večina kulturnega dogajanja še vedno skoncentrirana v mestnem jedru. Tam se odvijajo največji koncerti, festivali in razstave, medtem ko številne mestne četrti ostajajo na robu kulturnega zemljevida. Posledica takšne centralizacije ni le neenakomerna dostopnost kulturnih vsebin, temveč tudi občutek odtujenosti, ki ga vse pogosteje občutijo prebivalci mesta. Marsikateri Ljubljančan se danes v centru počuti bolj kot turist kot domačin.

Le nekaj minut hoje stran od mestnega središča se živahen mestni utrip pogosto konča in številne soseske postanejo predvsem spalna naselja. Prav zato so dogodki, kot je Kreatival Moste, pomembni za prihodnost mesta. Kultura ne bi smela biti omejena na center, temveč bi morala živeti tam, kjer živijo ljudje.

Kreatival Moste je obiskovalcem ponudil prav to izkušnjo. Na dogodku se nisi počutil kot obiskovalec turistične atrakcije, temveč kot del skupnosti. Tržnica Moste je za en dan postala prostor skupnosti, ustvarjalnosti in spontanega druženja med sosedi, ustvarjalci in obiskovalci.

Osrednji del festivala je predstavljal Market lokalne kreative, kjer je svoje izdelke in umetniška dela razstavilo kar štirinajst domačih umetnikov, oblikovalcev in ustvarjalcev. Obiskovalci so lahko spoznali lokalno ustvarjalno produkcijo, se neposredno pogovarjali z avtorji in podprli neodvisno umetniško sceno, ki pogosto ostaja v senci večjih institucij in komercialnih dogodkov.

Pomemben del programa je bil tudi Thrift Lab oziroma vintage sejem, ki je v Moste pripeljal tri zbiratelje starin in rabljenih oblačil. Njihove stojnice so obiskovalcem ponudile pravo thrift izkušnjo na prostem ter poudarile pomen krožne kulture, ponovne uporabe in trajnostnega načina življenja. V času vse hitrejše potrošnje so takšni projekti pomemben opomnik, da imajo predmeti lahko več življenj in zgodb.

Posebno energijo dogodku je dal Oder svežih zvokov, na katerem se je predstavilo kar dvanajst glasbenikov. Med njimi so bili trije saksofonisti, klaviaturistka, vokalistka, tolkalec in štirje mladi DJ-ji, ki so skozi ves dan ustvarjali sproščeno in vključujoče glasbeno vzdušje. Program je bil zasnovan kot odprta platforma za mlade in neuveljavljene glasbenike, ki redkeje dobijo priložnost nastopati na večjih mestnih odrih.

Največja vrednost Kreativala pa morda ni bila v številu nastopajočih, razstavljavcev ali obiskovalcev. Njegov pomen je predvsem simbolen. Pokazal je, da imajo tudi soseske zunaj mestnega jedra potencial postati kulturna središča. Pokazal je, da lahko skupnost sama ustvari kakovosten kulturni program in da so ljudje željni dogodkov, ki niso namenjeni predvsem turistom, temveč lokalnemu okolju.

Prva izvedba Kreativala Moste je zato pomenila več kot zgolj uspešen festivalski dan. Moste je postavila na zemljevid kulturnih četrti Ljubljane in odprla prostor za razmislek o tem, kako si predstavljamo razvoj mesta v prihodnosti. Če želimo Ljubljano, ki bo prijazna do svojih prebivalcev, potrebujemo več dogodkov, ki povezujejo ljudi, podpirajo lokalne ustvarjalce in bogatijo življenje v mestnih četrtih.

Kreatival Moste je dokazal, da kultura ne potrebuje kulis starega mestnega jedra, da bi bila kakovostna, privlačna in relevantna. Potrebuje predvsem ljudi, ki verjamejo v moč skupnosti. V Mostah jih očitno ne manjka.

Če je bil letošnji Kreatival začetek nove tradicije, potem so Moste naredile pomemben korak od podobe spalnega naselja do prepoznavne kulturne četrti. In prav v tem je njegova največja vrednost.

Fotografije: *Bernarda Conič*

### Poletno raziskovanje globin: BODLOSIPA

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/poletno-raziskovanje-globin-bodlosipa

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Poletje ni le čas svetlobe, vročine in dolgih dni, ampak tudi čas potopov: v morje, v domišljijo, v neznane svetove in v zgodbe, ki nas odnesejo nekoliko globlje.

Bodlosipa (*Acanthosepia mirabilis*) je redka globokomorska žival, ki združuje mehko telo sipe in obrambno držo morskega ježka. Njeno skoraj prosojno telo se premika počasi, kot bi drselo skozi temo, iz sredine pa izraščajo dolge svetleče bodice, s katerimi zaznava tokove, plen in bližajočo se nevarnost. Ko lebdi nad koralnimi razpokami, se njene lovke razprejo kot tanke vodne peruti, bodice pa zažarijo v bledo vijoličastem sijaju. Plena ne lovi z naglico, temveč ga zmede z nežnim utripanjem in se mu približa šele, ko se ocean okoli nje povsem umiri.

### Ustvarjanje arhiva kot boj proti izbrisu

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/ustvarjanje-arhiva-kot-boj-proti-izbrisu

_Avtor: Manca Tea Devetak_

Refleksija o arhivu kot prostoru spomina, odpora in vidnosti. Besedilo premišljuje, kako lahko zbiranje, ohranjanje in zapisovanje postanejo način boja proti izbrisu tistih zgodb, teles in izkušenj, ki jih uradni spomin pogosto potisne na rob.

*Arhivske verižne reakcije: med in onkraj Archivo Pinto mi Raya, re.act.feminism, Mesto žensk*

*23. april 2026 – 13. september 2026, MSUM*

*Kustosinje: Bettina Knaup, Iva Kovač in Mónica Mayer*

Vtis razstave *Arhivske verižne reakcije* je najbolje strnjen v na steni izpisanem besedilnem odstavku, ki je tudi prvi stik, ki ga razstava vzpostavi z obiskovalcem (izvzemši, seveda, spremni tekst). Gre za besedilo Mónice Mayer, nastalo za predavanje-performans o arhivu, povedno naslovljeno *Vse, kar morava narediti, da najini dokumenti in predmeti postanejo profesionalni arhiv*. Kar sledi, je seznam za to nujnih opravil, ki pa iz polja popolnoma tehničnih korakov, kot so napisati projekt, sestaviti administrativni načrt ali opraviti celotno katalogizacijo za bazo podatkov, prek tistih, ki se nadležno ponavljajo, na primer še več poročil, še več administracije, nazadnje prestopajo v domeno osebnega: obiskati psihologinjo\_ in odvetnico\_, ker sva do takrat že tako nesrečna, da sva izčrpana in tik pred ločitvijo. Ta obsežen spisek vzpostavi prizmo, skozi katero drugače vstopamo v stik z razstavljenimi materiali; v ospredje namreč prodre zavedanje prekarnega, običajno samoiniciativnega in predvsem dozdevno neskončnega dela posameznikov, ki nosijo odgovornost za te arhive, njihovo vzpostavitev, rast in ohranjanje, ter pogosto prekrivanje med tovrstnim arhivarstvom in zasebnim življenjem.

Razstava osnovni naboj črpa iz vprašanja, kateri arhivi sploh imajo omogočene pogoje za svoj obstoj in zagotovljen domicil znotraj institucij, ki jim nudijo nujno potrebno infrastrukturno ter finančno zaledje, kateri pa so razumljeni kot obrobni in zaradi tega obsojeni na prekarnost in eksistenčno ogroženost. Eden izmed primerov te slednje vrste je arhiv feminističnih umetnosti oziroma specifično feminističnih performativnih praks. Razstava pod drobnogled vzame tri primere feminističnih arhivov, nastalih kot rezultat projektov Pinto mi Raya, re.act.feminism in Mesto žensk, skozi prikaz njihovega medsebojnega vplivanja ter organskih dinamik, ki se tkejo med njimi, pa predstavi občo sliko relacij, ki se lahko vzpostavljajo med tovrstnimi majhnimi, a nenehno razvijajočimi se arhivi.

Kustosinje razstave Bettina Knaup, Iva Kovač in Mónica Mayer svojo kuratorsko metodo opisujejo kot prehajanje med poglobljenim vpogledom in pogledom s ptičje perspektive, s tem pa merijo na ravnotežje, ki se vzpostavlja med možnostjo vpogleda v vsebino vsakega izmed posameznih treh arhivov, pri čemer razstava tudi obiskovalca na več točkah povabi k aktivnemu raziskovanju arhivskih gradiv, in zunanjim pogledom na vse tri arhive v relaciji enega do drugega, prek česar se razkrivajo določeni mehanizmi sovplivanja arhivov oziroma prekrivanja med njimi. Prek teh razmerij med na razstavi odstrtimi arhivi in onkraj njih pa naslavljajo splošno problematiko arhiva feministične umetnosti, ki je zaradi pomanjkanja kanonske institucionalne podpore podvržen nevarnosti izginotja, prav te medsebojne arhivske relacije pa mu omogočajo strategije samoobrambe.

Najbolj obsežno je predstavljen arhiv Pinto mi Raya, organsko nastala osebna zbirka, ki se je začela leta 1975 v zasebnem domovanju mehiških umetnikov Mónice Mayer in Víctorja Lerme, središči pa se okrog sodobne feministične umetnosti, posebej v Južni Ameriki. Združuje zbirko, ki je zrasla iz osebnega interesa ter raznih družinskih gradiv, ter namensko načrtovan arhiv, zbran skozi različne konceptualne umetniške projekte. Mónica Mayer se v svoji praksi posebej posveča tudi interakciji med tovrstnimi majhnimi arhivi in institucijo, v katero je v sedemdesetih, ko sta s partnerjem zasnovala ta arhiv, feministična umetnost le stežka prodrla, zato se sistematično ukvarja tudi z umetniškimi akcijami, ki se posvečajo gostovanju arhiva v različnih institucijah in na različnih globalnih lokacijah, prek česar njegovo vsebino tudi razpira različnim publikam, hkrati pa dele arhiva podarja muzejem, knjižnicam in univerzam. Vzgibe, ki jo vodijo v kontinuiranem posvečanju arhivu, najbolje povzame njen citat, s katerim se začne tudi spremni tekst razstave:

> Zame je delo z arhivom akt samoobrambe proti indiferentnosti, nevidnosti in cenzuri, ki jo povzročata nevednost ali moč.

Prvi stik z Mónico Mayer in Víctorjem Lermo vzpostavimo prek videa *Abrazo* (*Objem*), nastalega za razstavo *Tres pies: el anigma de la sucesión, Envejecimiento y retiro* (*Tri noge: enigma nasledstva. Staranje in upokojitev*), ki prikazuje umetnika in življenjska sopotnika, kako sta objeta na različnih mestih v njunem domu, istem domu, kjer sta soustvarila tudi arhiv Pinto mi Raya. Video, postavljen ob bok že omenjenemu tekstu, ki opisuje naporne vidike vzpostavljanja osebnega arhiva, nam približa arhivarja kot osebi, arhiv se zveže z njunim intimnim obstojem, arhiviranje pa postane ne le hladna procedura, ampak dejanje nežnosti in skrbi. Na tem mestu pa velja omeniti še drugi video, ki postavi zaklepaj delu razstave, osrediščenemu okrog Archivo Pinto mi Raya: pogovor z Mónico Mayer, naslovljen *Lubricating the Archive*(*Podmazovanje arhiva*), v katerem med sprehodom po umetničini hiši teoretičarka Giulia Palladini z njo razpravlja o njenih feminističnih arhivskih praksah ter o odnosu med arhivom in zasebnim domovanjem.

V nadaljevanju so prek različnih, večinoma dokumentarnih materialov predstavljeni različni konceptualni umetniški projekti Mónice Mayer, ki izhajajo iz arhiva; prvi izmed njih je *Archiva: Masterworks of Feminist Art in Mexico*(*Archiva: mojstrovine feministične umetnosti v Mehiki*), arhivski projekt, v katerem je zbrana dokumentacija 76 feminističnih del, nastalih v Mehiki. Predstavljen je prek dosjejev z vsebujočimi opisnimi listi posameznih del in fotodokumentacije uresničevanja projekta *Archiva*. Ta projekt je sestavljal sklop performativnih predavanj, v katerih je Mónica Mayer gostovala po različnih institucijah ter občinstvu predstavljala delo umetnic, dosjeje pa nato podarila institucionalnim zbirkam, kar sama poimenuje kot »podmazovanje sistema« – metodo infiltracije feministične umetnosti v institucionalne prostore, ki so jo prej izključevali. Na razstavi *Arhivske verižne reakcije* pa artefakti torej niso le dokumentacije del, ki so bila predstavljena v sklopu *Archive*, ampak objekt zanimanja postane projekt kot tak; zgodi se torej nekakšna podvojitev, zanima nas arhiv znotraj arhiva, ki je predstavljen v zopet novi instituciji.

Kot pomemben artefakt, ključen ponavljajoč se objekt, se na razstavi vzpostavi zaprt arhivski dosje (četudi eden izmed njih sicer obiskovalca vabi tudi k raziskovanju svoje vsebine). Ta poudarja, da se mora obiskovalec posvetiti metodam arhiviranja in kontekstu arhiva kot takega, ne da bi ga preveč zavedla dokumentacija umetniških del kot takih, saj je ta že sama po sebi vizualno privlačna, temveč je pomembnejše dejanje njenega hranjenja, ki se osvobaja od tiste umetniške vrednosti, ki jo per se nosijo dela, ki jih arhiv shranjuje.

Razstava nato fokus nameni še projektu *Translations: An International Dialogue of Women Artists* (*Prevodi: mednarodni dialog umetnic*), projektu družbene prakse, za katerega je Mónica Mayer skupino sošolk iz umetniške šole povabila v Mehiko, kjer se je zgodila kulturna izmenjava med feministično umetnostjo ZDA in Mehike. Kuratorke opozarjajo, da lahko to razumemo kot dialoški performans, v katerem Mónica Mayer stremi k ustvarjanju konteksta za razumevanje umetniških del. Vpogled vanj omogočajo kopije fizičnih publikacij, ki jih je mogoče prelistati, in z naracijo opremljen video, kot tudi mnoštvo dokumentov iz različnih faz priprave in postprodukcije, kar omogoča izkustven vstop v konkretno realnost projektov, hkrati pa je gradivo poleg bolj dokumentarnih materialov v obliki videa in fotografij nadgrajeno tudi s tistimi dokumentarnimi predmeti, ki omogočajo bolj afektivne uvide, na primer notni zapis pesmi in razglednice.

Za plastičen prikaz interumetniških interakcij, ki se krožno povezujejo z delom Mónice Mayer, pa sta predstavljena tudi en arhiv, ki je spodbudil njeno umetniško-aktivistično raziskovanje, in en, ki je nastal kot potomec njenega dela. Serija fotografij Ane Victorie Jimenéz s spremnim besedilom Mónice Mayer, na katerih so dokumentirani feministični projekti in akcije, omogoča vpogled v arhiv, ki, kakor v spremnem besedilu citirajo zgodovinarko Cecilio Sandoval Macías, *»je bil organiziran skozi aktivizem, vendar arhiv, ki arhivira tudi sam aktivizem«*, prav intenzivno ukvarjanje z arhivom Jimenéz pa je Mayer spodbudilo k ustvarjanju projekta *Archiva*. Kot naslednika projekta *Translations* pa predstavijo projekt izmenjave in potujočo razstavo *México-Berlin. La creación femenina*, nastalo v kuratorstvu Emme Garcíe Krinsky, Magali Lara in Gilde Castillo, ki je bila sprva zasnovana kot izmenjava med 35 mehiškimi in 47 nemškimi umetnicami, kasneje pa je potovala po številnih evropskih mestih. Njena različica *35 umetnic iz Mehike* je gostovala tudi v več jugoslovanskih mestih, o čemer priča časopisni izrezek.

Potujoči arhiv re.act.feminism v začasno zbirko združuje delo več kot 180 umetnic\_ in kolektivov. Kustosinji Bettina Knaup in Beatrice E. Stammer sta ga zasnovali kot razstavni in arhivski projekt, ki se osredotoča na performativno umetnost, projekt pa posebej opozarja na problematiko dostopnosti arhivov te umetniške zvrsti. Njegovo muzejsko postavitev zaznamuje lesena transportna enota, ki se v razstavni prostor umešča kot majhno avtonomno umetniško prizorišče, v njenih številnih predalih pa se skrivajo označeni dosjeji, od katerih vsak vsebuje dokumentacijo dela ene umetnice\_. Za kontekstualizacijo celotnega projekta so priložene različne publikacije, ki ga naslavljajo, najpomembneje celo poseben *handbook* (priročnik). Izbor dokumentacije si lahko obiskovalec razstave ogleda in samostojno raziskuje na za to namenjeni delovni mizi.

Projekt sicer kontinuirano nastaja od leta 2008, med posameznimi predstavitvami pa živi v obliki digitalnega arhiva ter publikacij in drugih fizičnih gradiv, ki so shranjena po partnerskih organizacijah po vsej Evropi. Za dotično razstavo sta Iva Kovač in Mónica Mayer kurirali novo, četrto edicijo projekta, ki izboru iz predobstoječe zbirke doda še dela iz *Archive* in Mesta žensk, s čimer kustosinji že izpostavljene metode interakcije in medsebojnega oplajanja različnih arhivov integrirata v sicer že uveljavljeno razstavljalno prakso projekta re.act.feminism.

Našemu prostoru najbolj znano pa je ime Mesto žensk, saj ta interdisciplinarni festival vsakoletno zaseda različna ljubljanska prizorišča že od leta 1995. Gre za edinstveno obliko feministične prakse, ki je v svojih 31 letih delovanja predstavila več kot 1.300 umetnic\_, teoretičark\_ in aktivistk\_ s celega sveta, poleg tega pa ga zaznamuje bogata zgodovina menjave umetniškega vodstva, ki je vsako po svoje snovalo ključne programske rdeče niti festivala. Festival sicer vprašanja lastnega arhiva nima vpisanega v svoje izhodišče, vendar je v svoji zgodovini za seboj pustil obsežno zbirko ostalin, ki pa so razpršene po arhivih različnih ljubljanskih organizacij ter ne popolnoma digitalizirane in so bile posledično doslej le delno dostopne.

K razgrnitvi arhivskih praks festivala so kuratorke pristopile skozi ozaveščanje različnih gest in dejanj; prepoznavanje teh pa izvira iz sočasnega raziskovanja treh arhivov in med drugim opisuje nekatere sorodnosti teh treh sicer geografsko dislociranih arhivov, hkrati pa pokaže, kako interakcija med arhivi produktivno vpliva tudi na kuratorsko prakso kot tako. Ob zgodovinskem pregledu festivala so najprej izpostavljene nekatere fizične publikacije, ki so nastale kot večinoma sprotna dejanja zgodovinjenja festivalskih vsebin. Predvsem pa na primeru Mesta žensk v prvi plan stopijo strategije preprečevanja izgube arhiva. Vrzeli v arhivih ali kar izguba celotnih zbirk se namreč lahko zgodijo zaradi manka sredstev, nujno potrebnih za vzdrževanje, spreminjajočih se standardov objavljanja ali zastaranja tehnologij, podatki se lahko izgubijo v procesu digitalizacije ali prenove spletišč, kar je posebej pereč problem za izključno digitalne arhive, težavo pa predstavlja že nedostopnost nekaterih gradiv. Vsem tem pastem pa so najbolj podvrženi na razstavi predstavljeni in njim podobni arhivi, ki so zaradi tega, ker obravnavajo obrobne vsebine, obsojeni na eksistenčno negotovost.

Kot ključni strategiji v boju za preostanek izpostavljajo gnezdenje in sidranje. Prva strategija opisuje posamezne mikroarhive, ki bivajo znotraj drugih arhivov, ki te materiale branijo pred izgubo; tako je na primer del arhiva Mesta žensk ohranjen znotraj Mrežnega muzeja MG+MSUM. Še stabilnejša strategija ohranjanja, sidranje, pa naslavlja umeščanje teh vsebin, v konkretnem primeru torej arhivov, ki se ukvarjajo s feministično umetnostjo, v kanonizirane umetniške institucije, s čimer jim je omogočena podporna infrastruktura. Kot konkreten primer tega avtorice razstave navajajo Začasni slovenski plesni arhiv, ki od leta 2018 gostuje v MSUM, v njem pa »gnezdi« tudi del arhiva Mesta žensk. Ta segment razstave pa, vezano na dejstvo, da je obravnavani festival del naše lokalne scene, nudi tudi strategijo obujanja spominov: na namensko tablo lahko namreč obiskovalci napišejo lastne spomine na Mesto žensk, s čimer se oblikuje nekakšen klic po kolektivni iniciativi za skrb za ohranjanje spomina na domačo institucijo feministične umetniške prakse.

Na tem mestu pa razstava obiskovalca tudi nadaljnje vabi k vzpostavljanju dejavnega stika z obravnavanimi arhivi. Avtorice so namreč v prostor postavile temu namenjeno raziskovalno postajo, dokaj preprost, ampak gestično ustrezen separe, v katerem so obiskovalcu na voljo različni tiskani materiali, najpomembneje pa računalnik s slušalkami, prek katerega sme samostojno dostopati do Mrežnega muzeja. To spletišče med drugim hrani videoarhiv Mesta žensk, videoarhiv Galerije Kapelica in Arhiv Ksenije Hribar iz osebnega arhiva Roka Vevarja, za časa razstave pa je obiskovalcem omogočen dostop do vseh njegovih vsebin, tudi tistih, ki sicer niso prosto dostopne. Projekt Mrežni muzej, ki sicer domuje na spletni domeni MG+MSUM, je zasnovan kot spletni repozitorij za hranjenje avdiovizualne kulturne dediščine, poleg umetniških del samih pa hrani tudi dokumentacijo iz umetniških dogodkov ali o njih, s tem pa skrbi za ohranjanje in opozarja na avdiovizualno sodobno umetnost in t. i. časovne umetnosti (ta pojem zaobjema performans, konceptualne, zvočne, socialne in multimedijske projekte), kar skrbniki tega arhiva smatrajo za oblike umetnosti, ki so iz sistematičnih pregledov in drugih oblik zgodovinjenja umetniških praks pogosto izključene. Poleg raziskovalne postaje pa v skrajnem prostoru razstave ves čas poteka projekcija videomaterialov posameznih umetniških del, ki si jih obiskovalec lahko ne le ogleda, ampak tudi pobrska po knjižnici posnetkov oziroma si informacije o njih prebere v knjižici, ki je na razstavnem mestu na voljo za prebiranje.

Ob pogledu na razstavo od zunaj oziroma s ptičje perspektive se torej začne izrisovati fascinantna mreža medsebojnih korelacij, ki povezujejo umetniške osebnosti, projekte, pa tudi generacije in različne kulture; te relacije pa beležijo ali celo omogočajo arhivi, s tem da jim ustvarjajo skupen kontekst. Za konkreten prikaz tega, za kako obsežno mrežo interakcij med različnimi umetniškimi opusi gre, sledi obsežen seznam avtorjev in avtoric na razstavi predstavljenih del, kakor jih navajajo v kolofonu razstave:

Milijana Babić, selma banich, Laura Anderson Barbata, CADA, Graciela Carnevale, Ana Čigon, Diamela Eltit, Exterra XX, Else Gabriel, Regina José Galindo, Anna Bella Geiger, Lydia Hamann & Kaj Osteroth, María Teresa Hincapié, Ana Victoria Jiménez, Magali Lara, María Evelia Marmolejo, Mónica Mayer, Lorena Orozco, Giulia Palladini in Rodolfo Suárez Molnar, Polvo de Gallina Negra (Maris Bustamante in Mónica Mayer), Producciones y Milagros Agrupación Feminista (Rotmi Enciso in Ina Riaskov), Jesusa Rodríguez in Liliana Felipe, Maja Smrekar, Gabriele Stötzer, Cecilia Vicuña, Lorena Wolffer.

Ob potopitvi v posameznega od arhivov pa odzvanja predvsem vprašanje dostopnosti arhivskih gradiv kot ključna okoliščina za to, da se védenje, ki ga ta vsebuje, ne izgublja. Razstava predvsem spodbuja obiskovalčevo samoiniciativno raziskovanje, da sam brska po posameznih gradivih in s tem dejavno išče več informacij, kot jih je izobešenih na galerijskih stenah; s tem pa si lahko sam kroji lastno interakcijo s posameznim arhivom, kako globoko vanj se bo spustil in koliko časa mu bo namenil. Tovrstno omogočanje vpogleda v prej nedostopne materiale s tem, da se obiskovalcu omogoči raziskovalni prostor, vabilo k raziskovanju pa mora sprejeti sam, se dokaže kot produktivna praksa oživljanja arhiva efemernih vrst umetnosti za ponovno doživetveno izkušnjo v kontekstu neke retrospektivne razstave; spomni pa recimo na podobno prakso, ki je ključno zaznamovala razstavo *ART VITAL – 12 let tandema Ulay / Marina Abramović*, ki je bila do nedavnega na ogled v ljubljanski Cukrarni. Razstava *Arhivske verižne reakcije* pa opozori tudi na pomembno interakcijo med spletiščem in posameznimi publikacijami, kot so katalogi, zborniki …, kot oblikami fizičnega arhiva, s čimer ozavešča razmerje med različnimi oblikami razpršenega arhiviranja, ki so vsaka po svoje izpostavljene nevarnosti izginotja.

Kot zaključno poanto pa naj poudarim predvsem dejstvo, ki ga razstava nenehno dejavno ozavešča: ko govorimo o feministični umetnosti, je ustvarjanje arhiva boj proti izbrisu. Čeprav to delo večkrat pade na posameznike, ki se te naloge lotijo samoiniciativno, kot na institucije, pa ti arhivi tvorijo živo mrežo, ki ni le dokumentarno-zgodovinske narave, temveč se med seboj oplaja, iz nje se namreč lahko rodijo tudi nova umetniška dela; da se to lahko zgodi, pa je ključno, da lahko zainteresirano občinstvo s tem arhivom tudi stopi v stik. Prav zato pa je nujno, da si feministična umetnost, kot to v pogovoru *Podmazovanje arhiva* ubesedi Mónica Mayer, *»s komolci izbori pot v arhiv«*.

### Nerodni esej

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/nerodni-esej

_Avtor: Esad Babačić_

Kolumna o nerodnosti, ki ni le stvar spotikanja in razbitih kozarcev, temveč način bivanja, spominjanja in približevanja drugim. Razmislek o očetu, sramu, poeziji in tistih trenutkih, ko človek želi dobro, pa se vseeno zalomi.

Imam se za precej nerodnega človeka. Ne tako, da bi razbijal kozarce ali vaze, se pogosto spotikal ob privzdignjene tlakovce ali se zaletaval z avtom, ne na ta način; neroden sem v svojih vzgibih, namenih, hotenjih in sploh v vsem, kar je nekomu drugemu nepredstavljivo lahko.

Lahko bi rekel, da nimam reda in da je to glavni razlog, zakaj sem tako neroden. Vendar je takšnih, ki nimajo reda, pa so vse prej kot nerodni, na tem svetu gotovo veliko. Sam sem namreč neroden tudi takrat, ko se mi zdi, da imam vsaj nekakšen red, čeprav je to precej poredko; hitro podrem tisto, kar postavim, in to me dela živega; vidite, kakšen živi nesporazum je vse to skupaj. In vse to skupaj nositi, to je res nerodno. Tudi vse moje metafore, ki jih napišem ali pa ne napišem, so nerodne, a jim je oproščeno, tako kot je oproščeno poeziji, tudi kadar je nerodna. Ne narodna, nerodna. Ne sprašujem se, kdo mi bo oprostil, ker nisem ničesar storil, razen tega, da sem bil neroden.

Saj ne da bi komu hotel slabo, ravno nasprotno; hočem dobro, pa pogosto izpade drugače. Ljudje ne potrebujejo takšne nerodne pozornosti, vsaj ne tako zelo, kot so jo včasih. Pogosto se zgodi, da hočejo ostati takšni, kot so bili od nekdaj, četudi jim gre vse narobe; zato se ne razveselijo tistega, ki je tako neroden, da jim želi pomagati.

Najbrž imam to po očetu, čeprav je tudi to lahko izgovor in nič drugega; še en neroden izgovor. Morda pa on sploh ni bil neroden, kdo bi zdaj to vedel. Prepozno je soditi, sploh nekomu, ki tako uporno ponavlja stare napake, tudi njegove napake.

> Saj ne da bi komu hotel slabo, ravno nasprotno; hočem dobro, pa pogosto izpade drugače. Ljudje ne potrebujejo takšne nerodne pozornosti, vsaj ne tako zelo, kot so jo včasih.

Preprosto se mu ni vedno izšlo, kot je želel. Navsezadnje bi lahko bila tudi ta ugotovitev le še en izgovor več. Tudi meni se vedno ne izide tako, kot sem si zamislil. Imel sem nekaj svetlih trenutkov, v njih veliko teme. Ne vem, kaj sem naredil prav, ker se preveč dobro zavedam, česar nisem naredil prav. To je ta nerodnost, o kateri govorim. Samo poezija jo lahko pretihotapi skozi sito razuma.

Zgodi se, da nekomu povem nekaj in ta človek mi noče, ne zna ali ne more odgovoriti; kot bi mu bilo nerodno, ker sem bil tako neroden. Občutek je res čuden. Težko opišem. Samo to vem, da se ne konča dobro, pravzaprav se potem vleče, še dolgo, in tega se kar malce ustrašim. Tudi tega, da se ne spomnim nobenega primera, vsaj ne v zadnjem času. Se pa še kako dobro spomnim njega, ki smo ga klicali Ljubo sirotinja.

Bil je eden redkih, ki je še živel v Cukrarni, še tisti stari, krhki, razpadajoči Cukrarni, ki se ni hotela do konca razpasti; zdela se je že kar veličastna v vsej svoji nerodnosti, ko je tako kljubovala skupaj s še nekaj njimi, ki so ostali v njej kot zazidane duše lastnih napak in zablod.

Mi pa smo takrat, na začetku sedemdesetih prejšnjega stoletja, živeli v barakah, nad to isto Cukrarno, na Živinozdravski ulici, torej v barakah, ki so imele svojo ulico in celo številko, s pogledom na Dinosov odpad, ki nam je zastiral pogled na nekdanjo tovarno in nesrečni kraj slovenskega pesništva; v bistvu smo bili prvo, kar bi videla Kette in Murn, če bi ostala živa, nas, prišleke, ki smo kazili pogled na širne poljane. Nič kaj pesniško ni bilo vse skupaj. To je treba priznati. In tudi Ljubo sirotinja ni bil noben naslednik pesnikov, ki so umirali v tistih zatohlih sobicah z okenskimi linami, skozi katere se je videlo daleč … no, vsaj tako se je zdelo, tako kot se je marsikaj zdelo Ljubu sirotinji, ki je nosil tisto svojo nepogrešljivo čepico tudi doma … bil je eden redkih prijateljev mojega očeta, kar je pomenilo, da je bil tudi moj prijatelj.

> Zgodi se, da nekomu povem nekaj in ta človek mi noče, ne zna ali ne more odgovoriti; kot bi mu bilo nerodno, ker sem bil tako neroden. Občutek je res čuden. Težko opišem. Samo to vem, da se ne konča dobro, pravzaprav se potem vleče, še dolgo, in tega se kar malce ustrašim.

Vse to bi lahko bila zgodba o neki nerodnosti, pa tudi o tem, kako se konča nekaj, kar se še začelo ni, nekaj, kar je bilo tlakovano z eno samo veliko nerodnostjo. Ljubo je bil dober človek, ki ni imel sreče, in včasih se mi je zdelo, da nas je oče peljal k njemu predvsem zato, da bi videli, kako so na svetu tudi bolj žalostni ljudje od nas. Seveda mu ni uspevalo oziroma je bilo ravno obratno; šele tam, pri njem, smo videli, kako zelo žalostni smo vsi skupaj, ker nismo imeli sreče. Vzdevek sirotinja, kar v slovenščini pomeni siromak oziroma revež, mu je skoraj gotovo navesil ravno moj oče, vsaj tako sem slutil, kadar je vztrajno ponavljal, da Ljubo nima nikogar na tem svetu in je zato takšen revež (tudi sicer je bila beseda revež ena najpogostejših slovenskih besed, ki jih je uporabljal, in to skoraj brez tistega širokega e na prvem in drugem zlogu te besede, ki ga je izdajal, tako kot je njegovega prijatelja izdajala kapa), pri čemer je mislil na to, da nima družine; seveda se sam ni imel za reveža, vsaj ne takšnega, kot je bil Ljubo. Kaj sva si o vsem tem mislila z mamo, ga seveda ni prav nič brigalo. Njegov ponos je bil vedno pred nerodnostjo, zato je bil bolj ali manj slep. Kako zelo dobro poznam ta ponos, ki me tolikokrat izda.

In kaj je storil moj nerodni oče, ko smo neke nedelje spet enkrat obiskali edinega prijatelja? Ko je Ljubo sirotinja nič hudega sluteč sedel tam za svojo težko pesniško mizo, za katero je tudi sicer jedel, pil, razmišljal in počel bog si ga vedi kaj še. Ravno je nekaj razlagal o svojih sorodnikih tam nekje v Bosni, ko se je nenadoma privzdignil moj oče, ki mu tisti dan ni šlo najbolje, in ubogemu Ljubu sirotinji z glave potegnil pleteno kapo, najbrž edini spomin na rodno grudo. Ljubo se je instinktivno prijel za glavo, kot bi hotel preprečiti, da bi videli tisto, kar je leta in leta tako vztrajno skrival pred vsemi nami. Najprej sem mislil, da je bila pleša, ki je tako nesramno razgalila našega prijatelja. Pa seveda ni bilo tako.

> Ljubo je bil dober človek, ki ni imel sreče, in včasih se mi je zdelo, da nas je oče peljal k njemu predvsem zato, da bi videli, kako so na svetu tudi bolj žalostni ljudje od nas. Seveda mu ni uspevalo oziroma je bilo ravno obratno; šele tam, pri njem, smo videli, kako zelo žalostni smo vsi skupaj, ker nismo imeli sreče.

Bil je sram in ne pleša, kot sem še dolgo mislil, sram, ki ga je skrival kot svoj največji zaklad. Zunaj je bil vroč julijski dan in očetu se je zazdelo, da mora priti poletje tudi v sicer hladno izbo. *»Skidaj tu kapu, vidiš, da je vruče,«* je osorno, z nasmeškom, ki ni bil zloben, dejal oče, ki je po pobalinsko skrival kapo za hrbtom, da je Ljubo slučajno ne bi vzel nazaj in si jo ponovno poveznil na glavo. Še danes ne vem, ali ni kape morda celo odnesel domov. Vsekakor je mislil, da mu pomaga, čeprav smo vsi vedeli, da ni tako. V resnici je storil ravno nasprotno. O tem govorim. O tej želji, naklepu brez premisleka, o prehitevanju samega sebe. Brez vsakega zavedanja konsekvenc, kajpada, posledic zase in svoje najbližje.

Ljubo sirotinja je tistega dne res postal sirota, z njim pa smo ostali sirote tudi mi; izgubili smo namreč edinega prijatelja, ker Ljubo ni nikoli pozabil, kaj mu je storil moj oče, moj nerodni oče, ki je želel samo dobro; tako vsaj je mislil, medtem ko smo vsi ostali vedeli, da temu seveda ni tako. Zato naju je bilo z mamo sram še za Ljuba sirotinjo, ki je skrival glavo ravno pred takšnimi nerodnimi ljudmi. Še zdaj, ko to pišem, mi je nerodno, čeprav se tako zelo trudim, da ne bi bil neroden. In ravno ta trud me izdaja, tako kot je Ljuba izdajala kapa, trud, zaradi katerega smo vsi skupaj včasih tako nerodni v svoji vnemi.

### Poletno raziskovanje globin: LUČONOSI GREBENOREPEC

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/poletno-raziskovanje-globin-luconosi-grebenorepec

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Poletje ni le čas svetlobe, vročine in dolgih dni, ampak tudi čas potopov: v morje, v domišljijo, v neznane svetove in v zgodbe, ki nas odnesejo nekoliko globlje.

Lučonosi grebenorepec je redka globokomorska žival, ki živi med temnimi podvodnimi grebeni in razpokami oceanskega dna. Njegovo telo je prekrito z drobnimi oklepnimi izrastki, ki ga varujejo pred plenilci, ob robovih pa ima tanke plavuti, podobne razcefranim listom morskih alg. Najbolj prepoznavno je njegovo veliko svetleče oko, s katerim v popolni temi zaznava najmanjše premike v vodi. Kadar lovi, se skoraj negibno zasidra z zavitim repom in z nežnim modrikastim sijem privablja drobne rake.

### KLEOPATRA: NOVI SVET - 2. odlomek iz knjige

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kleopatra-novi-svet-2-odlomek-iz-knjige

_Avtor: Vesna Milek_

Odlomek iz knjige Kleopatra: Novi svet Vesne Milek.

## Postala sem ujetnica v lastni palači 

Postala sem ujetnica v lastni palači. Spet. Dovolili so mi, da sem bivala v svojih prostorih, da sem lahko obdržala najožje spremstvo, Karmion, Iro, Olimposa in Mardiana. Dovolili so mi vse, razen tega, da si vzamem življenje. Zavračala sem hrano. 

Zdaj, ko to pišem in ko ga ni več, ne morem doumeti, da so me moje strupene misli prehitele. 

Nisem vedela, da me je ljubil bolj, kot sem mislila, da me je. In tudi jaz, tudi jaz nisem vedela, da ga ljubim bolj, kot sem mislila, da ga. 

Vem, da je razumel, vem, da se zdaj smehlja in čaka, da se mu bom kmalu pridružila. 

Poklicala sem Mardiana. 

Ležala sem na kavču, upadla in obnemogla, z neurejenimi lasmi. Z zadnjimi močmi sem se med blazinami poskušala namestiti v sedeči položaj. Priskočil je, da bi mi pomagal, a sem ga ustavila. 

Rimskim stražarjem sem dala znak, naj naju pustijo sama. Najina grščina je postala zatočišče za tuja ušesa. 

Kleopatra, je rekel nežno, ko se je usedel ob moji postelji. Kleo. Saj ti lahko zdaj rečem Kleo? se je nasmehnil. 

Lahko mi rečeš, karkoli si želiš. Vedno si me klical tako, kot si hotel. V mojih prsih se je odluščilo nekaj, kar je spominjalo na otroški jok, na bolečino izgube, na zapuščenost. To nekaj je preplavilo vse moje telo. 

Kaj bova naredila, Mardian? sem rekla. 

Kaj bova naredila? je ponovil. Dobro vprašanje, kraljica. Komaj zaznaven nasmešek je stekel čez njegov žalostni, upadli obraz. 

Dejstvo je, da te bolj potrebujem živega kot mrtvega, sem mu rekla in ga pogledala strmo v mandljaste oči. Videla sem, kako je vztrepetal, kot da bi vedel, da tega, kar prihaja, ne bo mogoče prenesti. 

Potrebujem te, da shraniš moje zapise, moje dnevnike, vse moje dokumente. Če bodo prišli v roke njim, jih bodo uničili, tako kot bodo uničili vse druge dokaze, da sem kdaj živela. 

Komaj zaznavno je sklonil glavo v znak, da je razumel. 

Potrebujem te, da morda ... da ti morda uspe, da sem od zunaj pošlješ novice, pa če bodo še tako strašne. Si me razumel? 

Ne bom odšel. Ostal bom tukaj z vami, kraljica. Ostal bom s tabo, je ponovil. 

Me nisi slišal? Nisem bila dovolj jasna? Ne potrebujem te tukaj, sem rekla hladno. Nič mi ne koristiš tukaj. 

Pogledal me je z otožnim pogledom psa. 

Ne glej me tako. Odidi. Odidi. 

Kam naj grem brez tebe? 

> Brez tebe je rekel na poseben način, tako kot takrat, ko je bil moj učitelj in jaz njegova pametna punčka, sem pomislila in grlo se mi je zadrgnilo od čustev.

Kakšen smisel bi imelo moje življenje? 

Ne bodi zdaj spet kot stara teta, Mardian. Vedno si znal najti smisel v še tako nesmiselnih stvareh. Zato mi ne otežuj stvari, dragi. Pomagala ti bom. A moraš oditi. Mar ne razumeš, da je to izraz moje največje ljubezni? Pojdi. Prebegni, predaj se v zameno za podatke o meni. In laži. Laži, da veš nekaj, česar ne veš. Iznajdljiv si, dovolj si iznajdljiv. 

Ne. Ne, je ponovil. 

Nimaš izbire, sem rekla. Nočem te več tukaj. To je ukaz. Dajem ti svobodo. Ti boš vedel, kaj narediti z vsem tem. 

Zmajeval je z glavo, zibal se je s celim telesom, tako da sem se bala, da se bo zrušil na kavč, kot bi celo njegovo telo zavračalo možnost, da si lahko kupi novo življenje. Moj vdani evnuh. Moj posmehljivi, cinični, duhoviti evnuh, ki sem mu pripisovala vse mogoče stvari, ki jih pripisujemo evnuhom. Izkazal se je kot najzvestejši moški v mojem življenju. Nikoli nisem bolj začutila, kako me je v resnici ljubil, kot v tem trenutku. 

Obljubi mi, sem rekla in iztegnila svojo roko. Ujel jo je med svoje mehke negovane dlani in jo poljubil. 

Bom razmislil, Kleo, je rekel. A ne obljubim. Še enkrat me je pobožal po roki in jo odložil poleg mojega telesa, roka ni pripadala telesu, moje telo ni več pripadalo moji duši. Oddrsal je iz sobe in se na vratih še enkrat ozrl. Vedela sem, da je to najino zadnje srečanje. 

Zastrmela sem se v stropne poslikave mojih soban z boginjo Nut, ki se razteza čez nebesni svod, jaz sem si jih zamislila, in zdaj so, z vsemi egipčanskimi simboli in bogovi, delovale nekako tuje. Kam grem? V katero podzemlje bom zdaj vstopila? Bo egipčansko ali grško, se onostranstvo sploh lahko deli? To bom morala spoznati zelo kmalu. Odločeno je. 

Antonij, tukaj ni ničesar več za naju. 

Si nisi tega želela? Mar si nisi na tihem tega želela? Mar nisi na tihem premlevala možnosti: ali Antonij ali Egipt? Mar nisi naredila tako, kot je on naredil takrat, ko je izbral premirje in njegovo sestro Oktavijo v zameno za položaj? 

A, ne, ne, ob smrtni uri se ne morem več pretvarjati. Kot sem napisala: Preden grem, hočem povedati resnico, kot jo sploh lahko doumem v tem svetu prividov, lažnih resnic. 

Resnica je takšna: Antonij me je takrat zapustil, ni me žrtvoval. Morda sem v svojem obupu takrat mislila, da me je, a to ni isto. 

Jaz sem ga. Žrtvovala sem ga. Večkrat. 

Ne, mar se ni izneveril mojemu zaupanju? Mar ni podlegel svojim demonom, namesto da bi jih uporabil za vojaške strategije? 

V meni se prerekata dve ženski, obe sta čedalje glasnejši in ne vem, kako naj med vsemi temi glasovi slišim tistega, ki je pravi. Ena je tista, ki je brala Platona in z njim Sokrata, polna je prebranih mističnih besedil, je poznavalka misterijev. Druga je pošast, kakršni so bili njeni predniki, pošast, ki ve, da mora žrtvovati vse, če želi ohraniti deželo. Tako so me imenovali v Rimu: pošast. Prav imajo. 

Sem zato, ker poskušam preživeti, pošast? Ne vem več. Misli me bodo razcefrale. 

Morda sem mislila, da imam načrt, a ko sem ob njegovi smrti zrla v njegove oči, vdane, brez obtoževanja, mi je spodneslo pod nogami vse, kar sem mislila, da je. 

Ne, ne smem se obtoževati. Ne morem prevzeti nase krivde za njegovo pijančevanje, za njegovo nezmernost, za njegovo naivnost, njegovo neodločnost v najbolj pomembnih trenutkih ... Vse to mu je zameglilo presojo v odločilnih situacijah. On je tisti, ki je vojskovodja, in v najbolj ključnem dogajanju se ni znal odločati tako, kot se je znal očitno tolikokrat pred tem. Podlegel je svojim strahovom, dvomom, nasvetom svojih generalov, ki niso razumeli novih zakonitosti bojevanja. 

Nisem jaz tista. 

A v resnici je vseeno. 

Ničesar ni mogoče spremeniti. Antonij je tam. Upam, da me čaka. Strah me je iti sama tja, vedeti moram, da me nekdo pričakuje. Morda me čaka Cezar. Morda se ne smehlja, ampak me gleda, tako kot me je gledal na najini plovbi po Nilu, in mi govori: Žal mi je, ljubezen. Imela si prav. Pridi k meni, pridi in si končno spočij. 

Vem, da si se morala zgodaj naučiti, kako preživeti, ampak pravila Rima so drugačna od pravil Ptolemajcev, mi je rekel Cezar na enem od njegovih zadnjih obiskov na Janikulu. 

Zakaj sem si tako zapomnila te besede? 

Pravila Ptolemajcev. So bila kakšna pravila? Razmišljam zdaj, ko je kocka padla. Kakšno možnost sem imela proti svojim prednikom, njihova kri teče po mojih žilah, njihove krutosti prehajajo vame, njihovi mračni vzorci se kot prekletstvo ponavljajo iz roda v rod. Trudila sem se, da bi jim pobegnila. A sem ravnala enako kot po strašnem programu nekega drugega veličastnejšega uma in vmes mislila, da imam svobodno voljo. 

Resnično svoboden je tisti, ki zna obvladati samega sebe. Morda sem narobe razumela Pitagoro. Morda sem narobe razumela vse misli velikih. Kot dedinja stoikov sem obvladala vsak nasmeh, vsak pogled, vsak gib telesa, nisem pa obvladala te strašne stvari. Ubijala sem tako, kot so ubijali pred mano. Da bi se rešila? Da bi preživela? Bilo je vprašanje: Ali jaz, in z mano Egipt, ali oni. Vedno, v vsakem trenutku sem se odločala za Egipt, za skupnost, to je moje edino opravičilo. 

> Sem ravnala prav? Je to zdaj, ko zaprta v lastni palači čakam na smrt, kazen za moje odločitve?

Koliko več ljudi te dežele bi izgubilo življenje, če bi vladala Berenika? Ali Arsinoja? Sem bila najboljša med vsemi slabimi možnostmi? 

V moji glavi se nizajo podobe. Kakšno možnost sem v resnici imela z zastrupljeno krvjo? In to jaz, ki so me učili, kako se premikati po številnih resničnostih. Kako izbrati tisto resničnost, v kateri se bom izrazila v svoji najpopolnejši obliki, v kateri bom izpolnila svoj namen tukaj? 

Je to tisto, kar sem izbrala? Tako kratko? Tako veliko, skoraj vse, kar bom zdaj izgubila. Ne morem se sprijazniti s tem, da je Gaj Oktavij boljša izbira za svet, kot bi bila združitev Vzhoda in Zahoda, o kateri sem sanjala. 

Pojejte vsaj kaj sadja, me zdrami Karmionin glas. 

Ne, ničesar ne bom pojedla, nič, kar je od tega sveta, me ne zanima več. 

V Karmioninih očeh vidim grozo in strah. Ne vem, ali spim ali sanjam. Pravijo, da je Oktavij ugodil moji prošnji za Antonijev pokop, pravijo, da balzamirajo njegovo truplo. 

Ira in Karmion sta se sprijaznili. Njuna usoda bo takšna kot moja. Morda jima je celo lažje. Njima ni treba sprejeti odločitve, jaz jo moram. 

Borila se bom, ne bojta se, sem rekla, ko smo vse tri sedele za večerjo. Čudna večerja je bila to, večerja treh žensk, ki še pred nekaj meseci ne bi nikoli sedele same za isto mizo. Jaz nisem jedla. Opazovala sem ju, kot skozi kopreno, kot bi obe videla prvič. 

Poskrbela bom, da bosta lahko zbežali iz tega mesta. 

Dala vama bom dovolj, da si lahko kjerkoli ustvarita novo življenje. Izpogojevala si bom, da vaju pusti oditi. 

Nikamor ne greva. Skupaj bomo odšle, vse tri, je rekla Karmion odločno in pogledala Iro, ki je pokimala. 

Zame ni drugega življenja kot to ob vas ... je rekla Ira, nato so jo premagale solze. Vsi drugi, ki sem jih ljubila, so odšli na drugo stran. 

Hudo mi je samo za malega Aleksandra in Filadelfa, je izbruhnila in ponovno jo je stresel krčevit jok. 

Zapusti naju, Ira, je hladno rekla Karmion. Oprostite, je rekla Ira in se opotekla stran. 

Vrni se, sem rekla. Že dolgo nam ni treba več igrati. 

Odprla sem šampanjec. Zlato radgonsko penino, kupljeno na črpalki, nekje med Piranom in Koprom, naj bo v stilu male Slovenije, naj bo v barvi zlata. Praznujem. Sama. Steklenico držim med koleni, z eno roko odpiram šampanjec, vedno me je strah poka. Praznujem, da sem preživela, praznujem, da se manjkajoči liter in pol krvi v mojem telesu tako hitro obnavlja. Moja lica so rožnata, moje oči sijejo, bolečina v moji levi roki ni iz tega sveta, a me pripenja na Zemljo in me spominja, da živim. 

Opazujem to svojo levo roko, ki se bo spremenila v krempelj, pravijo. Claw hand. Deformacija roke zaradi poškodbe ulnarnega živca. Roka skozi steklo. Kot v Iztrebljevalcu Ridleya Scotta. Daryl Hannah, Amazonka, replikantka, ki v enem samem skoku prileti skozi steklo. Kri in razbiti drobci stekla. Prizor lepote in apokalipse. Tisoče koščkov stekla, poškropljenih s krvjo. 

Ležim v mlaki krvi, stene so pošpricane s krvjo. Nad mano se sklanja obraz mojega sina, poškropljen s krvjo. 

Leva roka, ki bi morala sprejemati, se je raje poškodovala. Desna še vedno lahko piše, pomiva, se rokuje. Dajem, dokler se ne bom posušila. 

Karantena. Tretjič. Moj sin, ki v teh časih senc, strahov in tesnobe potrebuje eksorcista, tako kot njegova mati, je našel kanal, da lahko izrazi tesnobo. 

Tvoja mama s šampanjcem v secesijskih kozarcih – nora dvajseta in trideseta leta, ki jo tako privlačijo, tvojo mamo –, kupljenih spodaj v Salonu pri Jožetu Murkoviču, v drugi sobi navija Bella Ciao. Kakšen smisel ima piti šampanjec, če ne iz teh kozarcev? Narejeni so po obliki prsi Lee Miller, muze surrealistov, ki je postala najboljša fotografinja svoje generacije. Njene reportaže iz Auschwitza so mojstrovina groze, gledam jo v kadi Adolfa Hitlerja na razstavi v Benetkah. Gledam njene fotografije, ko je pila, da bi utopila grozo, ki se je zažrla vanjo. 

Kaj bi napisala in posnela zdaj, če bi s svojim fotoaparatom prišla v Gazo? Zdaj ne bi prišla v Gazo. Nihče ne more priti v Gazo. Ne potrebujemo več fotografij pogumnih žensk. Posnetki nasilja, mučenja zapornikov preplavljajo splet. Delajo se, da jih ne vidijo. Delajo se, kot da jih ne vidimo mi. 

O partigiano, porta mi via, bella ciao, bella ciao, bella ciao, ciao, ciao. 

Casa de papel. Hiša iz papirja. Hiša iz kart. Hiša pretvar. Dom. 

Egipt je daleč. Aleksandrija še dlje.

### Ko pridem ven in ostanem ujet

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/ko-pridem-ven-in-ostanem-ujet

_Avtor: Linn Julian Koletnik_

Recenzija filma Ko pridem ven Metoda Pevca.

Dokumentarni film *Ko pridem ven* ponuja kompleksen in pretresljiv vpogled v življenja posameznikov, ki navigirajo skozi temačnost kazenskega sistema in lastnih travm. Vendar pa filmsko platno v primeru mojega ogleda ni bilo edino prizorišče; ključni element celotne izkušnje in recepcije filma je postal večinski del občinstva, ki je z nepredvidenimi reakcijami razgalil globlje družbene patologije.

Bolj ali manj vsi protagonisti filma izhajajo iz podobnega, izrazito deprivilegiranega okolja, ki ga zaznamujejo medgeneracijski cikli nasilja v družinskih krogih, revščina, zanemarjanje in represivna vzgoja. Med njihovimi pripovedovanji postane očitno, da so ti posamezniki popolnoma ponotranjili patriarhalne vzorce obnašanja in razmišljanja. Potlačitev čustev ter izražanje prek dominacije sta edini orodji, ki so ju poznali za preživetje v okolju, ki jim ni ponudilo alternative. Najbolj tragičen vidik njihovih pripovedi je popolna nezmožnost sistemske refleksije. Protagonisti niso le prevzeli odgovornosti za svoja specifična kazniva dejanja, kar je nujno za osebno rehabilitacijo, temveč so krivdo za večino dogodkov, ki so se jim v življenju zgodili, pripisali sebi. Čeprav je iz njihovih življenjskih zgodb kristalno jasno, da so ujeti v cikle nasilja in sistemske neenakosti, družbenega konteksta ne vidijo. Ta izrazito neoliberalna in individualistična miselnost – ideja, da je vsak sam popolnoma kovač svoje sreče ali nesreče, ne glede na začetne pogoje – zapornike oropa možnosti, da bi razumeli širše vzroke za svoj položaj.

> Bolj ali manj vsi protagonisti filma izhajajo iz podobnega, izrazito deprivilegiranega okolja, ki ga zaznamujejo medgeneracijski cikli nasilja v družinskih krogih, revščina, zanemarjanje in represivna vzgoja.

Kljub prebujanju sočutja pa filmu skozi osebne zgodbe protagonistov nenamerno? manjka globlja sistemska kritika institucije zaporov in družbeno-političnega aparata. Ker se režija osredotoča predvsem na posameznike, nasilje in zapor delujeta kot samoumevna končna postaja za problematične posameznike, namesto da bi film problematiziral državni aparat in individualizem, ki te pogoje sploh soustvarjata.

Najnovejši in hkrati najbolj nelagoden sloj celotne filmske izkušnje pa je postalo občinstvo v dvorani. Večina gledalk\_cev se je prelevila v nepričakovane akterke\_je, ki so s svojim nenehnim smehom skozi celoten film ustvarile\_i sprevrženo vzdušje, primerno cenenim hollywoodskim romantičnim komedijam. Ta smeh je deloval kot grob obrambni mehanizem, s katerim je večinski del občinstva radikalno razvrednotil in zanikal ranljivost protagonistov. Namesto empatije do težkih življenjskih preizkušenj je dvorana resnične človeške travme raje konzumirala kot lahkotno bizarnost in zabavo.

S takšnim odzivom je prevladujoč del občinstva nezavedno potrdil in podaljšal prav tisto individualiziranost problemov, ki jo je nastavil že avtor filma. Ko se človek v dvorani smeji zaporniku, ga ne vidi kot žrtev sistemskega nasilja, temveč kot osamljen, nenavaden eksces. Večina občinstva je tako odpovedala pri iskanju sistemske komponente; namesto da bi skozi smeh prepoznali lasten privilegij in se vprašale\_i, kateri družbeni mehanizmi so te ljudi izpostavili skrajnemu tveganju, so njihove usode zvedle\_i na raven osebnih napak in karikatur. Smeh v dvorani je tako postal neposreden dokaz, kako globoko je družba ponotranjila neoliberalno logiko: kdor je v zaporu, si je za to kriv sam, njegova stiska pa ni družbeni problem, ampak material za posmeh.

Ob koncu filma se tako zastavlja ključno vprašanje, ki so ga skozi zgodbo tematizirali tudi protagonisti: kaj je normalno? Zanje in za splošno družbo kriminal ter eksplicitno nasilje uradno nista sprejemljiva in sta označena kot anomalija. Vendar pa film pod površjem razkriva veliko globljo, sistemsko perverznost. Pravi problem namreč ni zgolj v tem, da so liki bili nasilni sami po sebi, temveč v njihovem rigidnem varovanju hegemone družbene norme.

V tem se skriva osrednja tragika, ki jo film in z njim večina občinstva, ki je bila z mano ta majski petkov večer v Kosovelovi dvorani, spregleda. Protagonisti so do vsega, kar odstopa od vladajočega reda, pripravljeni nastopiti skrajno odklonsko in agresivno, prepričani, da s tem branijo ideologijo normalnosti. Pri tem pa niti liki sami niti naracija filma ne pokažejo refleksije ali zavedanja o uničujočem paradoksu: prav ta isti rigidni družbeni cikel, ta slepa agresija do vsega drugačnega in nenehno reproduciranje toksičnih vzorcev, je mehanizem, ki jih je vodil v zapor. Zapor v tem smislu ni le fizična kazen za njihova dejanja, ampak neizogibna končna postaja družbenega kroga, ki ga sami nasilno vzdržujejo, ne da bi se sploh zavedali, da so njegove prve žrtve prav oni sami.

*Ko pridem ven*

*Režija: Metod Pevec*

*Scenarij: Metod Pevec, Olga Michalik, Vladimir Milošević*

*Celovečerni dokumentarni film / 106′ 11”*

### Poletno raziskovanje globin: SIPORAK

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/poletno-raziskovanje-globin-siporak

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Poletje ni le čas svetlobe, vročine in dolgih dni, ampak tudi čas potopov: v morje, v domišljijo, v neznane svetove in v zgodbe, ki nas odnesejo nekoliko globlje.

Siporak (Sepiocarcinus mirabilis) je redka globokomorska žival, ki združuje mehko, valovito telo sipe in oklepasto odločnost raka. Njegovo progasto telo se v modrikasti svetlobi morja skoraj zlije s peščenim dnom, iz telesa pa izraščajo velike, kleščaste okončine, s katerimi se brani in išče hrano. Živi v hladnih, temnejših plasteh morja, kjer se čez dan skriva med razpokami in podvodnimi sipinami, ponoči pa počasi drsi nad dnom. Hrani se z majhnimi ribami, rakci in ostanki, ki jih morski tokovi prinesejo iz višjih plasti. Čeprav je videti nevaren, je siporak predvsem potrpežljiv opazovalec: spreminja barvo, zakopava se v pesek in čaka, da se morje okoli njega umiri. Je žival poletne domišljije, bitje iz globin, ki nas spomni, da tudi tam, kamor ne seže sonce, lahko nastajajo najbolj nenavadne zgodbe. Legenda pravi, da se siporak pokaže le v najtoplejših poletnih nočeh, ko se morsko dno za hip zasveti, kot bi nekdo pod gladino prižgal modro luč.

### Letna opeka Lee Aymard: Pismo zaveznicam_kom

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/letna-opeka-lee-aymard-pismo-zaveznicamkom

_Avtor: Lea Aymard_

Tako sem si predstavljala, da se bodo konzervativni ljudje odzvali na mojo tranzicijo. Predstavljala sem si, da so lahko samo nasilni fašisti grožnja za LGBTIQ+ osebe.

Blizu Ljubljane, natančneje v tretjem nadstropju socialističnega bloka, v stanovanju, ki ga je Jože podedoval od svoje pokojne tete, živijo pravi Slovenci. Jože in njegova žena Vita gledata televizijo, medtem se otroci igrajo na računalniku. Jože je brez službe že štiri leta. Bil je gradbenik, ampak po Covidu je izgubil službo. Pri 57-ih težko najde nov poklic. Težko živijo in še težje bo za njihove otroke.

-*»Žejen sem.«*
-*»Boš pivo?«*
-*»Če bo toplo kot včeraj, ni šans.«*
-*»Oprosti, pozabila sem ga dati v hladilnik, ko sem prišla iz trgovine.«*
-*»Utihni s svojimi izgovori.«*
Vita izgine v kuhinjo. Na televiziji se vrti dnevnik. Poročajo o paradi ponosa v Ljubljani. Jože vidi intervju s čudakinjo, ki ima modre lase.
Novinarka: *»Zakaj menite, da je parada ponosa še potrebna v 2026?«*
LGBT aktivist: *»Ker je parada ponosa upor. *Pride *je nastal z uporom *queer*, večinoma nebelih oseb proti policijskemu nasilju v lokalu Stonewall.«*
Jože postane rdeč v obraz; še bolj rdeč, kot je ponavadi zaradi dnevnega konzumiranja alkohola, kar je objektivno zelo rdeč.
Jože: *»Pizda jim materna!«*
Vita prihaja iz kuhinje s pivom in ga da Jožetu.
Vita: *»Marija! Kaj to gledaš?«*
Jože: *»Jutri bo spet karneval v Ljubljani.«*
Vita: »Ne razumem, zakaj se morajo tako izpostavljati.«
Televizija: … Nasilje do LGBTIQ+ skupnosti danes kaže, da se stvari niso toliko spremenile …
Jože: *»Kakšno nasilje? Pa sej vemo, da se pedrov pač ne tepe več! Žal. Dobrih starih časov ni več.«*
Vita: *»Pa kaj govorijo o črncih?«*
Jože: *»Pojma nimajo. Itak v Sloveniji ni rasizma, ker ni črncev.«*
Vita: *»Pa kaj je to LBGTIQ? Vsako leto si izmislijo novo črko.«*
Jože: *»Lej, kako izgleda ta čudakinja! Kako pa bo našla normalnega moža s takim izgledom?« *Vita: *»Jože …«*
Jože: *»Kaj?«*
Vita: *»Si prepričan, da je to sploh ženska?«*
Jože: *»Kako to misliš?«*

Vita: *»To je v resnici moški!«*
Jože: *»Kaj, misliš, da ima ta stvar kurac?«*
Vita: *»Če ti pravim! Prej je rekel, da je naredil trans … Kaj je že? Transakcijo!«*
Jože: *»Pizda jim materna! Jaz bi to vse pobil.«*

> Tako sem si predstavljala, da se bodo konzervativni ljudje odzvali na mojo tranzicijo. Predstavljala sem si, da so lahko samo nasilni fašisti grožnja za LGBTIQ+ osebe.

Verjela sem, da je družba *»odprta«*, ker toliko ljudi govori, da so *»odprti«*. Nisem si mislila, da me lahko bolj ranijo tisti, ki glasno govorijo, da sprejemajo trans osebe, kot tistih par primerov Jožetov in Vit. Tako sem mislila. Potem sem šla v tranzicijo. Ki je prinesla vsak dan novo sranje. Z vsemi. Z vsemi, za katere sem mislila, da so moji ljudje.

Pa ne zato, ker je folk žleht ali skrajno desničarski. Veliko ran, ki sem jih pridobila v času tranzicije, sploh ko sem bila brez dokumentov, so bile posledica interakcij s tako imenovanimi *»odprtimi«* osebami: bivša žena, bivši prijatelji, starši ali popolni tujci, ki so mislili dobro. A zgolj misliti dobro, brez znanja in poslušanja tega, kar oseba potrebuje, ni dovolj.

Ugotovila sem, da ne rabim odprtih ljudi z dobrimi nameni. Ne rabim ljudi, ki hkrati mislijo, da si LGBT osebe zaslužijo človekove pravice, ampak zavračajo *»ekstremne primere«* in verjamejo v zmernost v vsaki situaciji. Rabim radikalnost. Ne rabim ljudi, ki ostanejo na toplem v vakumu objektivnosti in postavljajo enako distanco pred mano in pred tiste, ki so nasilni do mene. Rabim ljudi, ki mi pomagajo biti varna v družbi. Ne potrebujem gledalk\_cev družbene drame, v kateri pokasiram vedno jaz. Rabim akterke\_je.

Kaj mi bodo zaveznice\_ki z dobronamernimi komentarji: *»Ti si taprava« – kar pomeni, da so nekatere trans ženske nepravilne?« *Ali: *»Tebi se ne vidi, da si trans« *– kot da bi bilo slabo, *»da se vidi«*. Ljubljene *»odprte«* osebe so mi začele svetovati, kako govoriti, se oblačiti, se obnašati. Dobre osebe so obrnile glavo, ko so me maltretirali na pošti ali v službi. Nihče ni hotel\_a slišati sistemskih grozot, ki sem jih doživljala. Minimalizirale so moje travme, da se ne bi počutile krive. Opravičevale so mojo bolečino, da je ne bi občutile. Ostala sem sama v morju tolerantnih in odprtih ljudi. Kapljica olja, ki jo voda zavrača.

> Seveda me boli, kadar me homofobni sosed pozdravi z nevarnim »Kaj je, lezbijka?«. Seveda se zaradi njega ne počutim doma v lastnem domu. Ampak so stvari vsaj jasne. On me ne mara, jaz pa ne njega.

Problemi se začnejo, kadar samooklicani *»zaveznice\_ki«* mislijo dobro in so prepričani, da je to dovolj. Poznam veliko ljudi, ki se opredeljujejo kot zaveznice\_ki, čeprav ne vložijo truda v poslušanje potreb LGBT oseb. Spremeniti lasten način razmišljanja ni enostavno. Izpovedati se kot homofob\_inja, transfob\_inja ali bifob\_inja je nevzdržno. Zato je prikladno govoriti, da podpiramo vsakogar, dokler nam ni treba stopiti v neudoben položaj, spremeniti razmišljanja ali izbrati soočenja, ko je to prav.

Pogosto slišim: *»Bojim se, da je postalo kul biti trans. Mladi so zmedeni, vidijo trans osebe na internetu in se odločajo postati trans.« *Biti trans ni kul. Trans osebe še vedno doživljajo sistemsko in individualno nasilje. Razkritje ima zelo negativne posledice v življenju posameznice\_ka. Nihče pri zdravi pameti se ne bi z danes na jutri identificiral\_a kot trans, ker je to videl\_a na YouTubu. Nevtralni ljudje starejše generacije razumejo starejšo trans osebo, ampak mislijo, da mladi ne vedo, kaj delajo. To je generacijski cikel: minimaliziranje kulture mladih omogoča, da se ne ukvarjamo s kritičnimi spremembami, ki jih prinašajo nove generacije – predvsem na področju spolne identitete in usmerjenosti.

Biti trans ni modna muha. Če se tretjina srednješolcev\_k v Ameriki ne identificira izključno kot moški ali ženska, je to družbeni premik – odziv mladih na patriarhalno in kolonializirano družbe, ki raznolikost sveta vidi kot kaos. Odprti ljudje tolerirajo LGBTIQ+ osebe, hkrati pa ohranjajo sistem, ki njihov obstoj *de facto* razvrednoti vsak dan znova.

> Dokler ostajamo v družbi nevtralnih ljudi, poslušamo o identitetnih politikah in o tem, kako so etikete nevarne.

Kako sporno je, da se nekdo identificira na določen način, ki nam je tuj. Kako ogrožene se počutijo levičarji, ki pridigajo o toleranci, ampak v praksi ne podpirajo ekstremov:
-*»Sej jaz nimam nič proti trans osebam, ampak eni pa res pretiravajo.«*
-*»Sej jaz sem odprt, ampak sedaj gre vse to predaleč.«*

To je značilno za ljudi, ki želijo misliti o sebi kot o tolerantnih, ampak se počutijo ogrožene, ko ugotovijo, da transspolnost ni izjema, ampak morda pravilo v družbi. Sprejmejo lahko eno trans osebo, ne pa razpada binarnega sistema. Odprti ljudje nikoli ne kritizirajo sistema; upravljajo ga, etično gimnastiko pa izvajajo zato, da ohranijo samopodobo zmernih in odprtih ljudi.

Dober primer tega je bilo moje razkritje staršem: rekla sem, da sem ženska. Odgovorili so: *»Nima veze, kaj si, mi te sprejemamo, si naš sin.«* Moji zavezniki so zanikali, da sem ženska, in v isti sapi izjavili, da nimajo težav s tem, da sem trans. Lažje je se soočiti z nasprotniki. Vsaj veš, kje si.

Kot je rekla\_el Stan Mitchell: »*If you call yourself an ally to a group of people and you aren’t getting hit by the stones being thrown at them, then you aren’t standing close enough.*« (Če se imenuješ zaveznik\_ca neke skupnosti in te ne zadenejo kamni, namenjeni njim, ne stojiš dovolj blizu).

Če ne prevprašaš lastnih privilegijev, ne moreš govoriti o sebi kot o zavezniku\_ici.

Parada ponosa je trenutek, ko LGBTIQ+ skupnost opozori na obstoj razmerij moči, sistemsko diskriminacijo in izraža potrebe skupnosti. Mislim, da bi morale vse humaniste\_ke, vsi ljudje, ki verjamejo v ideal enakopravnosti, spoštovanje razlik in kulturni dialog, iz udobja lastnih privilegijev dejansko narediti to, o čemer pridigajo.

Ne rabimo morja ljudi, ki od doma govorijo, da jih parada ne moti. Rabimo cis hetero ljudi na ulici poleg nas, da skupaj zahtevamo trajne spremembe v družbi. Rabimo ljudi, ki prepoznajo nevarnost nasprotnih sil, ne samo za določene manjšine, ampak za celotno demokratično družbo: tudi zase. Biti zaveznik\_ca manjšin ni hvaležno delo, je pa zagotovo delo, ki nima zveze z izjavami o namenih. Kadar skrbimo za druge, skrbimo zase, saj sprejeti druge in skrbeti zanje pomeni sprejeti sebe.

Rabimo zaveznice\_ke ljubiteljev demokratičnega sistema na ulici. Če to ni možno, naj bodo glasni\_e doma. In če tudi tega ne morejo, naj se izobražujejo o manjšinah. Kot bi rekla\_el Cat Kozlowski: »*Put your money where your mouth is.*« (Dokaži z dejanji, kar nakažeš z besedami.)

Če pa je to preveč – ali ste v resnici zaveznik\_ca?

\* Besedilo je nastalo v sodelovanju z Linnom Julianom Koletnikom.

### KLEOPATRA: NOVI SVET - 1. odlomek iz knjige

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kleopatra-novi-svet-1-odlomek-iz-knjige

_Avtor: Vesna Milek_

Dnevni sprehodi so postali nekakšna tiha, neopazna oblika sodobne ritualnosti, posvetna liturgija za utrujene, preobremenjene in digitalno nasičene.

## **Naslednji dan so prišli po naju že zgodaj** 

Naslednji dan so prišli po naju že zgodaj. Orakelj je bil pripravljen, so rekli. Želela sem videti kamnito tablo, na katero so bili vklesani verzi Pindarja, ki so Aleksandra spodbudili, da si je utrl pot do sem. Začni, moja duša, od Zevsa …Skozi vhodni pilon sva z Antonijem vstopila na prostrano dvorišče, obkroženo s stebri, skozi katere je pronicalo jutranje sonce, nato sva nadaljevala v stebriščno dvorano, manjšo kot v naših templjih ob Nilu, a vendar je bilo v tem prostoru nekaj gostega, hipnotičnega. Kadila in dišave so imeli tu še drugačno noto, ki je nisem mogla razbrati. Globlje ko sva stopala v notranjost templja, bolj sem postajala omotična, svet se je ožal in krčil. 

Svečeniški zbor je stal v dveh vrstah, njihova telesa, ovita v bel lan, stopala bosa, da so imela stik z boginjo zemlje. Ognjene bakle so osvetljevale njihove gladko obrite glave, njihove oči, obrobljene s kohlom, so se lesketale. 

Ko se je zaslišal udarec bobna, se je iz teme dvignila procesija: štirje svečeniki so na ramenih nosili barko iz zlata in ebenovine. Na njej je stal zlat kipec Amona, božanstva z ovnovo glavo, posut z dragulji in s cvetjem ter ovit v trakove iz dragocenih tkanin. Eden za drugim so se jim pridružili ostali svečeniki, pomislila sem, da jih je skoraj sto. 

Za njimi so stopala zelo mlada dekleta v deviško belih tunikah, njihovi glasovi so bili zvonki in visoki, mešali so se z mrmranjem in petjem svečenikov, ki so nosili barko sončnega božanstva okrog oltarja, njihovi glasovi so se vzpenjali in padali kot sunki puščavskega vetra, počasi so naju oba zazibali v posebno stanje, čas se je skrčil. Antonij je stal ob meni, njegov pogled je bil resen. 

Barko so položili na stojalo in glavni svečenik je stopil nekaj korakov naprej. Njegove oči so bile črno obrobljene, njegov glas globok in ritmičen. Govoril je v starem jeziku faraonskega Egipta, ki ga je razumelo le nekaj izbrancev. Sama sem prestregla le kakšno besedo. 

> Vprašanja, ki jih smrtniki postavljamo bogovom, so znana, je zamolklo zadonel njegov glas.

Kdo je tisti, ki stoji pred tabo? 

Zaslišala sem zvok sístruma, kovinski, nežen, predirljiv. Kot bi odprl skrivno točko na mojem temenu. 

Prižgali so drugo kadilo – vonj živalske maščobe in dišav je napolnil prostor – in svečenik se je obrnil proti meni. Njegove roke so se dvignile, njegove oči so se zavrtele proti nebu, da so se zableščale samo beločnice. 

Skozi njegovo grlo je spregovoril glas, ki ni spominjal na človeški glas, vibriral je kot gong. 

Rekel je, da sem hči sonca, tako kot tisti, ki je bil tu pred mano. Aleksander Omega, sin Amona-Raja, Zevsov sin. Tako kot on sem izbrana, da vodim svoje ljudstvo. Rekel je, da je moja kri povezana s kraljestvom in da moje ime ne bo pozabljeno, dokler bo v Egiptu tekla voda svete reke Nil. 

Navajena sem bila na posebno stanje v svečeniških obredih, a tu sem občutila nekaj, kar se je polastilo mojega fizičnega telesa, čutila sem močno tresavico, navznoter pa nekaj, čemur bi lahko rekla popolno in čisto zavedanje vsega, vse zaznave so se podeseterile, in hkrati sem bila sama v sebi, trdna in močna. Del mene je vedel, da orakelj govori točno tisto, zaradi česar sva prišla sem: da potrdi najino poslanstvo. Tudi brez oraklja je bilo jasno, da sva se našla, edina, ki lahko postaviva temelje za drugačen svet in se zoperstaviva Rimu. In vendar je obred ganil tudi mojo racionalno plat. S strani sem pogledala Antonija. Strmel je v dogajanje, mehak in odprt. Njegova spodnja ustnica je bila komaj zaznavno odprta, zdelo se mi je, da tudi on drgeta. 

Imel je eno samo vprašanje: Ali je po volji Amona on tisti, ki je poklican, da združi svet v veliki imperij po zgledu tistega, ki je bil tu pred njim, Aleksandra? Ladja z božanstvom je zanihala. Če je zanihala v desno, je to pomenilo *»da«*. V levo* »ne«*. Da. Ne. Da. Čutila sem napetost. Nato se je spet zaslišal glas velikega svečenika. 

Tvoje ime ne bo pozabljeno, je dejal. Usoda je v tvojem značaju, v tvoji življenjski sili, neguj jo in prižigaj ogenj, ki bo razsvetljeval dežele. 

Antonij je stal tam, njegov obraz je imel mehke poteze, videti je bil kot deček. Kako sem ga ljubila v tistem trenutku. Amon-Ra je spregovoril. Obred je bil končan. Svečeniki so vzdignili barko in jo odnesli v notranjost svetišča, sama sem se zazrla skozi ozko odprtino v zidu, ven, v slepeče morje puščave. Jaz sem, ki sem. 

Ko sva se s spremstvom spuščala po stopnicah v najine prostore, je Antonij za hip zastal in me pogledal. Izjemna izkušnja, ljubezen. 

Nasmehnila sem se. Izjemna, sem ponovila tiho. 

Ni samo orakelj, je rekel. In ti to veš. Oba veva, da se bo zgodilo točno tako, kot si želiva, z napovedjo oraklja ali brez njega. 

> Dvomiš v najstarejši orakelj v moji deželi, brezbožnik, sem se hotela pošaliti. Njegov izraz je bil resen. Kako se že podpisuješ na svoje listine: Naj se zgodi. Ginesthoi.

Prijel me je za roko in me po ozkih stopnicah odpeljal v najine prostore. Hodila sem za njim in opazovala njegova močna stegna pod belim hitonom z zlato obrobo. Pomislila sem, kako me vznemirja samozavest, s katero nosi telo, in kako me je danes v resnici še bolj ganilo to, ko sem ga v templju videla v njegovi ranljivosti. 

Zaprl je vrata za nama in odslovil stražo, nato me je položil na divan in se nagnil nadme. Šele ko sem te spoznal, sem zares razumel, o čem govorijo veliki, mi je rekel. Nisem vedel, na kaj mislijo, ko pravijo ljubezen, sreča, mir in radost. Vse to sem spoznal v tvojem objemu. 

Gledala sem ga in se mu hotela posmehniti, da bi razbremenila težo besed; vedela sem, da je dramatičen, da je v svojem bistvu res Dioniz, da zna predvsem lepo govoriti, in vendar so me ganile besede, ganile so me, ker so bile izrečene zares. 

Njegove oči so postale zamegljene in globoke, kot tolmun, v katerega sva se potapljala prejšnji večer. Zdelo se mi je, kot da gledam v svoje oči, takšne, kakršne sem si želela, da bi bile. On mi je dal tisto, kar mi je manjkalo, tisti odtenek zelene, nov, še nepoznan okus užitka. 

Philo se, je mrmral. S‘agapō, agápē mou. Ljubim te, ljubezen moja. 

Njegov jezik je drsel po mojem vratu, se selil kot droben plamen. Najprej je obliznil moje veke, konico nosu, ustnice in se ustavil na prsnih vršičkih. 

Ljubila sva se tako, da me je vodil do skrajnih robov užitka, da sem čutila, kako se v medenici počasi prebuja kača. 

Kriknila sem in on je šepetal, bodi glasna, ljubim te v vseh tvojih obrazih, ljubim te, ko kričiš, ko si glasna, ljubim te, ko šepetaš, ko ječiš, ko jočeš. Ljubim te, ko se smeješ, ljubim tvoj užitek … 

V kriku sem se razparala, zvezde so se spustile na naju, lebdela sva v medprostoru, potne kaplje so z njegovega čela in njegovih ramen padale name, na moj obraz, na moje veke, na moje ustnice. Njegov pot v mojih ustih, njegov jezik v mojih ustih, moja vlažna koža, ki je drsela po njegovi, vse je bilo eno telo. 

Nikoli nisem čutil tako kot zdaj, je šepetal, njegove oči so žarele. 

Ljubim te, kot nisem ljubil še nikoli. 

Glej me, hočem, da me gledaš, slišiš. Gledala sem ga, čeprav bi se najraje skrila. 

Vedela sem, da nikoli nisem in najbrž nikoli ne bom čutila tako kot tisto noč. 

V valovanju najinih teles se je razprla orjaška zvezda, črna zvezda, rdeča zvezda, ki je posrkala vase vse, kar je, in nato izvrgla en sam krik: ljubim te, za vedno, na veke vekov. Ginesthoi. 

Odprla se je svetloba in ko je svetloba premočna, so močne tudi sence. 

Pravi mi, naj se samo zavem, da sem najbolj ljubljena oseba na tem planetu. In to res misli. In jaz mislim, da sanjam. Da se to ne dogaja, ne meni. Jaz nisem Kleopatra. 

Čeprav sem bila ljubljena že prej, najbrž. In sem ljubila. Najbrž. Ljubila sem močno in strastno in predano. A ne tako. Tako ne nikoli. Če je to darilo, ki mi ga je dala ona, je to eno najlepših daril, kar sem jih dobila. 

Poglej me. Poglej me, zašepeta. Gledam v obraz, ki se spreminja v druge obraze, to je najlepši obraz, to je moj obraz; ko gledam v njegove oči in ljubim, pomislim, da prvič v življenju ljubim sebe, takšno, kot se gledam v njegovih očeh. 

Kako pisati o trenutku ekstaze, ko prepoznaš svojo pobeglo dušo, ko se pogledaš v ogledalo in vidiš stvari, ki jih pred tem nikoli nisi? 

Vse je pathos. Brez pathosa ne bi bilo ljubezenskih zgodb. 

V kotu je njegova kitara. Ko jo prime v roke, je najlepši fant in jaz sem dekle na pragu zaljubljenosti, ob morju, njegov glas je drugačen, ko poje. Takrat mi ne pripada, to je njegov užitek, njegov svet.

### Zajtrk: Kako z malim povedati veliko

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/zajtrk-kako-z-malim-povedati-veliko

_Avtor: Filip Klančnik_

Intervju z duom Zajtrk.

*Karizmatični in navihani duo Zajtrk je v začetku preteklega meseca izdal skladbo Sol in z njo odprl novo poglavje svojega glasbenega ustvarjanja. Laura Krajnc na violini in vokalu ter Sven Horvat na kitari skupaj že več let ustvarjata družbenokritične folk-šansone, ki navdihujejo poslušalce vseh starosti. Pogovarjali smo se o novi skladbi, njuni zgodbi in skupnosti, ki ju povezuje, šlo pa je nekako takole …*

**Pred kratkim sta izdala skladbo Sol, a od njenega nastanka je minilo že kar nekaj let. Prva posneta izvedba, ki sem jo zasledil, je bila pred tremi leti, ko ste jo igrali z orkestrom Etno Histeria. Kakšna je zgodba nastanka te skladbe?**

Laura: Tako je. Napisala sva jo leta 2023. Prvič pa sva jo igrala na »open stageu« na začetku priprav in »masterclassov« za turnejo Etno Histeria World Orchestra 2023. Takrat so jo vsi člani orkestra slišali in jo nekako zelo hitro posvojili. Tako je postala del repertoarja za tisto leto. Ker pa se je med glasbeniki tako prijela, smo jo igrali tudi leta 2024 in 2025. Ja, tako se je ta Sol tri leta kotalila in dobila orkestrsko identiteto. Zato je nekako kot fonogram nisva več mogla slišati le v izvedbi dua ali kvarteta. Sklenila sva, da mora takšno obliko obdržati tudi v studijski različici.

Sven: Potem smo jo v studiu posneli s 14 glasbeniki. Povabili smo člane in mentorje orkestra Etno Histeria (Petra Onderuf, Matija Solce, Aleš Zorec, Ajda Blaževič Arko, Ana Blaževič Arko, Toby Kuhn), prijatelje iz Noreie (Ana Novak, Gašper Šinkovec, Anej Ivanuša), Nežo Pavlovič in Gašperja Selkota. Snemali smo v studiu Dejana Lapanje.

**Premiera videospota je bila v grajskih pristavah ob gradu Snežnik, ki je bil tudi znano prizorišče festivala Floating Castle, katerega organizatorja sta. Prav tam, v Loški dolini, pa se je tudi snemal videospot. Je to za vaju pomemben kraj?**

Laura: Ko je režiserka Gaja Naja Rojec do naju pristopila z idejo o veliko nastopajočih, sva s Svenom razmišljala, kje bi lahko toliko ljudi našla in kje bi lahko najbolj skupaj stopili. Bilo je nekako logično, da je to najbolje tam, kjer sva dolga leta spletala prijateljstva in poznanstva, osebna in delovna – pri gradu Snežnik. Tudi večina snemalne ekipe je bila nekako izposojena iz prenosa Float 2 Gaza ob koncu festivala Floating Castle 2025, ki ga je Gaja Naja koordinirala. Tako je cel projekt kolaboracija naju z ekipo Float 2 Gaza, orkestrom Etno Histeria, skupnostjo Plavajoči grad (Floating Castle), lokalno skupnostjo Loška dolina, ki so tudi zvesti pomočniki pri festivalu, kolektivom Fabla, poslušalsko adremo Zajtrka ter seveda najinimi prijatelji in družino ter mnogimi drugimi.

Sven: Ja, povezava vsega tega je, da vsi ti dogodki in festivali, kot so Kavč festival, ki se je odvil pred kratkim, Floating Castle in drugi, temeljijo na neki skupnosti. Zgrajeni so na prostovoljstvu in posledično eni največjih festivalov v Sloveniji, kar se tiče števila zasedb, prizorišč in velikosti obiska. In za ta videospot te skupnosti ni bilo težko spet spraviti skupaj.

Laura: To snemanje je bilo kot organizacija manjšega festivala, saj je bilo vseh ljudi na snemanju skupno okoli 70, skupaj z glasbeniki in vsemi sodelujočimi v projektu pa 100. Večina vseh, ki so pomagali na festivalih, je pomagala tudi tu. Tako da skupnost tukaj ni bila le za videz ali vsebino videospota, temveč je bila temelj in način izvedbe snemanja. Ko je Gaja Naja Rojec prišla do naju s tako velikim projektom, sva se ustrašila, da je to večje od naju, a se je izkazalo, da ko stopiš skupaj, to ni nič neizvedljivega.

**Kakšno zgodbo nosi ta množičnost?**

Laura: Skladba govori o tem, kako je, ko človek skozi življenje sam nosi težka bremena. Skozi močne, skoraj arhaične podobe razkriva trpljenje, krivdo in notranjega človeka, ki se sprašuje, ali bo sploh še kdaj našel pot domov. Pri tem pomen doma ne cilja zgolj na nepremičnino, temveč predvsem na občutek pripadnosti, na ljudi in stvari, ki so nam drage, ter zaupanje vase in v sočloveka. Videospot tej osamljenosti človeka postavlja protiutež: podobo prepletenosti, solidarnosti in skupne moči. Sporoča, da bremena, ki jih nosimo skupaj, niso le lažja, temveč nas kot ljudi in kot družbo krepijo. Teža, ki jo kolektivno delimo, postane simbol moči.

Projekt je nastal z mislijo na vse, ki nosijo bremena manjšin, in na tiste, ki so zaradi svoje geografske ali družbene danosti postavljeni na rob. Nastal je iz potrebe po skupnosti in po svetu, ki nikogar ne pusti pasti. V sistemu, ki ga hranijo vojne in genocidi, ki temelji na izkoriščanju, vrednost življenja enači le z ekonomsko rastjo ter nas kot družbo sili v tekmovalnost in individualizem, nas ta projekt nagovarja s preprosto resnico: sami smo ranljivi, skupaj pa močni. Videospot je klic k solidarnosti in nas opominja na našo skupno človečnost. Svet lahko premikamo le skupaj.

**Kakšna pa je vajina skupnost? Kakšen je krog vajinih poslušalcev in kakšen odnos imata z njimi?**

Laura: Pred kakšnim letom ali dvema sem na odru imela dokaj ganljivo izkušnjo. Pogledala sem publiko in se zavedala, da imam res rada te ljudi. Ti poslušalci so moji prijatelji ali pa imam občutek, da bi to lahko postali, so dobri in lepi ljudje, ki mi pomenijo ogromno. Z užitkom mi je zmeraj znova z njimi deliti svoje kreativne procese. Menim, da je ustvarjalcem, kot sva midva, najbolj pomembno, kako dragocena jim je njihova publika. Pomembno mi je, da čutim naklonjenost do ljudi, ki naju spremljajo in poslušajo. Največje darilo ustvarjalcu je, da te spremljajo ljudje, ki se tebi zdijo dobri.

Dragoceno se mi zdi tudi, da najina glasba doseže zelo široko publiko, od upokojencev do najstnikov in družin. Tudi veliko otrok je najinih zvestih poslušalcev. To vidim kot velik dosežek.

**Kakšna pa je skupnost, ki jo gradijo ti festivali in dogodki? Kaj je značilno zanjo, kaj jo povezuje?**

Sven: Predvsem so to ljudje, ki jih združuje uživanje ob etno oziroma folk ali ljudski glasbi iz vsega sveta. In ker je nekako okoli sveta prišla beseda, da se to dogaja pri nas, se vsako leto tu zbere ogromno glasbenikov od skoraj povsod. To so glasbeni nomadi, ta niša glasbe pa jih povezuje.

Laura: Mislim, da je neka značilnost festivala Floating Castle predvsem gverilskost in preplet najrazličnejših tako umetniških kot družbenokritičnih vsebin. Festival ni le skupek koncertov in predstav, ampak je nekako celostna umetnina povezav ustvarjalcev, preplet različnih medijev in performativa. Zdi se mi, da vsa ta skupnost čuti skupne vrednote dobrega. Platforma, ki povezuje nove, tako delovne kot prijateljske naveze, kot nek odprt algoritem, ki na eni točki sam začne rasti in se razvijati brez našega vpliva in nadzora.

**Besedila, ki jih pišeš ti, Laura, so pravljična, pripovedna, tudi hudomušna in mitska. Kakšna je atmosfera, ki jo želita ustvariti? Kako besedila skupaj z instrumentalno podlago ustvarjajo vajino značilno glasbeno podobo?**

Laura: Ja, za naju pravijo, da sva folk-šanson, kar se mi zdi dober opis, saj šanson temelji na pripovednosti. Najina glasba izraža zanimanje za osebo in človeka na ravni anekdot in zgodb iz preprostega življenja, zmešanega z mitologijo in ljudskostjo. Oba sva tudi ljubitelja gledališča in pravljic, tako da se vse to združi v družbenokritični folk-šansonski kabaret. Seveda je to okviren opis, saj se najina glasba ne drži pravil žanrske zvočnosti. Vedno poskušava žanre povezovati in jim dodajati najine elemente.

Sven: Pri ustvarjanju skladb pa pravzaprav ni pravila. Včasih nastane najprej besedilo, potem glasba, včasih obratno. Včasih je najprej tema ali stavek, iz katerega se razvije celotna skladba. Zmeraj pa se nekako nagibava k temu, da se že sama zvočnost povezuje s temo ali inspiracijo, s katero sva začela, bodisi ljudskim mitom ali zgodbo. Tako da že sama zvočna podoba govori o vsebini.

**Oba sta torej tudi ljubitelja gledališča. Ali to vpliva na vajine nastope? Kakšen je vajin odnos med nastopi v živo in posneto glasbo?**

Laura: Mislim, da sva midva ena od zasedb, ki je veliko močnejša v živo, ker imava velik element interakcije s publiko in pripovedovanja zgodb. Tudi najin seznam skladb na koncertih je videti tako, da se ena skladba prelije v drugo. Tudi če se kakšna pesem pojavi prej, se morda v temi ali motivu poveže s kakšno kasnejšo. Menim, da so koncerti v živo najin močan atribut.

**Kaj pa preprostost? Omenila sta, da se v vajinih skladbah pojavljajo motivi iz ljudskih zgodb in preprostega življenja.**

Laura: Zdi se mi, da je največja lepota v preprostih stvareh in ta karakteristika je vidna predvsem v ljudski glasbi. Pesmi so zelo preproste, a v njih je čar nekih globokih korenin in rahločutne simbolike. Pomembno nama je, da tudi skozi besedila pokaževa zanimanje za vsakdanjega človeka, ki preide v nekaj mitskega. Kako z malim povedati veliko. Starejše pesmi so morda bolj hudomušne, novejše pa bolj introspektivne, eksistencialistične in polne čustvenega naboja.

**Skladbe so torej polne ljudske magije. Koliko pa je sodobnega vpliva?**

Laura: Morda je sodobno že to, da midva na svoj način ponovno interpretirava ljudsko. Inspiracijo vlečeva iz ljudske zvočnosti. V samih besedilih pa je ta ljudskost na simbolični ali mitski ravni prenesena tudi na današnjega človeka in današnjo družbo. Ljudske pesmi so napisane preprosto, ampak najdejo neko kombinacijo besed, ki so zmeraj nekako nostalgične, a hkrati atraktivne. V več besedilih sledimo tudi zgodbam močnih ženskih protagonistk. Prav tako pa se morda sodobnost kaže skozi najino prezenco na odru. Sva igriva in navihana, nisva urejena, s čimer kaževa, da performer ne rabi biti zmeraj uglajen, ampak je lahko tudi sproščen.

**Je to sproščenost, navihanost in iskrenost na odru težko pokazati?**

Laura: Odvisno, za koga igraš. Za naju je pomembno, da je najina glasba narejena za manjše množice. Ni za veliko ljudi. Kar je dvorezni meč. Ampak midva ne bova odstopala od slovenskih besedil in te zvočnosti, ki nama je blizu, ter ne bova delala glasbe le zato, da si povečava poslušalstvo. Nikoli ne greva stran od tega, da glasbo delava za naju. In tako je na odru tudi veliko lažje biti iskren in pokazati samega sebe.

> V samih besedilih je ta ljudskost na simbolični ali mitski ravni prenesena tudi na današnjega človeka in današnjo družbo.

**Če bi lahko vajini komadi v svetu spremenili eno stvar, kaj bi bila?**

Laura: Hm, če se navežem na prejšnji odgovor, velik del te odrske iskrenosti naredi publika, s katero se poveževa. Z izpovedjo svojih notranjih doživljanj in svetov tako publika kot midva dobimo občutek, da nismo sami. Zelo je navdihujoče, ko vidiš, da si nekoga navdahnil, da gre nekdo z bolj polnim srcem domov, da je nekdo vzel delček tvojega sveta in ga odnesel s sabo. Spreminjanje sveta se zato zame morda začne s tem posameznikom, ki mu je koncert napolnil srce, ki si ga navdihnil. Ko ti otrok reče, da se je zaradi tebe začel učiti violino. Ko ti starš reče, da je dal otroku ime Mici zaradi tvoje pesmi, ali pa da želi otrok vsako noč pred spanjem poslušati Gospo Luno. Seveda pa je pomembno tudi, da, ko so na koncertih vse oči in ušesa uperjena vate, ne pokažeš le sebe, temveč da ljudi nagovarjaš h kritičnemu mišljenju, razmišljanju o problemih, da poudariš, da se dogaja genocid, da poudariš, da je treba stopiti skupaj, in da si nek glas dobrega.

**Kaj lahko po izidu nove skladbe pričakujemo v nadaljevanju?**

Sven: Letos nameravava izdati še en singel. Morda album, a to bomo še videli. Skratka, midva bova ustvarjala dalje in tudi v nadaljevanju najverjetneje v večjih zasedbah.

Laura: Ja! Sicer pa te skladbe, ki bodo objavljene v prihodnje, še vedno ohranjajo najin duh, a so začele nastajati, ko so se začele pandemija, samoizolacija ter vse te grozote, ki se dogajajo po svetu. To je navdihnilo tako besedila kot zvočno podobo novih pesmi na tak način, da sva vse skupaj zapeljala v bolj mitsko in eksistencialno. Obdelujeva teme, kdo je dom, kaj je dom, biti sam sebi dom, osredotočava se na cikle življenja, na povezovanje generacij, na zemljo, na sol, na sonce, na človeka, na življenje in smrt. In skladba Sol nekako predstavlja prihod v to novo obdobje najinega ustvarjanja.

### V pričakovanju svetovnega nogometnega prvenstva in kaj ima ta skupnega s poezijo


URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/v-pricakovanju-svetovnega-nogometnega-prvenstva-in-kaj-ima-ta-skupnega-s-poezijo

_Avtor: Anja Grmovšek Drab_

Razmislek o vprašanju, kaj imata skupnega nogomet in poezija.

Minili sta že dve leti od izida mojega pesniškega prvenca *Prepovedani položaj* (LUD Literatura), ki me je nemalokrat soočil z vprašanjem, kaj imata skupnega nogomet in poezija. Po svojih najboljših močeh sem vsakič poskušala sogovorniku ali sogovornici pojasniti, zakaj me oboje tako zelo fascinira in navdušuje, hkrati pa tudi spravlja ob živce in v slabo voljo. V teh dveh letih sem oboje, tako poezijo kot nogomet, začela gledati drugače. Predvsem sem za oboje postala bolj občutljiva (kolikor je to še mogoče), k čemur je najbrž pripomogla tudi zelo klavrna sezona kluba, za katerega navijam, in pa klasična ustvarjalna blokada, ki doleti marsikaterega avtorja in avtorico po tem, ko od sebe spravi knjigo.

V teh dveh letih sem, tako si rada domišljam, ugotovila, da v poeziji obstaja stanje, ki bi ga lahko imenovala trajni prepovedani položaj. Kot avtor si namreč nekaj prehitel – bodisi čas, kontekst, bralca, včasih celo samega sebe. V nogometu prepovedani položaj navadno pomeni prekinitev igre ali razveljavljen gol, v poeziji pa pogosto šele začetek pesmi. Morda pa se ravno zato ob vsakem svetovnem prvenstvu znova znajdem med dvema svetovoma: enim, kjer je vse izmerjeno na centimetre, in drugim, kjer je prav napaka tista, s katero se vse skupaj začne.

> V nogometu prepovedani položaj navadno pomeni prekinitev igre ali razveljavljen gol, v poeziji pa pogosto šele začetek pesmi.

Svetovno prvenstvo, ki se začne danes, letos ne bo pripadalo enemu mestu, eni državi ali enemu stadionu. Raztegnilo se bo čez tri države in s tem še dodatno poudarilo svojo naravo: da je nogomet razpršena, a hkrati neverjetno povezana izkušnja. Spektakel, ki se dogaja povsod in nikjer. Tokratno prvenstvo bo tudi prvo, ki bo razširjeno na kar oseminštirideset reprezentanc (pred tem jih je na prvenstvih igralo dvaintrideset, torej gre za kar konkretno razširitev), kar pa pomeni še več tekem, še več potovanj, še več televizijskih pravic, še več vsega. Nogomet je že dolgo presegel šport in postal industrija občutkov. FIFA tako rada govori o globalni dostopnosti in vključevanju novih nogometnih zgodb, toda hkrati se pojavljajo vprašanja, ali se s tem prvenstvo širi zaradi igre ali zaradi trga. Navijači si želijo več nogometa, a obenem lahko čutimo, da spektakel postaja skoraj prevelik za samega sebe, podobno kot televizijska serija, ki ji nenehno dodajajo nadaljevanja, dokler ne izgubi prvotne napetosti.

Morda prav zato letošnje prvenstvo pričakujem z nenavadno mešanico navdušenja in utrujenosti. Evropska sezona je bila izčrpavajoča, igralci prihajajo na prvenstvo po skoraj neprekinjenem ritmu tekem, poškodb in medijskih pritiskov. V sodobnem nogometu sploh ni več prostora za praznino, ni več časa za tišino med dvema velikima dogodkoma. Tudi reprezentance letos delujejo kot odprta besedila, polna sporov, interpretacij in nedokončanih zgodb. Nekatere ekipe prihajajo na prvenstvo razdeljene med generacijami, med utrujenimi veterani in mladimi igralci, ki bi morali predstavljati prihodnost. Drugod razprave niso le športne, temveč politične ali moralne: kdo si je zaslužil vpoklic in kdo ne, kdo je ostal doma zaradi discipline, ega ali preprosto napačnega trenutka.

Obenem nogomet tudi vse težje prenaša nejasnost. Vsaka odločitev je takoj analizirana, upočasnjena, objavljena na družbenih omrežjih, spremenjena v dokaz ali zaroto. Navijači danes tekem ne spremljamo več le na stadionih ali pred televizijskimi ekrani, temveč znotraj neprekinjenega toka komentarjev, posnetkov in algoritmov. Svetovno prvenstvo se torej začne veliko pred prvo tekmo – v govoricah, objavah, polemikah in virtualnih prepirih. Morda je prav zato današnji nogomet tako podoben sodobni literaturi: oboje obstaja v prostoru interpretacij, kjer je pomen vedno nestabilen.

> Poezija nasprotno deluje skoraj kot upor proti takšni razsežnosti. Piše se počasi, bere se redko, pogosto v tišini, ki nima nič skupnega z navijaškimi napevi.

Poezija nasprotno deluje skoraj kot upor proti takšni razsežnosti. Piše se počasi, bere se redko, pogosto v tišini, ki nima nič skupnega z navijaškimi napevi. Če je svetovno prvenstvo hrup, je pesem šepet. Če je stadion kolektivno telo, je pesem individualni utrip. In vendar med njima obstaja nepričakovana sorodnost. Tudi navijač je v nekem smislu bralec: besedilo si prilasti, ga razume po svoje in ga dopolni z lastnimi pomeni. Tekma, podobno kot pesem, ostaja odprta za interpretacijo. Avtor lahko napiše pesem, igralci lahko odigrajo tekmo, toda pomen se zgodi šele v branju oziroma gledanju.

Svetovno prvenstvo hkrati ustvarja občutek globalne skupnosti in povsem intimne izkušnje. Milijoni ljudi gledajo isto tekmo, a vsak v drugačnem prostoru, z drugačnimi pričakovanji in spomini. Podobno je s poezijo: četudi beremo isto pesem, jo vsak bere po svoje.

In čeprav sodobni nogomet vse bolj stremi k objektivnosti, popolne gotovosti ne more doseči. Ravno v tej želji po popolni natančnosti se pravzaprav skriva paradoks. Več kot vemo, manj smo prepričani. Posnetki, tehnologija in analize lahko pokažejo, da je bil igralec v ofsajdu za le nekaj milimetrov, ne morejo pa odpraviti občutka krivice. Morda prav zato nekateri navijači še vedno hrepenijo po času, ko je igra dopuščala več dvoma. Današnji nogomet želi odstraniti napako, toda brez napake skoraj ni mita, brez spornega gola ni kolektivnega spomina.

Poezija deluje v obratni smeri. Ne zanima je natančnost, temveč ravno nasprotno: dvoumnost, odprtost, možnost več pomenov. Pesem ni pravilna ali napačna. Lahko je nerazumljiva, nepopolna, celo zgrešena – in prav v tem je njena moč. Če nogomet poskuša izničiti napako, jo poezija potrebuje. In najbrž je prav napaka tisto, kar oba svetova najbolj povezuje. Gol, dosežen v zadnji minuti, pogosto nastane iz zmede, nesporazuma, nepričakovane poteze. Pesem pogosto nastane iz napačne besede, zdrsa, impulza, ki ga ni mogoče povsem razložiti. V obeh primerih gre za trenutek, ki preseže načrt in uide nadzoru.

> Poezija deluje v obratni smeri. Ne zanima je natančnost, temveč ravno nasprotno: dvoumnost, odprtost, možnost več pomenov.

Ko razmišljam o letošnjem prvenstvu, imam nehote ves čas tudi občutek, da gre za nekaj prelomnega, da bo to verjetno tudi (spet) prvenstvo nostalgije. Skoraj ob vsakem prvenstvu namreč rečemo, da gledamo zadnje veliko tekmovanje nekaterih igralcev, ki so zaznamovali generacije in nogomet nasploh, hkrati pa še ne zaupamo povsem novim obrazom, ki prihajajo. Nogomet vedno obstaja med spominom in prihodnostjo. Vsako prvenstvo je hkrati slovo in uvod. Morda prav zato ljudje ob njem postanemo tako sentimentalni, če sem malce dramatična: ne gledamo le tekem, temveč tudi lastno minevanje.

Vprašanje, ki so mi ga ob izidu pesniške zbirke velikokrat zastavili, pa je tudi, ali lahko poezija sploh konkurira nogometu ali spektaklu. Ali ima v svetu, kjer milijarde ljudi gledajo nogomet, še prostor za svojo tišino? Mislim, da poezija ne potrebuje konkurence. Ne tekmuje z nogometom (ali s čim drugim), temveč obstaja vzporedno z njim kot njegov tihi odmev. V eni od svojih pesmi sem zapisala naslednje verze: »počutim se kot navijač / ko na stadionu ostane sam / s svojim odmevom«. Ta navijač, ki po koncu tekme ostane na stadionu s svojimi mislimi, dvomi, frustracijami, željami, veseljem, vzhičenjem in pričakovanji, je morda najbližje bralcu pesmi. Ko se hrup poleže, ko so analize končane, ostane nekaj, česar ni mogoče povsem ubesediti. Občutek, da se je zgodilo nekaj pomembnega, čeprav tega ne znamo natančno razložiti. Morda pa se ravno tam, v tem zamiku med dogodkom in njegovim pomenom, skriva trajni prepovedani položaj – tista napaka, zaradi katere sta nogomet in poezija tako zanimiva.

### Pomladne zgodbe: MLAKARICA

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pomladne-zgodbe-mlakarica

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pomlad je čas, ko se svet znova prebuja in se dnevi počasi razširijo v svetlejše večere.

Mlakarica (Anas platyrhynchos) je v Sloveniji vse leto najštevilnejša med vsemi racami, pozimi pa se ji pridružijo še mlakarice iz visokega severa. Pri nas prezimuje do 32000 osebkov. Živi v najrazličnejših vodnih habitatih, od močvirij in vodnih tokov do ribnikov v središču mest in morij. Samci v svatovskem perju vizualno izstopajo od skromnejših samic. Ko mine pomlad, se tudi samci obarvajo podobno kot samice, od katerih jih potem najlažje ločimo po tem, da imajo rumeno obarvan kljun, medtem ko imajo samice oranžnorjavega. Prehrana mlakarice je v glavnem rastlinska, hrani pa se tudi z vodnimi živalmi, kot so paglavci žab, z žabami ter vodnimi žuželkami v vseh razvojnih fazah. Tako kot obvladajo vodno gladino po kateri plavajo, tudi dobro letijo, pogosto celo ponoči.

### KEKEC ŠTIRI - odlomek iz romana

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kekec-stiri-odlomek-iz-romana

_Avtor: Marko Radmilovič_

Odlomek iz knjige Kekec štiri.

## PRVO POGLAVJE 

* »Mojca, pusti, bo Volkec!«*

Na planino so jim dovolili že tretje leto zapored. Zagotovo zaradi tega, ker se prejšnji dve poletji ni nič zgodilo. Otrok drugače niso puščali samih na pašo. V starih časih še, ko pa je celo cerkvena oblast opozorila, kako nevarno opravilo je otroke same pustiti na paši, so začeli gospodarji v okolici ravnati bolj razumno. Če niso našli odraslega pastirja, pač niso gnali na pašo. Le njim trem so zaupali. Je pa res, da niso bili več otroci. Niso pa bili niti še odrasli. Nekje vmes, ujeti v sreči in tegobah poznega otroštva in zgodnje odraslosti. 

Volkec je stekel kot puščica in ovco, ki se je oddaljila proti skalovju, prignal nazaj. Mojca je obstala sredi poti in Kekec je celo na tej razdalji čutil, da ji ni bilo vseeno, ko je črna zver švignila mimo nje. Sedla je v travo in pričela nekaj brkljati med mladim cvetjem, a Kekec je slutil, da jih bo slišal, ko se vrne.

Volkca, razen njega, so se vsi po malem bali. Kekec se je natančno spomnil dneva, ko ga je dobil. Oziroma, ko ga je našel. Zvito ščene, z ognojki in zlepljeno dlako. Izstradan do kosti je ležal ob cesti. Vzel ga je v naročje in pes je še komaj dihal. Odnesel ga je na senik, očistil, oskrbel rane z arniko in mu kradoma dajal od svoje hrane. Počasi je žival prišla k sebi in ni je mogel več skrivati na seniku. Nekega dne se je z njim pojavil v hiši.

*»Ježešmarija, volk,«* je rekla mati.

*»Spodi tega hudiča od hiše,«* je rekel gospodar.

Kekec tega ni storil. Počasi so žival sprejeli in prve mesece ga je Kekec klical Volkec. Ko je zrasel, je ime ostalo in kovač mu je naredil ovratnico, v katero je vkoval železne žeblje. Ni ga bilo bitja, ki bi moglo ali si upalo Volkca stisniti za vrat.

Nekoč je prišel v vas revirni lovec, in ko je videl psa, ga je zanimalo, kje ga je Kekec dobil. Fant mu je povedal zgodbo in lovec je Volkca, vsega črnega in prežečega, natanko pregledal.

*»Nemca imaš,«* je nazadnje rekel. *»Nikoli več ti ne bo treba pasti drobnice!« *

In tako je tudi bilo. Ko je Volkec prvič prišel v stik z ovcami, je natančno vedel, kaj mora storiti. Malo se je prihulil k tlom, oči so švigale od živali do živali, konice velikih ušes so se tresle v pričakovanju. A nikoli ni šel, ne da bi mu Kekec dovolil. Nervozno je pogledoval po živalih, poskušal si je zapomniti položaj vsake izmed njih, in ko je Kekec zaukazal: *»Pojdi!« *je švignil kot strela in uredil čredo, da je bila zbrana kot za na parado. Zvečer, ko so ovce spravljali ali v stajo ali za ogrado, je Kekec psu pripravil večerjo; nadeval jo je v skledo, in ker je Volkec vedno jedel isto kot deček in se je iz močnika še kadilo, je preprosto ukazal: *»Domov!« *

Pes se je naloge lotil drugače kot vračanja posamezne živali. Kot gospodinja briše tla z mokro krpo in potiska vodo proti izhodu, tako so ovce valovale proti ogradi. Volkec se je plazil okoli robov, tiho in mirno kot duh. Ko je končal, so pastirji zgolj zaprli ogrado in sedli k večerji. Volkec jim je ležal ob nogah in spal. Le ponoči, ko je bilo najtemneje, je vstal, odšel v planino in se vrnil po eni uri. Čas, ko je bil pes na nočnem sprehodu, je bil za Kekca najtežji. Tudi če je spal, se je nemirno premetaval po ležišču. 

*»Drugič mi povej, preden spustiš psa.«* Mojca ni bila jezna, kot je pričakoval, dobre volje pa tudi ne. Kekec je opažal, da jo je v zadnjem letu večkrat popadla muhavost.

*»Dež bo in siriti bo treba. Pokliči Rožleta!«*

Brez odvečnih besed je preko rdeče bluze in modrega krila navlekla bel predpasnik. Pšenične lase je spletla v kito. Mojca ni bila ukazovalna kar v tri dni. Edina je bila hči gospodarja in del ovac na planini je bil njihovih. Rožle je bil zgolj za pastirja – njegovi so sicer imeli dve kravi, ki pa sta ostajali v dolini – Kekec pa je služil. Tako je bila Mojca neuradna upraviteljica planine.

Leto nazaj so s skupnimi močmi vaščani planšarijo povsem obnovili. Bila je večja, bolj snažna od stare, predvsem pa so v njej namestili priprave za izdelavo sira po švicarsko. Postopek je bil zapleten, a so ga otroci takoj osvojili in razumeli mnogo lažje kot nekateri starejši. Za sirjenje so bili potrebni trije in Kekec se je odpravil po Rožleta. Približno je vedel, kam mora. Čim se je premaknil, je Volkec vstal ter se mu postavil tesno ob bok. 

Planina je ležala v kotlini, ki so jo iz treh strani zapirale visoke gore. Dva vrhova in med njima skalnat greben, s katerega podnožja so se do planine spuščali jeziki grušča in kamenja. Proti jugu pa je bila planota odprta, in če si stopil do roba, si lahko v dolini zagledal svetleč se trak reke in gozdove, ki so kot mah preraščali svet, do koder je segal pogled. Tam doli, za rečnim zavojem, se je skrivala vas, a je od tod ni bilo mogoče videti. Dober hodec je dosegel planino v pol dneva, navzdol je šlo nekaj hitreje. Ko so gnali živino, so za to porabili ves dan. Zaradi zavetja gora in južne lege je planina slovela kot ena najboljših daleč naokoli, saj je sneg hitro skopnel, travniki pa so bili mirni in sočni; brez globeli in jarkov, v katerih bi si lahko drobnica polomila ude, pobegniti pa tudi ni mogla kam daleč.

Rožleta je Kekec našel, kjer ga je iskal. Ob robu kotline, tik preden se je gamsja steza zarila v skale, je ležalo jezerce. Trava okoli je bila že tako zgodaj v poletju vsa potacana, kajti drobnica se je hodila napajat k tej vodi in prav to jezerce, tako so govorili, je mleku in siru s te planine dajalo njun sloves. S hlebčki sira s planine so gospodarji iz doline ne le preživeli družino, ampak celo plačevali druge usluge. In skrivnost naj bi bilo jezerce, kamor je Rožle metal kamne. Njegovi ognjeno rdeči lasje so bili kot plamenica, prižgana nad mirnostjo vode, in čeprav ga je Volkec ovohal po nogah, se ni zdrznil.

*»Kaj pa ti?«* ga je nagovoril Kekec.

*»Nič.«*

*»Strašiš ribe?«*

*»Ne.«*

*»Pa rake?«*

*»Tudi ne.«*

Rožle se je obrnil. Njegov večno nasmejani, šaljivi obraz je bil resnoben, skoraj žalosten. Dva nataknjena pri sirjenju, je pomislil Kekec. To pa bo zabavno!

*»Mojca pravi, da gremo sirit!«*

*»Seveda, da pravi. Kakor gospa ukažejo,«* se je spačil Rožle in Kekec je nekako pomislil, da imata Rožletova in Mojčina nataknjenost skupno korenino.

Rožle je pobral jopico, ki mu je služila kot sedišče na hladni skali, trikrat usekal z njo po travi, da se je zaprašilo, in si jo ogrnil.

*»Dež bo,«* je rekel, ko sta se vračala proti planšariji. 

Nista govorila, bosa sta tudi med hojo komaj oddajala zvok in sonce je, kljub začetku poletja, že počasi lezlo za goro. Tudi Kekec je bil nemiren. Ne nataknjen kot prijatelja, a nemir, slutnja, skoraj strah se mu je kradel v misli zadnja dva dneva, takrat, ko je bil brez dela ali ko se je spravljal k počitku. Drugače se Kekec ni bal nikogar. Ne ljudi, ne zveri, ne dežja, ne strel, ne župnika, ne razbojnikov. Iz strahu, ko so bili vsi trije še otroci, se je celo norčeval: *»Vse v naravi se da razložiti,«* je govoril tovarišema, le da jima ni izdal, od kod mu takšno prepričanje. Ko so lani na paši trepetali med strahotno nevihto, katere grom so stene še povečale ter sta se Rožle in Mojca tresla v kotu, jima je z mirnim glasom pripovedoval, da to ni bog, ki se krega, temveč je naravna sila, ki nastane, ko se srečata topel nižinski poletni zrak in hladen zrak iz visokih gora.

Kekec je bral. Na seniku je imel kotiček, kamor je vlačil knjige. Oče današnjega gospodarja je za življenja zbral ob- sežno knjižnico, za katero pa njegov sin ni maral; v knjižni sobi so sedaj imeli kaščo in vanjo so spravljali kmečko orodje, a police s knjigami se gospodar le ni upal dotakniti. Tako je Kekec nosil v svoje bivališče eno knjigo za drugo; prebiral je pripovedke, zapise o drugih krajih, bral je o piratih, Indijancih, o velikih ljudeh, ki so opravljali velika dela. In si vse zapomnil.

Ne Mojca, ne Rožle, ne kdo drug ni vedel, da ob večerih bere. Če bi ga dobili, da kuri svečo na seniku, bi mu izbili branje iz glave. Le Volkec je zavzdihnil, ko je Kekec vzel knjigo v roke, si vtaknil glavo med šapi in zaspal. Vedel je, da se je začel večer. 

Do planine sta fanta prišla skupaj s prvimi kapljami. Tople, sladke so bile te zgodnje poletne kaplje, povsem drugačne od besnečih in bičajočih nalivov sredi poletja ali tistih hladnih curkov, ki so pred jesenjo v sebi že skrivali obete zime. Dela so se lotili brez besed. Vsak s svojimi mislimi. Kekec je pomislil: Res je nekaj v zraku!

### KNJIGOOBET: Poletni veter med knjižnimi stranmi

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/knjigoobet-poletni-veter-med-knjiznimi-stranmi

_Avtor: Petruša Golja_

Poletni veter med knjižnimi stranmi

S povečano kvoto modrine in toplote vstopamo v zadnji »predpočitniški« mesec, ki vam bo s knjižnimi novostmi minil veliko prijetneje kot brez njih. Slovenski in tuji avtorji nas v Knjigoobetu tudi tokrat spremljajo na vse konce človeške notranje krajine, v mrežo vohunskih prevar in skrivnosti, na severni otok po resnico o družinski zgodovini ali v osrčje Zambije po novo izkušnjo. V tokratnem izboru se spogledujemo tudi s temami duševnega zdravja, vas vabimo na znanstvenofantastično obarvani potep v času in se sprašujemo, kakšen bi bil svet, poln androidov?

## **Pia Prezelj, Bili smo trije (Goga)**

Drugi roman Pie Prezelj, Bili smo trije, prepleta daljave in bližine med nami. Na nekem severnem otoku s trajekta izstopi Olga, ki do pred kratkim ni vedela, da ima brata. Srečanje z družinsko preteklostjo odpira nova vprašanja, poglede v še nedotaknjene kotičke »lastne sobe« in znova spleta davno pretrgane niti odnosov. Avtorica z izčiščenim, hkrati prizemljenim in kljub temu zelo literarnim slogom polaga koščke zgodbe, kot bi izbirala vsako besedo in podobo. Roman o glasnih temah govori tiho, jasno in pretresljivo, jih obdaja s podobami narave in zvoki vetra, ki ga skoraj čutimo med stranmi.

## **Iza Strehar, Drsenje (Beletrina)**

Drsenje je roman o simptomih sodobne družbe, ki za sabo pušča tiste, ki ji ne zmorejo slediti. Katarina nima energije za osnovna življenjska opravila, ne najde smisla ali zadovoljstva v družinskih odnosih in se vsak dan spopada z novim krogom »porazov«, iz katerega se ne zna izviti. Julija povsod odkriva skrite pomene, plakati ji pošiljajo sporočila, v vtičnicah vidi prisluškovalne naprave. Obe mladi ženski se vsaka v svoji stiski znajdeta v psihiatrični bolnišnici in začneta počasno pot k sobivanju z lastno resničnostjo, ki jo avtorica izrisuje z veliko neposrednostjo, a tudi humorjem in ironijo. Izzivi sodobnega sveta, izgorelost, preobremenjenost ter stiske v duševnem zdravju v romanu posegajo v vse pore življenja protagonistk in izrisujejo zemljevid spopadanja z življenjem, ko to prestopi mejo znosnega.

## **Nataša Skušek, Peti okus (LUD)**

Zbirka kratkih zgodb Peti okus je polna samosvojih in ekscentričnih likov, ki kljub svoji raznolikosti bralca nagovarjajo z univerzalno človeškostjo svojih problemov in preizkušenj. Zgodbe preigravajo teme odnosov, tudi erotike, in se jih lotevajo humorno, na mestih provokativno in vseskozi z namenom presenečanja. Tempo dogajanja je hiter – čemur sledi tudi zgoščena oblika zgodb –, slog pa spremenljiv, saj se med klasične forme zgodbe mešajo tudi kratke »razglednice«, ki učinkujejo kot zabeležke ali mimobežna sporočila. Če vas mikajo novi in presenetljivi prozni priokusi, je zbirka Nataše Skušek kot nalašč za poletno popoldne.

## **Lisa Ridzen, Žerjavi letijo na jug (Beletrina)**

Švedski roman Žerjavi letijo na jug z veliko čustveno občutljivostjo slika soočanje s starostjo, minevanjem in izgubo vsakdanjih stvari, ki oblikujejo življenje, čeprav jih imamo za samoumevne. Ostareli Bo po ženini selitvi v dom za ostarele živi samotno življenje, v katerem med obiski oskrbovalcev v prazninah opazuje, kako njegovo nekoč močno telo slabi. Njegova edina družba in uteha je pes Sixten, a celo njega mu želi sin vzeti, saj zanj ni več sposoben dovolj dobro skrbeti. V valu jeze in občutkov nemoči se Bo vrača v spomine na otroštvo, razmerje z ženo in očetovstvo, tehta ter prevprašuje svoje pretekle življenjske vloge. Roman so navdihnili zapiski oskrbovalcev avtoričinega dedka iz zadnjega leta njegovega življenja, kmalu po izidu pa je doma in v tujini postal uspešnica, ki so jo bralci sprejeli z velikimi pohvalami.

## **Lenart Zajc, Kolesca harmonije, roman o času (založba Pivec)**

Kolesca harmonije so žanrsko neulovljiv roman o času, ki teče drugače, kot se nam pogosto zdi. Z elementi kriminalke, ljubezenske zgodbe, znanstvene fantastike in filozofskega romana Lenart Zajc plete zgodbo o brezčasju, usodnih odločitvah, ki krojijo naša življenja, in obvladovanju tega nevidnega gospodarja sveta. Skrivnostna ura, ki se ponovno pojavi, junake zgodbe sicer zares zaplete v pustolovščino, vendar so Kolesca harmonije tudi roman o stalnosti človeške narave, ki se v vseh dobah, celo v istih posameznikih, večno manifestira podobno, zrcalno ter z okoliščinami le poglobljeno in poudarjeno. Veliki temi človeštva, nasilje in ljubezen, sta tako stalni protagonistki tega nenavadnega, a izjemno zanimivega romana, ki nas, tako kot se dogaja njegovim junakom, več kot enkrat vrže iz predvidenih miselnih tokov.

## **Nika Nikolič, Zataknjeni v vezju (LUD)**

Si predstavljate svet, v katerem androidi živijo okoli nas kot najobičajnejši del vsakdana? Za zdaj gre še vedno za znanstveno fantastiko, ki jo srečamo v romanu Zataknjeni v vezju. Skupnost na robu gozda, ki se preživlja z delavnico za izposojo androidov, se znajde v težavah pri mestnih oblasteh zaradi nedovoljenega eksperimentiranja s tehnologijo. Inšpektorica Sava z lastno agendo poseže v dogajanje, različni protagonisti pa se vse bolj zapletajo v digitalni sistem, ki jih obdaja. Ali imajo digitalni in analogni prostori, ki nas ločujejo, izhod? Ali lahko presežemo miselne zidove med seboj? Odgovori in vprašanja vas čakajo v knjigi.

## **Anamarija Mihovec, Utrip Zambije skozi stetoskop (5ka)**

Za ljubitelje resničnih zgodb pa priporočamo knjigo Utrip Zambije skozi stetoskop, v kateri šest prijateljev potuje na medicinsko odpravo. Svoje dogodivščine, težave in spoznanja so zbrali v obliki skupinskih dnevniških zapiskov, opremljenih s slikami, v katerih bralca popeljejo med bolniške postelje in operacijske sobe, pa tudi v vas, kjer so navezali nova poznanstva, ki so jih globoko zaznamovala. S pripovedjo o delu in odgovornosti do bližnjih ponujajo vpogled v svojevrstno izkušnjo zdravniškega poklica ter zgodbo o vsem človeškem, kar nas druži.

## **Ashley Elston, Zmaga prva laž (Beletrina)**

Napeti triler ameriške pisateljice, ki velja za mojstrico tega žanra, je treba predstaviti, ne da bi vam preveč izdali! Skrivnostna Evie Porter ima na videz življenje iz sanj, vendar se v resnici drži strogih navodil skrivnostne figure gospoda Smitha, za katerega dela. Mreža skrivnosti in laži se začne okoli nje zapletati, ko ji pot prekriža neznanka Lucca Marino, nevarnost, ki preži na vseh straneh, pa Evie sili v usodno odločitev. Nepredvidljivi preobrati spretno napisane zgodbe o zaupanju in tveganju so nedvomno primerna družba za vse, ki imate radi ob črkah povišan srčni utrip.

## **Karina Schaapman, Samo in Julija: Mišji dvori**

Nazadnje pa še namig za najmlajše: fotoslikanica Mišji dvori o posebnem svetu, v katerem živita miški Samo in Julija. Najboljša prijatelja iz različnih družin druži velika radovednost, zato skupaj raziskujeta drobni svet okoli sebe ter doživljata različne pripetljaje. Svet Mišjih dvorov je avtorica ustvarila iz kartonastih škatel in raznoraznih materialov iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, zato je tudi vizualno zanimiv, barvit in predvsem domačen domišljijski kraj, v katerega bodo z veseljem pokukali otroci in starši.

### Pomladne zgodbe: GALEB

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pomladne-zgodbe-galeb

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pomlad je čas, ko se svet znova prebuja in se dnevi počasi razširijo v svetlejše večere.

Rumenonogi galeb (znanstveno ime Larus michahellis) je vrsta ptic iz družine galebov, razširjena po večini Evrope in ob obalah Severne Afrike ter Bližnjega vzhoda.

Je velik galeb z masivnim telesom V poletnem perju ima povsem belo operjenost trupa in glave, živorumene kljun in noge ter rdeč kožnat obroč okoli očesa. 

Prehranjuje se z ribami, vodnimi nevretenčarji, malimi sesalci in jajci ter mladiči drugih ptic. Je prilagodljiv in izrazito oportunističen, tako da manjše jate pogosto spremljajo ribiške barke ali se v notranjosti prehranjujejo z mrhovino na smetiščih.Galebi so izjemno prilagodljive ptice. Tudi urbana mestna ter ruralna okolja, ki so daleč od morja, jim ponujajo dobre razmere za prehranjevanje in gnezdenje. Tako niti ni nenavadno, da se pojavljajo še drugje po Sloveniji, in to bolj ali manj vse leto, najštevilnejši so prav v zimskem času.

### ZMAGA PRVA LAŽ - odlomek iz knjige

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/zmaga-prva-laz-odlomek-iz-knjige

_Avtor: Ashley Elston_

Odlomek iz knjige Zmaga prva laž Ashley Elston.

## 1.poglavje

Začne se z malenkostmi: z dodatno zobno ščetko v steklenem kozarcu ob umivalniku, z nekaj kosi oblačil v najmanjšem predalu, s kablom za polnjenje telefona na vsaki strani postelje. Nato se malenkosti počasi namnožijo in kmalu se v kopalniški omarici za svoj prostor potegujejo britvice, ustna vodica in kontracepcijske tabletke, večerno vprašanje pa se ne glasi več *»A prideš k meni?«*, temveč *»Kaj bova danes kuhala?«* 

In tudi nocojšnji korak je postal neizogiben, naj sem se ga še tako bala. 

Čeprav šele danes spoznavam druščino, zbrano za jedilno mizo, osebe, ki jih Ryan pozna vse od otroštva, ni nikomur ušlo, da sem postala stalnica v njegovem življenju. Vselej so drobni detajli tisti, ki jih ženska vnese v moško domovanje, na primer barvno ujemajoče se blazine na kavču ali bežen vonj po jasminu, ki veje iz razpršilnika na knjižni polici, in vse to vedno opazi vsaka ženska, takoj ko stopi skozi vhodna vrata. 

Čez s svečami osvetljeno mizo priplava glas in se spretno izogne cvetličnemu aranžmaju na sredi, za katerega so mi zagotovili, da deluje *»nežno, a samozavestno«*, in obvisi pred menoj v zraku. *»Evie, kako nenavadno ime.«* 

> Obrnem se k Beth, tuhtajoč, ali bi sploh odgovorila na njeno vprašanje, ki to ni.

*»Okrajšava za Evelyn. Po babici sem ga dobila.«* 

Ženske se skrivoma spogledajo in brez besed sporazumejo. Sleherni odgovor iz mojih ust budno pretehtajo in ga evidentirajo za nadaljnjo razpravo. 

*»Oh, kako krasno!« *zacvili Allison. *»Jaz sem tudi dobila ime po svoji babici. Od kod si že rekla, da si?«* 

Tega jim še nisem razkrila, kar dobro vedo. Kot ptice roparice bodo neumorno kljuvale vso noč, dokler ne bodo iz mene izbezale vseh želenih odgovorov. 

*»Iz majhnega mesteca v Alabami,«* odvrnem. 

Še preden bi me uspele zaslišati, iz katerega majhnega mesteca natanko, Ryan zamenja temo. *»Allison, prejšnji teden sem v trgovini videl tvojo babico. Kako se kaj drži?« *

S tem mi zagotovi nekaj dragocenih trenutkov olajšanja, medtem ko mu Allison razlaga, kako shaja babica, odkar je dedek umrl. Ne bo dolgo, pa bom spet na tapeti. 

Gostov mi ni treba kaj dosti spoznavati, saj kmalu izvem vse o njih. Tiste vrste ljudje so, ki so skupaj hodili že v vrtec in se vse do konca srednje šole zadrževali v isti družbi. Potem so se v skupinicah po dva ali trije odpravili na tistih nekaj fakultet, kamor so se lahko vsak dan vozili od doma. Vsi so se pridružili sestrstvom in bratovščinam, tam spoznali druge skupinice dveh ali treh posameznikov s podobnim ozadjem ter se naposled vrnili v to majhno mestece v Louisiani, nazaj v svoj zaprti krog starih znancev. Grške črke, ki so predstavljale sestrstva in bratovščine, so zamenjali za članstva v raznih dobrodelnih društvih, ob večerih so se družili za jedilno mizo, ob sobotah popoldne pa na golfu, kadar se seveda ni križal z ragbijskimi tekmami jugovzhodne konferenčne lige. 

Ne obsojam jih, da so takšni; pravzaprav jim zavidam. Zavidam jim lahkotnost, ki jih preveva na tovrstnih srečanjih, saj natanko vedo, kaj pričakovati in kaj se pričakuje od njih. Zavidam jim blagoslov, ki spremlja zavedanje, da so jih vsi someščani videli tako v najslabših kot v najboljših trenutkih in jih še vedno sprejemajo. 

*»Kako sta se pa spoznala?«* vpraša Sara in pozornost spet preusmeri name. 

Dokaj nedolžno vprašanje, ki me kljub temu vznemiri. 

Nasmešek na Ryanovem obrazu mi da vedeti, da mu je jasno, kako se počutim ob takem vprašanju, zato že namerava prevzeti pobudo in odgovoriti namesto mene, a ga zavrnem. 

Z enim od prtičkov iz bele tkanine, ki sem jih kupila posebej za ta dogodek, si nežno otrem usta in povem: *»Pomagal mi je zamenjati počeno gumo.« *

Ryan bi jim razodel več, kot si zaslužijo, zato ga raje ustavim. Ne omenim, da se je zgodilo na obrobju mesta, kjer sem na postajališču za tovornjake delala v majhni restavraciji in skrbela, da kozarci nikdar niso bili prazni. Niti ne omenim, da sem za razliko od njih, univerzitetnih diplomirancev, sama zaključila le srednjo šolo. 

> Takšna informacija bi jih nemudoma nekoliko odvrnila od mene, četudi nenamerno. Verjetno se tega sploh ne bi zavedali.

Ryanu sem povedala, da se bojim, da me bodo obsojali, ko bodo enkrat izvedli, da je moja življenjska zgodba povsem drugačna od njihovih. Zagotovil mi je, da mu ni mar, kaj si mislijo, a mu vendarle je. Dejstvo, da se je vdal in jih vse skupaj povabil na večerjo, nato pa mi ves teden pomagal, da bi bile jedi take, kot morajo biti, mi razkriva veliko več kot njegovo nočno prišepetavanje, da mu je zelo všeč, ker sem drugačna, drugačna od vseh punc, s katerimi je odraščal. 

Allison se obrne k njemu in pripomni: *»Si pa res priročen dečko.« *

Motrim ga. Najino celotno srečanje sem strnila v en sam stavek in zaenkrat je videti, da jo bom zlahka odnesla. 

Opazuje me z drobnim nasmeškom na obrazu, ki mi daje vedeti, da je – vsaj za zdaj – to moj šov, v katerem je pripravljen sodelovati. 

Allisonin mož Cole pristavi:* »Ne bi me čudilo, če bi ti prerezal gumo samo zato, da bi ti jo lahko potem pomagal popraviti.« *

Omizje plane v krohot, Cole pa se drži za bočni del reber, kar vzbuja sum, da ga je žena pošteno sunila med rebra. Ryan zmajuje z glavo in me še naprej gleda. 

Tudi sama se smejim, seveda ne preglasno niti predolgo, le toliko, da pokažem, kako tudi mene zabava misel na to, da bi bil Ryan pripravljen poseči po tako skrajnem dejanju, da bi me spoznal. 

Zabava me misel na to, da bi sploh kdor koli nekoga opazoval dovolj dolgo, da bi vedel, da opazovani sleherni četrtek zvečer po celodnevnem delu v pisarni, ki se nahaja v vzhodnem delu Teksasa, zavije natanko na to postajališče za tovornjake in natoči gorivo. Da bi opazovalec vedel, da se opazovani raje ustavi pri črpalkah na zahodni strani stavbe in da mu pogled skoraj vedno malce predolgo obstane na sleherni ženski, ki mu prekriža pot, zlasti če je oblečena v kratko krilce. In da bi opazovalec zapazil celo podrobnosti, kot so bejzbolska čepica louisianske univerzitetne ekipe LSU na zadnjih sedežih ali kratka majica bratovščine, ki opazovanemu kuka izpod bele srajce, ali morebiti nalepka podeželskega kluba v spodnjem levem vogalu vetrobranskega stekla, da bi si tako zagotovil zadostno količino tematik, o katerih bi z opazovanim lahko poklepetal. Da bi nekdo ravno prav zapičil žebelj v ventil in poslušal, kako zrak počasi uhaja iz pnevmatike. 

> Ja, človeka res lahko prav prijetno zabava misel na to, kaj vse bi bil nekdo pripravljen storiti, da nekoga spozna.

*»Tole mi je uspelo za čisto desetko,«* se pohvalim in namočim zadnji krožnik v korito, polno milnice. Ryan mi stopi za hrbet in mi z rokami začne drseti okoli bokov, dokler me ne stisne v objem. Brado nasloni na mojo ramo in ustnice pritisne natanko na tisto mesto na mojem vratu, za katerega ve, da mi je najbolj všeč. 

*»Navdušeni so nad tabo,«* šepne. 

Navdušeni ravno ne. Če že, so si potešili prvi val radovednosti. Zlahka si predstavljam, da je, še preden je prvi avtomobil zapeljal z najinega dvorišča, prav vsaka žžnska na sopotnikovem sedežu začela preklapljati med skupinskim klepetom, v katerem so skritizirale sleherni vidik nocojšnjega večera, in iskalniki vseh mogočih družbenih medijev, kjer so me skušale izslediti, da bi izbrskale, kdo natanko sem in iz katerega mesteca v Alabami prihajam. 

*»Ravnokar mi je pisal Ray. Sara bi rada dobila tvojo telefonsko številko, da te prihodnji teden povabi na kosilo.«* 

Tole je bilo hitreje, kot sem pričakovala. Očitno se drugi val radovednosti že kobali proti meni, podkrepljen z ugotovitvijo, da so vsa iskanja obrodila le minimalno količino informacij, zato ženske zdaj hlepijo po še. 

*»Poslal sem mu jo. Upam, da je v redu,«* pove. 

Zasukam se proti njemu in mu z rokama odpotujem po prsih navzgor, dokler z dlanmi ne objamem njegovega obraza. *»Seveda je. Saj so tvoji prijatelji. In upam, da bodo postali tudi moji.« *

Zgodilo se bo torej kosilo, na katerem mi bodo postregle z neposrednejšimi vprašanji, saj Ryana ne bo tam, da bi jih omilil. 

Stopim na prste in ga povlečem bliže, da so najine ustnice oddaljene le nekaj centimetrov. Oba naravnost obožujeva ta trenutek, to pričakovanje, spojitev najinih dahov, ko so moje rjave oči zazrte v njegove modre. Blizu sva si, a ne dovolj. Dlani mu zdrsnejo pod rob moje majice in se mi s prsti zarijejo v mehko kožo pasu, jaz pa mu medtem zdrsnem na zatilje in mu zakopljem prste v temne lase. Njegovi lasje so daljši kot takrat, ko sva se spoznala, ko sem ga prvič začela opazovati. Povedala sem mu, da so mi takšni bolj všeč. Všeč mi je, ker se lahko nečesa oprimem, zato se je nehal striči. Takoj mi je bilo jasno, da so bili njegovi prijatelji presenečeni nad novo pričesko, in tudi sama sem se na podlagi raziskovanja objav na družbenih omrežjih prepričala, da mu lasje nikoli prej niso segali niti do ovratnika. Ozirali so se k meni, da sem v njihovih očeh videla vprašanje: Zakaj se je Ryan spremenil? Menda ja ne zaradi tega dekleta? 

Z rokama odpotuje nižje, me stisne za stegna pod kratkim krilcem in me dvigne kvišku, da mu lahko noge ovijem okoli pasu. 

*»Boš ostala?«* šepne, čeprav sva edina v hiši. Vsak večer isto vprašanje. 

*»Bom,«* mu šepnem v odgovor. Vsak večer isti odgovor. 

Z usti še malce obstane tik nad mojimi in ohranja najmanjšo možno razdaljo med nama. Njegovega obraza ne vidim več razločno. Kljub mučnemu zadrževanju počakam, da je on tisti, ki dokončno zmanjša razdaljo. 

*»Nočem te več spraševati. Rad bi vedel, da boš tukaj vsak večer, ker je to tudi tvoj dom. Kaj praviš? Bi si ustvarila dom tu?« *

Prste mu zakopljem globlje v lase in ga z nogami še bolj stisnem. *»Sem že mislila, da me ne boš nikoli vprašal.«* 

Na ustnicah začutim njegov nasmešek, že me poljublja in nosi skozi kuhinjo, nato pa po hodniku naprej do spalnice. 

Najine spalnice.

### Knjiga kot oblikovan objekt

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/knjiga-kot-oblikovan-objekt

_Vrata v knjige Izbor knjižnih naslovnic iz zbirke Knjižnica MGL v obdobju 2019 – 2025_

_Avtor: Manca Tea Devetak_

Vrata v knjige Izbor knjižnih naslovnic iz zbirke Knjižnica MGL v obdobju 2019 – 2025.

Levi trakt najvišjega nadstropja Filozofske fakultete, hodnik, kjer sicer deluje dekanat, skriva Galerijo peti štuk – iznajdljivo zastavljen projekt, ki zasede stene med pisarnami in jih spremeni v razstavni prostor, namenjen začasnim razstavam. To umetniško prizorišče deluje od leta 2018, njegovo organizacijsko ekipo pa sestavljajo študentke umetnostne zgodovine pod umetniškim vodstvom lekt. dr. Mateje Gaber.

Med 11. marcem in 10. aprilom je v Galeriji peti štuk gostovala Knjižnica MGL z razstavo Vrata v knjige, med drugim tudi kot del programa sejma akademske knjige Liber.ac, na kateri je bil predstavljen izbor posameznih naslovnic knjig iz zbirke. Namen razstave je bil v prvi vrsti predstaviti izbor knjižnih naslovnic kot samostojnih oblikovalskih del, hkrati pa tudi opozoriti na pomen zbirke Knjižnica MGL kot širše celote. Razstava se je sicer osredotočala na njeno obdobje delovanja med letoma 2019 in 2025, ko so jo soustvarjali fotograf, oblikovalki in urednica, ki se podpisujejo tudi kot avtorji razstave: Maja Kešelj, Peter Giodani, Petra Pogorevc in Petra Švajger.

Prostorska zasnova razstave je bila, primerno temu, da je umeščena na hodnik fakultete, dokaj minimalistična – na stenah so viseli panoji s povečavami knjižnih naslovnic, vsak je bil opremljen tudi z informacijsko kartico, na kateri si je obiskovalec lahko prebral povzetek vsebine knjige ter ključne podatke o avtorstvu tako vizualne podobe kot tudi vsebine, pod panoji pa so bili na kubusih razstavljeni izvodi pripadajočih knjig. Razstava je tako v svoji preprostosti neposredna, celostni vizualni podobi knjige posveti posebno pozornost, vendar jasno poudari njeno uporabno vrednost kot posrednice med potencialnim občinstvom in vsebino knjige oziroma doprinos k njeni vsebini, zato se zdi ključno, da lahko obiskovalec razstave na licu mesta knjigo tudi prelista, stopi v stik z njeno vsebino in se zanjo navduši.

Izbor naslovov, ki so bili umeščeni na razstavo, obsega obdobje od leta 2019 do praktično danes, vključena je namreč tudi zadnja izdaja zbirke MGL, *»I am Jugoslovanka!«* avtorice Jasmine Tumbas, vključuje pa tako dela domačih avtorjev in avtoric kot tudi nekatere pomembne prevodne edicije – lahko bi torej zaključili, da je izbor tako reprezentančen za širšo uredniško-kuratorsko politiko zbirke kakor tudi za estetsko širino oblikovalskih pristopov.

Na razstavi si je bilo mogoče ogledati naslovnice naslednjih del: Jasmina Tumbas: *»I am Jugoslovanka!«*: feministične performativne politike v jugoslovanskem feminizmu in po njem (2025), Florence Dupont: Aristotel ali vampir zahodnega gledališča (2019), Blaž Lukan: Tretja predstava: eseji o drami, gledališču, plesu in drugih abstrakcijah (2023), Alain Badiou: Rapsodija za gledališče (2020), Bernard-Marie Koltès: Del mojega življenja (2024), Petra Pogorevc: Gledališče in žalovanje: uprizarjanje smrti kot izgube (2025), Ivan Medenica: Tragedija iniciacije ali nestanovitni princ (2019), Ivana Chubbuck: Moč igralca (2023), Meta Hočevar: Prostori igre (2020), Nataša Burger: Igrati (se) (2023).

> Lahko bi torej zaključili, da je izbor tako reprezentančen za širšo uredniško-kuratorsko politiko zbirke kakor tudi za estetsko širino oblikovalskih pristopov.

Knjižna zbirka se sicer ponaša s konsistentno vizualno podobo: format knjige ter tipografija in pozicioniranje naslova na platnici knjige povezujejo v uniformno celoto. Individualizacijo posameznega dela pa ustvarja umetniška fotografija, ki nastaja s posameznim delom kot inspiracijo, v estetskih načelih zasleduje vsebino knjige, iz nje črpa, zato posledično ni ukalupljena v ozke formalne smernice, temveč naslovnica vsake knjige diha po svoje. Ta vizualna podoba je pečat ekipe, ki se je vzpostavila leta 2019, sestavljajo pa jo oblikovalki Maja Kešelj in Petra Švajger, fotograf Peter Giodani ter urednica dr. Petra Pogorevc – ta *»generacija«* zbirke Knjižnica MGL je bila tudi predstavljena na razstavi Vrata v knjige.

Pred tem je zbirka zamenjala več ustaljenih vizualnih podob, med letoma 2011 in 2018 so na primer sodelovali z ilustratorko Evo Mlinar in oblikovalko Mojco Višner, ki sta podpisali veliko število prepoznavnih naslovnic, zagotovo pa so nam znane tudi bele platnice s črno-belo fotografijo avtorja, ki so zbirko MGL zaznamovale do leta 2007, ko je uredništvo prevzela dr. Petra Pogorevc. Tudi v spremnem tekstu razstave se poklonijo dediščini preteklih urednikov in oblikovalcev, in sicer z besedami dr. Dušana Moravca, prvega dramaturga MGL, ki je leta 1958 soustanovil knjižno zbirko in dejal, da ji je vsak od njegovih naslednikov *»odtisnil svoj poseben in oseben pečat«.*

Ustvarjalci močno poudarjajo tudi pomen Knjižnice MGL kot samostojne založbe, specializirane za izdajo izključno gledališke literature – novih in prevodnih teoretskih del –, ki si hkrati prizadeva raziskovati inovativne pristope k zgodovinjenju slovenske gledališke prakse. Knjižnica MGL pa hkrati deluje znotraj gledališča, zato ohranja živ stik z njegovim konkretnim sočasnim razvojem, saj urednica zbirke Petra Pogorevc, kot zapišejo avtorji razstave, izbor naslovov snuje z mislijo na vse, kar na slovenskih in svetovnih odrih nastaja ta hip. Izrazijo pa tudi ponos na dejstvo, da je v bogati zgodovini zbirke vsako leto izšel vsaj en nov naslov.

Razstava tematsko izhaja iz predpostavke, da je knjiga oblikovan objekt, ki s fotografijo na naslovnici ter pripadajočim oblikovanjem komunicira s potencialnim bralcem ali kupcem. Avtorji celostno podobo knjige definirajo kot *»prostor, kjer se vsebina in forma združita v celoto«*, saj v njej součinkujejo uredništvo, fotografija in oblikovanje, platnica knjige pa predstavlja vrata v ta prostor, ki bralca vabijo, da vstopi vanj.

Razstava v prvi plan postavi umetniško fotografijo, ki je nastala za namene posameznih naslovnic, vendar si poleg tega, da na ogled postavi tudi knjige kot take, dovoli še nekaj več igrivosti. Izstopata še izobešena prozorna plošča s citatom iz knjige Tragedija iniciacije ali nestanovitni princ, ki opozarja na stalnico, ki je zaznamovala kar nekaj izmed fotografij; te plošče s citati so namreč nastopale kot rekvizit na fotografiji in hkrati inventiven način za izpostavitev reprezentativnih citatov, ter triptih fotografij, na katerih so upodobljene knjige Gledališče in žalovanje, Del mojega življenja in Rapsodija za gledališče – gre torej za fotografije knjig z umetniškimi fotografijami na naslovnicah. Ta dva detajla razstave morda najbolj opozarjata na most med vsemi medsebojno odvisnimi deli, ki vzpostavljajo vizualno podobo knjige-oblikovanega objekta kot reprezentacijo njene vsebine in komunikatorja s potencialnim bralcem.

Ob podrobnejšem pregledu lokacij, na katerih so nastale fotografije z naslovnic, pa se vzpostavlja tudi fascinantna povezava med fotografijo in arhitekturo. Ta se je očitno zdela pomembna tudi ustvarjalcem razstave, saj so se odločili lokacijo dosledno navesti ob vsaki izmed fotografij. Seznam obsega naslednje lokacije: Dvorana Mini teatra, avla Cukrarne, Veliki oder MGL, fasada hiše na Rimski cesti, garaža ŠRC Stožice, Galerija Equrna in ljubljanski Nebotičnik. Izbor razstavljenih naslovnic zato tke tudi vzporedno rdečo nit povezave med fotografijo in različnimi, večinoma tako ali drugače na kulturo vezanimi lokacijami. Med knjigami in arhitekturnimi prostori kot umetniško oblikovanimi, a zelo konkretnimi objekti, s katerimi ljudje vsakodnevno, celo nezavedno sobivamo.

Če platnico knjige razumemo kot vrata vanjo, lahko razstavo Vrata v knjige jemljemo kot vstopno mesto v pomembno dediščino zbirke Knjižnica MGL, saj nabor predstavljenih platnic obiskovalca vabi, da razišče še druge naslove, ki jih zbirka ponuja. Hkrati pa razstava opominja, da rek *»ne sodi knjige po platnicah«* morda vseeno ne drži več, saj je ob sodobni inflaciji knjižnih izdaj, po katerih lahko bralec seže, privlačna naslovnica, ki že na prvi pogled komunicira, kaj knjiga skriva med platnicami, ključna, da vsebina doseže publiko. Izbrani vzorec knjig je tako poklon uspešnemu dialogu med urednikovanjem, oblikovanjem in fotografijo, ki sooblikujejo interakcijo s knjigo, najprej kot objektom, ki ga je prijetno držati v roki in postaviti na domačo knjižno polico, nato pa kot tekstom in védenjem, ki ga ta nosi v sebi.

### Pomladne zgodbe: KOBILAR

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pomladne-zgodbe-kobilar

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pomlad je čas, ko se svet znova prebuja in se dnevi počasi razširijo v svetlejše večere.

Kobilar (Oriolus oriolus) je ptica selivka, ki je razširjena tudi v Sloveniji. Slovensko ime je dobil zaradi oglašanja, ki spominja na »siv kobil«, medtem ko latinsko ime »oriolus« izhaja iz besede »aureolus«, ki pomeni zlato, in se nanaša na rumeno barvo peres, ki krasijo samca. Ta izredno pisan ptič prebiva v vlažnih listnatih gozdovih, parkih, vrtovih ter drevoredih in v Sloveniji tudi gnezdi. Odrasle ptice dosežejo dolžino do 24 cm in tehtajo okoli 80 gramov. Kobilar prezimuje v ekvatorialni in vzhodni Afriki. Samci se s prezimovališč v Slovenijo običajno vrnejo ob koncu aprila ali v začetku maja, samice pa kakšen teden kasneje. Hranijo se pretežno z žuželkami in s sadjem.

### Vrzeli med bleščicami spektakla in tišino človeške zgodbe

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/vrzeli-med-blescicami-spektakla-in-tisino-cloveske-zgodbe

_Avtor: Linn Julian Koletnik_

V trenutku, ko se je Sasha Velour pojavila med množico obiskovalk_cev v parterju, še preden je stopila na oder, je vsem v dvorani razodela eno: pred nami stoji dovršena mojstrica odra, ki natančno ve, kako ustvariti show.

V trenutku, ko se je Sasha Velour pojavila med množico obiskovalk\_cev v parterju, še preden je stopila na oder, je vsem v dvorani razodela eno: pred nami stoji dovršena mojstrica odra, ki natančno ve, kako ustvariti show. Njen obisk v skoraj razprodani Gallusovi dvorani Cankarjevega doma ni bil le nastop, temveč premišljen in presenečenj poln spektakel. Pomembno je izpostaviti, da ni šlo za klasičen lip sync drag nastop, temveč za vsebinsko in vizualno izjemno bogato, premišljeno ter odrsko dodelano predstavo, ki presega zgolj interpretacijo glasbene podlage. Z uporabo projekcij, hitrih preoblek in dramatične svetlobe Sasha potrjuje status ikone, ki drag dviguje na nivo visoke umetnosti, onkraj DIY (do it yourself – naredi sam\_a) narejenih kostumov in nastopov v neodvisnih in nepretencioznih barih, kot je bil njej ljub C-street, neopazno skladišče iz 20. let prejšnjega stoletja v bližini železniške proge, kjer je deloval srčen gejevski klub in skupnostni prostor.

In prav glede tega, po ogledu Travesty še toliko bolj, ostajam razdvojen; sprašujem se namreč, koliko svojega političnega in radikalnega naboja drag pravzaprav izgubi, ko je produciran na tako visokem nivoju, ujet v polirano estetiko produkcije z visokim financiranjem. Ali ni, kot je Sasha sama poudarjala skozi pripoved, bistvo draga prav v tem, da nas opominja na tiste skromne in temačne, robustne in zakajene prostore? Te prostore danes morda res nekoliko romantiziramo, a ravno zato, ker so za mnoge izmed nas predstavljali prve izkustvene drobce popolne predaje samemu sebi in posledično katarzične osvoboditve od družbenih norm.

V varnem zavetju marginalnih klubov se zgodi nekaj surovega in neposrednega – nekaj, česar na tako velikem in institucionaliziranem odru večina ne bi mogla ali upala ponoviti. Gallusova dvorana s svojo veličino in protokolom vzpostavlja distanco, ki je v nasprotju s tisto umazano intimo barov in klubov, kjer se drag sploh lahko vzpostavi kot orodje upora. Kadar upor postane vrhunsko dovršen spektakel za širše množice, se neizogibno pojavi vprašanje: ali se je ob tem izgubila tudi nevarnost, ki jo drag predstavlja za status quo, ker okolje preprosto ni več dovolj varno za pravo, surovo ranljivost, temveč le še za njeno estetsko reprodukcijo?

> »Ko kvir umetnost postane kategorija, se njena notranja napetost nevtralizira. Zato bi nas obstoj stabilnega kvir kanona moral skrbeti. Ne predstavlja zmage, temveč ujetost. Pomeni, da je nekaj, kar je bilo nekoč nevarno, postalo dovolj varno za poučevanje, zbiranje in prodajo.«
>
> — Anna Ádám, Ko kvir umetnost postane hetero / School of disobedience

Vsebina predstave Travesty bi namreč lahko bila močnejša. Čeprav Sasha vseskozi prepleta zgodovino draga s svojo osebno potjo, se zdi, da so nekateri segmenti ostali ujeti v estetiki, namesto da bi se poglobili v politično ali emocionalno srž tem, ki jih odpira. Spektakel včasih deluje kot ščit – vrhunska produkcija, ki pa na trenutke preglasuje subtilnost sporočila. Namesto da bi vsak nastop gradil na prejšnjem v koherentno celoto, smo bili občasno priča seriji vizualno dovršenih točk, ki so v svoji grandioznosti izgubile nekaj tiste ostrine, ki jo Sasha sicer premore v svojih govorih, zapisih ali krajših formatih.

Paradoksalno mi je Sasha največ dala takrat, ko je bila na odru sama – brez vizualnih motenj, ko je preprosto govorila z nami. Ti trenutki, ko je delila svojo zgodbo, svoje strahove in spomine na odraščanje, so bili tisti, ki so dvorano zares premaknili. Takrat se je odprlo ključno vprašanje: ali je drag le maska? Ali pa je morda naša vsakdanja podoba, tista v sivi obleki, s katero hodimo v službo, naša prava maska? Sasha pravi, da drag razkriva dušo, in prav v njeni ranljivosti brez odvečnih efektov smo to najbolj začutile\_i.

Dejstvo, da smo skoraj povsem napolnili Gallusovo dvorano na dogodku, ki je bil oglaševan kot vrhunski mednarodni spektakel, a nas je na koncu najbolj ganila preprosta pripoved, pove o nas več kot o njej. Morda to razkriva, da kot občinstvo – kljub lakoti po popkulturnem blišču – pravzaprav hrepenimo po drugem žanru. Ne hrepenimo le po zabavi, temveč po stiku s seboj in z drugim. Če nas v dvorani, zgrajeni za visoko kulturo, najbolj premakne človeška krhkost, to potrjuje Sashino tezo: bistvo draga ni v tem, kar si nadenemo, ampak v tistem, kar se skozi to preobrazbo upa pokazati.

Travesty je bila tako lekcija o tem, da so bleščice le vabilo, prava predstava pa se zgodi tam, kjer se maska sreča z resnico.

### KARDELJ - 2. odlomek iz knjige

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kardelj-2-odlomek-iz-knjige

_Avtor: Jože Pirjevec_

Odlomek iz obsežne biografije Edvarda Kardelja zgodovinarja Jožeta Pirjevca.

## **Kardeljeva razhajanja s Titom** 

Potovanje v London in sprejem, ki ga je bil deležen, sta močno prispevala h Kardeljevemu ugledu na mednarodnem in domačem polju. To mu je dajalo tudi pogum, da je vztrajal v spopadu s Titom, ki so ga povzročili nesporazumi med njima glede vprašanja, kakšna naj bo jugoslovanska federacija. Naj ostane federacija samo na papirju ali naj zaživi kot zveza avtonomnih republik? *(36)* A ni šlo samo za to. Po Kardeljevem mnenju številni jugoslovanski voditelji, s Titom na čelu, niso bili dovolj odločni v odnosih z Moskvo glede lastne *»poti v socializem«* in s tem pravice do suverenosti. V pogovoru s Hruščovom je Tito večkrat poudaril, da so on in njegovi tovariši komunisti, marksisti-leninisti, ki ne odstopajo od svojih načel in zahodnim silam ne nameravajo dovoljevati, da se vmešavajo v notranje zadeve Jugoslavije. *(37)* Zato je z nezaupanjem gledal na pritiske Američanov in Britancev, da preoblikuje jugoslovansko gospodarstvo, ki je razen kozmetičnih sprememb še vedno teklo po starih tirnicah planskega načrtovanja in ni slonelo na vzpodbujanju konkurence, smotrne proizvodnje dobrin široke potrošnje in skrbi za kmetijstvo. Poudarek je bil po ruskem vzorcu še vedno na težki industriji in različnih tečajih dinarja, kar je oteževalo poslovanje podjetij. Jasno je bilo, da sprememb ne bo mogoče doseči brez dolgoročne podpore ZDA, kljub Titovemu upanju, da se bo čim prej otresel vsaj brezplačne pomoči. *»Tedaj bomo svobodni,« *je dejal. *(38) *

> Jasno je bilo, da sprememb ne bo mogoče doseči brez dolgoročne podpore ZDA, kljub Titovemu upanju, da se bo čim prej otresel vsaj brezplačne pomoči.

Skratka, v državnem vrhu ni bilo politične volje, da bi se v pričakovanju Titovega potovanja v Moskvo, načrtovanega za drugo polovico marca 1956, odločili za korenite tržne reforme, katerih posledica bi bila neizbežna liberalizacija režima in njegovo približevanje Zahodu. *(39)* Tega se je Hruščov močno bal. V izčrpnem poročilu za Prezidij CK KPSZ, napisanem 9. julija 1955, je poudaril nevarnost restavracije kapitalizma v Jugoslaviji, kar naj bi amerški imperialisti skušali doseči tudi zaradi vpliva, ki bi ga tak razvoj dogodkov imel na *»bratske«* države ljudske demokracije in njihov odnos do Moskve. *(40)* Med pogovori z jugoslovanskimi voditelji se je prepričal, da med njimi ni enotnega mnenja glede ideoloških vprašanj, pri čemer se mu je zdelo posebej pomembno, da je Tito na predvečer prihoda sovjetske delegacije imel v Postojni govor, v katerem je prvič po 6. kongresu s poudarkom pribil, da imajo komunisti vodilno vlogo v družbi. *(41)* Povedno se mu je zdelo tudi, da je Tito v zvezi s Kardeljevimi teorijami nastopil s trditvijo, da so bile te pogojene s polemiko s KPSZ in da bi po normalizaciji odnosov slednji ne napisal tega, kar je napisal. Rusov seveda ni prepričal. Hruščov in njegovi so se, nasprotno, utrdili v mnenju, da je med vsemi jugoslovanskimi voditelji Kardelj najbolj podvržen revizionističnim skušnjavam. Dovolj ga je bilo slišati, s kakšnim prezirom je govoril o italijanski in francoski komunistični partiji in kako visoko je cenil zahodne socialdemokrate. *»Kaj storiti?«* se je Hruščov spraševal ob omenjanju razhajanj v jugoslovanskem vrhu. *»Ali naj prepustimo razvoj dogodkov samemu sebi? Seveda ne. Naša dolžnost je, da napnemo vse sile v boju za osvoboditev Jugoslavije od vpliva imperialističnega tabora, da karseda pomagamo jugoslovanskim tovarišem. \[...\] To je naša sveta dolžnost.«* *(42) *

> »Kaj storiti?« se je Hruščov spraševal ob omenjanju razhajanj v jugoslovanskem vrhu. »Ali naj prepustimo razvoj dogodkov samemu sebi? Seveda ne.«

Hruščov se je zavedal, da ne bo lahko, saj od jugoslovanskih tovarišev ni bilo mogoče pričakovati, da bodo takoj začeli govoriti prav nasprotno od tega, kar so trdili še včeraj. Prepričan pa je bil, da je treba spremeniti taktiko, vzpostaviti z njimi najboljši možni odnos najprej na državni ravni, v upanju, da bodo kasneje postali zavezniki ali vsaj sopotniki tudi na ideološki. V tem ga je hrabril pogovor, ki ga je imel na štiri oči s Titom na jahti med plovbo v bližini Brionov. Na njegovo ponovno ugotavljanje, da brez normalizacije med partijama ne bo šlo, mu je Tito zagotovil, da se bodo o tem brez dvoma domenili. Hruščov je pozitivno ocenil tudi govor, ki ga je Tito imel maja 1955 na srečanju z borci Prve proletarske divizije in v katerem je jugoslovanske komuniste pozval, naj ostanejo verni marksizmu-leninizmu. Ob branju tega besedila, je dejal, se mu je zdelo, da Tito polemizira z nekaterimi voditelji ZKJ. Ta je potrdil, da je zares polemiziral, in dodal, da bo to počel še naprej, kar je tudi storil, saj je dosegel, da je CK ZKJ že 29. junija 1955 poslal CK KPSZ pismo, v katerem je izrazil pripravljenost za obnovitev odnosov tudi na partijski ravni. To so Sovjeti zabeležili z zadoščenjem, a tudi zadržkom, kajti v besedilu so še vedno opazili vrsto netočnosti in nedorečenosti. *(43)* Očitno je bilo pismo kompromis med Titom in liberalno strujo znotraj ZKJ, pa tudi izraz previdnosti, ki jo je narekovalo zavedanje, da je treba domače občinstvo pripraviti na novo politično linijo ter obenem ohraniti dobre odnose z Zahodom zaradi njegove še kako potrebne ekonomske pomoči. *(44) *

## **»Mi«**  

V prepričanju, da gre v Jugoslaviji računati na *»zdrave sile«*, tiste, ki jih je šolala in oblikovala Kominterna, ter izolirati številne *»odtujene«* komuniste in *»šovinistične elemente«*, ki so se ugnezdili v ZKJ, predvsem v diplomaciji, vodilnih časopisih in na radiu, je Hruščov polagal upe v Tita. Dejstvo, da je tako radikalno *»likvidiral« *Đilasa, ki da je odkrito hotel restavrirati kapitalizem in zahteval razpustitev ZKJ, je govorilo v njegov prid. Samo z njegovo pomočjo si bo mogoče s primernim taktom in gibčno politiko, a brez popuščanja glede marksističnih načel, znova pridobiti *»dušo in srce« *jugoslovanskih delovnih ljudi. *(45)* Zgovoren je bil tudi trgovinski dogovor, ki ga je Vukmanović – Tempo dosegel z Rusi poleti 1955. Med drugim je predvideval, da bodo ti Jugoslovanom dobavljali dragocene surovine in stroje v zameno za dobrine za široko potrošnjo, kot so vino, tobak in slive. Šlo je očitno za zelo velikodušno izmenjavo. *(46) *

V gradivu, dodanem poročilu o obisku sovjetske delegacije v Jugoslaviji, je prišlo jeseni 1955 do zanimivega premika. V njem je Berija sicer še nastopal kot glavni agent imperializma, provokator in krivec za razkol s Titom, a se je pojavil tudi nov osebek: kolektivni *»mi«*. *»Mi, kot predstavniki močnejše in izkušenejše države, bi morali biti bolj razumevajoči, morali bi v sebi najti moč in zmožnost, da \[Jugoslovanom\] razjasnimo njihove napake, izkažemo potrpljenje, odločnost, da presežemo nesporazume. Na žalost, tega ni bilo.«* Očitno je, da se je za* »mi«* skrival Stalin, glavni povzročitelj tragičnega razkola, ki je imel za posledico poraz Sovjetske zveze. *»Da, treba je priznati, da smo doživeli poraz z Jugoslavijo,« *je zapisal Hruščov. *(47) *V kratkem odstavku je opozoril, da je Gruzijec s Kitajci ravnal prav tako brezobzirno kot z Jugoslovani, da je oboje krivil nacionalizma, ker so se upravičeno upirali delovanju* »mešanih družb«* na svojem ozemlju, in si dovolil celo kritiko pokojnega trinoga. *»Takšen ugovor Stalinu ni bil všeč. Bil je razjarjen. A nad čim se je bilo treba jeziti?« (48) *Stalin je bil genialen človek, je nadaljeval Hruščov, toda v zadnjih letih življenja je imel nekaj slabosti, trpel je za megalomanijo. *»V času, ko se je začel spor z Jugoslovani, sem prišel iz Ukrajine v Moskvo. Tovariš Stalin me je prosil, naj prečitam pismo o jugoslovanskem vprašanju, in dejal, ne da bi čakal na odgovor: ‚Vot, mignem z mezincem in Tito bo šel.‘«* To miganje z mezincem, ta samozavest sta privedla do zaostritve konflikta. Nato je šlo vse narobe. *»Takoj je bila sprejeta linija za razbitje \[jugoslovanskega\] vodstva in celo za uničenje teh ljudi.« (49) *

> Stalin je bil genialen človek, je nadaljeval Hruščov, toda v zadnjih letih življenja je imel nekaj slabosti, trpel je za megalomanijo.

V sklepnem delu omenjenega dokumenta je Hruščov ostro kritiziral odnose, ki jih je Sovjetska zveza po vojni zastavila do držav ljudske demokracije v prepričanju, *»da mi sovjetski ljudje vse najbolje vemo«* in da se morajo drugi *»učiti od nas«*. Ne, je rekel Hruščov. *»Moramo se učiti drug od drugega. \[...\] To bo samo okrepilo naše vezi. To bo tudi za nas koristno, saj se bomo obogatili z izkušnjo. Nujno je premostiti okostenelost, prisiliti naše birokrate, ki nočejo misliti na novo, preučevati in prenašati izkušenj drugih dežel.«* *(50)* Hruščov se je očitno med potjo po Jugoslaviji nekaj naučil. V svojih spominih pravi, da je prav v tem času začel razmišljati o razgradnji Stalinovega kulta. *(51)* Vtisi, ki jih je odnesel iz Jugoslavije, so ga še okrepili v prepričanju, da je treba enkrat za vselej pokopati stari režim ob prvi možni priložnosti. Ta se je ponujala z 20. Kongresom KPSZ, ki je bil načrtovan februarja 1956. Računal je, da se ga bodo Jugoslovani udeležili s svojo delegacijo, in je v ta namen konec januarja 1956 k Titu poslal novega veleposlanika, Nikolaja P. Firjubina, z nalogo, naj ga prepriča. Maršal ni bil nedovzeten za vabilo, ki pa ni imelo posledic, po vsem sodeč zato, ker so liberalni krogi okrog Kardelja temu nasprotovali. Nazadnje se je zgodilo, da je Tito poslal kongresu samo pozdravno pismo, v katerem je ponovil tisto, kar je bilo zapisano v Beograjski deklaraciji, in se zadovoljil s tem, da je na njem kot opazovalec sodeloval samo Dobrivoje Vidić, njegov veleposlanik v Moskvi. *(52)  *

Kritične pripombe na rovaš Stalina, ki jih je na kongresu med drugimi izrazil Mikojan, še najbolj uničujoče pa Hruščov v svojem *»tajnem«* referatu, so v Jugoslaviji v glavnem sprejeli z zadoščenjem, čeprav se niso slepili, da proces destalinizacije ne bo težak in dolgotrajen. Bili so prepričani, da so se podrle Stalinove teze o zaostritvi razrednega boja po oktobrski revoluciji, in menili, da so imeli prav, ko so trdili, da Marx in Lenin nista mogla predvidevati drugačnega razvoja kapitalizma od tistega, ki sta ga poznala v svojem času. To ugotovitev so sovjetski voditelji sprejeli in jo razlagali kot *»ustvarjalni razvoj marksizma-leninizma«*. V sklepno deklaracijo 20. kongresa so tudi zapisali, da *»danes vojna ni usodno neizbežna, vojni se je mogoče izogniti«*. Še pomembnejša pa je bila odločitev, ki so jo sprejeli konec junija, da se *»odpravi kult osebnosti in njegove posledice«*. *(53) *

> Še pomembnejša pa je bila odločitev, ki so jo sprejeli konec junija, da se »odpravi kult osebnosti in njegove posledice«.

V diskusiji o referatu, ki ga je Hruščov prebral na 20. Kongresu in ga v vednost poslal jugoslovanskim *»tovarišem«*, so mnogi med njimi izrazili razočaranje. Zdelo se jim je, da ni povedal vse resnice o Stalinovem trinoštvu in ni omenil milijonov sovjetskih državljanov, ki jih je nedolžne poslal v smrt. Kardelj ni bil tega mnenja. Ugotavljal je, da prevelika kritičnost lahko privede do zgrešene ocene referata in celega kongresa. Če Hruščov ni šel širše in globlje v kritiki Stalina, tako kot so storili Jugoslovani, pomeni, da si tega ni mogel privoščiti. To je realnost sedanjega političnega trenutka v ZSSR, je bil prepričan Kardelj. *»Če se je nečemu treba čuditi, potem se je treba čuditi politični hrabrosti in moči Hruščova, da je o Stalinu rekel, kar je rekel, ne pa da ga kritiziramo, ker ni rekel še več.«* *(54)* Pri vsej hvali, ki jo je tudi javno izrazil v govoru v Novem Sadu konec februarja 1956, pa Kardelj ni pozabil na opozorilo. Menil je, da kritika kulta osebnosti sama po sebi ne zadostuje, kajti kult osebnosti ni nič drugega kot simbol za politični režim, kakršen je nastal v Stalinovem času in se izraža v birokratizmu. Tega je treba premagati. Sovjetski ambasador v Beogradu, ki je na dolgo poročal o Kardeljevi oceni 20. kongresa, te sklepne misli ni vključil v svojo depešo. *(55) *

Z 20. kongresom so se po mnenju jugoslovanskih voditeljev odpirale nove možnosti razvoja v Sovjetski zvezi, pod pogojem seveda,da ne pride do protiudara stalinističnih krogov. Tudi v mednarodni politiki se je obetala nova doba, ki je zahtevala svež pristop k reševanju odprtih problemov. *»Vse je v teku,«* je z navdušenjem dejal Koča Popović. Nasprotujoče si fronte, ki jih je ustvarila Stalinova politika, se podirajo. Prav zato so Jugoslovani menili, da bi moral Zahod podpreti novo smer in s tem v Rusiji preprečiti notranjo reakcijo, ki je ni bilo mogoče izključevati. Pozorno so obenem sledili razvoju dogodkov v satelitskih državah, kjer so posebno na Poljskem in na Češkoslovaškem zaznali željo po prenovi in večji neodvisnosti od Moskve. Bili so tudi mnenja, da je njihova politika dialoga z zahodnimi socialisti pridobila pomen, pri čemer niso izključevali izboljšanja odnosov tudi z italijanskimi in francoskimi komunisti. *(56) *

V tem vzdušju je Tito konec maja 1956 povabil vodjo KPI v Beograd, z namenom, da poglobita medsebojne stike, ki so potekali že od Stalinove smrti dalje. Kljub polemikam zadnjih let je Tito Palmira Togliattija visoko cenil kot izredno pametnega politika, najboljšega človeka Zahoda. *(57) *Njuni pogovori so bili strogo tajni, vsebinsko pa pomembni. Togliatti se je strinjal s Titovim opozicijskim odnosom do KPSZ in priznal posebno vlogo, ki jo igra ZKJ v socialističnem gibanju. Povedal je tudi nekaj, kar je bilo v sozvočju z mišljenjem Jugoslovanov. Da namreč *»kult osebnosti«* ni bil samo nesrečna epizoda, temveč *»degeneracijski pojav«* sovjetskega sistema. *(58) *

> Tito se je vsekakor zavedal, da demoliranje Stalinovega kulta zahteva od njega vsaj omejitev lastnega kulta. Zato je predlagal, da 25. maj, njegov uradni rojstni dan, poimenujejo »dan mladosti«.

Samovšečna kritika stalinizma, ki so si jo privoščili jugoslovanski voditelji, ni mogla zakriti dejstva, da je tudi njihov režim ostajal diktatorski. *(59) *Tito se je vsekakor zavedal, da demoliranje Stalinovega kulta zahteva od njega vsaj omejitev lastnega kulta. Zato je predlagal, da 25. maj, njegov uradni rojstni dan, poimenujejo *»dan mladosti«*. V bistvu pa se nič ni spremenilo, kajti poveličevanje njegovega lika se je brez prestanka nadaljevalo vse do njegove smrti in še po njej. Leta 1956 je bilo sicer opravičljivo, kajti iz spopada z vsemogočnim Stalinom je Tito brez dvoma izšel kot zmagovalec in se začel uveljavljati na mednarodni ravni kot državnik svetovnega pomena. *(60)  *

**Viri:
**36 Ćosić, Knjiga o Titu, 101.
37 Vstreči i peregovori I, 59, 86, 99, 151.
38 Prav tam, 149.
39 ÖStA PB, 26. 2. 1956.
40 Vstreči i peregovori I, 136, 137.
41 Prav tam, 158.
42 Prav tam, 158. Glej tudi 645.
43 Prav tam, 160, 183, 520; Sovjetsko-jugoslavskije otnošenija, 680, 681–684.
44 Prav tam, 161.
45 Prav tam, 162–169.
46 ÖStA PB, 22. 2. 1957.
47 Vstreči i peregovori I, 179.
48 Prav tam, 187.
49 Prav tam, 188, 189.
50 Prav tam, 192.
51 Prav tam, 205.
52 ÖStA PB, 15. 2. 1956.
53 Floyd, Mao against Khrushchev, 286.
54 Mićunović, Moskovske godine, 26.
55 Romanenko, Meždu, 570, 571; ARS, 1521 Kardelj, 10, Govor tov. E. Kardelja o 20. kongresu KPSZ na okrožni konferenci ZK Srbije, Novi Sad, 29. 2. 1956.
56 ÖStA PB, 5. april, 1954; 9. 4. 1954.
57 Ćosić, Knjiga o Titu, 98.
58 Ströhm, Zwischen Mao, 151; Galeazzi, Togliatti e Tito, 148, 149.
59 ÖStA PB, 4. 5. 1956; Khrushchev, Statesman, 540, 541.
60 ÖStA PB, 26. 5. 1956. ****

### Pomladne zgodbe: VODOMEC

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pomladne-zgodbe-vodomec

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pomlad je čas, ko se svet znova prebuja in se dnevi počasi razširijo v svetlejše večere.

Vodomec (Alcedo atthis) je ena najbolj prepoznavnih in barvitih ptic slovenskih rek in potokov. Prepoznamo ga po intenzivno modrem in turkiznem perju na hrbtu, oranžno-rjavem oprsju ter dolgem, ravnem kljunu, ki mu omogoča izjemno natančen lov. Najpogosteje ga lahko opazimo ob mirnejših vodah, rekah, potokih in ribnikih, kjer sedi na nizkih vejah tik nad gladino in opazuje plen. Hrani se predvsem z majhnimi ribami, vodnimi žuželkami in paglavci, ki jih z bliskovitim potopom ujame pod vodo. Vodomec leti zelo hitro in nizko nad vodno površino, pri čemer zaradi živih barv pogosto deluje kot modra svetlobna sled. Gnezdi v rovih, ki jih izkoplje v peščene ali zemeljske brežine ob vodi. Zaradi bleščečega perja, elegantnega gibanja in skoraj eksotičnega videza velja vodomec za eno najlepših ptic slovenskega naravnega okolja.

### NA POTI S PEROTOM LOVŠINOM - odlomek iz knjige

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/na-poti-s-perotom-lovsinom-odlomek-iz-knjige

_Avtor: Dušan Čater_

Odlomek iz biografije našega prvega punkerja Perota Lovšina pisatelja Dušana Čatra.

Cesta proti našemu cilju je vedno bolj strma. Na eni strani so nepregledni smrekovi gozdovi, na drugi pa daleč spodaj vidimo Mežo, ki se svetlika v mesečini. Pogled je lep, je pa tudi nevaren, moram reči. Tudi vožnja našega voznika se mi ne zdi preveč varna, a pravi, da mora imeti konstantno brzino, sicer ne bi prišel v hribe po precej zasneženi cesti. Če komu, bom pa ja zaupal gasilcem, se tolažim, nakar mojster na presenečenje nas vseh vklopi sireno. Modre luči utripajo v ritmu zvoka viijuuu viijuuu, ki osvetljuje in straši vse naokoli. Noro, še nikoli se nisem vozil v avtomobilu s prižgano sireno.   

*»A gre bolj naglas?«* je Riki prav tako navdušen kot jaz.   

Šofer odkima in spretno vijuga po zasneženi cesti. Smo na nujni vožnji, zgleda. Zgoraj nas že nestrpno pričakujejo.   

In res skozi sprednjo šipo zagledam luči, ki osvetljujejo naš cilj in množico ljudi pred veliko hišo. Medtem ko nas z aplavzom in nasmehom, ki je, v to sem prepričan, posledica tuljenja sirene, pozdravljajo, se sprašujem, kako so oni prišli sem gor. Ob strani sicer opazim ratrak, ampak dvomim, da so se vsi skobacali nanj.   

Voznik se na moje vprašanje samo nasmehne, organizator zabave pa nas ob glasnem spodbujanju pospremi v sobo, ki je namenjena za bekstejdž. Prostor je dobro založen z jedačo in pijačo, tudi precej udobna sedežna garnitura je tam, v kotu pa opazim celo namizni nogomet.   

*»Večerja se še pripravlja,«* reče gostitelj in doda, da bi bilo dobro, da bi se tudi nastopajoči počasi pripravili.   

Riki in Kosta gresta na oder, da pripravita ozvočenje in kar je še potrebnega za dober zvok in dober koncert, s Perotom pa se malenkost okrepčava. Ne preveč, kajti glavna jed, kot je napovedal dobrodušni gostitelj, še prihaja. Stopiva pa za namizni nogomet in odigrava eno partijo.   

*»Menda si tudi veliko brcal?«* ga spomnim, medtem ko si na sprednjih igralcih namešča žogo za strel na moj gol.   

*»Ja,«* reče. Verjetno je preveč osredotočen na mojega vratarja, ki dosledno sledi žogi.   

Iz njegovega zapisa vem, da je nekaj časa igral velik nogomet, pa mu je Marjan Rožanc dal na lep način vedeti, da ni ravno za ta štos.   

*»Na Kodeljevem sem bil doma, tam sva se igrala jest in sestrca. Ona se je učila pr Slovanu rokomet, z očetam sva igrala mali nogomet ...«* si prepevam v glavi, medtem ko sledim žogi.   

Pero ustreli proti mojim vratom in jaz ubranim njegov strel. Žoga se spet odbije k njegovemu rdečemu napadalcu in v drugo je uspešen. Udari iz prve in zadane. Ponosno se nasmehne, ko reče: *»Ena nula!«  * 

Poleg Saša Udoviča, ki ga omenja v svojem zapisu, je igral tudi z Dušanom Kosičem in Alešem Čehom. Medtem ko se na sredini boriva za žogo, mi omeni, da je bilo svoj čas samo na Kodeljevem sedem malonogometnih klubov. On je začel v klubu Golovec, s katerim so bili mestni prvaki, potem pa so ustanovili svojo ekipo in se poimenovali Kodeljevo.   

> »Igrali smo jaz, Grega Tomc, Emil Filipčič File je bil na golu, pa Sašo Bole iz benda Bombe je bil kar dober,« reče, medtem ko skuša spraviti žogo v napad, pa mu jaz to spretno preprečujem.

*»Igrali smo jaz, Grega Tomc, Emil Filipčič File je bil na golu, pa Sašo Bole iz benda Bombe je bil kar dober,«* reče, medtem ko skuša spraviti žogo v napad, pa mu jaz to spretno preprečujem. *»Nekaj časa je z nami igral tudi Janez Janša. Bil je pravi steber obrambe. Tisti koncert na Kongrescu smo Pankrti odigrali tudi zato, da bi ga dobili ven za derbi z Bizovikom. A potem na tekmo seveda ni prišel. In tudi na nobeno drugo več.«   *

*»Pa ti?« *ga vprašam in isti trenutek popustim, da je žoga spet pri rdečem v napadu.   

*»Jaz sem bil v špici napada,«* mi reče in hitro sproži proti golu, a zgreši in žoga se od bande nekako odkotali k meni v napad. *»V obrambi sem bil manj aktiven,«* reče.   

*»Prepustimo obrambo obramboslovcem,«* rečem jaz.   

Njegovega rdečega vratarja ujamem povsem nepripravljenega in potisnem žogo v gol.   

Ena ena.   

In potem mi govori o tem, da so se na Kodeljevem vsako popoldne kar na dveh igriščih igrale tekme mestne lige in da so se on in prijatelji potem še desetletje, ko niso več tekmovali v nobeni ligi, dobivali vsako nedeljo ob dveh na igrišču in vedno se jih je nabralo vsaj za dve ekipi.   

*»A so v vojski vedeli, da si v bistvu zelo športen tip, ne samo glasbenik?«* ga vprašam.   

*»Po moje si nobeden ni kaj takega mislil,«* reče Pero, in medtem ko takole čvekava, mi on iz špice napada zabije še dva gola.   

Morda bi mi še kakšnega, a mora na oder. Tam je vse pripravljeno za koncert.   

Tudi Korošci poznajo vse njegove pesmi. In dobri pevci so, v to se prepričam, ko jih slišim prepevati znane uspešnice, s katerimi jih razveseljujejo Pero, Kosta in Riki. Občinstvo je pretežno starejšega datuma, je pa tam tudi nekaj mladih deklet, ki se vsaj na začetku držijo bolj v ozadju.   

Po koncu koncerta razgreto občinstvo zahteva Bandiero rosso in Slovenija gre naprej. Koroška je uporniška, nemško govoreči ljudje niso daleč stran, pesmi sta povsem na mestu, čeprav me izbira navijaške himne vseeno malenkost preseneti. Doslej je še nisem slišal na nobenem od Perotovih koncertov.   

Ustrežejo jim. Po koncu sedemo v veliko jedilnico, kjer nam postrežejo z večerjo. Lahko potrdim, da ima gostišče Plaznik dobro kuhinjo. Medtem ko mlaskamo, Perota povprašam o navijaški himni.   

> »Začelo se je zelo spontano,« reče Pero. »Igor Vidmar je proti koncu devetdesetih angažiral mene, Predina in Kreslina, da bi bili na bežigrajskem štadionu predskupina Johnnyju Cashu ... No, Johnny Cash je potem zbolel, pa je Vidmar rekel, dejmo mi to naredit v Križankah, in smo ... In smo Križanke razprodali ...

*»Začelo se je zelo spontano,«* reče Pero. *»Igor Vidmar je proti koncu devetdesetih angažiral mene, Predina in Kreslina, da bi bili na bežigrajskem štadionu predskupina Johnnyju Cashu ... No, Johnny Cash je potem zbolel, pa je Vidmar rekel, dejmo mi to naredit v Križankah, in smo ... In smo Križanke razprodali ... In to je potem ratalo odmevno ... Igrali smo skupaj po celi Sloveniji, vsak s svojim bendom ... Hodili smo na športne prireditve, na fuzbal, čeprav je bil Predin bolj za basket. No, potem se je Slovenija leta 2000 uvrstila na svetovno prvenstvo v fuzbalu ...«* pravi Pero.   

Prekine, ker na mizo prinesejo nove dobrote. Mislim, da že tretji hod.   

*»In potem,«* nadaljuje, medtem ko poplakne grižljaj, *»so iz Nogometne zveze poklicali vsakega posebej ... Mislim, mene, Vladota in Zorana, če bi šli pozdravit naše fuzbalerje pred magistrat. Bili smo seveda za in smo se dobili pri meni doma vsak s svojo kitaro in smo malo brenkali, jaz pa sem imel takrat ravno komad Sam en majhen poljub, pa sem zapel: *»Sam en majhen gol mi dej, Slovenija gre naprej«* ... In potem so oni iz NZS-ja rekli, da naj naredimo himno iz tega, in ker je bila sama začetna ideja moja, sta se kolega strinjala, da bo najbolje, da sam dokončam pesem ... Prvi del mi je še nekako hitro ratal, za drugi del pa sem moral iti na Karibe, da sem dokončal svoje delo,«* pove med smehom.   

Medtem se lotimo sladice in Pero nadaljuje: *»In to je potem postal en tak velik dogodek! Spet smo imeli turnejo po vsej Sloveniji, pa sponzorje, reklamo na teveju, komad se je povsod vrtel, nas pa so predstavljali pod imenom Za vedno IN. No, še najbolj je odmeval tisti dogodek, ko smo Slovenci preplavili trg Dam v Amsterdamu ... Še danes je veliko takih, ki radi rečejo: Ja, tam sem pa bil.«* Pero doda, da takrat ni bilo v navadi, da bi reprezentance imele svojo navijaško himno. *»Bili smo ena prvih reprezentanc, ki je imela svojo himno. In za tako majhno državo tudi neverjetne navijače.«   *

> Ja, pomislim, samo pravi navijač in ljubitelj športa lahko naredi eno tako navijaško himno. Ni pa to bila njegova prva himna, mimogrede.

Ja, pomislim, samo pravi navijač in ljubitelj športa lahko naredi eno tako navijaško himno. Ni pa to bila njegova prva himna, mimogrede. Na pobudo Marjana Rožanca so Pankrti že leta 1986 zložili himno Slovana. Grega Tomc je napisal besedilo, Pero pa glasbo. Himna je izšla na singlu in bila pravi unikum. Promocija himne Slovana je bila v menzi v Rožni dolini, skupaj s Perotom pa jo je na odru odpel tudi Rok Petrovič. Ja, reče Pero, Marjan Rožanc je imel strašansko rad fuzbal. In hja, hvala, Johnny Cash, dodajam jaz, ki si med drugim prispeval delež, da smo Slovenci dobili svojo navijaško himno.   

Ko se fino napokamo, se namenimo proti našim prostorom. Gostje na zabavi, za katero sem pozabil, čemu v čast je bila, nas trepljajo in se nam nasmihajo. Ko zapremo vrata, se konča koroška avantura. Velja nepisano pravilo: kar se v bekstejdžu zgodi, v bekstejdžu ostane.

### KARDELJ - 1. odlomek iz knjige

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kardelj-1-odlomek-iz-knjige

_Avtor: Jože Pirjevec_

Odlomek iz obsežne biografije Edvarda Kardelja zgodovinarja Jožeta Pirjevca.

## **Mladost**  

Priimek Kardelj, ki je razširjen v slovenskem in hrvaškem prostoru, je verjetno povezan z imenom ptička, ki mu Italijani pravijo cardellino, Slovenci pa lišček. Edvardov oče, tudi Edvard po imenu, se je rodil v Ljubljani kot nezakonski sin Neže leta 1878. Po poklicu je bil krojaški pomočnik. Leta 1903 se je poročil z Ivano Breceljnik in imel z njo pet otrok: Jožefino (1904), Olgo (1907–1908), Edvarda (1910–1979) Janeza (1914–1942) in Bojana (1922). Oba Edvarda sta po vsem sodeč nosila ime po prvorojencu britanske kraljice Viktorije, ki je bilo v modi v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja. Edvard starejši je imel redko genetsko bolezen, Friedrichovo ataksijo, ki prizadene hrbtenjačo, periferne živce in cerebralni del možganov. Razvije se predvsem pri otrocih in najstnikih, začne pa se s simptomi, ki se s časom slabšajo: nelagodnimi gibi in izgubo čutenja zaradi poškodovanih živcev. Razen Kardelja je ta bolezen prizadela tudi enega od njegovih bratov. *»Živeti in delati je moral v presledkih,«* je v Kardeljevem biografskem profilu zapisal Josip Vidmar,* »med eno boleznijo in drugo, med eno operacijo in drugo in med enim udarcem usode in drugo nesrečo.« (1)* Težko je hodil in imel je hude probleme s hrbtenico. Oboje je vsekakor obvladal in stoično prenašal. Bil je ponosen človek. 

> Kardeljevi so živeli nadvse skromno. Prebivali so nedaleč od mestnega središča v delavskem okolju in se prebijali z neznatno plačo obeh staršev. Najprej z dvojno, potem z eno samo.

Kardeljevi so živeli nadvse skromno. Prebivali so nedaleč od mestnega središča v delavskem okolju in se prebijali z neznatno plačo obeh staršev. Najprej z dvojno, potem z eno samo. Oče je opustil svojo obrt in postal hišnik na banski upravi, mati pa je kmalu zapustila delo v tobačni tovarni. Večkrat so stradali, dokler sestra Jožefina ni stopila v službo. Od tedaj je šlo lažje. Tudi Edvard je skušal, takoj ko je bilo mogoče, prispevati k družinskemu proračunu. Pri štirinajstih ali petnajstih letih je enkrat tedensko začel po kioskih raznašati glasilo Avtonomist, s katerim je tržaški socialdemokrat Albin Prepeluh razglašal svoje ideje o federaciji in republiki. Po svojih idejah je bil mladi Edvard že bolj radikalno usmerjen, toda ogreval se je za federacijo in republiko in ga tako vest ni pekla. Čeprav je zaslužil samo 400 din na mesec, jih je redno izročal mami. Nanjo je bil zelo navezan, tudi zato, ker se je zavedal, kako herojsko je skrbela za družino. Značilna in pretresljiva je odločitev deset- ali enajstletnega Edija – kot so mu rekli doma –, da ne napiše naloge z naslovom *»Moja mati«*. Ker je oddal prazen zvezek, ga je professor vprašal, zakaj je to storil. *»Karkoli bi napisal o svoji mami,«* je odgovoril,* »bi bilo mnogo slabše od tistega, kar ona je.« (2) *

Ivana Breceljnik je bila lepa, odločna, bojevita ženska, vodilna članica sindikata. Z možem sta bila zgodaj vključena v delavsko gibanje, kar pomeni, da je odločilno vplivala na intelektualni in politični razvoj svojega sina. Edo je bil nadarjen otrok. V osnovni šoli je bil v glavnem odličnjak, na štiriletni meščanski šoli in nato na učiteljišču, kamor se je vpisal, da pride čim prej do kruha, pa se je obnašal kot *»aprilsko vreme«*. Večinoma je bil odličen dijak, včasih pa je domov prinesel tudi po tri dvojke, komaj pozitivne ocene. Šolanje je uspešno dokončal, čeprav učiteljskega poklica ni ljubil. Želel je nadaljevati študij na univerzi, poglobiti predvsem znanje zgodovine, filozofije in družbenih ved, a mu ni bilo dano. Ta manko je za vedno ostal njegova travma, ki mu je narekovala zavisten, če ne celo odklonilen odnos do redno šolanih *»intelektualcev«*. Od mladih nog je veliko bral, najprej pustolovske romane, primerne svojim rosnim letom, kasneje pa Ivana Cankarja in Srečka Kosovela, še posebej socialno in uporniško ubrano poezijo. Pozneje je povedal, da je Kosovel, ki je leta 1926 umrl od tuberkuloze pri komaj dvaindvajsetih letih, odločilno vplival nanj v smislu preobrata k aktivnemu boju delavskega gibanja. Ne gre pa spregledati tudi vtisa, ki so ga na doraščajočega fanta naredili ruski pisatelji – od Dostojevskega do Gorkega. 

> Želel je nadaljevati študij na univerzi, poglobiti predvsem znanje zgodovine, filozofije in družbenih ved, a mu ni bilo dano. Ta manko je za vedno ostal njegova travma, ki mu je narekovala zavisten, če ne celo odklonilen odnos do redno šolanih »intelektualcev«.

Oče je Edvarda že zgodaj vključil v *»Svobodo«*, delavsko prosvetno in telovadno društvo, ki je imelo sekcijo za otroke. Tako tam kot kasneje na učiteljišču zaradi svoje fizične hibe očitno ni bil tarča zasmehovanja in nadlegovanja vrstnikov, verjetno zaradi iskrivega duha in spontane družabnosti, ki je bila vse življenje značilna zanj. Na učiteljišču je ustanovil in vodil literarni krožek, sodeloval je pri delavskem društvu *»Ivan Cankar«*, kjer je izstopal s svojim lepim glasom. Med prvimi se je v pozni jeseni 1927 priključil Delavskemu odru, ki ga je takrat ustanovil bodoči dramaturg Bratko Kreft. *(3) *Po svetovni vojni, ki je videla razpad habsburške monarhije in nastanek Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (Jugoslavije), so se v *»Svobodi«* socialdemokratom pridružili tudi komunisti. Med strujama se je vnel ideološki spopad, ki mu Kardelj ni ostal tuj. Začel se je opredeljevati za komuniste, ker mu je imponirala njihova večja borbenost. Nanj je vplivala tudi Kosovelova revija Mladina, predvsem pa trboveljski dogodki, ki so leta 1924 močno razburkali slovensko politično sceno. V tamkajšnjem rudarskem revirju je namreč prišlo do krvavih spopadov med delavci in člani nacionalistično usmerjene Orjune. V meščanski šoli, ki jo je Kardelj takrat še obiskoval, se je med dijaki vnela živahna razprava med desničarsko večino in levičarsko manjšino, ki se je izrodila v pretep. Takrat jo je Kardelj prvič skupil zaradi svojega političnega prepričanja, izkušnja pa ga je potrdila v veri, da je prihodnost na strani delavskega gibanja in da velja za njegovo uveljavitev zastaviti vse svoje sile. *(4) *

Na učiteljišču se je v drugi polovici dvajsetih let prejšnjega stoletja vključil v marksistični krožek in pri šestnajstih letih postal član Skoja (Saveza komunističke omladine Jugoslavije oziroma Zveze komunistične mladine Jugoslavije), mladinske sekcije ilegalne Komunistične partije Jugoslavije. Svoje politične usmeritve ni skrival. Malo je manjkalo, da ga zaradi neke pisne naloge niso izključili iz šole. Začel pa je tudi z nevarnejšim delovanjem. Pomagal je pri tiskanju prevratniških letakov, ki jih je hkrati razpečeval, bil je kurir in organiziral je javke, kjer so se sestajali partijski tovariši. Navezal je stike z mladimi somišljeniki, ki so mu zaznamovali življenje. Najprej z Borisom Kidričem, sinom uglednega univerzitetnega profesorja, kasneje pa z Vladom Kozakom in njegovima bratoma. Kozaki so bili nenavadna družina. Bili so premožni meščani, a obenem zavzeti levičarji. Vlado je v prvem nadstropju domače gostilne *»Pri Štrajzlu«* organiziral tajni komunistični krožek, kjer je s tovariši vneto študiral marksistično literaturo in sanjal revolucijo. *»Kozakova mama«* ni samo uspešno vodila gostilne, ampak je odobravala prevratniško delo svojih sinov in njihovih somišljenikov, in kadar je bilo treba, tudi podkupovala oblasti v njihovo korist. 

Etnični spopad, ki je od njenega nastanka spodjedal Kraljevino SHS zaradi prepričanja dinastije, politične elite na oblasti in vojske, da nova država ni nič drugega kot Velika Srbija, je dosegel vrhunec 20. junija 1928, ko je črnogorski član vladne Radikalne stranke streljal v beograjski skupščini in ubil dva parlamentarca hrvaške Kmečke stranke ter smrtno ranil njenega karizmatičnega voditelja Stjepana Radića. Kralj Aleksander Karađorđević ni našel drugega izhoda iz zagate, v kateri se je znašel, kot da je 6. januarja 1929 razpustil skupščino, ukinil ustavo in vse politične stranke ter oklical diktaturo. Mnogi so to drastično rešitev pozdravili z odobravanjem in olajšanjem. Drugo krizo je povzročil zlom borze v New Yorku, ki je, čeprav z nekolikšno zamudo, prizadela tudi *»Jugoslavijo«*, kakor je kralj Aleksander preimenoval svojo državo, da potrdi njeno celovitost. Policijski režim, ki ga je uvedel, je hudo udaril po vseh opozicijskih skupinah, med njimi po komunistih. Ti so pod vplivom Kominterne, krovne organizacije mednarodnega delavskega gibanja s sedežem v Moskvi, celo mislili, da je napočil čas, ko bo z revolucijo mogoče razbiti *»versajsko tvorbo«*. Tako so rekli Jugoslaviji, v kateri so videli umeten konstrukt zmagovitih velikih sil. Oblasti so proti komunistom organizirale pravo hajko, jih na stotine pregnale, zaprle, mučile in tudi ubile. Številne, vključno s partijskim vodstvom, so prisilile v beg. Tudi mladi Kardelj se je znašel na nakovalu – med tovariši in žandarji. Prvi so ga vrgli iz mestnega komiteja Skoja v Ljubljani zaradi *»avantgardizma«*, drugi so ga z mnogimi tovariši, med katerimi je bil tudi Kidrič, konec leta 1929 aretirali. Pravkar je maturiral na učiteljišču. 

Po kratki preiskavi je bil zaradi pomanjkanja obremenilnih dokazov izpuščen, a obenem tudi kaznovan. Dekret, s katerim je bil neposredno pred arestom imenovan za učitelja v neki vasi blizu Trbovelj, je bil namreč razveljavljen. Sporočili so mu, naj se kot komunist odpove iluziji, da bo kadarkoli postal učitelj. Znašel se je brez posla, ekonomsko odvisen od staršev, a ne brez dela. Ko je znova vzpostavil stike s partijsko organizacijo, je izvedel, da so ga kooptirali v novi pokrajinski komite Skoja. Kmalu je postal tudi njegov sekretar. Kljub temu, da je lahko računal samo na enega sodelavca, se je takoj lotil obnavljanja raztrgane skojevske mreže in njenih zvez s Politbirojem Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije (CK KPJ). Ne za dolgo. Že februarja 1930 so ga ponovno aretirali, tokrat zaradi informacij o njegovem ilegalnem delovanju. Iz Moskve se je namreč vrnil inštruktor CK KPJ, s katerim je Kardelj sodeloval že od mladih nog v društvu *»Svoboda«*. V Sovjetsko zvezo je emigriral leta 1924 ali 1925 in tam delal v okviru Kominterne. Po njenem nalogu je konec desetletja prišel v Beograd, a ga je policija takoj izsledila. Med muko je izdal marsikaj, med drugim naslov, na katerega so prihajala s kemijskim črnilom napisana poročila iz Beograda na CK KPJ, ki se je takrat mudil v Ljubljani. Ta pisma je prevzemal Kardelj in jih nato pošiljal naprej. Informacija je bila za policijo tako pomembna, da sta njena vodilna agenta, Darko Vujović in Đorđe Kosmajac, pohitela v Ljubljano, kjer je Vujović izsledil Kardelja in ga aretiral. Tu se je začela njegova kalvarija. Pretepali so ga celo noč in cel naslednji dan, toda ker ni hotel nikogar izdati, so ga odpeljali v Zagreb, kjer se je tepež nadaljeval. Potem so ga z vlakom odpeljali v Beograd na specialno policijsko upravo. Tu je mučenje poleg fizičnih dobilo še strahotne psihične poteze: obesili so ga za noge, ga pahnili skozi okno sedmega nadstropja in grozili, da ga bodo spustili v globino na jetniško dvorišče. Zašili so ga v vrečo in grozili, da ga bodo vrgli v Donavo, družini pa sporočili, da je naredil samomor. Niso ga zlomili. Odgovarjal je, da nima kaj priznati. Na koncu so ga postavili pred sodišče za mladoletnike, ki ga je rutinsko obsodilo na dve leti stroge ječe. *(5)* 

Zapor, ki ga je prestajal v Zabeli blizu Požarevca, je bil sicer trd, a se je spremenil v pravo *»rdečo univerzo«*, saj so si politični kaznjenci na skrivaj ustvarili majhno knjižnico marksistične literature, družbenih ved, filozofije, zgodovine, ekonomije, skrito pod deskami poda. Znali so se tudi zoperstaviti upravi z gladovno stavko in jo tako prisiliti, da je politične mladoletnike združila v isto poslopje z odraslimi komunisti, kar je imelo poleg boljše hrane za posledico tudi intenzivnejše socialno življenje. *»Naša dejavnost,«* je pripovedoval Kardelj,* »je trajala od jutranjega svita do noči. To je bilo intenzivno, bogato življenje. Čutil si, kako rasteš. Disciplina, tovarištvo, delitev odgovornosti – in jaz osebno sem odkril svobodo – v ječi. Ko so nas izpustili, smo nekaj znali, in tisto ni bilo samo v naših glavah – imeli smo resnične izkušnje.«* (6) 

> To je bilo intenzivno, bogato življenje. Čutil si, kako rasteš. Disciplina, tovarištvo, delitev odgovornosti – in jaz osebno sem odkril svobodo – v ječi.

Ko se je Kardelj februarja 1932 vrnil v Ljubljano, je tam našel majhno skupino mladih ljudi, v glavnem študentov s Kidričem na čelu, ki so se ukvarjali s povezovanjem razbitih partijskih organizacij. V dobrem letu jim je uspelo obnoviti njihovo mrežo v Dravski banovini, kot so po novem rekli jugoslovanski Sloveniji. Pridružili so se jim tudi nekateri delavci, begunci iz Primorske in kmetje, kar jim je omogočilo, da so spet postavili na noge Pokrajinski komite KPJ za Slovenijo, ki ga je vodil Miha Marinko. Čeprav so bili maloštevilni, jim je pod krinko zmernih levičarskih strank uspelo nastopiti na volitvah v nekaterih občinah in v Delavski zbornici ter v Trbovljah med rudarji organizirati nekaj gladovnih stavk, edinem možnem protestu znotraj režima policijskega nasilja. Kardelj, ki je bil kot mnogi drugi brez službe in redne plače, se je poleg tega angažiral v ideološki propagandi, saj je poskušal z marksistično ubranimi članki osvetliti celovito problematiko slovenske družbe. V tem okviru je sodeloval tudi pri ustanavljanju nekaj založniških podjetij, časopisov in revije Književnost, namenjene intelektualnemu občinstvu. S Kidričem je pod psevdonimom Tone Brodar dosti prispeval h kakovosti tega glasila, saj so bili njegovi članki glede na njegovo mladost na presenetljivo visoki ravni. Pri tem se ni obotavljal spopasti tudi z uveljavljenimi osebnostmi, kot je bil vodilni slovenski literarni kritik Josip Vidmar. 

Kulturni problemi slovenstva, s katero se je zoperstavil unitary stični politiki kralja Aleksandra z argumenti, vezanimi na kulturno in jezikovno samobitnost Slovencev, je Kardelj ostro nastopil s svojo interpretacijo naroda kot družbene tvorbe. Kritika se mu je razrasla v dolg esej, ki ga je skoraj celo leto priobčeval v reviji Književnost pod naslovom *»Nacionalno vprašanje kot znanstveno vprašanje«. (7)* Najodmevnejši pa je bil zapis, ki ga je takoj po vrnitvi iz zapora leta 1932 izročil ameriškemu pisatelju slovenskega rodu Louisu Adamiču. Ta je kot petnajstletni fant še pred prvo svetovno vojno emigriral v ZDA in se tam uveljavil s svojimi socialistično obarvanimi pripovednimi deli. Leta 1931 se je vrnil v rodni kraj na študijski dopust, ki ga je izrabil, da spozna Jugoslavijo. Zavzel je odločno kritičen odnos do režima kralja Aleksandra in se v Dravski banovini povezal z mladimi levičarskimi intelektualci, med katerimi je bil tudi Boris Kidrič. Ta ga je seznanil s Kardeljem, ki je bil za Adamiča zanimiv kot nekdanji kaznjenec, pripravljen, da priča o tem, kaj se dogaja v jugoslovanskih zaporih. Pisatelj je Kardelju predlagal, naj o svojih izkušnjah napiše poročilo, ki naj ne bo samo suhoparna denunciacija, temveč *»zgodba«*, zmožna vzbuditi zanimanje ameriškega občinstva. Kardelj je to storil, Adamič pa je besedilo prevedel v angleščino, ga po svoje predelal in ga objavil pod naslovom Struggle (Boj). Šlo je za uničujoč pamflet o diktaturi Aleksandra Karađorđevića, ki ga je Adamič primerjal z mafijskim *»botrom«* Al Caponejem. *(8) *

Septembra 1934 je bil pokrajinski komite tako dobro razvit, da je lahko nedaleč od Ljubljane, v vasi Goričane pri Medvodah, organiziral partijsko konferenco, ki je bila po razglasu šestojanuarske diktature prvi pokazatelj ponovnega vzpona komunistov ne samo v Sloveniji, temveč v Jugoslaviji. Za sedež sestanka, na katerem je sodelovalo 30 delegatov, so Kardelj in njegovi tovariši izbrali baročni dvorec, ki je služil kot poletna rezidenca ljubljanskega škofa. Njegov upravitelj, škofov polbrat, je bil namreč v sporu z njim in tajni pristaš ilegalcev. V tem razkošnem okolju so mladi komunisti, o katerih sam Kardelj pravi, da so bili ultralevičarsko sektaški, rutinsko ponavljali stališča Kominterne, ki je pridigala boj razreda proti razredu, razglašala fašizem in socialdemokracijo za dvojčka, med katerima ni razlike, prepovedovala sodelovanje z voditelji katerekoli demokratične sile ter stavila na stoodstotno pravovernost partije. V skladu s temi radikalnimi stališči je Kardelj imel tudi referat, s katerim je zahteval razbitje Jugoslavije in popolno odcepitev od nje. To je bila ena plat medalje. Z druge strani pa se je začela v Goričanah pojavljati tudi drugačna miselna usmeritev, ki je zahtevala, da se mora partija obrniti k vsemu narodu in ne sme ostati samo v mejah ekonomskega boja delavskega razreda. Da mora posvetiti veliko pozornosti nacionalnemu vprašanju, glede na ogroženost slovenskega naroda od sovražnih sosedov, Nemcev, Italijanov, Madžarov, in od srbskega imperializma. Uveljavilo se je tudi prepričanje, da je treba vzpostaviti dialog s socialdemokratskimi sindikati in najti možnost za akcijo med kmeti, ki so predstavljali 70 odstotkov prebivalstva, od katerih so bili številni na robu revščine. Prav tako je bilo nujno najti sobesednike med inteligenco, čeprav je bil odnos do njihovega *»malomeščanstva«* še vedno pogojen z ultraradikalnimi razrednimi predsodki. Težko si je predstavljati, da je bil ta zasuk od levega ekstremizma samodejen in da ni bil odvisen od signalov o spremembi politične drže, ki so prihajali iz Moskve. To je narekovalo zmagoslavje Hitlerja v Nemčiji, ki se je leta 1933 povzpel na oblast. Zgovoren pokazatelj preobrata je bilo odkritje slovenskega in avstrijskega narodnega vprašanja, do katerega so se po nareku Kominterne dokopale avstrijska, italijanska in jugoslovanska komunistična partija. Leta 1934 so namreč objavile izjavo, s katero so narodnim manjšinam, ki so se po zmagi Italije znašle znotraj njenih meja, priznale pravico do samoodločbe, kar je pomenilo, da so postavile pod vprašaj tako mejo na Brennerju z Avstrijo kot rapalsko mejo z Jugoslavijo. 

> Ob tej priložnosti je prvič srečal »Bevca« (Kardelja) in »Kosa« (Kidriča), ki sta nanj napravila dober vtis.

Na konferenci v Goričanah, se spominja Kardelj, je sodeloval tudi Josip Broz, ki je pred kratkim prišel iz zapora, na katerega je bil obsojen leta 1928 in kjer je prestal petletno kazen. Da bi se izognil možnosti novega aresta, je ilegalno emigriral na Dunaj, kjer je pod vodstvom generalnega sekretarja partije Milana Gorkića našel začasno zatočišče CK KPJ. Gorkić je Broza takoj kooptiral v ta gremij in v politbiro ter mu obenem dal nalogo, da sodeluje pri pripravi zborovanja slovenskih komunistov. Ob tej priložnosti je prvič srečal *»Bevca«* (Kardelja) in *»Kosa«* (Kidriča), ki sta nanj napravila dober vtis. *»Opazil sem,«* je zapisal v poročilu o konferenci v Sloveniji, *»da sta tovariša, čeprav izobraženca, zelo sposobna in predana stvari. Da znata pravilno postaviti različna vprašanja. \[...\] Nekaj pa mi je še posebej všeč, kar ni tako preprosto pri izobražencih, da sta namreč samokritična in znata prenašati kritiko. \[...\] Nista bolestno občutljiva.« (9)* Za Kardelja ta oznaka ni bila povsem točna. Dolgo je na primer pestoval zamero proti sošolcu Ladu Ambrožiču – Novljanu. Maščeval se mu je leta kasneje, ko se je Ambrožič v partizanskem boju izkazal in postal general. Na začetku petdesetih let, ko je bil podpredsednik vlade, ga je na splošno začudenje prisilil v pokoj. V krogu znancev je Kardelj povedal, da je Novljan pokvarjen človek in izdajalec slabega značaja. Ko so silili vanj, naj pojasni to stališče, je rdeč kot kuhan rak jezno dodal: *»V učiteljišču me je zatožil.« (10) *

Kardelj verjetno ne bi bil zadovoljen, če bi vedel, da ga je Tito (s tem psevdonimom je Broz podpisal svoje poročilo) označil za *»intelektualca«*. Ne more pa biti dvoma, da sta bila uspeh partijske konference in dobra ocena, ki jo je dobil skupaj s Kidričem, pomembna za njegov vzpon znotraj partije. Da gre za člana partije, na katera je mogoče računati, je decembra 1934 potrdila tudi 4. konferenca KPJ, sklicana v Ljubljani. Na njej so med drugim sklenili, da bodo znotraj KPJ ustanovili še avtonomno KP Slovenije in KP Hrvaške. Kidrič je bil leta 1935 imenovan za generalnega sekretarja jugoslovanskega Skoja, Kardelj pa je bil kot perspektiven kader poslan v Moskvo, kjer je v balkanskem sektorju Kominterne že delal Josip Broz (tokrat pod psevdonimom Walter). Preselitev je bila pogojena tudi s krizo, v kateri se je v tistem trenutku znašla Jugoslavija. Osmega oktobra 1934 je namreč kralj Aleksander na samem začetku državnega obiska v Franciji padel v Marseillu pod streli atentatorja, ki ga je poslal Ante Pavelić, vodja skrajnih hrvaških nacionalistov – ustašev. Pričakovati je bilo, da bo nasilna smrt suverena še zaostrila preganjanje levičarskih in desničarskih skupin v kraljevini, to pa je KPJ narekovalo, da pošlje na varno svoje vodilne člane, ki niso bili v ječah. Kardelj je bil še posebej izpostavljen, ker je bil izdan ob aretacijah nekaterih članov partije. Konec novembra 1934 je ilegalno emigriral v Avstrijo, od tam pa je nadaljeval pot v Moskvo. Tega leta to ni bil edini pomemben dogodek v njegovem življenju. Zgodila sta se še dva. Kot potrjuje zapis v njegovem krstnem listu, je uradno izstopil iz Katoliške cerkve, obenem pa se je tudi poročil. *(11)* 

Opombe
1 Vidmar, Obrazi, 160.
2 Vipotnik, Matović, Edvard Kardelj, 16.
3 Kreft, Zapis o Edvardu Kardelju, 1–4.
4 ARS, 1277 Kardelj, 88/3, Ivan Bratko, Mladostno dozorevanje, 6, 7.
5 Prav tam, 19.
6 Prav tam, 25.
7 Vidmar, Obrazi, 107.
8 Pirjevec, Vrnitev Louisa Adamiča, 38.
9 Broz – Tito, Zbrana dela, 2, 40.
10 Šebenik, Pričevanje, 6. 1. 2026; Ambrožič ml., Novljanovo stoletje, 440–425.
11 Andrejčič, Edvard Kardelj, minister-morilec.

### Pomladne zgodbe: ČEBELAR

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pomladne-zgodbe-cebelar

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pomlad je čas, ko se svet znova prebuja in se dnevi počasi razširijo v svetlejše večere.

Čebelar (Merops apiaster) je ena izmed najbolj pisanih in prepoznavnih ptic pri nas. Prepoznamo ga po živahnem perju v modrih, turkiznih, rumenih in rjavkastih odtenkih ter po dolgem, rahlo ukrivljenem črnem kljunu. Najpogosteje ga lahko opazimo na toplih odprtih območjih, ob peščenih stenah, travnikih in vinogradih, kjer lovi žuželke v zraku. Hrani se predvsem s čebelami, osami in drugimi letečimi insekti, zaradi česar je dobil tudi svoje ime. Čebelarji se pogosto zadržujejo v skupinah in gnezdijo v rovih, ki jih izkopljejo v peščena pobočja. Zaradi eksotičnega videza, živahnih barv in elegantnega leta velja čebelar za eno najlepših ptic slovenskega prostora.

### OSIROMAŠENI URAN - odlomek iz romana

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/osiromaseni-uran-odlomek-iz-romana

_Avtor: Andrej Tomažin_

Odlomek iz romana Osiromašeni uran Andreja Tomažina.

Klara je rada sedela takole, z nogami, zvitimi v presto. Nagibala se je naprej, z globoko izbočenim hrbtom. Enako je počela tudi Danaja, ko sva bila še skupaj. Zdaj naju je povezovala le Klara. Legokocke so pred njo ležale na rjavih keramičnih ploščah stare peči. Toplota bukovih drv je pojenjala. Klara je sedela na stari odeji. S prsti je polzela med kockami in iskala takšne, ki bi bile prave barve in oblike. Nagibala se je tako natančno in usmerjeno, z nekakšno fanatičnostjo, da je pri tem spominjala na budistične menihe pri molitvi. Gradila je konstrukcijo, ki je bila širša kot višja, zidovi so bili obarvani v hladne tone in na eni od strani so bile stopnice. Vprašal sem jo, kaj gradi.  

*»Svetišče.« * 

Sedel sem na usnjenem rjavem kavču nasproti peči in skrolal po Instagramu. Neskončna rutina premikanja prstov me je počasi utrujala. Noge sem naslanjal na leseno mizico, kjer so bili ostanki kosila: dva umazana krožnika, vilice, odrezki mesa. Kosilo sva vedno pojedla kar v tej sobi: pol dnevni sobi, pol jedilnici. Nekaj kock se je zvalilo na leseno klop, ki je peč obdajala z dveh strani. Od tam so padle na tla. Star tepih iz goveje kože je ublažil glasnost padca plastičnih kock.  

*»Rrrrr,«* je zamomljala Klara in stisnila pesti.  

> Pri tem se je močno stresla. Kot jez, ki zadržuje neznanske količine vode.

*»Res je videti kot nekakšen zigurat,«* sem rekel. Dvignil sem se s kavča, da bi jo ustavil, če bi jo popadla jeza. Odkimala je z glavo, kot da bi razumela moje korake. Spet je postala takšna kot prej. *»Zigurati so mi bili vedno bolj všeč od piramid,«* sem rekel. Nerodno sem stal nekje na pol poti do nje. *»Morda zaradi tega, ker vanje niso pokopavali mrtvih.«  *

Klara je bila že navajena, da sem z njo govoril kot s tistimi redkimi odraslimi, ki sem jih srečeval. Če česa ni razumela, je le nadaljevala s svojim delom. Zagledal sem se v njene prste. S kazalcem je podrsala med manjšimi kockami. Iskala je nekaj posebnega. Vprašal sem jo, ali ji lahko pomagam.  

*»Ni treba.«* Njene oči so migotale sem in tja, ob tem pa je globoko zajemala zrak. Ko je našla manjši prozoren stožec oranžne barve, ga je prijela in brez zmagoslavja ponesla proti svetišču. Postavila ga je v enega od skrajnih robov osrednje platforme. Stavba je počasi dobivala obliko. Rekel sem ji, da naju naslednji dan čaka dolga pot. *»Samo še malo,«* je rekla.  

Odlašala je. Vedela je, da ni bil samo preprost stavek. Bil je prošnja in zahteva, naj se njena igra čim prej zaključi. Mnogo manj pa se je verjetno zavedala dejstva, da se bova naslednjega dne nekam zares odpravila.  

*»Dobro,«* sem rekel in se s polkorakom obrnil proti vratom sobe.* »Grem še v garažo in se kmalu vrnem. Ta čas se igraj. Pa pazi, da ne padeš s peči.« *

### Boks s poezijo

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/boks-s-poezijo

_Avtor: Esad Babačić_

Ko šport, poraz in ljubezen presežejo jezik, ostane samo še poezija.

Kolikokrat smo slišali komentatorja katere od športnih prireditev konstatirati, da se je pred našimi očmi odvilo nekaj, kar bi lahko bila poezija, oziroma bi to definitivno morala biti poezija. Pogosto se nam ob tem zazdi, da je bil ta samostalnik uporabljen kot nadomestek za nekaj več; za neizgovorjene besede, ki bi lahko opisale ravnokar videno, pa ne morejo, ne znajo ali nočejo, za čudenje ob nečem tako lepem, da ne moremo najti primerljivega; besede, ki ne pridejo ven, iz etra, ker jih preprosto zmanjka; zato pa je tu poezija, ki prevzame vlogo metafore, poezija kot rešilna bilka, kot nekaj uporabnega, kar ne zahteva logične razlage, tudi razumevanja ne. Poezija pa se tu še kako dobro znajde.

Največkrat slišimo to reševanje v poezijo med smučarskimi poleti, kadar kateri od naših orlov dejansko poleti in v njegovem slogu ni nobene napake, vsaj ne takšne, ki bi lahko pokvarila vtis; takrat je to poezija na delu.

Pesnice in pesniki se ob tem nehote vprašamo, mar je to res bilo dovolj za poezijo in kaj ima vse to zares opraviti s poezijo; saj gre navsezadnje pri poeziji za nekaj, kar pišemo, in kadar jo pišemo, v resnici ni prevečkrat tako lepo, kot je videti v neposrednem prenosu, skratka, ne gre vedno za letenje v popolnost brezna, kajti to brezno je včasih res nekaj, v kar si ne bi želel vsakdo, v bistvu nihče, če smo povsem odkriti; po drugi strani pa tudi drži, da poezija ni nekaj, kar si lahko kdorkoli prisvaja, torej je lahko v prosti uporabi tudi v kontekstu športa, ki v službi pozitivnega izida kaj hitro pozabi na to isto poezijo; zato je pot do nje včasih zelo težka in naporna. Tako kot do prave pesmi navsezadnje. Tukaj je ena takšnih, ki sem jo napisal nedavno tega: In zato, da je vse tako preprosto, je bilo treba ubiti toliko pesmi. Recimo, da gre tu bolj za ugotovitev, konstatacijo, ne toliko za pesem, pa vendarle. Na koncu bi moralo biti vse bolj preprosto, kot se včasih zdi, ko se lotimo pisanja ali pa skakanja, saj je vseeno; je bilo res treba vseh teh napak, majhnih popravkov, stilskih prilagoditev, takšnih in drugačnih naporov, da smo prišli na koncu do ene same svete preproščine, ki smo jo že imeli v svojih rokah, a smo jo izpustili nekje na poti do popolnosti.

Nogometni navdušenci vedo, da je treba včasih odigrati tudi kakšno negledljivo, pogojno rečeno grdo tekmo, zato, da prideš do rezultata, torej do končne zmage, ki je v najpomembnejši postranski stvari na svetu edino merilo; poezija pride pozneje, skupaj s slavljenjem tistega, ki je zmago dosegel, po možnosti na polnem stadionu, ob prepevanju kakšne pesmi, kot jo lahko recimo slišimo na legendarnem Anfieldu, domovanju nogometnega velikana Liverpool, kjer ne gre brez navijaške himne You’ll Never Walk Alone; navijači Redsov jo pojejo tako rekoč ves čas, tudi kadar njihovim ljubljencem ne gre vse po načrtih, morda takrat še bolj, kar je navsezadnje odlika pravih navijačev: biti ob svojem klubu v slabem in dobrem, kadar zmaguje in še bolj, ko izgublja; tako bi moralo biti tudi v ljubezni, pa ni vedno, ker se človek prehitro razvadi in gre samo še na zmage; ko pa teh ni, je hudič, je poezija, slaba poezija, ta pa ne pomaga in potem je nogomet, ležanje pred televizorjem in preklinjanje svojega kluba, ki mu ne gre, ker je slab trener ali še kaj hujšega in potem ti ni več do petja in tudi do ljubezni ne, morda le še do piva, če le ni pretoplo; sploh zadnje mesece se zdi, kot bi jih s poezijo vlekli iz brezna, v katerega so padli po seriji porazov in slabih iger v domačem prvenstvu; in najhuje, kar se sploh lahko zgodi navijaču Liverpoola, je, da mu ni več do petja verzov, v katerih je toliko upanja in ljubezni. 

> In potem si res sam, sredi ljudi in je to prava poezija, ki tudi ne pomaga.

In potem srečaš prijatelja, ki hiti v službo, oblečen v majico tvojega najljubšega benda, in se z njim zapleteš v razgovor o Srđanu Valjareviću in njegovi zbirki *Joe Frazier in 49 (+ 24) pesmi* in te vpraša, če si slišal za izjavo nekega srbskega košarkarja. Katerega? Duško Savanović je on! Ga ne poznaš? Ne, nikoli slišal. In ti zavrti to izjavo, kar tam, na licu mesta.* »Hrabrost je pitanje stila u momentima kad si potpuno nemoćan.«* To je izjava, ki jo je dal ta košarkar po napeti končnici in zmagi košarkarjev Srbije nad Španijo, na svetovnem prvenstvu v Turčiji. Česa takšnega iz ust kakšnega košarkarja resnično zlepa ne slišiš, če sploh. Takšne izjave so najmanj filozofske, če ne že kar pesniške, vredne tudi kakšnega virtuoza pisane besede, kot je denimo Valjarević. Ravno o njem sva začela, preden je uletel Savanović, zato mu le še zrecitiram nekaj zadnjih verzov iz pesmi Konzerva sardin, preden odhiti naprej: *»Đole je tih človek, miren./ Ni hotel, da bi se v delavnici razvedelo za njegove dlani./ Za zakrčene prste./ Za vse to žganje vsako noč./ Ni ga skrbelo, vse skupaj/ ni bilo simpatično, kot prizor,/ Đole ni hotel, da bi drugi postali na to pozorni. Pa tudi sram./ Pritajen in neopazen. Tako kot Đole.« *Zajeban je ta Srđan Valjarević. Dobro jih valja, te pesmi. Kot bi rolal žogo po neravnem igrišču, nekje tam, sredi kakšnega beograjskega naselja in se ob tem na smrt dolgočasil, preden bi jo na koncu poslal v rašlje brez mreže. Kako dobra šele mora biti ta pesem v originalu, v najinem maternem jeziku, kasneje napišem prijatelju. Čeprav je prevod Urbana Volka več kot dober. Tako z leti opažam, da je v meni vse več potrebe, da bi zapisal v svojem maternem jeziku. Ne vem, zakaj tega ne storim. Preprosto začnem in potem čakam, kaj se bo iz tega izcimilo. In mi ostane ta sram, kot pri Đoletu, pritajen in neopazen. Kaj bi bilo, če bi bilo. Od kod ves ta sram? Kako se naseli vate? Kdaj? Zakaj? Kje se začne in kje konča? Koliko ponosa je potrebno, da ga premagaš, vsaj za nekaj časa. Vedoč, da je vse to zaman, ker se vrača, vedno znova, z vsako slabo tekmo; slej ali prej je spet tu in ko te prime, te drži, kot te lahko drži samo kakšen zoprn presing po celem igrišču. Tako postane sram navijača, da navija za klub, ki igra tako zelo slabo, da bi se ga najraje odrekel. Ne veš, saj to je to, da ne veš, čeprav si mu ti pustil, da se razigra, ta sram.

Kaj bi na vse to porekel največji vseh časov, Muhammad Ali? Gotovo bi si privoščil kakšno pikro opazko, po možnosti v verzih, tako kot je on znal; včasih je kakšna žalitev, usmerjena na pravo mesto, najboljša motivacija in on je to najbolje vedel; toda kaj, ko tudi žalitve ne zaležejo več, kaj potem? Greš sploh še v ring? S kom boš boksal? S sabo? S poezijo? Zakaj pa ne! Morda bi bilo to še najbolje!

Nekaj knjig imam odprtih te dni in vsaki od njih se vračam, tako kot se človek vrača prepovedani ljubezni, ki jo je pustil za seboj, kot se pusti za seboj prepoved. Nekaj časa je bil to Valjarevićev *Dnevnik druge zime*, zdaj so to spet pesmi iz njegove zbirke *Joe Frazier in 49 (+ 24) pesmi*, ki jo zaključuje s tole pesmijo:

**Za sram je dovolj že minuta**

Tistega dne se nisem mogel upreti bučni piti.

Pojedel sem

en kos. Na dušek popil kozarec vode.

Dvakrat rignil. Imel sem lepljiv jezik,

samo lepota in resnica. In utripi in trepetanje.

Nekatere od teh reči bom pozabil,

nekatere si bom zapomnil. Tistega dne sem vstal zgodaj zjutraj,

se brez težav prebudil, si zaželel, da bi vstajal še bolj zgodaj,

vse bolj in bolj zgodaj, bil čim dlje buden.

Vse, kar sem videl, mi je dalo učno lekcijo.

Vse, česar sem se dotaknil, mi je pomagalo.

In nikakor se ne znajdem, čeprav nekaj moči vseeno imam,

urim se v moči zajeti celoto,

da bi zbral trohice, tisoče njih, v eno dlan

in rekel: dobro je,

tukaj je.

### Pomladne zgodbe: SRAKA

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pomladne-zgodbe-sraka

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pomlad je čas, ko se svet znova prebuja in se dnevi počasi razširijo v svetlejše večere.

Sraka (Pica pica) je ena izmed najbolj prepoznavnih ptic v Sloveniji, znana po značilnem črno-belem perju in dolgem repu z modrikastim leskom. Pogosto jo srečamo v kulturni krajini, na travnikih, ob robovih gozdov ter v naseljih, kjer se je dobro prilagodila življenju v bližini človeka.Srake so znane po svoji izjemni inteligenci. Spadajo med najpametnejše ptice – prepoznajo se lahko v ogledalu, kar je sposobnost, ki jo ima le malo živalskih vrst. Znajo si zapomniti skrivališča hrane, uporabljajo preproste strategije za iskanje hrane in se hitro učijo iz izkušenj. Pogosto jih opazimo, kako zbirajo bleščeče predmete ali raziskujejo okolico z izrazito radovednostjo. Zaradi svoje prilagodljivosti, bistroumnosti in značilnega oglašanja je sraka ena izmed bolj zanimivih ptic v naši naravi.

### O ljubezni, gravitaciji in nogometu

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/o-ljubezni-gravitaciji-in-nogometu

_Avtor: Lucijan Zalokar_

Vsi mislijo, da je ljubezen največja sila v vesolju, pa ni.

V sredo, 15. aprila, sem za Nedelo intervjuval gledališko igralko Zvezdano Mlakar. Pogovarjala se nisva le o njenem odmevnem političnem facebook komentarju (Stevanović + Janša = lahko noč, Slovenija), ampak tudi o predstavi *Komarji*britanske dramatičarke Lucy Kirkwood (SNG Drama Ljubljana, režija Maša Pelko), v kateri nastopa v vlogi Karen, genialne, a zagrenjene upokojene fizičarke, ki so ji po krivici odrekli Nobelovo nagrado v korist njenega moža. *Komarji *so drama o odnosih, znanosti, ljubezni. Karen ima svoji hčerki, znanstvenico in zavarovalničarko, neizmerno rada, a ju ne more objeti. Druga okoli druge krožijo kot zbegani osnovni delci, ki se privlačijo in odbijajo obenem. *»Vsi mislijo, da je ljubezen največja sila v vesolju, pa ni. Največja sila v vesolju je močna jedrska sila, ljubezen je približno dvanajsta na seznamu, za gravitacijo in sekundnim lepilom – v bistvu sploh ni sila, res ni. Ljubezen je pač nekaj, kar smo izumili, da nam pomaga preživeti v kaosu,«* razmišlja Karen, Zvezdana pa se je med študijem te vloge večkrat vprašala: *»Kdo sploh sem, v kaj sploh verjamem, če je ljubezen na seznamu sil tako nizko? Kaj sploh je ljubezen? Naš miselni konstrukt? Znanstvena kategorija?«*

V torek zvečer, 14. aprila, se nisem pripravljal na intervju z Zvezdano Mlakar, ampak sem si ogledal povratni četrtfinalni obračun nogometne lige prvakov med Atleticom iz Madrida in Barcelono. Tekma se je razpletla tako, da sem pozno v noč premišljeval o silah. Kratek oris konteksta: favorizirana Barca je prvo srečanje v Kataloniji izgubila z 0:2. Za neposredno napredovanje je potrebovala zmago z najmanj tremi goli razlike. Na tej ravni tekmovanja Atletico že skoraj trideset let ni izgubil na domačih tleh. Z drugimi besedami: Barcine možnosti za preboj v polfinale so bile pičle. Toda tekma se je začela po njenih željah. V prvih štiriindvajsetih minutah je dosegla dva zadetka. Njeni nogometaši so, kot radi rečemo v nogometnem žargonu, leteli po igrišču, medtem ko so Madridčani igrali v krču. Le nekaj sekund po drugem zadetku je imela Barca novo tako imenovano stoodstotno priložnost. Njen prvi zvezdnik Lamine Yamal je z zunanjim delom stopala poslal popoln predložek, Fermín López je popolno vtekel v kazenski prostor, skoraj popolno meril z glavo, toda vratar Juan Musso je njegov strel ubranil. *»Na tej tekmi bi Katalonci kaj lahko vodili že s štiri proti nič!«* je vzkliknil slovenski komentator. Njegove besede so bile na mestu. Barcini nogometaši so bili v skupinskem zanosu, tem čudovitem in čudežnem stanju, ko se zdi, da skupina ljudi deluje kot enovit organizem, ko najbolj dovršene gibe in strategije izvaja na avtopilotu, ko drug drugega čutijo, drug drugemu berejo misli, ko se zdi, da je vse mogoče.

Ko je Atleticov vratar Lópezov strel odbil z igrišča, sem bil prepričan, da bo Barca v naslednjih petih minutah zabila gol, če ne dva. Igra bi se morala nadaljevati z udarcem iz kota, toda režiser prenosa je preklopil na kamero, ki je snemala dogajanje sredi kazenskega prostora. Sledil je sila nenavaden prizor, še zlasti v časih moderne televizije, ko uredniki informativnih oddaj skrbno pazijo, da v poročilih o Gazi in Ukrajini (itn.) ne vidimo niti kaplje znoja, kaj šele krvi.  

> Kamera se je približevala Lópezu, ki se je togotno zvijal na tleh. Najprej sem pomislil, da objokuje zapravljeno priložnost, a hip zatem je postalo jasno, da ječi od bolečin, medtem ko mu iz nosa lije kri.

Režiser je vztrajal in vztrajal pri kadru, kri je lila in lila, to ni športni prenos, me je prešinilo, to je Tarantino, ob pogledu na bolečino drugega me je obšla kurja polt, toda v pogoltnjeni kepi sline sem zaznal sladek priokus – končno nekaj novega! V naslednjem trenutku je režiser pogled na hlastajočega nesrečneža (mu je sapo vzel goli šok ali mu je dihalne poti zalila kri?) zamenjal s ponovljenim posnetkom zadnje akcije: López je žogo udaril kot Superman, s skokom naprej in v prazno, toda gravitacija je opravila svoje, praznino pa je zapolnil vratarjev levi čevelj. Športni svet že lep čas ni videl tako nasilnega poljuba.

Pozneje sem razmišljal, da športni svet lep čas ni videl še nečesa: tako nasilne prekinitve zanosa, flowa. Zapravljena priložnost gor ali dol. Zapravljene priložnosti so običajna nogometna sestavina. Če bi šlo zgolj zanjo, bi se lahko Barcini nogometaši čez dvajset sekund znova razleteli po igrišču in zabili gol, če ne dva, tako pa so morali čakati, čakati, čakati … prihod zdravniškega osebja, oskrbovanje ranjenca, odhod z zelenice, povratek nanjo … minuta, dve, tri, štiri … Ko se je igra nadaljevala, so po igrišču tekli drugi ljudje kot le nekaj minut poprej. Prekinitev je ublažila oba ekstrema: zanos je minil, krč popustil. Kratek opis razpleta: Atletico je v 31. minuti znižal zaostanek. Barca je v drugem polčasu povišala prednost, toda zadetek je bil razveljavljen zaradi ofsajda. Zaradi prednosti s prve tekme so v polfinale napredovali Madridčani.

V zgodovini športa obstaja učbeniški primer prekinitve zanosa, ki se je končal še bolj usodno kot nedavni četrtfinalni obračun. Na nogometnem mundialu leta 1950 se je gostiteljica Brazilija na zadnji tekmi turnirja pomerila z Urugvajem. Naslov svetovnega prvaka bi ji prinesel že neodločen rezultat. V Riu de Janeiru je vladala velika evforija, Brazilci, favoriti, so bili prepričani, da jim uspeh lahko prepreči le višja sila. Na monumentalnem stadionu Maracana, ki so ga za silo zgradili tik pred začetkom prvenstva, se je zbralo 174.000 ljudi, kar še danes velja za rekordno visok obisk nogometne tekme. Vse je bilo nared za domače slavje. Tudi srečanje je potekalo v tem duhu. Na začetku drugega polčasa so Brazilci povedli. Do zadnjega sodnikovega žvižga je ostalo dobrih štirideset minut. Urugvajci so za naslov svetovnega prvaka potrebovali dva zadetka. Moralo bi se jim muditi, toda njihov kapetan Obdulio Varela je imel druge načrte. Počasi se je sprehodil do gola, iz njega vzel žogo in še počasneje odkorakal proti sredini igrišča. Čeprav je bilo vsem jasno, da je gol veljaven, se je začel prepirati s sodnikom, češ da je šlo za ofsajd. Nekateri viri navajajo, da je celo zahteval prevajalca, saj je sodnik govoril le angleško, on pa špansko. Prekinitev je trajala približno pet minut – dovolj, da je brazilski zanos usahnil. Dovolj, da je urugvajski šok minil. Kratek opis razpleta: Urugvajci so dosegli dva zadetka in postali svetovni prvaki. Mediji so naslednji dan poročali, da je več brazilskih navijačev storilo samomor. Čeprav njihovih navedb niso nikoli uradno preverili, so postale del urbane legende o Maracanaçu, katastrofi na Maracani.

O vzročno-posledičnem razmerju seveda ni mogoče govoriti s stoodstotno zanesljivostjo, primer pravzaprav bolj spominja na učinek metulja: nogometaš zavlačuje z igro, nekdo na drugi strani mesta skoči skozi okno. 

> Zanos, gravitacija. Kdo ima večjo silo?

Največji čar zanosa je, da ga lahko izkusimo v vsakdanjih situacijah, in kadar ga doživljamo telesno, meseno, se zdi, kot da se zoperstavljamo sili gravitacije, ki je, kot sem se naučil med ogledom *Komarjev*, ena najmočnejših sil v vesolju, močnejša od ljubezni. Za zanos ne potrebujemo Maracane, dovolj je šolsko igrišče, oziroma, kot v knjigi *Zanos* (UMco, prevod Helena Marko) piše psiholog Mihaly Csikszentmihalyi, *»ni treba biti profesionalec, da bi občutil zadovoljstvo ob izraznih potencialih telesa. Amaterji se lahko enako dobro zabavajo, ne da bi jim bilo treba žrtvovati vse druge cilje za doseganje harmoničnega gibanja svojega telesa.«*

Csikszentmihalyi trdi, da zanos ni le posledica srečnega spleta naključij, ampak ga je mogoče načrtno izzvati. Kot nekdanji športnik mu lahko samo prikimam. (Žal mu na ostalih življenjskih področjih ne morem prikimati tako odločno, toda o tem kdaj drugič.) Zaradi narave mojega športa (tek na srednje proge) je bilo to stanje vselej v tesnem razmerju z utrujenostjo in bolečino. Slednji običajno iz koraka v korak naraščata, toda kadar sem bil dovolj osredotočen na svoje telo in na cilj, se je njuna krivulja na neki točki ustavila in se obrnila navzdol. Kot bi premagal silo težnosti, kot bi dobil nove noge, novo kri! Ekipnim športnikom sem vselej zavidal, da lahko to stanje doživijo skupinsko, saj je zanos tako kot večina stvari najlepši, kadar ga delimo, po drugi strani pa za nič na svetu ne bi zamenjal zavedanja, da je zanos izključno moj, da je odvisen izključno od mojega telesa in moje glave, da ga izključno jaz varujem, negujem, da moje sreče ne more prekiniti soigralčev krvaveči nos ali nasprotnikovo prerekanje s sodnikom. To je občutek opojne moči in srhljive krhkosti. To je občutek, ki sem ga na treningih in še zlasti na tekmah doživljal znova in znova. Po navadi sem se mu zgolj prepustil, toda najmočneje sem ga doživel, kadar sem se oddaljil od njega, ga uzrl kot tujec, s ptičje, božje perspektive, kot bi za hipec zapustil svoje telo in ga objektivno premeril. V teh redkih in dragocenih trenutkih sem v prsih vselej začutil glas, kot bi samemu sebi mrmral temeljni življenjski napotek: Ne zajebi, ne zajebi, ne zajebi …

Onkraj športnih prizorišč so me podobna občutja obšla le enkrat. Bila je jesen, vladali so najbolj rigorozni proticovidni ukrepi. Bil sem noro zaljubljen in po prazni primorki sem divjal proti Kopru, kjer je živela moja tedaj-še-ne punca. Na ves glas sem prepeval pesmi Dina Dvornika, ti si mi u mislima, samo tebi pripadam, zašto ćutati kad sam najbolji itn. Z opojno močjo sem se zavedal, da je pred mano eden najlepših koncev tedna v zgodovini človeštva, in ko sem zapeljal na zaviralni pas, sem s srhljivo krhkostjo pomislil, da mi ga lahko prepreči le prometna nesreča. 

> Čeprav sem imel avto povsem pod nadzorom, se je vame naselil smrtno resen, objektiven strah: Ne zajebi, ne zajebi, ne zajebi …

Dino je utihnil, ostala je le bolestna osredotočenost, kako varno prispeti na cilj, kako preprečiti zlet z zaviralnega pasu, kako se izogniti voznikom električnih skirojev, ki me na vsakem rondoju prosijo, naj jim razbijem nos. Jasno sem čutil strah pred smrtjo, kajti mrtev človek ne more ljubiti, seksati ter čutiti radosti, ko je ljubljen, poseksan itn., še bolj pa me je preveval strah pred prekinitvijo čudovitega trenutka, kajti življenje me je izučilo, da se najmočnejše sile razbohotijo le v najpopolnejših okoliščinah in razblinijo že ob najmanjši prekinitvi. Ko v popolnem zanosu pritečeš v ciljno ravnino, si ne moreš privoščiti sekunde oddiha, ko se kot s pečine vržeš v neznankin objem, si ne moreš privoščiti prometnih nesreč, morda gre zgolj za mojo nepotrpežljivost, toda močno verjamem, da se tu in tam znajdemo v situacijah, ko mora vse, kot radi rečemo, potekati kot po maslu, ko preprosto, kot rad rečem, ne smemo ničesar zajebati.

Skoraj natanko pet let po tej izkušnji ter le nekaj mesecev pred povratno četrtfinalno tekmo Barce in Atletica sem bral roman *Malina* (Pomurska založba, prevod Anja Uršič) avstrijske pesnice in pisateljice Ingeborg Bachmann. Kaj naj rečem drugega, kot da sem na dobrih tristotih straneh našel sorodno nepotrpežljivo dušo? Prvoosebna pripovedovalka na dunajski ulici Landstrasser Hauptstrasse sreča poročenega (ta podatek ni bistven) Ivana in ko pozneje razmišlja, zakaj se je njuna ljubezen razplamtela, zapiše, da je *»sreča, da sem v hipu dojela, kaj me je prevzelo v prvi uri, in da sem zato takoj, ne da bi se sprenevedala, brez ugovora, šla z Ivanom«*, in našteva, katere zunanje okoliščine bi se jima lahko postavile na pot:* »Avtomobilska hupa bi se lahko vmešala v prvi stavek, policist, ki bi zapisal nepravilno parkirano motorno kolo, pešec bi se lahko godrnjaje opotekel med naju, fant z dostavnim avtom bi nama lahko zaprl razgled, moj bog, ne smem pomisliti, kaj vse bi lahko poseglo vmes.« *Dosegla je stanje, ko končno hodi naokrog *»v svojem mesu«*, ko čuti, *»kako se sproščajo mišice iz stalne krčevitosti, njihov gladko progasti in prečno progasti sistem se rahlja«*, in ko čuti, *»kako se oba živčna sistema spreobračata«*, zapiše, da *»nič ni bolj razločno kot ta spreobrnitev, proces, ki hoče vse popraviti, očiščenje, živ, resničen dokaz, ki bi ga lahko izmerili in označili z najnovejšimi inštrumenti metafizike«*. In kaj se ji zdi pri tem ključno? Da ni zamudila niti ure, *»kajti to dogajanje, o katerem ne moreš vnaprej ničesar vedeti, o katerem nisi nikoli vedel, o katerem nisi nikoli ničesar slišal ali bral, potrebuje največji pospešek, da se lahko dopolni. Malenkost bi ga lahko zadušila v začetku, zadavila, ustavila v zagonu, tako občutljiv je začetek in nastanek te najmočnejše sile na svetu, ker je svet pač bolan in zdravo silo zatira.«*

### DRSENJE - odlomek iz romana

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/drsenje-odlomek-iz-romana

_Avtor: Iza Strehar_

Odlomek iz romana Drsenje pisateljice in scenaristke Ize Strehar.

1.poglavje

Katarina leži v postelji in opazuje svetlobo avtomobilskih luči na stropu. Poleg nje Adam že nekaj ur mirno spi. Vstane in se odpravi na stranišče, kjer iz sebe iztisne nekaj kapljic urina in potegne vodo. Kadar ne more zaspati, kar se dogaja že nekaj mesecev, ji mehur vsake pol ure narekuje, da mora na stranišče, četudi iz sebe ne spravi veliko. Ura je že pol treh zjutraj, spat pa se je odpravila ob enajstih. Vsaka ura spanca pred polnočjo šteje za dve. Tako pravijo. Kdo to pravi? Katarina nikoli ne ve, kdo naj bi nekaj pravil, ko ljudje pravijo, da se tako pravi. Vprašanje, ali kdorkoli ve. No, ampak menda pravijo, da se v tem času najbolje obnavlja kolagen. Ne, ne kolagen. Kolagen ji ne zveni pravilno. Je kolagen sploh snov, ki jo tvori telo, ali je to samo neka umetna snov, ki naj bi jo ženske mazale po obrazu proti gubam? Nekaj na m ima v glavi. Ura pred polnočjo ni dobra za obnavljanje nečesa na m. Na m. Odpre Google, brska in bere. Oseba, ki piše bloge pod imenom Tajči, pravi, da so za fizični počitek dobre ure med deseto in drugo, za psihični pa med drugo in četrto. Očitno se po Tajčijino to noč fizično ne bo odpočila. Še vedno pa bi se lahko vsaj malo psihično. Vprašanje. Vseeno pa bi rada vsaj malo spala. In kadar ure in ure ne more zaspati, ji preostane samo eno. Odide do kleti in previdno odpre vrata, ki vsakič izdajalsko zaškripajo in njenemu možu sporočajo, da si bo natočila kozarec vina. V posteljo se je odpravila z resnim namenom, da to noč ne bo potrebovala alkohola, da bo lahko zaspala trezna. 

Ampak po skoraj štirih urah je preprosto obupala. V pollitrski kozarec za pivo si nalije tri deci vina in dva deci radenske, nato pa stopi na balkon in si prižge cigareto. Na mobitelu odpre Facebook. Sporočila prijateljev in skupinskih chatov so že mesece neprebrana in jih nima želje prebirati ali odgovarjati nanje. Zakaj bi sošolkam iz srednje šole, s katerimi nima več pravih stikov, na vprašanje kako si? iskreno odgovorila, da res kurčevo. Sledilo bi zgolj vprašanje: Kako pa to, da si, da si … in besede kurčevo niti ponoviti ne bi upale, ker si nikoli niso upale. Katarina se še spomni časov, ko so kdaj skupaj s temi sošolkami iz srednje šole klepetale v kavarnah v centru mesta in določenih besed niti izgovoriti niso želele ali pa so jih izgovorile čim tišje, da ja ne bi kdo slišal in si česa mislil, npr. kurac, menstruacija, analni seks itd. Skratka! Na vprašanje, zakaj kurčevo (izgovorjeno s stišanim glasom), Katarina ne bi imela odgovora. Ne vem. Ne vem, zakaj sem kurčevo, ampak sem. – Za tovrstno iskrenost tako ali tako nima energije. Ne vidi pa tudi smisla, da bi se jim lagala in jim govorila, da je fino. Super. Fajn. Vse je krasno. Res krasno. Naveličano scrolla po objavljenih fotografijah in objavah svojih znancev. Izleti, koncerti, kavice v mestu, hrana, morje, še več hrane … YOLO in FOMO. Zdi se ji, da nekaj zamuja, pa ne ve točno, kaj. Samo občutek ima, da bi morala v življenju početi več stvari in bi bila tako srečna kot ljudje na fotografijah na Instagramu. Da se ljudem ljubi udeleževati družabnih dogodkov, jo samo še bolj zamori, zato odloži mobitel. Bulji v prazno in kadi cigareto za cigareto, medtem pa pridno prazni kozarec. Počuti se izčrpano, četudi pretekli dan ni počela ničesar konkretnega. Zasliši glas, ki reče:* »Midva sva prijatelja.«* Gre za plišastega psa njene hčerke, ki načeloma prepeva pesmi o številkah in pekih, če pritisneš nanj: Pridi sem, pridi sem, mojster pek, speci kolače za dober tek. Vsake toliko pa ta igrača tudi sama od sebe spregovori, ne da bi pritisnil nanjo, in večinoma izpade precej srhljivo, saj nepričakovano izreče: *»Vidim te!«* Ko je kozarec prazen, napolni še enega. Ker je radenske zmanjkalo, doda dva deci vode iz pipe. V študentskem domu se je od Primorcev naučila, da če dodaš vodo namesto radenske, se to ne imenuje več špricer, temveč bevanda. To ime ji je bilo vedno všeč. Bevanda. Njena takratna sostanovalka se je vsakič znova zmotila in govorila levanda namesto bevanda. Katarina se je vsakič znova smejala njeni napaki, ampak če se danes spomni na to, ji ni niti malo zabavno. Mogoče ji je bilo takrat bolj smešno, ker je bila pogosto zadeta. *»Objemi me!«* zopet zasliši plišastega psa. Ko do konca spije kozarec bevande in izprazni škatlico cigaret, se vrne v posteljo. Ura je že skoraj pet, ko potone v nemiren, pijanski spanec. Takšen, ki ne obnavlja kolagena ali drugih snovi v telesu. Melatonin, melatonin je mislila, in ne kolagena, je njena zadnja misel, preden jo zmanjka. Pred polnočjo naj bi se bolje obnavljal melatonin.

### Pomladne zgodbe: ŠKOREC

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pomladne-zgodbe-skorec

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pomlad je čas, ko se svet znova prebuja in se dnevi počasi razširijo v svetlejše večere.

Škorec (Sturnus vulgaris) je ena izmed bolj znanih in razširjenih ptic, ki jih pogosto opazimo tudi pri nas. Prepoznamo ga po temnem, kovinsko bleščečem perju, ki se na svetlobi preliva v zelene in vijolične odtenke, ter po rumenkastem kljunu v času gnezdenja. Zadržuje se na travnikih, vrtovih, sadovnjakih, parkih in v bližini naselij, kjer išče hrano. Pogosto se združuje v večje jate, zlasti zunaj gnezditvenega obdobja. Zaradi glasnega oglašanja, živahnega vedenja in sposobnosti posnemanja različnih zvokov je škorec ena izmed najbolj zanimivih ptic v naši okolici.

### Pomladne zgodbe: LIŠČEK 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pomladne-zgodbe-liscek

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pomlad je čas, ko se svet znova prebuja in se dnevi počasi razširijo v svetlejše večere.

Lišček (Carduelis carduelis) je ena izmed najbolj pisanih in prepoznavnih ptic, ki jih lahko opazimo tudi pri nas. Najlažje ga prepoznamo po živahni obarvanosti, zlasti po rdeči maski na obrazu ter rumenih progah na krilih. Zadržuje se na travnikih, obronkih gozdov, vrtovih in v kulturni krajini, kjer se hrani predvsem s semeni različnih rastlin. Pogosto ga opazimo na osatih in drugih semenskih rastlinah, saj je zelo spreten pri iskanju hrane. S svojo barvitostjo in živahnim oglašanjem je lišček ena izmed bolj opaznih ptic v naši naravi.

### Pomladne zgodbe: KALIN

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pomladne-zgodbe-kalin

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pomlad je čas, ko se svet znova prebuja in se dnevi počasi razširijo v svetlejše večere.

Kalin (Pyrrhula pyrrhula) je ena izmed bolj prepoznavnih gozdnih ptic, ki jo lahko opazimo tudi pri nas. Najpogosteje ga prepoznamo po čokati postavi in po značilni obarvanosti, zlasti pri samcu, ki ima rdečkasto prsno stran. Zadržuje se v gozdovih, parkih in vrtovih, kjer se hrani s semeni, popki in plodovi. Pogosto ga opazimo v hladnejšem delu leta in zgodaj spomladi.

### Romaneskno leto 2025: knjige, o katerih se je govorilo (in jih je vredno prebrati)

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/romaneskno-leto-2025-knjige-o-katerih-se-je-govorilo-in-jih-je-vredno-prebrati

_Avtor: Uredništvo BD_

Leto 2025 je bilo za slovenski roman izjemno razgibano.

Leto 2025 je bilo za slovenski roman izjemno razgibano. Izšlo je več knjig, ki niso ostale samo znotraj ozkega literarnega kroga, ampak so sprožale odzive, krožile med bralci in jasno pokazale, da domača proza še zdaleč ni ujeta v en sam ton ali poetiko. Med najbolj izpostavljenimi naslovi preteklega leta najdemo zelo različne pisave: od zgodovinskega in biografskega romana do kriminalke, družinske sage, psihološke grozljivke in izrazito angažirane sodobne proze. Pri tem pa je opazno še nekaj: to romaneskno leto so v veliki meri zaznamovale avtorice, saj so prav ženske lani podpisale več naslovov, ki so bili najbolj opaženi, najbolj brani in tudi vsebinsko najbolj raznoliki. 

Med najbolj izpostavljenimi naslovi tako izstopa roman [**Učne ure Eve K.** **Tine Vrščaj**](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/ucne-ure-eve-k)**,** ki nadaljuje zgodbo Eve Krhlikar iz avtoričinega prejšnjega romana in jo postavi v mestno okolje, kjer se po osebnem zlomu zaposli kot učiteljica biologije. V ospredju je trčenje med posameznico, šolskim sistemom in sodobnim ritmom življenja, ki človeka vse bolj oddaljuje od narave, smisla in samega sebe. Gre za roman, ki deluje hkrati kot osebna zgodba in kot subtilna kritika institucij. 

Zelo močan vtis je pustil tudi prvenec **Kresničevje Ajde Bračič,** ki diha v ritmu ljudskih pripovedi in mitov, postavljen je globoko v gozd, v njem pa avtorica sledi likoma Agnes in Valentinu, ki ju vsak v svojem času preganjajo krivda, sram in slaba vest. Gre za izrazito atmosferično delo, ki se giblje med realnim in skoraj mitološkim ter odpira vprašanja pripadnosti in notranje razklanosti. 

Med najbolj pripovedno ambicioznimi in hkrati bralsko privlačnimi romani izstopa [**Tam, kjer plešejo tulipani Irene Svetek**](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/tam-kjer-plesejo-tulipani). Gre za zgodbo, v kateri avtorica z veliko pripovedno suverenostjo prepleta fikcijo z resničnimi zgodovinskimi dogodki. Roman se razpira skozi več časovnih ravni in generacij, pri čemer v ospredje postavlja ženske like, njihove usode, izbire in dediščino, ki jo nosijo naprej. Svetek z občutkom za detajl in atmosferskostjo ustvarja svet, ki deluje hkrati intimen in širok, skoraj filmski, pri tem pa nikoli ne izgubi čustvene linije svojih junakinj. 

Na drugi strani spektra stoji **Profesor je končno mrtev** **Maše Jelušič,** sodobna kriminalka, postavljena v Ljubljano. V ospredju je preiskava umorov, ki se dotika tudi tem, kot so spolno nadlegovanje, zloraba moči in sistemske nepravilnosti. Roman potrjuje, da slovenska proza vse bolj samozavestno vstopa tudi v žanrske registre. 

Bolj lahkotno, a vsebinsko relevantno mesto ima **Najboljše šele pride Petre Julije Ujawe,** zgodba o ženski, ki tik pred poroko ugotovi, da življenje, ki ga živi, ni njeno. Pobeg izpred oltarja sproži niz odločitev, ki odpirajo vprašanja identitete, poguma in družbenih pričakovanj. 

Na izrazito intelektualnem polu se nahaja [**Nostalgija po prihodnosti** **Gabriele Babnik**](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/nostalgija-po-prihodnosti), roman, ki se naslanja na zgodovino in umetnost. V ospredju je lik slikarke, ki ustvarja v evropskih kulturnih središčih na prelomu stoletij, roman pa razmišlja o položaju umetnice, identiteti in razmerju med zgodovinskim dejstvom in literarno interpretacijo. 

Med najbolj angažiranimi deli je **Če se ne vrneš** **Anje Radaljac**, znanstvenofantastični roman, ki tematizira ekološko krizo, razpad družbenih struktur in svet v stanju permanentne napetosti. Gre za delo, ki presega žanr in deluje kot filozofski premislek o prihodnosti. 

Tematsko in žanrsko zanimiv je tudi **Obraz** **Vesne Lemaič**, psihološka in družbenokritična grozljivka, umeščena v urbano okolje. Zgodba o skupnosti na robu družbe odpira vprašanja marginalnosti, identitete in telesnosti, hkrati pa ustvarja močno atmosfero nelagodja.

In potem – kot kontrapunkt tej izrazito ženski energiji – stopi v ospredje tudi **Tone Partljič **z romanom [**Voranc**](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/voranc), ambiciozno zasnovanim biografskim delom o Prežihovem Vorancu. Zgodba se začne z njegovim pogrebom, nato pa se vrne v njegovo mladost, v socialne razmere, politično prebujenje in osebne prelomnice. Roman deluje kot poklon literarni figuri in hkrati kot široka freska časa. 

Podobno razigrano, a povsem drugače zastavljeno delo je **Dohtar in Povodni mož** **Aljoše Harlamova**, ki združuje zgodovinski roman, kriminalko in parodijo. V njem se prepletajo literarna zgodovina, humor in žanrska napetost, kar ga postavlja med bolj eksperimentalne naslove leta. 

Če ta nabor pogledamo kot celoto, dobimo zelo zanimivo sliko. Slovenski roman leta 2025 ni šel v eno samo smer. Bil je hkrati intimen in zgodovinski, družbenokritičen in žanrsko igriv, psihološki in političen. Še bolj očitno pa je, da so letino močno zaznamovale avtorice: od Ajde Bračič in Irene Svetek do Gabriele Babnik, Anje Radaljac, Vesne Lemaić, Maše Jelušič, Petre Julie Ujawe in Tine Vrščaj. Če je bilo včasih treba posebej poudarjati, da ženske pišejo velike romane, se zdi danes bolj smiselno ugotoviti nekaj drugega: da brez njih slike najzanimivejšega slovenskega romana preteklega leta sploh ne bi mogli sestaviti.

### Pomladne zgodbe: VELIKI DETEL

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pomladne-zgodbe-veliki-detel

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pomlad je čas, ko se svet znova prebuja in se dnevi počasi razširijo v svetlejše večere.

Veliki detel (Dendrocopos major) je ena najbolj opaznih gozdnih ptic, ki jo ljudje pogosto opazimo prav spomladi, ko s hitrim bobnanjem po drevesnih deblih oznanja svoj prostor. Njegovo značilno trkanje je eden od zvokov prebujajoče se narave, ki se v pomladnem gozdu razlega daleč naokrog. Prav zato velikega detla pogosto povezujemo s časom, ko se gozd po zimi znova napolni z glasovi, gibanjem in življenjem.

### 10 kultnih literarnih norcev, ki bi danes imeli svoj podkast

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/10-kultnih-literarnih-norcev-ki-bi-danes-imeli-svoj-podkast

_Avtor: Uredništvo BD_

Nekateri literarni liki bi bili v današnjem času odlični voditelji podkastov, vsak bi imel lahko svojega, pa ne zato, ker bi bili posebej uravnoteženi, ampak ravno zato, ker niso. Preveč mislijo, preveč čutijo, preveč govorijo ali pa v sebi nosijo tak kaos, da bi slej ko prej moral nekam ven. V svojih podkastih bi lahko razpredali o smislu življenja, lastnih zablodah, velikih idejah, propadlih iluzijah in seveda o tem, zakaj jih nihče zares ne razume. In mi bi jih poslušali. Malo iz radovednosti, malo iz občudovanja, malo pa tudi zato, ker so ti liki še danes neverjetno blizu sodobnemu človeku. Hamlet bi imel tri ure dolgo epizodo o enem samem dvomu, Emma Bovary bi snemala elegantne monologe o razočaranju, Raskolnikov bi zvenel kot nevarno samozavesten filozof sredi živčnega zloma, Bartleby pa bi verjetno posnel kulten podkast z najmanj besedami.

Literatura je polna glasov, ki nikoli niso znali ostati tiho. Danes bi jim dali samo naslov oddaje in mikrofon. In dobili bi odlične, nekoliko odštekane podkaste.

## **1. Podkast: Biti ali ne biti (Hamlet)**

Hamlet ne bi imel podkasta zato, ker bi rad delil mnenja, ampak zato, ker ne bi mogel nehati analizirati. Vsaka epizoda bi bila tri četrturni razmislek o etiki, maščevanju, smrti, materi, očetu, razkroju države, razkroju smisla in o tem, ali je sploh mogoče karkoli narediti brez moralne obsodbe ali katastrofe. Gostov verjetno ne bi puščal do besede. Vprašanje bi zastavil sam, odgovoril bi si sam in ga nato še enkrat problematiziral. Poslušalci bi ga poslušali zaradi čistega užitka v intelektualni spirali brez izhoda. Hamletov podkast ne bi bil udoben, bil pa bi zagotovo poslušan. 

## **2. Podkast: Vetrnice so resnične (Don Kihot)** 

Don Kihot bi imel podkast o tem, kako v današnjem času lahko hitro izgubimo stik s samim seboj, na nek način tudi z realnostjo in v tem bi našel svoje  poslanstvo. Bil bi nepopravljivo patetičen, smešen in ganljiv hkrati. Njegova posebnost bi bila v tem, da bi bil njegov podkast popolnoma iskren. Don Kihot verjame in ne laže. In prav zato bi bil bolj radikalen kot večina sodobnih komentatorjev. Njegov podkast bi bil en sam absurden idealizem.  

## **3. Podkast: Izjemni ljudje (Rodion Raskolnikov)**

Raskolnikov bi najprej trdil, da podkasta ne dela za občinstvo, ampak bolj zase, ker gre v resnico za njegov oseben miselni eksperiment. Nato bi iz tega nastala serija epizod o morali, krivdi, izjemnosti, zakonih, prestopanju moralnih mej in tem, ali si nekateri ljudje lahko privoščijo več kot drugi in če si, zakaj je tako. Ton njegovega podkasta bi bil hladen, napet, Raskolnikov pa bi bil kot voditelj izjemno samovšečen, potem pa bi počasi začel pokati po šivih  in v nekem trenutku bi se filozofski traktat spremenil v zvočni dokument razpada. Poslušati Raskolnikova bi pomenilo poslušati človeka, ki skuša iz ideje narediti opravičilo in iz opravičila rešitev, a sam sebe pri tem nenehno izdaja. To bi bil eden tistih podkastov, ob katerih bi imeli občutek, da poslušamo oddajo nekoga, ki ni čisto uravnovešen. 

## **4. Podkast: Več od tega (Emma Bovary)**

Emma Bovary bi imela podkast, v katerem bi govorila o ljubezni, razočaranju, zakonu, želji, dolgočasju province, fantazijah o drugačnem življenju in o grozljivi razliki med tem, kar si ženske predstavljajo, da bodo imele v življenju in tem, kaj v resnici dobijo. Slišati bi bila kot nekdo, ki noče sprejeti povprečnosti sveta in ravno zato, bi bil njen podkast poslušan. Bil bi romantičen in melanholičen in ženske bi ga oboževale, saj bi teme, o katerih bi Emma govorila razkrivale sodobno ekonomijo hrepenenja, kot je nenehno nezadovoljstvo poročenih žensk, njihova stalna lakota po intenzivnosti izkušenj, ki jih nikoli niso doživele.  

## **5. Podkast: Raje ne bi (Bartleby)**

Bartleby bi imel najbolj kulten podkast, njegove epizode bi bile kratke, v  njih se skoraj ne bi govorilo, kot voditelj bi samo sedel pred mikrofonom in vsake toliko rekel: »Raje ne bi.« In prav v tem bi bil fenomen njegovega podcasta. Bartleby nikoli ne bi povzdignil glasu, če bi mu producent rekel, da tega nihče ne posluša, ker je navadno sranje, bi takoj odstopil od sodelovanja. Njegov podkast bi bil subverzivna umetniška gesta. 

## **6. Podkast: Vse ali nič (Ana Karenina)** 

Ana Karenina bi govorila o strasti in o ženski osvoboditvi, o emancipaciji, pa tudi o tveganju, ki jo emancipacija žensk prinaša govorila bi o ljubezni, krivdi, družbenem nadzoru, materinstvu, želji, sramu in o tem, kako hitro množica začne moralizirati, ko nekdo prestopi mejo splošno sprejetega vedenja. Podkast bi poslušale izključno ženske.  

## **7. Podkast: Jutro, ko sem se zbudil drugačen (Gregor Samsa)** 

Gregor Samsa bi imel najbolj tesnoben podkast med vsemi. Podkast bi zvenel depresivno, Samsa pa bi v njem govoril kot nekdo, ki je čez noč postal sam sebi odveč. Govoril bi o delu, družini, sramu, telesu, izčrpanosti in o neznosnem občutku, da si za svet uporaben samo, dokler si funkcionalen. Njegove epizode bi bile minimalistične, skoraj dokumentarne, v njih pa bi počasi naraščal občutek, da se nekaj v temelju moderatorja lomi. Njegovi poslušalci bi bili nekoliko depresivni ljudje in vsi tisti, ki so naveličani lastnega življenja,  saj so naenkrat ugotovili, da ne zmorejo več živeti na tak način. 

## **8. Podkast: Mlada koža, gnila duša (Dorian Gray)**

Dorian Gray bi imel brezhibno grafično podobo svojega podkasta, izvrsten slogan in popolnoma toksično vsebino. Govoril bi o lepoti, hedonizmu, mladosti, slogu, čutnosti, umetnosti in pravici do življenja brez kakršnih koli posledic lastnih odločitev. Zvenel bi očarljivo, inteligentno in ravno dovolj cinično, da bi mu publika odpuščala skoraj vse. Vsaka epizoda bi bila lekcija iz estetske zapeljivosti in moralnega propadanja. 

## **9. Podkast: Prodano življenje (Willy Loman)** 

Willy Loman bi imel podkast, ki bi se vsakič začel kot motivacijski govor, nato pa bi se pogovor osredotočil na teme o delu, karieri, všečnosti, napredovanju, sanjah. Njegov glas bi bil poln ponosa, po drugi strani pa tudi tihega obupa. Podkast Willyja bi bil popoln za čas, v katerem je izgorelost postala skoraj  normalna oblika življenja. 

## **10. Podkast: En dan, vse (Leopold Bloom)** 

Leopold Bloom bi imel podkast, ki bi dokazoval, da je zavest najbolj kaotičen studio na svetu. Govoril bi o malenkostih, mestu, hrani, spominu, telesu, erotiki, reklamah, smrti, ulicah, naključjih in o tem, kako je mogoče v enem samem dnevu misliti skoraj vse.. Bloom je literarni dokaz, da navadnost ni nikoli zares navadna. Njegov podkast bi bil mešanica pogovorov o potepanjih, razmišljanjih in o vsem urbanem, poslušalci pa bi ga oboževali prav zato, ker bi iz najmanjše stvari znal narediti kozmos.

### Pomladne zgodbe: SINICA

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pomladne-zgodbe-sinica

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pomlad je čas, ko se svet znova prebuja in se dnevi počasi razširijo v svetlejše večere.

Sinica (Parus major) je ena najbolj pogostih in prepoznavnih slovenskih ptic, ki jo ljudje pogosto opazijo v vrtovih, parkih in gozdovih. Prepoznamo jo po rumenem trebuhu, črni glavi in živahnem oglašanju, ki je še posebej značilno v zgodnji pomladi. Njeno petje takrat napolni drevesa in oznanja, da se narava prebuja. Prav zato je sinica za mnoge ena prvih ptic, ki jih povezujejo s prihodom toplejših dni.

### Pomladne zgodbe: KUKAVICA

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pomladne-zgodbe-kukavica

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pomlad je čas, ko se svet znova prebuja in se dnevi počasi razširijo v svetlejše večere.

Kukavica (Cuculus canorus) je ena najbolj prepoznavnih slovenskih ptic, predvsem zaradi svojega značilnega oglašanja »ku-ku«. Njeno petje ljudje že dolgo povezujejo s pomladjo, saj se oglasi, ko se narava že dobro prebuja. Prav zato jo ljudje pogosto slišijo kot glas, ki potrdi, da je pomlad zares prišla.

### Pomladne zgodbe: TAŠČICA

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/v-objemu-zime-tascica

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Zima je čas, ko se dnevi umirijo in misli odprejo novim doživetjem.

Taščica (Erithacus rubecula) je majhna ptica pevka iz družine muharjev (Muscicapidae). Prepoznamo jo po značilnem oranžno-rdečem prsnem delu in obrazu, rjavem hrbtu ter svetlejšem trebuhu. Hrani se predvsem z žuželkami, pajki in deževniki, pozimi pa tudi s semeni. Pogosto jo najdemo v gozdovih, parkih in vrtovih. V Sloveniji je zelo pogosta ptica, ki živi v gozdovih, živih mejah in tudi na vrtovih, kjer jo pogosto opazimo blizu ljudi.

### Pomladne zgodbe: GREGORJEVO

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pomladne-zgodbe-gregorjevo

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pomlad je čas, ko se svet znova prebuja in se dnevi počasi razširijo v svetlejše večere.

Gregorjevo, ki ga praznujemo 12. marca, velja za enega **prvih znanilcev pomladi**. Po starem ljudskem izročilu se na ta dan »ptički ženijo«, kar pomeni, da se narava začne prebujati in da se dnevi vidno podaljšajo. V številnih krajih, zlasti v Kropi in Tržiču, so obrtniki nekoč na Gregorjevo simbolično »vrgli luč v vodo«, saj zaradi daljšega dneva pri delu niso več potrebovali svetilk. Danes se ta običaj ohranja v obliki spuščanja majhnih hišk ali ladjic z lučkami po potokih in rekah, ki nosijo svetlobo po vodi. Gregorjevo tako simbolizira **prihod svetlobe, začetek pomladi in nežno prehajanje iz zime** v čas novega življenja.

### Assavri Kulkarni - Monsun, čeprav najtežji čas za nabiranje hrane v gozdu, je hkrati tudi najbolj radodaren

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/assavri-kulkarni-monsun-ceprav-najtezji-cas-za-nabiranje-hrane-v-gozdu-je-hkrati

_Avtor: Gabriela Babnik_

Pogovor Assavri Kulkarni, avtorico knjige Gozdni recepti Goe: zgodbe o hrani gozdnih skupnosti.

Ko pomislimo na Goo, najmanjšo zvezno državo v Indiji, stisnjeno ob Arabsko morje na zahodni obali podceline, pomislimo na morje. Na sol, na ribo, na turistično razglednico, ki diši po kokosu in kolonialni nostalgiji. A kot zapiše Damodar Mauzo v predgovoru k knjigi *Forest Recipes of Goa*, Stories of Tribal Food (Gozdni recepti Goe: zgodbe o hrani gozdnih skupnosti), je ta podoba nepopolna, skoraj krivična. Goa ni le obala; je tudi gozd. In gozd ni le kulisa, temveč kuhinja, lekarna, arhiv in spomin. 

Avtorica in fotografinja Assavri Kulkarni, ki sem jo srečala na 14. ediciji Goa Arts & Literature Festival, v svoji knjigi, izdani pri Goa Forest Development Corporation Limited, prepleta podobo in besedo v uravnoteženem in subtilnem razmerju. Knjiga je dokument časa in prostora, v katerem je hrana način preživetja. Ni zgolj kulinarično delo, temveč pripoveduje o odnosih. Med ljudmi in drevesi, med vero in zemljo, med spominom in vsakdanom.  

Ko so gozdove začele ogrožati rudarske dejavnosti in je razvoj začel pomeniti izsekavanje, turizem pa pozabo, je z njimi počasi izginjalo tudi znanje. Ne le o rastlinah in grmičevju, pač pa tudi o divjih sadežih in zeliščnih izvlečkih, predvsem pa o načinih, kako jih pripraviti, o obredih, ki so spremljali kuhanje, o pripovedih, ki so se prenašale ob ognjiščih. Mauzo se spominja grenkega kiraitem-kodduja, nedeljskega napitka, ki je »čistil črevesje« in telo; spominja se dhonnosa iz rosall kruhovca, pečenega le v sezonskem času. Opozarja, kako hitro se izgublja to, kar je bilo stoletja samoumevno. 

Assavri Kulkarni piše in fotografira z občutkom za detajl. Ljudje, ki živijo v gozdu, v njeni knjigi foto esejev ne nastopajo kot romantični ostanek preteklosti, temveč kot nosilci znanja, ki presega sodobno samozadostnost. Njihova hrana je sezonska, skromna in hkrati bogata. Predvsem pa v avtoričini knjigi prepoznamo hvaležnost. Do ljudi, predvsem žensk, ki so ji pripovedovale zgodbe. In ji zaupale.  Knjiga je predvsem zelo precizna. Ko sodobni, »sofisticirani« jedci govorijo o divjačini kot o gozdni hrani, knjiga nežno, a odločno preusmeri pogled: gozd je predvsem rastlinje, listje, gomolji, plodovi, grmičevje – vegetacija, ki je stoletja hranila ljudi. 

Knjiga *Gozdni recepti Goe*, je, kot zapiše avtorica, srečanje mnogih svetov – hrane, gozda, ljudi, portretiranja, čustva in opazovanja. Je hkrati znanstvena in duhovna dokumentacija. Fotografije delujejo skoraj kot poezija, ki se ne vsiljuje, pač pa bolj prišepetuje. Ko knjigo držimo v rokah, imamo občutek, da dihamo zrak, ki še ni onesnažen z naglico. 

V času, ko gozdove vse pogosteje razumemo zgolj kot investicijo, in enako se dogaja z zemljo, je knjigo mogoče brati tudi kot politično delo. Spomni nas, da je gozd živa kuhinja in živ arhiv. Da hrana lahko pomeni tudi zgodovino. In da prihodnost morda ne bo odvisna od tega, kaj bomo znali proizvesti, temveč od tega, česa se bomo še spominjali. Na začetku najinega pogovora mi je povedala, kakšen zajtrk je pripravila tistega dne. Spekla je jajca, ker jih ima njen mož Nirmal Kulkarni, indijski herpetolog, ekolog in naravovarstvenik, ki deluje predvsem v Goi in na območju Zahodnih Gatov, ter raziskuje plazilce in dvoživke in se aktivno ukvarja z varovanjem gozdov in biotske raznovrstnosti, rad in ker so jajca za zajtrk del indijske vsakdanjosti. K njim se običajno postreže še opečen toast. 

**V kuhanju uživate?**  

Kuhanje obožujem. Vsako jutro vstanem ob štirih in pripravim zajtrk, tudi za svojo hčer. Hrane, ki jo skuha moj mož, pa ne maram, ker je preveč slana. 

**Na otvoritveni prireditvi 14. izdaje Goa Arts & Literature Festival ste dejali, da vam mož po vrnitvi iz gozda skuha najboljši čaj. **  

Na začetku najinega odnosa moć sploh ni znal pripraviti čaja. Danes pripravi najboljši čaj na svetu. In sem jaz tista, ki čaja sploh ne zna pripraviti. 

**Kuhanje in priprava hrane sta torej eden najlepših načinov, kako vstopiti v odnos?** 

Zame kuhanje pomeni izraz ljubezni. Je način, kako nekomu pokažem naklonjenost. Če vas povabim domov in vam skuham, to pomeni, da vas sprejmem v svoj prostor. Osebe, do katere ne čutim bližine, nikoli ne bi povabila k sebi — in ji tudi ne bi kuhala. Vsaka sestavina, ki jo uporabim, je zame posebna. Izbiram jo skrbno in vanjo vložim veliko energije. Ne kupim je zgolj v trgovini, temveč jo pogosto poiščem v gozdu. Vsaka sestavina tako nosi svojo zgodbo in postane vez med menoj in človekom, ki mu kuham. Kuhanje je zato zame več kot priprava hrane — je način, kako vzpostavim odnos. 

**Odločitev, da odidete v gozd, in tam poiščete sestavine za kuhanje, je prišla spontano? ** 

Moja prva knjiga *Markets of Goa (Tržnice v Goi),* je raziskovala javno gledališče trgovanja in izmenjave — prostor srečevanj, pogajanj, glasov in vonjev. Ta nova knjiga pa se obrača navznoter: k ljudem, dediščini in zemlji. Odločitev, da zapustim tržnice in odidem v gozd, je prišla res zelo naravno. Moja prva knjiga je bila globoko povezana z odnosom do moje stare mame. Moja mama ni rada kuhala, zato sem v šolo pogosto nosila že pripravljeno hrano iz trgovine. Vse, kar vem o hrani, me je naučila stara mama. Moja prababica je bila portugalskega rodu. Govorila je francosko in portugalsko, njen oče je bil prevajalec. Bila je ženska pred svojim časom — razgledana, samostojna, z zelo jasnimi stališči. Kuhala je za skoraj celo vas. Vsako jutro je odhajala na tržnico po sveže sestavine, z dedkom pa sta imela burne, a žive pogovore o svetu. Kadar sta se sprla, me je odpeljala v dobro restavracijo. Sedeli sva tam v lepih sarijih in jedli. V hrani je našla tolažbo — in morda tudi obliko tihega upora. Moja vez s hrano izhaja iz nje. Naučila me je, da je hrana več kot le potreba; je prostor bližine, dostojanstva in svobode. Ko sem pod stresom, tudi sama kuham. Ko me kdo zavrne ali ko me preplavi jeza, se umirim ob pripravi jedi. V ognju, rezanju, mešanju se napetost preobrazi v nekaj ustvarjalnega. Poleg kuhanja rišem — odvečno energijo vedno preusmerim v ustvarjanje. Zato je bil premik proti gozdu logičen korak. Če je bila tržnica prostor izmenjave med ljudmi, je gozd prostor prvinskega odnosa z zemljo. Tam sestavine ne čakajo na polici, temveč jih moraš poiskati, prepoznati, spoštovati. Ta knjiga je zato bolj intimna. Ni več le o trgovanju, temveč o pripadnosti. 

*Med najinim pogovorom se za trenutek odpre prostor. Pristopi Assavrin prijatelj. Pohvali njegovo srajco in mu mimogrede pove, da je imel odlično predavanje. On se skoraj deško nasmehne — vidno počaščen, da mu je kompliment namenila prav ona.* 

*Toplina, s katero Assavri nagovarja ljudi, ni naučena, temveč naravna. Kot da zna vsakomur dati občutek, da je opažen. In potem se brez posebnega poudarka vrne k pogovoru o gozdu, o hrani, o zemlji — kot da je vse del istega sveta, iste izmenjave energije.* 

**Toda študirali ste fotografijo?** 

Da, študirala sem umetnost in fotografijo. Učili smo se predvsem osnov — na primer, kako razviti fotografijo in kako razumeti prostor znotraj kadra. To ni bil program, usmerjen v profesionalno fotografijo, temveč temeljno, skoraj obrtniško razumevanje medija. Vse, kar sem se tam naučila, danes uporabljam pri svojem praktičnem delu. Naučili so nas, kako razdeliti prostor, kako razmišljati o kompoziciji. Vsaka fotografija, tudi v knjigi *Forest Recipes of Goa*, ima svojo barvo, detajl in strukturo. Nič ni postavljeno naključno — vsaka stvar ima svoje mesto. 

*Odpreva knjigo. Pokaže mi fotografijo, na kateri se obleka ženske skoraj neopazno ujema z živobarvnim steblom ob njej.* 

**V knjigi sem najprej opazila barve in svetlobo. V predgovoru ste zapisali: »Fotografija je bila zame vedno povezana s svetlobo — kako pada, kako razkriva in kako nosi čustva.«** 

To drži. Vsaka fotografija v knjigi je zelo premišljena. Razmišljala sem, kako je ženska postavljena v prostor, kakšen nakit nosi, kakšno je ozadje. Ni šlo zgolj za to, da jo fotografiram, temveč za celoten odnos med njo in okoljem. Kaj se odseva v njenih očeh, v njenih oblačilih, v koži. Želela sem, da se na primer rožnata barva srajce ujema z določeno rožo v prostoru. Vsi ti detajli so skrbno premišljeni in umeščeni v kompozicijo. (*S prstom pokaže na eno od fotografij v knjigi.*) 

**V gozdnih kuhinjah se svetloba obnaša drugače kot v odprtih prostorih?** 

Drži. V gozdnih kuhinjah prehaja skozi razpokane glinene strešnike, pleše v dimu in pari, se odbija od medeninastih loncev in nežno počiva na obrazih, zaznamovanih z močjo in milino. Pogosto sem ustvarjala improvizirano osvetlitev in usmerjala to krhko svetlobo, da je vsak portret ohranil dostojanstvo in žarenje. Za objektivom nisem le dokumentirala, temveč sem poslušala — čakala na pravi trenutek, ko so se svetloba, gesta in zgodba združile v eno. 

**Vaše znanje prihaja iz študija fotografije ali od kod drugod?** 

Moje znanje prihaja predvsem iz prakse. To počnem že triindvajset let in na neki točki se stvari preprosto začnejo usklajevati. Sčasoma moraš postati dober v tem, kar delaš. Ne pravim popoln, ker v popolnost ne verjamem. Pravzaprav me moti, da si ljudje danes ne dovolijo več napak. Vsi stremijo k popolnosti ali pa skušajo posnemati delo nekoga drugega. Toda brez napak ne moreš ustvariti ničesar novega.  

**Kaj je za vas popolnost?** 

Prihajam iz sveta modne fotografije. Delala sem za *Vogue* in *Elle*, ukvarjala sem se s komercialno fotografijo, kjer je vse zelo umetno in skrbno nadzorovano. Tudi v tem sem uživala, predvsem pri ustvarjanju z modeli, ki so bili na nek način popolni. Pri nastajanju te knjige pa sem iskala nekaj drugega. Zanimalo me je, kako ujeti teksturo kože. 
(*Spet s prstom pokaže na knjigo.*) Na obrazih žensk sem na primer pustila vidne gube. Med nami se je vzpostavilo zaupanje, z menoj so se počutile sproščeno. Vse je bilo zelo organsko in tega občutka nisem želela izgubiti. Pomemben mi je bil tudi njihov nakit. Ta pogosto razkriva, kateri družbeni skupini pripadajo. Podobno je z njihovimi oblačili, ki včasih odražajo tudi njihov družbeni položaj. 

**Zdi se, kot da njihova telesa poselijo prostor, pomembno pa je tudi, kako so povezane z zemljo, prostorom in hrano …** 

Seveda. Nekatere ženske prihajajo iz gorskih predelov, druge z obale — in to se odraža tudi na njihovi koži. Ta ženska, na primer, prihaja z obalnega območja, zato je njena zunanja podoba mehkejša, bolj prepojena z vlago in svetlobo morja. (*Obrneva list.*) Poglejte to žensko — stara je sto dve leti. Na njeni koži se ne zrcali le svetloba, temveč tudi prah. Njeno telo nosi sledove dela in časa. V resnici nima skoraj ničesar. Njena prehrana je zelo skromna. In vendar — poglejte njene mišice. Njeno telo je močno. V gozdu prehrana ni nekaj, kar bi preračunavali. Tam se ne meri v kalorijah ali tabelah hranilnih vrednosti. Hrana se čuti. Vsak užitni del rastline pride v lonec ne zaradi kvantificirane prehranske vrednosti, temveč zaradi svoje energije, zdravilne moči, svoje zgodbe in odnosa do zemlje. Telo je tako neposreden odraz pokrajine, iz katere prihaja. 

**Rekli ste, da so se ob vas počutile zelo udobno. Med vami je verjetno nastala posebna vez — kot da so se vam na neki način predale, vam zaupale.** 

Da, res je. Vse so mi zaupale. Pogosto smo hodili tudi po tri ure, da smo prišli do določene ženske. Že med potjo smo srečevali marsikaj — tudi divje živali. Včasih me je bilo strah ali pa sem začela oklevati, vendar so me vedno spodbujale. One so bile tiste, ki so me motivirale, da sem šla naprej. Moja potovanja so me vodila po zelo različnih pokrajinah Goe — od Surle, najvišje vasi v zvezni državi, do katere prideš le, če za kratek čas prečkaš mejo s Karnatako, pa vse do mangrov in estuarijev, kjer so se razkrivali najbolj nepričakovani recepti. V Surli sem spoznala Anando, Tejaswini, Ranjano in Namdev Gaukar, ki so mi odprle svoje domove, kuhinje in gozdove. Monsun, čeprav najtežji čas za nabiranje hrane v gozdu, je hkrati tudi najbolj radodaren. Hodile smo skupaj, medtem ko so se griči razraščali v zelenje. Drsele smo po mokrem blatu, pazile na kače in medvede, obkrožene z kljunorožci, kresnicami in z dežjem prepojeno tišino. Košare so se vedno vrnile polne. 

**So vam razkrivale tudi svoje skrivnosti?** 

Včasih imajo ženske svoje bogove čisto na vrhu gore. To so bogovi, ki so nevidni in nimajo posebne, določene oblike. Želele so, da jih vidim, da jih začutim. Kot na primer tukaj. (*Pokaže na fotografijo.*) Te ženske so mi pokazale svoje bogove. Na jugu Goe, v Canaconi, sveti pokrajini, povezani z bogom Paršuramom, sem na primer hodila tri ali štiri ure v hrib, da bi prišla do gozdnih božanstev — Paik Dev in Godhya Dev. Ne prebivata v templjih, temveč v nedotaknjenih svetih gajih. Hodila sem skupaj s Sito in Bhagirathi, skoraj sto let starima ženskama, ki sta se po skalah gibali z osupljivo lahkotnostjo. Ko smo končno prišla do tistega gaja, je bilo, kot bi prestopila prag nekega obreda — kot potovanje v zgodbo, starejšo od samega spomina. 

**Se vam je med tem procesom razkrilo tudi kaj takega, česar prej niste poznali?** 

Za bogove sem vedela že prej. V treh letih sem opravila približno sto dvajset poti skozi različne gozdove. Najstarejša fotografija v knjigi pa je stara že petnajst let. (*Pokaže na fotografijo*.) Tukaj je mogoče videti, kako pridobivajo sol. A z vsako potjo sem razumela več. Njihovo poznavanje gozda je intuitivno, natančno in globoko ekološko. Mnoge vrste zelenjave rastejo ob gozdnih poteh, semena pa varujejo kot največji zaklad. Tukaj sem videla tudi najmanjšo vrsto dala, kar sem jih kdaj srečala. Ohranile so jo družine Kundi in Velip, ki z mirno vztrajnostjo nadaljujejo starodavne prakse shranjevanja semen. 

**Na teh fotografijah vidimo tudi moške …** 

Na tej fotografiji moški izdelujejo košare za shranjevanje soli. Posneta je bila leta 1995. Tukaj vidimo žensko z venčkom v laseh, spletenim iz sušenih cvetov. Te rože sušijo več let. Brez takšnega venčka se dekleta, denimo, ne morejo poročiti. Ljudje, ki živijo v gozdovih, nosijo v sebi ogromno znanja, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Njihovo življenje je prepleteno s pravili, rituali in tiho disciplino, ki ohranja ravnovesje med skupnostjo in naravo. Tudi recepti niso nikjer zapisani — ohranjajo se skozi pripovedovanje, skozi gibe njihovih prednikov. Jedi, kot je Kakhetli Almi, gobe, ki rastejo v grčah dreves, v sebi nosijo ritem zemlje, letnih časov in preživetja. 

**Kdaj so se začele rojevati zgodbe, ki so pozneje prerasle v vaš projekt?** 

Najprej sem v gozd odšla z možem. Sprva sama nisem imela posebne želje, da bi zahajala v gozd. Medtem ko se je on posvečal raziskovanju kač in drugih plazilcev, sem se začela pogovarjati z ljudmi, ki tam živijo. Z njimi sem pila čaj in poslušala njihove zgodbe. Prav v teh neformalnih srečanjih so se počasi začele rojevati pripovedi, ki so kasneje prerasle v moj projekt. Sčasoma sem začela v gozd odhajati tudi sama. 

**So vam nadeli kakšno ime?** 

Klicali so me Baj, kar pomeni nekaj kot prikupna, majhna deklica. To je izraz, ki ga pogosto uporabljajo za dekleta — če greste na tržnico, vas bodo zelo verjetno tako poklicali. Beseda *baba* pa je običajno poimenovanje za dečke. Ko sem začela razmišljati o projektu, sem se obrnila na prijatelje, ki so mi predlagali obisk določene ženske. Nisem imela posebnega sistema in tudi nisem prihajala k ljudem kot nekdo iz mesta, saj mi v tem primeru verjetno ne bi zaupali. Ljudje v gozdu so večinoma neizobraženi in pogosto mislijo, da mi iz mesta vemo več kot oni. Sama pa sem prišla k njim predvsem zato, da bi jim prisluhnila in poslušala njihove zgodbe. 

**Govorite torej njihov jezik?** 

Da, narečje je nekoliko drugačno, a v osnovi govorimo isti jezik. Nikoli tudi nisem kar začela fotografirati. Vedno je bilo pomembno, da smo najprej začeli pogovor. Spraševala sem jih, kako je danes njihova hči, kaj sem jaz jedla, kaj so oni jedli včeraj. Tako se je pogovor organsko razvijal. Nisem prišla zato, da bi samo fotografirala, ampak sem želela, da se ob meni počutijo prijetno. Tako so mi začeli pripovedovati o sebi in z menoj deliti tudi svoje recepte. 

**Kakšno vlogo ima hrana v skupnostih, kjer ste delali, in kako je vplivala na vaše odnose z ljudmi? Je bila prav hrana tista, ki vam je pomagala vzpostaviti zaupanje?** 

Hrana je za ljudi, ki živijo v gozdu, izjemno pomembna. Predstavlja vez med ljudmi in se pripravlja ob določenih obredih, na primer ob smrti. (*Spet pokaže na sliko v knjigi*.) Tu je fotografija hrane, ki se jo daruje za umrle in se jo podari vodi. Videti je mogoče tudi stopala mojega očeta. 

**Znanje, ki ga imajo ženske, se posreduje iz generacije v generacijo. Se zgodi tudi, da se to znanje izgubi?** 

Da, seveda. Včasih pride do dogodkov, ki ta proces prekinejo. Ljudje sledijo določenim ritualom, ki pa v določenem trenutku niso več mogoči. Včasih je gozd preprosto posekan, kar pomeni uničenje določenih kultur, ritualov in receptov. Upam, da je prav to tudi sporočilo moje knjige — ohraniti določeno znanje, ki ga posedujejo te ženske. 

*Med najinim pogovorom pride hči, Assavri jo predstavi: »To je Naia.« Naia mami ponudi sladoledno lučko, ki jo odgrizne. Kasneje Assavri pojasni, kaj pomeni hčerino ime: kobra. »Moj mož preučuje kače, zato sva hčeri nadela to ime.«* 

Torej … Medtem sem poskušala raziskati tudi nabiralne tradicije katoliških družin Kunbi. Ko sem jih spoznala, sem izvedela, da se je veliko preselilo v mesta in kraje v iskanju boljšega zaslužka ter bliže cerkvenim skupnostim. Življenje globlje v gozdu bi jih ločilo od rednih nedeljskih maš, in s temi spremembami je prišlo do postopnega izgubljanja gozdnih prehranskih tradicij — spremembe, ki jih je oblikovala vera, geografija in čas. Torej, znanje se predaja iz generacije v generacijo … Toda ko določena sestavina zaradi poseke ni na voljo, jo nehajo kuhati. 

**Si ženske predajajo znanje tudi v primeru poroda?** 

Da, tudi to je omenjeno v knjigi. Ženske si na primer zavežejo določeno travo okoli trebuha, da lažje rodijo otroka. Ženska z mačko v roki pripoveduje o taki izkušnji. 

**Pomembno je bilo torej vzpostaviti zaupanje?** 

Z mojo kamero, seveda. Če bi samo prišla in jih fotografirala, te knjige ne bi bilo. 

**Verjetno ste bili prva oseba, ki jih je kdajkoli slikala?** 

Ženske so se že fotografirale, vendar med tistimi, ki so jih fotografirali, in med samimi ženskami ni bilo izmenjave. Predvsem pa si niso pripovedovale zgodb. Nobenih emocij. Nobenih povezav. Vsakič, ko sem jih obiskala na njihovem domu, sem jim običajno prinesla darilo — kot posvetilo, ker so z menoj delile svoje znanje in ker so mi podarile svoj čas. Ponavadi sem podarila dve kokoši, ki sta znamenje plodnosti, včasih pa tudi kos blaga, iz katerega je mogoče narediti oblačilo. 

**Če narediva dva koraka nazaj — pripovedovanje zgodb je torej v središču vsega?** 

Brez zgodb imamo samo fotografijo. Tisto, kar je v resnici pomembno, je, kako se povežete, kako ustvarite vez. Ko nekoga fotografiram, nikoli ne gre zgolj za podobo. 

Obleka, ki jo nosim, na primer — prijateljica mi je podarila sari. In ko sem nekaj počela … 

**Kuhala?** 

Ne, bilo je nekaj drugega … In ker je bil sari uničen, sem ga odrezala in si naredila mini krilo. Hotela sem ohraniti spomin na prijateljico, ki mi je podarila sari. Življenje ne dojemam na ornamentalen način. 

**Ko ste prvi dan prišli na oder, je bila vaša knjiga zavita v oblačila. Torej knjigo dojemate tudi kot kombinacijo različnih umetnosti?** 

V ozadju je bila ideja, da odvijam zgodbo, ki sem jo ustvarila. In tako iz knjige padajo recepti. Sicer pa nikoli ni šlo le za recept. Recept dojemam kot literarno zgodbo. Na koncu se je vse sestavilo: hrana, fotografije, pripovedi. Zame so recepti veliko več kot le navodilo za kuhanje. Če na socialnem omrežju objavim fotografijo, zraven vedno dodam tudi zapis — del zgodbe, ki stoji za njo. 

**Omenili ste, da tržnice, ki ste jih predstavili v svoji prvi knjigi, izginjajo. Kaj vam pomeni gozd? Ali vam pomeni enako kot tem ženskam? ** 

Za ljudi iz gozda gozd pomeni dom. Gozd je njihovo dvorišče. Vedo, kako v njem preživeti, kako se soočati z živalmi, ki prebivajo v njem, in kako se pozdraviti s pomočjo gozda. Vedno, ko hodijo skozi gozd, znajo prepoznati določene liste, ki so lahko koristni — bodisi kot hrana ali kot potencialno zdravilo. 

**Gozd jim torej ne predstavlja nevarnosti?** 

Ne, nikoli. Gozd je zanje toliko kot tempelj. Ko si želijo blagoslova, ga najdejo tam. Enako je z zelišči, ki zdravijo. Če želijo proslaviti, se prav tako odpravijo v gozd. 

**Kako vidijo živali v gozdu?** 

Slavijo jih — kačo, slona, tigra. Vse vidijo kot darilo boga. Ubijejo jih le enkrat na leto in samo za žrtvovanje. Tudi v tem primeru morajo dobiti dovoljenje posebnega oddelka, ki skrbi za gozd. Meso jedo le občasno. 

**Gre za izjemno občutljivo temo. Mnogi ljudje iz mesta prihajajo v gozd, da bi lovili živali, kar je dovoljeno. Ljudje, ki živijo v gozdu, pa morajo slediti pravilom. Če živite v hiši, morate upoštevati pravila; če ste le gost, pa pravilom ni treba slediti.** 

Zadnje čase v gozd prihaja ogromno gostov, ki uničujejo gozd. In prav to je ves namen moje knjige — ohraniti svoj gozd. Želim si, da bi gozd ostal takšen, kot je. Izginjanje gozda namreč pomeni tudi izginjanje ljudi, ki v njem živijo. 

**Zdaj je ta gozd nekoliko tudi vaš?** 

Seveda. Ker odhajam v gozd. Ker sem tam ustvarila vezi. V gozd bežim pred množico. V gozdu najdem svoj mir. 

**Vidite v gozdu tudi duhove?** 

Duhov nisem nikoli videla. Vendar vem, da v gozdu obstajajo določena območja, ki imajo močnejše magnetno polje. Ko se s kompasom postaviš na takšno mesto, igla ves čas poskakuje. Na teh mestih zato čutim neko stalno, mirno energijo. Počutiš se sproščenega,  

**Ali pravite, da bo gozd nekoč, morda zelo kmalu, izginil?** 

Da. Tako kot se stvari odvijajo zdaj, bo gozd zagotovo izginil. Na to pot smo že stopili. Toda, kot pravi moj mož, se narava vedno vrne. Morda podobno kot se je zgodilo z izginotjem dinozavrov. Nekaj izgine, nato pa se na novo vzpostavi in pokaže, da nismo tako pomembni, kot mislimo. Nekaj bo izginilo in potem se bo porodilo nekaj novega. 

**So ljudje, za katere verjamem, da so zelo ponižni, in ki ste jih dokumentirali, zaskrbljeni zaradi izginjanja gozda?** 

Seveda. Izginjanje gozda pomeni izginjanje njihovega življenjskega prostora. Predvsem pa so, kot ste dejala, zelo ponižni. Vsakič, ko sem odšla od njih, so mi dali hrano. Ali karkoli imajo. In imajo zelo malo. In ko sem odhajala, sem praviloma vedno jokala. Pomembno je bilo ne samo to, da sem odhajala, ampak da sem se tudi vrnila k njim. Jim pokazala knjigo. Na katero so bili zelo ponosni. To so razumeli, da bo svet lahko videl, kako živijo. Tudi sama morda ne bom nikoli potovala v Slovenijo ali pa kam drugam, morda pa bodo tja odpotovale moje fotografije. 

**Zakaj ste se odločili za angleško izdajo? ** 

Svetu želim pokazati svojo Goo. Goa ni le plaže, alkohol, turizem, zabava ali droge. Goa je tudi izjemno bogata — v smislu kulture, hrane in ljudi. 

**Bi lahko rekli, da imate zdaj dva doma?** 

Seveda. V gozdu je moj dom. Tam je nastala moja knjiga, tam so nastale moje fotografije, tam so mi pripovedovali zgodbe in tam sem našla vse te recepte. Da, zdaj imam več domov. Vsak gozd je drugačen in predstavlja prostor zase. To pomeni, da svoj dom zelo skrbno izbiram. Vsakič, ko grem v gozd, rečem, da grem zdaj domov. *(Nasmeh*) 

**Kaj vam pomeni dom? ** 

Zame dom pomeni prijetno, toplo kuhinjo. Prostor, kjer se razlega nežen vonj po dimu, na steni tiho tiktaka ura, nekje pod stropom visi spletena čebula. V ognjišču vzplamteva ogenj, v skodelici se kadi črn, sladek čaj. Dom je pripovedovanje zgodb ljudem, ki jih imam rada. Zunaj dežuje, jaz pa poslušam pomirjujoč zvok kapelj. Nekje v kotu se tiho premika mačka. To je moja nostalgija doma. 

**Zdi se, kot da je knjiga zasnovana zelo vizualno, vendar je v njej zajet tudi zvok. Ga slišite?** 

Seveda. Prav zdaj se na podlagi knjige pripravlja tudi dokumentarni film, ki bo zajel to zvočno dimenzijo. Tudi predstavitve knjige bodo zasnovane tako, da bodo vključevale zvok. Namen dokumentarnega filma je prav v tem — da bo gozd predstavljen celostno, ne le skozi podobe, temveč tudi skozi zvoke, občutke in atmosfero. Proces izdajanja knjige pa je bil zelo zahteven. Spremljalo ga je veliko zapletov, drame in tudi solz. 

**Vendar se zdi, kot da knjiga nosi tudi lahkotnost.** 

V to knjigo sem vložila ogromno energije, potu in solz. Zame je kot otrok, ki sem ga rodila. Ko se otrok rodi, pozabiš na vso bolečino. Otroka pod srcem nosiš devet mesecev, to knjigo pa sem v sebi nosila veliko dlje. 

**To je knjiga, ki jo lahko podarite svoji hčeri.** 

Ja, to je bil v resnici tudi namen. 

**Vsebuje tudi posvetilo … Kaj pomeni posvetilo in simbolika, ki jo upodablja boginja gozda?** 

Na začetku delo vsebuje posvetilo oziroma zahvalo. Osrednji motiv pa prikazuje boginjo gozda. Njena podoba ni naključna — ob njej se pojavljajo simboli z globljim pomenom. Sloni predstavljajo moč, modrost in stabilnost, medtem ko kače simbolizirajo zemljo, prvinsko energijo in povezanost z naravo. Kača je varuhinja tal, temelj življenja in rasti. Ob boginji se pojavlja lotos, ki simbolizira premagovanje težav; raste iz blata, a kljub temu ostane čist in lep — ponazarja vzpon nad preizkušnjami ter notranjo moč. Boginja je hkrati tudi boginja obilja in razkošja. Njena prisotnost prinaša blaginjo, rodovitnost in harmonijo. Dež, ki jo spremlja, ima poseben pomen — brez dežja ni gozda. Predstavlja življenje, obnovo in nenehen krog rasti. Celotna podoba tako združuje naravne elemente, simboliko moči in nežnosti ter sporoča, da sta obilje in lepota mogoča le v ravnovesju z zemljo in naravo.

### Slovenščina je lowkey sam za u šolo

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/slovenscina-je-lowkey-sam-za-u-solo

_Avtor: Gen Z_

Če želite razumeti, kako danes govorijo mladi, vam slovar ne bo v veliko pomoč. Prav tako ne učbeniki, jezikovni priročniki ali nostalgični spomini na mladostniški sleng preteklih generacij. Jezik generacije Z nastaja v algoritmih, komentarjih, kratkih videih in mimogrede replikah, ki trajajo natanko toliko časa, kolikor jih internet drži pri življenju. TikTok je platforma za zabavo, po drugi strani pa je to socialni medij, ki je ključen za oblikovanje novih jezikovnih navad. Angleške besede se mešajo s slovenščino, pomen se prilagaja kontekstu, sleng pa postaja hkrati sredstvo izražanja in znak pripadnosti. Kar je danes samoumevno, je lahko čez nekaj mesecev že zastarelo.
V spodnjem besedilu mlajši sogovorniki v sproščenem, duhovitem mini intervjuju poskušajo starejši generaciji razložiti, kako in zakaj se je jezik mladih spremenil in ob tem preverjajo, ali sogovorniki sploh še sledijo. Rezultat je kratek vpogled v jezikovno realnost sodobne mladine, ki ni ne površna ne naključna, ampak natančen odsev časa, v katerem nastaja.

## Mini intervjuji na Čopovi. 

(Ljubljana, Čopova ulica, petek. Trije najstniki stojijo pri H&M izložbi) 

Najstnica 1 (16): Okej, dejmo še par ludi, pol gremo pa na bubble tea. 
Najstnica 2 (17): Brat, ti si že dvakrat failala. 
Najstnik (17): Ajde, fokus. Grem js.
 (steče naprej) 
Oprostite gospa, vas lahko neki vprašamo? 
Najstnica 1: Dej neki lažjega kt tist prej. 
Gospa: Ja? 
Najstnik: Če rečem: *»To je blo ful cringe«*, kva to pomen? 
Gospa: Aaa … Kako ste rekli? 
Najstnik: Ful cringe. 
Gopa: To je blo fiul cringe … (razmišlja). Joj, ne bi vedla … A je to kej v zvezi z zdravjem? 
Najstnica 2 (se smeji, tišje): Fiul .. 
Najstnica 1: To je bolj … (se začne smejati) 
Najstnik: Ja, loh nisi ti nč naredu, pa … 
Gospa: Aja … No, dejte no … 
(Gospa gre naprej.) 
Najstnik: Ni nm metchala energy. 
(Opazijo gospoda s psom, stečejo) 

Najstniki: Oprostite, vas loh neki vprašamo? 
Gospod: Sam hiter, ja. 
Najstnica 1: Kaj pomen, če je nekdo sus? 
Gospod: A to me snemate? V redu, v redu … Kako? 
Najstnica 1: Sus. 
Gospod: Sas? To smo mi rekli sumljiv tip. Je tko? 
Najstnica 2: Sam vibe. Kot… 
Gospod: Sas, včas smo rekel: *»Ta mi ne diši.«* 
(Moški se smeji, odide naprej. Najstniki se spogledajo.) 
Najstnica 1: Lik je reku ne diši. Holy izraz. 
Najstnica 2: O bed. 
(glasen smeh) 
Najstnik: Lowkey ma point. 
(Moški gre naprej, maha.) 
Najstnica 2: Okej, to je bil highlight. 
Najstnik: Prsežm. 
Najstnica 1: Dejmo še kako žensko. 
(Ujamejo gospo v srednjih letih.) 
Najstnica 2: Oprostite gospa, vas lahko neki vprašamo? 
Gospa: Kaj pa? 
Najstnica 2: Če rečem, da je bil nek film mid, kaj to pomen? 
Gospa: Mid … sredina? Neki vmes? Kot povprečno? 
Najstnica 2: Ej fer. 
Najstnica 1: Ja, ampak bl na slabi strani. 
Najstnik: Mid pomen, da se te sploh ni ... 
Gospa: (prekine) Zakaj pa tko govorite? 
(Najstniki se pogledajo.) 
Najstnica 1: Kako? 
Gospa: Zakaj ne govorite lepo slovensko? Saj imamo lep jezik. 
(Tišina. Potem ponovno smeh.) 
Najstnik: (prišepne) No way da je to rekla. 
Najstnica 1: Too much. 
Najstnica 2: Pa sej znamo slovensko, chill. 
Najstnik: Sam to je hitrej. 
Najstnica 2: Slovenščina je lowkey sam za u šolo. 
Gospa: Hm. A veste, mam tudi jaz najstniško hči, in včasih jo, no, komi kej zastopm. 
Najstnica 1: To je point. 
Gospa: Lepo se imejte, adijo. 
(Gospa gre naprej, malo zmedena.) 
Najstnica 2: Okej, ta je bla mal ... 
Najstnica 2: Ja, sam ne bojo nikol vedel, kaj je mid. 
Najstnik: Imagine. Ej, kje je moja torba? 
Najstnica 2: Lej jo, na tleh je … 
Najstnica 1: Okej, zdej bubble tea. A si posnel? 
Najstnik: Itak. 
Najstnica 1: Kok jih mamo? 
Najstnik: Pet, šest? Rekl so, da bojo tri dost. 
Najstnica2: Kok so nm to plačal? 
Najstnik: 30 evrov. 
Najstnica2: insane. Sploh ni blo tok bed. 
(smeh) 
Najstnica2: lih to. Prou vajb so bli. 
(Vsi trije odkorakajo naprej po Čopovi.) 
  
V uredništvu Beletrine Digital smo se zaradi mladoletnosti sogovornikov odločili, da njihovih imen in fotografij ne bomo objavili. V članku je zato predstavljen zgolj prepis pogovora, kot je potekal na ulici.

### V objemu zime: VRAČANJE ŠTORKELJ

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/v-objemu-zime-vracanje-storkelj

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Zima je čas, ko se dnevi umirijo in misli odprejo novim doživetjem.

Vračanje štorkelj v Slovenijo je eden najlepših znakov prihoda pomladi. Najbolj znana je bela štorklja (Ciconia ciconia), ki se po prezimovanju v Afriki vsako leto vrača v svoje gnezdo. Še posebej značilne so štorklje v Prekmurju, kjer jih domačini skrbno spremljajo in varujejo. Njihova vrnitev simbolizira novo življenje, upanje in povezanost z naravo.

### V objemu zime: ZIMSKI ALPINIZEM

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/v-objemu-zime-zimski-alpinizem

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Zima je čas, ko se dnevi umirijo in misli odprejo novim doživetjem.

Slovenski zimski alpinizem ima dolgo in spoštovano tradicijo. Zimsko plezanje po ledenikih in zaledenelih stenah v Julijskih Alpah zahteva veliko tehničnega znanja, fizične pripravljenosti in psihične trdnosti. Alpinisti se soočajo z mrazom, plazovi, kratkimi dnevi in zahtevnimi razmerami, a prav to daje dejavnosti poseben čar. Zimski vzponi, zlasti v stenah Triglav, so pomemben del slovenske alpinistične identitete in dokazujejo tesno povezanost ljudi z gorami in naravo.

### RAZPAD NA SPOMINE - odlomek iz romana

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/razpad-na-spomine-odlomek-iz-romana

_Avtor: Marek Torčik_

Odlomek iz romana Razpad na spomine Mareka Torčika.

Ob 3.37 te zbudi telefon. 

Mamin glas je tih, vseeno jasno slišiš vsak zlog. 

*»Mareček, deda je umrl.«* 

V tem stavku ne zaznaš nič posebnega, nič nujnega, tako da se ti sploh ne uspe dovolj hitro prebuditi. Mama telefon odloži, še preden ti uspe karkoli reči. 

Usedeš se, pomaneš si oči. 

Tema na stenah za trenutek deluje enotno, a v njej postopoma uvidiš mesta, ki jih pačijo izkrivljeni zlati snopi svetlobe z ulice. Zmazki, na katere se ne moreš osredotočiti. 

Zaveš se, da nekaterih stvari še nikoli nikomur nisi povedal. Na primer – v osmem razredu te po stopnicah ni potisnil Filip. Padel si zaradi lastne neumnosti, in ko si se spravil k sebi, si hotel situacijo izkoristiti. Začuda je vse šlo skozi razmeroma lahko. Le nekaj tednov kasneje sediš v novi šoli, sediš v ravnateljevi pisarni in poslušaš osivelega moškega z iskrico v očeh. Vpije: *»Pri nas ne toleriram nobenega trpinčenja, to pa nikakor!«*

Dobil si drugo priložnost, vsaj kar se mame tiče. 

*»Potrudi se, da ne boš preveč izstopal, ja?«* ti prigovarja, medtem ko po hodniku skupaj hodita proti učilnici. Bil si odločen, da se boš vklopil. Da ne boš drugačen, da pred nikomer ne boš govoril o stvareh, ki se ti pletejo v glavi. Ne boš pokazal, kdo si. Naučil si se skrbno paziti na vsak korak, da bokov ne ziblješ brez potrebe in v druge ne zreš predolgo. Preden vstopiš v prostor, se odkašljaš, poskusiš nov, globlji glas in od takrat te nihče ne prepozna. Glavo povesiš vsakič, ko se začnejo fantje pogovarjati o puncah. Pretvarjaš se, smeješ se z njimi, kasneje si po vzoru drugih na zaslon svojega telefona nastaviš golo žensko. 

V resnici je ne zmoreš niti pogledati. Spomniš pa se, kako ti je nekaj dni kasneje deda iz roke iztrgal telefon. Takrat sta bila pri njem na obisku v psihiatrični bolnišnici, stegnil se je, pograbil telefon in skoraj padel s postelje. Ekran si je dolgo ogledoval in ponosno kimal. 

Zakaj tega nisi nikomur povedal? 

Deda je umrl, toda čas beži naprej. Čas teče, v snopih svetlobe z ulice iščeš kak spomin, nekaj, kar te lahko odnese nazaj. V temi je slišati dihanje drugega telesa, Jakub v spanju zagodrnja, prevali se na drugi bok, noč je, ampak po mestu se še zmeraj razlega veliko zvokov. Skozi odprto okno te dosega hrup avtomobilov, skupina moških vpije po poti iz zaprte gostilne. Včasih ujameš odrezke tujih besed, smeh. Ne zdi se ti, da bi lahko ob vsem tem čutil žalost. Trenutek čakaš na spremembo, sediš z rahlo sklonjeno glavo, s prsti odsotno potrkavaš po zaslonu telefona. Tega, kar manjka v tvojem okolju, ne najdeš niti znotraj sebe. Namesto žalosti najdeš tih prostor brez besed. Zdi se ti malce čudno, da se naenkrat ne moreš spomniti dedkovega obraza in da namesto njegove dejanske podobe vidiš zgolj obraze s fotografij. 

Še enkrat si ga skušaš priklicati pred oči. Za njim ni ostalo čisto nič. 

Zavrtiš mamino telefonsko, zaveš se namreč – sploh je nisi vprašal, kako je. 

Telefon dvigne hitro, skoraj ti ga ne uspe priložiti k ušesu. 

*»Zjutraj bi morala it k njemu.«* 

Aparat njen glas spušča v mrak v sobi, ta se odbija od sten in se čez prostor šibko vrača k tebi. 

*»Tukaj mam zanj pripravljeno torbo, vse mam, kar si je naročil.« *

Drugih stvari se obenem spomniš kar dobro. Drugih obrazov, občutkov. Drugih zgodb. 

To je najbrž zato, ker si dedkovo zgodbo povzel prav po mami. Tvoji lastni spomini ostajajo potisnjeni v ozadje kot stranski liki. Liki, ki so svojo vlogo na videz odigrali, zdaj pa čakajo zaprti v sobah, ki so izgubljene v spominu. Ta dedek, ki ga poznaš – ki si ga poznal –, je postal zaradi nje. 

Zadnja leta svojega življenja je skoraj brez izjeme preživel v psihiatrični bolnišnici. Nekega dne se je preprosto zmedel, začel je videvati stvari, ki jih ni videl nihče drug. Zdravniki iz bolnišnice v Kroměřížu so to pripisovali njegovi bolezni, prekomernemu pitju in kajenju. Pa tudi ta pljuča. Uničena, razjedena od katrana. Niso bila več zmožna ohranjati spomina in ta je začel skupaj z njim razpadati. 

Mama se je nanj pogosto spominjala. Že kot otroku ti je razlagala, kaj je pomenilo odraščati z nekom takim, kaj je alkohol naredil iz dedka, kolikokrat sta z babico ure in ure potrpežljivo sedeli pred gostilno in čakali, samo da jima ne bi bilo treba iti za njim. Večinoma je zgodbo zaključila pri določeni noči. Pri tej, ki je vse spremenila. K njej se je vedno znova vračala enako pretresena in zmedena, kot da bi vsak povratek odprl novo pot, vrata v dotlej zaprte sobe, ona pa je dojela nekaj, kar ji je prej ušlo. 

Tvoj prvi spomin na dedka je zavit v čudno meglico, včasih se ti zdi, da si si ga izmislil. Star nisi bil niti pet let, stala sta zgoraj nad hotelom Jana, opazovala sta Bečvo, ki se je iz korita razlila preko šolskega igrišča vse do parkirišča. Dedka si držal za roko, medtem ko je pod vama spenjena rjava voda oblizovala fasade blokov. Deda je molče gledal, potem pa naenkrat pokazal proti jati, ki je krožila na nebu, in izjavil: *»Jih vidiš? Zmedene so, ker nimajo kje pristat. Načeloma jim letanje nad vodo ne dela problemov. Za to so prepametne, vsako leto se lahko vrnejo na čisto isti kraj.«* Vanj si strmel z odprtimi usti in požiral vsako besedo. *»Samo predstavljaj si takšno lastavico, naenkrat je pod njo vse drugače. Veš, narava jim je sicer zrihtala lasten kompas, čisto malo kovine tukaj v kljunu, zaradi tega preletijo ogromne razdalje, komot tudi na slepo. Da bi pristale, pa vseeno morajo videt.« *Prst uperi v črni zmazek, ki je v rednih intervalih letal proti tlom in spuščal dolg, obupan krik. *»Glej, tam. Ziher se trudijo najti mesto, kjer so navajene pristajat.« *

Suho pogoltneš. Odmev tega spomina danes dojemaš drugače, ostreje. Skoraj zagotovo veš, da nobenemu od vaju takrat ni padlo na pamet – vse, kar je rekel, enako velja tudi za ljudi; tudi mi se neprestano trudimo vrniti samo k sebi, nazaj na mesta, ki že dolgo niso enaka. 

Star si deset. Razen obilice prebranih knjig in tega, da se z nikomer kaj preveč ne pogovarjaš, ni na tebi nič čudnega. To pa ne velja za Mariana, fanta, ki je v razred prišel na polovici šolskega leta. Marian je bil tih, nosil je nenavadno ozke kavbojke, imel dolge temne lase. V bistvu si ga takrat prvič poistovetil z opisom profesorja Robausa. Z mastnimi črnimi lasmi, kljukastim nosom in porumenelo kožo. Le da je imel namesto porumenele kože temno polt, posuto z majhnimi belimi lisami. Sedel je s prekrižanimi nogami in čas v šoli vedno preživljal sam. Imel je nenavaden vonj, njegov podolgovati vrat je bil z razdalje tvoje klopi videti dekliško. Ravno v Mariana je bila takrat uperjena pozornost celega razreda. Drugi fantje so mu redno sipali vsebino koša v šolsko torbo, med telovadbo so se vanj nalašč zaletavali. Kasneje si v garderobi opazil podplutbe, ki jih je imel po celem telesu. Bil je peder in toplovodar in hodil je kot naduvan racak in bil je črna pička. *»Hujši ko kaka baba,«* so nanj kričali med odmorom, medtem ko so učitelji odhajali v zbornico ali pa se raje pretvarjali, da ničesar ne slišijo. Sam si naokoli metal iste besede in ob tem upal, da nihče ne bo opazil tvojih prekrižanih nog, tvojega oziranja na prepotena telesa v garderobi. Še zmeraj si se namreč spominjal. Še zmeraj si vedel, kako je, ko stojiš na drugi strani. Do pred kratkim si bil tarča podobnih besed ti sam. Sam si bil peder. Piflar. In še veliko drugih stvari. Tudi ti si se domov vračal z iztrgano naramnico na šolski torbi, z raztrgano majico. 

Znotraj tega spomina sediš v klopi in odsotno strmiš skozi okno. Marian se vrača od table, pred katero ga je učiteljica morda celo predolgo spraševala. Močan vonj mehčalca z njegovih oblačil ti še vedno visi v spominu. Skoraj se že posede, ko mu Filip v klopi za njim spodmakne stol. Čas se ne ustavi. Čas pospeši, Marian roke vrže v zrak in z glavo udari ob rob mize. Topemu udarcu sledi ropot stola. Pridušen padec. Tišina. Vse se je odvilo hitreje, kot so bili tvoji možgani sposobni predelati. Bolj kot samih premikov se spominjaš sosledja zvokov. Bolj kot reakcije drugih – krvave luže, ki je tekla iz fantovega telesa. Iz krhkega telesa, ki tako kot tvoje ni ustrezalo normam. 

Sramuješ se; tukaj so podobe, h katerim se vračaš le z odporom, le ko je okoli tišina in tema in ti nimaš izbire. Si se že takrat zavedal, kako zelo se te celotna stvar tiče? 

Deda je z veseljem razglašal, kako so bili edina stvar, ki jo je Hitler kadarkoli naredil prav, cigani in pedri v koncentracijskih taboriščih. V njegovem svetu vpliv besed na telesa, na katera je ciljal, sploh ni obstajal, vedno je šlo le za to, da si je lahko končno dovolil na glas izreči resnico.* »Pizda, pa saj mamo tu neko svobodo, ne?!«* je jezno kričal na televizijo, takoj ko mu kaj ni bilo všeč; takoj ko se je kdo odzval. Bolečine, ki jo povzročajo besede, ni dojemal, njihovega učinka, primerljivega udarcu v glavo. Besede pač ne morejo uničiti življenja, kopičiti oteklin v spominu. *»To je samo neumno nakladanje,«* je govorila mama, ampak s tem je mirila predvsem samo sebe. Deda niti enkrat ni povezal tega, kar govori, s pestjo v obrazu lastnega vnuka. 

Danes že veš, da lahko tako enostavno, kot lahko besede postanejo orožje, nasilje nadomesti jezik. Pest je pogosto le poved, ki je razumljiva za vse. 

Mariana so takrat odpeljali in cel razred je bil v šoku. Nihče ni spregovoril, nihče se ni drznil premakniti. Toda že naslednji dan se je nadaljeval z običajnim tempom. Niti ustavil se nisi pred prazno klopjo, pretvarjal si se, da ne slišiš kričanja iz ravnateljeve pisarne, kjer je dečkova mama hotela, da ji nekdo pojasni, kaj se je pravzaprav zgodilo. 

Nekaj mesecev po tem ti je Filip – po nekem čudežu se mu je uspelo iz tega izviti – pri telovadbi izbil sapo. Takrat je bil Marian že nazaj, vrnil se je, vsi so okoli njega na začetku hodili kot po jajcih, in Filip je besnel. Vaša razredničarka ga je nalašč posedla v klop k Marianu, *»morata se naučiti drug drugega spoštovati,«* je zabičala in se o tem ni več hotela pogovarjati. Nakopičeno jezo in zafrustriranost iz dolgčasa je moral Filip sprostiti drugod. Takrat ste skakali v daljino, prišel si na vrsto, vzel si zalet, štel korake, še trije, še dva, iztegnil roke – in tik pred odrivom te je Filip spotaknil. Kri iz pregriznjene ustnice je bila enake barve kot ta, ki je bila v spominu še sveža. Bilo je je manj, pa vendar njen priokus še danes vibrira skozi tvoje telo. 

Spominjaš se poletja, ko se je vse zlomilo. Teme za oknom tujega stanovanja, padca trenutek pred tem; tega, kako so nekatere stvari povezane, tudi če sam tega ne vidiš. Vse je povezano. Tudi dedkov izpad in mamin jezni, nesrečni obraz. Spominjaš se dni pred tem in dni po tem in ponovno se zaveš: Obstajajo stvari, ki jih še nikoli nikomur nisi povedal. 

Nikoli nisi verjel zgodbam, ki se zanašajo samo na en zorni kot. Če bi te vprašal še včeraj, bi odgovoril, da iz spominov na dedka ne bo izšlo nič pametnega – preveč stvari je skratka, o katerih nimaš pojma. Toliko, česar se ne spomniš. Poleg tega pa se vse ne tiče njega. Manjkajoči spomini, luknje v spominu. Kaj pa, če je odgovor drugje? Kaj pa, če odgovor tiči prav v luknjah, dovolj je, da vanje polagaš nepovezane podobe in pokažeš, da so tudi na videz tuje zgodbe prepletene. 

Tvoja mama je bila tista, ki je iz dedka spet naredila človeka. Od cele družine je bila samo ona pripravljena poskrbeti zanj. Razumeti, da se lahko ljudje spremenijo. Mu dati še eno priložnost. Enako, kot si jo takrat dobil tudi ti, kot si jo dobil tolikokrat in jo boš še tolikokrat v življenju dobil. Za vaju je žrtvovala del sebe in ti še vedno ne moreš razumeti, zakaj. 

Zjutraj se zbudiš utrujen in zmeden, v glavi imaš eno samo vprašanje, eno samo poved. Ne spomniš se več, kje si jo prebral. Kdo sem pravzaprav sam sebi, da se moram tega spominjati in se k temu tako pogosto vračati? 

Odpreš oči in prostor pred tabo je bela stena – trdna, brez senc, manjkata ji velikost in globina. Zapreš oči. Nekdo drug kot to, si tiho odgovoriš in jih znova odpreš. Zvoki z ulice se že zdaj razbijajo ob okna. Nekje pod tabo teče mesto – avtomobili se kar naprej ustavljajo v križiščih, kar naprej tramvaji in zvok semaforja. Njegov spreminjajoči se ritem moti bitje tvojega srca; s tem se spopadaš že od otroštva, mišični krči so naenkrat neenakomerni, interval med udarci se podaljšuje. Jakub ti pravi, naj greš zaradi tega k zdravniku. 

Ponoči je semafor nem, njegov zvok pa se vseeno v spominu odvija naprej. 

Na nočni omarici potipaš za telefonom in pokličeš mamo. V premorih med besedami lahko slišiš hrup v delavnici. 

*»Šele popoldne me bodo spustili domov,«* zašepeta in glas se ji malo zatrese. 

Mamin obraz si zmoreš predstavljati. Večino življenja je ob dedku trpela, na svoje otroštvo je imela le izjemoma lepe spomine. 

*»Tak ali tak moram še nekaj dokončat, saj mi je jasno, da se zaradi njega svet ne bo ustavil.« *

Usedeš se, prižgeš namizno svetilko, čeprav je zunaj že svetlo. Jezik, v katerem razmišljaš, se ti kmalu več ne zdi kot tisto nemirno, nevarno orodje. Nekaj, s čimer lahko zadajaš rane, kaj šele nekaj, s čimer bi lahko opisal občutek, da je deda izginil, ti pa ne zmoreš ubesediti, kdo je bil zate, tako kot včasih ne zmoreš izraziti niti tega, kdo si ti, opisati prisotnosti drugega telesa ob tebi, toplote, s katero te navdaja nenavadna gotovost, da bo to telo tukaj še nekaj časa. 

Izdih, vdih, škripanje letvic pod posteljo. 

Ta gotovost se preliva v slike, v zvoke okoli tebe. Tako kot ko ritem semaforja vpliva na ritem tvojega srca ali ko enakomernost vpitja z ulice prekinja tok tvojih misli. Če to, česar ne zmoreš izgovoriti, lahko le nakažeš, zaslutiš v zavetrju besed – je sploh možno neko stvar izraziti tako, da se ne bi pojavila druga, razdrobljena na več nepopolnih delov? 

Ozreš se po sobi, da bi se prepričal. Da bi se približal resnici. Toda izzoveš le novo serijo spominov. Prihaja hitro, nepovezano, nekatere imajo z dedkom le malo zveze, druge nobene. 

Star si pet let in oče te je vzel na pedalin na Plumlovsko pregrado. Celotno sceno vidiš od daleč, stojiš na bregu in opazuješ, kako se otroška verzija tebe vozi po vodi. 

Ti-otrok s pogledom hipnotizira ogromnega morskega psa, ki je obešen na strehi recepcije. Dve postavi v temi po negibni gladini odplujeta na sredo pregrade. Ti-otrok opazuje, kako morski pes izginja, medtem ko ti podobe v glavi izrisujejo nove morske pse. Plavajo pod gladino in z vsakim premikom pedalina si ti-otrok predstavlja, kako se z gobci zaletavajo v njegov trup. Oče iztegne roko, da bi pokazal na silhueto dvorca, ki stoji ob vodi, z zapestja mu odleti ura. Krivulja, v kateri leti, vodi pod zatemnjeno gladino, v kraljevino izmišljenih morskih psov, kjer po nekaj kilometrih pristane na peščenem dnu. Scena, ko Srce oceana dvigne morsko usedlino. Rez na obraz Rose, rez na ekipo arheologov, rez na očeta, ki si s fanatičnim izrazom slači majico in z besedami ostani tu skače v vodo. 

Ko je oče priplaval na površje, ni imel ure. Mama ti je to zgodbo pripovedovala tolikokrat, da se sploh več ne spomniš, kako se je vse skupaj zgodilo, in mogoče ravno zato spomina ne vidiš skozi lastne oči. Njena verzija je čez čas postala predloga za resnični dogodek in ti med mamino zgodbo in dejanskim dogajanjem ne moreš več uspešno potegniti črte. 

K tej sceni se vračaš pogosto. Spominjaš se panike, čutiš valove ihte, ki so preplavljali tvoje telo, še toliko let kasneje. Zdelo se ti je, da je oče pod vodo več ur. Minevali so dnevi, cela stoletja, v glavi se ti je odvijalo tisoč scenarijev: morski pes z nogo moškega v gobcu; očetov negibni obraz, ki počasi pada v temo. Toda očetu se je uspelo iz globin prebiti nazaj na pedalin, kjer te je našel vijoličnega v obraz, polnega ihte in solza. 

Najbolj čudno je na tem spominu to, koliko različnih verzij obstaja. Samo ti se spomniš morskega psa na strehi recepcije; samo ti si stal na pedalinu sredi vodnega telesa, ko je nate pritiskala vsa teža otroškega sveta. Oče po drugi strani zavrača obstoj ure, namesto te se v vodo meče za telefonom, denarnico, čimerkoli, kar se mu v tistem trenutku zdi bolj bistvena dobrina za življenje. Ni prepričan, ali je šlo za pedalin ali majhno ladjico. Mogoče pa je mama, ki je vse pobrala iz druge roke, na koncu najbolj zvesta prvotni verziji. Njena pripoved je zglajena le s tokom časa, iztrgana iz spomina, ker se zanjo celotna zadeva nikoli ni zares zgodila. 

Kaj drugega kot prav zgodbe pa sploh so spomini. Nanje te opozarjam v predvidevanju, da pripadajo istemu človeku, kateri si nekdaj bil. Predeš jih v mrežo, na njih sediš, kot da bi te ravno oni držali nad vodo. V resnici pa se vsakič, ko jih pripoveduješ, pretvarjajo v nekaj drugega, oddaljenega. 

Nekaj mesecev po sceni na pedalinu drug utrinek: z očetom sta v hotelu, kjer je prej delal. Medtem ko gledaš Cartoon Network, je oče pod tušem. Tega programa doma nimate in ti ne moreš odtrgati oči z zaslona. V sobi nekaj grozno smrdi. Oče pride izpod tuša, vpiješ nanj, da nekaj grozljivo smrdi, naj si, prosim lepo, še enkrat umije noge. Spomniš se, da je moral potem nekam iti, ti pa si še naprej gledal, dokler se slika ni prelevila v statični sneg. Meje tega spomina niso nič bolj resnične kot preplet vseh drugih shranjenih verzij – bolj se ti zdi kot besedilo, ki si ga bereš na glas, spreminjaš posamezne scene, manjše in večje podrobnosti glede na to, komu ga pripoveduješ. 

Takoj se ti pred očmi prikaže naslednji: z očetom stojita ob umivalniku, ti na pručki, on z nogami trdno na tleh. Oba imata po licih belo peno, ki jo z brivniki v dolgih trakovih vlečeta navzdol. Ta tvoj sicer nima britvice, vendar te to ne ovira pri natančnem oponašanju moškega poleg sebe. Takoj ko končata, splakneta peno v umivalnik, oče ti obraz obriše z brisačo. Potem brivnik poleg svojega odloži v lonček, celoten ritual te navdaja z veseljem. 

Problem nastane, ko čas prevrtiš nekaj let naprej in v kupu fotografij, ki si jih tvoj tesnobni jaz s seboj vzame na faks, najdeš sceno ob umivalniku zvesto ujeto. 

Pa naj bo na sliki karkoli, to, kar vidiš, je spomin. Skušaš določiti trenutek, v katerem je nekdo – najverjetneje mama – fotografijo posnel, in ne spomniš se ničesar drugega. Kaj je pripeljalo k njej? Kvečjemu znova začutiš premikanje plastike po gladkih licih, z vodo razredčeno peno v umivalniku. Na ogledalu vidiš nabrano roso. 

Ta fotografija je nekako postala predloga za resničnost, šablona za lažen spomin. Prvič si jo videl, ko si bil nekaj let starejši, nekdo ti jo je moral pokazati ali pa si se prikradel v omaro in naskrivaj kupe albumov odnesel v svojo sobo. Se vsega spomniš narobe? Izkrivljeno? Morda ima tvoj oče prav, več spominov si združil v enega. Rezultat nima smisla za nikogar drugega. 

Še preden si se odselil v Prago, doštudiral in končno odvrgel vse, kar te je povezovalo tako s krajem, kjer si odraščal, kot z lastno družino, si mislil, da nimata z mamo nič skupnega. Nimava se o čem pogovarjati. Ta stavek obračaš na jeziku, izrekaš ga kot urok, da bi se odtrgal. Od bolečine, stran od sramu, od vsega, česar se bojiš še danes. 

Vstaneš, s tal pograbiš majico, nategneš jo čez glavo. V kuhinji pristaviš kavo, in medtem ko čakaš, da je v posodo nakaplja vsaj za en lonček, sediš na leseni okenski polici in se naslanjaš na steno. Pred seboj vidiš dvorišče, velik atrij, po mreži razdeljen na vrtove, in zabetonirane površine parkirnih mest. Od tukaj lahko vidiš konice cerkvenih stolpov, predvsem pa še in še oken. 

Ko si bil majhen, ti je vsako okno, vsak odsev v njem, mogoče celo odsev tvojega okna v oknu nasprotne stavbe, predstavljalo novo možnost, kam zbežati. Gledati skoznje je pomenilo gledati v tuja življenja in vsaj za trenutek ne misliti na to svoje. Danes že veš, da če pogledaš dovolj podrobno, nekje znotraj vsake zgodbe in vsakega okna vedno najdeš popačen in zvit odsev samega sebe. Misliš si, da se te nekaj ne tiče, toda obenem se izza stekla k tebi vedno vrača vsaj tvoja senca. 

Spomniš se, kako je dedka na poletni dan leta 2007 iz stanovanja v najvišjem nadstropju bloka s socialnimi stanovanji odpeljal rešilec, ti pa si gledal z okna v tuji temni kuhinji in v odsevu uličnih svetilk opazoval svoj obraz. Niti na pamet ti ni padlo, da so dogodki prejšnjih tednov vodili prav na to mesto in da bi lahko zvoki, ki so se odbijali od sten in do tebe potovali skozi odprto okno in niz odprtih vrat, s seboj nosili več kot le zvok.

### NA BALKONU BALKANA / Ali bi nas vojna danes presenetila?

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/na-balkonu-balkana-ali-bi-nas-vojna-danes-presenetila

_AirBeletrinin projekt medkulturnega dialoga_

_Avtor: Goran Vojnović_

Dokumentarni filmi Izgubljeni Dream Team režiserja Jure Pavlovića pripoveduje z današnje perspektive težko verjetno zgodbo: košarkarsko moštvo je sredi evropskega prvenstva ostalo brez države, ki jo je na prvenstvu zastopalo.

Dokumentarni filmi *Izgubljeni Dream Team* (Izgubljeno moštvo, 2025) režiserja Jure Pavlovića pripoveduje z današnje perspektive težko verjetno zgodbo: košarkarsko moštvo je sredi evropskega prvenstva ostalo brez države, ki jo je na prvenstvu zastopalo. Leta 1991 je namreč v Rimu jugoslovanska košarkarska reprezentanca osvojila zlato medaljo za državo, ki je ni bilo več, saj sta med prvenstvom Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost.

Nekdanji jugoslovanski košarkarski zvezdniki trideset let pozneje v filmu drug za drugim ponavljajo, kako so bili tistega davnega leta 1991 oni Jugoslovani in predvsem košarkarji ter da jih je razpad države presenetil v trenutku, ko so razmišljali le o prihajajočih olimpijskih igrah v Barceloni, kjer naj bi se spopadi z ameriškim Dream Teamom. Toni Kukoč, Dino Rađa, Vlade Divac, Žarko Paspalj in drugi veliki zvezdniki verjetno največje generacije jugoslovanske košarke v tem presenečenju seveda niso osamljeni, četudi ga je nam, ki v filmu gledamo posnetke Miloševićevega govora na Gazimestanu leta 1989, težko razumeti.

Tudi v dokumentarnem filmu Mile Turajlić *Druga strana svega* (Druga stran vsega, 2017) režiserkina mama, znamenita srbska intelektualka in neustrašna borka za demokratizacijo jugoslovanske družbe Srbijanka Turajlić, pripoveduje, kako jo je presenetilo, ko je v začetku devetdesetih na ulicah Beograda zagledala nepregledno množico, ki je vihtela srbske zastave in nad glavami držala slike Slobodana Miloševića. *»Kdo so ti ljudje?«* se je takrat vprašala Srbijanka in trideset let pozneje priznala, da se sploh ni zavedala njihovega obstoja. Šele v tistem trenutku je presenečena spoznala, da so ona in njeni soborci v boju za demokracijo skrajno osamljeni, da so v državi zgolj nepomembna manjšina.

> Danes, ko dobro vemo, kako je prišlo do razpada Jugoslavije, težko razumemo presenečenje Jugoslovanov ob odcepitvi Slovenije in Hrvaške.

Kvečjemu lahko razumemo njihovo presenečenje ob krvavem spopadu, ki je tej odcepitvi sledil. A tudi ta se zdi danes skoraj neizogiben oziroma se zdi, da je bila pot v tragedijo na Balkanu premišljeno tlakovana.

Ko danes prebiramo tedanje odkrito šovinistične naslovnice jugoslovanskih časopisov ter poslušamo hujskaške govore jugoslovanskih politikov iz poznih osemdesetih, je zato veliko laže verjeti tistim, ki trdijo, kako so že kmalu po Titovi smrt zaslutili, da je Jugoslavija obsojena na razpad, kakor tistim, ki jih je njen razpad presenetil.

A ne glede na to, kako glasno in nedvoumno oznanjuje svoj prihod, zgodovina ljudi vedno znova preseneti. Tudi druga svetovna vojna jih je presenetila, čeprav so nekateri pred Hitlerjem bežali že v začetku tridesetih, najdejo pa se celo takšni, ki še leta 2025 ne doumejo, da je nacizem poguben.

Najprepričljivejša razlaga tega fenomena je, da smo ljudje večinsko ustrojeni tako, da verjamemo v srečen konec, četudi vemo, kako nesrečno se vsaka človeška zgodba konča. Najsi so napovedi še tako črne, jih zmoremo odmisliti, podobno kot zmoremo v vsakodnevnem življenju odmisliti lastno smrt.

Bi bili, torej, če se Balkan jutri znova znajde v plamenih, mi enako presenečeni, kot so bili naši starši presenečeni leta 1991? Bi nas enako kot njih presenetile množice, ki bi slavile nacionalistične voditelje in njihove vojne napovedi? Bi nas presenetilo, če bi se jutri na Balkanu začel odvijati nov krog boja za rodne grude?

Ali pa bi nekoč, ko bi bilo vsega tega že davno konec, govorili, da smo vse to slutili, če ne celo vedeli? Bi verjeli, da je bilo to neizogibno?

Pred nekaj dnevi je namreč srbski predsednik izjavil, da vojna bo. Drugi vam tega nočejo povedati, a jaz vam povem, je dejal v svoji znani maniri zaigrane iskrenosti. Da ne bi bili potem presenečeni, bi lahko dodal. Sicer ni pojasnil, kakšno vojno ima v mislih, a govoril je o oboroževanju in o neizbežnosti prevoda oboroževanja v oborožen spopad. S čimer je lahko mislil Evropo ali pa Balkan. Morda pa tudi Srbijo, za katero te dni radi zapišejo, da je *»na robu državljanske vojne«*.

Podobnih prijaznih opozoril, naj pozneje ne bomo presenečeni, je bilo v preteklih letih nešteto. Srbom ne preti samo državljanska vojna, temveč izgubljajo Kosovo, Republika Srbska pa je ostala brez dolgoletnega voditelja. In vemo, kako je z ranjenimi zvermi. Bosna in Hercegovina je zabredla v popoln brezup, a bosanski študentje, ki bi imeli še več razlogov za proteste kot njihovi srbski vrstniki, študirajo v Sloveniji in Nemčiji. V Črni Gori in Severni Makedoniji vlada zatišje le za nas, ki ob vsem kravalu v okoliških državah ne vidimo še tja.

Potem je tu še Hrvaška, ki je resda v Evropski uniji, a katere stanje duha je vse bolj balkansko. Letos poleti se je na Thompsonovem koncertu oblast odkrito poistovetila z za dom spremno množico in to poistovetenje je odmevalo na vse strani. 

> Grožnje organizatorjem festivalov v Benkovcu in Šibeniku ali zagrebški grafiti z grožnjami pisatelju Miljenku Jergoviću so le posamezni odmevi množice, ki je na zagrebškem hipodromu prejela sporočilo, da je država naša.

In za nameček, če ga kdo potrebuje, je tudi okolica Balkana balkanska v najslabšem pomenu te besede. Madžarska riše zemljevide velike Madžarske, Italijo vodi neofašistična oblast, a preden nas od tam naprej misel zapelje po že ničkolikokrat prehojenih poteh sodobnega populizma in trumpizma in se izgubimo v stranpoteh družbenih omrežij in sveta lažnih novic, se raje vrnimo k presenečenju.

In se vprašajmo: je govorjenje srbskega predsednika o vojni presenetljivo?

Ali pa se vprašajmo drugače. Danes v Srbiji nihče ne kriči *»Država je naša!«*, ker v njej najglasneje kričijo prav tisti, ki so se pred letom končno zavedeli, da država Srbija ni njihova država. In kričijo ravno zato, ker jim je bila država odtujena.

Bi bili presenečeni, če bi se jutri začel oborožen spopad med bogatimi lastniki države in njihovimi zaslepljenimi podporniki na eni ter razlaščeno množico na drugi strani?

Bi bili presenečeni, če bi sredi takšnega družbenega kaosa Srbi nenadoma odkrili zunanjega sovražnika?

Kot rečeno, ljudje smo ustrojeni tako, da ne vidimo in ne slišimo. Naši možgani sicer delujejo tako, da podzavestno zaznavajo spremembe v naši okolici in nas opozarjajo na preteče nevarnosti, naš spomin pa hrani največje travme z namenom, da bi nas obvaroval pred novimi. A istočasno sami sebe uspešno zavajamo, da bo vse v redu in se bo vse dobro končalo. Vidimo opozorilne znake, vidimo neštete podobnosti med na videz srečno sedanjostjo in skrajno nesrečno preteklostjo, a vendar ničesar ne vidimo.

In morda je res paradoksalno, a medtem ko z današnje, vsevedne perspektive težko razumem presenečenje ob razpadu države, ki je vrsto let tako vidno in tako očitno razpadala, mi je istočasno tudi laže razumeti slepoto svojih staršev in številnih drugih Jugoslovanov, ki konec osemdesetih in v začetku devetdesetih niso zaznavali pogubnih družbenih sprememb in ki zato niso ničesar pričakovali. Danes razumem, da so preprosto verjeli v srečen konec.

Tako kot verjamemo tudi mi.

Vučić, Dodik, Plenković, Izetbegović, Čović, Kurti, Orbán, Meloni, Fico, Babiš in Kickl delujejo v krogu manj kot nekaj sto kilometrov od nas, na tem prostoru pa se križajo vplivi in interesi velesil, ki jih trenutno vodijo Erdogan, Jinping, Trump in Putin. A mi smo vseeno prepričani, da bo z Balkanom vse v najlepšem redu in da nove vojne tu ne bo.

Oziroma, če smo natančnejši, bi nas presenetilo, če bi do vojne vendarle prišlo.

---

S projektom *Na balkonu Balkana* na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.

### NA BALKONU BALKANA / Vročica poletnih večerov (satirična zgodba)

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/na-balkonu-balkana-vrocica-poletnih-vecerov-satiricna-zgodba

_AirBeletrinin projekt medkulturnega dialoga_

_Avtor: Slavenka Drakulić_

In tako je nov virus nazadnje dobil ime: hrvaški ustaški virus ali HUV.

Primerilo se je nedolgo tega, sredi posebno žgočega poletja 2025.

Medtem ko so se milijoni turistov kot običajno dvizali proti morski obali in jim je znoj lil po obrazu, se jim ni niti sanjalo, da se je med njihovimi gostitelji v majhni, a slikoviti deželi razširjala neka poletna vročica, nekak virus, katerega razsežnosti, nalezljivosti in posledic v tistem trenutku nihče ni slutil. Požrtvovalni znanstveniki Hrvaškega inštituta za širjenje nalezljivih bolezni (HINB) so ne glede na težavne delovne razmere dali vse od sebe, da bi čimprej odkrili vzroke in po možnosti zaustavili napredovanje bolezni. Kakor se je zdelo, ta ni bila pogubna, vendar je bilo bolnikov že toliko, da jih ni bilo mogoče osamiti. Vprašanje je bilo, kako dolgo je zadevo moč nadzorovati in kakšne posledice, vključno s političnimi, bi okužba utegnila povzročiti.

Bolezen je delovala benigno – ali pa je vsaj tako kazalo sprva.

Vsekakor se je zdelo, da gre za nekaj prehodnega. Nekaj, na kar sploh ne bi smeli biti pozorni. Toda znanstveniki so se zavedali, da se je prav tako začela okužba s HIV-om, pa tudi tista nedavna koronavirusna. Pozorno opazovanje je ponujalo ključ za rešitev zagate.

Na prvi pogled je šlo za navadno virozo: vročina, potenje, mrzlica … vse dokler se v nekem hipu bolniki niso začeli vesti, kakor bi bili – pijani! Namreč, vidno vznemirjeni tulijo na ves glas, pojejo, vpijejo nerazumljive neumnosti, režijo se, objemajo drug drugega, ožarjenih obrazov dvigujejo desnico. Pravzaprav, je v šali dejal neki mlajši znanstvenik, je njihovo vedenje prej videti kot rezultat kake skupinske hipnoze kakor pa viroza. Ampak starejši kolegi so ga na kriznem sestanku odpravili le z očitajočim pogledom.

Zdi se, so zaključili, da je treba izolirati specifične simptome, ki jih virus povzroča in zaradi katerih se bolniki vedejo drugače od običajnih, denimo tistih, okuženih s HIV-om ali s korono, za katere je značilna splošna oslabelost organizma.

Kaj hitro so ugotovili, da se okužba začne tako, da – prvič: določeni pevec/pesem spodbudi vznemirjenje in občutje skupnosti, drugič: sledi oblačenje v črna oblačila z značilnimi zgodovinskimi, danes prepovedanimi insignijami iz obdobja fašistične NDH (1941–1945), združenimi s cerkvenimi simboli križa, meča, ščita, plamenice, različnih zgodovinskih oseb kot tudi religijskih ikon, in tretjič: vse to doseže vrhunec z vzkliki iz istega zgodovinskega obdobja ZDS ali *Za dom spremni* (ustreznik vzklika *Sieg Heil*). Nekatere, zlasti še neizkušene znanstvenike iz HIZB je morda najbolj fasciniralo dejstvo, da gre za vzklike, pozdrave in pesmi, ki slavijo – drugo svetovno vojno! Vrh tega je bila nemara najpomembnejša značilnost bolezni združevanje množic na kupu in njihova potreba po tuljenju in *»pozdravljanju«* v skupini, nikakor ne vsak sam. Bolniki, ki jih je prizadel ta nenavadni virus, dobijo najhujše napade zmeraj v skupini. Kakor da bi jim bilo laže skupinsko, in ne posamično, kazati to čudaško lastnost bolezni – stanje izjemne razčustvovanosti.

To je pomembno, so zaključili, saj je povzročanje čustvenega transa – občasnega, včasih pa dolgotrajnejšega, njegov poglavitni vidni izraz.

Do takšnih zaključkov so seveda prišli z opazovanjem ducata dogodkov med poletjem.

Po vtisih sodeč, je bil prelomni dogodek pri širjenju okužbe koncert znanega pevca Marka Perkovića (po tipu orožja, poimenovanega Thompson) na Hipodromu, 5. julija. Skrbno so preučili posnetke in poslušali na ducate pričevanj. Kajti bil je to velik dogodek, na katerem se je zbrala velikanska množica, stotine tisočev predvsem v črno oblečenih mladih, okrašenih s prepovedanimi simboli. Tistega poznega popoldneva so na koncertu v neznosni vročini padali v trans, se vsevprek objemali, pozdravljali z ZDS in izražali še vse druge značilnosti okužbe.

V nekem trenutku so znanstveniki med preučevanjem posumili, da gre morda za religijski fenomen, glede na to, da se je na tem koncertu na odru pojavil tudi katoliški duhovnik, ki je molil, in omeniti je treba tudi podobe Matere Božje, križa in rožnega venca, ki so se prikazali na nebu, sestavljeni iz svetlečih se dronov. Gre nemara za vrsto verske blaznosti, poznane že v srednjem veku?

Povsem upravičena vprašanja, še posebej ko se je izkazalo, da koncert ni bil edina množična manifestacija vročice, temveč šele njen začetek. Sledil je drugi koncert v Sinju, prav tako z več stotisoči obiskovalcev, množica v črnini, na las kot v Zagrebu – nato pa se je v presledku nekaj dni ponovil tudi na nogometnem stadionu v Splitu, kjer so tisoči navijačev ubrano vzklikali prepovedani pozdrav ZDS.

Virus je očitno zajel tudi druge dele države, prav tega pa so se znanstveniki bali. Vendar so po nekaj tednih sprevideli, za kaj pri tej bolezni gre: zaradi delovanja virusa se simpatije do preteklosti (oziroma do NDH in ustašev) izenačijo z ljubeznijo do domovine ali z *domoljubjem*, kakor se temu reče v hrvaškem novoreku.

> In tako je nov virus nazadnje dobil ime: hrvaški ustaški virus ali HUV.

Ker je nekaj ugotovitev znanstvenikov pricurljalo v javnost, so bili nekateri doma in na tujem osupli, prizadevaje si razumeti, za kaj neki gre. Namreč, če obiskovalci koncertov in tekem poudarjajo fašistične simbole v hipu, ko ves preostali svet praznuje osemdeset let zmage nad fašizmom, je očitno, da imamo opravka z motnjo. Nekateri opozicijski komentatorji so celo namigovali, da je to izredno redek množični pojav t. i. retro zavesti. Za primerjavo poglejmo, kaj je zapisal nekdo v nekem nemškem časniku: *»Predstavljajmo si, da bi se danes v Berlinu na koncertu zbralo nekaj milijonov ljudi, ki vpijejo Sieg Heil. Ne le policija, tudi psihiatrične ustanove bi imele polne roke dela. Ampak v majhni turistični državi to ni znak za poplah. Domačini se bodisi bojijo okužbe ali pa molčijo spričo šoka, in tujci kajpada tega ne vidijo ali pač ne prepoznajo.«*

Od kod ta virus prav zdaj, so se spraševali na družabnih omrežjih. Sledile so kopice razlag, ki jih lahko zvedemo na misel, da ustašoidno vedenje velja za znamenje protijugoslovanstva in protikomunizma. Spletna bitka med ustaši in partizani, kakor je popularno poimenovana ta preklarija, ni nekaj novega, traja že desetletja, ampak zdaj se je na novo razmahnila. Tudi prvi predsednik nove Hrvaške Franjo Tuđman se je mučil z vprašanjem, kako zgraditi novo državo na edini, ki so jo dotlej imeli Hrvatje – vendar je, glej, bila fašistična. Še posebej, ker so bili Hrvatje začetniki in najštevilčnejši pripadniki protifašističnega partizanskega gibanja, s Tuđmanom vred. Zatorej je v ustavi zapisano, da je temelj nove države prav – protifašizem! Po drugi plati pa je to bil čas, ko se je bilo zaradi različnih razlogov treba odreči socializmu in rdeči zvezdi.

Hrvaški se je primerilo, da se druga svetovna vojna zanjo nikoli ni končala. Nadaljevala se je tudi v vojni v devetdesetih, ko so se nekatere prostovoljske brigade poimenovale po zločincih iz NDH, ko je ZDS postal njihov pozdrav, pozneje napol legaliziran (uvedena je bila t. i. dvojna konotacija) – in ko je sodelovanje radikalne desnice v aktualni vladi pomenilo znamenje za oživitev najhujšega v hrvaški zgodovini.

Minevali so tedni, poletna vročina je še kar vztrajala, turistov je bilo vedno več in val simptomov HUV se je, na obup znanstvenikov, širil naprej v različnih smereh. Na primer, med politiki desnice, partnerji v vladi t. i. centra. Namreč, že nekaj dni po koncertu je nekaj radikalno desnih politikov v parlamentu dvignilo roko v fašistični pozdrav. Nekaznovano. Celo na videz racionalen, uravnovešen premier je medijem pojasnil, da je prepovedani pozdrav le del pesmi MPT in kot tak nepomemben. Pri tem se je skliceval na njegov dvojni pomen. In medtem ko so znanstveniki opazovali, v kakšnem obsegu bo virus zajel politično elito, in skušali dognati, ali obstaja zdravilo (je za to potrebno zdravilo, so se že vpraševali nekateri), si je bila opozicijska javnost na jasnem, da premier omalovažuje dogodek, saj je prepričan, da obvladuje položaj.

Nadaljevalo se je takole: znanstveniki so se, logično, vprašali, kaj če se je bolezen že tako razširila, da je zajela zadostno število prebivalcev – če se simptomi v tolikšni meri udomačijo, da postanejo znosni in jih lahko prenašajo tako odporni kot neokuženi posamezniki – ali gre to še vedno šteti za bolezen? Ali vsaj za normalizacijo bolezni, ko se ta transformira, kot denimo pri nekaterih vrstah raka, v *stanje*, kar so predlagali pristojnim. Prišli so namreč do izredno pomembnega zaključka za obiskovalce in tuje turiste, kot tudi za dežele v okolici: *HUV je bolezen, ki izvira iz specifičnih zgodovinskih in političnih okoliščin in napada zgolj Hrvate*. Bilo bi skrajno nenavadno, ča bi obolel kak Šved, Srb ali Slovenec. Po tej plati je bolezen vsaj omejena in izolirana na Hrvaškem ter na področjih v okoliških deželah, kjer Hrvatje živijo, kot tudi v diaspori.

> Sugestijo, da gre že dodobra razširjeno bolezen imeti za stanje, so vestno sprejeli vsi veljaki. Normalizacija, tj. širjenje omiljenih manifestacij HUV, je sledila hitreje, kot so znanstveniki HIZB in del javnosti pričakovali.

K temu so prispevale tudi domala preroške besede, ki jih je po koncertu MPT-a neformalno izrekel obrambni minister, potem ko je priznal, da je tudi sam na koncertu pozdravil s prepovedanim ZDS: *»To ni bil navaden koncert. Tole je nekaj, kar je veliko več kot koncert. In v tem trenutku se bodo nekatere zadeve nepovratno začele spreminjati v politiki in družbi nasploh – v celotni Republiki Hrvaški, v hrvaški zavesti in hrvaškem narodu.«*

Z njim se ne strinja tisti del javnosti (večji?, manjši?), ki nasprotuje enačenju patriotizma s poveličevanjem NDH. Seveda niso vsi domoljubi tudi ustašoljubi, toda kaj storiti, ko se je v vročih poletnih mesecih virusno ustašoljubje vsililo kot merilo domoljubja oziroma hrvaštva oziroma patriotizma?

Obstajajo državljani, ki se sprašujejo, kako resno je to stanje. Ali morda želijo politiki in državljani te deželice, ki ima rada koncerte, tekme in vojaške parade, vrniti na oblast kakšno svojo obliko NDH?

Resda številni ne skrivajo, da želijo čisto državo brez priseljencev temnejše polti, najsibo legalnih ali ilegalnih, da o Srbih niti ne govorimo. Ampak bilo bi pretirano, če bi iz tega sklepali, da bi UHV lahko povzročil nekaj takega, kot je bilo zapisano v uvodniku (s podpisom *»Poglavnik«*) prve številke *Ustaša* februarja 1932, ki pravi, da so *»v boju za svete cilje dovoljena vsa sredstva, tudi tista najstrahotnejša /…/ nož, revolver in peklenski stroj, to so idoli, to so zvonovi, ki bodo naznanili zarjo in vstajenje Neodvisne Države Hrvaške.«*

Neodvisna država je ustvarjena, ostala pa je ostra ideološka delitev državljanov, o kateri se turistom (in turizem je poglavitna gospodarska veja) k sreči niti ne sanja.

O prihodnosti okužbe znanstveniki z začetka zgodbe ne marajo govoriti. Pravijo, da so predvidevanja neresno početje in da zadošča, če vemo, da katerikoli virus lahko mutira ali se pritaji do ugodnih okoliščin za njegov nastop.

Ampak politične in druge posledice bolezni tehle strokovnjakov za širjenje nalezljivih bolezni sploh ne zadevajo.

Za številne poznavalce in opazovalce s strani pa je bila vendarle prav bolezen še eden izmed dokazov, da veliko državljanov turistične državice živi v preteklosti in da starejše in novejše vojne v spremenjeni obliki še zmeraj živijo na Hrvaškem.

*Prevedla Sonja Polanc*

---

S projektom *Na balkonu Balkana* na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.

### VELIKI NIKOLI VEČ - odlomek iz romana

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/veliki-nikoli-vec-odlomek-iz-romana

_Avtor: Jakuta Alikavazovic_

Odlomek iz romana Veliki Nikoli več Jakute Alikavazovic.

Nisem je našla jaz. Skupaj s partnerjem in sinom bi morala priti naslednji mesec; a ko je Saša poklical, sem pohitela in prišla prej. Torej jo je našel on, Saša. 

V njenem fotelju, mi je rekel in takoj sem zagledala tisti naslanjač iz usnja in jekla z nastavljivim hrbtiščem. Zelo prefinjen stol, ki pa vendarle obljublja in tudi nudi udobje masivnega klubskega fotelja, kakršen bi bil zagotovo všeč moji mami, a zanj ni dovolj prostora v majhni dnevni sobi. Torej se je odločila za lažjo različico – ogrodje ali okostje oziroma preprost naslanjač. Par stoji za majhno osemkotno klubsko mizico iz medenine. Stola sta bila enaka, kupljena sta bila v kompletu, vendar sem dobro vedela, kateri je njen: tisti zraven radiatorja. Drugi, ki je stal pred oknom, je bil, čeprav tega nihče ni rekel in že dolgo ni nihče sedel na njem – drugi je bil moj. 

Nekaj let prej je vse okrog mene začelo izginjati. Vse je izumiralo. Živalske vrste, pa tudi nekatere vrednote; nekatere besede, ki so ostale kot prazne ovojnice, potem ko je resničnost, ki so jo vsebovale, izpuhtela. To me je osebno zelo prizadelo in me zaviralo, nedvomno bolj, kot bi bila tedaj pripravljena priznati (priznati sebi). Beseda prijateljstvo zame ni imela več vsebine, pa tudi beseda ljubezen ni imela več vsebine (varanje, razočaranje in gnus so izpraznili njeno vsebino), bila je samo še prazna lupina; to praznino pa je vendarle še nekaj gnalo naprej; a nisem vedela, kaj. Zdaj, ko jasno vidim stvari, zdaj, ko sem spregledala, da sta bila moje zaupanje in naklonjenost narobe naslovljena, izkoriščena, mi je veliko izumiranje skočilo naravnost v oči; tedaj so začeli govoriti o sedmem izumrtju; in zame je bilo zelo skrb vzbujajoče, ko sem odkrila, da tisto, kar se mi je zdelo intimno, neizmerno intimno – trend izginjanja, potencial izumiranja – pripada svetu in je objektivno, dokazljivo resnično ter zadeva vse nas. Nenavadno, toda to me nikakor ni potolažilo. Ravno nasprotno, počutila sem se še bolj ranljivo. Počutila sem se – jaz, ki sem se tako dolgo skrivala in sem skrivala tudi svoje besede – počutila sem se razgaljeno. Kar je bilo za nekoga, kot sem jaz, nevarno. 

Napisala sem nekaj knjig. Rekli so mi, da je moj slog kemičen, in dejansko je veliko pojavljanja in izginjanja; v nekaj stavkih se mi je uspelo znebiti več likov, enkrat pa celo polne kinodvorane. V teh knjigah so izginjale večinoma ženske. Kar ni bilo nič nenavadnega. Za povrhu pa sem bila zato otrok svojega časa, otrok stoletja – svojega, enaindvajsetega stoletja – katerega domišljijo je gonilo takšno izginjanje. Nenadno izginjanje. Nepojasnljivo. Ki so ga, kot se je včasih zdelo, povzročile same, brez kakršnega koli drugega vzgiba: v prepletu mest (majhnih in velikih), v prepletu življenj (majhnih in velikih) izgine ženska. Oziroma – če želimo biti natančni – izgine dekle. Pogosto visoko dekle. Pogosto visoko svetlolaso dekle. Ki ima zelo rado glasbo, ali pa tišino, ali, kot se razkrije skozi zgodbe, ki nas včasih vodijo v noč, v gozd (pri čemer sta noč in gozd lahko resnična ali metaforična), prestopanje meja. Ja, zaradi tega motiva izginule, pogrešane osebe sem – jaz, ki imam zelo pogosto občutek, da ničemur ne pripadam, da nimam ne korenin ne sidrišča, da lebdim – otrok stoletja in še več kot le to, sem celo otrok stoletij, kajti v resnici dekleta izginjajo že od nekdaj in prav izginotje je gonilo epske pesmi in tragedije. Včasih se dekle znajde v Troji. Včasih pa v peklu. Včasih se nekaj ali nekdo usmili izginulega dekleta, tako da jo spremeni v rastlino, v drevo. Tedaj živi naprej, kot si lahko predstavljamo, v neki drugi obliki. Kaj ostane od dekletovih želja, od dekletove ljubezni do glasbe ali pa do tišine ali prestopanja meja – tega ne vemo. V večini primerov pač ni več dekleta, da bi lahko to povedalo. 

Nekaj se bo nazadnje vendarle pojavilo, sem si govorila; toda vse je izginjalo. Nekaj se bo nazadnje vendarle pojavilo. Želela sem si varnosti tistega, kar smo nekoč imenovali srednji razred in kar zdaj izginja ali je že izginilo. (Ne vem, kdaj ali kdo bo bral te vrstice; upam samo, da bosta ti dve besedi, srednji razred, še vedno nekaj pomenili – zaposlitev, zasebno lastnino, zadolženost, senčnike za luči nežnih odtenkov, ki ustvarjajo razpršeno svetlobo v prostoru, imenovanem dnevna soba oziroma sprejemnica; pri čemer je poudarek na svetlobi, saj tisti – tista – ve, da svetloba naredi prostor, naredi dom; in to ne da bi bilo treba računati na samo moč prostora kot takega, kajti prostor običajnih razsežnosti ni nič posebnega, nima visokega stropa niti se iz njega ne odpirajo spektakularni razgledi; in v tem niču se počutimo domačno, počutimo se varno. A morda je to lažna varnost; noge iztegnemo predse ali jih spodvijemo na kavču in razmišljamo o dnevu, ki prihaja, ali o računu, ki prihaja, ali o vojni, ki prihaja.) 

Tako kot vsi sem tudi sama počela, kar je bilo v moji moči. Sprejeta sem bila v pisateljsko rezidenco francoske vesoljske agencije CNES v Parizu. Ukvarjala sem se z izjemno temo, čeprav se mi tedaj seveda ni zdela izjemna, ampak globoko melanholična. Ja, najbolj melanholična, kar jih je lahko: ukvarjala sem se s tem, kar se ni zgodilo. To so veliki projekti, ki zahtevajo leta dela, energije in upanja, nazadnje pa padejo v vodo. Spremenijo se v sprotno opombo, arhivsko gradivo, majčken nikoli. Ukvarjala sem se (čeprav tega takrat še nisem uvidela) z neuspehom. Lahko bi rekla tudi, da se je neuspeh ukvarjal z mano. Moj osebni, intimni neuspeh, ki je bil obenem oster in medel, nedoločen. Kaj ali kako mi je spodletelo? Tega nisem vedela in ne bi mogla reči, preprosto se mi je zdelo, da nisem tam, da nisem več v zagonu – da nisem oziroma nisem več v središču svojega življenja ali v svojem življenju nasploh, ampak stojim nekoliko ob strani; in naj sem se še tako trudila, je razdalja med mojim življenjem in mano samo še naraščala. Vsako sredo sem šla v prostore francoske vesoljske agencije, kjer sem med obiskom svojo osebno izkaznico zamenjala za značko obiskovalca. Nisem šla v vesolje; pa vendar je bila prav zaradi izmenjave ob prihodu ta možnost zame še odprta. In vsako sredo, pa tudi ves preostali čas, sem z vsemi močmi, kar sem jih premogla, poskušala zmanjšati razdaljo med mano in seboj. Zdelo se mi je, da me že dejstvo, da ostajam na mestu, da se ne oddaljujem več, stane vse energije, kar je premorem. Tako sem živela proti toku. Ni se videlo, toda živela sem proti toku. Borila sem se. In se utrujala. Malo po malo sem se izčrpavala. 

To, kar se ni zgodilo, se je zame izkristaliziralo oziroma uresničilo kot obsedenost. Neka ženska je izginila. Med raziskavami sem naletela na znanstvenico, biologinjo, ki je bila verjetno prva Francozinja, ki je potovala v vesolje. Toda kljub javnim objavam njenih dosežkov in medijski izpostavljenosti obetavne mlade astronavtke – njeno ime ni bilo nikoli objavljeno, omenjajo samo nekaj delčkov njenega potovanja, nekaj majhnih vrhuncev odličnosti v tem, kar si predstavljam kot vsakodnevno garanje – po vsem tem se v pršcu dni sled za njo nenadoma izgubi. Nikoli ni šla v vesolje in vsi namigi na njeno osebnost, kakor tudi na njeno usodo, so nenadoma postali nedosledni. Zdelo se je, da so vse bolj postranski. Informacije so bile fragmentarne. Zdelo se mi je, da sem nekoliko po naključju naletela na veliko skrivnost ali morda velik škandal, ki ga nihče ni opazil. Neka ženska je izginila. Neka ženska je izginjala. Pošiljala sem sporočila, ki so ostajala brez odgovorov. Zadimljena sem; spomnim se, da sem pomislila na to, da sem razmišljala točno o tem. Tega se spominjam, kajti ta misel in ta izraz mi nista bila podobna. V mojih mislih sta bila tako tuja, kot če bi odprla usta, da bi spregovorila, pa bi iz njih prišel neki drug glas, ne moj. Kaj pomeni ta dim, sem si rekla. Nikoli ni dima brez ognja. Kaj pomeni ta ogenj, sem si prav tako rekla. Toda te nenavadne misli, te tuje misli sem odrinila na stran. In za nalogo sem si zadala, da najdem to žensko, čeprav je bilo težko, nemogoče odkriti celo njeno ime – kot da bi ga nalašč izbrisali. Če ne bi bila pisateljica, bi želela biti detektivka, sem rekla kdaj pa kdaj. Seveda sem se šalila. A šalila sem se le do neke mere. 

Ko sem našla žensko, ki bi morala iti v vesolje, a v resnici ni šla nikamor, ni bilo nobene skrivnosti več. Ostalo je samo razočaranje. Prva pogosto zakriva drugo. Uganka zgradi obzidje okrog resničnosti stvari, okrog njihove narave. Nobene zarote ni, ne; ali pa gre za običajno zaroto, ki je tako zelo vsakdanja, da postane neopazna; nazadnje so raje izbrali moškega. Zakaj? In kaj je izkusila, kaj je občutila ona? Tega nikoli nisem izvedela. Ko sem našla žensko, ki bi morala iti v vesolje, je bila ta že mrtva. 

Kmalu zatem se mi je nekaj zgodilo. Nekakšna razcepitev. Živela sem zraven sebe in nekega dne je to od mene terjalo preveč napora. Zdelo se mi je, da me nekdo opazuje, da nekdo ves čas vohuni za mano. Ta občutek je bil še posebej močan, kadar sem poskušala pisati; v tistem obdobju sem sicer bolj malo pisala; zaradi tega občutka, zaradi občutka, da me nekdo gleda, pa sem pisala še manj. Prišla sem celo tako daleč, da sem v svoji delovni sobi zastirala zavese, nato sem zapirala polkna in zastirala zavese, nato pa sem zapirala polkna in zastirala zavese in obrnila računalniški zaslon tako, da nihče, ne od zunaj ne iz stanovanja (v katerem sem tedaj živela sama), ne bi mogel videti zapisa na njem. Niti tipkovnice. Niti mojih rok na tipkovnici. Niti povratnega odseva zapisa na steklu mojih očal. Ali premikanja mojih zenic. 

Mislim, čeprav tedaj nisem menila tako, mislim, da sem tudi sama želela izginiti. Ali pa si je to želel del mene. Nekega dne sem poklicala Sašo – nisem več vedela, kaj naj počnem, zato sem poklicala Sašo – in ga prosila, naj pride, naj me poišče z dvorišča stanovanjske zgradbe. Tistega dne nisem zaprla polken, pa tudi zaves nisem zagrnila. Ali me vidiš tam zgoraj. In prav to sem vprašala Sašo, ki ga nisem videla že štiri leta. Ali me vidiš tam zgoraj, za mojo pisalno mizo. In on je to zelo dobro razumel – takoj sem videla, da je zelo dobro razumel – vendar pa je lahkotno dejal, morala bi se spraviti na delo, saj bi bilo v tem primeru lažje in bi ti lahko povedal, ali te kdo vidi. Ali ne. 

Lažno lahkotno. 

Ali me vidiš tam zgoraj / ali me vidiš / tam zgoraj, za mojo in še nekaj veliko bolj vznemirjujočega, veliko bolj skrb vzbujajočega in tujega, popolnoma tujega, pa vendar odločilnega – neki paradoks, nekaj v meni, česar ne prepoznam in kar me straši. Čeprav ravno to določa, da sem jaz jaz, ne neka druga. Ne kljub mojemu nerazumevanju, ampak zaradi njega. 

Poskušala sem se pomiriti s svojim strahom, s svojim simptomom, s svojimi simptomi: temi kretnjami in temi čustvi, ki so bila kot misli pod mojimi mislimi. Kot da bi nekaj, kar ni jaz, razmišljalo v meni. In delovalo. 

Jaz sem ob vsem tem, ob tej tujosti v sebi, delala, kolikor sem mogla. Mislim, da mi ni manjkalo poguma. Toda pogum ni dovolj. Pogum včasih celo poslabša stvari. To je območje, ki meji na norost, za katero ne vemo več, kako naj jo imenujemo, kajti tudi sama norost je izginila; a odstopa glede na merila – je svet zase in v njem veljajo drugi zakoni. To je svet, v katerem smo lahko hkrati tukaj in tam; tam zgoraj, za mojo pisalno mizo in tukaj, na dvorišču. To je svet, v katerem smo lahko prisotni in odsotni hkrati. In sklepam, da je to eno redkih območij, kar jih je, kjer je mogoče, kjer je zelo mogoče biti živ in mrtev obenem. To je nevarno območje, ki ga je treba uničiti, kajti razlika med živim in mrtvim, ta ločnica, ta meja je eden od zadnjih tabujev našega časa. In seveda se vse dogaja prav tu. 

\*\*\*

*Prevedla  Špela Žakelj*

### TONGOLELE NI ZNAL PLESATI - odlomek iz romana

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tongolele-ni-znal-plesati-odlomek-iz-romana

_Avtor: Sergio Ramirez_

Odlomek iz romana Tongolele ni znal plesati Sergia Ramireza.

Ta roman opisuje dogajanje v Nikaragvi po aprilu 2018, ko so izbruhnili ljudski protesti, ki jih je država surovo zatrla. S spoštovanjem do stotin padlih mladih in njihovih svojcev, ki vztrajno terjajo pravico. 

Salvadorju Velásquezu (Chavu) in Esther za nepozabne lepe dneve v Baton Rougeu. 

Zbor: 
V zbor na trg, Mikenci, v zbor, pridite, poglejte čudo v rokah blaženega kralja! 
EURIPIDES, Elektra (prev. Jera Ivanc) 

Dolores Morales 

Inšpektor Dolores Morales (Managva, Nikaragva, 18. avgust 1959) je stari gverilec iz boja zoper diktatorja Anastasia Somozo Debayla, ki ga je julija 1979 zrušila zmagovita revolucija Sandinistične narodnoosvobodilne fronte (FSLN). Pripadnik Sandinistične policije (pozneje Državne policije) je bil od njene ustanovitve; ko so ga odpustili, je postal zasebni preiskovalec.

Življenjepis 

Rodil se je v četrti Campo Bruce na vzhodu prestolnice Managva; oče, tudi Dolores Morales po imenu, ki je bil mizar, in mati, Concepcion (Conchita) Rayo, sta se ločila zaradi očetove razuzdanosti in mati je šla iskat srečo v Kostariko, kjer se je za njo izgubila vsaka sled. Edinca je vzgajala teta Catalina Rayo, materina sestra. Ta je imela stojnico na tržnici San Miguel v srcu stare prestolnice, ki jo je 22. decembra 1972 razdejal potres. 

Še kot mladenič se je z ilegalnim imenom Artemio vključil v osvobodilno fronto, najprej je bil član mestne gverile v prestolnici, leta 1978 pa se je pridružil gverilskim enotam na Južni fronti, ki so si med boji prizadevale prodreti od meje s Kostariko proti notranjosti države in jim je poveljeval asturski duhovnik Gaspar García Laviana, pripadnik reda Presvetega srca Jezusovega. 

Novembra tega leta, med boji za koto 33, prav takrat, ko je smrtno zadet padel oče García Laviana, mu je krogla iz težke strojnice zdrobila koleno. Bali so se gangrene, zato so mu nogo amputirali in ga nato poslali na Kubo, kjer so zanj izdelali protezo. 

Po ustanovitvi Sandinistične policije so ga premestili na oddelek za boj proti mamilom, postal je inšpektor in na tem položaju dočakal zamenjavo oblasti v februarju leta 1990. Takrat je FSLN izgubila volitve zoper opozicijsko kandidatko Violeto Chamorro (1990–1997). 

V anonimnosti in sredi sprememb je služil v ustanovi, ki se je preimenovala v Državno policijo in ni bila povezana s stranko. Vajen skromnosti se je še vedno vozil s svojo malo in precej zdelano lado ruske izdelave. 

Znamenit je postal leta 1999 v času vlade Arnolda Alemána (1997–2002) in Somozove Liberalne stranke, ker je vodil operacijo, med katero so aretirali šefa trgovine z mamili Wellingtona Abadía Rodrígueza Espino alias Manceba iz kartela iz Calija, in Sealtiela Obligada Masíasa alias Arcángela iz kartela iz Sinaloe. Prijeli so ju na nekem posestvu na pobočju ognjenika Mombacho v bližini mesta Granada, kjer sta se sestali zločinski združbi, ter ju izročili ameriškemu uradu za boj proti drogam. 

Korupcija je bila takrat že vsesplošna, zato je ta akcija povzročila slabo voljo v visokih vladnih krogih in minister za notranje zadeve je v dogovoru z glavnim komisarjem Césarjem Augustom Cando ukazal, naj ga umaknejo iz službe, češ da je ukrepal samovoljno. S tem se je njegova poklicna pot pri policiji nenadoma končala. 

Nekaj časa je miroval in v tem obdobju je postalo njegovo nagnjenje do alkohola očitno. Pozneje, pod novo oblastjo poveljnika Daniela Ortege, je z denarjem iz pokojninskega sklada, ki so mu ga končno le izplačali, odprl zasebno detektivsko pisarno. V trgovskem središču Guanacaste v četrti Bolonia v zahodnem predelu Managve je najel lokal, v katerem je bila prej trgovina z otroškimi oblačili. Z družabnico sta se opremila s fotografskim aparatom in začela po naročilu prevaranih zakoncev vohuniti za prešuštniki ter dokumentirati njihova srečanja. 

Iz te rutine ga je iztrgalo presenetljivo naročilo milijonarja Miguela Sota Colmenaresa, ki je želel, naj pojasni izginotje njegove pastorke Marcele Soto Contreras, za to pa ponudil lepo plačilo. V preiskavi se je razgalila Sotova umazana osebnost, pa tudi njegovi stiki z režimom, saj je bil povezan s svojim zaščitnikom, komisarjem Anastasiem Pradom, alias Tongolelejem, šefom tajnih služb, in z neko pomembno osebnostjo, ki je hotela ostajati v anonimnosti, z nekim mojstrskim, toda molčečim vzvodom pri motorju oblasti. 

Inšpektor Morales je sledi za izginulo iskal po blodnjakih Zahodne tržnice Managve, po katerih ga je vodil stari znanec Serafín Manzanares alias Rambo, ki se je na južni fronti boril pod njegovim poveljstvom. Pri tem prizadevanju je presegel omejitve, kot jih je določil naročnik, ki je hotel za vsako ceno ohraniti skrivnost v ozadju celotne zadeve. Detektiv navodil ni upošteval, zato je Soto naročil, naj mu nadaljnje preiskovanje primera preprečijo. Na Sotovo prošnjo je Tongolele ukazal, naj inšpektorja Moralesa primejo in z Rambom vred izženejo prek mejnega prehoda Las Manos v Honduras. 

Čustvene zveze 

Na južni fronti je spoznal mladenko iz Paname Eterno Vicioso, z ilegalnim imenom Cándida, borko v enoti Victoriano Lorenzo. Poročila sta se, obred je opravil oče García Laviana, vendar zakon ni mogel trajati, saj se je ves čas zapletal z drugimi ženskami, kar je bilo pri njem še trdovratnejša razvada kakor pa vdanost žganju. 

Najtrdnejšo zvezo je imel s Fanny Toruño, telefonistko pri javnem telefonskem podjetju Enitel, poročeno z nekim zemljemercem pri družbi za gradnjo cest. Zbolela je za rakom in mož jo je zapustil. Ta ljubica je postala njegova sodelavka, ki je brez zadržkov izražala mnenja o preiskavah in s svojo presojo nemalokrat zadela v bistvo stvari. 

Najbližji sodelavci 

Pri preiskavah, ki so pripeljale do aretacije šefov kartelov iz Calija in Sinaloe, je imel pomembno vlogo pomočnik inšpektorja Bert Dixon, Lord Dixon, iz Bluefieldsa na karibski obali; tudi ta je bil nekdanji gverilski borec, ubit pa je bil v atentatu v četrti Domitila Lugo v Managvi, ko so morilci v službi obeh kartelov z rafali prerešetali lado inšpektorja Moralesa, v kateri sta se vozila. Sam inšpektor jo je sicer odnesel brez praske, zaradi smrti Lorda Dixona, s katerim ga je povezovalo globoko prijateljstvo, pa si dolgo ni opomogel. 

V njegovem krogu je bila posebej pomembna donja Sofía Smith, ilegalka pri sandinistični fronti, kurirka in mati borca, ki je padel med vstajo v vzhodnih predelih Managve leta 1979. Postala je sodelavka pri oddelku za boj proti mamilom, bila je zelo nadarjena za policijske preiskave in je bila njegova najpomembnejša pomočnica. Med revolucijo je bila disciplinirana borka Sandinistične osvobodilne fronte, kljub temu pa je ostajala zvesta svoji protestantski veri in fari cerkve Živa voda v svoji četrti El Edén, kjer je imel hišo tudi inšpektor Morales. 

Politične okoliščine 

V času, ko se je uveljavljal kot zasebni detektiv, je prišlo v Nikaragvi do političnih sprememb, saj se je poveljnik Daniel Ortega, ki je vodil vlado v revolucionarnih osemdesetih, leta 2006 na podlagi dogovora s svojim starim nasprotnikom Arnoldom Alemánom vrnil na oblast. Na predsedniškem položaju je bil večkrat, po volitvah leta 2016 tretjič, in takrat je bila njegova soproga gospa Rosario Murillo, prva dama in izvršna šefinja vlade, izvoljena za podpredsednico republike. Ob tem, ko sta zakonca utrjevala družinsko oblast, se je uveljavljal tudi novi razred kapitalistov, ki je izhajal prav iz vrst sandinistične fronte ali njenih sopotnikov. 

Leta 2018 je na pobudo mladih izbruhnila ljudska vstaja, ki so jo podpirali široki sloji in so jo surovo zatrle tako Državna policija kot paravojaške enote, zveste Ortegi in njegovi soprogi. V tem nasilju je bilo več kot štiristo mrtvih, na stotine ranjenih in zaprtih, na tisoče ljudi pa je moralo v izgnanstvo. 

Tretji del pripovedi se začenja na honduraški strani mejnega prehoda Las Manos po tem, ko je inšpektor Morales sklenil, da se skrivaj vrne v Nikaragvo, ker mu je donja Sofía sporočila, da se je pri Fanny bolezen ponovila … 

Prvi del 

Glej nje, ki vrgle so med staro robo čolnič in iglo, šle med čarodeje ter vraževale s travo in s podobo. 
DANTE, Pekel, Dvajseti spev (prev. Andrej Capuder) 

1. Zlati maček 

Sunki vetra so skoz slabotna debla smrek, ki se oklepajo golih pobočij La Campane, udarjali v presledkih, toda rednih. Inšpektor Morales bi skoraj mogel meriti čas po premorih med ledenimi sunki, ki so ga vsakokrat zarezali v obraz: kaki dve minuti med vsakim ledenim pišem. 

Utaborjena sta bila ob makadamski stezi ob vznožju strmine. Rambo je čepel ob njem v kotanji med dvema skalama, prekritima z mahom kakor s kakim krznom, zavetje pa ju ni varovalo pred ostrim vetrom, ki ju je mučil, ju rezal v tilnik, v ušesa in v lica. 

Takoj ko se zopet znoči, bosta morala obiti vzpetino in prečkati zemljišče z bananovci. Zlati maček jima je pojasnil, da bosta prišla do steze preko opuščenega pašnika, na koncu te steze, že ob asfaltirani cesti, ki se vzpenja iz Ocotala proti obmejnemu prehodu Las Manos, pa je Dipilto Viejo. Prav po tej cesti sta šla prejšnji dan, ko so ju vklenjena vodili v izgnanstvo v Honduras. 

Do zdaj je z Zlatim mačkom, nanj sta po naključju naletela na honduraški strani meje, šlo vse po načrtu. Ko se je znočilo, sta, da bi malo zaspala, legla v tovornjak vlačilec na parkirnem prostoru, na katerem so se vozniki nameščali v viseče mreže, razpete med zabojniki, kmalu nato pa zaslišala korake na pesku in videla, kako se sklanja k njima in jima maha pred obrazom s šopom loterijskih srečk, spetih s kljukico za obešanje perila. 

Bil je nekakšen okoren orjak, ki se je v svetlobi luči na parkirnem prostoru zdel kakor posut z zlatim prahom, imel je modre, rdeče obrobljene, nemirne in šegave oči, na glavi polsten klobuk z madeži od znoja, krepak in sedel je na petah vojaških škornjev. Nosil je flanelasto srajco z rdečim in zelenim kockastim vzorcem in modre kavbojke s širokim pletenim pasom. 

»Kaj se spomni tale gospod, spečim ljudem prodaja srečke,« je rekel Rambo. 
»Sreča ne pozna niti urnika niti dneva niti datuma. Kupite polovičke, polovica desetke je namreč sreča.« 
»Si kdaj prodal večji dobitek?« je vprašal inšpektor Morales. 
»Tega hranim za vaju, da bosta videla, kako vaju cenim.« 
»Od kod si se pa vzel s tem svetniškim videzom?« ga je inšpektor Morales počasi premeril s pogledom. 
»Tukaj v Las Segovías smo vsi taki, izviramo od istega duhovnika, ki je pred dvema stoletjema prišel s Pomorjanskega in se naselil v Dipiltu.« 
»En sam duhovnik, ki suva s svojim mečem na levo in na desno,« je menil Rambo. 
»Raje recimo, da škropi blagoslovljeno vodo iz istega kropilnika. Tako, da je škof iz Leóna, ki je na muli prijahal na apostolski obisk, zaukazal, naj se vsa vas razseli, da se neha greh.« 
»Kakšen greh?« ga je inšpektor Morales še vedno meril s pogledom. 
»Mešanje moških in žensk iz istega posvečenega vrelca. Ena sama vročekrvna žlahta.« 
»Po tolikšnem veseljačenju je moral biti ta sveti možak povsem izčrpan,« je menil Rambo. 
»Žalostno ga je bilo videti, ves izmozgan, sama kost in koža. V poslednje olje ga je dal prav škof, ki je potomstvo razposlal na vse strani neba.« 
»Serafín, še malo ga poslušajva, pa bo rekel, da je duhovnik s Pomorjanskega zapeljal njegovo prababico, ki je bila nuna v samostanu.« 
»Uršulinko, ki je bolehala za neozdravljivo nimfomanijo in je bila verjetno kar njegova hči, ali pa sestra,« je rekel velikan, sedel k njima in stlačil srečke pod flanelasto srajco. 
»Šef, v svojem življenju še nisem srečal nikogar s tako brezobzirnim jezikom. Niti lastni prababici ne prizanaša.« 
»Ime mi je Genaro Ortez y Ortez, obesili pa so mi posmehljivi vzdevek Zlati maček: vaš prijatelj in na uslugo. Da vaju živa in zdrava pripeljem v Nikaragvo.« 
»In kako veš, da hočeva v Nikaragvo?« je vprašal inšpektor Morales. 
»Gledam vaju od trenutka, ko so vama na mejnem prehodu sneli lisice in vaju porinili na to stran,« je rekel Zlati maček. »Genaro, sem si mislil, če so ju izgnali in si ne prizadevata za prevoz do Tegucigalpe, je to zato, ker se ne pustita in hočeta nazaj.« 
»Prodajalec srečk, ki obrekuje svojo prababico, dvema nesrečnikoma najprej ponuja glavni dobitek na loteriji, nato pa se spremeni v uslužnega vodnika,« je rekel Rambo. 
»Toda, Genaro, to je vendar tvoja dolžnost,« je Zlati maček poudarjal besede z gibi rok, kakor da se pogovarja s sabo pred zrcalom. »Brez tebe ti temni lastovki ne bosta več gnezda pod nadstreškom spletali domačim.« 
»Šef, saj pozna celo pesem Rubéna Daría o lastovkah enega samega poletja.« 
»In koliko stanejo te tvoje usluge?« 
»Skromnih pet tisoč pesov, moja prijazna družba pa je za povrh. Živa in zdrava vaju pripeljem na katerokoli točko na cesti proti Ocotalu. Sprejemam dolarje, kordobe ali lempire.« 
»Angorski mucek je pokazal krempeljce,« in Rambo je zamahnil kakor s šapo. 
»Na žalost bova prikrajšana za tvojo prijetno družbo,« je zavzdihnil inšpektor Morales. »Tudi če naju postaviš na glavo, ne bo iz najinih žepov padel niti ficek.« 
»Kaj pa kaj vrednega? Ura? Verižica, zapestnica?« 

Inšpektor Morales je iz zadnjega hlačnega žepa kakor dragoceno cigaretnico potegnil telefon Samsung Galaxy, ki mu ga je podarila Fanny. 
»Bo to dovolj?« 
Zlati maček je previdno vzel telefon in ga podržal pred očmi in proti svetlobi, ki je padala od svetilke na vrhu stebra. 
»No, rabljen in vse, nekaj bom pa le iztržil,« in ga je spravil v srajčni žep. 
»Dobiš ga, ko se razidemo,« je inšpektor Morales segel z roko in terjal telefon nazaj. »Do takrat ne morem ostati brez povezave. In telefonska kartica ni všteta. Ko se poslovimo, jo vzamem.« 
Zlati maček je za trenutek okleval, nato pa telefon vrnil. 
»Dogovorjeno. Zdaj pa mi potolažita radovednost: kaj sta zagrešila, da so vaju vrgli ven ob takem spremstvu, vklenjena in vse to?« 
»Ah, to je dolga zgodba in ti jo ostanem dolžan,« je čemerno odvrnil inšpektor Morales. 
»Gre za to, da se je moj prijatelj, tako hrom, kakor vidiš, in tako trebušast, kakor tudi vidiš, spravil v posteljo s soprogo nekega komisarja, ki je visoka živina pri policiji, in ker sem bil pri tej zadevi njegov pajdaš, sem tudi jaz dobil svoj delež kazni.« 
»Serafín, s takimi obrekljivimi pridevniki mi blatiš ime.« 
»Šef, pravzaprav vas povzdigujem; sicer pa: glede posteljnih zadev vas ne prekaša nihče.« 
»Moj prijatelj s palico bi mogel biti karkoli, samo osvajalec tujih spalnic ne,« se je zasmejal Zlati maček. »Njegov obraz kaže resnega človeka.« 
»Nikar se ne varaj, če le sleče spodnjice in jih otrese, so kilometer naokrog že vse noseče.« 
»Tako je bilo z očkom duhovnikom. Zato mu je škof prepovedal nositi spodnjice.« 

\*\*\*

*Prevedel Ferdinand Miklavc *

### UROČENA USOJENOST - odlomek iz romana

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/urocena-usojenost-odlomek-iz-romana

_Avtor: Jonas Lüscher_

Odlomek iz romana Uročena usojenost Jonasa Lüscherja.

Tehnika nas bo rešila in ljubezen tudi. 
PeterLicht 

Ljudje si nenehno delajo dežnik, ki jih ščiti, nanj pa rišejo nebesni svod in pišejo svoja pravila, svoja mnenja; toda pesnik, umetnik, išče špranjo v dežniku, celo raztrga nebesni svod, da bi tako odprl pot žarku svobodnega in prepišnega kaosa. 
Gilles Deleuze, Félix Guattari 

I. Za adrenalinom 

A sem ti, je rekel Aimé, ne da bi vzel cigareto iz ust, pripovedoval kdaj o tistem vojaku, ki je ždel v jarku pred Ieprom, bilo je 22. aprila, proti koncu prvega leta vojne, sonce je bilo že nizko na nebu, in ki se je, kar lahko seveda kvečjemu ugibam, od svojih kameradov, eni so se naslanjali na stene jarkov, utrjene z vrečami peska in protjem, drugi pa oprezno stegovali vratove nad prsobran ter svoje poglede in cevi usmerjali proti severu, razlikoval po tem, da je bil z mislimi že pri tistem, kar je izgubil, in ne pri tem, za kar mu je šele grozilo, da bo izgubil – življenje, pamet, v najboljšem primeru samo nogo, roko, vid –, predvsem pa njegove misli, v nasprotju z mislimi večine mož, ki so si z njim delili strelski jarek, nikakor niso bile pri tistem, kar je prav takrat imel, namreč, konkretno: uši po jajcih in v štrenastih laseh, bolšje ugrize vzdolž obeh bokov, od vlage razžrta stopala, ki so bila tik pred ognojitvijo, zvonjenje v ušesih, ki je preglasilo celó cviljenje in vreščanje bližajočih se granat; nadalje še podgane, ki so prebivale na vlažnem dnu jarka in huškale čez njegove škornje, mrliče, ki jih je imel okoli sebe na pretek in ki so s praznimi očesnimi votlinami v razžrtih obrazih strmeli v nebo nad Flandrijo, deloma jih je že pogoltnilo blato nasipa, raztrgane suknje njihovih uniform so še zmeraj visele na bodeči žici ali pa so bile sploh razstreljene in so njihove cape ležale vsepovsod po preoranih tleh? Ne, je rekel Aimé, o stvareh, ki jih je imel, ni razmišljal, kajti v njegovih mislih je bila zgolj Claire, o kateri je bil že gotov, da jo je izgubil, čeprav mu je pisala vsak dan in so njena pisma prihajala tako točno in zanesljivo, da je naš vojak samo strmel. 

Obhajalo ga je začudenje, ko je prejemal ovojnice, zgrbljen v zaklonu, stisnjen med deske in tramove in strešno lepenko, obloženo z vrečami peska, ob spremljavi stokanja ranjencev, ki je prediralo smrad po znoju in scalini, po gnijočem mesu in zgorelem smodniku. Ta pisma so se mu zdela kot kaki tujki, ki jim v tem svetu nikakor ni mesto. Neprimeren se mu je zdel tudi ves trud, vložen v to, da so bila iz Clairine sobe v Clermont-Ferrandu, kjer je imela indijski sekretar iz mangovine in pogled na platane Trudainovega bulvarja, sredi vojne vihre transportirana sedemsto kilometrov daleč na sever, kjer pa svojega naslovnika niso dosegle, saj ga kratko in malo ni bilo več. 

Jacquesa – zavoljo preprostosti ga imenujmo Jacques; zgodba o brezimnem junaku, četudi gre samo za vojaka, bi se namreč brala precej bedno –, Jacquesa, skratka, čigar obraza se je Claire, sedeča ob svojem sekretarju, ki je bil nekoč v lasti njenega strica, francoskega trgovca z oblačili v Puducherryju, skušala spomniti, tega Jacquesa namreč ni bilo več. Polagoma se je spremešal z nekim novim Jacquesom, in bili so dnevi, ko nobeden izmed njiju ni vedel, kateri je, eden ni bil več, drugi ni bil še, dokler se ni začel stari povsem razkrajati v novem in si je Jacques neko noč začudeno potrkal na svoj vojaški suknjič ter ugotovil, da je zdaj nekdo drug, v hipu je pomislil, da bi moral ta nenavadni pojav nemudoma pisemsko predstaviti tudi Claire, a je v istem trenutku tudi doumel, da jo je že izgubil. O tem ni niti najmanj dvomil, predobro jo je poznal. 

Aimé je premolknil in opazoval dim, ki se je motal pod senčnik stoječe svetilke. Pozabi tega Jacquesa, je rekel, s pretirano silo pritisnil čik v pepelnik, kot da bi skupaj z ogorkom lahko zadušil tudi spomin, in ob tem, ko si je prižgal novo cigareto, ponovno začel pripovedovati svojo zgodbo: Pozabi Jacquesa, tako je vendar ime vsakomur (in pozabi Aiméja, si mislim, takega imena nima vendar nihče), pozabi ga, je rekel torej … F. (F., Aimé, je mar sploh kakšna razlika?), pozabi njega in pozabi Claire in pisalnik jezuita iz Pondichéryja, vse skupaj je en sam kič. (Kaj pa to obsesno kajenje? Saj je slednje prav tako kič, mar ne. V bistvu bi to lahko tudi izpustil – kot da bi bila zgodba kaj bolj verodostojna, če jo impregniraš s tobačnim vonjem in dekoriraš s pomenljivimi oblaki dima.) 

A sem ti, je nadaljeval F., kdaj pripovedoval o tistem vojaku – tokrat se bom uprl skušnjavi, da bi mu dal kako ime –, ki je ždel v jarku pred Ieprom, Alžircu, bil je mlad petindvajset let … ali pa star, prestar, kot bi sodili v njegovi domači vasi na jugu Alžirije, da bi si še lahko našel ženo in napravil kaj pametnega iz sebe, za nameček je bil pa še grd, iznakažen od črnih koz, zaradi katerih ni prav dosti manjkalo, pa bi jim kot otrok podlegel, zobje so mu zgnili v ustih, še preden so mu po bradi pognale redke ščetine, bil pa je dovolj pameten, da mu je bilo jasno, da doma v Timiaouinu, tistem puščavskem gnezdu na meji z Malijem, kljub neskončni peščeni in kamniti širjavi zanj ni bilo mesta, nakar se je podal na pot v Oran, toda prisiljen je bil spoznati, da kljub brezkončnemu morju, ki se je daleč od pristanišča zlivalo z obzorjem, niti tam ni bilo mesta zanj. 

Vsake toliko je bilo zanj vsaj kakšno delo. Pomoč pri raztovarjanju kake ladje. Kak teden na katerem od številnih gradbišč v mestu. Dovolj za preživljanje, vendar nič takega, kar bi dišalo po bodočnosti. Vse kaj drugega, skratka, od zgodbe, ki mu jo je povedal rekrutacijski častnik pri Armée d’Afrique, o veliki vojni v Evropi, ki da jo je nujno bojevati, in to proti Nemcem, ki mu jih je opisal kot legendarno ljudstvo pošasti, ki jim vlada neumen cesar z zavihanimi brki, brutalni so in podli, toda obenem strahopetni, torej nikakor nasprotnik, ki bi se ga bilo treba res bati, zaradi česar je tudi mogoče pričakovati kratko vojno, najpozneje ob koncu leta bi se že vrnil domov, in sicer kot junak z odlikovanji na prsih ter denarjem v žepu. 

Mladi Alžirec je medlo izrazil željo, da se, če bo ravno že onstran, raje ne bi vračal domov, ampak bi poskusil srečo v Parizu. Tudi to je povsem mogoče, mu je prepričano zagotovil častnik. Državi je mar za svoje vojake in mladi možje, borci, obrušeni v vojni, so v Parizu dobrodošli. Ravno po vojni namreč, s tem je pač treba računati, na take, kot je on, čaka ogromno dela. Ob tem je za kratek hip zastrigel z ušesi, kajti zadosti je vedel o vojni, da je lahko opazil, da je ta pripomba ravno nasprotna tisti prejšnji o pričakovani kratkosti in nenevarnosti vojne, vendar ni zaupal temu svojemu sklepanju, in namesto da bi se obrnil proti vratom, si je prizadeval svojemu obrazu nadeti izraz, o katerem je upal, da sogovorniku posreduje ravno pravšnjo mešanico odločnega poguma in dolžne ponižnosti do republike. 

Saj ne da bi čedna uniforma, s katero so ga skušali zvabiti, pa usnjeni škornji z gamašami, bele nabrane hlače, širok rdeč pas in svetlomodri jopič z rdečo paspulo kaj posebej dišali po svobodi, toda vsekakor so dišali mnogo bolje kakor njegova lisasta dželaba. Ničesar ni imel izgubiti, tako je bil vsaj prepričan, in je nakracal nekaj krogcev na dokument, katerega vsebino mu je rekrutacijski častnik velikodušno povzel, saj mladi Alžirec ni znal brati, pa tudi francoski jezik je obvladoval le zelo pomanjkljivo. 

Nato so ga skupaj s še nekaterimi drugimi mladeniči odpeljali v kasarno na obrobju Blide, garnizonskega mesteca ob vznožju Atlasa, kjer so ga nekaj tednov urili v umetnosti streljanja, se nanj mnogo drli, mu v glavo vbijali imperativ francoskih besed napad! in naprej! ter ga na novo učili teči, čeprav je sam menil, da to pa vendarle povsem dobro obvlada – to mnenje je, potem ko si ga je drznil izraziti, izzvalo le še več kričanja, nakar se je urno odvadil v prihodnje sploh še imeti kakšno lastno mnenje. Vse je kazalo, da tudi v kasarni zanj ne bo mesta; kjerkoli je stal, sedel ali ležal, se je brž pojavil kdo, ki ga je prepodil, mu ukazal iti kam drugam, se zaletel vanj, mu s palico, kdaj pa tudi z jahalnim bičem, grozil ali ga prisilil teči od tod tjakaj. Toda 1. avgusta je njegov bataljon dosegel ukaz za mobilizacijo, s čimer je tudi njegovo usposabljanje veljalo za dokončano. 

L’enthousiasme est général, je mogoče prebrati v drobni knjižici z naslovom ,Historique du 1er régiment de marche de tirailleurs Algériens‘, in če že nočemo nikogar obdolževati ponarejanja zgodovine, moramo domnevati, da je takšno vsesplošno entuziazmiranje gotovo navdalo tudi našega vojaka iz Timiaouina. Nemčija je 3. avgusta leta 1914 napovedala vojno Franciji in še istega dne je mlada vojska krenila na pohod proti Alžiru, kjer se je regiment 5. avgusta vkrcal na ladjo, in čeprav je na krovu vladala strahovita gneča, je vojak, stoječ ob ograji, prvič v svojem življenju občutil, da je končno na pravem mestu – dokler mu ni že takoj zatem neki francoski oficir prišel ukazat, naj zapusti tisti prostor in se pobere k sebi enakim v drobovje ladje. In med njimi je potem tudi ostal, vse dokler niso pod spremstvom mediteranske flote prispeli v Toulon. 

Od tam so jih z vlakom prepeljali na sever, prek Avignona do Anorja pred belgijsko mejo. Dalje so morali marširati, šli so šestdeset kilometrov daleč, ustavili so se malo pred Charleroijem, kjer se je začelo mesarsko klanje. Bilo je 22. avgusta, še vedno v letu 1914, in poskus, da bi Nemce nagnali v Sambre ter ponovno zavzeli mestece Châtelet, je sedemindvajset tisoč francoskih vojakov plačalo z življenjem. Od devetstotih kameradov, s katerimi je bil deležen žlahtnega usposabljanja v Blidi in s katerimi si je delil prostor v drobovju ladje, jih je preživelo samo štiristo, od devetnajstih poveljujočih častnikov, ne glede na to, da jih je okrepil sveži morski zrak, ki so ga lahko užili med plovbo, komaj pet, kljub vsemu temu pa, kakor je mogoče razbrati iz zapisov, sta bili njhova morala in povezanost neokrnjeni, kljub hudem telesnemu odrekanju in najrazličnejšim duševnim pretresom, ki jih je sprožil umik na vrat na nos, sta red in disciplina ostajala povsem parfait, še več, saj je – na temle mestu bi bilo sicer morda priporočljivo, da do opisov, ki jih najdemo v ,Historique du 1er régiment de marche de tirailleurs Algériens‘, zavzamemo določeno skepso –, zdaj je vojska menda celo z entuziazmom pozdravljala pobudo, da bi ponovno krenila v ofenzivo. 

\*\*\*

*Prevedel Aleš Učakar*

### V objemu zime: PUSTOVANJE

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/v-objemu-zime-pustovanje

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Zima je čas, ko se dnevi umirijo in misli odprejo novim doživetjem.

Pust je v slovenskem prostoru že stoletja povezan s prehodom iz zime v pomlad in z obrednim preganjanjem zime. Na pustni torek se tradicija zaključi v svojem vrhuncu, ko se po vaseh in mestih pojavijo značilne maske, kot so kurenti, laufarji in druge lokalne pustne podobe. Pustni čas je bil hkrati obdobje obilja pred postom. Na mizah so se znašle krofi, flancati in mesnine, skupno uživanje hrane pa je pomenilo slovo od vsakdanjih užitkov in pripravo na postni čas. Smeh in norčavost sta imela simbolno vlogo – z njima so ljudje preganjali zimo ter v novo obdobje stopali z upanjem in povezanostjo.

### Kompasa ne vidiš, a deluje

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kompasa-ne-vidis-a-deluje

_AirBeletrinin projekt Dom online_

_Avtor: Pia Lucija Kralj_

Ne bo me odneslo samo nekam, ampak na pot, tisto, na kateri človek začne govoriti drugače, misliti drugače, se vračati drugače. Preselila sem se v Belgijo.

Dobro se spomnim trenutka, ko se je v meni prvič oglasila tujina. Ne kot odločitev, ampak kot telefonski klic. Kot plamen, ki ne pride s svečo, temveč s trenjem: najprej prasket, potem drobna iskra, potem mirna, trmasta svetloba, ki se noče več vrniti nazaj v temo. Bilo je v srednji šoli, med dnevi, ki so se zdeli preozki za vse, kar sem hotela postati. Takrat sem prvič začutila, da obstaja prostor, ki me kliče; ne ker bi bil boljši, ampak ker je neodkrit. Kot zaprta knjiga, ki jo že držiš v dlani in čutiš njen utrip, še preden obrneš prvo stran.

Želja je zrasla iz lakote in tudi iz branja. Že prej sem rada požirala zgodbe o ljudeh, ki so odšli: o tistih, ki so se v tujih mestih na novo izumili, izgubili, zaljubili, odrasli. V mojih knjigah so kovčki vedno stali pripravljeni, letališča so bila neke vrste obredi, tuji jeziki pa skrivna vrata. Ko sem zaprla platnice, je v meni ostal nemirni občutek, da se življenje nekje drugje dogaja nekoliko bolj na glas in da bi ga rada slišala od blizu.

Zato je moja želja rasla kot lakota, ne po hrani, ampak po svetu: po ljudeh, ki jih še nisem srečala, po pogovorih, ki mi bodo premaknili notranje pohištvo, po večerih, ko se nekaj zgodi in je jasno, da si pravkar dobil gradivo za zgodbo. Hotela sem biti požrešna, ja, ne za okuse, temveč za prizore. Za detajle. Za drobne resnice, ki jih vidiš samo, če si dovolj blizu, in jih potem zvečer ne moreš sprati iz misli, dokler jih ne spraviš na papir. V tej lakoti je bilo nekaj, česar sem se dolgo nekoliko sramovala: moja želja živeti »kot v knjigi«. Kot da bi si življenje hotela izposoditi iz literature, namesto da bi ga preprosto živela. A sčasoma sem razumela: knjig, ki se nas res dotaknejo, ne pišejo ljudje, ki ostajajo na varni razdalji. Pisatelj mora najprej sam postati kraj dogajanja.

Zdelo se mi je, da potrebujem zgodbo, ki se začne z odhodom. Ne lepih misli o odhodu, temveč odhod sam, konkreten rez, ko se življenje razdeli na prej in potem. Ko se je v drugem letniku študija pojavila možnost izmenjave, sem spakirala svoje dvajsetletno življenje v kovčka, kot da bi se dalo vse pomembno zložiti v dve pravokotni školjki na kolesih. Letal sem se takrat bala, in prav to mi je danes všeč: moj prehod je bil počasen, človeški, imel je postajo, peron, vonj po kovini in prepereli kavi. Prestop v Gradcu, vlak, okno, ki odseva tvoj obraz, ko pelješ mimo tujih polj.

Na peronu sta stala mama in oče in mi mahala, dokler nisem postala samo še pika v steklu. V tistem mahanju je bilo nekaj starinskega, skoraj slovesnega, kot prizor iz slike Ivane Kobilca: mehka svetloba, trdne roke, obraz, ki se trudi biti pogumen. Zdelo se mi je, da vsi trije vemo isto, čeprav tega ne izgovorimo: da šest mesecev ni samo časovna enota, temveč vaba. Da me ne bo odneslo samo nekam, ampak na pot, tisto, na kateri človek začne govoriti drugače, misliti drugače, se vračati drugače.

Preselila sem se v Belgijo.

Gent me je leta 2022 sprejel brez vprašanj, kot mesto, ki ti ne izroči pravilnika, ampak prostor. V prvih tednih sem se počutila, kot da sem prvič dobila dovoljenje, da eksperimentiram sama s sabo. Da se oblečem, kot si doma ne bi upala. Da se izgubim brez slabe vesti. Da vstopim v bar, naročim v jeziku, ki ga še ne obvladam, in se ne opravičujem za svoj naglas. Svoboda se mi ni kazala v velikih gestah, ampak v drobnih možnostih, ki so se odpirale na vsakem vogalu: tukaj lahko postaneš drugačna in nihče te ne bo potegnil nazaj v tvojo staro vlogo.

Hkrati pa nisem natančno vedela, po kaj sem prišla. V Belgijo nisem stopila z izdelano zgodbo, bolj z občutkom, da se mora nekje odpreti nekaj novega. Nisem vedela, ali me tu čaka prijateljstvo, ljubezen ali pa čisto tretja stvar: študij, ki ti naenkrat preuredi misli, in mesto, ki te vzgaja z detajli. Predavalnice, kjer se ti stavki prvič postavijo pokonci. Knjige, ki jih nosiš kot talismane. Ulice, ki se rišejo z arhitekturo, kot da ti šepetajo, naj gledaš počasneje. In ker si nisem hotela izmišljati gotovosti, sem se na koncu zadovoljila z najbolj belgijskim odgovorom: z Magrittom. Nadrealističnim, rahlo nagajivim opomnikom, da ti ni treba vedeti, kaj iščeš, da bi našla nekaj resničnega.

Moj najljubši izlet iz Genta je bil vedno isti: vlak na belgijsko obalo. Še danes ga imam rada, ta ravna vožnja skozi polja in sivino, ki se počasi odpre v veter. Belgijci svojo obalo zaradi tega pogosto prezirajo, ker ni bleščeča kot razglednica iz Španije. Jaz jo ljubim prav zato. Ne trudi se biti lepa. Zmeraj je malo trmasta, malo utrujena; kot nekdo, ki se ne bo olepšal samo zato, da bi ga imel rad.

Tam je pesek drugačen: brez kamnov, brez tistega znanega pika pod stopali, brez borovcev, brez olivnega vonja, ki me spominja na otroška poletja. Morje ne diši po Istri, niti nima prijazne barve, ki jo človek pričakuje od počitnic. In ravno tam me je prvič zares zadelo domotožje. Bilo je v prvem tromesečju izmenjave. Sprva sem se občutka sramovala, potem pa sem ga skoraj ljubkovala, kot bi se mi telo spomnilo, od kod prihajam, še preden sem to znala povedati.

Na tej severni obali ni bilo mojih skal in rakcev, ki sva jih s sestro lovili, zato da bi zbirali dokaze poletja. Včasih sem si jih risala v zvezek, ne ker bi se bala, da jih bom pozabila, ampak ker sem jih hotela imeti pri roki. Drugič sem o njih govorila na glas, kot da bi s tem sama sebi dokazovala, da imam iz česa rasti. In vseeno: prav v tej odsotnosti, v tej drugačni krajini, sem prvič začutila, da me novo lahko očara ravno zato, ker mi ničesar ne dolguje.

Življenje na izmenjavi je imelo posebno vrsto bližine, ker smo bili v Gentu vsi začasni in vsi od drugod. Študentje iz različnih držav, z različnimi naglasi, valutami spominov, navadami pri zajtrku. Nihče ni bil zares domačin, zato si nihče ni lastil prostora; vsi smo ga delili, kot smo si delili kuhinjo v študentskem domu, malo nerodno, malo glasno, a z nenavadno samoumevnostjo. Tujost je bila skupni imenovalec, nežna pogodba med neznanci: dokler smo tu, smo skupaj. Zaradi tega je bilo laže dihati. Belgija je bila zame sprva država vmesnosti, kjer ni bilo treba dokazovati pripadnosti, ker nihče ni imel zadnje besede o tem, kdo kam spada.

Potem pa se je zgodila ljubezen in z njo tiha sprememba zemljevida. Po koncu izmenjave sem vedno pogosteje kupovala karto proti Belgiji, kot da se vračam k nečemu, kar je ostalo odprto. A ko sem se vračala, tistih tujcev ni bilo več. Erasmus skupnost se je razšla in potihnila kot poletna nevihta: hitro, intenzivno, potem pa samo še sledi na asfaltu. Naenkrat nisem bila več tujka med tujci, temveč tujka med domačini. Med ljudmi, ki imajo v mestu korenine, družinske navade, šale, ki jih razumejo samo oni, in način, kako naročiš kavo, ne da bi se sploh zavedal, da naročaš.

In prav tu se je tujost zgostila: v tem, da sem vstopila v svet, kjer se pravila ne razlagajo, ker so pač taka. A hkrati je ljubezen naredila nekaj protislovnega. Po eni strani me je še bolj izpostavila, moj jezik, moj naglas, moje prehitre besede; po drugi strani pa mi je prvič ponudila občutek, da je mogoče biti tuj in vendar domač. Kot da te nekdo povabi v skupino, čeprav vstopaš iz drugega sveta. Ljubezen te ne naredi domačina, ti pa lahko za trenutek da ključ: ne ključa mesta, ampak ključ človeka. In včasih je to dovolj, da začneš verjeti, da pripadaš.

V Antwerpnu sem spoznala fanta, ki me je prosil, naj mu berem v slovenščini. Ne zato ker bi razumel, ampak ker je hotel poslušati moj jezik, kot se posluša glasba: brez prevoda, samo z ušesom. Rekel je, da ljubi moj glas in da ljubi to *»mojo besedo«*, kot je temu rekel, kakor da je slovenščina nekaj, kar nosim v žepu in mu jo lahko za trenutek posodim. Obljubil mi je, da mi je ne bi nikoli vzel. Besede, izrečene nežno, skoraj zaščitniško, a vseeno nekoliko smešne: kakor da je jezik sploh mogoče vzeti; kot da se materinščina menja kakor obleka.

Njegovo stanovanje v centru je imelo tisti luksuzni mir, mir ljudi, ki se jim nič ne mudi, ker je življenje že poravnano. Na terasi je bil zrak drugačen, bolj mehek, kakor da ima čas več prostora. Plesala sva, jaz pa sem mu razlagala o slovenski pesmi: o tem, kako zna ena melodija držati skupaj celo pokrajino, kot nit, ki poveže raztresene stvari v en sam vozel. Glasba je lezla skozi odprta okna, se vlačila po fasadi, prilezla do sosedov; trkali so na vrata, naj zmanjšava glasnost, nama pa se je mudilo odplesati še en ples, še zadnji, kakor da je trenutek mogoče zadržati z gibanjem. Takrat sem verjela, da je to dom: glasba, ki je dovolj glasna, da jo nehote slišijo tudi drugi.

Na steni je visela pesem, prilepljena s selotejpom, moja, v slovenščini. Napisana na odtrgan kos rumenega papirja iz zvezka, s scefranimi robovi, kakor list, ki je preživel nekaj selitev. Delovala je skoraj nepomembno, kot naključje, pa vendar je držala prostor skupaj: majhen dokaz, da lahko nekaj tako krhkega, kot je stavek, postane sidro. Da lahko jezik ostane v sobi, tudi ko človek odide, in da se včasih prav po takih drobcih meri bližina.

A ravno v takih trenutkih se je vame plazila tujost, ne kot žalost, bolj kot napetost, kot droben krč v grlu. Ne ker bi me kdo odprto izključil, temveč ker sem se naenkrat ovedla svojega glasu: kako mi besede včasih pobegnejo prehitro, kako se samoglasniki raztegnejo drugače, kako naglas izda, od kod prihajam, še preden povem svoje ime.

Bila je neka ura sociologije. Govorila sem z zanosom, ker me je tema res zanimala, potem pa me je profesor po predavanju ustavil in rekel skoraj suho: naj vadim izgovorjavo, ker to pa ni za nikamor. Te besede niso bile krik; bile so hladna diagnoza. Kot da mi je nekdo pokazal ogledalo, v katerem nisem videla obraza, ampak napako.

Od takrat naprej sem začela vaditi. Najprej naglas, potem tempo, potem ton. Začela sem malo več študirati, govoriti malo bolj pravilno, si želeti, da bi zvenela, kot da sem od tu. Kot da bi bila boljša verzija sebe, da bom upravičila prostor, ki mi je dan. Zdelo se mi je, da drugi obvladajo nevidne kode: kdaj utihniti, kdaj se nasmehniti, kako naročiti vino, kako držati kozarec, kako vrteti vilico, kot da je tudi to vrsta jezika. Jaz pa sem imela občutek, da me ljudje slišijo, še preden me razumejo, in da se moj *»od drugod«* prilepi na vsako poved.

Danes vem, da veliko tega ni bilo res. Takrat tega nisem vedela. In človek, ki ne ve, začne vaditi, ne ker bi se hotel spremeniti, ampak ker končno ne bi rad bil opazen.

Vadila sem. Naučila sem se manir, naučila sem se, kako se reče hvala v flamščini in kako se ne opravičuješ preveč. Naučila sem se nositi samozavest kot plašč, ki ti je sprva malo prevelik, pa ga vseeno oblečeš, ker v njem zgledaš bolj tukaj. In potem se je zgodilo nekaj smešnega: ko sem končno znala vse tako, kot se dela, me je začela boleti moja izgubljena okornost. Pogrešala sem svoje nerodne začetke, svojo prehitro govorico, tisto slovensko dejstvo, da se solata je iz ene sklede, da se pri mizi govori čez drugega, da se smeh ne odmeri, ampak prekipi. Pogrešala sem glasnost, ki ni nevljudnost, ampak življenje.

Smešno je, da dobra tri leta po tistem vlaku v Gradcu to pišem iz Bruslja. Po Gentu se zgodba ni zaprla, samo preselila se je naprej. Pol leta sem živela na Danskem, v severni zadržanosti, kjer tišina ni praznina, ampak način, kako ljudje pazijo nase. Potem sem dva meseca hodila po Londonu kot po prevelikem plašču: iskala sem se med podzemno železnico, tujo naglico in občutkom, da sem v mestu, ki te ne opazi, dokler se mu sam ne vsiliš. Vsakič sem mislila, da bo naslednji kraj tisti pravi, in vsakič sem odnesla samo še eno plast.

Zdaj živim že pol leta v Bruslju in izmenjavo počasi zapiram, kot se zapira knjiga, ki ti je postala preblizu, da bi jo lahko odložila brez tresljaja v prstih. V resnici se ni končala z datumom na papirju, ampak se še vedno preliva v moje dneve. Še vedno pogosto sedim na vlaku proti belgijski obali, v tisti enakomerni vožnji, ki človeka uspava ravno toliko, da začne slišati samega sebe. Okno mi vrača obraz, pokrajina pa teče mimo kot dolg stavek brez ločil.

V torbi imam rumene liste papirja, včasih kar odtrgane iz zvezka, in nanje pišem pesmi. Pisanje na vlaku je zame postalo nekakšen ritual: kot da se misli laže sestavijo, če se hkrati premikaš. Ko pridem do morja, jih preberem na glas, v slovenščini, tiho, sama sebi. Ne zato, da bi me kdo razumel, ampak da slišim, kako moja materinščina še vedno drži ritem v meni. Belgija me je naučila jezikov, tonov, manir; slovenščina pa me vedno znova postavi nazaj v telo, kot da me s preprostim zlogom prime za roko.

In prav v tem vmesnem življenju sem ugotovila nekaj, česar prej nisem vedela: da sem se v Belgijo zaljubila brez fanfar. Ne v razglednice, ne v idejo o njej, ampak v njen ritem. V njeno vmesnost, v jezike, ki se mešajo na istem pločniku, v občutek, da ti ni treba izbrati ene same oblike sebe. Kot da sem šele zdaj dojela, da sem Belgijo ves čas nosila s sabo in da ne ostajam, ker ne bi mogla drugam, ampak ker sem si tu prvič dovolila biti večplastna.

Za božič grem domov, si rečem. Tokrat z letalom, ki se ga ne bojim več. Kot da sem odrasla do te mere, da se lahko premikam hitreje. Ne tečem več bosa po severni obali Belgije; lase imam zdaj tesno spete v kito, da jih veter ne mrši. Francoščina mi skoraj ne dela več težav, v trgovini se zahvalim flamsko, kot da pripadam. In vendar me včasih, sredi vse te naučene pravilnosti, nepričakovano prime: želja, da bi se lahko še enkrat pojavila nekje nova, okorna, drzna in da bi me nekdo imel rad tudi takšno.

Mogoče je to tujost: ne da si daleč, ampak da se moraš vsak dan znova odločati, kateri del sebe boš pokazala, da boš razumljena. In mogoče je dom ravno obratno: kraj, kjer ti ni treba prevajati same sebe.

Ko pristanem v Ljubljani, me najprej zadene zrak. Težko to opišem drugače: kot da zrak tukaj govori v moji hitrosti. Na letališču sem še vedno vljudno tiha, še vedno avtomatsko stojim v vrsti z razdaljo, še vedno se prevečkrat zahvalim. Potem pa me nekdo na hodniku rahlo porine z ramo, se na pol opraviči, in jaz se ne užalim. Pravzaprav me skoraj ogreje. Takšna je Ljubljana: malo nerodna, malo neposredna, in prav zato resnična.

V avtu se pogovarjamo čez besede, čez stavke, čez smeh. Mama mi ponudi nekaj za jesti že po petih minutah, kot da je lakota najresnejša metafizika. V kuhinji stoji ista skleda solate in kruh spet lomim z rokami. Pri mizi smo glasni. Nihče ne meri tonov, nihče ne meri pravilnosti. V tem je nekaj osvobajajočega, skoraj nedostojnega, kot da se vrnem v telo, ki mi ga ni bilo treba ves čas držati pokonci.

In vseeno: povratni šok se prikrade tiho. Ne kot drama, bolj kot droben kamen v čevlju. Naenkrat se zalotim, da primerjam. Da poslušam, kako hitro se tu stvari ustavijo, kako zgodaj se mesto zapre, kako se lahko pogovor včasih vrti v krogu, kot da bi se bal iti naprej. Tujina ti vgradi drugo uro v srce, in ko se vrneš, ugotoviš, da tvoj notranji čas ne sovpada več povsem z domačim.

Takrat razumem: tujina me ni samo odnesla, ampak me je preuredila. Nisem se naučila le jezikov in manir; naučila sem se izbirati, kdo sem, in to izbiranje je postalo navada. Dom je zato zame postal nekaj premičnega, nekaj, kar lahko sestaviš iz ljudi, iz glasbe, iz enega stavka v slovenščini, ki ga nekdo posluša, čeprav ga ne razume. Dom je lahko sobica v Bruslju, terasa v Antwerpnu, severna plaža brez borovcev. Dom je lahko trenutek, ko te nekdo pokliče po imenu in ga izgovori prav.

Domovina pa je druga vrsta besede. Ne seli se tako zlahka. Je jezik, ki ga govoriš, ko ne paziš nase. Je smeh pri mizi, ki se ne opravičuje. Je tisti občutek, da ti ni treba prevajati same sebe. In morda je najčudnejše prav to: da sem odšla, ker sem hotela več sveta, in sem se vrnila z več plastmi doma.

A sredi vseh teh mest in vseh teh novih različic sebe me vedno znova najde ista resnica: da se od domovine v resnici nikoli nisem zares poslovila. Samo začela sem jo nositi drugače, manj kot kraj na zemljevidu in bolj kot utrip, ki mi sledi, kamorkoli grem. Včasih imam občutek, da sem štorklja: vsako leto znova odletim, iščem domove po tujih strehah, si posojam dimnike in nebo, se za trenutke naseljujem v novih jezikih. Potem pa, ko se zrak preveč ohladi, ko postane tišina preostra in večeri predolgi, me nekaj v meni obrne nazaj. Ne kot poraz, temveč kot instinkt. Kot selitev, ki jo telo pozna bolje kot razum. In takrat razumem, da je domovina zame še vedno tista najtoplejša smer na kompasu, kamor se vračam, ko svet postane premrzel. Mojega kompasa ne vidim, a deluje.

Belgija je bila zame sprva država vmesnosti: prostor med jeziki, med severom in jugom, med »še nisem« in »že sem«. Danes vem, da sem tudi sama postala nekaj takega, vmesna. In prav zato me, ko pomislim na februar, ko se selim v Pariz in zapuščam Bruselj, preplavi znani občutek: kot da nekdo spet odpre vrata in za njimi zadiši tujina. Spet bo treba izumiti vsakdan, spet bom stopila v novo mesto s kovčkom in svojim naglasom. Vsa tujost je zopet pred vrati, in jaz jo skoraj proti svoji volji prepoznam kot nekaj domačega.

---

V projektu *Dom online* na AirBeletrini s podporo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu predstavljamo mlade rojakinje in rojake, ki živijo in ustvarjajo onstran državnih meja Slovenije. Pri stikih s sogovorniki na več koncih sveta sodelujemo z društvom VTIS. Graditi želimo virtualne mostove med njimi, jih spodbuditi k izmenjavi mnenj, izkušenj, pričakovanj … Spoznavamo njihove raznolike individualne poti, ki so bodisi njih bodisi že prednike peljale iz Slovenije. Zanima nas, kaj jim v vsakdanjem življenju predstavlja največje izzive in težave, kako jim tam uspeva ustvarjanje doma, družine in grajenje kariere, kako nagovarjajo javnost tako v matični domovini kakor v državi, ki je postala njihov novi dom, ali se počutijo del enotnega kulturnega prostora, kaj tam usmerja njihovo ustvarjanje, kaj so njihovi upi, strahovi, želje … in kaj pravzaprav razumejo pod pojmom domovina.

### Jurij Devetak - Smo v času velikih napetosti, a včasih se je treba sprostiti, se veseliti

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/jurij-devetak-smo-v-casu-velikih-napetosti-a-vcasih-se-je-treba-sprostiti-se-vese

_AirBeletrinin projekt Dom online_

_Avtor: Peter Verč_

Jurij Devetak je svojevrstna zgodba o uspehu.Pri 23 letih je vzel v roke Pahorjev roman Nekropola in se odločil, da ga spremeni v strip. Nastala je uspešnica.

**Jurij Devetak** (1997) je svojevrstna zgodba o uspehu. V šoli ni bil dober, še danes, pravi, nerad bere. A medtem ko je kovidna pandemija zaklenila svet, je pri 23 letih vzel v roke Pahorjev roman *Nekropola* in se odločil, da ga spremeni v strip. Nastala je uspešnica. Zato ni čudno, da si z Devetakom želijo sodelovati tudi nekatera velika imena sodobne slovenske književnosti. On, v razmetani sobi v Nabrežini pri Trstu, medtem še naprej vneto riše in snuje tudi animirani film.

**Čeprav *****Nekropola *****velja za najpomembnejše delo Borisa Pahorja, je marsikdo ne prebere do konca. Ste jo vi že v prvem poskusu?**

»Ne, prvič je nisem prebral do konca.«

**Koliko ste bili stari takrat?**

»Bil sem v četrtem razredu višje srednje šole, se pravi devetnajst let. Takrat sem si domišljal, da zmorem. A resnica je, da sem vedno imel težave z branjem, in še danes nisem strasten bralec.«

**Zakaj ste se kljub temu lotili tako zahtevnega dela?**

»V šoli so nam govorili o Pahorju in o *Nekropoli*. Zdel se mi je zanimiv človek.«

**Zato ste želeli prebrati *****Nekropolo*****, ne zaradi teme taborišč?**

»Prebrati sem jo hotel, ker se mi je Pahor zdel zanimiva oseba in ker sem iskal idejo za projekt, ki bi imel neko globlje sporočilo.«

**Kdaj ste jo naposled prebrali?**

»Leta 2020. Prebral sem jo petkrat.«

**V enem letu?**

»V nekaj mesecih pravzaprav. Ob sebi sem imel slovarček, ker veliko besed nisem razumel. Razložili so mi, da je Pahor pisal pod vplivom Francozov, zato je knjiga še toliko bolj zahtevna.«

**David Lodge je preprosto definiral, kaj so klasična dela. To naj bi bila vsa tista, ki jih prebereš več kot enkrat. Zakaj ste vi *****Nekropolo***** kar petkrat?**

»Prevzel me je način, kako je Pahor detajlno opisal vsak trenutek svoje vrnitve tja, kjer je bil. Če se jaz vrnem v Sesljan, kjer sem nekoč živel, mi je lepo obujati spomine na otroštvo. A ko nekje doživiš travmo, ti ni do tega, da bi se vrnil tja. Pahor pa se je vrnil, da bi obujal grde spomine. In ko sem bral *Nekropolo*, sem dobil kurjo polt. Moraš biti res dober, da tako učinkovito opišeš tisto obujanje groznih spominov.«

**So vaši nekdanji sošolci prebrali *****Nekropolo*****?**

»Mislim, da je takrat, ko smo bili še v šoli, ni prebral nihče. Če jo je medtem kdo prebral, pa ne morem vedeti. Gotovo jo je moj prijatelj Ivo Ušaj, in sicer v italijanskem prevodu leta 2020. Kot sem že večkrat povedal, je zamisel nastala takrat …«

**Zamisel za strip?**

»Da.«

**Kaj dolgujete prijatelju Ivu?**

»Bili smo na začetku pandemije, on se je dolgočasil, tako kot sem se tudi jaz. Poslal mi je sporočilo, da se je lotil knjige in pripisal ‘se vide, da se prou anojrm’ (prevod iz ‘zamejščine’: vidi se, da se res dolgočasim). Jaz sem takrat bil v zadnjem letniku mednarodne šole za stripe Comics v Padovi. Iskal sem zamisel za strip – in ob omembi *Nekropole* sem ga dobil. V šoli smo namreč obravnavali vse glavne stripovske šole, na primer japonsko, italijansko, ameriško in francosko-belgijsko, ki me je najbolj prevzela. V Franciji veliko vlagajo v strip, vključen je tudi v šolske programe, medtem ko se v Italiji avtorski stripi berejo bolj malo. Francoski strip ni preprosto razvedrilo, ampak je v njem vse, od seksa do psiholoških travm in vojn.«

**A v Italiji so vendarle nastali legendarni stripi, na primer Alan Ford, Diabolik, Tex Willer, vsi Bonellijevi junaki … Ste jih brali?**

»Ne, ker nikoli nisem bil strasten bralec. Lahko rečem, da sem začel brati šele, ko sem se vpisal v šolo za stripe v Padovi. Nisem živel tam, vozil sem se z vlakom in vožnje so bile prilika, da nekaj preberem. Oče mi je namreč rekel: če hočeš kaj razumeti, moraš tudi kaj prebrati. Hvaležen sem mu za ta nasvet.«

**Zakaj do takrat niste veliko brali?**

»Nisem tak človek, da bi me prevzele črke. Zmeraj sem raje risal, tudi ko ne bi smel, na primer v šoli. Risal sem, namesto da bi poslušal. Zato sem v določenem trenutku, recimo tam v srednji šoli, opustil risanje. Nekaj let nisem narisal ničesar, dokler me ni sovrstnik Tommy Budin prosil, naj narišem nekaj, kar bi Ansambel Nebojsega imel na majicah. Tam se je spet rodila ljubezen.«

**V šoli niste bili dobri?**

»Mh, moram priznati, da res ne. Nisem bil za matematiko, ampak sem vseeno izbral elektronsko smer na Državnem izobraževalnem zavodu Jožefa Stefana. Šel sem tja zaradi družbe, čeprav so mi starši svetovali, naj poiščem šolo, kjer je risanje, recimo Nordio.«

**To je italijanski umetnostni licej v Trstu …**

»Da. A mene je takrat zanimalo druženje s prijatelji, bratrancem …«

**Ni bil razlog to, da v Italiji v ponudbi slovenskih šol ni umetnostnega liceja?**

»Pravzaprav moram tu delno popraviti, kar sem povedal … Ravno takrat, ko sem zaključil nižjo srednjo šolo in se vpisal na višjo srednjo šolo, so na liceju Antona Martina Slomška poskusno uvedli tudi umetnostno smer. A bila sva samo dva vpisana, zato je tisti poskus propadel.«

**To je primer, kako so Slovenci v Italiji včasih prikrajšani. Ste kot pripadnik slovenske manjšine v Italiji imeli kdaj občutek, da vam v primerjavi z Italijani v Italiji ali Slovenci v Sloveniji kaj manjka?**

»Ne vem, kako bi to razložil, zato bom dal konkreten primer. V Padovi nam je predavatelj pri predmetu scenaristika naročil, naj ‘spustimo’ svoje misli na papir – karkoli, ne da bi stavki imeli smisel. Nato bi to, kar smo napisali, morali prebrati na glas. Jaz sem bil takrat v težavah. Sošolcu sem rekel: ‘Jacopo, ma io penso in sloveno, come faccio?’ (Jacopo, mislim v slovenščini, kaj naj naredim?). On pa: ‘Ca… Jurij, non so come aiutarti.’ (Ku… Jurij, ne vem, kako naj ti pomagam). K sreči potem nisem prišel na vrsto.«

**Štejete in sanjate zmeraj po slovensko?**

»Ja, ja.«

**Imate več slovenskih ali italijanskih prijateljev?**

»Največ prijateljev je Slovencev, ki živijo v Italiji.«

**Kaj pa je za vas domovina, Slovenija ali Italija?**

»Slovenija.«

**In kje vidite svojo prihodnost?**

»V Sloveniji.«

**Drži, da za zdaj sodelujete predvsem s slovenskimi založbami in avtorji?**

»Drži.«

**Omenili ste Padovo. Tudi Boris Pahor je tam diplomiral …**

»Res je.«

**To pa ni edino naključje, ki vaju povezuje.**

»Ja, teh naključij je kar nekaj. *Nekropola* je v francoskem prevodu izšla leta 1997, to je, ko sem se rodil. Strip pa sem zaključil dan po njegovi smrti.«

**Ste se kdaj pogovarjali z njim?**

»Dvakrat po telefonu, drugače sem bil v stiku po elektronski pošti z njegovo pomočnico Vero.«

**Ko ste še hodili v šolo, je bil on star okrog sto let in je še predaval dijakom. Na vašo šolo ni prišel?**

»Ne, ne spominjam se, da bi prišel k nam. Morda je šel na licej, a k nam, na elektronsko smer Jožefa Stefana, ni.«

**Kako ste torej navezali stik z njim?**

»Oče mi je priskrbel njegovo telefonsko številko. Poklical sem ga, saj smo bili v pandemiji in srečanje bi bilo nemogoče. Povedal sem mu, da bi rad iz *Nekropole* ustvaril strip (vstane in se premakne k oknu, op. avt.). Tukaj sem stal, pogovarjala sva se 40 minut. Govoril mi je o Spacalu, Černigoju, *Nekropoli* … Ko se je klic končal, sem za trenutek obstal in se vprašal: ‘Ok, ma torej, kaj mi je rekel?’«

**Ni vam takoj povedal, da se strinja z vašo zamislijo?**

»Takrat mi je samo rekel, da me bo dal v stik z urednikom pri Mladinski knjigi Petrom Tomšičem.«

**Vas je res?**

»Ja, po enem tednu sem Pahorja spet poklical, spomnim se, da je bil ponedeljek. Tokrat sva govorila 12 minut. Izkazalo se je, da je res omenil moj predlog Petru Tomšiču.«

**Roman v stripu je potem izšel leta 2022. Je do izida knjige steklo vse gladko?**

»Da. Poiskala me je Tanja Komadina, likovna urednica na Mladinski knjigi, in ko mi je rekla, da je ideja obetavna, sem skakal od veselja.«

**Ob naslednjem projektu pa ste sodelovali s še enim tržaškim velikanom, Markom Kravosom. Ima jih čez 80, a se je vseeno rodil 30 let po Pahorju …**

»Ja, takrat sem si rekel: Fantastično, z leti gremo navzdol!« (smeh)

**Kakšno je bilo sodelovanje s Kravosom?**

»Popolnoma drugačno kot s Pahorjem. Večkrat sva se srečala, običajno na trgu tu v Nabrežini.«

**In nastala je knjiga***** Deva iz Devina***** …**

»Meni je zelo ustrezalo, da se lotim otroške knjige, ker sem po *Nekropoli* potreboval barve, potreboval sem nekaj novega. Pomislite, kako je bilo … Pravijo, da ko nekaj intenzivno rišeš več ur na dan, si moraš po desetih dneh vzeti dvajset dni premora. Ta predlog Marka Kravosa je bil zato zelo dobrodošel. Veselil sem se tega, da bom delal na nečem, kar me bo sprostilo.«

**Je Kravos neposredno poiskal vas ali so bili posredniki vmes?**

»Ne, poiskal me je Kravos. Nato sva skupaj šla k Založništvu tržaškega tiska, tam pa je urednica Maša Ogrizek dala po mojem lepo idejo, da se stvar nekoliko spremeni, doda element gledališča, da le ne bi bilo vse sama mistika in fantastika. To je bilo prvič, da sem spoznal vlogo urednika. Kravos na začetku ni bil zadovoljen, kar je povsem razumljivo: kdo pa je zadovoljen, če mu skušaš spremeniti načrt? Na koncu pa smo se zmenili, in nastala je lepa knjiga.«

**S čim pa se ukvarjate zdaj?**

»Nastaja animirani kratki film z naslovom *Klobuk ali The hat ali Il cappello*.«

**Po čigavem scenariju?**

»Po moji zamisli. Navdih sem deloma dobil pri zgodbi *Plašč *Nikolaja Vasiljeviča Gogolja.«

**Vi, ki pravite, da ne berete radi, imate za sabo večkratno branje *****Nekropole***** in Gogolja?**

»Mah, nisem strasten bralec. Izražam se tako, da rišem, tisto je moje področje. Kadar berem, imam težave z zbranostjo, hitro pozabim, kar sem prebral …«

**No, kako vam je potemtakem Gogolj padel v roke?**

»Ko sem producentu predstavil svojo zamisel za *Klobuk*, mi je rekel, da ga zgodba spominja na Gogolja in da naj si zato preberem *Plašč*. Svetoval mi je še nekaj literature, zato zdaj tudi berem zgodbe, ki se dogajajo v Sankt Peterburgu. (nasmeh) Po branju *Plašča* sem svojo zamisel dopolnil, pri projektu pa mi je pomagal tudi prijatelj Ivan Grgič.«

**Kdaj si bomo lahko ogledali vaš animirani film?**

»Predvidevam, da bom aprila zaključil svoje delo, a potem bodo prišli na vrsto še glasba, dizajn in drugi dodatki … Čez eno leto naj bi bil film pripravljen za festivale, kaj bo potem, ne vem.«

**Koliko naj bi trajal?**

»Sedem minut.«

**Koliko risb morate narisati za sedemminutni film?**

»Med 6000 in 7000. Film je sestavljen iz sličic, v vsaki sekundi pa je 24 sličic. Jaz sicer rišem po tehniki ‘on twose’, kar pomeni 12 sličic na sekundo. Do sedaj sem ustvaril približno 2500 sličic.«

**To je res dolgo delo – a v kolikšni meri je še smiselno v času umetne inteligence? Kaj če bo vaš pristop povozil čas oziroma tehnološki razvoj?**

»To je velikansko vprašanje, o tem se veliko razpravlja tudi na družbenih omrežjih, še zlasti odkar je Meta sklenila, da bo dala na razpolago razne risbe. To je v bistvu skrita kraja risb, ki so jih ustvarili drugi. V Novi Gorici sem poslušal animatorko, ki dela za Netflix. Rekla je, da bo umetna inteligenca čez pet let povsem integrirana v tej industriji … A meni je všeč delati brez pomoči.«

**A kakšni so obeti?**

»Mislim, da se bosta ustvarila dva svetova: v enem bo prevladovala umetna inteligenca, v drugem pa ne. Umetnost je navsezadnje premočna.«

**Kaj želite povedati?**

»Tudi v SSKJ-ju piše, da je umetnik tisti, ki dojame svet. Zmeraj bo človek tisti, ki bo dojemal. Bo dobro, če bo umetna inteligenca prijateljica človeka, ne pa tista, ki bo dojemala namesto človeka.«

**Skratka, močno verjamete v vlogo umetnika?**

»Predvsem v človeštvo. Meni se pač ne zdi, da bo umetna inteligenca zares prevzela vse, kar delamo ljudje. Odvisno bo seveda tudi od tega, koliko se bomo borili, da se to ne bo zgodilo. Jaz sem na strani umetnosti, ker kadar pišeš ali rišeš – to zelo pomaga. To potrebujemo. Tudi pogovor potrebujemo. Meni je zdaj na primer zelo koristno, da odgovarjam na ta vprašanja. Če se s kom pogovarjam, je to zame vaja, da se naučim bolje izražati svoje misli.«

**Pred začetkom intervjuja ste se ob kavi obregnili ob politično korektnost. Kaj vas moti?**

»Da moraš ob vsaki temi paziti na moralo, na to, kaj rečeš … Smo v času velikih napetosti, ki nam jih povzročajo predvsem vojne. Včasih se je treba sprostiti, pozabiti in se veseliti. Mi pa problemom, ki jih je že dovolj, dodajamo nove. Prav imajo komedijanti, ki grejo v popolnoma nasproten ekstrem.«

**Ti komiki so torej po vašem mnenju nekakšni junaki današnjega časa?**

»Po svoje so. Meni se zdi, da je včasih prav, če se zadržiš pred komentarjem, a je tudi prav, da svobodno izraziš svoje mnenje.«

**Pa vi, koliko ste bili svobodni, ko ste risali *****Nekropolo*****?**

»Nikoli nisi povsem svoboden. Pri *Nekropoli *bi bilo to sploh nemogoče zaradi obupno velikanskega spoštovanja do Pahorja. Jaz, ki sem takrat imel 23 let …«

**Bi vam bilo pri ustvarjanju svoje *****Nekropole***** laže, če bi bil Pahor že pokojen?**

»Tega vprašanja si nisem nikoli postavil. A ko sem risal, nisem mislil nanj. Saj sem ga tudi v živo videl le nekajkrat na avtobusu … Risal sem, ne da bi razmišljal o tem, da je gospod v tistem trenutku razmeroma blizu mene, v Barkovljah. Mislil sem na to, kako je bil v taborišču, kaj je doživel, kakšno moč je imel, da se je vrnil na mesto travme. Tako sem bil zatopljen, da sem tudi mamo, ki je prišla mimo s sesalcem, prosil, naj se umakne.«

**Potrebujete tišino, ko ustvarjate?**

»Odvisno od tega, kaj rišem. Nekatere stvari lahko narediš mimogrede, druge pa zahtevajo drugačen pristop. Na primer ta (stegne se k debelemu snopu papirja) … To je od Tadeja Goloba, govori o slepem tekaču Sandiju Novaku, ki ima neverjetno zgodbo, razmišljal je tudi o samomoru, a potem se je odločil, da bo svetu dal še nekaj svoje energije. Tukaj je tišina nujna.«

**Čakajte, tudi s Tadejem Golobom sodelujete?**

»Ja.«

**Skoraj bi že ugasnil snemalnik, vi pa se doslej niste spomnili omeniti sodelovanja z Golobom?**

»Začelo se je pred dvema letoma. Poklicala me je Tanja Komadina in mi rekla, da bi Tadej Golob rad sodeloval z mano. Dobro se spomnim, da je bil 20. januar, ker je to moj rojstni dan.«

**Tadej Golob bi želel, da postavite v strip njegovo zgodbo o slepem tekaču?**

»Tako. Presenečenja sem bil seveda vesel, stvar je potem nekoliko zastala zaradi raznih obveznosti, a zdaj bom počasi moral zaključiti tudi to.«

**Naj zaključiva – ali pa se boste nenadoma spomnili, da vas je poklical Jančar, morda tudi Vojnović ali še kdo drug?**

»Ne ne, to bo res vse.«

**Res?**

»Res.«

---

V projektu *Dom online* na AirBeletrini s podporo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu predstavljamo mlade rojakinje in rojake, ki živijo in ustvarjajo onstran državnih meja Slovenije. Pri stikih s sogovorniki na več koncih sveta sodelujemo z društvom VTIS. Graditi želimo virtualne mostove med njimi, jih spodbuditi k izmenjavi mnenj, izkušenj, pričakovanj … Spoznavamo njihove raznolike individualne poti, ki so bodisi njih bodisi že prednike peljale iz Slovenije. Zanima nas, kaj jim v vsakdanjem življenju predstavlja največje izzive in težave, kako jim tam uspeva ustvarjanje doma, družine in grajenje kariere, kako nagovarjajo javnost tako v matični domovini kakor v državi, ki je postala njihov novi dom, ali se počutijo del enotnega kulturnega prostora, kaj tam usmerja njihovo ustvarjanje, kaj so njihovi upi, strahovi, želje … in kaj pravzaprav razumejo pod pojmom domovina.

### Nina Beguš - Slovenska ‘kmečka pamet’ je včasih v Silicijevi dolini prednost

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/nina-begus-slovenska-kmecka-pamet-je-vcasih-v-silicijevi-dolini-prednost

_AirBeletrinin projekt Dom online_

_Avtor: Maja Čakarič, Klara Škrinjar_

V novi epizodi projekta Dom online, v katerem na AirBeletrini pripovedujemo zgodbe o življenju in ustvarjanju slovenskih avtoric in avtorjev v tujini, se nam je oglasila dr. Nina Beguš (1988), ki deluje v osrčju Silicijeve doline.

V novi epizodi projekta Dom online, v katerem na AirBeletrini pripovedujemo zgodbe o življenju in ustvarjanju slovenskih avtoric in avtorjev v tujini, se nam je oglasila dr. **Nina Beguš **(1988), ki deluje v osrčju Silicijeve doline.

Z njo smo se ujeli ravno v času, ko je za praznike z družino pobegnila domov. Medtem ko je zunaj že lepo dišalo po decembru, je pripovedovala o svojem življenju in delu v ZDA. Kot raziskovalka in predavateljica na kalifornijski univerzi v Berkeleyju, avtorica knjige *Artificial Humanities* (Umetna humanistika) deluje na področju, kjer se srečata in prepletata humanistika in umetna inteligenca. Preučuje, kako zgodbe, miti in kulturne predstave oblikujejo tehnologijo, ki jo po vsem svetu (pogosto tudi nekritično) posvajamo.

Čeprav že dolgo živi v ZDA, se še vedno znajde razpeta med dvema domovinama. V intervjuju za Dom online pripoveduje o ameriški mentaliteti *»sky is the limit«* in o tem, kako tehnologija, od skypa do družinskih klepetov, pomaga ohranjati občutek bližine.

Z Nino smo stopili tudi za zaveso, v zakulisje ameriškega akademskega sistema, kjer, kot pravi, vsak profesor deluje kot svoje *»startup«* podjetje in kjer je tekmovalnost vgrajena v sam DNK družbe. Navdušuje jo, da so Američani odprti za raznolike zamisli, si nenehno prizadevajo biti boljši, radi vračajo skupnosti, katere del si ali pa hočeš biti. Obenem pa ni neobčutljiva za skrajnosti, ki jih tam živijo. Pravi, da sta včasih ravno slovenska *»kmečka pamet«* in sposobnost kritične distance prednosti, ki ji pomagata krmariti skozi bleščeč, a marsikdaj tudi neizprosen svet Silicijeve doline.

Vabljeni k ogledu pogovora o življenju v svetu, kjer je dolar kralj, in o iskanju doma v svetu algoritmov. Video je samo en klik stran:

---

V projektu *Dom online* na AirBeletrini s podporo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu predstavljamo mlade rojakinje in rojake, ki živijo in ustvarjajo onstran državnih meja Slovenije. Pri stikih s sogovorniki na več koncih sveta sodelujemo z društvom VTIS. Graditi želimo virtualne mostove med njimi, jih spodbuditi k izmenjavi mnenj, izkušenj, pričakovanj … Spoznavamo njihove raznolike individualne poti, ki so bodisi njih bodisi že prednike peljale iz Slovenije. Zanima nas, kaj jim v vsakdanjem življenju predstavlja največje izzive in težave, kako jim tam uspeva ustvarjanje doma, družine in grajenje kariere, kako nagovarjajo javnost tako v matični domovini kakor v državi, ki je postala njihov novi dom, ali se počutijo del enotnega kulturnega prostora, kaj tam usmerja njihovo ustvarjanje, kaj so njihovi upi, strahovi, želje … in kaj pravzaprav razumejo pod pojmom domovina.

### V objemu zime: ZIMSKE OLIMPIJSKE IGRE

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/v-objemu-zime-zimske-olimpijske-igre

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Zima je čas, ko se dnevi umirijo in misli odprejo novim doživetjem.

Zimske olimpijske igre so se začele. Milano in Cortina d’Ampezzo gostita največji zimski športni dogodek, kjer se bodo zvrstili nastopi najboljših športnikov sveta. Program prinaša vrhunec zime z napetimi boji, velikimi pričakovanji in lovom na olimpijske medalje.

### NA BALKONU BALKANA / Dve pesmi o snegu

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/na-balkonu-balkana-dve-pesmi-o-snegu

_AirBeletrinin projekt medkulturnega dialoga_

_Avtor: Marko Pogačar_

Pred nami so razgrinjali preproge jezika, ideologije, oblik in načinov, sami pa so – kajti vse to kajpada velja tudi zanje – kratko in malo bili ljudje drugega časa.

Odraščal sem asinhrono. Od vsega začetka mi je bil ta občutek dobro znan: izkušnja rahle neuglašenosti med osebnim časom in prevladujočim časom sveta. Iztočnice so v tem pogledu, zdi se, za večino vendarle podobne, nemara celo univerzalne, in težko si jih je predstavljati drugače. Pri tem imam v mislih tista zgodnja, za osebnost v pravem pomenu besede formativna, večinoma še ne povsem zavestna otroška leta, čas, ki nam sicer pripada, vendar je od nas neskončno oddaljen, za zmeraj potopljen v metež, zaradi katerega je najgloblje naš, a hkrati tuj. Odločitve so takrat namesto nas sprejemali drugi, zarezovali so v magično membrano sveta, tako ali drugače malce razširjali režo, da smo se tudi mi lahko spravili noter, pred nami so razgrinjali preproge jezika, ideologije, oblik in načinov, sami pa so – kajti vse to kajpada velja tudi zanje – kratko in malo bili ljudje drugega časa. Vsi smo, tako se zdi, nekoliko *nazajšnje* oblikovani, takšno usodo nam vsiljuje zapovrstna logika časa. In te danosti se bolj ali manj osvobajamo v procesu odraščanja, s postopnim dohajanjem svojega lastnega sveta.

Ta proces sem upočasnjeval, sprva znabiti zaradi vzgibov svoje *»narave«* (ki je tudi sama prej nasledek zapletene mreže silnic, iz katerih je stkan naš čas), kasneje pa morda zavestno, saj sem se oziral nazaj veliko bolj, kot je bilo primerno, zlasti glede na običaje tiste dobe. Proces izoblikovanja osebnosti, prehod iz nezavednega v zavedno stanje, porajanje tistega *jaza*, katerega utrip je moč – tudi v tehle vrsticah  ̶  spremljati do današnjega dne, je v mojem primeru potekal vzporedno s pomembnima, v marsičem paradigmatskima spremembama. Prva se nanaša na vznemirjujočo, nasilno zamenjavo političnega, kulturnega in družbenega obzorja (tistega torej, ki me je s svojimi danostmi pogojevalo), in druga na bolj ali manj sočasno tehnološko revolucijo.

Rodil sem se v letu sarajevske zimske olimpijade, v Splitu. Prihajam iz delavske in vojaške družine, iz tako imenovanega mešanega zakona, na nobeni strani ni bilo vernih. Pripadam zadnji generaciji, ki je v Jugoslaviji začela obiskovati šolo. Tisti generaciji, ki je že zlogovala pionirsko prisego in v tem kratkem otroštvu doživela varnost in mir, prekomande in selitve, razpad in vojno. Torej, ravno v času, ko sem se popolnoma zavedel, so temelji taiste zavesti poniknili. 

> Bil sem Jugoslavija, Jugoslavije pa ni bilo več.

Moja generacija je bila preprosto premlada, da bi ji to kaj pomenilo. In tako smo to manjšo nesrečno identitetno zagato izkusili v praksi, razumeli in reflektirali pa jo največkrat šele dosti kasneje. Nato pa so svetovni splet in neizčrpni digitalni arhivi, skupaj z vrati v prihodnost na široko odprli zame vsaj enako zanimivo, če ne celo pomembnejše okno v preteklost. Obzorje mojega intimnega sveta, pa tudi glasbe, literature in filma je obtičalo očitno usodno zasidrano v nekem drugačnem času, nepriporočljivem.

O tem in marsičem drugem premišljam, sloneč s komolci na s steklenimi drobci posuti okenski polici osebne zgodovine, ko se prek z gozdom poraslih vrtač z avtobusom opotekam iz Trsta proti Reki. Vse se je začelo pred kakimi petnajstimi dnevi v Novi Gorici. Ta je skupaj z italijansko Gorico letošnja dvojna ali morda zrcalna Evropska prestolnica kulture. Treba je pristaviti, da ta odraz ni ločen le prostorsko, glede na odbojno os meje, temveč je tudi časovno razslojen, tako kakor sem navsezadnje nekje globoko v sebi ostal tudi sam. Zato sem se tudi tamkajšnje polmesečno rezidenčno bivanje namenil razpoloviti. Teden dni bom preživel v obeh Goricah, teden pa bom pešačil prek Krasa do Trsta, Devina in Tržiča, po sledi moje v Sežani rojene babice in nekaj ulic stran rojenega **Srečka Kosovela**, mojega prvega in več let edinega pesnika, usodnostnega. Z babico Marijo sem rasel in ona me je pospremila v življenje; Srečko Kosovel me je vpeljal v književnost, prek njega je jezik zame postal nekaj resničnega. Družbo so mi zatem delali **Tomaž Šalamun**, **Scipio Slataper**, **Werner Herzog** in **Ottó Tolnai**, med katerimi mi prvi in slednji ostajata intimno pomembna. Bila je to obenem tudi vrnitev k slovenskemu jeziku, jeziku, ob katerem sem rasel, vendar ga skoraj nikoli nisem govoril. Po dveh tednih vrženosti v brezno me je skelel v glavi kot kaka oteklina in se znašel v čudni mešanici z drugimi tam prisotnimi jeziki, trenutno pa, po nekaj furlanskih dneh, z najbolj bednimi ostanki šolske italijanščine.

Misli so potovale počasi, ali pa je bila preteklost preprosto preširoka, in za seboj smo že puščali Kvarner. Preden sem utegnil strniti vtise, smo se vzpeli v temačno hribje. Voznik je vključil gretje in toplota mi je godila: začetek oktobra je, še vedno sem poletno oblečen, nagla sprememba vremena pa je temperature babjega poletja, prijetne za kopanje, čez noč zbila do poznojesenskih, namočenih s trdovratnim dežjem. Dvignil sem pogled k oknu, v njegovem okviru je veje iglavcev, kakor v kaki razprostranjeni *Hasanaginici*, nenadejano, kot v naglem napadu, prekril prvi sneg.

Že kakega četrt stoletja ob prizoru prvega snega moj asinhroni, globoko razcepljeni um v svoji nagnjenosti k dobesednemu in prepuščen pogojnemu refleksu nezmotljivo potegne iz naftalina dve melodiji in ju zaigra, zmeraj isti nedolžni pesmi o snegu. Avtomatiziran didžej v korteksu ju vendarle predvaja sinhrono, tako da se besedila in harmonije prepletajo, zadevajo drugi ob druge, jezika se mešata, in vse spominja na vaški semenj in hkrati kaos.

Prva se imenuje preprosto *Prvi sneg*. V drugi polovici sedemdesetih prejšnjega stoletja jo je napisal **Dušan Mihajlović**, bolj znan kot **Dr. Spira**, spiritus agens pionirske, na jugoslovanski sceni sicer ne pretirano uveljavljene novovalovske skupine Dr. Spira in človeška bitja, ki pa je medtem pridobila neke vrste kultni status ter se občasno v različnih ponovitvah spet zbere, da posname ali izvede v živo večinoma že znane skladbe. Spira je pisal tudi za druge izvajalce in se posvečal produkciji, vendar bo njegova do danes najbolj znana pesem ostala prav ta meglena, melanholična balada. Prvotno jo je leta 1977 posnela takratna akustična skupina Suncokret, v kateri je – poleg treh izjemnih pevk, **Snežane Jandrlić**, **Biljane Krstić** in** Gorice Popović** – pel in igral kitaro tedaj še v hipijevsko ljubezen in mir zamaknjeni **Bora Đorđević**, pozneje pomemben rokovski pesnik in notoričen četniški hujskač.

Okroglo desetletje po Suncokretu jo je Dr. Spira posnel za album *Dizajn za stvarni svet, *in sicer v vsaj dveh različicah. V eni je mikrofon prevzela novovalovska in pozneje nesojena princesa Dada Topića – **Slađana Milošević**, v drugi pa jo v nekoliko drugačnem, bolj surovem aranžmaju poje sam Spira, ki je z avtorsko izvedbo pridal lirskemu protagonistu dotlej še neobstoječo, komentatorsko razsežnost. Tako je tudi ta pesem ostala znotraj razcepljena, kot neke vrste glasbeni *Hazarski besednjak*, zrcalna, na vinilu in v mojem notranjem ušesu močno podvojena: na eni strani ženska in sanjava triglasna izvedba Suncokreta ter poznejša Slađanina, na drugi pa Spirovo hipnotično in obenem malce karikaturno bluzovsko brundanje. Z napovedjo *»težkih, težkih časov«* in *»našim molčanjem«*, mnogotero povezanim s snegom, z nekaj različnimi, simultanimi vokalnimi kanali igra zdaj v mojem levem ušesu, medtem ko v okviru zamegljene šipe polzijo mimo v belino pogreznjene Fužine.

Druga, ki hkrati odzvanja v desnem ušesu, a ji je začuda prihranjena sleherna kakofonija, ima enako dobeseden, kar najbolj transparenten naslov: *Sneguje*. V obdobju zadnjega miru na Balkanu, tik ob koncu osemdesetih prejšnjega stoletja, jo je s svojo tedanjo zasedbo Javna dvaja posnel legendarni Buldožer **Marko Brecelj**. S svojo zasnovo, konceptom in duhom bi se, garnirana z nekoliko bolj klasičnimi aranžmaji Bojana Adamiča, lepo vključila tudi na Brecljev nastopni album *Cocktail.* Gre za tipično brecljevsko odbito, a za avtorja njegovega kova netipično melanholično pesem o cesti in domu, ki nas z vrsto asociativnih, za spoznanje dylanovskih rim postavi v posamezni in splošni, osebni in vsakogaršnji dan s snegom, hkrati bližnji in oddaljen.

V njej pada sneg na Ljubljano in svet na način literarnega postopka, spreminjajoč ga tako v fikcijo kot v pesniško podobo. Bela je Celovška cesta, a sneg se ne vda, še naprej pada in pada, dokler ne pobeli sivega, spečega mesta. Pred menoj se kakor preproga razstira zapuščena avtocesta. Na asfaltu res skorajda ni snega, še vedno se stopi ob dotiku s tlemi. V mislih trčita ti lepi dobesednosti, enako sneženje, srbohrvaško in slovensko, ter moje oguljene, prašne asociacije – pečati nekega drugega, tujega, pa vendar mojega časa – spet zaživijo skupaj, v nekem neslišnem zvočnem prostoru. Na iglavcih Gorskega kotarja se belí sneg, nad njim sem ter tja kakšna vrana. Pada in pada.

Kaj bomo pa zdaj? *Ne vem, pa da ga jebem,* bi rekel moj stari ata Tone, dolenjski oficir jugoslovanske vojne mornarice, ki je dosmrtno nasedel v Splitu, kjer je sneg čudež. Pada, kakor da se nič ne dogaja.

*Prevedla Sonja Polanc*

---

S projektom *Na balkonu Balkana* na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.

### FOODIJI / Eden in edini - špricer

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/foodiji-eden-in-edini-spricer

_Avtor: Aljaž The hipster_

Slovenska kuhinja se vrača, tokrat v novi, urbani preobleki. Aljaž the Hipster raziskuje, kako stari običaji in tradicionalne jedi, kot so štruklji, ajdovi žganci in kisla repa, postajajo navdih sodobne kulinarične scene.

Slovenija ima svojo verzijo meditacije in to ni joga v jutranji rosi sredi gozda, ampak špricer na šanku. Kozarec belega vina, malo mineralne, včasih sifon, včasih plastenka z mehurčki, in to je to. Noben ritual ni bolj slovenski kot *pejmo na en špricer*. Če je vroče, je špricer, če je mraz, je špricer, če si žalosten, je špricer, če si vesel, je pa dva. Špricer ni samo pijača, je dogodek, to je socialni lubrikant, vsakdanji obred, ki povezuje generacije. Na Štajerskem je skoraj religija, na Dolenjskem nacionalni šport, v Ljubljani pa hipsterski revival, kjer ti špricer postrežejo v kozarcu za gin tonic s tremi kockami bio ledu. Ampak prava scena se dogaja v lokalih, kjer natakarja kličeš po imenu in kjer te nihče ne obsoja, če ob enajstih zjutraj naročiš enega *malega.* Tam je špricer način komunikacije. 

*Daj mi enega lahkega, pa naj bo pol-pol, danes me še čaka šiht,* reče moški v delovnem kombinezonu. Špricer ima tudi svoje merice, pol-pol, deci-deci, navadni, malo močnejši … Špricer je obenem *slow food* in *fast drink, *lahko ga piješ počasi, uro in pol, ob politiki in kreganju ali pa ga spiješ v treh požirkih med pavzo. V njem je nekaj terapevtskega, mehurčki, ki ti žgečkajo jezik, vino, ki ti umiri živce, špricer je ljudska verzija craft piva, brez etikete, v zadnjih letih, pa je doživel tudi *gourmet* transformacijo. V Ljubljani ti ga bodo postregli kot *wine* *spritz* z nalepko naravnega vina in gazirano vodo, ki stane 7 evrov, ampak to ni isto. Pravi špricer je tisti, ki ga piješ ob plastičnih prtih, medtem ko natakar nosi golaž za sosednjo mizo. Špricer je ogledalo Slovenije, ni tako eleganten kot francosko vino, ni tako agresiven kot balkanska rakija, je kompromis, nekako kot narod. Malo vino, malo voda, ravno prav, da te sprosti, ampak ne toliko, da se zložiš po tleh. In mogoče je prav to njegova moč. Ko imaš v rokah špricer, imaš občutek, da je življenje kljub vsemu še vedno preprosto. Da ni problemov, ki jih ne bi razredčil kozarec belega in mineralne.

### NA BALKONU BALKANA / Zoran Predin - Alan Ford ni več smešen, ker živimo v njem

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/na-balkonu-balkana-zoran-predin-alan-ford-ni-vec-smesen-ker-zivimo-v-njem

_AirBeletrinin projekt medkulturnega dialoga_

_Avtor: Maja Čakarić, Klara Škrinjar_

Z Zoranom Predinom, ki na Balkanu ustvarja s svojim glasom in peresom, preverjamo, kako je videti to območje, ko se po njem razgleduje s svojega balkona, ali pa modelira tudi sam.

Balkan je s svojo *»verigo gozdnatih gora«* (dobeseden prevod iz turščine) pripet med Sredozemsko in Črno morje ter Panonsko nižino. In je nepremičen, če nanj, seveda, zremo s ptičje perspektive ali pa z visokega balkona. A ko nanj pogledamo od blizu, skozi oči tistih, ki ga živijo in ustvarjajo, se pokaže kot prostor nenehnega gibanja, premeščanja, izmuzljivosti. Včasih je povsod. Včasih nikjer. Včasih je Balkan le ime, ki ga pripišejo drugi.

Z **Zoranom Predinom** (1958), ki v njem ustvarja s svojim glasom in peresom, preverjamo, kako je videti to območje, ko se po njem razgleduje s svojega balkona, ali pa modelira tudi sam.

**Balkan je vedno drugje. Kako oprijemljiv je vam: po čem diši, kakšnega okusa, barve je, kako ga slišite, kakšen je na otip …?  **

»Generacije, ki so živele v času Jugoslavije, so doživele dogodke, ki so tako močno zaznamovali njihovo življenje, da so ostali z njimi vse do danes. Tako pač delujemo.  Sam to primerjam s služenjem vojaškega roka, ki je velika, dolga oslarija, polna neprijetnosti, a po tridesetih letih se spomniš samo hecnih trenutkov. In tako je tudi z nostalgijami: slabo pozabljamo, dobrega se potem spominjamo in to delimo z drugimi.

Mi smo imeli srečo, da smo bili mladi v osemdesetih letih. Nas je ta čas drugače zaznamoval kot tiste, ki so bili mladi v šestdesetih. Živeli smo v izredno liberalnem obdobju, vsaj bolj kot v sedemdesetih in kasneje v devetdesetih. Bilo je zatišje, v katerem se je dogajalo marsikaj nepričakovanega.

Ko se je Slovenija odcepila od Jugoslavije in se izognila krvavim vojnam, ko smo začeli nekako uresničevati svojo vizijo ‘druge Švice’, se je pokazalo, da smo se sicer odcepili tudi od Balkana, ampak potem smo ga – vsaj jaz – našli v sebi.  V spominih na odlično košarko, glasbo, umetnost, literaturo, kulinariko. Te stvari so  oblikovale mojo nostalgijo. Nekateri jo napačno razumejo, nekateri se je sramujejo, nekateri je ne znajo uživati. Sam sem ostal prisoten v celotni regiji in ne čutim te nostalgije kot nekdo, ki po letu 1990 ni več našel ničesar dobrega v prejšnji državi.«

**Videti pa je, da sam pojem Balkana prepoznavate bolj kot vir navdiha kakor pa kot zgodovinsko-politično breme?**

»Balkan ne pomeni nujno slabega. V športu, zlasti košarki, so t. i. balkanske lastnosti izredno zaželene. Se pravi: boriti se do konca, biti samosvoj, inovativen, nesramen, če je treba; seveda znotraj pravil igre. Balkanskost pomeni tudi strastno predanost  – ljubezni do glasbe, izražanja čustev.

Ko opazujem Slovence, ki praznujejo novo leto v Beogradu, vidim, kako  zelo se spremenijo. Slovenci zunaj Slovenije postanejo drugačni. Nekaj zavor pade, bolj so sproščeni, nasmejani, glasnejši. V tem ni nič slabega. Nerodno postane, ko se vrnejo domov in se v svetu stereotipov začnejo tudi malo sramovati svojih čustev in dejanj, kar je povsem nepotrebno.«

**Potovanja, množična praznovanja in druženja v Beogradu, ki jih omenjate, nehote prikličejo podobo selitve narodov, čeprav v tem primeru začasnih. Ob tem se porodi zgodovinska asociacija: prihod Slovanov na to območje, kar pa lepo naravno vodi k vaši pesmi *****Praslovan*****. Ta z nami živi že 45 let in se je iz kritike tedanjih političnih veljakov razrasla v univerzalno kritiko avtoritarnih sistemov. Kako si razlagate, da so se te pesmi tako močno oklenile generacije? Zakaj po vašem še vedno nagovarja tako širok krog ljudi?**

»Takrat smo verjeli, da se z razpadom enoumja za vedno poslavljamo od takšnih avtokratskih sistemov. A hitro se je pokazalo, da niti demokracija ni idealna – da je zelo občutljiva na kup stvari.

*Praslovan* se je prvič zares uresničil, ko smo ugotovili, da smo sami sebi najbolj nevarni – v hlastanju po pohlepu in požrešnosti. Recept, ki ga danes po svetu uresničuje Donald Trump, je zrastel prav iz teh kapitalističnih vzorcev. Mogoče ravno zato, ker so se nekatere stvari na videz spremenile, v bistvu pa se niso.

Da imamo kavbojke, pralni prašek in dostop dopornografskih filmov, nas ni spremenilo v prave demokrate, ki bi upoštevali pravila in spoštovali zakone. To je v bistvu bolezen vseh teh režimov.

*Praslovan* se zdaj uresničuje že tretjič ali četrtič – prav zato.

Pred kratkim sem bil v Leskovcu na predstavitvi novega romana Borisa Dežulovića. V njem opisuje človeka, ki fiktivno pošlje nekoga v čas nacističnih pivniških razgrajanj v Münchnu, da bi eliminiral Hitlerja. Da bi to dosegel, mora zelo natančno razumeti tisti čas in tedanje razmere. Zato se opre na medije iz dvajsetih let, na *New York Times*, berlinski telefonski imenik … In takrat se mi je porodila ideja: on o tem piše sto let pozneje. Če bi nekdo sto let po današnjih časih, torej okrog leta 2125, poskušal napisati kaj podobnega o našem obdobju, bi naletel na lažne novice. Takrat si imel enega Hitlerja – morda še Mussolinija. Zdaj jih je, ne vem, vsak dan več.«

***Praslovan***** pa odpira še eno plast identitete, slovansko. Se vam zdi, da se pri nas laže poistovetimo z njo? Zakaj se zdi, da ima izraz Slovan bolj plemenit prizvok, medtem ko Balkanec pogosto nosi breme stereotipov in zgodovinskih napetosti?**

»Poskusite vprašanje o slovanski identiteti postaviti Dalmatincem, ko k njim na morje pridejo Poljaki, Čehi ali Rusi. Odgovor morda ne bi zvenel tako romantično.

Razvajeni smo zaradi dediščine pisateljev, kot so Dostojevski, Tolstoj, Bulgakov, zaradi Čajkovskega, Chopina, pa tudi zaradi slikarjev, kot so Kandinski in drugi. To so slovanski dragulji devetnajstega stoletja, simboli neke plemenite romantike, ki je danes skoraj ni več.

Danes iz slovanskega sveta k nam prihajajo drugačni ljudje, kot turisti, poslovneži, pogosto oblikovani po vzorcih sodobnega kapitalizma. So Slovani, a pogosto z zelo pomanjkljivo vzgojo. V času berlinskega zidu so k nam bežali izobraženi, vrhunski umetniki, zato se je rodil stereotip, da so vsi takšni. Pa niso. Po padcu zidu se je oblikovala nova kasta bogatašev, ki je razkrila tudi temnejše plati slovanske duše in značaja.

Kljub temu verjamem, da je v Rusiji in drugod ogromno kakovostnih, plemenitih in odličnih ljudi. Le da so zdaj skriti pod radarjem.

Pogosto se čudimo, kako je avtokratizem uspel prav tam, kjer je dolgo vladala trda roka Sovjetske zveze – na Slovaškem, Češkem, Poljskem. To je kot nihalo, ki je zanihalo v smer, kakršne si nismo predstavljali. Morda smo pričakovali kaj bolj romantičnega.«

**Pa vstopimo še globlje v prostor nekdanje Jugoslavije. Večkrat ste že poudarili,  da marsikdo niti ne ve, kako močno ste bili, in še vedno ste, tam prisotni. Začelo se je z *****Lačnim Franzem***** in novim valom. Kaj je bil po vašem tisti povezovalni faktor, ki je omogočil takšno sodelovanje v regiji? Je šlo za močnejše sporočilo, ki bi ga morda potrebovali tudi danes?**

»Liberalno vzdušje osemdesetih let je pokazalo, da smo bili vsaj na glasbeni sceni veliko bolj osvobojeni zapovedanih oblik patriotizma. Absolutno, sam sem patriot, a na svoj način. Vsakič, ko se vrnem v Slovenijo, mi je toplo pri srcu. Ne maham z zastavami, to čutim bistveno drugače.

Imel sem srečo, da je bilo po Titovi smrti nekaj let zatišja pred nevihto. Takrat se je pokazalo, da bi lahko funkcionirali kot ekonomska konfederacija samostojnih držav. Še vedno mislim, da se bomo, ko bomo vsi v Evropi, čez nekaj let povezali vanjo. Trenutno smo nekakšni drugorazredni državljani, kar se mi zdi, da ne bomo dolgo prenašali.

Dokaj težko je razložiti nekomu, ki tega ni doživel, kako je bilo živeti v nekakšnem partnerskem razmerju z Jugoslavijo, z ostalimi republikami in narodi. Srbi so nas imeli res radi … vsaj nekateri. In razpad jih je močno prizadel. Ideja o bratstvu in enotnosti je živela, ni bila izmišljena. Potem pa smo postali dežurni krivci, dokler niso čez nekaj časa ugotovili, da je glavni krivec za razpad v bistvu njihov. Tam se je začelo in tam se je tudi skuhalo.

Danes te generacije vse to dobro razumejo, in takšnih zamer ni več. Ravno nasprotno – preraslo je v razumevanje, celo idealiziranje. To so procesi, ki se v različnih družbah in pri narodih manifestirajo na svoj način. Mi smo kot žemljica počili na pol in takšni gremo naprej, dokler se ne zacelimo. Smo pa še vedno bistveno na boljšem kot mnogi v Srbiji ali na Hrvaškem.«

**Omenjate razpočeno žemljico: država je razpadla, med nekdanje republike so se zasidrale meje, a vi ste jih ves čas prehajali, kot da so nevidne. Sodelovali ste z umetniki nekdanjega skupnega prostora, denimo z Arsenom Dedićem, njegovim sinom Matijo in mnogimi drugimi ter  ohranjali mostove. Kaj vam je bilo pri tem dolgoročno pomembno, se pravi onkraj trenutnega ustvarjalnega impulza?**

»Zame je bila najpomembnejša urbanost. V začetku osemdesetih let smo imeli rock koncerte v vsaki večji vasi, posebej na Primorskem, po vsej Sloveniji. Zdaj je ravno obratno. Ruralno je prodrlo v mesta in medije ter bilo predstavljeno kot naš način življenja, nekaj, kar nam daje identiteto. Jaz pa iščem urbane sredine, kjer je urbanost liberalna, levičarska, kjer se spoštujejo človekove pravice, kjer je živ boj proti fašizmu, seksizmu in rasizmu. Takšne sredine najdem v velikih mestih, ki jih je na Hrvaškem in v Srbiji bistveno več kot v Sloveniji. Tam najdem tudi sorodne duše, o katerih pogosto govorim.

V osemdesetih so me poznali kot frontmana in avtorja Lačnega Franza. Ko se je država razbila in so se začele vojne, so se vezi pretrgale. Generacije tistega časa so se po vojni razšle po svetu. Ko pa so se poti znova odprle, sem bil prvi, ki se je vrnil v dvorano Sava centra, in sicer z mešanim pevskim zborom Tone Tomšič. Takrat Slovenci nismo bili več dežurni krivci in sprejeli so nas navdušeno.

Nato sem se, bolj nepričakovano, lotil projekta *Tragovi u sjeti* – po stopinjah nežnega spomina. Z enim najboljših evropskih jazz pianistov Matijo Dedićem sem posnel dva albuma znanih jugoslovanskih pesmi v jazz preobleki – samo klavir in vokal. Takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Kot Slovenec sem imel prvič prednost pred drugimi: v Srbiji sem pel hrvaške pesmi, na Hrvaškem pa srbske.

V Nišu sem v dvorani Doma vojske pel *Galeb i ja*, pesem Oliverja Dragojevića v dalmatinskem narečju. Srbi so jokali in peli z menoj. Nekaj dni pozneje sem pel Balaševićevo pesem *Priča o Vasi Ladačkom* in Dalmatinci so metali kozarce po tleh. Ko prideš do sorodnih duš, se stvari poenostavijo.

Letos, 8. februarja, sem v Beogradu nastopal z Nikolo Čuturilom, mojim starim prijateljem, kitaristom iz Beograda. Skupaj sva posnela album *Analogna rasa*. Napisal je pesem *Još imaće nas*, ki sem jo prepesnil v *Še vedno smo tu*. Na sprejemu slovenskega veleposlaništva jo je v slovenščini zapel za kakih 300 ljudi iz Srbije. Pred nastopom sem vprašal, ali so že kdaj slišali Srba peti v slovenščini, a ni nihče dvignil roke. Nikola je pesem zapel brez naglasa, ker je treniral s prevajalko mojih romanov v srbščino, in doživel velik aplavz.

Rekel sem: ‘Starejši se spomnite, kje ste bili, ko je umrl tovariš Tito. Mlajši, kje ste bili, ko so ubili Johna Lennona. Vsi pa zdaj veste, kje ste bili, ko ste prvič slišali Srba peti v slovenščini.’ Projekt *Analogna rasa* gre v obe smeri. Na svoje koncerte vabim slovenske kolege, da se tam predstavijo, preskočijo morebitne zadrege in tako izenačimo razmerje gostovanj slovenskih bendov izven Slovenije, ki je še vedno slabo v našo korist. A stvari se izboljšujejo. Lani so bili tam Mi2, Gušti in brata Vuksanović iz Avtomobilov. Letos gre Drago Mislej – Mef v Novi Sad, čez en mesec pa Vlado Kreslin in Anja Rupel v Beograd. Mi pa bi morali gostiti Kralja Čačka v Mariboru na festivalu Lent, a je na meji ugotovil, da mu je potekel potni list. Letos bomo to nadoknadili.«

**Očitno se vas ne da uloviti v stereotipe, ki jih imajo ljudje na širšem območju nekdanje Jugoslavije o Slovencih. Hrvaški kolumnist Boris Dežulovič je duhovito pripomnil, da Zoran Predin ni Slovenec iz naših stereotipov, ampak da je v resnici Bosanec, Balkanec, Praslovan. Ste njegovo izjavo razumeli kot duhovito provokacijo, ali je morda z njo zadel v srž vaše umetniške, identitetne lege?**

»Zagotovo nisem tipičen Slovenec. Sem pa vsekakor Slovenec, le nekoliko drugačen. In morda v tem nisem osamljen. Takšnih Slovencev nas je vsak dan več.

> Stereotipi so zelo zabavni, dokler ne postanejo omejujoči.

Ni lepšega trenutka, ko ugotoviš, da si lahko koga odvrnil od rasističnih opazk, recimo ko za tvoje moštvo igra temnopolti igralec iz Afrike. Toda takšne misli ne izginejo iz vseh teh glav takoj. Na žalost imamo doma ljudi, ki si svojih privilegijev ne znajo predstavljati v sodobni, odprti družbi. Namesto da bi v sebi poiskali moč in se predstavili z lastnimi argumenti, se raje zatekajo k prepiru in sovraštvu. Združeni v sovraštvu, to je zdaj najbolj moderno. Sovražiti druge in se zaradi tega počutiti kot boljši pripadnik naroda, vere ali političnega prepričanja. To je po mojem ena najhujših bolezni današnjega časa.«

**Ali jezik umetnosti najuspešneje prebija sovraštvo in nacionalne meje, ki ustvarjajo predsodke? Vsaj bolj kot politika in tisti, ki krojijo naš vsakdan?**

»Kakovost politikov in prek njih tudi politike je z vsakim dnem nižja. V politiko nihče več ne želi, strokovnjakov je tam zelo malo. Postala je močvirje, kjer se lovijo dobre plače in pokojnine. Zato je iluzorno pričakovati, da se bo tam kaj resnično premaknilo. Izobraženi, ustvarjalni ljudje, praviloma bolj odprtega srca in duše, z več empatije, se v takšni politiki ne vidijo.

Glede na količino groznih nepričakovanih, nazadnjaških in zlonamernih pojavov, ki prihajajo v modo, pa mislim, da tak svet ne more dolgo trajati.

Umetnost je nekakšen mednarodni potni list. Zato tudi ne maram, da se vanjo vmešava politika. Zdaj se pojavljajo vprašanja o sodelovanju Izraela na Eurosongu, a če Rusi ne smejo sodelovati, potem niti Izraelci ne bi smeli. Se pravi, umetniki naj služijo svoji umetnosti brez dodanih političnih ali verskih agend.«

**Kako močan potni list pa ima humor? Je ob političnih napetostih in občutljivostih še vedno učinkovito orodje za podiranje zidov in preseganje meja?**

»Humor ima težavo. Tisti, ki so znali dobro ironizirati politične neumnosti, so zdaj ujeti v paradoks: politiki sami počnejo stvari, ki so še bolj neumne, smešne ali groteskne, kot si jih komedijanti ali satiriki sploh lahko izmislijo. Življenje jih prehiteva po desni. Ko gledam kakšno oddajo, v kateri posnemajo politike, vidim, da jih  že naslednji dan politiki s svojimi dejanji presežejo. Naši komiki jih dokaj težko dohajajo.

Monty Python večini ni več smešen. Živimo v času Alana Forda, ki se nam je pred 30 leti zdel neznansko smešen in zabaven, danes pa je skoraj dokumentaren. Kaj je sploh še dober humor? Se pravi, prenesen pomen z duhovitimi bodicami – vse to zahteva nekaj branja in znanja. Če tega ni, se ljudje ne smejejo, ampak se počutijo užaljene in prizadete. Zato je humor, kakršnega sam razumem, ena od prvih žrtev novega enoumja. In tokrat globalnega.«

**Je tudi »balkanski« humor ogrožena vrsta?**

»Niti ne. Gibljem se v zelo lepem balončku. Moram priznati, da pravega stika z resničnostjo morda nimam, a jo zaznavam, empatično občutim. Znotraj mojega sveta je ta humor še vedno živ.

Beograjski, srbski, splitski, dalmatinski humor, vsi so si zelo podobni in hkrati različni. Zadnja takšna duhovitost, ki sem jo slišal iz Srbije, je prišla po bolečem porazu njihove košarkarske reprezentance na prvenstvu v Nemčiji, kjer so pričakovali zlato medaljo. Nekdo je rekel: ‘No, če smo izpadli, smo izpadli, važno je, da je vse ostalo OK.’ To je črn humor v najboljši obliki.«

**Kako pa se je skozi desetletja spreminjal vaš stik z občinstvom? **

»V principu se ni spreminjal. Ključno je, v kakšnem žanru nastopaš – ali igraš na prostem za tisoče ljudi ali v klubu za sto ljudi, kjer vsakogar vidiš v oči. Nekatere stvari sem se kot samouk naučil sproti, tudi skozi napake. Najprej: ne smeš se bati občinstva. Če ti vliva strah, si v napačnem  poklicu.

Zavedati se moraš, da so ljudje svoj čas in denar namenili tebi, tvoji umetnosti. Zato se moraš na vsak koncert posebej dobro pripraviti. Zdaj znam hitro ugotoviti, kakšno občinstvo me posluša. Ko to začutim, se osredotočim na to, kar želim povedati z izborom pesmi.«

**Ali je v tem smislu kaj drugače v Beogradu kot v Ljubljani?**

»Danes mi ni pomembno, ali je pred menoj  20 ali 2000 ljudi. In seveda, vsak se tega loteva po svoje. Moj kolega Đorđe Balašević je imel štiriurne koncerte, približno uro in pol je govoril. In če je kdaj utihnil, so se v občinstvu spraševali, ali je jezen nanje. Jaz si ne privoščim daljših najav v večjih dvoranah. V manjšem klubu pa se z občinstvom pogovarjamo in tam se lahko zato ustvari posebno vzdušje.«

**Vaše občinstvo je generacijsko raznoliko in med njim so tudi takšni, ki ob umoru Johna Lennona niso bili rojeni, še ob 11. septembru ne. S svojim ustvarjanjem, od literarnega do glasbenega, naravno prestopate meje. Ali prav ta duh prestopanja lahko navdihne mlajše generacije ustvarjalcev za gradnjo bolj povezanega in tudi progresivnega balkanskega prostora?**

»Mislim, da so ekonomske migracije prinesle tudi veliko dobrega. Naučili smo se jezikov. Moji sinovi sodelujejo z vrstniki iz Črne gore, Srbije, se pravi, ne glede na to, od kod kdo prihaja. Tako pride do izmenjav, izkušenj z drugačnimi navadami, jezikom in njegovimi posebnostmi, ko ista beseda nekje pomeni nekaj, drugje pa nekaj drugega. Mene to veseli.

Kar se moje komunikacije tiče, jaz se še vedno vozim po makadamu. Velikokrat imam predolg jezik ali pa me kaj razjezi in potem povem preveč ali pa narobe. Ampak se učim in v  naslednjih 15 letih bom to, upam, izpilil. Vsakomur bi priporočal, naj čim več bere, potuje, spoznava druge in drugačne ter naj se druži.«

**In če sklenemo pogled z balkona Balkana: če bi s kitaro sedeli na enem takšnem balkonu pred raznoliko množico iz vseh držav, katero svojo pesem ali knjigo bi ji posvetili? **

»Ha. Zelo radi imajo pesem *Pridi k meni*. Je ljubezenska balada, malo postavljena na glavo. Študent se zaljubi v svojo profesorico in nima poguma, da bi ji to povedal. V obeh jezikih mi je uspelo ustvariti intimno, a ritmično zelo nalezljivo vzdušje. Ta bi bila prava.

Kar se tiče romanov, pa *Cirkus Astralis*, moj tretji roman. Poslal sem ga hrvaškemu režiserju Rajku Grliću, ki bere moje zgodbe. Bil je navdušen. Zdaj je že preveden v angleščino. Zdi se mi, da ni primeren le za balkanski balkon, ampak kar za globalnega.«

---

S projektom *Na balkonu Balkana* na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.

### V objemu zime: PREŠERNOV DAN

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/v-objemu-zime-presernov-dan

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Zima je čas, ko se dnevi umirijo in misli odprejo novim doživetjem.

Prešernov dan je več kot državni praznik – je dan slovenske kulture in spoštovanja do besede. Delo Franceta Prešerna predstavlja temelj slovenskega literarnega izročila in pomembno oporo narodni zavesti. Njegova poezija je s svojo izrazno močjo, univerzalnimi temami in izjemno skrbjo za jezik presegla čas svojega nastanka ter ostaja živa tudi danes. Vsak 8. februar je zato priložnost za razmislek o pomenu kulture, ustvarjalnosti in jezika, ki nas kot skupnost povezujejo in bogatijo.

### NA BALKONU BALKANA / Miran Marić - Bistvo igre ni laž, bistvo igre je resnica

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/na-balkonu-balkana-miran-maric-bistvo-igre-ni-laz-bistvo-igre-je-resnica

_AirBeletrinin projekt medkulturnega dialoga_

_Avtor: Jasna Lasja_

Z Milanom Marićem (1990) se srečam dan potem, ko je v matičnem Jugoslovanskem dramskem gledališču v Beogradu v šestindvajsetih urah odigral tri uprizoritve Sofoklejevega Ojdipa v režiji Vita Tauferja.

Z **Milanom Marićem** (1990) se srečam dan potem, ko je v matičnem Jugoslovanskem dramskem gledališču v Beogradu v šestindvajsetih urah odigral tri uprizoritve Sofoklejevega *Ojdipa* v režiji **Vita Tauferja**. V naslovni vlogi se z izjemno, nepredstavljivo intenzivno prisotnostjo v brutalno ostrem iskanju resnice prižene do roba in čez, ko si, okrvavljen med tebanskim – gledališkim – občinstvom z zadnjimi atomi moči izreka sodbo. In čez uro in pol ponovno odigra v kavarno postavljeno uprizoritev, ki se, odkar so se v Srbiji začeli študentski protesti, vsakokrat zaključi z dvignjenimi študentskimi indeksi v znak podpore poguma in vztrajnosti mladih.

Predstava, ki v nabito polni dvorani Ljube Tadića vselej izzove dolge, glasne ovacije in za katero so precejšnje čakalne dobe pri nakupu vstopnic, je igralcu poleg interpretacije po njegovih besedah najkompleksnejšega in najvznemirljivejšega lika doslej prinesla številne nagrade; nagrado mesta Beograd, letno nagrado JDP, nagrado Veljko Maričič, nagrado Ardalion in druge.

Širša regija je Milana Marića, ta čas najvidnejšega in najuspešnejšega mladega srbskega igralca, spoznala v filmu in osemdelni televizijski seriji *Toma* (režiral **Dragan Bjelogrlić**, 2021), kjer je oživil življenje in delo, predvsem pa dušo srbskega pevca, pesnika in skladatelja narodne glasbe, boema in »zadnjega kralja kavarne« Tomislava Tome Zdravkovića (1938– 1992). S filmom, ki si ga je v dveh mesecih ogledalo več kot milijon ljudi v Srbiji, Bosni in na Hrvaškem, je izzval intenzivne čustvene reakcije gledalcev. Tudi filmski kritiki so odhajali s projekcij solznih oči in se v ocenah požvižgali na morebitne scenaristične nedoslednosti, saj je filmska zgodba enostavno premočna.

Vlogo je upodobil zelo čustveno, s čisto in natančno dozirano igro, z velikimi, temnimi, toplimi, otožnimi in vselej nekoliko vlažnimi očmi je upodobil pevca, zaznamovanega tako z neusahljivo željo po življenju, petju in ljubezni kakor tudi s samouničujočo obsesijo ter skupaj z ekipo ustvaril nemara najlepšo filmsko ljubezensko zgodbo na prostoru nekdanje skupne države. Film so v slovenskih kinematografih predvajali jeseni 2021, na televizijskih zaslonih pa, enako kakor serijo, lani.

Danes petintridesetletnega igralca na slovenskih odrih nismo videli samo v vlogi Ojdipa ob gostovanju v ljubljanski Drami, marveč tudi kot oficirja kraljeve vojske Stevana Radovanovića v uprizoritvi Jančarjevega romana *To noč sem jo videl* (rež. **Janez Pipan**, Drama SNG *Maribor*, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, *Cankarjev dom* Ljubljana, 2021), v sklopu letošnjega festivala Ruta v Mestnem gledališču ljubljanskem kot Nicka v Albeejevi *Kdo se boji Virginie Woolf?* (rež. **Lenka Udovički**) ter v vlogi Richarda Burtona v izjemno priljubljeni uprizoritvi, ki odstira eno najvznemirljivejših srečanj v zgodovini nekdanje SFRJ, med Titom, Jovanko, Burtonom in Elizabeth Taylor, v *Bilo je nekoč na Brionih* (avtor in rež. **Kokan Mladenović**, 2023); slednja bo po majskem gostovanju v Cankarjevem domu in koprskem gledališču ponovno na ogled v Celju, Mariboru, Ljubljani in Kopru med 5. in 8. novembrom 2025.

Naslovna vloga v ruskem filmu *Dovlatov* (rež. **Aleksej German ml.**, 2018), kjer je upodobil ruskega pisatelja in disidenta Sergeja Dovlatova, mu je prinesla nagrado Shooting Star na Berlinalu in nagrado za najboljšega mladega igralca v Moskvi.

Kot Ivan Maslać je v seriji *Padec *(rež**. Bojan Vuletić**, 2023) do bolečine pretresljivo odigral tragično usodo Žarka Lauševića, kot jo je igralski kolega popisal v avtobiografskem delu *Leto mine, dan nikoli: dnevnik nekega kaznjenca *(Modrijan, 2013, prev. **Lili Potpara**). V vlogi Luke Jovanovića, razdvojenega med neodklonljivimi podtalnimi dolžnostmi in prepovedano ljubeznijo, je zaznamoval serijo *Besa* (rež. **Dušan Lazarević**, 2019) ter ustvaril močno, ostro in kompleksno vlogo tajnega agenta Lazarja Stanojevića v kriminalni seriji *Obveščevalec* (*Državni službenik*, rež.** Miroslav Lekić**, **Ivan Živković**, 2019).

Igral je še v serijah *Jutro bo spremenilo vse*, *Družina*, *Skrivalnice*, *Nemanjići: rojstvo kraljevine* in v filmih *Oče*, *Beograjska trilogija*, *Dobra žena*, *Vlažnost*, *Branil sem Mlado Bosno* … Videli ga bomo v prihajajočih filmih *Otroci Kozare* in *Nočnice* ter v tretji sezoni serije *Sence nad Balkanom*. V Jugoslovanskem dramskem gledališču ta čas igra še v uprizoritvah *Sveti Jurij ubija zmaja* Dušana Kovačevića,* Alica v deželi strahov* Eve Mahkovic, v Fasbinderjevi *Zakaj je znorel gospod R?*, Andrićevi *Gospodični* … Bil je Gavrilo Princip v uprizoritvi drame Biljane Srbljanović *Majhen mi je ta grob* (Kamerni teater 55) in igral je v Frljićevi kontroverzni predstavi *Zoran Đinđić* (Atelje 212).

> Milan Marić je kot eden najglasnejših igralcev v Srbiji poznan tudi po aktivističnem udejstvovanju; javno opozarja na alarmantne družbene krivice, podpira študentske proteste in se zavzema za pravice LGBT+.

S partnerji je sprožil pobudo koordinatorja za intimo, ki predvideva vključitev usposobljenih oseb v filmsko industrijo. Pomagali bodo pri načrtovanju in postavljanju sprejemljivih meja v intimnih prizorih igralcev. Je obraz kampanje *Movem Fashion* kot franšiznega partnerja blagovne znamke Hugo Boss. Bralci in bralke časnika *Kurir* so mu novembra lani nadeli naziv najprivlačnejšega moškega v Srbiji.

Pogovor z njim je iskreno, toplo, nepredvidljivo potovanje skozi njegove vloge. Odlikujejo ga predanost igralskemu poklicu, strast, razumevanje umetnosti igre, profesionalnost, spoštovanje, hvaležnost ter vztrajno iskanje resnice – tako na odru in pred kamero kakor tudi stran od odrskih luči.

\*\*\*

**Kako dolgo je trajalo snemanje filma in serije *****Toma*****? Snemali ste ju vzporedno?**

»Res je, snemali smo ju vzporedno. Imeli smo dva različna scenarija, za film in serijo. Trajalo je od konca julija do konca oktobra 2020 in potem še mesec dodatnega snemanja; približno štiri mesece in pol. Zanimivo je, da so nekateri prizori v filmu in seriji identični in hkrati različni. V seriji je v posameznih prizorih več likov, a gre za isto zgodbo. To je bilo najzanimiveje delati.«

**Kako to, da sta nastala film in serija?**

»To je bila producentska in režijska odločitev. Zgodbo smo želeli povedati skozi film in serijo. Film ima svoje zakonitosti, ki jih je treba spoštovati. Sprva smo poskušali iz serije narediti film, a se je pokazalo, da to ni v redu. To nikoli ni v redu, zato je bolje, da tega ne počnemo. Najboljša in najbolj logična pot je narediti film in serijo.«

**Kako ste se po zadnjem snemalnem dnevu kot igralec poslovili od lika Tome, glede na enormni vložek, ki ste ga vložili vanj? Snemali ste ga v neobičajnih okoliščinah, mar ne?**

»To je precej brutalno. V gledališču je za igralca mnogo bolje, saj po premieri predstava živi naprej in se razvija, igralec ima določene vzpone in padce. V filmu pa je drugače. Po koncu snemanja še ni končnega izdelka. Ko igralec konča svoj zadnji snemalni dan, se dejansko poslovi od filma. Do trenutka, ko prvič vidi film, mine precej časa in takrat je že nekje drugje. Za igralce je to precej brutalen način, a tako pač je.

Film smo snemali v posebnem trenutku, v času kovida. Nihali smo med odločitvijo ali pričeti s snemanjem ali ne in odločili smo se, da pričnemo. Ves čas smo bili v negotovosti, ali ga bomo lahko posneli do konca. Pri tem je bilo zanimivo, da v treh mesecih in pol vsakodnevnega snemanja nihče iz ekipe ni zbolel. Šele ko smo naredili prvi večji premor, se je nekaj ljudi okužilo nekje drugje. Šalili smo se, da smo ustvarili kolektivno imuniteto. A od prvega dne, ko sem snel masko in pričel snemati, mi je bilo jasno: bo, kar nam bo dal bog.«

***Toma***** je tako veliko priljubljenost med gledalci ne le v Srbiji, temveč v celotni regiji dosegel zaradi več dejavnikov. Ko igralec na odru ali v filmu igra s čistimi, iskrenimi čustvi, ta prehajajo na publiko, pri čemer se gledalec v (čustveni) izkušnji lahko prepozna. To so za gledalca zelo dragoceni trenutki. V *****Tomi***** ni šlo samo za takšne trenutke, gledalec je tako rekoč bombardiran z iskrenimi, močnimi čustvi.**

»To je neverjetno. Sámo snemanje je bilo zelo čustveno. Neredko se je zgodilo, da smo dobili odziv s strani tehnične ekipe, ki nima enakega pristopa k filmu kot igralci in ki praviloma ne komentira igre. Vsake toliko so imeli potrebo, da komentirajo, kako je bil odigran posamezni prizor, kaj je bilo dobro, kaj jih je pri tem presunilo. To je bilo zame dobro merilo. Nerodno pri filmu je, da ga snemamo nelinearno – snemate začetek filma, nato konec, pa sredino in se ponovno vračate na začetek. Igralsko imam nekakšen model, kako peljati to skalo od začetka do konca, pa vendar se igralec včasih malo izgubi. Ni povsem prepričan, kako bo to videti ob koncu. Tu je še montaža kot zadnja režija filma, ki lahko vse to, kar igralec položi v vlogo, izboljša ali poslabša. Veliko stvari je odvisnih od tega poslednjega koraka ustvarjanja filma. Vsi, ki smo bili v tem filmu na tak ali drugačen način več kot leto dni, še posebej jaz, smo čakali na končni izdelek. In ko se je ta zgodil – gledam se, razmišljam, se spominjam – ob prvem gledanju filma sem se spominjal prostorov, zgradb, v katerih sem snemal, njihovega vonja. 

> Nisem se mogel sprostiti, nisem bil merilo, da ga komentiram in da ga gledam kot končni izdelek. Gledal sem ga zgolj tehnično.

Gledal ga nisem niti na premieri v Sarajevu (20. avgust 2021, svetovna premiera ob zaključku 27. Sarajevskega filmskega festivala, op. avt.), saj sem si namerno naročil termin intervjuja v času projekcije. Po desetih minutah gledanja sem odšel in se vrnil ob koncu, ko nas je presenetila reakcija gledalcev. Naslednji dan sem ga na projekciji na Filmskih srečanjih v Nišu gledal morda malo več, prihajal sem in odhajal – predvajali so ga na odprtem, na trdnjavi, kjer se je možno takole sprehajati.

Pravzaprav, ko natančno pomislim, nikoli nisem videl *Tome* v kinu. Niti v Beogradu, v Sava centru nisem mogel sedeti na projekciji, a takrat, po reakcijah gledalcev v Sarajevu in Nišu, sem bil že nekako prepričan, da ga je občinstvo sprejelo. V Beogradu se je to še precej potenciralo, in od takrat je film zaživel svoje življenje, mimo nas.«

**Privlačnost tako filma kot serije ni samo v t. i. velikih, neredko težkih prizorih, temveč tudi v številnih majhnih, ki jih gledalec včasih opazi šele po večkratnem gledanju. Eden izmed njih je gotovo prizor, v katerem zdravnik pove Tomi, da piše knjigo o duši. Ne le da Tomov tihi, topel odziv pove več kot tisoč besed, ampak sublimno razkrije njun odnos, kot se je razvijal in kot se še bo.**

»Film je sprožil številne nenavadne reakcije gledalcev. Po projekcijah v Sarajevu in Nišu filma v kinematografih še ni bilo, videli so ga samo gledalci teh dveh projekcij, a dovolj, da so o njem govorili. Po beograjski premieri sredi septembra sem se vrnil v Maribor, kjer sem z Janezom Pipanom pripravljal predstavo (*To noč sem jo videl*, op. avt.), katere premiera je bila 24. septembra 2021. Razen teh nekaj dni me v Srbiji v začetnem valu, ki se je dogajal ob prvih projekcijah, ni bilo. Vrnil sem se šele konec septembra ali v začetku oktobra.

Zanimivo je bilo, kar je med mojo odsotnostjo prihajalo do mene po telefonu in družabnih omrežjih. Dan po beograjski premieri je film pričel redno pot po kinematografih. Prva sporočila o tem, da ljudje gledajo film po pet-, šestkrat, so pričela prihajati še pred koncem septembra. Pomislil sem, da gre zgolj za redke posameznike, ki jim je bil film zelo všeč. A takih primerov je bilo vse več in ko sem v tretjem tednu prikazovanja vrnil v Beograd, je bil film v Srbiji téma številka ena.

Na reakcije gledalcev, ki sem jih bil deležen na ulici, resnično nisem bil pripravljen. Nisem najbolje vedel, kaj se dogaja. Šlo je za močne osebne izpovedi meni povsem neznanih ljudi, za njihovo potrebo, da delijo z menoj svoje najgloblje, intimne zgodbe, zavedajoč se, da se najbrž nikdar v življenju ne bomo več videli in da bo to ostalo zgolj med nami. Čutili so potrebo, da mi izpovejo težke življenjske izkušnje. V tem obdobju sem se naposlušal veliko takšnih zgodb. Sprva nisem vedel, kako naj odreagiram. Gledam reakcijo gledalca na nekdanjo osebno izkušnjo, solze tečejo in razmišljam, kaj naj naredim, dokler nisem v nekem trenutku spoznal, da je treba ljudem zgolj pustiti, da se izpovejo. Vse to je bilo zame zelo ganljivo, zelo lepo.«

**V filmu reče novinarka Danka Tomi, da je te pesmi napisala lepa in čista duša. Zdi se mi, da je to hkrati tudi opis vaše vloge. Tomova lepa in čista duša je, med številnimi drugimi dimenzijami filma, tisto, kar je nemara najbolj očaralo gledalce. Morda je to tudi najkrajša definicija *****Tome*****.**

»Hvala vam. Takšne komentarje raje prepuščam drugim, kot da jih sam komentiram.«

**V filmu in seriji je prisotna tudi, mislim, da lahko tako rečem, sublimna vrsta magičnega realizma. Samo Tomu vidni obiski mlade, lepe Romkinje Ruške, njegove prve neuresničene ljubezni iz rodnih Pečenjevcev, šopek belih vrtnic, ki se ob njem skrivnostno pojavi na vsakem koncertu in glede na biografske podatke resničnega Tome Zdravkovića napoveduje njegovo tragično usodo, pa neznani pacient v bolnišnici, ki po burnem dialogu s Tomom o obstoju Boga iznenada »ne obstaja«, dajejo zgodbi dodatno draž in odpirajo več interpretativnih poti.**

»Vrtnice so prisotne kot nekakšen simbol, ki ga spremlja od vsega začetka. Po eni strani ga vračajo k njemu, po drugi pa najavljajo njegovo kruto usodo. Prav tako je pojavljanje Ruške kot njegove prve simpatije morda iluzija ljubezni, metafora zanjo, za katero ne vemo, ali je resnično obstajala ali ne. Pustili smo odprte možnosti, da gledalci sami razumejo, kot želijo, ne da bi jim dajali odgovore. Podobno je s prizorom pacienta v bolnišnici, ki se pojavi v seriji.«

**Ko ga Ruška ob žalostnem koncu povabi k sebi, kjer se bosta končno znova srečala, se s pomočjo te magije gledalec vsaj za hip tolaži, da se zgodba vendarle ne konča v temi, ampak v svetlobi.**

»To je nekakšen naš komentar. Odšla sta skupaj, kamorkoli že.«

**Vaš Ojdip je izjemen, nepredstavljivo intenziven, v ostrem, strastnem iskanju resnice prignan do roba in čez, tudi dobesedno, ko se okrvavljen med tebansko (gledališko) publiko izpoveduje z zadnjimi atomi moči. Zdi se, da je njegovo iskanje precej bolj neusmiljeno kot v Sofoklovem besedilu. Je bila to ideja Vita Tauferja ali vaša interpretacija?**

»Morda se vam samo zdi, da njegovo iskanje pri Sofoklu ni tako neusmiljeno. Mi smo samo oživili to, kar piše. Gre za spoj besedila, Tauferjeve ideje in moje interpretacije. Skrivnost, uspeh te predstave je prav v tem spoju.«

**Skozi intenziteto dogajanja gledamo triler.**

»To je bila osnovna ideja. Vito nam je že na prvih vajah govoril o tem, da to ni tragedija, ta se zgodi ob koncu, v zadnjih desetih minutah. Celotna predstava je triler, noir. To je bistvo drame; vsi iščejo morilca, še posebej Ojdip, a ob koncu se izkaže, da je morilec on sam.

Ojdip je zelo vznemirljiv. Izmed vseh likov, ki sem jih igral, je Ojdip najvznemirljivejši lik. Nikoli doslej nisem delal česa tako kompleksnega, vznemirljivega, zanimivega.«

**Kako se počutite ob koncu predstave?**

»Precej izčrpan. A sem vedno zadovoljen. Imam jo rad. Ves ansambel ima rad to predstavo, veselimo se je in jo varujemo. Nikoli ni enaka – to ni floskula, resnično je tako. Seveda spoštujemo to, kar smo naredili do premiere, a v našem doživljanju, v načinu igre predstava nikoli ni ista. Krasno v njej je, da bazira na igralčevi igri. Osrednji steber je na igri. Vsi ostali stebri, ki jo podpirajo, so seveda prisotni. A Vitova odločitev, da zgodbo prepusti igralcem, je dokaj pogumna. To je za igralce zelo lepo, krasno in odgovorno. Ni napravil komentarja *Ojdipa*, kar bi bilo sicer povsem v redu, vendar se je odločil tako, kot se je. Vsakokrat ko smo na vajah pričeli z interpretacijami, metaforami, nas je ustavil; ne želim tega, želim, da se vrnete v besedilo. V njem imate vse. To igrajte, naj bo to živo. Ne želim delati predstave, ki bi bila nekaj drugega, želim uprizoriti besedilo, takšno, kot je. To je bila njegova odločitev. *Ojdip* je magija že sam po sebi.«

**Ko ste po dolgem, kompliciranem in napornem procesu castinga za vlogo Dovlatova v istoimenskem ruskem filmu dobili vlogo, so bile priprave nanjo tako v Beogradu kot v Peterburgu precej posebne, skorajda usodne. Ob tem, da ste se v kratkem času morali naučiti ruščine in se zrediti za dvajset kilogramov, je neverjeten tudi vaš nočni sprehod po zaledeneli Nevi.**

»Ko sem dobil vlogo, sem imel v Beogradu tri mesece časa, da se naučim ruščine in se zredim. Po prihodu v Sankt Peterburg, kjer naj bi se čez nekaj dni pričelo snemanje, se je to preložilo, ker je ena izmed igralk zaradi osebnih težav morala zapustiti projekt. Potrebno je bilo poiskati novo igralko, in nastal je kaos. Vprašal sem se, ali se bo film sploh posnel, hkrati pa sem pričenjal razumeti, kako pomemben je Rusom Dovlatov kot pisatelj. Tudi sam sem bil v precejšnjem kaosu; ko se učite jezik intenzivno tri mesece, se vam v nekem trenutku zazdi, da ne znate ničesar. Vse, kar ste znali pred desetimi dnevi, ne znate več. Ruščina in srbščina se pričneta mešati, jezika sta si podobna in hkrati preveč različna, kar učenje samo dodatno otežuje. Imata podobne besede, včasih tudi iste, a z različnimi pomeni. Tudi v primeru, ko bi bila ruščina moj materni jezik, ne bi bilo enostavno. Ob tem je lik Dovlatova dokaj kompleksen in zahteven, prav tako je težak scenarij in zahteva posebno vrsto priprave. Bil sem sam, brez družbe v nepoznanem mestu, bila je zima, minus 24 stopinj, moral sem se rediti. Neko noč sem se sprehajal po mestu in poskušal zbrati misli, dokler nisem – ne vem, od kod je prišla ideja – v nekem trenutku sestopil pod enega od največjih in najlepših mostov v centru mesta ter pričel hoditi po reki. Nekje sem prebral, da so se nekoč po zamrznjeni Nevi ljudje za šalo vozili z avtom. Bil sem že blizu polovice, ko sem se zavedel, kaj počnem. Če bi padel skozi tisti led, bi me nemara našli spomladi.«

**Ko sem videla film *****Dovlatov*****, sem pomislila, da je bilo vaše bivanje v Peterburgu pred pričetkom snemanja ena izmed priprav na vlogo. Da nekako vstopite v hladno, brezizhodno, depresivno razpoloženje, ki se vleče skozi ves film.**

»Peterburg je eno najlepših mest na svetu, kar sem jih obiskal. In tudi eno od najtežjih. Tudi vreme v njem je težko – hud mraz in velika vlažnost. Zime so katastrofalne. Rusi so mi pojasnili, zakaj je zima v Peterburgu hujša kot v Sibiriji. Ob minus 24 je vlažnost 90-odstotna, medtem ko je v Sibiriji ob minus 40 vlažnost precej nižja. Peterburg je fizično težek, hkrati pa tako impozanten in lep. Prekrasno, prelepo mesto. Zares je nenavaden ta spoj nezdružljivega, teže in lepote. Čuden občutek, še posebej ko sem ga pričel spoznavati z drugega zornega kota, ne več turističnega. Hotel sem ga bolje razumeti, da bi razumel človeka, ki je v njem ustvarjal in da bi razumel kontekst, v katerem je ustvarjal. Tisti mesec dni je bil precej intenziven in naporen, in takšno je bilo tudi snemanje, ki je sledilo v tem težkem, mračnem, a vedrem in lepem mestu.«

**In takšen je tudi film, težek, mračen, a lep. Majhni prostori, natrpani z ljudmi, kjer v neusmiljenem režimu nekateri iščejo možnost objav, da bi obstajali kot pisatelji, medtem ko drugi želijo zgolj preživeti. Morda pa je tisto enomesečno bivanje res kaj dodalo vašim pripravam na vlogo.**

»Najbrž je, med drugim, vplivalo tudi to. A nastalo je slučajno in teh mesec dni sem izkoristil tudi za to.«

**Na premieri v Berlinu ste med projekcijo filma sedeli ob hčerki Dovlatova, Katji. Kako je doživela film?**

»Krasno je bilo, bila sva dolgo časa v kontaktu. Med projekcijo me je prijela za roko in ko sem po premieri, kjer sem prvič videl film, iskal izhod iz dvorane, da prižgem cigareto, je prišla za menoj in se mi iskreno zahvalila. Prav tako njena mati, vdova Dovlatova. Bili sta zelo zadovoljni in ganjeni. Bilo je nenavadno, hkrati pa tudi zame ganljivo in lepo.«

**V seriji *****Padec*****, ki je narejena po osebnoizpovedni knjigi Žarka Lauševića *****Leto mine, dan nikoli*****, igrate osrednji lik z imenom Ivan Maslać. Je bila sprememba imena narejena iz spoštovanja do preminulega igralca s tragično usodo, ki je bil tudi vaš igralski kolega in prijatelj?**

»Ni bilo posebnega izgovora. Želeli smo zgolj nekoliko odmakniti zgodbo od konkretnega življenja. Da preprečimo gledalcem iskati vzporednice o tem, ali gre za Žarkovo zgodbo. Spremenili smo identiteto človeka tudi z imenom, da povemo zgodbo. Mislim, da je bila to dobra odločitev, saj so jo gledalci lahko gledali neobremenjeno. Namen tega je bil, da namesto iskanja vzporednic doumejo idejo te serije.«

**Serija je narejena v tridelni formi. Ob filmski in gledališki postavitvi, ki Ivanov duhovni, moralni in fizični padec prestavita na metafizično raven, se skozi vseh osem epizod prepleta tudi izjemno zanimiv intervju, ki ga Ivan daje po koncu uprizoritve v Podgorici in pred usodnimi dogodki v lokalu, ki so tragično zaznamovali njegovo življenje. Ob odgovorih, v katerih pojasnjuje tudi bistvo igralske umetnosti kot take, sem se spraševala, ali so to zgolj stališča Ivana Maslaća ali tudi Milana Marića.**

»Večji del tega intervjuja je bila moja improvizacija. Nekaj vprašanj je seveda bilo napisanih, a te sva Bojan (Vuletič, režiser, op. avt.) in jaz napisala skupaj. Imela sva nekakšno delavnico, kjer mi je postavljal vprašanja, na katere sem odgovarjal, kar je bilo potem del scenarija. Nekateri odgovori pa so prihajali na samem snemanju kot del moje improvizacije.«

**Njihov vrhunec je v odgovoru na vprašanje novinarke o tem, ali mu igralske veščine pomagajo v zasebnem življenju. Njegov odgovor sugestivno razloži bistvo igralske umetnosti:***** »Me sprašujete, ali v zasebnem življenju lažem? Poglejte, vsi ves čas igramo. (…) Morda edino takrat, ko spimo, ne igramo, saj je naš um v sanjah in takrat smo – mi. Vse drugo pa je iluzija, laž, in igralci skozi to iluzijo in laž stremimo k resnici. Kajti bistvo igre ni laž, bistvo igre je resnica.«***

»To je moja izjava. Globoko verjamem vanjo. Ob njej ponavljam še eno: *Igra je veliko več kot služba in malo manj kot življenje*. Ideja igre je stremljenje k absolutni resnici, ne k laži. V življenju je obratno, kontekst je resničen, vendar mnogo ljudi znotraj tega konteksta laže. V gledališču in filmu je kontekst izmišljen, igralci pa si prizadevamo za resnico.«

**Je zato *****Toma *****doživel tako enormno gledanost in takšne odzive? Vse, kar se v njem čustveno dogaja, in dogaja se ogromno, je resnično.**

»Res je. Veliko stvari sem v njem občutil globoko, skozi sebe. Precej mene je bilo v tem filmu.«

**Katera scena v *****Tomi***** vam je bila najtežja?**

»Uhhh. (*pomisli*) Silvanina smrt je bila morda čustveno najtežja. Precej zahtevna scena je bila. Četudi film ljudje zdaj razumejo kot mainstream film. (*premor*) Naš pristop je bil resnično strašno iskren. Zelo sem srečen in ponosen, ker smo k filmu pristopili na ta način, da ga nismo zgolj oddelali. Da smo ga zares delali z namenom narediti nekaj dobrega, četudi bi bilo samo za nas.«

**Ni bilo samo za vas.**

»Ni, kot se je pokazalo. Bilo je tudi za mnoge druge ljudi, kar je še lepše.«

**Ste govorili o *****Padcu***** z Žarkom Lauševićem?**

»Sem.«

**Pred ali po snemanju serije?**

»Pred in potem. Z Žarkom sva imela zelo lep, specifičen odnos, na kar sem zelo ponosen. Ko me je med skupnim snemanjem vprašal, ali bi hotel igrati v tej seriji, je bil to zame trenutek, v katerem sem se zamislil. Pravzaprav sem takrat že imel odgovor, a sem potreboval čas, da razmislim.

Kasneje me ni hotel obremenjevati. Od trenutka, ko sem sprejel vlogo, sva se slišala šele na predvečer pričetka snemanja serije. Poklical me je kot igralec igralca, kolega kolego, z natančnim razumevanjem, v kakšnem stanju sem bil takrat. To je stanje, v katerem bi igralec najraje vrnili vlogo, rekel, da je ne bo delal, da tega v življenju ne potrebuje. V noči pred pričetkom snemanja čutiš največji dvom vase, vsaj pri meni je tako. Bilo je zelo simpatično in veselilo me je, da me je tisti večer poklical. Govorila sva o marsičem. Celoten pogovor je bil pravzaprav spodbuda zame, da bo vse v redu in da absolutno verjame vame. To je bila osrednja misel, ki mi jo je nekajkrat ponovil. Bilo je zelo lepo, in ko pomislim za nazaj, je bil to zame močan veter v hrbet. V trenutku, ko si v kaosu in ti nekdo reče, da verjame vate, zavest te misli ne sprejme popolnoma, a jo začuti telo.

Med snemanjem se nisva pogovarjala, prvič sva govorila šele, ko je videl serijo, prvič in drugič. Bilo je zelo lepo. Ne bi rad govoril o vsebini teh pogovorov, ker bi želel nekatere stvari ohraniti zase. Bili so lepi, ganljivi in bil sem ganjen.«

**Skozi intervju v *****Padcu***** ste nekajkrat omenili Stanislavskega. Ste kadarkoli delali po njegovem Sistemu?**

»Po Stanislavskem delamo na akademiji, skozi vsa štiri leta. Imamo tudi Brechta, a bistvo je Stanislavski, tako je prepoznan v našem sistemu. Obstajajo tudi druge smeri, vsi se bolj ali manj opirajo na Strasberga, Michaela Čehova, Brechta, a baza je v Stanislavskem.«

**Sprašujem zato, ker kadar vas gledamo na odru ali v filmu, se zdi, kot da ne potrebujete Strasbergove metode za učenje emotivnega spomina, da imate aparat, telo, ki z izjemno lahkoto prevaja emocijo. Je to posledica učenja po določenih modelih ali imate svoj način dela?**

»Hvala. Imam svoj način dela, a v osnovi sem izobražen po Stanislavskem.«

*Prevedla Jasna Lasja*

---

S projektom *Na balkonu Balkana* na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.

### NA BALKONU BALKANA / Časovna anomalija Jugoslavija

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/na-balkonu-balkana-casovna-anomalija-jugoslavija

_AirBeletrinin projekt medkulturnega dialoga_

_Avtor: Monika Herceg_

Nismo jugonostalgični. Želimo si le, da bi nam kdo vrnil prihodnost.

## **Četrto nadstropje: zadnji stavek**

To je zgodba o pogledu nazaj, zadnji stavki so bili napisani na policijski postaji v Beogradu, ko mi je neki inšpektor pojasnjeval, kakšna je razlika med krajo in utajo, njegovega kolega, ki me je hip poprej med sprejemom na postaji zaslišal o mojem primeru, pa je zanimalo, *ali sploh razumem srbsko*. Zanimalo ga je tudi, ali sem dojela, ali sem razumela, kaj pomeni, ko reče soba štiri, ali vem, kaj je to soba. Nakar je dolge trenutke razmišljal, nato pa pristavil: četrto (dolg premor) nadstropje. Tolikšna je namreč razlika med srbskim *spratom* in hrvaškim *katom*, trideset sekund oklevanja in ponikanja v skupni jezik. Tukaj so *ćaciji*,[\[1\]](https://airbeletrina.si/casovna-anomalija-jugoslavija/#_ftn1) špilfrderberji, mi razlaga kolegica, ki skupaj z mano piše tisti zadnji stavek, in se ozira po policijski postaji, kjer bi lahko prijavili odtujitev, točneje krajo moje denarnice, ter mi mimogrede pokaže na prismuknjeno grmado šotorov, medtem ko me vozi proti veleposlaništvu države, v katero se moram vrniti in tamkaj nazadnje postaviti piko na koncu te zgodbe. Kajpada proti plačilu za izdajo potnega lista meni, ki sem ostala brez dokumentov, kreditnih kartic in denarja, ne da bi se komu zdelo vredno poizvedeti, kako naj si priskrbim denar zanj. K sreči imam ob sebi dobrosrčno kolegico, ki vskoči, toda kaj če bi bila sama? Ampak zanemarimo ta hip nelogičnosti institucij.

V tem spisu, to je nemara nujno povedati, se gibljem po različnih poteh, pišem ga na letališčih, pišem ga v Beogradu, Pulju, Zürichu, Bruslju, pišem ga v Sloveniji, in docela upravičeno je reči, da v njem ni statičnosti, da ni ujet v določen kraj. Vendar to ni prikaz tistega, čemur bi lahko rekli *horror loci*, pač pa motrenje zgodovine iz tega, kar sedaj pravkar živimo kot sedanjost. Moj kovček vse poletje leži v dnevni sobi (in to ne spričo moje nore ljubezni do potovanj, temveč ker si ne morem privoščiti, da ne bi delala, in tako me kot večino kulturnikov vseskozi davi strah: če bom zdaj kaj zavrnila, ne bo novega drugič, kar se mi je že večkrat potrdilo), stvari samo mečem vanj in iz njega, in ker se je primerilo, da je junij postal oktober, še vedno ne morem dojeti, ne morem razumeti tega pospešenega teka časa, in potemtakem lahko zagotovo govorimo o časovnih anomalijah, h katerim je sedanjost morda bolj nagnjena, kakor pa je bila preteklost. 

> Živimo tako hitro, da ne utegnemo živeti, kaj šele da bi se ozirali na minulo.

Vprašujem se, ali sploh utegnemo misliti o tem, kar vsakodnevno doživljamo (kajti tudi mišljenje je privilegij brezdelja, in šele slednje je danes nepredstavljiv privilegij), in ali ni privilegij posvečati se duhovom držav, ki so nekoč obstajale, saj nimamo časa za to, mi, ki nas je doletela tranzicija, in to na način, da ni veljalo nobeno pravilo več (izobrazba ni pomenila možnosti za delo, če pa je to že na voljo, danes z njegovim zaslužkom ni mogoče poravnati življenjskih stroškov; domala vsi moji znanci in prijatelji se poleg stalne službe udinjajo še honorarno, da bi lahko živeli kolikor toliko normalno).

Medtem ko letim proti Zürichu, mi ženska, ki sedi ob meni in ki že več kot dvajset let živi v Švici, vso pot pripoveduje o izgubi svoje sedemdesetletne matere. Pripoveduje, kot bi bila dekletce, izgubila jo je in nikoli več se ne bo mogla pomenkovati z njo. Ni več moje mame, mi govori ženska pri petdesetih, katere odrasli otroci sedijo v letalu nekaj sedežev stran od naju. Festival, na katerega se odpravljam, ima poveden naslov »Mutterland«. S seboj imam *Vabo* Davida Albaharija, namenila sem se jo znova prebrati, in medtem ko poslušam o nenadni materini smrti, se zdi, kakor bi tudi Albahari šepetal iz kovčka. Pozneje sem izvedela, da je naslov nemškega prevoda romana *Mutterland*. Ne vem, zakaj ta spis zavija v Zürich, zakaj me tudi tam preganja, vendar razumem, da vsi nosimo svoje prostore s seboj kot potne liste, svoje materne jezike, ki jim je znotraj patriarhata čudežno dano, da so materni. Pulj, Zagreb, Beograd, Sarajevo. V Zürichu sem obkrožena z vsemi različicami našega prostora in jezikov. Tam je vse iz naše preteklosti ostalo naše. Meje so ostale daleč, jezik (v katerem vsi vemo in kaj je soba in kaj je *sprat*, nadstropje, pa tudi *kat, *nadstropje) je prevladal. Vendarle pa, če rečem, da razumem *naše*, na način, kakor ga morda dojemajo generacije pred menoj, bi pretiravala.

Ne gojim nikakršne nostalgije po časih, ki jih nisem doživela. Toda žal mi je jezika, ki se razvija kot v kaki izolirani škatli; knjige teže prestopajo meje kot ljudje. Žal mi je, da sem *Vabo *prebrala šele v minulem letu. Žal mi je, da so knjige Danila Kiša prišle do mene šele po več kot dveh desetletjih. Vendar ne le zaradi oprijemljivih meja, ki jih je zdaj treba prestopati s potnim listom, temveč tudi vseh tistih, ki so jih postavili v družbi med vojno in po njej: ideološko vsiljena pravila o tem, kdo je bil primeren, kdo je bil sovražnik, nezaželen in s tem črtan. Dubravke Ugrešić ali Slavenke Drakulić nikoli niso omenjali v obdobju mojega srednješolskega izobraževanja. Da bi lahko brala svoje pesniške kolegice in kolege iz Bosne in Srbije, izumljam različne strategije, da se dokopljem do njihovih knjig. S prijatelji imamo tihi dogovor: kdor potuje čez mejo, nakupi knjige. Drug drugemu se oglašamo s prošnjo, ali lahko priskrbi pesniško zbirko ali kak pomemben prevod, če kdo slučajno potuje v Beograd ali Sarajevo, kot bi šlo za kako skrajno nevarno robo. Morda tudi res gre, morda prav v tem grmu tiči zajec. Ko romam v Beograd, se vedno vrnem z več knjigami, kakor imam oblačil. Kot pisateljica sem omejena na svojo državo, in če imam srečo, mi bodo knjige izšle v tako imenovanem inozemstvu. Jugoslavija je po popisu prebivalstva iz leta 1981 štela več kot dvaindvajset milijonov in štiristo tisoč prebivalcev. Republika Hrvaška jih je po zadnjem popisu iz leta 2021 štela tri milijone osemsto tisoč. Celo za matematično nepismene je račun popolnoma jasen.

## **Majhno potovanje v čas**

Čudne poti ubirajo besedila, ki nas obsedajo; najprej nas zaradi njih obvladuje nemir, nato na videz izpuhtijo, potem pa – svet se zaroti, da bi nam primaknil kanček resničnosti, da bi začinil tisto, kar nas je obsedalo, ter zaokrožil naš lastni obstoj v besedilu ali besedilo v nas. Spis, ki ga pišem, se je, precej sramežljivo, oglasil v Sloveniji, tako kot se prikažejo duhovi pradavnih časov, o katerih nas prepričujejo, da so minili (pa nikoli niso), ali pa nas prepričujejo, da niso minili (pa zagotovo so). Edinole duhovi in ljudje lahko malone na enak način živijo v teh popolnih protislovjih. In tako me je v nekem trenutku dosegla neka nova, a pradavna novica, izgovorjena avgusta 2025. Pevec, ki si je vzdel ime po polavtomatskem orožju, je pred tisočglavo množico čisto resno, skorajda preteče, izrekel dolgo znano dejstvo. Potrebovala sem lep čas, zagotovo nekaj tednov, da sem slišala besede, izgovorjene tistega 4. avgusta 2025; morala sem oditi v sosednjo državo, ki je nekoč, dolgo, dolgo predtem, bila ena država z državo, iz katere sem prišla. *Jugoslavije ni več, mrtva je*, je zavpil. Da sem ta stavek, te duhove-dejstva, slišala z zamudo glede na trenutek izrekanja, ni nič nenavadnega, saj so tudi za pevca, ki je to izgovoril, kot da ljudstvu sporoča neko velepomembno novico, zamujali za petintrideset let. Ampak, kot že rečeno, čisto možno je, da živimo v časovni anomaliji, in me torej nikakršni časovni zastoji ali skoki več ne čudijo.

Nepoučeni opazovalci majhnega tretjega planeta od sonca na robu galaksije Rimske ceste lahko iz tega pripetljaja s petintridesetletno zamudo novice potegnejo nekaj zaključkov: informacije počasi potujejo v času, počasneje kakor svetloba ali zvok, in torej je očitno, da so si ljudje z družbenimi spremembami na jasnem šele nekaj desetletij zatem, ko se te že zgodijo. Vendar o vsem navedenem imamo že utrjeno vedenje, dejstva o hitrosti zvoka, Dopplerjevem pojavu so neizpodbitna, pa tudi jasno nam je, da le v gravitacijskem polju teče čas počasneje ali pa ga upočasnjuje velika hitrost, oboje nepredstavljivega obsega za naše predstave. Potemtakem se vsiljujeta dva možna zaključka: tole je izjema, časovna anomalija. In drugi: težava je v človeku, ki manipulira s popolnoma očitnimi dejstvi. Ampak dajmo priložnost tudi možnosti, da je stvar v prej omenjeni Jugoslaviji. Morda drugače kakor druge države ta z uničenjem še naprej živi daleč dlje od nekaterih drugih držav, morda je bila odporna proti teku časa, morda gre za neverjeten fizikalni, pa tudi družbeni fenomen.

## **Neki zablodeli spomini**

Prvi spomin: potujemo k mamini družini v Bosno. Hiše v vasi, od koder je doma mama, niso obnovili dolgo po vojni, tako kot navsezadnje niti naše, zato smo najprej šli v Livno in pozneje v Jajce, na vas pa šele zatem, ko so se vsi vrnili. Od obiska v Jajcu pomnim: slapove, ki so bili, četudi je vse okoli njih porušeno, videti lepi, tetinega nadvse čednega fanta, ki je imel nenavadno ime, Heroslav, me je spomnila mati, čeprav tudi tetin vzdevek ni bil nič manj nenavaden – Čita (mati je pojasnila, da zato, ker je, citiram, kar naprej nekam plezala) in filme z Lepo Breno iz videoteke.

Vse do tegale spisa nisem razumela, zakaj je mati vse moje otroštvo opicam pravila čita, in vtem ko iščem potencialno nit spomina, med pisanjem pridem do Tarzana. Teta si je izposojala kasete v lokalni videoteki, nekoč smo tja celo odšli skupaj z njo, in potem so odrasli gledali film z Lepo Breno in gledali smo ga tudi mi, otroci. Zanimivo se nam je zdelo, kako je v njem vse skakalo in plesalo, koliko veselja je bilo. Oče in tetin fant sta se vedno zapila. Nakar sta ju mati in Čita tako nadelana polegli na kavč. Kaseto smo spet gledali zjutraj, vsak dan smo jo gledali dvakrat, kolikor dolgo smo ostali na obisku. Prve pesmi, ki sem se jih naučila peti, ko smo kakih deset let živeli v begunstvu, so bile pesmi Lepe Brene. Njene kasete je moja mati vzela s seboj, ohranila jih je tudi, ko je iz Bosne odšla na Hrvaško in ko smo prebegnili iz vasi, v katero se je omožila. Kakor hitro smo od sorodnikov, ki so nam pomagali, dobili njihov stari kasetofon, ki se ga živo spominjam še dandanes, je mati cele dneve vrtela tistih ducat ohranjenih kaset. Prepevala sem takole: *To, to, to je to, hajmo svi da igramo. Sve do kraja sveta, dalekih planeta, za tobom bih išla ja*.  Pa tudi: *Oči su mi more jadransko / Kose su mi klasje panonsko. / Setna mi je duša slovenska / Ja sam Jugoslovenka.* Mati je dosti kaset tudi zavrgla. Najhuje jo je odnesla neka Ceca, o kateri nisem ničesar vedela, mati pa je rekla, da v naši bajtici brez stranišča ne poslušamo vojnih zločincev in klavcev in tistih, ki so povezani z njimi.

Ne vem, kaj je Jugoslovanka, ko pojem. Vem, da je oče v vojni, kar je neka čisto druga zgodba. Živimo življenje beguncev in v begunstvu ostanemo kakih deset let, ker so našo hišo med vojno požgali do tal. Do mojega osmega leta nimamo stranišča, do petnajstega ne vem, kaj pomeni imeti lastno sobo, saj vsi bolj ali manj spimo v dnevni sobi. Ne vem, kaj je gavda, dokler ne grem na fakulteto. Nikoli nismo kupovali sira. Skoraj ničesar nismo kupovali. Ne vem, kaj so knjige, mati ima doma samo Biblijo, ki so ji jo podarili v letih, ko je hodila naokoli in prosjačila, od kogar je utegnila in kolikor je mogla, da je lahko prehranila in oblekla otroke.

Sedanji partner me je, ko sva se spoznala, presenečen vprašal, kako to, da nisem zamenjala priimka na vratih stanovanja, če sem bila že dve leti tam z otrokoma. V tistem času sem sklenila najeti kredit za majhno stanovanje  ̶  s pomočjo njegovega brata, sodolžnika, kakor so to opredelili na banki, saj drugače glede na cene nepremičnin in plače v kulturi to ne bi bilo možno  ̶ , da bi svojima otrokoma poskusila omogočiti nekaj, česar sama nikoli nisem občutila: gotovost, da prostor, v katerem bivam, ne bo nikamor zbežal. Staršem, ki jih je doletela vojna, ni uspelo, da bi otrokom zapustili kaj podobnega, kar dobi v nasledstvo veliko tistih, ki so spričo takšne gotovosti odločeni, da se bodo posvečali nečemu tako negotovemu in nedobičkonosnemu, kot je umetnost, in zato mi, otroci tistih staršev, nikoli nismo imeli nobene opore, ne v obliki nepremičnin ne v obliki denarja; večidel časa smo bili v mojem primeru socialno ogroženi. Spominjam se obupa med študijem, ko sem se pehala do onemoglosti, da bi lahko poravnala stroške te, za moje starše nerealne fantazije (mati se ni nikoli vpisala v srednjo šolo, oče se sicer je, vendar je zaradi revščine, v kateri je živel, ni mogel dokončati), občutka popolne nemoči in globoko zakoreninjenega strahu, da se ne bom nikoli izkopala, ne glede na to, kako pametna in sposobna sem. Pogosto je težko pojasniti ta strah mojim kolegom; veliko jih živi v stanovanjih, ki so jim jih priskrbeli starši, in se ne zavedajo, da so zaradi tega privilegirani. 

> Imajo se kam vrniti, kadar zaidejo v stisko, ni se jim treba trapiti z ducatom poslov, da bi lahko lovili ravnotežje med preživetjem in omogočanjem spodobnega življenja sebi in lastnim otrokom.

Tudi sebi sem težko razložila nelagodnost, ki me je obšla, ko sem nenadoma morala določiti kak prostor kot svoj, ga poimenovati dom. Ali moja otroka in jaz, družina, na katero bo družba itak gledala, kakor sicer gledajo na ženske, ki sprejemajo odločitve, ki niso v skladu s pričakovanji družbe, res imamo dom?

Ne čutim, da bi kadarkoli imela dom. Večkrat smo se selili, in ko smo se vrnili na podeželje, od koder smo zbežali, sta mojega očeta že pokončevala alkoholizem in PTSP, umrl je nekaj let zatem, stari oče pa leto preden se nam je uspelo vrniti. Stara mama se je poslovila teden za očetom. Tako smo ostali v hiši, ki je ni nihče imel za dom, na zemlji, na kateri smo bili vsi prišleki. Mati je pred vojno živela na njej, jaz slabo leto preden je izbruhnila vojna. Moji bratje so se rodili v begunstvu.

Leta po vrnitvi na podeželje se nismo smeli oddaljiti od ceste. Povsod so bile še vedno nastavljene mine, varna so bila le dvorišča obnovljenih hiš. Kadar smo jo mahnili proti gozdu, je mati v skrbeh vpila za nami, naj se vrnemo, da ne bi stopili na mino. Nekoč, ko sem bila že večja, sem se odpravila po zaraščenem polju do sosedov. Spominjam se, kako mi je tolklo srce v grlu. Živo se spominjam tistega strahu. Še neki spomin se je prikradel: prijatelj, ki je bil z očetom na lovu, je zakoračil na mino in umrl. Bila sem v četrtem letniku srednje šole in mi, otroci, ki se jim je takrat mudilo odrasti, smo šli na pogreb tega mladega moža, v resnici še dečka. Niti v obnovljeni hiši, kajti to je bil prostor, ki bi tedaj moral biti naš dom, nismo bili varni, bili smo ujetniki vojne, ki se, kakor se nam je takrat zdelo, nikakor noče končati, čeprav že leta in nato desetletje, dve trdijo, da se je končala. Časovna anomalija, bi lahko sklepali. Prav kakor Jugoslavija.

Dosti jih poznam, ki so se izobrazili in dobili diplome in dosegli doktorate v Jugoslaviji, čeprav niso imeli nikakršnih materialnih pogojev za to. Toda za seboj so imeli državo, ki je menila, da je izobraževanje pa tudi zdravstvo javna dobrina, v katero je treba vlagati, pa da so ljudje in njihovo znanje vir, ki je potreben za prosperiteto države.

Digitron iz istrskega mesteca Buje je kot prvo podjetje v Evropi pred pol stoletja izdelalo žepni kalkulator, ki se je tako močno ukoreninil v kolektivni spomin, da še danes kalkulator imenujemo digitron.

V času Jugoslavije je bila zgrajena naša prva jedrska elektrarna, v Krškem.

Kadar se z otrokoma odpravim na podeželje, jima med vzpenjanjem na majhen banijski hrib razlagam, da je po njem vozil vlak. Tračnice so že povsem zaraščene, malo postajo je že zdavnaj pogoltnil čas. Ne verjameta mi, zdi se jima nemogoče, da uničiš nekaj, kar bi bilo vsem v prid, pa da si prej lahko do vasi stare mame potoval z vlakom.

Potres v Baniji pred zdaj že skoraj petimi leti sem doživela z otrokoma v tej isti vasi, blizu epicentra. Ta dogodek, eden tistih, v katerih se celotno življenje strne v samcat trenutek, je neka druga zgodba. Na tem mestu se zdi nujno povedati, da se z Banijo pet let po potresu ni zgodilo skoraj nič, da je država pustila ljudi brez upanja in brez prihodnosti.

Središče Petrinje je še zmeraj veliko gradbišče, številne družine še niso dočakale obnove svojih hiš in mnogo tistih, ki jih je vnovič prizadela katastrofa, se je izselilo. Zaradi neke reportaže o Baniji sem se preteklo poletje odpravila po vaseh in se pogovarjala z ljudmi o potresu in obnovi. Nekaterim so obnovili hiše do polovice in še naprej živijo v kontejnerjih. Nekateri so šele dočakali, da so jim odstranili ruševine. Neki družini so pozabili vgraditi vrata. Hiša brez vrat stoji in čaka. Del družine živi v kontejnerju, del pa v hiši soseda, ki jim jo je odstopil. Spet neka druga družina, s hčerko v invalidskem vozičku, potrebno nenehne pomoči, je minulo poletje še vedno živela v kontejnerju in se soočala z novimi pravili države, ki jim je ukinila pravico do osebnega asistenta za hčer.

Tu je nujno pristaviti, da bi večina hiš na Baniji morala biti varna pred potresom take jakosti in da pri obnovi hiš po vojni niso kradli ter da so jih gradili, kakor je treba. Naša hiša je bila med potresom dodobra poškodovana, vendar se ni podrla. Oče je med obnovo odhajal na gradbišče, ker je vedel, da ljudje kradejo in da mora biti prisoten, če želi, da bo hiša zgrajena, kakor je treba. Moji družini ni po potresu pomagala država. Pomoč je prišla od neke družine iz Istre, ki je poslala svojo počitniško prikolico, v kateri je mati spala več kot pol leta, dokler hiše nismo spet naredili primerne za bivanje in dokler se niso umirili popotresni sunki. Torej, vse smo storili sami, zavedajoč se, da pomoči države nikoli ne bomo deležni.

USKOK, Urad za preprečevanje korupcije in organiziranega kriminala, naj bi sicer baje sprožil preiskavo zaradi vseh možnih nepravilnosti, kraj in prevar med obnovo po vojni. Po spletu poizvedujem, kaj se je zgodilo glede tega, najdem le vest, da so obnovitvena dela v vrednosti ne vem koliko milijonov zaupali sinu podjetnika, zoper katerega je že vložena obtožnica. O izidu preiskave ničesar, o Ivu Žiniću, ki je bil takrat župan, vrh tega pa eden najodgovornejših za povojno obnovo, ničesar.

Za časa Jugoslavije je potres v Skopju mesto zravnal s tlemi. Po preučitvi tedanjega dogajanja smo si na jasnem, da je bilo za vse poskrbljeno v rekordnem času, Skopje pa so postavili na novo. Rekli bi, kjer ima država voljo, obstaja tudi način. To vedo stavbe v Skopju, vedo pa tudi podrte hiše po Baniji, vedo ljudje, ki pet let po potresu še vedno živijo v kontejnerjih.

Včeraj berem, da splavov na zahtevo nosečnic ne opravljajo več v naši največji in najpomembnejši kliniki v Petrovi ulici, osrednji nacionalni in referenčni ustanovi za ginekologijo, porodništvo in neonatalogijo. 

> Spet se bom vrnila k Jugoslaviji, ki je bila prva država v Evropi, v katere ustavi je bila zapisana pravica do izbire.

*»Ženska ima pravico svobodno odločati o rojstvu otrok.«* (191. člen Ustave SFRJ, 1974) Pa poglejmo tudi mi k tem zdravnikom, ki odklanjajo opraviti splav v javnih zdravstvenih ustanovah, glas vesti pa jim tako hitro potihne, če plačate več in njim osebno v njihovi zasebni praksi.

Skoraj vse bolnišnice so bile zgrajene že pred nastankom Jugoslavije (pozneje so jih obnavljali ali dozidavali in jih povsem modernizirali, tako kot bolnišnico v Petrovi). Nekaj so jih resda na novo odprli v Republiki Hrvaški, toda vse, z izjemo tiste v Zaboku, so bile zgrajene za časa socialistične Jugoslavije. Moramo pa vendarle omeniti, da gradnja nekaterih sodi v zasebni sektor.

Če bi nadaljevala s tem popisom, bi le prispevala k nedvoumnemu zaključku, in sicer, kako daleč smo od tistega, kar je bila Jugoslavija in kako mojstrsko nam je uspelo propasti v petintridesetih letih, koliko zadev neverjetno učinkovito uničiti, koliko pokrasti. Na tem mestu bi lahko zastavili dobro vprašanje o svoboščinah v Jugoslaviji. Toda dobro vprašanje bi bilo tudi o svoboščinah danes, ko trdimo, da jih imamo, pa še koliko, ko se nam iztirjajo vlaki (spomnimo se nezgode 24. julija 2009 v Rudinah pri Kaštelu, s šestimi mrtvimi), ko na ljudi treščijo rampe trajektov (trije mrtvi mornarji na trajektu Lastovo 11. avgusta 2024), ko pisateljem pišejo grožnje po njihovih blokih in hišah, ko v imenu svetosti države prepovedujejo festivale (medtem ko zagovarjajo nastop že omenjene Cece), ko pri tej inflaciji skoraj nihče več ne more spodobno preživeti od svojega dela in vsak peti otrok na Hrvaškem živi v revščini, ko moramo preglede med nosečnostjo opraviti pri zasebnikih, ker pol milijona žensk na Hrvaškem nima ginekologa (medtem ko jim država skandira, da morajo rojevati in minister za demografijo pribija, *kdo bo nosil orožje na rami, če ne bo otrok?!*). Smo svobodni?

## **Obrat proti Sloveniji in Beogradu**

Sedim na terasi hišice v slovenskem kraju Jeruzalem, prevajamo drug drugega, slovenski in hrvaški pesniki, že dneve iščemo jezikovne mostove. Pred menoj vinogradi, grički, srne, ki ponoči pritečejo na cesto. Z mlajšimi kolegi iz Slovenije se sicer sporazumevam v angleščini, tole pa je eden redkih trenutkov, ko se razumemo brez nje. Nekoč se je nad tem pogovarjanjem v angleščini zgražala neka študentka slavistike iz Poljske, popolnoma neverjetno se ji je zdelo, da danes ne premoremo več mostu skupnega jezika.

Z avtobusom se vozim v Beograd. Človek bi pomislil, da je pesniška dejavnost nenavadno vznemirljiva. Sedim tik za voznikoma in nehote prisluškujem. Eden je Slavonec, drugi govori v ekavščini. Slavonec predvaja na mobilniku Radio Banovina. Kolegu pravi, da je to najboljši radio, vrh tega – nikjer ne izgubi signala. Nekje okoli Županje smo, do meje ni več daleč. Obudi se mi spomin na očeta, na to, kako je vsak dan, ko smo se vsi prebudili, postavil na balkon velik zvočnik (glasbeni stolp iz druge roke je kupil od nekih preprodajalcev v Petrinji) in vrtel Radio Banovina. Repertoar je bil pogosto sestavljen iz glasbenih želja in pozdravov, s hiti kot *Ja se konja bojim* ali pa *Ti si ćerko tatin sin*. Slednjega poje bosanski pevec Nino Rešić (Amir Rešić). Če bi se spustili v razmislek o Jugoslaviji in času po njej, bi prejkone zgolj ta oklepaj s pevčevim nekdanjim imenom lahko povedal daleč več, kakor bi želeli vedeti.

Kakih deset minut prej, preden bom ostala brez denarnice, je na terasi barčka sredi Knez Mihajlove do mene segel pomenek, točneje samogovor nekoga, ki se – to mi je jasno po nekaj sekundah  ̶  pogovarja po telefonu. Slišim ga za hrbtom, ne ozrem se. *Žal mi je, da vam moram sporočiti to hudo novico. Tako pač je. Pozdravite hčeri.* Zavedam se, da mi je podarjena žgoča groza nekega majhnega življenja v komaj nekaj kratkih povedih, začetek zgodbe. Ostanem tam, v Beogradu, obtičala sem v prostoru-času. Jugoslavija, časovna anomalija, je nagnjena k premikanju skozi prostorsko razsežnost; ujame te v svoje meje in nisi več v svojem času.

Kolegica, ki z mano obišče vse postaje na poti od policije do iskanja veleposlaništva, mi pove, da je bila prva stvar, ki jo je naredila ob prihodu v Zagreb, odhod v Kraševo prodajalno. To je najbolj pogrešala. Premišljam o otroštvu, ki se je začelo sredi vojne. Nismo jedli čokolade, še posebej ne Kraševe. Ugriznem se v jezik. Lažem. Včasih se je doma znašla kaka čokolada s tržnice, nemška, ker so jih preprodajali in so bile cenejše. Ampak to je bilo dosti pozneje, ko se je vojna že končala in smo lahko za silo živeli. Nismo jedli Kraševih čokolad, za nas so bile predrage. Le sem ter tja Životinjsko carstvo, Živalsko cesarstvo, ker so te imele izobraževalni namen. Oče je kupil album, v katerega smo lepili sličice živali, ki so bile priložene čokoladkam, album pa je bil v resnici pobarvanka s kratkimi besedilci o posamezni živali. Tako sem prvikrat slišala za amebe, mamute, dinozavre ali kače strupenjače. Majhna pobarvanka je tako imela vlogo prvih vrat v svet, v džungle in puščave, jezera in morja. Nihče od nas ni vedel, kaj je morje, bilo pa ga je razburljivo pobarvati, kot tudi školjke na njegovem dnu, ali pa razmišljati o morskih spužvah in koralah.

Moja generacija nima privilegija, da bi bila nostalgična, požrl nas je surovi kapitalizem. Moji kolegi si z življenjem, kakršnega živijo (to pa pomeni neprestano tekanje), ne morejo privoščiti, da bi pri svojih tridesetih živeli sami, ne morejo si privoščiti nakupa nepremičnine in količkaj gotovosti v stanovanjski džungli naše države, zgarani so, letni dopusti se zdijo znanstvena fantastika, ki jo je kapitalizem oglodal do ničnosti. Nismo jugonostalgični. Želimo si le, da bi nam kdo vrnil prihodnost. Želimo si, da naši otroci ne bi čakali leto dni na operacijo mandljev, starši pa poldrugo na operacijo mrene, čeprav vsi prispevamo s svojimi plačami in honorarji v sistem zdravstvenega varstva, ki naj bi nam bilo na voljo. Seveda pa če bi radi vse to opravili zasebno, dobite termin že jutri. Želimo si, da bi se govorilo o sesuvanju tega sistema in krajah, ki se v njem dogajajo. Želimo si le, da nam ne bi bilo treba opravljati tlake petnajst ur na dan, da bi živeli življenje, v katerem ne bi vsak dan razmišljali o tem, ali si lahko privoščimo nekaj, kar radi pojemo (celo v tem primeru počitnice ne pridejo v poštev v enačbi). Vidimo le, da izginja srednji razred, da vsi bredemo v nekakšni eksistenčni temi, v času, ko je kot še nikoli naprodaj toliko *fast selfcare* in *selfhelp *filozofije, mi pa nimamo časa za fuk, za druženje, za ljubezen, kaj šele za to, da bi skrbeli zase. Želimo si, da ne bi dajali za stanarino sedemdeset odstotkov skupnih prihodkov. Dobro vidimo, da Jugoslavije ni več. Vemo, da ni cenovno dostopnih stanovanj in učinkovitega javnega zdravstva. Vemo, da je izobraževanje vedno večji luksuz. Vemo, da si danes odhod otroka na študij lahko privoščijo samo privilegirani, ker stane toliko, kolikor povprečna družina ne zmore. Hrvaška prednjači po tem, da odrasli otroci ne odidejo od svojih staršev. Kdo si danes lahko privošči celo biti podnajemnik brez cimra?

Beograjski kolegi mi pripovedujejo o mučnosti življenja v današnji Srbiji. Pred kratkim smo lahko videli – skoraj nismo verjeli lastnim očem – kako je Ursula von der Leyen prišla v Beograd in kako jo je sprejel taisti, ki izvaja sistemski pekel v državi, rokovala sta se spodobno, prijateljsko, vse je bilo v najlepšem redu. Kolegi iz Bosne mi pripovedujejo o svojem peklu. Morda je to skupno ime teh držav: pekel, ki je ostal po razpadu Jugoslavije. Vse z blagoslovom Evropske unije, pretepanje študentov na ulici ali migrantov na hrvaških mejah, grožnje našim piscem, odpovedi festivalov. Od enega spodobnega fašizma do drugega spodobnega fašizma.

## **PS: policijska postaja**

In zdaj, čeprav smo že pri koncu tega spisa, se je izkazalo, da je še kaj povedati po tistem na začetku navedenem zadnjem stavku – beograjski policijski postaji. Z njo smo začeli, vendar se bomo na koncu spet vrnili na neko drugo. Po preverjanju in najbrž napačnih informacijah, kje naj bi se zglasila v svoji državi, da bi se na koncu tega nepredvidljivega predora dezinformacij dokopala do novih dokumentov, me je uslužbenec na neki zagrebški policijski postaji, ko sem se tja drugič zglasila, najprej opozoril, da mi vendarle ni treba priti na postajo, čeravno je njegova kolegica pred kakim dnem zatrjevala ravno nasprotno, nato pa pripomnil, da tistih papirjev, napisanih tako, v cirilici, ne bo sprejel. Ljubezniv je, ni nadut, samo seznanja me z dejstvi, s katerimi se bom soočila, ko bom spet vkorakala v kako sobo na kakem nadstropju. Potrebujem overjeni prevod v latinici, v hrvaščini. Po spletu iščem tolmača iz srbščine v hrvaščino, ki mi bo prevedel zapisnik z beograjske policijske postaje. Časovna anomalija Jugoslavija se smehlja, krožeč okoli tega spisa. Tudi mene popade smeh. Če bi me vprašali, naj preberem kaj v cirilici, bi brala od črke do črke in se mučila sestaviti besede, enako kakor moj sin, ki šele spoznava črke. Ker se je nismo učili v šoli, je zame ostala neznanka. Licemersko bi bilo pričakovati, da bo nekdo mojih let znal nekaj, česar sama ne znam.

Da Jugoslavije ni več, ostaja nejasno le tistim, ki želijo s tem zaslužiti in pri tem zavajati ljudi, podobno kot to počnejo s kakimi psevdoznanstvenimi preparati. Potrebujete vendar kvantno vodo, ki bo okrepila vaše frekvence, saj vas bodo drugače nepovrnljivo uničile vsakodnevne grožnje. Ni važno, da voda ni kvantna, če resnično govorimo o kvantnih stanjih, oziroma da je v bistvu vsa voda kvantna, če upoštevano molekularno raven, ali da res ne razumete, kaj so vaše frekvence. Če smo čisto odkriti, ne veste, kaj je nasploh frekvenca, kaj šele da bi jo znali povezati z valovno dolžino, o definiciji valovne dolžine pa sploh raje ne govorimo. Tako nekako je tudi z Jugoslavijo. Časovna anomalija Jugoslavija. Zavarujte se, preden bo, potovaje skozi čas, uničila vaše liberalne svoboščine, o katerih ničesar ne veste, ta strašljiva Jugoslavija bi vam lahko zasadila zobe v vrat in … vsa kvantna voda vam bo izkrvavela. Vidite, kaj se bo zgodilo. In ker ni druge, se bo zgodilo … Nekaj grozljivega. Zagotovo se bo zgodilo nekaj nepredstavljivo grozljivega.

*Prevedla Sonja Polanc*

[\[1\]](https://airbeletrina.si/casovna-anomalija-jugoslavija/#_ftnref1) *Ćaci* je posmehljivo ime za skupino študentov, ki so se zbrali na pobudo »študentov, ki se želijo učiti«. Po več mesecih študentskih blokad se je namreč pojavila skupina študentov, ki so si želeli konca blokad. Protestniki proti sedanji srbski vladi trdijo, da gre za plačance vladajoče Srbske napredne stranke (SNS). Po njihovem naj jih lepo število sploh ne bi bilo resničnih študentov. Samostalnik *ćaci* v pomenu *đaci*, je pravzaprav množinska oblika besedice *ćak*, *đak* (učenec), ustvarjena kot porogljivo poimenovanje za študenta, ki ne more razlikovati cirilične črke *ћ* (ć) od *ђ* (đ). (Op. prev.)

---

S projektom *Na balkonu Balkana* na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.

### NA BALKONU BALKANA / Moja književna država, moja književna pravila

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/na-balkonu-balkana-moja-knjizevna-drzava-moja-knjizevna-pravila

_AirBeletrinin projekt medkulturnega dialoga_

_Avtor: Jagna Pogačnik_

»Dovolj, da sem se zavedala, kako mi tema, v katero smo zgrmeli, hrup, ki smo ga slišali, zidovi, ki so jih gradili, grozijo, da me bodo oropali nekaterih trdnih opornikov, ki mi jih je mukoma uspelo postaviti v najstniških letih.«

Pred nekaj meseci sem napisala prispevek za rubriko *Klasika žanra*, ki se posveča jugoslovanski in postjugoslovanski kulturi; rubrika izhaja enkrat mesečno v *Kulturnih Novostih*, podlistku tednika *Novosti*, in pokriva skupne kulturne tematike regije. Po daljšem omahovanju sem se odločila za *Somrak idolov* **Aleša Debeljaka**, zdi se mi, da s tehtnim razlogom.

Danes, ko tako kakor vse življenje sedim na balkonu Balkana, največkrat neudobnem in brez zavetja sence, ki omogoča sprostitev in bivanje v hladu, in v mislih obnavljam snov, ki jo ta položaj ponuja v obilju, se mi zdi, da bi bilo za začetek najbolje, če bi se zatekla k sklicu na lastno besedilo: *»Ko je razpadla Jugoslavija, sem jih štela dvaindvajset; dovolj, da mi je uspelo vsaj obrobno sodelovati pri znamenitih osemdesetih, aktivno v mladinskem novinarstvu, pri osiješkem časopisu Ten, in pasivno, kot občinstvo na koncertih, predstavitvah knjig in filmov, kot naročnica na časopise in bralka knjig iz celotnega jugoslovanskega prostora. Po drugi plati pa vendarle premalo, da bi si že lahko ustvarila kakšno mrežo sodelavcev, profesionalne stike in širok kulturni prostor, v katerem bi tudi sama sodelovala. Skratka, nekaj vmes, kakor v naslovu filma ****Srđana Karanovića**** (lej, še en kandidat za klasika!). Dovolj, da sem se zavedala, kako mi tema, v katero smo zgrmeli, hrup, ki smo ga slišali, zidovi, ki so jih gradili, grozijo, da me bodo oropali nekaterih trdnih opornikov, ki mi jih je mukoma uspelo postaviti v najstniških letih, vemo pa, kako zagatna so ta. Dovolj, da sem se zavedala, da se je treba nekomu, ki želi izbrisati tvoje priljubljene bende, filme ali avtorje oziroma te prepričati, da tisto ne morejo biti tvoji priljubljeni bendi, filmi ali avtorji, če nisi izdajalka ali, bog ne daj in Marija z dronov,*[*\[1\]*](https://airbeletrina.si/moja-knjizevna-drzava-moja-knjizevna-pravila/#_ftn1)* njihova (tale kurziv ni klasika!) – kratko in malo upreti.«*

Z avtocitatom sem začrtala začetno pozicijo, torej lahko nadaljujem.

> Večer je, in kot običajno opravim nekakšen kratek povzetek dneva: kakor večidel vsi je tudi ta minil hektično, večopravilnostno, kar mi gre po petdesetem čedalje bolj na živce, vendar se zavedam, zdaj je prepozno, da bi se iz tega lahko izvila.

Ko sem zjutraj čakala na semaforju med vožnjo do poslopja državne televizije, da bi v jutranjem programu priporočila nekaj knjig, so me zjezili zatipki, moram jih popraviti v mejlu, ki ga poskušam napisati in poslati upravnemu odboru Hrvaškega društva pisateljev. Pri tretjem semaforju se mi je, v nasprotju z običajno jezljivostjo zaradi prižgane rdeče, posrečilo napisati *»strinjam se, pošljite čim prej!« *in pritisniti *send*. Odzivamo se na vnovično grožnjo, izrečeno pisatelju, na vnovični sovražni govor, namenjen konkretnemu naslovniku. **Jurica Pavičić**, novinar in pisatelj s svetovno kariero, in njegova soproga **Ivana Prijatelj Pavičić**, univerzitetna profesorica, sta na zidu splitske hiše, kjer živita, prebrala napis *»Komunjaro šugava jebemo te u guzicu«* (*»Ti garjavi komunajzar pofukali te bomo v rit«*), lokalne oblasti pa so jima sporočile, da njun zid ni javna površina in bosta morala za odstranitev napisa poskrbeti sama.

Članica upravnega odbora sem dve leti, občutek imam, da se zadnje čase nenehno ubadamo s sestavljanjem in pošiljanjem odzivov in sporočil, kar manj govori o meri proaktivnosti sedanje sestave upravnega odbora, bolj pa o stanju resničnosti, v kateri živimo. Samo od letošnjega poletja smo se odzvali na izraelski genocid v Gazi, nato na poskuse prepovedi kulturnih dogodkov in festivalov pa na preteči grafit, ki se je pojavil na bloku, kjer živita **Miljenko Jergović**, novinar in pisatelj s svetovno kariero, ter njegova soproga **Ana Bogišić**, urednica in lektorica. Avtor grafita na tem novozagrebškem bloku je imel očitno manj homoerotično nagnjenje, bolj pa občutek nadarjenosti za rimanje, čeprav je spregledal, da ga ne premore za pravopis. *»Jedne kolovoške noći Miljenko neče dobro proći«* (*»Enkrat avgusta ponoč bo Miljenko gagal na pomoč«*), je pisalo na zidu, z modro barvo pod napisom pa je bilo poudarjeno tisto, kar je grafitar pravzaprav hotel povedati: *»Naša država naša pravila«*.

Mestne oblasti so se v tem primeru odzvale z odstranitvijo napisa na lastne stroške. Dan zatem se je pojavil še drugi: *»Sarajevo ispod Trebevića, povedite Dalilu i četnika Jergovića«* (*»Sarajevo v vznožju Trebevića, odpeljite Dalilo in četnika Jergovića«*), in ne vem, zakaj (ali pa morda vem), ampak medtem ko me je prvi razkačil, me je pri slednjem obšel občutek strašanske žalosti. O tem, kako so v času od tega poletja, po klerofašizmu, ovitem v koncert na zagrebškem hipodromu, pa akcijah braniteljev, s katerimi bi želeli prevzeti vlogo kritikov in cenzorjev umetniških projektov, ter hinavskih in ostudnih izjav trenutne hadezejevske oblasti, ponikalnice fašizma, nacionalizma in sovražnega govora spet privrele na plano, brenči že ves civilizirani svet, in ne bi še naprej o tem.

Ampak bi o temle – *naša država, naša pravila* (vstavila sem vejico, pesniških darov morda res nimam, vem pa, čemu je namenjen pravopis). Pravzaprav, ne maram mimikrije v prvo osebo množine, raje moja država, moja pravila. Dejstvo, da v tem nisem sama, mi vliva upanje: gesta občanov, s katero so napis na Jergovićevem bloku prekrili z velikimi srci, in občana Anteja, ki je z beležem popleskal zid Pavičićeve hiše, nedvoumno kažejo, da obstajajo ljudje, ki še vedno upoštevajo svoja pravila. Moja primarna država je namreč tista književna. *Svetovna književna republika*, kot bi rekla **Gisèle Sapiro** v istoimenski knjigi, *književna republika Jugoslavija*, bi rekel **Boris Postnikov** v istoimenski knjigi, zaradi katere po izidu trpi udarce z desnega političnega spektra, izpod peres posameznikov, ki je niso prebrali ali pa je, če so vendarle jo, niso pretirano razumeli dlje od naslovnice in mrzke jim besede Jugoslavija. Verjetno je prav to moja poglavitna težava, balonček na balkonu, v katerem se počutim varno in ki sem si ga z leti izbojevala, kajti kadar vanj vendarle prodrejo *vetrovi z Dinare*,[\[2\]](https://airbeletrina.si/moja-knjizevna-drzava-moja-knjizevna-pravila/#_ftn1) se moja razočaranja in krhkost krepijo, stabilnost balkona pa je omajana kakor ob velikem zagrebškem potresu.

> Medkulturni dialog in transnacionalnost piscev sta temelja, na katerih je postavljena moja država.

Prestopanje meja brez potnega lista, prost prehod tudi za tiste, ki ga nimajo ali ga nimajo več, kraj, kjer so dobrodošli nomadi. Kakšnih trideset let berem in pišem o knjigah, ki so izšle nedaleč od mojega balkončka, knjigah, ki jih pišejo avtorji iz Bosne in Hercegovine, Črne gore, Hrvaške, Makedonije, Slovenije in Srbije (ste opazili, vrstni red je abecedni), seveda tudi iz književnih republik, bolj oddaljenih od mojega balkončka, in nikoli nisem preverjala njihovih rojstnih listov ter drugih dokumentov. Ukvarjam se z južnoslovanskimi književnostmi, prevajam slovensko književnost, vendar ta interes ne temelji na politični jugonostalgiji, čeprav me obhaja nostalgija po jugoslovanskem kulturnem prostoru, kot tudi po lastni mladosti. In po številu bralcev in založnikov, po prostorih, v katerih lahko predstaviš knjige, po številu poznavalskih kritikov …

V teh tridesetih letih, ko sem najbrž prebrala večino pomembnih knjižnih izdaj in sodelovala s kolegicami in kolegi iz sosednjih administrativnih držav pri različnih skupnih projektih ter gostovala na literarnih festivalih in knjižnih sejmih, sem spletla mrežo, ki je pri dvaindvajsetih, ko je razpadla Jugoslavija, nisem imela. Ob teh sodelovanjih sem dojela še nekaj pomembnejšega – književnosti, ki nastajajo na prostoru nekdanje Jugoslavije, sestavljajo svoj najboljši in edini resnični kontekst. Prežete s podobnimi tematikami in literarnimi postopki se dopolnjujejo, vzbujajo zanimanje, blizu so druga drugi in izhajajo iz podobne tradicije, pri tem pa nimam v mislih knjižne tradicije, temveč – kar je za mojo generacijo celo dosti pomembnejše – popkulturno. Knjige v jeziku, ki ne potrebuje prevoda, kar je sintagma, ki jo na Hrvaškem uporabljajo tudi kot kriterij za dodelitev nekaterih literarnih nagrad, niso na kupu zgolj zato, ker zanje ni bilo treba plačati prevoda; tu gre za senzibilnost in podtekst skupne preteklosti, ki ji nihče s količkaj zdrave pameti ne more ubežati in je izbrisati ali čeznjo napisati žaljiv in nepismen grafit. Pač, lahko, vendar to nič ne pomeni.

Lani sem objavila antologijo *Područje signala, mapiranje suvremene proze u Hrvatskoj (2000-2020)* (*Področje signala, mapiranje sodobne pripovedne proze na Hrvaškem (2000–2020)*)*, *v katero sem*, *ker sem se ravnala po kriteriju jezika, za katerega niso potrebni prevod in prve izdaje pri hrvaških založbah, uvrstila tudi tiste avtorje, ki jih uradni in akademski krogi v nobenem primeru ne bi uvrstili v tako imenovani hrvaški literarni kanon. Ko je nadvse pritrjevalno pisal o njej – bil je skoraj hitrejši od njenega prispetja v knjigarne –, je Miljenko Jergović njen sprejem označil kot *»nelagodje v kulturi«*, predvidel je molk oziroma da se bo o njej *»trosilo nesmisle, ob naštevanju, kdo je in koga ni v njej«*. Povem odkrito: *Področje signala* je doživelo ducat predstavitev in skupaj z mano obiskalo literarne festivale na Hrvaškem in v soseščini, srečala sem številne navdihujoče sogovornike in bralce, dala precej intervjujev, dobilo je nekaj zelo poznavalskih kritiških ocen, pa nekaj takih, v katerih so naštevali, kdo je in koga ni (legitimno!), ter nekaj zelo odklonilnih. V eni slednjih, z desnega političnega spektra, je *Področje signala *povezano s Postnikovo *Literarno republiko Jugoslavijo*.  

> Ko sva prebrala oceno, sva se s kolegom Borisom domislila, da bi začela nositi bedž z napisom – Posthrvat.

Ampak Ministrstvo za kulturo in medije, ki je s svojo politiko odkupa knjižničnega gradiva uvedlo zelo perfiden kriterij, po katerem knjižnice odkupujejo knjige, napisane v hrvaščini ali pa so vanjo prevedene, medtem pa knjige bosanskih, srbskih in črnogorskih piscev pušča v pravnem vakuumu in jih torej ne priporoča v odkup – je *Področje signala* uvrstilo na B seznam, seznam tistih knjig torej, ki jih knjižnice niso dolžne kupiti, imajo pa možnost, da jih. Najbrž jezik nekaterih od uvrščenih avtorjev ni dovolj hrvaški, pri drugih pa vendarle je, zatorej – nekaj vmes – B!

V moji državi veljajo zelo trdna književna pravila, ki botrujejo tudi mojemu osebnemu kanonu. V mislih nimam le tistega formativnega, s celo vrsto avtorjev in književnih republik, pač pa tega zdajšnjega. Če bi morala z vso odgovornostjo našteti sodobne avtorje, ki jih imam za svoje in katerih pisanje me je spremenilo ter premaknilo za nekaj desetletij nazaj, bi bili tu **Dubravka Ugrešić**, **Semezdin Mehmedinović**, **Srđan Valjarević**, **Olja Savičević Ivančević**, **Lana Bastašić**, **Bekim Sejranović**, **Zoran Ferić**, **Kristian Novak**, **Andrej Blatnik**, **Saša Ilić**, **Rumena Bužarovska**, **Miljenko Jergović**, **Bora Ćosić**, **Aleš Čar**, **Darko Cvijetić**, **David Albahari**, **Aleksandar Hemon**, **Ivana Bodrožić**, **Lidija Dimkovska** in številni, številni drugi. Tu bi bili Sarajevo, Zagreb, Beograd, Novi Sad, Ljubljana, Skopje, Norveška, Nizozemska … In brezdomstvo, tista Bekimova nikamor, od nikoder. Tu bi bila, ni treba skrivati, postjugoslovanska književnost, hibridna, tako kot so identitete nekaterih avtorjev, to bi bila književna republika, v kateri se kaže(jo) tudi moja (moje) identiteta (identitete). Morda to včasih ni prijetno v tehle naših zadušnih čumnatah, vsekakor pa je pravcato bogastvo iskati odtise svoje biografije na zagrebškem Gornjem gradu, v Horvatovcu in Dobrem dolu, na novosadskem Štrandu in v osješkem Sjenjaku, najti odtise svojih prednikov pri Tržiču, na bregovih Ljubljanice, bregovih Drave pri Varaždinu ter vse tja do daljnega Nižnega Novgoroda, ki ga nihče od treh generacij ene strani moje družine ni obiskal po propadu Ruskega cesarstva. Jasno je, da moja edina pravšnja himna mora vsebovati besede *»Horde slovanske krvi / preko reke skozi dni«*, to pa ni nič drugega kot *Praslovan* mojega prijatelja **Zorana Predina**, ki v življenju stavi na koncept sorodnih duš, in sva se tako tudi našla.

Potem ko sem to jutro priporočila v branje nekatere knjige, med drugimi tudi *Vojno in dež* **Veliborja Čolića**, avtorja, čigar dela izhajajo pri Galimardu in je med vojno emigriral iz Bosne in Hercegovine, sem prejela sporočilo s fotografijo nekega notoričnega in precej porogljivega desničarja, ki vodi podobno televizijsko oddajo. Odzval se je na intervju, ki ga je v teh dneh dal odlični Kristian Novak. Ni težko predvideti, za kakšno reakcijo gre, ne zanima me. Sem pa vendarle ošinila komentarje in med njimi našla enega, napisanega z docela enako pisavo kot v izlivih sovraštva na zagrebških in splitskih zidovih: *»rad bi videl še malo vojne v tej lepi naši, da bomo lahko delo opravili do konca«*. Včasih bi me kaj takega nemara zaskrbelo in prestrašilo, zdaj sem le odložila mobilnik. Če bodo napadli to mojo državo, bom svoja pravila branila z vsem sredstvi. Književnimi. Kratko in malo se je treba upirati.

*Prevedla Sonja Polanc*

[\[1\]](https://airbeletrina.si/moja-knjizevna-drzava-moja-knjizevna-pravila/#_ftnref1) Na Thompsonovem koncertu na zagrebškem hipodromu avgusta 2025 so z droni izoblikovali podobo Matere božje na večernem nebu. (Op. prev.)

[\[2\]](https://airbeletrina.si/moja-knjizevna-drzava-moja-knjizevna-pravila/#_ftnref1) *Vjetar s Dinare* je naslov četrtega studijskega albuma Marka Perkovića Thompsona iz leta 1998 (op. prev.).

---

S projektom *Na balkonu Balkana* na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.

### NA BALKONU BALKANA / Jugoslavija v odsevu mineralne vode

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/na-balkonu-balkana-jugoslavija-v-odsevu-mineralne-vode

_AirBeletrinin projekt medkulturnega dialoga_

_Avtor: Kruno Lokotar_

»Priljubljenost oglasa Radenske verjetno izhaja iz še vedno žive jugonostalgije med večino ljudi, ki so se rodili in živeli v Jugoslaviji.«

Leta 1988, ko je Radenska objavila televizijsko reklamo *Radenska na vseh koncih Jugoslavije*, je Bobby McFerrin izdal uspešnico [*Don’t Worry Be Happy*](https://www.youtube.com/watch?v=d-diB65scQU), Gorbačov je bil vse glasnejši, končala se je iraško-iranska vojna, Benazir Buto je postala prva predsednica vlade v muslimanskem svetu, bali so se AIDS-a, *Rain Man* je polnil kinematografe, film* Zadnji kitajski* *cesar* je prejel devet oskarjev, Nirvana je posnela prvi album *Bleach*, Nick Cave, ki je leto prej nastopil v Ljubljani, je posnel veličasten album [*Tender Prey*](https://www.youtube.com/watch?v=QGbEdVaJJVs), rodila sta se Rihanna in Jure Dolenec, Seul je gostil olimpijske igre, kjer je bila Jugoslavija tradicionalno dobra v kolektivnem športu, v Beogradu so odprli prvi McDonald’s v Jugoslaviji, Jugoplastika je osvojila košarkarsko prvenstvo, Crvena zvezda pa nogometno, debitirali so Psihomodo Pop, Mizar in mnogi drugi, najstniki so noreli za glasbeno skupino Crvena jabuka in Plavi orkestar, skupina Bijelo dugme je posnela zadnji album *Ćiribiribela*, Prljavo kazalište pa uspešnico [*Mojoj majci*](https://www.youtube.com/watch?v=eyANVaQ7xbI).

V Beogradu je bil zadnji Dan mladosti, relikvije kneza Lazarja so bile od praznika Vidov dan na turneji po Srbiji, Milošević je izvedel *»protibirokratsko revolucijo«*, konec leta bodo z mitingi razrešili vodstvo Vojvodine, leto prej je bilo Osmo zasedanje, ki mu je sledil prevrat, rudarji so že stavkali, v Ljubljani je potekal proces proti četverici, pri 101 letu starosti je umrl Zvonimir Rogoz in Pavle Vuisić v 62. letu. Slednji je pustil [hudomušno oporoko](https://www.oslobodjenje.ba/magazin/zanimljivosti/testament-pavla-vuisica-i-tajna-vezana-za-smrt-ove-legende-posto-mislim-mreti-915219/).

Istega leta je Radenska začela trženjsko kampanjo *Radenska na vseh koncih Jugoslavije*. Leto kasneje razširila ambicije z naslovom [*Radenska na vseh koncih sveta*](https://www.youtube.com/watch?v=RxsMdzXScT0) in postavila oglase na Japonsko, v ZDA ter [Italijo](https://www.youtube.com/watch?v=bP-vww3q0l4).

Televizijske reklame Radenske so bile vedno opazne, najboljša je nedvomno tista s skupino [Perpetuum Jazzile](https://www.youtube.com/watch?v=M0h9cb32RIc) iz leta 2012, ki jo *»gledamo«* z zaprtimi očmi in ima na YouTubu 528.000 ogledov.

Radenska je bila najbolj priljubljena gazirana mineralna voda v Jugoslaviji, tako priljubljena, da je kot metonimija postala ime za druge mineralne vode. Vrhunec proizvodnje je bil leta 1972, ko je bilo prodanih 217 milijonov litrov oziroma 10,5 litra na prebivalca Jugoslavije. Tri srca, ki jih je oblikoval ilustrator **Milko Bambič**, so bila v logotip Radenske dodana leta 1936 in bi naj simbolizirala enotnost Srbov, Hrvatov ter Slovencev. Slogan iz osemdesetih let 20. stoletja, ko je bila Radenska še na prestolu jugoslovanske proizvodnje gazirane vode, je bil *»Krepi, združuje in osvežuje«* in bi naj nadaljeval tradicijo promoviranja narodne enotnosti.

V tem duhu je bila posneta televizijska reklama, ki jo bomo obravnavali, vendar ne preostro, da ne bi zagrešili anahronizma. Če nič drugega, bomo videli kako so se spremenili čas in naša merila.

Televizijski oglas, ki se je takrat imenoval EPP (ekonomsko-propagandni program), je za kampanjo Radenska na vseh koncih Jugoslavije režiral že takrat slavni **Goran Marković**, avtor filmov *Posebna vzgoja, Variola vera *in* Že videno, *za katerega je leto prej v Pulju prejel zlato areno. *»Priljubljenost oglasa Radenske verjetno izhaja iz še vedno žive jugonostalgije med večino ljudi, ki so se rodili in živeli v Jugoslaviji,« *danes pravi Goran Marković. *»Obenem pa imamo tudi neke vrste samoironijo do te države. Menim, da je to razlog za priljubljenost.«*

*Radenska na vseh koncih sveta* je postala znana, na kanalu YouTube je na voljo na več povezavah, od katerih ima glavna povezava iz leta 2013 160.000 ogledov. Ne vemo, kdo je bil scenarist niti v katerem mesecu leta 1988 so reklamo prvič predvajali. Avtor je SMJWT ali Studio marketing za Radensko. Reklama traja 48 sekund, sestavljena je iz 16 kadrov v osmih prizorih z dvema telopoma, in sicer uvodnim in končnim. V oglas so vložilo veliko finančnih sredstev, o čemer priča tudi Goran Marković: *»Zelo dolgo smo ga snemali v odličnih produkcijskih pogojih. Danes so časi drugačni – vse se dela hitro in manj premišljeno.«*

Prvi prizor prikazuje športno oblečen slovenski par z najverjetneje nahrbtniki Toper – kakršnega sem imel tudi sam. Ob značilni slovenski ljudski melodiji, zaigrani na harmoniko, se veselo odpravljata v hribe. Z današnje perspektive bi lahko rekli, da gresta proti Alpam. Pojeta: »*Krepi, združuje in osvežuje, Radenska.«*

Nato se premikamo od severa proti jugu – tako skozi ves oglas – preko posnetka steklenice z etiketo države na Hrvaško, v Dalmacijo, kjer slišimo klapsko petje *»Radenska nas spaja«*, medtem ko sredi stopnic, kakor bi šlo za javno delo, ribič šiva mrežo, sam pa je oblečen v mrežasto majico. Okoli njega so verjetno turisti, ki opazujejo njegovo eksotično delo, morda klepetajo, morda je med njimi tudi ženska, posnetek je nejasen. So običajno poletno oblečeni ljudje, ki z njim pojejo in nazdravljajo. Pred njimi je pletenka z vinom in steklenici Radenske. Verjetno za škropec, čeprav je v Dalmaciji bolj zaželena bevanda z navadno negazirano vodo.

Tretji prizor je v Bosni in Hercegovini. Ženska v narodni noši na pladnju nese Radensko in poje sevdalinko »*Haj, krijepi dušu«*, nato spusti pladenj pred dva moška, ki sedita po turško, ter jima postreže Radensko. Eden je oblečen v narodno nošo, ima fes, telovnik, srajco s širokimi rokavi do komolca in rdeč pas, drugi nosi navadno srajco s kratkimi rokavi.

Četrti prizor so pisci komentarjev na YouTubu umestili v Vojvodino, čeprav je naglas zagorski, vendar je po logiki vsaka teritorialna enota po načelu republiškega in avtonomnega pokrajinskega ključa dobila svoj prizor, zato bi naj šlo za Vojvodino; pokrajina ter arhitektura hiše govorita temu v prid. Res je, da so tako v Zagorju kot v Vojvodini lokalizirani germanizmi del ekavskega besedišča. Poštar na kolesu poje »*fort nam osvežava«* ali *»furtom nam osvežava«* (nem. *fort* – stalno, nenehno). Poštar je oblečen v delovno uniformo.

> Naslednji prizor prikazuje vaško poroko v Srbiji. Gostje so slovesno in tradicionalno oblečeni, mladenič nosi telovnik ter belo srajco, starejši gost ima tudi šajkačo.

Kamera pokaže mizo, kjer lahko jasno vidimo krožnike, domač kruh, Radensko in hrustljavega odojka na ražnju. Zvočna podlaga ni jasna, vendar pojejo približno »*bre, ova Radenska, sve nas redom spaja«*.

Nato se prizor preseli v slaščičarno, kjer Albanec v beli srajci žonglira s kepico sladoleda, drugi pa pride v ospredje z nečim, kar je videti kot šampita na krožniku. Na polici za njima so steklenice Radenske. S tipičnim vzhodnjaškim lihim ritmom bobna pojeta:* »E vetmja që na freskon / Radenska që na bashkon«*, prevedeno: »*Edina, ki nas osvežuje / Radenska, ki nas združuje.«* To je bil najbolj priljubljen del oglasa, daleč najbolj eksotičen za povprečnega Jugoslovana, saj je v jugoslovansko pop kulturo prodrlo le malo neslovanskega albanskega jezika.

Nato se preselimo v Črno goro, kjer mladi moški, najprej je v kadru eden, nato jih je v tretjem kadru sedem, v narodnih nošah stojijo na planini in glasno pojejo v znameniti črnogorski melodiji: *»Krijepi dušu, osvježava / krepi dušo, osvežuje.«*

Zadnji prizor prikazuje štiri Makedonke v narodnih nošah na polju tobaka *–* *tutun* je bil eden najpomembnejših makedonskih izdelkov – ki nadaljujejo besedilo Črnogorcev in z lirskim sopranom pojejo »*Radenska spojuva«*.

Če povzamemo analitično, lahko ugotovimo, da so Slovenci edini, ki niso oblečeni v narodno nošo ali uniformo – so elegantno, primerno in sodobno oblečeni, v aktivnih ter zdravih okoliščinah, očitno gredo na izlet med vikendom, poleg epizodnih likov v Dalmaciji in Bosni. Odrešeni kostumov so liki, ki se pojavijo v Dalmaciji – domnevamo, da so na počitnicah, enkratni letni izkušnji – in v Bosni, kjer je moški v običajnih oblekah umeščen v vsakdanje življenje zgodovinske dobe, kakor bi prišel na obisk.

Hrvati, prebivalec Vojvodine in Albanci so v delovnih oblačilih, opolzki mrežasti ribiški majici, poštarski uniformi ali slaščičarski srajci. Ti imajo poklic, proizvajajo ali strežejo.

Srbi so nekje vmes, oblečeni v poročna oblačila, ki niso vsakdanja uniforma, temveč praznična, vendar s prepoznavnimi folklornimi motivi na oblačilu in etnološko-gastronomsko ponudbo na mizi.

Vsi ostali, in sicer Bosanci, Črnogorci in Makedonci, so obtičali v narodnih nošah, v nekem mitskem času.

Morda se tu velja spomniti, da je bila pesem *Jugoslavijo*, znana tudi kot *Od Vardara pa do Triglava* leta 1974, ko je bila napisana, obdavčena kot šund, zato ni bila predvajana, in sicer *»zaradi omenjanja zastarelih elementov preteklosti narodov Jugoslavije« *– kmetov in pastirjev. Jugoslavija je bila usmerjena v prihodnost, napredek in industrializacijo, delavce, zato je bilo to sporočilo napačno, ostanek starih ter zastarelih časov. Pesem je založba Jugoton ponovno izdala leta 1980, ko je postala uspešnica.

Uporaba spola je sledeča: Slovenca sta par, njun status je nejasen, pri Srbih je nevesta v poročni obleki; v obeh primerih ženska obstaja kot del skupnosti, verjetno družine. V nadaljevanju nasmejana lepa Bosanka streže moškima – komentar je tu odveč. Makedonke predstavljajo kulturno-umetniško društvo, vendar nastopajo kot obiralke tobaka, kar je nižje kvalificirano delo. Albanke, Hrvatice, Črnogorke in prebivalke Vojvodine se ne pojavijo, prav tako nobena ženska posamično ne predstavlja svojega naroda.

Slovenci so pravzaprav edini mobilni, poštar pade s kolesa, ostali so pasivni, minimalno se gibljejo ali so zamrznjeni v kadru.

Glasbena podlaga oglasa je vedno lokalna melodija, izvedena je bila tudi jezikovna prilagoditev. Celotno besedilo se glasi:

*Krepi, združuje in osvežuje.*

*Radenska nas spaja.*

*Haj, krijepi dušu.*

*Fort nam osvežava.*

*Bre, ova Radenska, sve nas redom spaja.*

*E vetmja që na freskon.*

*Radenska që na bashkon.*

*Krijepi dušu, osvježava.*

*Radenska spojuva.*

> Tako je leta 1988 trženjska ekipa Radenske z razvitega severa države videla in predstavila južne ter manj razvite narode in eno narodnost Jugoslavije pod geslom združevanja.

Ustvarili so priljubljeni oglas, ki ga, sodeč po komentarjih na YouTubu, večina še danes občuduje. Politično gledano je bilo težko združiti tako različno videne subjekte, čeprav je bil namen trženjske ekipe verjetno povsem drugačen, predstaviti Radensko kot lepilo za raznolikost, kot edino transidejo, ki presega raznolikost in stoletja, zato menda iz tega izhaja ta stereotipizacija, ki bi bila danes v marsičem problematična.

*»Moram reči, da slog in realizacijo določenih delov tega oglasa v veliki meri narekuje glasba, ki je spremljala prizore,«* še pojasnjuje režiser Goran Marković. *»Glasbo sta napisala zdaj že pokojna brata Vranješević in je bila vnaprej določena. Jaz sem torej pristopil k režiji oglasa na podlagi vrste glasbe, pri zasnovi in pripravi katere nisem sodeloval, vendar sem jo poskušal oblikovati ter vizualizirati. Seveda sem vsakemu nacionalnemu segmentu dodal malo ironije in avtoironije. Toliko se spomnim, dolgo je že tega.«*

Glasba izjemnih, umetniško polivalentnih bratov **Vranešević**, **Peđe** in **Mladena**, ustanoviteljev odlične zasedbe [Laboratorija zvuka](https://www.youtube.com/watch?v=8WfG1PzqBVQ)*, *pa tudi avtorjev številnih filmskih in gledaliških skladb, pesmi za televizijski oddaji [*Poletarac*](https://www.youtube.com/watch?v=rxTBXp_hsL8) in *Neven* je dala velik, morda ključen zagon uspehu reklame. Uspešno sta združila nacionalne melodije, mini raziskava pa je pokazala, da se mnogi vizualno ne spomnijo oglasa, vendar se spomnijo glasbe, še posebej albanskega prizora.

Ne bom delal zaključkov, to lahko vsak sam naredi, gradivo je priloženo in opisano v svoji težko rešljivi polarnosti, vrzeli med namenom ter realizacijo, pa vendar … Četudi bi danes takšen oglas dobil prizvok rasizma, seksizma in diskriminacije, je še vedno priljubljen.

Leta 1988 je skupina Električni orgazam posnela pesem *Igra rokenrol cela Jugoslavija*, ki je postala uspešnica.

*Prevod: Prevajalska agencija K&J Translations*

---

S projektom *Na balkonu Balkana* na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.

### V objemu zime: GRADOVI KRALJA MATJAŽA

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/v-objemu-zime-gradovi-kralja-matjaza

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Zima je čas, ko se dnevi umirijo in misli odprejo novim doživetjem.

Gradovi kralja Matjaža so več kot zimska prireditev – so poklon domišljiji, skupnosti in starodavni zgodbi, ki se na Koroškem nosi iz roda v rod. Vsako zimo pod Peco sneg postane gradbeni material, ekipe pa v njem oblikujejo gradove, ki niso namenjeni obrambi, temveč povezovanju ljudi in ohranjanju tradicije.

### JUGOSI / A imate telefon?

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/jugosi-a-imate-telefon

_Avtor: Igor Šinkovec_

Besedila v ciklu JUGOSI obravnavajo vsakdanje prakse kot nosilce zgodovinskega ter družbenega pomena; izhajajo iz konkretnih izkušenj, čeprav jih beremo kot simptome širših struktur, tako ekonomskih, političnih kot kulturnih, ki so oblikovale načine bivanja, doživljanja časa in razumevanja skupnosti. Namesto linearne pripovedi ponujajo pogled na to, kako se veliki sistemi zapisujejo v majhne geste in kako se ti zapisi ohranjajo v kolektivnem spominu.

Telefon v Jugoslaviji ni bil kar tako en navaden predmet. Bil je veliko več od tega. Bil je dogodek. Najprej si nanj čakal. Dolgo. Tako dolgo, da si vmes že skoraj pozabil, zakaj si ga sploh naročil. Ko pa je končno prišel, ni bil samo telefon. Bil je dokaz, da si nekam prišel. Da si uradno vključen. Da nisi več povsem odvisen od sosedov. Namestitev telefona je bila mala slovesnost. Delavec je prišel, zvrtal luknjo, napeljal kabel in na koncu na steno pritrdil aparat, ki je bil vedno enake barve in oblike, a se je zdel edinstven. Telefon je stal v hodniku ali dnevni sobi, nikoli v spalnici. Bil je javen predmet, namenjen skupni rabi in če si imel srečo, ali pa manj sreče, si dobil dvojček. To je pomenilo, da si si linijo delil z nekom, ki ga nisi izbral, a je postal del tvojega življenja. Ko je on telefoniral, ti nisi mogel. Ko si ti dvignil slušalko, si pogosto slišal tuj glas. To ni bilo vdor v zasebnost, to je bila preprosto realnost. 

> Ponos na telefon je bil iskren. Obiskovalci so ga opazili takoj.

*»A imate telefon?«* je bilo vprašanje, ki ni potrebovalo dodatne razlage. In če si rekel da, si skoraj moral dodati: *»Saj ni še dolgo.«* Kot da bi se opravičeval za privilegij. Dosegljivost je imela jasna pravila. Če si hotel, da te kdo dobi, si moral biti doma. Ni bilo sporočil, telefon je zvonil in ali si bil tam ali pa te ni bilo in če te ni bilo, je klical v prazno. Če je bilo pomembno, je klical še enkrat. Potem pa je največkrat klicatelj prišel kar osebno. Klici so bili kratki, nihče ni visel na telefonu po pol ure. Pogovori so se začeli z *jaz sem *in končali z *bom kratek*. Otroci so morali utihniti. Radio se je utišal. Vsi so vedeli, da se dogaja nekaj resnega. Največja napetost pa ni bila v tem, kdo kliče, ampak kdo bo prvi dvignil. Če si bil otrok, si moral teči. Če si bil odrasel, si hodil. In če si dvignil, si moral najprej vprašati: *»Koga pa rabite?«* Kot vratar. Kot receptor. Kot filter sveta. Telefonski imenik je bil debela knjiga, ki je živela ob aparatu. V njem so bile podčrtane številke, opombe s svinčnikom in tista ena stran, kjer je pisalo: *»Ne klicat po deveti.«* Ljudje so si številke zapomnili. Ker jih ni bilo veliko in ker so nekaj pomenile. Danes nosimo telefon v žepu, na zapestju in v glavi. Ves čas zvoni, vibrira, opominja, sprašuje, zahteva. Dosegljivi smo povsod, tudi tam, kjer bi bilo bolje, da ne bi bili. Takrat pa je telefon stal pri miru in čakal na nas. Če nisi bil doma, te ni bilo. In svet se zaradi tega ni sesul. Kvečjemu je malo potrpežljivo počakal.

### JUGOSI / Popotovanje do morja

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/jugosi-popotovanje-do-morja

_Avtor: Igor Šinkovec_

Besedila v ciklu JUGOSI obravnavajo vsakdanje prakse kot nosilce zgodovinskega ter družbenega pomena; izhajajo iz konkretnih izkušenj, čeprav jih beremo kot simptome širših struktur, tako ekonomskih, političnih kot kulturnih, ki so oblikovale načine bivanja, doživljanja časa in razumevanja skupnosti. Namesto linearne pripovedi ponujajo pogled na to, kako se veliki sistemi zapisujejo v majhne geste in kako se ti zapisi ohranjajo v kolektivnem spominu.

Danes odpelješ iz Celja in si v Umagu hitreje, kot ti uspe v avtu razložiti otrokom, zakaj ne morejo imeti sladoleda za zajtrk. Včasih pa je bila pot na morje dobesedno žanr. Malo cestni roman, malo pustolovski film, malo test zakonske zveze. Pot se je začela že večer prej. Avto je bil naložen, kot da se selimo za vedno. Če ni bila stoenka, je bil fičko, na strehi kovček, privezan z vrvmi, v njem brisače, lonci, na njem že napihnjene napihljive blazine in tista ena dodatna vrečka, v kateri so bili kabli, rezervne žarnice, kosi blaga in nekaj, kar se je vedno imenovalo *za vsak slučaj.* V prtljažniku še en kovček, med sedeži vrečka s sendviči in nekje vmes otroci. Odhod je bil ob zori. Ne zato, ker bi bilo romantično, ampak zato, ker je bilo pametno. Manj vročine, manj kolon, manj možnosti, da se pot konča že pred zajtrkom. Prvi večji dogodek je bila Ljubljana. Semaforji, krožišča, mestni avtobusi in občutek, da se pelješ skozi prestolnico, uf, prestolnica pa ni kar tako. Otroci so gledali skozi okno kot na ekskurziji, starši pa so se obnašali, kot da sodelujejo v prometnem izzivu državnega pomena. Po Ljubljani se je tempo upočasnil in začelo se je tisto pravo. Avto je začel kazati značaj. Temperatura je rasla, kazalec se je pomikal proti območju, ki ni več spodbujalo zaupanja. Ko se je izpod pokrova dvignila para, ni bilo panike. To je bil del scenarija. Oče je ustavil, odprl havbo in rekel nekaj v stilu: *»Samo malo mora zadihat.«* Kot da avto ni na robu, ampak potrebuje le kratko pauzo, kot vsi v njem. Medtem so otroci sedeli zadaj, stisnjeni kot sardine in med njimi je bilo vedno še nekaj prtljage, pod šipo pa so bili natlačeni rokavčki, plavutke, maske … Vsi smo dihali zrak, nasičen s cigaretnim dimom, ki je bil takrat povsem normalen ambient. Kadilo se je povsod: v avtu, na plaži, v apartmaju. 

> Otroci so bili vzdržljivi, starši pa prepričani, da jih to utrjuje.

Če si preživel pot do morja, si bil očitno dovolj močan za vse. Okna so bila odprta samo simbolično. Če je kdo segel proti ročici, so po navadi mame zavpile opozorilo, izrečeno z vso resnostjo jugoslovanske medicine: *»Zapri okno, prepih!!«* Prepih je bil hujši od vročine, hujši od dima, hujši od vsega. Kadilo se je brez zadržkov, ampak prepih je bil meja, ki je ni bilo dovoljeno prestopiti. Če so otroci zadaj delali *galamo*, je v zrak zarezal glas očeta, ki je strogo rekel: *»Če se ne boste umirili, se obrnemo in gremo nazaj!«* Nihče ni nikoli zares verjel, da se bo to zgodilo, a vseeno je za nekaj kilometrov zavladal mir. Bencinska črpalka je bila kraj srečanj in tihe solidarnosti. Okoli so stali še drugi avtomobili s kovčki na strehah, največkrat s češkoslovaškimi registracijami, vsi enako naloženi z napihljivimi blazinami in enako odločeni, da pridejo do morja. Sendviči s pohanim piščancem so se jedli že ob devetih zjutraj brez slabe vesti. Če si bil na poti, so veljala drugačna pravila. Iz radia so se že slišale hrvaške pesmi in ko se je pri Črnem Kalu prikazalo morje, se je vedelo, da smo zdaj pa res že daleč od doma. Ker Celje–Umag ni bila navadna razdalja, šlo je za proces. Na poti so se zvrstili prepiri, sledila je dramatična tišina, pa ponovno smeh in ponovno grožnja, *če ne boste tiho, bom obrnil in gremo nazaj! *Po vseh postankih, dimu, prepihu, ki ga ni bilo in grožnjah z obračanjem je modrina delovala skoraj katarzično. Danes vemo, zakaj se teh poti spominjamo z nasmehom. Ker nismo samo prišli na morje, mi smo do njega dobesedno pripotovali**.**

### V objemu zime: SMUČARSKI SKOKI

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/v-objemu-zime-smucarski-skoki

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Zima je čas, ko se dnevi umirijo in misli odprejo novim doživetjem.

Smučarski skoki so pri nas nekaj domačega – nekaj, kar spremljamo od otroštva, z družino in prijatelji. Skakalci in skakalke niso le športniki in športnice, ampak obrazi, v katerih prepoznamo vztrajnost, tveganje in vero vase. Skozi desetletja so skoki postali del slovenskega vsakdana in ponosa, šport, ki združuje ljudi in vsako zimo znova piše skupno zgodbo.

### NA BALKONU BALKANA / Biljana S. Crvenkovska - Združujeta nas književnost in umetnost, razdvajajo nas le politika in politiki

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/na-balkonu-balkana-biljana-s-crvenkovska-zdruzujeta-nas-knjizevnost-in-umetnost-r

_AirBeletrinin projekt medkulturnega dialoga_

_Avtor: Srebra Đorđijevska_

Pogovor s pisateljico Biljano S. Crvenkovsko.

»Trenutno nas v regiji združujeta književnost in umetnost, razdvajajo pa nas le politika in politiki. Na področju književnosti in umetnosti vsi sodelujemo, se podpiramo, izvajamo skupne projekte, se povezujemo kot umetniki, drug drugega vabimo na festivale in konference ter izmenjujemo izkušnje. Da, književnosti sosednjih držav se zbližujejo in prvi korak k prodoru na druge evropske trge narediš prav s prisotnostjo v regiji – tako da si preveden in izdan,« pravi pisateljica **Biljana S. Crvenkovska** (1973).

Ena najbolj branih in uveljavljenih makedonskih avtoric za otroke se zadnja leta vse bolj posveča tudi literaturi za odrasle. Ustanovila je založbo Čudna šuma, pri kateri je tudi glavna urednica. Njen prvi roman za odrasle *Devet zgodb* o gospodični Sit je bil leta 2019 uvrščen v ožji izbor za nagrado roman leta Fundacije Slavko Janevski. Nemški prevod je nedavno predstavila na velikem knjižnem sejmu v Frankfurtu.

V slovenskem prevodu **Aleša Mustarja** sta pri založbi KUD Sodobnost International izšli njeni slikanici *Nevidna hiša* (2022) in *Neustrašna Nela in Kuštrava Burja* (2025).

Leta 2020 je izdala roman *Hiša valov* in je članica Društva pisateljev Makedonije.

**Kakšna izkušnja je bilo srečanje z novim občinstvom in novim jezikovnim okoljem?**

»Nemška izdaja romana je bila prvič predstavljena na knjižnem sejmu v Leipzigu marca letos, zdaj pa tudi pred občinstvom na sejmu v Frankfurtu. Sejma sta zelo različna – v Leipzigu je bolj usmerjen k avtorjem in literarnim delom, popolnoma odprt za obiskovalce in prežet z duhom književnosti, medtem ko je frankfurtski predvsem poslovni sejem, ki se zadnje dni odpre tudi za širšo javnost.

Zame je bil sejem v Leipzigu pravo razodetje, saj je na predstavitev romana v gledališču naTo prišlo kakih petdeset ljudi – kar je za neznano avtorico iz Makedonije velik uspeh. Istega večera sem v gledališču Loft nastopila še z nekaj avtorji iz vzhodne in srednje Evrope – med njimi z Barbi Marković in s Farukom Šehićem – pred približno 250 gledalci, ki so kupili vstopnice. Tega, kar se dogaja v Leipzigu in nasploh med nemškimi bralci, si lahko zaželi vsak avtor. Bralci berejo knjige, pozorno poslušajo na branjih, se zanimajo in postavljajo vprašanja. Naletela sem na številne recenzije nemških ‘bookstagramerjev’ in ‘bookblogerjev’ o mojem romanu – nekatere zelo pozitivne, druge bolj nevtralne; ena bralka pa je celo zapisala, da je zanjo roman leta. To je zame največji uspeh in nekaj, kar redko doživim doma.

Na letošnjem frankfurtskem sejmu sem imela dva dogodka – enega na samem sejmu, v hali nemških založnikov, drugega pa v ženskem centru v mestu kot večerni dogodek. Nista bila tako odmevna kot tista v Leipzigu, a mi veliko pomeni vsaka predstavitev in vsak bralec, ki pride do mojega romana. Ena od obiskovalk mi je pozneje poslala elektronsko sporočilo, da je začela brati knjigo in jo je popolnoma prevzela – kar je čudovito slišati. Skratka, veliko pozitivnih izkušenj, ki mi dajejo upanje, da so bralci povsod, le potruditi se moramo, da jih dosežemo.«

**Vaše knjige so že prevedene v srbščino, hrvaščino, slovenščino … Se literarne vezi med sosedi krepijo? Imate tak občutek?**

»Mislim, da nas trenutno v regiji združujeta književnost in umetnost, razdvajajo pa nas le politika in politiki. Na področju književnosti in umetnosti vsi sodelujemo, se podpiramo, izvajamo skupne projekte, se povezujemo kot umetniki (omenim naj vsaj svoje čudovito sodelovanje z ilustratorko Hano Tintor), drug drugega vabimo na festivale in konference ter izmenjujemo izkušnje. Da, književnosti sosednjih držav se zbližujejo in prvi korak k prodoru na druge evropske trge narediš prav s prisotnostjo v regiji – tako da si preveden in izdan. Sosedje, ali vsaj nekateri med njimi, zelo resno delajo na promociji svoje književnosti in svojih avtorjev v Evropi in svetu – z različnimi skladi za podporo prevodom, s predstavitvami svojih avtorjev na sejmih v Frankfurtu, Leipzigu, Bologni … in z drugimi dejavnostmi.

Makedonsko združenje založnikov skuša slediti tem korakom – letos smo imeli odličen, opazen razstavni prostor na frankfurtskem sejmu, pripravili smo dva kataloga za predstavitev makedonske književnosti – prvič tudi katalog za otroško in mladinsko literaturo s predstavitvijo avtorjev in ilustratorjev, ustvarili smo spletno stran … Vendar pa je za resnejšo promocijo makedonske književnosti nujno potrebna prenova in okrepitev razpisa Ministrstva za kulturo in turizem za podporo prevodom makedonskih del v tuje jezike. Ta razpis – ali sklad, kakorkoli ga že poimenujemo – je ključnega pomena. Slovenci in Hrvati tako promovirajo svojo književnost, Bolgari imajo prav tako zelo resen nacionalni sklad. Če želimo promovirati makedonski jezik in književnost v svetu, moramo najprej ponuditi podobno podporo, kot jo nudijo naši sosedje. Sicer ne moremo pričakovati večjega napredka pri prevodih svojih del v Evropi in svetu.«

**Vaša slikanica *****Neustrašna Nela in Kuštrava Burja***** je pred dvema mesecema izšla v slovenskem in hrvaškem prevodu v okviru projekta *****Planet upanja: Sodobna evropska književnost*****, ki poteka v programu Ustvarjalna Evropa Evropske unije. Verjamete, da lahko takšni skupni projekti med avtorji in založniki iz regije razširijo naše majhne knjižne trge?**

»Absolutno. To je drugi način povezovanja – prek takšnih projektov. A takšno sodelovanje sploh ni enostavno: treba je najti prave, zanesljive partnerje, ki jim zaupaš, založnike, s katerimi deliš podobno vizijo, strategijo, estetske kriterije in predvsem profesionalen pristop k delu. Konkurenca je ogromna in že prijava na razpis je zahtevna, izvedba projekta pa zahteva še veliko več angažmaja. Računajte na trikrat več dela – a to je vendar tudi osnovni namen: promovirati književnost ‘malih’ jezikov in razširiti majhne književne trge. Za to pa je potrebnega veliko, veliko dela.«

***Na balkonu Balkana***** je projekt portala AirBeletrina iz Slovenije, ki povezuje avtorje iz regije z namenom, da jih med seboj še bolj zbliža. Potrebujemo več takšnih sodelovanj? Se v regiji dovolj poznamo?**

»Takšna sodelovanja so ključna in menim, da se med seboj še vedno premalo poznamo. Da, poznamo in cenimo nekatere avtorje, ki jih vsi beremo, recimo Miljenka Jergovića in Slavenko Drakulić. Kaj pa mlajši avtorji? V Čudni šumi smo odkrili več odličnih mladih avtoric iz regije z izjemnimi knjigami in zdaj delamo na prevodih njihovih del – med njimi so izvrstna slovenska pisateljica Tina Vrščaj, bosanska Mihaela Šumić, bolgarska Dimana Jordanova in druge. Takšna sodelovanja so nujna, da odkrijemo nove, še neznane avtorje in se povežemo.«

**Nedavno ste se uvrstili v ožji izbor za nagrado Štefica Cvek; prostor daje glasovom, ki premikajo meje literature in družbenega angažmaja. Vam to priznanje veliko pomeni? Vas k čemu obvezuje?**

»Iskreno, sploh nisem pričakovala, da bom uvrščena v finalni izbor za nagrado Štefica Cvek, zato sem bila res vesela, še posebej, ker sva bili iz Makedonije izbrani kar dve – Rumena Bužarovska in jaz. To priznanje mi pomeni več kot številne druge nagrade, iz več razlogov: predvsem ker gre za regionalni izbor, kjer žirija prihaja iz različnih držav regije in se med dvema krogoma menja – kar izboru daje resnost in večjo objektivnost; drugič, nagrada Štefica Cvek ni kompetitivna, ne prejme je le eden, ampak gre za izbor več (v tem primeru sedmih) del iz regije, tako da si tam skupaj z mnogimi drugimi avtorji. Zanimivo je, da nekaterih med njimi prej sploh nisem poznala, a smo se po izboru povezali na družbenih omrežjih, zdaj vemo več drug o drugem, verjamem, da bomo prebrali dela drug drugega, morda pa se obetajo tudi sodelovanja.

In k čemu me ta nagrada ‘obvezuje’? Da nadaljujem po poti, ki sem jo začrtala v *Zgodbah o Sončnem morju* in številnih drugih delih za otroke in odrasle – da poskušam vplivati na oblikovanje pravih stališč in odprtega duha do družbeno pomembnih vprašanj, se borim proti vsakršni diskriminaciji in nasilju, zagovarjam sprejemanje različnosti in vključevanje ter se – kolikor zmorem – upiram nepravičnosti. Zavezujem se, da bom še bolj uporniška, vsaj v času, ko ne ‘delam v rudnikih’ makedonskega založništva, ha ha … In če mi že ne uspe protestirati na ulici, naj to počnem skozi književnost.«

**Ustanovili ste založbo Čudna šuma, ki se osredotoča predvsem na otroško literaturo, a tudi na izbrane knjige za odrasle, pri čemer posebno pozornost namenjate kakovosti izdaj. Kako je videti življenje založnika v Makedoniji? Imajo manjše založbe podporo Ministrstva za kulturo?**

»Trudimo se premišljeno izbirati, kaj bomo izdali, a nam to ne uspe vedno, ha ha … Iskreno menim, da bi morali imeti strožjo selekcijo naslovov, ki jih izdajamo, saj smo majhna založba. Občasno smo preobremenjeni s preveč naslovi, našo ekipo pa je težko razširiti. Glede na podporo, ki jo trenutno prejemamo, in ob dejstvu, da se makedonski knjižni trg krči (bodimo realni – knjige se prodajajo vse manj), nimamo možnosti širjenja v založniški dejavnosti, zato moramo iskati druge načine preživetja, tudi z vstopom v druge ustvarjalne sfere. Tu pride na vrsto moj partner Kire Galevski, ki prihaja iz sveta vizualne umetnosti. Dejavnost Čudne šume je razširil tudi na področji tradicionalne in digitalne umetnosti – celoten preplet pa je postal ustvarjalni način preživetja, ha ha … Smejim se, ker je življenje založnika, pisatelja ali umetnika pri nas res vse prej kot lahko. A iskreno – kaj bi sploh lahko delali, da bi bilo lahko? Smo ljudje iz kulture, ne moremo prodajati paprike. Morda kdo lahko, a mi nismo takšni.

Ne verjamem, da se bo podpora Ministrstva za kulturo in turizem v bližnji prihodnosti bistveno povečala. Čeprav so v zadnjem času manjši premiki v proračunu, so ga pred leti močno zmanjšali, zato so sedaj povečanja minimalna. Vendar pa obstajajo, ponavljam, ustvarjalne rešitve – na primer večji proračun za knjižnice, zlasti šolske, da bi lahko kupovale knjige, ki niso le obvezno čtivo. Nato več podpore avtorjem – določiti proračun za gostovanja in predstavitve makedonskih avtorjev v knjižnicah in šolah zunaj Skopja. Avtorji ne morejo več delati brez honorarja. Obstaja veliko stvari, ki bi nam lahko olajšale življenje – in od tega bi imela koristi celotna družba.«

**Kaj novega pripravljate v tem obdobju? Pišete morda nov roman za odrasle ali novo otroško knjigo?**

»Vedno kaj pišem, bodisi zase bodisi kot avtorica-honorarka, temu se ne morem ogniti. Nikakor ne morem dokončati tretjega romana za odrasle, a ne hitim – preprosto imam preveč drugega dela, roman pa zahteva več časa in osredotočenosti. Medtem pa pripravljam več novih slikanic z različnimi ilustratorji – to me sprošča, navdihuje in osrečuje, še posebej ko na koncu knjigo držim v rokah.«

*Prevod: Prevajalska agencija K&J Translations*

S projektom *Na balkonu Balkana* na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.

### NA BALKONU BALKANA / Mi živimo naprej. Mi nenehno prihajamo. Mi smo ljudje.

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/na-balkonu-balkana-mi-zivimo-naprej-mi-nenehno-prihajamo-mi-smo-ljudje

_AirBeletrinin projekt medkulturnega dialoga_

_Avtor: Danilo Lučić_

Refleksija o sodobnem dogajanju v Srbiji.

Kakor bi bilo vse, kar se dogaja, ta groza, razdor, nasilje in propad, ter bledo upanje, ki se po logiki nekakšne čudaške trmoglavosti sramežljivo očrtuje na obzorju, že del moje izkušnje. Vendar ne eksistencialne, pač pa – recimo ji tako – literarne. Drugače povedano, pogosto se mi dozdeva, da sem o vsem tem že nekje bral.

To ni zmeraj nekaj, kar je neposredno povezano s sodobnim dogajanjem v Srbiji. Denimo, ko na množičnih protestih stojimo v tišini šestnajst minut, s čimer izkazujemo spoštovanje do šestnajstih žrtev, ki jih je pod seboj pokopal podrti nadstrešek na železniški postaji v Novem Sadu, nekakšen moj notranji recitator vedno začne izgovarjati uvodne verze *Modre grobnice* **Milutina Bojića**:

*Obstojte, galeje cesarske! Zvežite krme mogočne!*
*Plujte v tihem teku!*
*Obred opravil bom pogrebni ponosno v nočni grozi*
*nad to sveto vodo.*

In kjerkoli se tedaj znajdemo, tistih nekaj tisočev in med njimi jaz, zares obstanemo. Najsibo na trgih, na bulvarjih, na križiščih, sredi delovnega dne ali v prijetnem poletnem večeru, ko bi se v mestu moralo razlegati šumenje vrvežavosti, glasbe in smeha – vse prekrije gromovita tišina. In v tej tišini se mora vse in vsakdo ustaviti in obmolkniti. Da se v tistih šestnajstih minutah vsi spremenimo v človeške skulpture, okamnele od bolečine zaradi nedolžnih žrtev.

Minulo poletje smo se v takih večerih zbirali na ulicah, da bi se upirali in terjali pravico. Tistih nekaj tisočev in med njimi jaz ter na drugi strani oni: režimska garda, sestavljena iz parapolicijskih sil in uličnih plačancev, ki nas obmetavajo s petardami, topovskim udarom in drugo pirotehniko ter razganjajo s solzivcem. Nekako nam je uspevalo ubežati jurišu pendrekov in ščitov, umikali smo se oklepnim vozilom, ki so se zaganjala v nas, vpili smo v gručah in trepetali na poti domov, kajti tipčki, skriti v sencah noči, so ugrabljali protestnike in jih vozili nekam v avtomobilih brez registrskih tablic. Toda naslednji večer smo se vrnili. Enaki, kakor večer prej, vsi že ob pamet, besni in zgroženi, smo umirali od žeje po državi, ki nas bo varovala. Kajti to gromozansko skupno bitje v protestnih kolonah ne izvira od nikoder drugod in iz nikogar drugega kot iz ljudstva. Iz nas, zavračanih, napol blaznih, razcepljenih, izčrpanih, toda tudi najmočnejših in najštevilčnejših družbenih dejavnikov, ki si vztrajno prizadevajo doseči poenoteno politično artikulacijo lastnih potreb. Nekdo pa nas opazuje, presoja in nam želi polom, saj pozablja na verze, spesnjene davno v neki ljudski pesmi iz 19. stoletja, ki se je vsak otrok nauči v šoli:

*Turek rajta, da je raja šala,*
*a ta raja mesta vsakega je glava;*
*vstala raja je kot iz zemlje trava*.

Naslov pesmi je *Pričetek punta zoper dahije* in govori o dogajanjih pred letom 1804 ter začetkom prve srbske vstaje. Štirje janičarski vodje vladajo beograjskemu pašaluku, terorizirajo prebivalstvo, ubijajo, ropajo in si z razlastitvami siloma prilaščajo zemljo. Nazadnje v strahu pred uporom v seriji pomorov, poimenovani »sečnja knezov«, pokončajo uglednejše Srbe, natančneje več kakor stotero narodnih prvakov. Srbski Homer, slepi guslar **Filip Višnjić**, je omenjene verze odpel **Vuku Stefanoviću Karadžiću**, ta pa jih je zapisal in skupaj z drugimi epskimi stvaritvami povezal v cikel pesmi o osvobajanju Srbije in Črne gore. Menim, da v citiranih verzih tiči opomin oblastnikom, ki ga ti trmasto spregledujejo – ne vladate zato, ker ste mogočnejši, pametnejši, sposobnejši, ampak ker mi, ljudstvo, potrebujemo čas in moči za to, da se pobotamo, zedinimo in nato prerasemo v neobvladljivo revolucionarno stihijo. Kajti nas je kot listja in trave, in ni je kose, ki bi nas vse lahko pokosila.

O tej zadušeni, neozaveščeni, vendar obenem tudi neizmerljivi moči ljudstva govori tudi večna klasika **Georgea Orwella** *1984*. V njej glavni junak Winston Smith, ki se čedalje bolj zaveda vseljudskega potenciala vseprisotne Partije, takole ugotavlja:

> Če je kaj upanja, to obstaja v prolih.

(Opomba prevajalke: Avtor v svojem prevodu uporabi izraz »prol« oz. mn. »proli« iz angl. samostalnika *prole* oz. mn. *proles*: proletariat. V slovenski izdaji Orwellovega romana *1984* (prevedla Alenka Puhar, zbirka Kondor, Mladinska knjiga, 1984) se poved glasi: »Če je kaj upanja, je odvisno od raje.«)

Ta izrek mi je prirasel k srcu že pri prvem branju in v vseh teh letih življenja mi je tako zelo blizu, da ga nosim na koži, vtetoviranega pri vrhu leve podlakti. *Proli* so v Orwellovi mojstrovini najnižji družbeni sloj, a tudi najštevilčnejši (85 odstotkov prebivalcev Oceanije, je rečeno v knjigi). Toda njihov vsakdanjik zapolnjujejo najbanalnejše kratkočasnosti: veseljačenje, nogomet, slaba hrana, zapijanje, čenče, površne preklarije in – idiotizem. Vendar idiotizem v antičnem pomenu – torej ljudje, ki na noben način ne sodelujejo v političnem življenju polisa. Njihova poglavitna značilnost ni to, da ne protestirajo proti zatiranju vsemogočne Partije, pač pa da slednjega niti ne opazijo. Zlahka jim je vladati, ker jim zlahka preusmeriš pozornost. Vendarle pa, vzlic temu, obstaja upanje v boljši jutri izključno v njih. Nobena sodobna politična struktura se tako kot v *1984* ne bo sesula samodejno sama vase. Skozi celotno krvavo zgodovino človeštva obstaja enak problem – to strukturo so predolgo betonirali in prehitro mutira, da bi se lahko v njej porodil upor zoper njo. Deloma je tako tudi zato, ker brez določenih dispozicij za politično zavest in vest vanjo ni moč vstopiti. Toda moje upanje je sveže, saj gledam okoli sebe *prole* iz mesa in krvi, kako se prebujajo, ozaveščajo, kako jih zapušča politični pasivizem, ker je vzniknil subjekt, s trdneje armirano kredibilnostjo. In vzniknil je med tistimi, od katerih je bilo to najmanj pričakovati, med tistimi, ki so bili vnaprej odpisani kot možen politični subjekt: študenti in študentkami. Ker so mladi, ker so nezreli, ker kar naprej visijo na družbenih omrežjih, ker morajo ukvarjanje z državo prepustiti starejšim. In ti »ker-i«, kakor tudi tisoč drugih, so nas pripeljali tja, kjer smo danes.

Odkar so se proti koncu leta 2024 začeli študentski protesti, so jih, povsem pričakovano, največkrat primerjali s tistimi iz leta 1968, ki so se zgodili kot odmev svetovnih vrenj. Ampak študentski upori so v teh krajih obstajali že desetletja pred tem in postali del skupne zgodovinske dediščine. Ko sem pred časom znova prebiral avtobiografsko knjigo *Spomini* **Meše Selimovića**, sem se spomnil na dogodke, ki so morda bolj kakor tisti iz leta oseminšestdeset povezani z današnjimi. Medtem ko opisuje svoje študentske dni v Beogradu, Selimović omenja velike demonstracije z začetka tridesetih let 20. stoletja, uperjene proti vladi generala **Petra Živkovića**; takrat so študentje zavzeli poslopje pravne fakultete in na okna izobesili rdeče zastave. Živkovića je namreč na položaj predsednika vlade postavil **Aleksandar Karađorđević I** leta 1929, in na njem se je obdržal med trajanjem šestojanuarske diktature, ko so bile zakonsko odpravljene številne politične stranke in so bila prepovedana politična zborovanja, mediji pa so bili pod udarom najstrožje cenzure. Študentje so notri, v veliki dvorani pravne fakultete, prirejali mitinge in zborovanja z govori zoper osebno, avtokratsko diktaturo kralja, medtem ko so se zunaj spuščali v silovite spopade s policijo in žandarmerijo. Številni protesti in boji s predstavniki oblasti (med njimi, roko na srce, nekateri sploh niso bili študentski, ampak teroristični in protijugoslovanski) so vztrajno dokazovali, da je avtokratski kraljev režim na čelu z Živkovićevo vlado nedvoumno izgubil podporo in zaupanje jugoslovanskega naroda. Po mojem mnenju se ta zgodovinski proces domala enako ponavlja v tem trenutku.

Prav tako sem našel zanimiv podatek v biografiji italijanske pisateljice **Natalie Ginzburg**. Njen mož, judovski intelektualec iz Torina, je izgubil profesuro na fakulteti, ko je zavrnil podporo fašističnemu režimu, ki jo je Mussolini zahteval od akademske skupnosti. Podobnost z današnjimi razmerami v Srbiji je očitna. Z odklanjanjem lojalnosti režimu se posameznik izpostavi najmanj odpovedi zaposlitve, in tako je na začetku tega šolskega leta v Srbiji ostalo brez dela več kot sto predavateljev in učiteljev zaradi suma sodelovanja pri protestih oziroma izražanja podpore slednjim. Nadalje, [petindvajset ravnateljev šol so zamenjali, petinsedemdeset pa jih je dalo odpoved](https://www.instagram.com/p/DOgiQapjEPO).

Blokada pouka v srednjih šolah in na gimnazijah je bila na vrhuncu v prvem polletju šolskega leta. Dijaki so ponekod uživali podporo učiteljskega kolektiva in ravnatelja, ponekod pa ne. Imel sem vtis, da so kljub razvidnim težavam z izgubo šolskih ur in prikrajšanju za učni proces učitelji svojim dijakom zagotavljali drugačno vrsto pouka s tem, ko so jih učili o vrednotah nekega drugega reda, nekih višjih zakonitosti.

Pravkar povedano povezujem z neko javno, politično gesto irske pisateljice Sally Rooney. Potem ko so organizacijo »Palestinska akcija« uvrstili na seznam terorističnih organizacij, se je avtorica znašla pred grožnjo zaporne kazni, ker je obljubila, da bo honorarje za svoje romane in denar od avtorskih pravic za po njih zasnovane serije nakazovala tej organizaciji. Z drugimi besedami, na podlagi bizarne pravne odločitve je bila organizacija, ki se bori proti genocidu v Gazi, praktično prepovedana, njene pristaše in podpornike pa so označili za teroristične pomagače. Sally Rooney v svojem sestavku za [dnevnik ](https://www.theguardian.com/commentisfree/2025/jun/22/israel-palestine-action-uk-government-terrorism-sally-rooney)[*The Guardian*](https://www.theguardian.com/commentisfree/2025/jun/22/israel-palestine-action-uk-government-terrorism-sally-rooney) junija letos spomni, da je »resnični politični upor vedno vključeval namerno kršenje zakonov«.

Sprememba pravnega statusa »Palestinske akcije« je primer vsenavzočega pojava: korupcija, finančna in moralna, lahko izzove v zakonih nekaj podobnega raku, t.j. kot zločesti tumor spremeni njihov namen in uporabo. Po tej analogiji v nekem smislu Sally Rooney z ignoriranjem »črke zakona« kakor da v tem primeru poskuša ozdraviti, popraviti zakon z zanikanjem njegove nezdrave funkcije.

Zato me ta pisateljičina gesta nedvoumno spominja na *Antigono*. Protagonistka te drame brez vsakršne dileme in samoizpraševanja, in ne da bi omahovala postavi nepisane, »božanske«, torej v določenem smislu višje zakone, nad človeške, tuzemske. In tako kot si Antigona ne zastavi vprašanja, ali bo pokopala brata kljub Kreontovi, t. j. državni prepovedi, temveč kako bo to storila, tako tudi Sally Rooney nima pomislekov glede podpore »Palestinski akciji«. »Aktivisti, ki ovirajo priliv orožja genocidnemu režimu, morda kršijo manjše kazenske zakone, toda obenem spoštujejo daleč višji zakon in globlji človeški imperativ: zaščititi neki narod in kulturo pred iztrebitvijo«, [piše Rooney](https://www.glif.rs/blog/sali-runi-bi-mogla-biti-optuzena-za-terorizam-zbog-podrske-organizaciji-palestinska-akcija/).

Kaj ima to opraviti z našimi razmerami? 

> Študentje, dijaki in državljani, ki sodelujejo v blokadah in protestih, se soočajo z izmišljenimi, prenapihnjenimi in nedokazljivimi obtožbami, ki se posledično nadaljujejo bodisi v prijave prekrškov ali kaznivih dejanj, z zagroženimi večletnimi zapornimi kaznimi.

Motenje javnega reda in miru, terorizem, nasilne spremembe ustavnega reda, napad in žalitev uradnih oseb in podobno … V velikanskem številu primerov pa ta dejanja, ki jih po zaslugi družbenih omrežij sami lahko vidimo na lastne oči, ne presegajo okvirov formalne definicije državljanske nepokorščine. Ne da bi se spuščali v to, ali v posamičnih primerih obstajajo ustrezni dokazi za obtožbe, je dejstvo, da je sleherno teh dejanj nepokorščine motivirano z globokim, kolektivnim in povsem racionalnim občutkom, da institucije, ki sprejemajo in izvajajo zakone, svojega dela bodisi ne opravljajo ali pa ga ne opravljajo pošteno.

Pred časom so eden od neformalnih sloganov teh protestov postali verzi pokojnega pesnika, dramatika in akademika **Ljubomirja Simovića**:

*Strt in zlomljen vstal bom,*
*vsem tlačenim porečem:*
*z mano nad jeklene vojske*
*s tem lesenim mečem!*

(prevedel Veno Taufer, *Potujoče gledališče Šopalović*, SNG Nova Gorica, 1986)

Verzi so iz znane Simovićeve drame *Potujoče gledališče Šopalović* (1985), v kateri gledališko družino v okupiranem Užicu leta 1941 zaslišuje nemški oficir zaradi slaboumnih obtožb nekega domačega izdajalca. Dolžijo jih, da zbirajo ljudi na kup in jih ščuvajo k uporu (a na trgu so zgolj uprizorili odlomek iz predstave, kot reklamo), da se lažnivo predstavljajo (nagovarjali pa so se z imeni dramskih oseb) in da nosijo s seboj hladno orožje (leseni meč). In ta absurdni, komični prizor, a prizor s slutnjo odmerka tragedije v sebi, ki ga je Simović tako izvrstno spisal, se danes odraža v obliki neresničnih in nevzdržnih obtožnic, ki jih sistem izreka proti ljudem, ki jih je stiska gnala v boj za količkaj pravice in temeljnega dostojanstva za žrtve. V omenjeni Simovićevi drami lik igralca Filipa v nekem trenutku izdre leseni meč kot najbolj ubijalsko »svetlo« orožje in izgovori zgoraj navajane verze, za njimi pa še tele:

*Materam, otrokom,*
*ki z lic jim solza teče,*
*prinesel bom svobodo*
*s tem lesenim mečem!*

(prevedel Veno Taufer, *Potujoče gledališče Šopalović, *SNG Nova Gorica, 1986)

In če sledim temu, kar sem poimenoval moja literarna izkušnja, izplava na plano tudi klasika nobelovca **Johna Steinbecka** *Grozdi jeze*, v kateri lik matere Jude z nepremagljivo samozavestjo spodbuja sina, naj bo potrpežljiv pri spremembah, ki bodo neizogibno sledile, in ga prepričuje:

*»Mirno kri,« je rekla. »Moraš se imet na vajetih. A veš, Tom – mi vsi skupaj bi še naprej radi živeli, ko vseh teh že zdavnaj ne bo več. Poslušaj, Tom, mi smo ljudje, ki živijo. Nas kratko in malo ne morejo zbrisat s sveta. Kje neki, mi smo ljudje – mi gremo naprej.«*

*»In kar naprej prenašamo tepež.«*

*»Vem,« se je nasmehnila mama. »Mogoče nas ravno to dela tako trdožive. Bogatini si pomagajo navzgor in potlej jih vzame, njihovi otroci pa niso nič prida, tako da izumrejo. Ampak, Tom, mi se kar naprej vzpenjamo.«*

(prevedel Janko Moder, *Grozdi jeze, *zbirka Nobelovci, Cankarjeva založba, 1983)

> Kako se jih vendar ne bi spomnil, če pa smo »ves čas«, se pravi že mesece priča sadističnemu mlatenju protestnikov na ulicah srbskih mest.

Zlomljena čeljust študentke, delo gorjačarjev, ki jih je predsednik pomilostil, zaletavanje in zaganjanje z avtomobili v protestnike med njihovim molčečim izkazovanjem spoštovanja do žrtev, napad z nekakšnim zvočnim orožjem med mirnim marčevskim protestom v Beogradu, mnogotera izživljanja po garažah, uradih, pisarnah … Nabor grozovitih dejanj je strašen in vse kaže, da se bodo še naprej vrstila.

In vendar, ljudstvo, zares »strto, zlomljeno, tlačeno«*, *ne odneha. Konec oktobra so se študentje in študentke iz celotne Srbije organizirali v skupine, ki so pešačile proti Novemu Sadu, s ciljem, da se bodo tam 1. novembra srečali z ljudstvom, ob obletnici podrtja nadstreška na železniški postaji. Najskrajnejši primer so bili prejkone študentje z Državne univerze v Novem Pazarju, ki so se proti vojvodinski prestolnici odpravili 16. oktobra, z namenom, da bodo tristopetdesetkilometrsko pot prepešačili v šestnajstih dneh in s tem izkazali spoštovanje do vsake žrtve tragične nesreče. Za Novopazarovci so na pot peš krenili tudi njihovi kolegi iz Čačka, Vršca, Subotice, Niša, Beograda in drugih mest …

Pešačili so dan in noč, spali v samostanskih celicah in po hišah krajanov, skozi kraje katerih so šli mimo, nemalokrat pa tudi pod milim nebom, kjer jim oblastniki niso dovolili prespati v šolskih dvoranah in telovadnicah, kakor [denimo v Inđiji](https://nova.rs/vesti/drustvo/studenti-koji-su-spavali-pod-vedrim-nebom-indjije-za-nova-rs/). In vendar, vsi oni, tako nepokorni, neustavljivi in neustrašni, kakor pravi mati Joad v Steinbeckovem romanu, nenehno prihajajo, ne pustijo se izkoreniniti in, kot iz kljubovalne trme, posvečajo svoja mlada življenja odporu in uporu.

In nato so se, prvega dne novembra, te kolone študentov skupaj z več kot sto tisoč državljani in državljankami udeležile dostojanstvenega, mirnega in žalosti polnega komemorativnega zborovanja v Novem Sadu. Na tem množičnem shodu je** Dijana Hrka**, mati sedemindvajsetletnega** Stefana Hrka**, umrlega pri podrtju nadstreška, napovedala, da bo 2. novembra začela gladovno stavkati, in to je potem res storila. Poleg tega, da so jo nemudoma začeli napadati v prorežimskih medijih in je dobila prepoved približevanja poslopju Skupščine, so na ulici, kjer je protestirala, iz paramilitantnega kampa Ćaciland, kakor mu pravijo številni v medijih, prek zvočnikov predvajali nespodobne pesmi, katerih besedila so v tem kontekstu brezsrčna in pošastna (denimo »*Mati šla iskat je sina*«). Toda ona, neomajna in odločna, vendar očitno prevzeta od neizmerne bolečine, je vztrajala. Tu pa se pojavi knjižni škrat, čeprav nedvomno ne zlonameren. Mnogi namreč Diano Hrka nagovarjajo z »mati Korajža«, s čimer se sklicujejo na znano igro **Bertolta Brechta** *Mati Korajža in njeni otroci*. Vendar medtem ko je v tej Brechtovi drami Anna Fierling pravzaprav premetena vojna dobičkarica, oportunistka, ki vojno izkorišča za lastne finančne interese – hkrati pa se ne zaveda, da zaradi taiste vojne trpijo vsi njeni otroci, nič od tega ne velja za korajžno mater Dijano Hrka. 

> Sina je izgubila zaradi nesposobnosti in korupcije tistih, ki so bili odgovorni za obnovo nadstreška, in vso krivdo za malomarnost gre iskati izključno v političnem sistemu, ki je kaj takega dovolil.

Anna Fierling je svoj vzdevek dobila spričo norega poguma, da niti v najhujši vojni ni prenehala s kupčevanjem. Dijana Hrka se kljub očitnemu splošnemu nepoznavanju literarnega konteksta, iz katerega so ji vzdeli ime, tako imenuje, ker neustrašno kljubuje temu, kar mnogi upravičeno dojemajo kot utelešenje sil zla  ̶  zamaskiranim, agresivnim, oboroženim nasilnežem iz Ćacilanda, ob katerih izgredi ter napadi na državljane in novinarje policija pogleda vstran.

In lahko bi citiral Simovića iz drame *Boj na Kosovu*: »*Kakršni bomo jutri, bomo do vekomaj*« ali segel po citatu iz *Kmečkega punta* Avgusta Šenoe: »*Veličanstvo zgrmi v prah, oblast premine, toda spomine stavijo na tehtnico vnuki*«, vsekakor se mi zdi, da ni več pomišljanja. Razen boja ni drugih možnosti. Zdaj, po vsem, kar se je zgodilo, po vseh pretepanjih, zapiranjih in preganjanjih študentov in študentk ni poti nazaj. Zakaj? Zato ker – zavedam se patetičnega prizvoka teh besed – ni druge države, ni drugih bratov in sester in ni drugega načina … Po drugi strani pa za tiste, ki smo za domače čtivo v osnovni šoli še prebirali *Ježevo hišico* Branka Čopića, obstaja modrost v lepih in svarečih verzih tega tragično preminulega pisatelja, pretanjenih, a jasnovidnih lirično ubranih strunah:

*Le lopov, podlež, vzemi ga vrag,*
*za beden grižljaj prodaja svoj prag!*
*/…/*
*Kot slišim, živite od ropa, brez dela,*
*no, kmalu vam pesem druga bo pela!*

(prevedel Severin Šali, *Ježeva hišica*, Zagreb: Naša djeca, 1980)

To moje pisanje ni nikakršna resna socio-politična analiza in tovrstne literarne primere bi lahko navajal do neskončnosti. Ne, tole je majhen dnevnik mojih bralskih spominov, ki se že leto dni v grobem in vztrajno vračajo v moj vsakdanjik. Iz njih vidim, da je splošna človeška izkušnja, shranjena v literarnih besedilih vseh zvrsti in žanrov, oživela v sedanjem zgodovinskem trenutku ter se reaktivirala kot stanje, ki nas je kolektivno doletelo in ki je sedanji odmev davnih zgodovinskih dogodkov. Književnost se tako izkaže za odporno na čas, čas pa se znova razkrije kot »prevedljiv« v literarni kod. Edino, kar nam preostane, je, da se učimo tudi od književnosti, kot se od zgodovine.

Edino …

\*\*\*

*Prevedla Sonja Polanc*

S projektom *Na balkonu Balkana* na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.

### 10 najbolj branih člankov Beletrine Digital v letu 2025

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/10-najbolj-branih-clankov-beletrine-digital-v-letu-2025

_Avtor: Uredništvo Beletrina Digital_

Pred vami je desetih najbolj branih člankov magazina Beletrine Digital v letu 2025. Od osebnih dnevniških razmišljanj o razhodu in materinstvu, do neposrednih intervjujev z ikonami, pa vse tja do spontanih srečanj z umetniki na svetovnih festivalih — izbor desetih najbolj branih prispevkov razkriva pestrost človeških izkušenj, enkrat nepričakovano, drugič ganljivo, vedno pa v jeziku, ki ga je vredno brati in deliti.

### **1. **[**Iz dnevnika ločene prevajalke (I. del)**](https://beletrinadigital.si/prispevek/iz-dnevnika-locene-prevajalke) 

Intimna črtica o prvih korakih po ločitvi, polna pristnih prizorov, zmedenih čustev, vsakdanjih izzivov in humorja. Avtorica iskreno prepleta trenutke sestavljanja Ikea regalov, navezanost na rastline in komične dialoge z bivšim partnerjem ter lastno introspekcijo med spopadanjem z novim življenjem.

### **2. **[**Iz dnevnika ločene prevajalke (III. del)**](https://beletrinadigital.si/prispevek/iz-dnevnika-locene-prevajalke-iii-del) 

Tretji del serije, v katerem prevajalka z žlahtnim humorjem razmišlja o romantičnih romanih, vsakdanjih srečanjih z bivšim partnerjem in tem, kako otroci z lahkoto presegajo težke občutke odraslih. To je poglobljen vpogled v človeške nerodnosti, krhkosti in banalne resničnosti po razhodu. 

### **3. **[**Willem Dafoe je takoj uporabil Kosovela**](https://beletrinadigital.si/prispevek/willem-dafoe-je-takoj-uporabil-kosovela) 

Reportaža z beneškega filmskega festivala, kjer avtor sreča Willema Dafoea in mu izroči slovensko pesniško zbirko Srečka Kosovela. Članek ponuja živahno pripoved festivalskega utripa, Dafoejeve pristnosti in fascinantno mešanico filmskega sveta s slovensko literaturo.

### **4. **[**Iz dnevnika ločene prevajalke (II. del)**](https://beletrinadigital.si/prispevek/iz-dnevnika-locene-prevajalke-ii-del) 

V nadaljevanju serije se avtorica spoprijema z idejo digitalnih zmenkov in iskanjem sebe v svetu algoritmov in priložnostnih stikov. S humorjem in introspekcijo opisuje zmenek, Tinder pogovore in domača družinska pričakovanja, ki ji ne pustijo enostavno pozabiti preteklosti.

### **5. **[**Rade Šerbedžija – Hvaležen sem Bogu, ki me je ustvaril, in mami, ki me je rodila**](https://beletrinadigital.si/prispevek/rade-serbedzija-hvalezen-sem-bogu-ki-me-je-ustvaril-in-mami-ki-me-je-rodila) 

Intervju s legendarnim igralcem Radejem Šerbedžijo, poln osebnih modrosti, refleksij o življenju, umetnosti in odnosih. Šerbedžija razkriva, kaj ga žene naprej, kako razmišlja o svojih vlogah, družini in zakaj je hvaležen za svoje korenine in pot, ki jo je prehodil.  

### **6. **[**Žensko redovništvo v Sloveniji**](https://beletrinadigital.si/prispevek/zensko-redovnistvo-v-sloveniji) 

Esej, ki raziskuje življenje žensk v redovništvu – vsakdan, duhovne prakse in osebne zgodbe, ki se dotikajo vprašanj poklicanosti, skupnosti in samote. Članek odpira prostor za razmislek o vlogi posameznic znotraj verskih skupnosti danes.

### **7. **[**Knjige, ki se jih v letu 2026 najbolj veselimo**](https://beletrinadigital.si/prispevek/knjige-ki-se-jih-v-letu-2026-najbolj-veselimo) 

Uredniški izbor najbolj pričakovanih knjižnih naslovov za leto 2026, ki obetajo raznoliko literarno ponudbo — od romanov, ki segajo v globine človeških odnosov, do kreativnih zbirk esejev, ki bodo zaznamovale prihajajoče leto branja.   

### **8. **[**Pri Mikiju so vsi dobili veliko, samo Yoko Ono Lennon premalo**](https://beletrinadigital.si/prispevek/pri-mikiju-so-vsi-dobili-veliko-samo-yoko-ono-lennon-premalo) 

V pisateljski vili na Tomšičevi 12 se že desetletja nalagajo zgodbe, obrazi in anekdote, ki sooblikujejo kulturni spomin Ljubljane - od meščanske vile 19. stoletja, vojnih in povojnih preobratov, do legendarne restavracije »pri Mikiju«, kjer se je srečevalo “vse, kar je kaj veljalo”, in kjer je Yoko Ono Lennon v dar dobila tudi znamenito bombonjero. Živopisna, duhovita in obenem dokumentirana pripoved o prostoru, ki je bil hkrati dom, klub, kulisa velikih trenutkov in drobnih človeških detajlov. 

### **9. **[**Grafiti – Hur**](https://beletrinadigital.si/prispevek/grafiti-hur) 

Prispevek, ki osvetli konkreten primer urbane umetnosti skozi fotografijo ali opis grafitov avtorja Hurja, ki se dotika vizualne govorice mestnih površin in pomena grafitov kot kulturnega izraza. Članek skozi opazovanje grafitov odpira razmislek o prostoru in simbolih v urbanem okolju.  

### **10. **[**Prvi odlomek iz avtobiografije Andreja Stareta**](https://beletrinadigital.si/prispevek/1-odlomek-iz-avtobiografije-andreja-stareta) 

Poglobljen vpogled v življenje, misli in refleksije Andreja Stareta, introspekcija in zgodbe, ki se dotikajo osebnih izkušenj.

### V objemu zime: SUŠENJE MESNIN

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/v-objemu-zime-susenje-mesnin

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Zima je čas, ko se dnevi umirijo in misli odprejo novim doživetjem.

Ko se v Sloveniji začne čas kolin, nastopi tudi obdobje zimskega sušenja mesnin. Hladne razmere omogočajo počasno zorenje mesa, ki se brez umetnih posegov ohranja čez zimo. Ta praksa je tesno povezana z našo tradicijo in je skozi stoletja postala del slovenskega prehranskega in kulturnega izročila.

### V objemu zime: ZIMSKO SPANJE

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/v-objemu-zime-zimsko-spanje

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Zima je čas, ko se dnevi umirijo in misli odprejo novim doživetjem.

Ko se v slovenskih gozdovih dnevi skrajšajo in narava utihne, se rjavi medved umakne v brlog. Zimsko spanje, ki se navadno začne pozno jeseni in traja do pomladi, ni povsem globoka hibernacija, temveč obdobje mirovanja, v katerem medved upočasni presnovo, zniža telesno temperaturo in več mesecev preživi brez hrane in vode. Ta naravni ritem mu omogoča preživetje v času, ko je hrane malo in je okolje najbolj neizprosno.

### Predlogi za zimsko branje

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/predlogi-za-zimsko-branje

_Avtor: Uredništvo Beletrina Digital_

Zima prinaša drugačen ritem. Dan se zaključi prej, več časa preživimo doma in ko zunaj postane hladno, je branje pogosto tisto, kar zapolni večer. Naj vam zgodbe, ki smo jih izbrali za vas, delajo družbo v mrzlih dneh.

### [**Sedem lun Maalija Almeide** (Šehan Karunatilaka)](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/sedem-lun-maalija-almeide)

Vojni fotograf Maali se po smrti zbudi v vmesnem svetu in se ne spomni, kako je umrl. V ozadju se razkriva brutalna Šrilanka v času državljanske vojne, prepletena s političnim nasiljem. **Nagrada booker** za leto 2022. 

### [**Tam, kjer plešejo tulipani** (Irena Svetek)](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/tam-kjer-plesejo-tulipani)

Družinska saga treh generacij žensk, ki se razpira skozi burno 20. stoletje in prepleta resnične zgodovinske okoliščine z intimnimi vprašanji identitete, preživetja in podedovanih travm. 

### [**Srečno novo leto** (Malin Stehn)](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/srecno-novo-leto)

Na silvestrovo najstniki priredijo zabavo brez staršev, nato pa po prepiru ena od deklet pred polnočjo odide in izgine brez sledu. Roman iz različnih zornih kotov razpira krhkost zaupanja in starševsko nemoč. 

### [**Prekleta **(Beatrice Salvioni)](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/prekleta)

Leta 1935 se v fašistični Italiji dvanajstletna Francesca spoprijatelji z uporniško Maddaleno, ki jo skupnost zaznamuje kot *prekleto*. Zgodba o odraščanju razkriva nasilje in represijo patriarhalnega okolja. 

### [**Stavek** (Louise Erdrich)](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/stavek)

Tookie po prestani zaporni kazni začne novo življenje kot knjigarka v neodvisni knjigarni v Minneapolisu, a njen vsakdan zmoti duh nadležne umrle stranke, ki se vrača in s svojo prisotnostjo odpira vprašanja krivde. 

### [**Sveža voda za rože** (Valérie Perrin)](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/sveza-voda-za-roze)

Violette Toussaint, čuvajka pokopališča v majhnem francoskem mestu, živi umirjeno in samotno življenje, dokler ne pride policijski komisar z nenavadno prošnjo. Roman počasi razkriva prepletene usode, ljubezni in izgube. 

### [**Konec Sahare** (Saïd Khatibi)](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/konec-sahare)

V Alžiriji leta 1988 najdejo truplo mlade barske pevke Zakije; kriminalna preiskava razgalja družbo, polno napetosti, političnih prelomov in osebnih skrivnosti, kjer ima vsak svoj razlog za molk. 

### [**Nostalgija po prihodnosti** (Gabriela Babnik)](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/nostalgija-po-prihodnosti)

Roman ni biografija, čeprav se dotika obrisov življenja Ivane Kobilce: sledi izmišljeni slikarki Ivi na prelomu 19. in 20. stoletja med Parizom, Sarajevom in Berlinom ter njenim stikom z umetniškimi tokovi časa 

### [**Kako pokopati mamo, ki je še živa** (Nadja Ebner)](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/kako-pokopati-mamo-ki-je-se-ziva)

Avtobiografsko zasnovana pripoved o materinskem odnosu, čustveni odsotnosti in odločitvi za psihoterapijo, ko avtorica začne razumevati, kako globoko jo zaznamujejo nepredelani vzorci iz otroštva. 

### [**Razveza** (Moa Herngren)](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/razveza)

Bea in Niklas živita navidezno urejeno življenje, dokler po prepiru Niklas ne izgine. Roman skozi izmenjujoči se perspektivi obeh razkriva razpad zakona in razlike v dojemanju iste resničnosti. 

### [**Voranc **(Tone Partljič)](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/voranc)

Roman po motivih iz življenja Prežihovega Voranca se začne z njegovim pogrebom leta 1950 in se nato vrača v otroštvo, revščino, upor in zgodovinske pretrese, ki so ga oblikovali kot pisatelja. 

### [**Steklene stene** (Ana Svetel)](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/steklene-stene)

Zbirka petih kratkih zgodb, ki z natančnim jezikom ujamejo razpoke sodobnega sveta, nevidne meje med ljudmi ter nelagodje vsakdanjih situacij. 

### [**Popolni dnevi** (André Aciman)](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/popolni-dnevi-1)

Skupina prijateljev dopustuje na Amalfijski obali, kjer jih obisk skrivnostnega starejšega moškega popelje v pogovor o ljubezni, spominu in hrepenenju, ki presega čas in starost. 

### [**Izogibajte se Gretchen** (Susanne Abel)](https://beletrinadigital.si/e-knjiga/izogibajte-se-gretchen)

Ko se 84-letni Greti začne krhati spomin, se sinu Tomu začnejo razkrivati deli njene preteklosti; med njimi tudi ljubezenska zgodba iz časa vojne, ki je zaznamovala njeno življenje.

### V objemu zime: NOVO LETO

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/v-objemu-zime-novo-leto

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Zima je čas, ko se dnevi umirijo in misli odprejo novim doživetjem.

Ob začetku novega leta vam želimo veliko mirnih trenutkov, jasnih misli in drobnih razlogov za veselje. Naj vas v prihajajočih dneh spremljajo navdih, radovednost in zgodbe, ki bogatijo pogled na svet, mi pa se veselimo, da jih bomo tudi v letu 2026 lahko delili z vami.

### Knjige, ki se jih v letu 2026 najbolj veselimo

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/knjige-ki-se-jih-v-letu-2026-najbolj-veselimo

_Avtor: Uredništvo Beletrina Digital_

Ob koncu leta si radi privoščimo majhno uredniško razkošje: prelistamo načrte za prihodnje leto in se vprašamo, česa se v resnici veselimo. Odgovor je knjig. Knjig, ki bodo spravile bralce v debato, jim pokvarile spanec ali pa jim omogočile, da zadihajo globlje. Program Beletrine za leto 2026 je pisan in živ, tak, da lahko brez zadrege rečemo, da nas čakajo zgodovinski premiki, močne pripovedi in kar nekaj naslovov, ki bodo dvignili srčni utrip. Prihodnje leto prinaša pester in ambiciozen izbor del, ki bodo oblikovala bralsko sezono, na seznamu so močne kriminalne zgodbe z novimi protagonistkami, poglobljene zgodovinske monografije in sodobni slovenski romani avtorjev, ki jih imamo najraje. Gre za naslove, ki jih bomo zagotovo vabili na svoje bralne sezname.

**KARDELJ: SOCIALISTIČNI UTOPIST NA OBLASTI** 
**Prof. dr. Jože Pirjevec **

Vélika zgodovinska monografija o predvojnem revolucionarju, osrednjem jugoslovanskem ideologu in vodilnem komunistu Edvardu Kardelju, ki je poskušal pot iz socializma v komunizem začrtati v praksi. Knjiga dr. Jožeta Pirjevca razgrne najbolj ustvarjalno in hkrati najbolj sporno obdobje v življenju enega ključnih snovalcev jugoslovanskega socializma. Pirjevec se osredotoča na Kardeljeva leta na oblasti, ko se je iz discipliniranega agenta Kominterne po razkolu s Stalinom preobrazil v vodilnega ideološkega revizionista stalinizma in arhitekta sistema samoupravnega socializma. Kot predvojni revolucionar, osrednji jugoslovanski ideolog in vpliven politik je Kardelj verjel, da je poklican, da Marxovo doktrino dogradi s praktičnim načrtom, kako naj se socializem po uveljavitvi diktature proletariata razvije v komunizem. Skozi dramatičen in intelektualno zahteven prikaz spremljamo njegovo prizadevanje, polno porazov, ponižanj, sporov s tovariši in teoretskih obratov, ki se na koncu zalomi v spoznanje, da Jugoslavija ni bila zrela za njegovo utopijo. Monografija je opremljena s slikovnim gradivom in nudi poglobljen vpogled v dogajanje, ki je zaznamovalo 20. stoletje. 

**KONEC: NEMČIJA 1944–1945** 
**Ian Kershaw 
Prevajalec: Matej Venier **

Veličastna freska enega najmračnejših obdobij človeške zgodovine. Zgodovinska monografija *Konec: Nemčija 1944–1945* obravnava zadnje leto obstoja Tretjega rajha in se sprašuje, zakaj so se Nemci bojevali do bridkega konca. Zakaj njihovi voditelji niso izpogajali sporazuma, s katerim bi si rešili kožo? In zakaj so navadni ljudje še naprej izpolnjevali samomorilske Hitlerjeve ukaze, nešteto Nemcev pa je ubijalo svoje sodržavljane zaradi dezerterstva in defetizma? Ian Kershaw z izjemno natančnostjo analizira zadnjo stopnjo druge svetovne vojne, ki se je začela z izkrcanjem zaveznikov v Normandiji. S knjigo dobivamo natančen oris posameznih dogodkov, ki se začne s stanjem Rajha poleti 1944, konča pa z dokončnim zlomom nacistične države, ki je do zadnjega trenutka pobijala svoje žrtve, Jude, internirance vojne ujetnike, deportirance, pa tudi lastne državljane, obtožene izdaje in defetizma. Ian Kershaw se pri iskanju odgovorov na vprašanje, zakaj je moralo biti tako, sklicuje na nepregledno množico vsakovrstnih dokumentov, od uradnih arhivskih virov vseh vpletenih strani do korespondence vojakov in častnikov, vojnih poročil, časopisnih člankov, dnevniških zapisov in policijskih zapisnikov. 

**KRALJICA** 
**Irena Svetek **

*»Včasih moraš žrtvovati kraljico, da bi sploh imel možnost zmagati … tako v šahu kot v življenju.« * 

Prvi del nove kriminalne serije pisateljice Irene Svetek, ki je s trilogijo o tožilcu Miu Aurelliju zaznamovala sodobni slovenski kriminalni roman.  

Ko je v razkošni hiši v mirni gorenjski vasi umorjen otrok, se navidezno urejen svet bogate družine v hipu sesuje. Kar sprva deluje kot tragična nesreča, se ob preiskavi izkaže za premišljeno nasilno dejanje. Primer razkrije zapletene družinske odnose in dejstvo, da ima vsak od vpletenih svojo vlogo, svoje interese in svoje skrivnosti. Preiskavo prevzame kriminalistka Mia Milčinski, preiskovalka z izostrenim občutkom za podrobnosti in z lastno preteklostjo, v ozadju katere stoji skrivnostna smrt očeta. Med preiskavo se sooči z morilcem, ki razmišlja v potezah, kombinacijah in žrtvah ter umor dojema kot del širše šahovske partije, v kateri nič ni prepuščeno naključju. Kraljica je psihološki kriminalni roman, zgrajen po logiki šaha, od navidezno nedolžnih potez do neizogibnega mata. Zgodba o umoru otroka se počasi razpira v srhljiv portret družine, v kateri nihče ni nedolžen. 

**VEM, DA ANGELI NISO SREČNI** 
**Feri Lainšček **

Ljubezenska zgodba, ki utripa v ritmu magičnega realizma. V svojem novem romanu Vem, da angeli niso srečni se Feri Lainšček vrača k pisateljskim pristopom, zaradi katerih so nekatera njegova prozna dela povezovali z magičnim realizmom. Zgodba o posebnežu in samotarju, ki si sredi ravnice zgradi leseno barko, je eden izmed segmentov večplastne pripovedi o ne povsem običajnih življenjskih usodah v osrčju Panonije. Maksi Fram je bogat dedič, ki se dekadentno izmika sponam svojega družbenega statusa. Vendar pa se po usodnem srečanju s starcem zvrsti niz dogodkov, ki mu povsem spremenijo življenje in pogled na svet. Spremljamo njegovo pristno ljubezensko zgodbo, ki priča, da je le resnica tisto, kar človeka lahko dokončno osvobodi. To sicer zahteva boleče soočenje z nevarno preteklostjo in opustitev vsakršnega udobja, a le tako lahko priložnost dobi ljubezen, ki je nasprotje materializma in novodobne preračunljivosti. 

**KLEOPATRA: NOVI SVET** 
**Vesna Milek **

Nadaljevanje presunljivega romana o zadnji ptolemajski kraljici, ki se tokrat poda v eno največjih ljubezenskih zgodb. Če se Vesna Milek v prvem delu Kleopatre posveča razburkanemu razmerju s Cezarjem in se ta del tudi konča z njegovo smrtjo, je osrednji moški junak drugega dela tega modernega biografskega romana slavni rimski politik in general Mark Antonij, s katerim je Kleopatra »napisala« morda eno največjih ljubezenskih zgodb vseh časov. Čeprav v njej ne manjka s strastjo, včasih celo pohujšljivostjo prežetih prizorov, je avtoričin fokus v romanu Kleopatra: Novi svet vendarle (tudi) drugje; v globokem razkolu med Vzhodom in Zahodom, ki se iz vladavine zadnje ptolemajske kraljice vleče vse do današnjih dni. Kakor smo vajeni že iz prvega dela, se roman pri tem osredotoča predvsem na Kleopatrina notranja občutja, poseben čar že tako hipnotičnemu pisanju pa dajejo »sprehodi« v sodobni čas, ki so polni lucidnih avtoričinih uvidov, pa naj ti obravnavajo družbenopolitično dogajanje nekoč ali danes. Obvezno branje za vse ljubitelje zgodovine, velikih osebnosti in odličnih ljubezenskih zgodb! 

**RDEČA KRALJICA 
Juan Gomez Jurado 
Prevajalec: Ferdinand Miklavc **

Največji španski založniški fenomen – prvi del fascinantne kriminalne trilogije, ki je obnorela svet. Ko je Juan Gómez-Jurado napisal Rdečo kraljico, prvo v kriminalni trilogiji, si ni predstavljal, da bo z njo obnorel tako kritike kot bralce. Priljubljeno trilogijo so že označili za največji španski založniški fenomen vseh časov. Osrednja protagonistka trilogije je Antonia Scott, ki pa ni ne policistka ne kriminalistka, pač pa zelo inteligentna oseba, ki ima izjemen dar za rekonstrukcije zločinov. Trenutno vsak dan tri minute nameni razmišljanju o samomoru v svojem razkošnem stanovanju v Madridu, v katerem komunicira samo s svojo babico in iz katerega nima namena oditi. A nekdo jo išče. Rdeča kraljica, podtalna detektivska organizacija, ki deluje na robu zakonitosti, potrebuje njeno pomoč: zgodil se je strašen ritualni umor 10-letnega dečka in posredi je ugrabitev, vse pa je povezano s člani bogate družine industrialcev. Njen partner postane suspendirani policist Jon Gurierrez, ki je dobil novo priložnost za reševanje zločinov: uspeti mora tam, kjer je drugim preiskovalcem spodletelo. Najprej pa mora prepričati travmatizirano Antonio, da se skupaj lotita detektivskega dela. Bo Antonia lahko razvozlala skrivnosten zločinski um, ki je v ozadju kriminalnih dejanj? Odkrijte v najoriginalnejši detektivki zadnjega časa s fascinantno glavno junakinjo, ki ji ni para vse od Larsonove Lisbeth Salander naprej. 

**ZA STO LET NAPREJ** 
**Na poti s Perotom Lovšinom** 
**Dušan Čater **

Dušan Čater v knjigi Za sto let naprej  popisuje druženje s frontmanom legendarnih Pankrtov in glasbenikom, za katerim je tudi uspešna samostojna kariera, ki traja že več kot 30 let. Peter Lovšin je avtor mnogih uspešnic, ki nas razveseljujejo z radia, pa tudi tistih, ki se jim komercialne radijske postaje raje izognejo. Kljub temu da je njegova družbena angažiranost, ali bolje rečeno, kritičnost, večkrat neposredno okrcala politično gardo, ki se je v času njegovega ustvarjanja večkrat zamenjala, cilji tistih na vrhu pa so, ne glede na politično usmerjenost, nekako vseskozi ostali isti, je bil deležen kar nekaj nagrad in priznanj, od tiste 7. sekretarjev SKOJ-a leta 1980 pa do nagrade mesta Ljubljana in državnega odlikovanja za Pankrte. A Pero, kot ga kliče večina oboževalcev, ostaja zvest samemu sebi. Tako v knjigi z njim potujemo na koncerte, na snemanje novega albuma in videospotov, na predavanja in razne zabave v prostoru nekdanje skupne države, vmes pa bralec dobi vpogled v njegove ljubezni, v njegovo mladost, v čas, ko so se na Kodeljevem rodili Pankrti, prvi pank bend pri nas, prav tako pa se bo lahko seznanil z mnenjem, ki ga ima legendarni Pero o današnjem precej čudnem svetu. Skratka, cel rokenrol. Knjiga je opremljena s številnimi črno-belimi fotografijami.

### V objemu zime: BOŽIČ

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/v-objemu-zime-bozic

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Zima je čas, ko se dnevi umirijo in misli odprejo novim doživetjem.

Božič je postal osrednji družinski praznik zimskega časa, v mnogih hišah še vedno postavijo jaslice, ki prikazujejo tradicijo Kristusovega rojstva, čeprav delujejo tudi kot družinski simbol domačnosti in prazničnega vzdušja. Praznična večerja, kruh, potica, mesnine in obred deljenja hrane so bili stoletja priložnost za utrjevanje družinskih vezi. Stare navade omenjajo polaganje slame pod mizo kot opomin na hlevski izvor zgodbe, pa tudi kot znak skromnosti in medsebojne povezanosti.

### Mascherada - maska kot prostor preobrazbe

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/mascherada-maska-kot-prostor-preobrazbe

_Avtor: Gabriela Babnik_

Esejistična refleksija o razstavi Mascherada.

## ***Mascherada*** 

**6. november – 15. januar 2026, Spazio MU.RO, Viale Campania 33 – Milano** 

Na prvi pogled se zdi nenavadno, da se pomemben del sodobne afriške umetnosti danes razvija v dialogu z mesti, kot sta Milano in Dubaj. Vendar prav ta na videz nepričakovana geografska navezava razkriva nove poti globalnega kulturnega dialoga, v katerem umetnost presega tradicionalna središča in se giblje skozi mrežo transnacionalnih izmenjav. 

Otvoritvena razstava **Mascherada** je nastala v sodelovanju z **AKKA Project**, galerijo, ustanovljeno leta 2016 v Dubaju, ki sta jo zasnovala **Lidija Kostic Khachatourian** in **Kristian Khachatourian**. Danes AKKA Project deluje tudi v Benetkah ter se uveljavlja kot ena ključnih platform za sodobno afriško umetnost. 

Ustanovitelja AKKA Project sta predvsem zbiratelja afriških umetnin. Kristian Khachatourian je že v devetdesetih letih živel in delal v več afriških državah, med drugim v Liberiji, kjer je vzpostavil stike z lokalnim kulturnim okoljem. Lidija Kostic Khachatourian pa se je po selitvi v Dubaj leta 2008 postopoma usmerila v raziskovanje sodobne umetnosti podsaharske Afrike. 

Skozi leta potovanj, sodelovanja z umetniki in zbiranje umetnin sta razvila platformo, ki afriškim umetnikom omogoča dolgoročno podporo, mednarodno mobilnost in vidnost. AKKA Project tako ni le galerijski projekt, temveč pomeni dinamično srečevališče, ki povezuje umetnike, kuratorje, institucije. 

Danes delovanje AKKA Project obsega galerijske razstave, rezidenčne programe in obsežne institucionalne projekte. Med najodmevnejšimi je kuriranje **mozambiškega paviljona na Beneškem bienalu leta 2019**, ki je pomembno prispevalo k prepoznavnosti sodobne afriške umetnosti v globalnem kontekstu. Njuno delo temelji na prepričanju, da umetnost deluje kot prostor srečevanja geografij, zgodovin in simbolnih pomenov, kar danes uteleša tudi sama struktura galerije, razpete med Dubajem, Benetkami in afriškim kontinentom. 

V ta mednarodni, večplasten kontekst se umešča tudi projekt **Mascherada**, ki s sodelovanjem med različnimi mesti, praksami in pogledi odpira prostor za novo branje identitete, tradicije in sodobnega izraza. 

## **Elisabetta Roncati: glas sodobne umetnosti v središču projekta Mascherada** 

V središču projekta *Mascherada* ni le vizualna podoba ali koncept, temveč **Elisabetta Roncati** – komunikatorka, ustvarjalka vsebin in ena najvidnejših sodobnih glasov na področju popularizacije umetnosti v digitalnem prostoru. 

Roncati deluje kot digitalna ustvarjalka pod imenom **Art Nomade Milan** (oziroma **@artnomademilan** na Instagramu in TikToku), kjer jo spremlja več kot 100.000 sledilcev. Elisabetta Roncati** **vsebina presega klasično predstavljanje umetnosti in odpira teme identitete, telesa, civilnih pravic in medkulturnih povezav, s posebnim poudarkom na ekstraevropski umetnosti. 

Po izobrazbi je ekonomistka in menedžerka, a je akademsko znanje združila s strastjo do umetnosti. Na ta način pri njej ne gre le za interpretacijo umetnosti, temveč predvsem za njeno učinkovito komuniciranje s širšo javnostjo. 

Elisabetta Roncati je aktivna na več področjih kulturnega delovanja. Piše za številne umetniške in kulturne publikacije ter deluje kot **digitalna strateginja** za izbrane galerije in muzeje. Je tudi **obraz platforme Exibart na TikToku**, članica upravnega odbora mednarodnega sejma sodobne umetnosti **The Others** ter **so-ustanoviteljica Collezione MU.RO**. 

Skupaj z **Andreom Mustom** je vzpostavila MU.RO kot zbirko sodobne umetnosti, ki deluje kot odprta platforma za razstave, dogodke in projekte, usmerjene v dialog med različnimi umetniškimi in kulturnimi praksami. Septembra 2025 sta v Milanu odprla tudi **Spazio MU.RO**, kreativni atelje in prostor srečevanja umetnikov, kuratorjev in javnosti. 

Leta 2023 je pri založbi **Rizzoli** izšla njena knjiga *Arte Queer. Corpi, segni, storie*, v kateri raziskuje queer umetnost skozi telesa, znake in zgodbe umetnic in umetnikov z vsega sveta.  

V zadnjih letih je Roncati razširila svoje delovanje tudi na televizijo** **in radio, kjer širši javnosti priporoča kulturne dogodke, razstave in umetniške destinacije ter tako utrjuje svojo vlogo povezovalke med strokovno umetniško sfero in vsakdanjostjo umetniškega dogajanja. 

## **Knjiga kot sprožilec: Benetke, Afrika in nova kulturna topografija Milana** 

Projekt *Mascherada* se tako bere kot naravno nadaljevanje njenega celostnega delovanja: umetnost razume kot živo, angažirano in odprto polje. 

> Vse se je začelo s knjigo Venezia Africana — knjigo, ki sistematično obravnava povezave med Benetkami in afriškim kontinentom.

V italijanskem kulturnem imaginariju Benetke skoraj samoumevno povezujemo s Kitajsko: z Marcom Polom, Svilno potjo, trgovino z Vzhodom. O Afriki pa se govori bistveno redkeje. Prav zato je *Venezia Africana *pomembno delo, saj razkriva prepletenost in zgodovinske povezave med afriškim prostorom ter italijansko umetnostjo in kulturo. 

Kasneje je Elisabetta Roncati stopila v stik z Lidijo Kostic Khachatourian. Predlagala ji je, da bi v Milanu končno nastal prostor — srečevališče — ki bi se sistematično posvečalo Afriki, saj takšnega prostora do tedaj preprosto ni bilo. Poudarek pa ni zgolj na afriški umetnosti, temveč širše na islamski kulturni dediščini in sodobnih umetniških praksah. 

Res je, da v Milanu obstaja MUDEC, muzej kultur, kjer so predstavljeni afriški predmeti, vendar v mestu ni zasebne galerije ali fundacije, ki bi se dolgoročno in poglobljeno posvečala sodobni afriški umetnosti. To je še toliko bolj presenetljivo, če upoštevamo, da je Milano danes eno osrednjih umetniških in kulturnih vozlišč v Italiji. 

Hkrati je italijanski javni prostor močno zaznamovan z razpravami o migracijah ter o odnosu Evrope do islama — teme, ki so pogosto obravnavane predvsem skozi politično in ideološko prizmo. Namen ustanovitve prostora, kot je **Spazio MU.RO**, je zato tudi premik razprave: od abstraktnih in polariziranih političnih diskurzov k ustvarjalnosti, umetniški produkciji in kulturnemu dialogu. 

## **Onkraj karnevala: maska kot prostor prehoda** 

V italijanski kulturi je maska neločljivo povezana z Benetkami in s karnevalom. Tradicionalno omogoča prehod v začasno drugačnost: skrivanje družbenega statusa, spola, identitete in vloge. Maska ustvarja prostor svobode, subverzije in igre, kjer se posameznik lahko izmakne vsakdanjim pravilom in raziskuje alternative družbenim normam. V tem smislu beneška maska ni le dekoracija, temveč orodje socialne igre in kritike, ki omogoča distanco do lastne vloge ter refleksijo sistema. 

V afriških kulturah maska deluje drugače. Ima predvsem ritualno, duhovno in družbeno funkcijo, povezano s skupnostjo, predniki, obredi prehoda, zdravljenja in kolektivnega spomina. Afriška maska ni individualna; ni dekoracija, temveč dejanje. V obeh tradicijah pa maska presega površinski videz: postane prostor transformacije, v katerem se identitete, vloge in povezave med posamezniki ter skupnostjo začasno razrahljajo in preoblikujejo, hkrati pa ohranja moč simbolnega spomina in ritualnega pomena. 

Ta dvojnost – maska kot prostor igre in maska kot prostor moči – je ena ključnih osi razstave. Elisabetta Roncati pri tem izhaja tudi iz osebne zgodovine. Njen oče je bil zbiratelj tradicionalne umetnosti, kar pomeni, da ima zelo jasno sliko glede tega, kakšen status ima umetnost, posebej v Italiji. Na ta način se tudi *Mascherada* ne naslanja zgolj na sodobne umetniške prakse, temveč tudi na vprašanje, kako danes beremo in reinterpretiramo tradicionalno umetnost. 

Ime projekta ni naključno. Beseda *mascherada* v beneškem dialektu označuje zabavo, norčijo, predvsem v času karnevala. Vendar se Roncati zavestno oddaljuje od površinskega razumevanja karnevala kot turistične atrakcije. Zanima jo globlja struktura pomenov, ki jih maska nosi v zgodovinskem in političnem smislu. 

»Razmišljala sem, kako skonstruirati rdečo nit med Milanom in afriškim kontinentom,« pojasnjuje. »Milano je danes moralno, ekonomsko in odločevalsko središče Italije. To je mesto poslov, moči in sprejemanja odločitev.« Prav zato se ji je zdelo nujno preseči podobo Milana kot zgolj privlačnega kulturnega in turističnega mesta ter se kritično soočiti z njegovimi notranjimi protislovji: množičnim turizmom, razrednimi neenakostmi in ekonomskimi pritiski. 

V pogovorih z milanskimi poslovnimi krogi Roncati pogosto odpira temo Benetk — vendar ne Benetk kot romantične razglednice, temveč kot zgodovinskega središča moči, trgovine in političnega vpliva. Tako kot so bile Benetke nekoč vozlišče globalnih tokov, je danes to Milano. V tem premiku vidi možnost vzpostavitve simbolne povezave: Benetke – Milano – Afrika. 

Ko se je vprašala, kateri je najbolj prepoznaven simbol Benetk, je bil odgovor samoumeven: maska. Čeprav se maske danes pojavljajo kot suvenirji, je pomembna njihova simbolna vrednost. Ne glede na karnevalskost, je maska postala vizualna in kulturna ikona Benetk. Hkrati pa v Afriki maska deluje kot univerzalni povezovalni element, ki presega etnične, geografske in kulturne razlike. Prav v tem Roncati prepozna njeno izjemno moč. 

*Mascherada* je tako konceptualni okvir, v katerem se srečujejo tradicija in sodobnost, igra in ritual. Z uporabo beneškega izraza projekt zavestno vzpostavlja dialog med lokalnim jezikom in globalnim pomenom.  

## **Od Reinata Sadimba do Mascherade: izbor umetnikov skozi simbol maske** 

Izbor umetnikov za razstavo *Mascherada* je nastajal postopoma in zelo organsko. Izhajal je iz osebnega srečanja in razmisleka o tem, kako maska deluje kot simbol v sodobnem umetniškem jeziku. Prva umetnica, o kateri je Roncati začela resno razmišljati, je bila Reinata Sadimba. 

»Renato sem srečala pred približno tremi leti in njeno delo me je takoj globoko nagovorilo,« pripoveduje. »Letos sem znova videla njene skulpture. Takrat sem se poglobila v njeno življenjsko zgodbo.« Sprva je razmišljala o samostojni razstavi v Milanu, tudi zato, ker ima vzpostavljene stike z institucijami, ki se ukvarjajo s feminizmom in trans-feminističnimi študijami. Sadimbina biografija namreč razkriva kompleksno in težko življenjsko pot: bila je mati številnih otrok, od katerih niso vsi preživeli, imela je boleč in konflikten zakon ter se dolga leta borila za preživetje. Vse te izkušnje so globoko vtkane v njeno umetnost. 

Toda njene keramične skulpture so pogosto majhnih formatov, kar bi samostojno razstavo prostorsko in narativno omejilo. V dialogu z Lidijo Kostic Khachatourian se je zato odprlo vprašanje, kaj, če Sadimbino delo beremo skozi motiv maske? Ne nujno dobesedno, temveč kot konceptualni prostor, kjer se telo, identiteta, bolečina in duhovnost preoblikujejo v simbol. 

> Iz te točke se je porodila odločitev, da Mascherada ne bo solo projekt, temveč razstava petih umetnikov, ki jih povezuje motiv maske kot orodje transformacije.

Hkrati pa je bilo pomembno tudi, da vsi izbrani umetniki še nikoli niso razstavljali v Milanu. 

Razstava tako predstavlja pet umetnikov različnih generacij in izrazov: **Reinata Sadimba**, **Teddy Mitchener**, **Gonçalo Mabunda**, **Filipe Branquinho** in **Kelechi Charles Nwaneri**. 

## **Kako maske prepletajo tradicijo in sodobnost** 

V središču projekta nedvomno stoji Reinata Sadimba (1945, Mozambik), pionirka mozambiške sodobne umetnosti in ena najpomembnejših živečih afriških umetnic. Rojena v severni provinci Cabo Delgado je s svojim delom radikalno preoblikovala materijo kot je keramika, ki je bila dolgo umeščena v sfero domačega, obrtnega in »ženskega« dela. Sadimba je večkrat poudarila, da gline nikoli ni razumela kot materiala za uporabne predmete, temveč kot živo snov, skozi katero lahko pripoveduje zgodbe žensk, teles in duhov. 

Njene skulpture — izrazite, pogosto tetemsko zaznamovane figure — združujejo izkušnje materinstva, bolečine, izgube in ponovnega rojstva. Temeljijo na bogati dediščini makondske kulture in kozmologije, a hkrati presegajo lokalni okvir. »Ko delam žensko figuro, delam spomin,« je povedala v enem izmed intervjujev. Njena dela ne predstavljajo posameznic, temveč stanja: nosečnost, žalovanje, prehod, moč in vztrajnost. Njene skulpture tako ne delujejo kot artefakti preteklosti, temveč kot priče — vztrajne nosilke kolektivnega spomina, ki kljubujejo kolonializmu in patriarhatu. 

Pomemben skupni imenovalec izbranih umetnikov je tudi **izkušnja diaspore**. V dialogu z ustavrjanjem Sadimbe se na primer umešča delo Filipeja Branquinha (1977, Mozambik), ki živi med Londonom, Lizbono in Mozambikom. Fotograf in ilustrator v seriji ***Bestiarium***** **(2020) raziskuje živalskost človeškega stanja ter občutke strahu in nelagodja, ki so zaznamovali obdobje pandemije. V tej fotografski seriji opušča kombinacijo ilustracije in podobe ter se osredotoča na obraz kot masko, ki je nekakšen prostor metamorfoze in kjer se razkrivajo napetosti med nagonem in zavestjo. Njegove podobe prikličejo makondske maske in vzpostavljajo simbolno vez s Sadimbino duhovno dediščino. Po sodelovanju na Beneškem bienalu leta 2019 je Branquinho svojo mednarodno prepoznavnost utrdil s samostojno razstavo v MUSEC – Muzeju kultur v Luganu leta 2023. 

V tem okviru je izbor **Gonçala Mabunde** še posebej pomenljiv. Njegove skulpture, ustvarjene iz orožja, ki je bilo zaženo po dolgi mozambiški državljanski vojni, pretvarjajo zlo in nasilje v lepoto. Maske in prestoli, sestavljeni iz pištol, nabojev in vojnih fragmentov, ne skrivajo izvora materiala, temveč ga preoblikujejo. 

Mabunda je prav iz teh fragmentov ustvaril maske — predmete, ki so v afriški tradiciji nosilci moči, zaščite in prehoda. S tem je nasilju odvzel njegovo prvotno funkcijo ter ga preusmeril v simbol kolektivne odpornosti in možnosti ponovne vzpostavitve skupnosti. Njegova dela, razstavljena na 56. Beneškem bienalu, v Muzeju Afrike v Bruslju in v galeriji Saatchi v Londonu, dokazujejo, da se lahko tudi najbolj travmatična zgodovina preoblikuje v univerzalen vizualni jezik. 

Vprašanje, zakaj pet umetnikov petih generacij, se tu jasno izriše. Maska postane orodje za razmislek o povezavi med tradicijo, posameznikom in skupnostjo. Od Sadimbine keramične reinterpretacije kolektivnega spomina do Mabundove politične transformacije nasilja, maske odpirajo temeljna vprašanja identitete, pripadnosti, duhovnosti in preživetja. Vsaka generacija se z njimi sooča drugače. 

## **Izginjajoča Afrika** 

V tej večplastni razpravi ima pomembno vlogo tudi **Teddy Mitchener** (1972, Združene države/Kenija), ameriški umetnik in fotograf s sedežem v Nairobiju. Mitchener fotografiji vrača ritualno in duhovno dimenzijo. V seriji *Disappearing Africa* se posveča ohranjanju kulturnega spomina na način digitalizacije tradicionalnih mask v času, ko številne veščine in tradicije izginjajo, mlajše generacije pa teh znanj ne prevzemajo več. Umetnik maske odkupuje, jih fotografira in v postprodukciji komponira v nove vizualne entitete. 

Njegovo delo govori o izginjajoči Afriki. Ne toliko v nostalgičnem pomenu, temveč kot opozorilo na krhkost kulturnega spomina, ko se Afrika sooča s političnimi, ekonomskimi in infrastrukturnimi izzivi. Mitchener se zaveda, da se odnos do umetnosti spreminja: »Če je vaš jezik digitalen, potem bom govoril vaš jezik,« pravi. Digitalizacija zanj ni grožnja, temveč orodje za zaščito in ponovno rojstvo. Maske, ki so jih nekoč ustvarjali duhovni voditelji in so imele animistično moč, v njegovem delu preidejo v fotografski arhiv — prostor med dokumentom in simbolno vizijo. 

To razmišljanje se organsko povezuje z delom **Kelechija Charlesa Nwanerija** (1994, Nigerija), najmlajšega razstavljavca in predstavnika generacije Z. Kelechi Charles Nwaneri (1994, Nigerija), predstavlja enega najprepričljivejših glasov nove generacije afriških umetnikov. Njegova slikarska praksa se giblje na meji med realizmom in nadrealizmom, kjer brazgotine, telesne zaznambe in simboli delujejo kot notranji zemljevidi duše. V navezavi na igbojevsko tradicijo in jungovsko psihologijo njegova dela raziskujejo razmerja med preteklostjo in prihodnostjo, spominom in zdravljenjem, duhovnostjo in osebno močjo. 

Mlajše generacije Afričanov naj bi izgubljale stik s tradicijo svojih staršev, vendar Nwaneri ponuja alternativo. Njegove slike so prežete z motivi mask, telesnih poslikav in intenzivnih barvnih nanosov, kjer ličila delujejo kot sodobna oblika maske. Obraz postane prizorišče identitetne transformacije — prostor, kjer se srečujejo afriško in univerzalno, tradicionalno in sodobno. V tem smislu Nwanerijeva dela ne obujajo tradicije kot oddaljenega spomina, temveč jo prevajajo v vizualni jezik sedanjosti, s katerim neposredno nagovarja svojo generacijo in globalni umetniški prostor. 

## **Afrika kot prostor sprememb** 

Pomembno je, da te podobe niso nastajale z namenom, da bi bile razstavljene v Milanu. Nastale so že veliko prej — iz notranje potrebe po povezavi s spominom, telesom in duhovnostjo. Tako kot beneške in afriške maske tudi Nwanerijeve figure delujejo kot vmesni prostori med tem, kar je bilo, in tem, kar šele nastaja. 

Motiv spomina se tako pojavlja skozi celotno razstavo — ne kot preprosto vračanje k tradiciji, temveč kot eden od načinov, kako razumeti sedanjost. Afrika je v *Mascheradi* predstavljena kot prostor intenzivnih sprememb, napetosti in ustvarjalne energije. 

*Mascherada* je zato šele začetek. Projekt ne želi ponuditi zaključene pripovedi, temveč odpreti dolgoročen proces. Že od leta 2026 so načrtovani novi projekti, razstave in sodelovanja, ki bodo nadaljevali raziskovanje afriške sodobne umetnosti v dialogu z Milanom, Benetkami in širšim mednarodnim prostorom. Maska ostaja odprt simbol — tak, ki se z vsakim pogledom, generacijo in kontekstom znova preoblikuje.

### Preživeti in pričati: likovno ustvarjanje v taboriščih

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/preziveti-in-pricati-likovno-ustvarjanje-v-taboriscih

_Avtor: Gabriela Babnik_

Esejistična refleksija o razstavi Preživeti in pričati: likovno ustvarjanje v taboriščih.

Caroline Levisse (Church Times, 26. januar 2018) v zapisu ob dnevu spomina na holokavst opozori na izjemne risbe, nastale v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Podoben premislek odpira tudi razstavni projekt *Preživeti in pričati: Likovno ustvarjanje v taboriščih*, ki v dialogu med Musée de la Résistance et de la Déportation de Besançon (MRDB) in Muzejem novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNZS), ob sodelovanju Francoskega inštituta v Ljubljani, taborišča ne predstavi le kot krajev uničenja, temveč tudi kot prostore upora in tihega kljubovanja izbrisu. 

Ob skrbno izbranih predmetih v muzeju postane jasno, da sta bila tako ustvarjanje kot ohranjanje likovnih del v taboriščih dejanja tveganja. Umetniška dela niso bila zgolj estetski ali dokumentarni zapisi, temveč premišljene, pogosto neznatne geste pričevanja, ki razkrivajo notranjo dinamiko taboriščnega življenja. 

> Zaradi pomanjkanja materialov so umetniki uporabljali najosnovnejše pripomočke — svinčnik ter koščke papirja, embalažo ali odpadne materiale.

Risanje je tako ustvarjalo simbolni »drug svet«, ki se je zoperstavljal razčlovečenju; hkrati pa so bili ti listi papirja nevarni dokumenti. Njihovo odkritje je lahko pomenilo smrt ali prisilno delo. Kljub temu so umetniki tvegali, ker so z ustvarjanjem ohranjali spomin, identiteto in lastno človečnost ter negovali upanje in notranji odpor. 

## **Iskanje lepote v nečloveških pogojih** 

Razstava izpostavlja dela, ki presegajo goli videz in motiv. Jeannette L’Herminier, deportirana v taborišče Ravensbrück, je s svinčnikom na koščkih časopisnega papirja in embalaže od nabojev upodabljala svoje sojetnice. Figure, pogosto brez individualiziranih obrazov, poudarjajo držo telesa in uniformiranost, ki govori o skupni usodi in preizkušnji. Njene risbe združujejo dokumentarnost in človečnost ter v nečloveških razmerah ohranjajo dostojanstvo in iskanje lepote. 

Tako kot druga dela, nastala v taboriščih, tudi te risbe pričajo o ustvarjanju kot obliki odpora. Risanje ni zgolj beleženje resničnosti, temveč način ohranjanja subjektivnega prostora in identitete. Dela, nastala z minimalnimi sredstvi, delujejo hkrati kot osebni zapisi, zgodovinski dokumenti in umetniški izrazi. 

Drugi razstavljeni artefakti, pogosto brez zavestne umetniške ambicije, izhajajo iz nuje po puščanju sledi in ohranjanju dostojanstva v času, ko je bilo govorjenje nevarno. Danes delujejo kot ključna pričevanja o tem, kako je umetnost tudi v skrajnih razmerah lahko oblika odpora in izraz človekove svobode. 

## ***Univerzalnost ustvarjanja v taboriščih*** 

Ohranjeni predmeti, ki so del razstave, razkrivajo univerzalni pojav. Ustvarjalnost privre na površje kot notranja potreba. V skrajnih okoliščinah ni več odvisna od družbenega razreda, izobrazbe ali privilegija, temveč od gole človeške težnje po tem, da človek sebe in druge ohrani pri življenju skozi podobo, sled, gesto.  

Taboriščna izkušnja, v kateri je posameznik, ne glede na poreklo, prepuščen brezčutnemu kolesju zla, se v celoti razpira v Taboriščnem taroku Borisa Kobeta, nastalem ob osvoboditvi nacističnega taborišča Allach leta 1945. Gre za pričevanje, ki v formi kartoteke preigrava logiko taborišča: s pomočjo kart pokaže, kako je deloval sistem, kakšni so bili njegovi mehanizmi degradacije, prisile in nadzora, vedno skozi oči tistih, ki so v njem trpeli. Kobejev tarok se povezuje z drugimi predmeti in likovnimi deli iz zbirke Muzeja odpora in deportacije v Besançonu, ki s svojo raznolikostjo tvorijo nekakšen polifoni arhiv preživetja. 

Razstava se tako poklanja francoskim preživelcem, obenem pa razkriva estetsko in čustveno senzibilnost. Med razstavljenimi predmeti posebej izstopa serija kart Jeana Puissanta (1908–1999), ki so nastale po njegovi deportaciji. Puissantove karte so natančno artikulirani dokumenti taboriščne vsakdanjosti. Prizori so ujeti v hitro črto in skopo barvo, vendar so izrazito ekspresivni. Vsaka karta deluje kot miniatura, ki zadržuje napetost med brutalnostjo izkušnje in poskusom, da bi slednji vendarle odvzeli nekaj moči. V teh kartah je čutiti izrazni minimalizem, kjer se estetika in pričevanje ne izključujeta — kot da bi umetnik na ekonomičen način želel ohraniti energijo za pričevanje samo. 

Podobno, a hkrati drugačno občutljivost razkriva slovenska plat Taboriščnega taroka, ki ga je arhitekt in umetnik Boris Kobe ustvaril maja 1945, v trenutku, ko se je svet šele začel ponovno vzpostavljati. Kobe je tradicionalni komplet kart preoblikoval v niz podob, ki razgaljajo logiko nacističnih taborišč. Vsaka karta je prizor: prihod zapornikov; prisilno delo; lakota kot vsakdanja točka dneva; kazen in ustrahovanje; množice natrpanih teles, ki se prekrivajo kot plastnice bolečine; hkrati so tu zajeti drobci solidarnosti, ki preživijo kljub vsemu. 

Karte niso bile namenjene igranju; namesto tega so bile ustvarjene kot vizualna izpoved, kot izraz upora proti uničevalnemu sistemu. In vendar so prežete s tistim, kar je značilno za slovenskega umetnika: s črnim humorjem, ironijo, prebojem groteske, ki pa nikoli ne banalizira trpljenja. Humor se pojavi kot distanca, ki omogoča preživetje, kot način, da grozljivost ne požre vsega. Kobejev tarok torej ni dokument v klasičnem smislu; gre za intimni zemljevid taboriščnega vesolja, ki ga je narisal nekdo, ki je preživel. 

## **Taboriščni tarok: govorica odpora na robu izbrisa** 

Komplet kart je zasnovan po strukturi avstrijskega taroka, a ga Kobe v temelju preoblikuje. Tradiciji odvzame njeno igrivost in ji doda ikonografijo, ki (spre)govori iz notranjosti taborišča. Prvih enajst kart tako tvori niz prizorov vsakodnevnega bivanja v nacističnem koncentracijskem taborišču Dachau, kjer življenje ni tok, temveč drobljenje časa na enote prisile, lakote in poslušnosti.  

Naslednjih sedem kart, posvečenih zunanjemu taborišču v Überlingenu (XII–XVI in XVIIII), zaostri perspektivo; kot bi umetnik želel povedati, da stopnja bližine smrti zahteva tudi spremembo v načinu risanja. Tu so prizori nasilja in groze še bolj ostri, skorajda dokumentaristični, pa vendar v njih odzvanja komaj zaznavna črta upora, trmasta želja, da bi se v podobi vsaj nekaj zoperstavilo nečloveškosti.  

Zadnje tri karte — XVII, XX in XXI — razprejo trenutek konca ujetništva, osvoboditev v Allachu, taborišču, kjer je Kobe dočakal maj 1945. Toda osvoboditev ne pomeni vzhičenja. Gre bolj za zadržani izdih, negotov korak v smeri, kjer šele treba ponovno izumiti, kaj pomeni živeti. 

Kobe večino kart gradi na natančno izrisani hierarhiji taborišča. Kralji so oblastniki, groteskno požrešni starešine, tisti, ki so v sistemu represije služili kot njegov podaljšek. Kraljice izhajajo iz podobe internirank, ki so bile izpostavljene tako v smislu spolne ranljivosti kot taboriščnega reda redu. Konjeniki postanejo brutalni kapoji, njihova drža napeta, deformirana od moči, ki se hrani iz strahu drugih. Fantje — v tradicionalnem taroku še igrivi ali posredni liki — so izmučeni delavci, telesa, skrčena v prisilni ritem dneva. Vsaka karta tako ne upodablja zgolj figure, ampak govori o razmerju moči. 

## **Srčev as** 

Poseben pomen ima srčev as, kjer Kobe zariše avtoportret in ga podpiše s svojo taboriščno številko 142841. Ta gesta ni le identifikacija, temveč gre za ponovno zavzetje subjekta. V sistemu, ki je ljudi hotel razosebiti na številke, Kobe številko vriše v umetnost in jo tako postavi v drugačno simbolno razmerje. 

Spremembe kompleta niso naključne. Kobe je zavestno prekinil logiko igranja. Namesto desetk pri pikih in križih je dodal dva asa, pikov as in križev as, da bi tako popolnoma onemogočil možnost igre. Karte niso predmet zabave, temveč pričevanje. Njihova funkcija ni druženje, temveč spomin. 

Glavne karte taroka — škis, mond in pagat — so v Kobejevem kompletu obdane s posebno simbolno avro. Predstavljajo alegorije upanja, preživetja, tistega zadnjega ostanka človeškega, ki ga sistem, četudi vsezmožen uničenja, ni mogel dokončno izbrisati. 

Ni naključje, da je Taboriščni tarok vpisan na Slovensko nacionalno listo UNESCO Spomin sveta. Gre za paradoksalen predmet: tarok, ki se mu je odvzela igra, in pričevanje, ki je zraslo prav zaradi potrebe, da bi človek v nečloveških razmerah še vedno našel način, kako spregovoriti. 

## **Boris Kobe** 

Boris Kobe, rojen leta 1905 v Ljubljani, je bil arhitekt, ki ga je oblikovala Plečnikova stroga disciplina geometrije in duhovnosti, a ga je že zgodaj pritegnil tok evropskega modernizma. Po diplomi leta 1929 je odšel v Pariz. V pariški vrvež se je vpisal z občutkom za risbo in strukturo, ki ga bo kasneje zaznamoval tako v arhitekturi kot v ilustraciji. 

Po vrnitvi v Ljubljano je deloval najprej v biroju arhitekta Stanka Rohrmanna, nato pa kot samostojni arhitekt, predvsem na področju planinske arhitekture, kjer je lahko preizkušal odnos med človekom, pokrajino in gradnjo; kot bi že takrat iskal načine, kako prevesti naravo v konstrukcijo in konstrukcijo v prostor izkušnje. Leta 1938 je postal mestni arhitekt Ljubljane — položaj, ki je zahteval tako tehnično znanje kot občutek za ritem rastočega mesta. 

Toda februar 1945 je vse obrnilo na glavo. Kobeja so aretirali in deportirali v Dachau, nato premeščali v Überlingen in nazadnje v Allach. Taborišča so v njegov ustvarjalni lok posegla na način, ki je bil hkrati destruktiven in formativen: izkušnja razčlovečenja je postala temelj kasnejših podob, ki niso bile ne povsem dokumentarne ne povsem metaforične, temveč nekaj vmes — zapis notranjega odpora, iskanje oblike tam, kjer je sistem želel povzročiti razkroj. 

Po vojni je kot mestni arhitekt igral osrednjo vlogo pri urbanističnem oblikovanju Ljubljane. Kot profesor za perspektivo in umetnostno oblikovanje na Akademiji za upodabljajočo umetnost ter kasneje kot profesor prostoročnega risanja in barvnih ter perspektivnih študij na Fakulteti za arhitekturo je generacijam študentov posredoval občutek, da risba ni zgolj tehnika, temveč način mišljenja. Kot dekan Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo je znal povezati stroko in umetnost, material in idejo. 

Kobejeva ustvarjalnost je bila izjemno raznolika: slikarstvo, ilustracija, scenografija, grafično oblikovanje, oblikovanje javnih prostorov. Leta 1977 je prejel Prešernovo nagrado, in tako je njegova ustvarjalna pot dobila tudi uradno potrditev, čeprav je bil resnični pečat njegovih del vedno v tem, kako globoko poseči v človekovo izkušnjo. 

Umrl je leta 1981 v Ljubljani. Njegova dela, še posebej tista, ki jih je zaznamovala taboriščna izkušnja, ostajajo spomeniki trpljenju in hkrati opomniki, da umetnost nastaja tudi tam, kjer si jo je skoraj težko zamisliti. 

## **Lakota kot orodje in obstoj: človeškost v taboriščih** 

Razstava *Preživeti in pričati*, čeprav umeščena v relativno majhen del muzeja, učinkuje presenetljivo zgoščeno in pregledno. Njena jasna tematska razdeljenost ustvarja vtis, da se obiskovalec ne premika le med predmeti, temveč med poglavji neke večje zgodbe; gre za zgodbe o tem, kako so ljudje v taboriščih, oropani dostojanstva in osnovnih človeških potreb, še vedno našli načine, da vztrajajo. 

V delu razstave, posvečenem lakoti, je razvidno, da lakota ni bila zgolj posledica pomanjkanja, temveč metoda nadvlade, skrbno nadzorovan mehanizem, ki naj bi telesa oslabil in zlomil duha. Obroki so bili skromni: kos črnega kruha, nadomestek za kavo, včasih le vodena juha, v kateri je plaval kakšen ostanek, ki je prej pričal o nečistoči kot o viru prehrane. Prehranjevanje je postalo vsakodnevni boj, borba za svoj delež. 

Likovna dela, ki so se ohranila iz tega obdobja, nas soočijo z obsedenostjo, ki je postala kolektivna: dolge čakalne vrste, obrazi izvotljeni od strahu in hrepenenja, prazne sklede, okrog katerih so se odvijali drobni spori, drobni padci človeškosti — in prav tako drobni dvigi. Obroki niso bili tolažba, pač pa opomin ranljivosti, ritual ponižanja, kjer je vsak požirek pomenil tako rekoč volilni listič za še en dan življenja. 

In vendar se ravno v tem delu razstave odpre nekaj nepričakovanega. Med predmeti najdemo improvizirane žlice. Tu so lončki, okrašeni ali označeni z začetnicami, dokaz, da je bilo v taborišču lastništvo nad predmetom, in sicer nad tako banalnim predmetom, kot je lonček, že dejanje odpora. Izdelati si orodje je pomenilo še vedno obstajati, četudi v svetu, ki je bil zasnovan za uničenje. 

Iz tega obdobja je tudi risba Jeana Daligaulta (1899–1945) *Jušna tlaka*, tuš na papirju. Daligault, duhovnik in umetnik, je z minimalnimi sredstvi naslikal prizor, v katerem se telesa nagibajo nad svoje sklede. Gre za obraze, iz katerih ni več mogoče razločiti upanja od utrujenosti. Risba je predvsem dokument upora, zarisana skoraj kot molitev. Daligault je bil leta 1945 ubit v koncentracijskem taborišču Dora. 

V istem razstavnem sklopu najdemo tudi že omenjeno risbo Jeannette L'Herminier, *Charlie*, ki prikazuje žensko, sedečo na zaboju z municijo, sključeno, skoraj pregnano v lastno notranjost. Umira od lakote, vendar ne zmore pogoltniti juhe, v kateri plava deževnik — slika, ki preseka gledalca z neizprosnostjo dejstva, da je taborišče človeka prisililo, da se pogaja z nepredstavljivim. L’Herminierjeva linija je hkrati trda in nežna.  

## **Higienski ukrepi kot instrumenti izbrisa individualnosti** 

V koncentracijskem taborišču je postalo deportirančevo telo predmet nepreklicnega upravljanja, nadzorovanja in standardizacije. Skupinska tuširanja, dezinfekcije ter britje glave in telesa niso bila zgolj higienski ukrepi, temveč instrumenti izbrisa individualnosti, postopki, s katerimi je sistem želel podrediti zapornika. Oblačila, uniformirana, pogosto raztrgana in neprilagojena vremenskim razmeram, so postala še en znak omejitve svobode, medtem ko so mraz, uši in bolezni postali neločljiv del vsakdanjika. 

V takšnih razmerah je že samo ohranjanje čistoče, drobni rituali urejenosti ali ohranjanje občutka dostojanstva predstavljalo subtilno obliko odpora. Razlastitev osebnosti se ni ustavila pri telesu; razprostirala se je tudi na bivalni prostor. Ležišča, preprosta pograda v prenatrpanih blokih, so bila edini mogoč »dom«. Na lesenih deskah so brez zasebnosti spale tri ali štiri osebe, vsaka je skušala najti vsaj trenutek počitka ali drobec intimnosti. Prav ta omejen prostor je za nekatere postal kraj utehe — kraj branja, opazovanja in pogovorov. Tudi v njem so se rodili trenutki normalnosti sredi kaosa, majhni otoki človeškosti. 

Razstava *Preživeti in pričati* te drobce intimnega vsakdanjika ohranja in jih povezuje z umetniškim pričevanjem. V katalogu je posebej izpostavljen Kobejev Tarok št. V, Muke v spalnicah v Dachau, Allach, 1945, kjer vsaka karta postane okno v prenatrpan blok, poln teles in zgodb. Podobno Denis Guillon (*Dezinfekcija*, 1926–1987) s črno-belim črnilom zabeleži grozo higiene kot instrumenta kontrole in degradacije. Oba pristopa nas opominjata, da so bile rutine v resnici oblika nadzora, hkrati pa tudi prostor za vztrajno ohranjanje človeškega dostojanstva. 

## **Upodabljanje smrti v koncentracijskih taboriščih** 

Smrt v koncentracijskih taboriščih ni bila bežen hip, temveč neprekinjen spremljevalec življenja. Na eni strani je bila očitna in vseprisotna, bodisi v obliki bodeče žice, barak, latrin, bodisi prisilnih kolonij, hkrati se je prikradla na način izčrpanosti, bolezni, pretepov, skozi drobne ali celo velike geste. V taboriščih je bilo nasilje sistematično; udarec je lahko padel zaradi napačnega pogleda, zamude, spozabe, ali besede, ki ni bila skladna z dnevnim redom represije. Celoten aparat, dresirani psi, brutalni kapoji, kolektivne kazni, je bil skrbno nastavljen, da ohranja teror.  

V različnih evropskih zbirkah ohranjene risbe in skice prikazujejo razgaljena, izginjajoča telesa taboriščnikov. Nekateri ujetniki so te podobe beležili z mrzlično natančnostjo, kot bi hoteli ustaviti čas in fiksirati nepojmljivo resničnost. Namen teh kratkih, surovih zapisov — izstradana telesa, vozički z mrtveci, postave, ki ležijo v snegu, ni bil šokirati gledalca, kot je pribeleženo tudi v katalogu *Preživeti in pričati: likovno ustvarjanje v taboriščih *(Ljubljana 2025), temveč kljubovati pozabi. V njih je smrt včasih abstraktna, skoraj okamnela, drugič surova, neposredna, vendar vedno vseprisotna. 

V tem delu posebej izstopa upodobitev Leona Delarbreja (1889–1974), *Prevoz trupla v krematorij, Taborišče Dora, februar–marec 1945*, narisana s svinčnikom na papirju. Vsaka črta na tem listu je priča sistematičnosti smrti in hkrati vztrajnemu odporu umetnikov, ki so jo zabeležili. 

## **Od beležk do pisem: kljubovanje pozabi v taboriščih** 

V taboriščnem svetu solidarnost ni bila samoumevna. Deliti kos kruha, izreči nekaj tolažilnih besed ali skrivati bolno sointerniranko — v teh majhnih, skoraj neopaznih dejanjih se je skrivala človeškost, ki je kljubovala sistemu. Geste so tkale mrežo prijateljstva, ki je omogočala, da se je še malo vzdržalo. Vezi so se spletale kljub natrpanosti, lakoti in stalnemu strahu. Včasih je bila roka, ki se je ponudila, ali pogled, ki je zazrl drugam, ključ do ohranjanja samega sebe in drugega. 

Taboriščne risbe — skice skromnih ležišč, skrite beležnice, skupni predmeti — pričajo o tem krhkem, a vztrajnem bratstvu in sestrstvu. Razstava prinaša tudi pisma, ki so kljub cenzuri preživela čas in prostor. Med njimi je pismo Anise Postel-Vinay (1922–2020), napisano v Ravensbrücku leta 1944 in poslano Emilie Tillion (1876–1945). 

## **Iz taborišč v prihodnost** 

Osvoboditev iz koncentracijskih taborišč ni prinesla takojšnjega olajšanja. Za mnoge je bil trenutek srečanja s svobodo dolgo pričakovan, a hkrati skoraj neresničen. Telo, izčrpano od lakote, bolezni in brutalnega vsakdana, se je komaj spopadalo z novim svetom, duše pa so nosile neizbrisne sledi strahu in izgube. Prav te rane preživelih so se oblikovale v umetniške geste: ob fotografijah, skicah in risbah sotrpinov se je spomin razprostiral v materialnih sledeh — drobni predmeti, srca iz blaga, majhne figure in improvizirane zastave; zdi se, da gre za drobne otoke človeškosti. 

Danes se podobna želja po beleženju in ohranjanju človeškega dostojanstva odraža v umetniških praksah, ki nastajajo v območjih, kjer se nasilje znova prepleta z vsakdanjostjo, naj omenim samo v Gazo in Ukrajino, kjer umetniki dokumentirajo trpljenje, a izražajo tudi geste solidarnosti, podobno kot so to počeli taboriščniki. Ta vizualni jezik, ki na videz sledi grozi in absurdnosti sveta, hkrati ohranja prostor za človečnost, poetičnost in refleksijo. 

Kot je v romanu *Mala Lisa* prikazala avtorica Rachel Mourier, umetnost in literatura lahko služita kot oblika preživetja. Poezija, risbe in simbolni izrazi omogočajo vzpostavitev notranjega prostora, ki ohranja človeško subjektivnost. V romanu so risbe, skoraj kot anatomske študije žuželk, metafore za krhkost in obstoj, ki vzpostavljajo občutenje drobne, ranljive vztrajnosti. 

Razstava *Preživeti in pričati: Likovno ustvarjanje v taboriščih* odpira vrata za še številne pojavne oblike umetniškega raziskovanja, saj gre za področje, ki je v umetnostni zgodovini še relativno neraziskano. Posebno vrednost ima povezovanje Slovenije in Francije, ki se v tem kontekstu ne kaže le kot kulturna izmenjava, temveč kot dialog o uporu in ustvarjalnosti v najtežjih razmerah. Tako se lahko kulturi medsebojno oplajata, delita znanje, izkušnje in občutja ter vzpostavljata most med preteklostjo in sedanjostjo. Vsaka risba, predmet in gesta ustvarjanja nas opominja, da umetnost ostaja sredstvo spomina, upora in človeškosti, ne glede na čas in prostor.

### V objemu zime: PŠENICA IN SV. LUCIJA

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/v-objemu-zime-psenica-in-sv-lucija

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Zima je čas, ko se dnevi umirijo in misli odprejo novim doživetjem.

Na god svete Lucije, 13. decembra, so v slovenskih domovih sejali pšenico. Zeleni poganjki, ki do božiča vzklijejo v skledicah na okenskih policah, niso le okras, temveč simbol upanja, rasti in dobrega leta. Po ljudskem izročilu je bila pšenica znamenje rodovitnosti in napoved prihodnosti — čim gostejša in bolj zelena je bila, tem boljše naj bi bilo prihajajoče leto. Ta preprost običaj je bil povezan s svetlobo v najtemnejšem delu leta in z vero v nov začetek.

### Prebujanje lepote II

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/prebujanje-lepote-ii

_Avtor: Gabriela Babnik_

Refleksija o fotografski razstavi likovnih umetnin iz viktorijanskega časa v Narodni galeriji.

Ko sem zadnjič naletela na izraz *novo viktorijanstvo*, sem se vprašala, kako pogosto se literatura vrača k preteklosti prav zato, da bi lažje govorila o sedanjosti. Novo viktorijanstvo – ali *neo-Victorianism* – označuje sodobni kulturni in literarni trend, ki se zavestno vrača k motivom, estetiki in družbenim vprašanjem viktorijanske dobe, a jih preoblikuje skozi današnje občutljivosti. Gre za hibrid med poklonom in kritiko. Avtorji prevzemajo zgodovinske kulise, vendar vanje vpisujejo sodobna vprašanja identitete, moči, spola in marginaliziranih glasov. 

Izraz se je uveljavil v akademskem diskurzu v 90. letih in 2000-ih. Težko ga pripišemo eni osebi, a med ključnimi, ki so ga definirali in razširili, sta literarna teoretika Marie-Luise Kohlke ter Mark Llewellyn (članek »*What is Neo-Victorian Studies?*«, 2008). Pogosto se omenja tudi pomembna britanska feministična literarna kritičarka Cora Kaplan, ki je raziskovala sodobne reinterpretacije viktorijanstva, še posebej skozi prizmo spola. 

## **Razstava Prebujanje lepote II** 

Razstava, ki jo je mogoče videti v Narodni galeriji in nosi naslov *Prebujanje lepote II*, ponuja širok pregled likovnih umetnin iz viktorijanskega časa ter omogoča natančen vpogled v to, kar danes razumemo pod pojmom viktorijanska umetnost. Gre za že drugo predstavitev izjemne zbirke, potem ko je bila prva razstava na ogled leta 2014. Obe je omogočil par donatorjev, prof. Paul Crowther in umetnica Mojca Oblak, ki sta svojo bogato zbirko podarila Narodni galeriji. Najnovejša donacija – kar 185 del iz leta 2022 – prvo zbirko pomembno dopolnjuje in nadgrajuje ter v treh vsebinskih sklopih predstavlja predvsem umetnost prerafaelitov, zlasti njihove klasicistične smeri, nato pa pozornost posveti še umetnicam, ki so ustvarjale v času viktorijanske dobe. 

Kustos zbirke, prof. Crowther, v katalogu poudarja, da »viktorijanska tradicija v britanski umetnosti ni omejena le na čas vladavine kraljice Viktorije (1837–1901), temveč je njene zametke mogoče prepoznati že po Napoleonovem porazu leta 1815, ko se začne postopno zavračanje akademskega idealizma«. Ta proces se ni odvijal le v Veliki Britaniji, temveč tudi v Franciji, Nemčiji in drugih evropskih deželah pod njunim kulturnim vplivom. Zbirka, predstavljena v ljubljanski Narodni galeriji, se zato posveča predvsem britanski različici te širše umetnostne tradicije.

## **Umetniško opazovanje detajlov** 

In prav v tem okviru postanejo vidne nekatere značilnosti viktorijanske umetnosti. Predvsem njen odmik od vzvišenih svetopisemskih, alegoričnih ali klasično-zgodovinskih motivov in obrat k prizorom iz vsakdanjega življenja. Umetniki so s pozorno, skoraj znanstveno natančnostjo začeli opazovati detajle: tkanine, svetlobo na koži, predmete, značaje, telesne geste. Namesto idealiziranih podob se nenadoma pojavijo naturalistični, živi drobci realnosti, v katerih so tudi »višje« kulturne teme – moralne dileme, družbeni status, čustvene napetosti – izražene na izrazito materialen način. 

Viktorijanski umetnosti žanr pa je tudi bolj povezan s slogovnim pristopom kot z motiviko. Ne gre toliko za to, *kaj* je upodobljeno, temveč *kako*: cilj je bil ujeti resničnost v vsej njeni posameznosti, specifičnosti in verodostojnosti. Dela skoraj vedno pripovedujejo zgodbo – z liki, ki jih gledalec lahko bere kot literarne figure, in s kompozicijami, ki razpletajo naracijo skozi detajle. Zaradi tega se večina viktorijanskih del kaže v realističnem ali celo naturalističnem videzu, kjer forma in vsebina tesno sodelujeta pri ustvarjanju občutka žive, opazovane resničnosti. 

## **Prerafaeliti** 

Prof. Crowther v izjemno izčrpnem katalogu, ki spremlja razstavo, podrobno opredeli slogovne posebnosti viktorijanske umetnosti. Pri tem posebej izpostavi bratovščino prerafaelitov, ustanovljeno leta 1848, v kateri so se združili John Everett Millais (1829–1896), Dante Gabriel Rossetti (1828–1882), William Holman Hunt (1827–1910) in F. G. Stephens (1827–1907). Njihov cilj je bil obrniti se proč od akademskega idealizma ter ponovno vzpostaviti neposrednost, iskrenost in natančnost upodabljanja. 

Kritik William Michael Rossetti je zapisal, da bratovščino zaznamujejo pristne ideje, pozorno in potrpežljivo preučevanje narave, spoštovanje tistega, kar je bilo v prejšnji umetnosti resno in iskreno, ter dosledno zavračanje prazne, utrjene konvencionalnosti. Ta idealistično-naturalistična drža je bistveno vplivala na slog viktorijanske umetnosti, ki si prizadeva za natančnost, izraznost in pripovednost, hkrati pa za moralno in duhovno globino, utemeljeno v opazovani resničnosti. 

## **Viktorijanska resničnost** 

Toda kako viktorijanski umetniki prikazujejo resničnost? 

Prof. Crowther v katalogu to pojasni na izrazito poetičen način. Njegove interpretacije delujejo skoraj kot bliski v neko drugo resničnosti. Kot primer navede znamenito sliko Williama Holmana Hunta *Vest se prebuja* (*The Awakening Conscience*, 1853, Tate Britain), kjer je prizor postavljen v intimno dnevno sobo. Ženska nenadoma vstane iz moškega naročja, medtem ko ta sedi za klavirjem, kot da je pravkar igral ali se šele pripravlja, da bo zaigral. Iz številnih simbolnih elementov lahko razberemo, da je ženska »vzdrževana« ljubica, ki se v tistem trenutku šele zares zave svoje moralno dvoumne situacije. 

## **»Popolnejša« narava** 

Toda v tem kontekstu ni najzanimivejši moralni nauk slike, temveč slikarska sredstva, s katerimi Hunt ustvari občutek razpokane, a oprijemljive resničnosti. Prof. Crowther poudari, da je podoba skoraj hipernaturalistična. Ima izrazito prostorsko prisotnost, ki izhaja iz natančnega opazovanja materialov, površin, tekstur. Bogastvo barv in ornamentalnih vezenin ustvarja vtis »popolnejše« narave, ki je videti intenzivnejša, jasnejša. Ravno s to estetsko povečavo pa se od narave paradoksno tudi oddaljuje. Viktorijanska resničnost je poudarjena, izostrena, nikoli pa absolutna ali objektivna. 

Za Hunta in prerafaelite na splošno oblika sama zase ni pomembna, oziroma je pomembna le toliko, kolikor služi razkritju pripovednega pomena. Vsak detajl, naj bo to guba na obleki, odsev v ogledalu ali položaj rok, deluje kot znak v zgodbi, ki jo slika pripoveduje.  

Resničnost se tako v viktorijanski umetnosti ne kaže kot nevtralni posnetek sveta, temveč kot zgoščena pripovedna struktura, kjer materialnost predmetov postane nosilka psihološkega, moralnega in čustvenega naboja. 

## **Medsebojno vplivanje med Klíko (The Clique) in prerafaeliti** 

Kustos ljubljanske razstave opozori tudi na medsebojno vplivanje med Klíko (The Clique), skupino prijateljev, ki so predstavljali slikarski klub, ter prerafaeliti, čeprav sta bili skupini pogosto v konfliktu. Člani Klike, med njimi Frith, Ward, Elmore in O’Neil, ki so zagovarjali novo žanrsko občutljivost, ki temelji na zelo natančno obdelanih figurah in temah, so bili do prerafaelitov odkrito sovražni. O’Neil je denimo zapisal, da je »glavni cilj te sekte ustvariti zunanji materializem – naslikati vsak predmet do najmanjše podrobnosti, takšnega, kot ga vidimo, namesto kot ga občutimo; zamenjali so trud za moč, natančnost za dovršenost.« Prerafaeliti so v natančnem posnemanju narave videli moralno resnicoljubje, medtem ko so člani Klike tak pristop razumeli kot hladno, izpraznjeno pretiravanje. 

Kljub temu pa kustos poudarja, da obstaja med skupinama tudi določena vzajemnost vplivov, zlasti v odnosu do opazovanja vsakdanjosti. Prav žanrska usmerjenost je tista, ki združuje člane Klike in določa njihov najprepoznavnejši umetniški pečat. Ti slikarji so bili izjemno dovzetni za upodabljanje prizorov iz vsakdanjega življenja, ki jih pogosto predstavijo z narativno jasnostjo in občutkom za materialno resničnost: od ljudi, ki se kratkočasijo z reševanjem ugank (Egg), do prizorov sproščenega uživanja ob morju (Frith), dinamičnih prizorov vkrcanja in izkrcanja v pristaniščih (O’Neil), vsakodnevnih situacij iz »vročih dežel« Britanskega imperija (Philip in Dadd) ter prizorov, ki jih določajo zgodovinske okoliščine in tveganja v igralnicah. V vseh teh primerih gre za dosledno podomačevanje videza stvari, saj jih Klika upodobi tako, da delujejo gledalcu otipljivo, prepoznavno in natančno umeščeno v resnični svet. 

S tem se utrjuje tisto, kar kustos opiše kot »počasno revolucijo okusa« v 19. stoletju, kot zapiše prof. Crowther. Odmik od visokega akademskega idealizma k pripovednim, realističnim in psihološko zanimivim prizorom. Prav poznejše kariere članov Klike tako odločilno zaznamujejo osrednji tok viktorijanskega slikarstva, saj utrdijo nov akademizem, ki ne temelji več na mitoloških in zgodovinskih alegorijah, temveč na prevladi žanra in zvesti, pripovedni upodobitvi vsakdanjega življenja. 

## **Klasicizem kot posebna oblika žanrskega slikarstva** 

Preden se kustos posveti umetnicam viktorijanske dobe, pri katerih je bilo slikanje sprva predvsem ljubiteljska dejavnost, umeščena med »dostojne« veščine, primerne za izobražene ženske, namenja pozornost še klasicizmu kot posebni obliki žanrskega slikarstva. Gre za smer, ki zgodovinske ali mitološke motive ne obravnava kot visoko alegorijo, temveč jih upodablja z izrazito materialno, realistično prisotnostjo, kot nekakšno gledališče idealizirane vsakdanjosti. 

Glavna predstavnika tega žanra sta Lawrence Alma-Tadema (1836–1912), Nizozemec, ki se je leta 1870 preselil v Veliko Britanijo in tam postal ena izmed ikon viktorijanskega umetnostnega okusa, ter njegov poznejši naslednik John William Godward (1861–1922). Oba sta v ospredje postavila skrbno rekonstruiran svet antike, z natančno izrisanimi arhitekturnimi detajli, površinami marmorja, tkanin in cvetlic, ter z idealiziranimi figurami, ki se zdi, kot da bivajo v nekakšni brezčasni, harmonični realnosti. Ta klasicistična žanrska smer tako razkriva še eno dimenzijo viktorijanskega razumevanja resničnosti – resničnosti, posredovane skozi zgodovinsko domišljijo, a izrisane z metodo, v kateri prevladuje natančno opazovanje in skoraj otipljiva materialnost. 

## **Umetnice viktorijanske dobe** 

Razstava, ki je postavljena z izjemnim estetskim občutkom, z nežno rožnatimi in modrimi stenami, na katerih visijo uokvirjene slike kot dragoceni predmeti spomina, ponuja nekaj resnično izstopajočih del. Med njimi je akvarel *Sopnišče v Bearstedu* ene najpriljubljenejših viktorijanskih umetnic, Helen Allingham. Allingham, znana po svojih upodobitvah krajine in majhnih naselij, v tej sliki prikaže navidez preprost motiv: sklop kamnitih stopnic, ki vodijo navzgor, proti hiši, v skoraj izgubljeni v jutranji svetlobi. Na prvi pogled gre za idilično podobo; a v njenih detajlih se začne razkrivati druga raven resničnosti. 

Kamen je obrušen, robovi plošč so načeti, površina je mestoma potemnela, drugje skoraj spolirana. In prav v teh drobnih spremembah materiala začutimo minevanje časa. Gre za prizor, ki nosi sledove človeškega življenja. Kustos zapiše, da so »v jedru takih podob širši procesi rasti, prehoda in razpadanja,« in ta njegova misel, zvenéča skoraj kot verz, zajame viktorijansko pojmovanje resničnosti.  

V Allinghaminih stopnicah tako ne gledamo zgolj arhitekturnega elementa, temveč čas, ujet v kamnu. Viktorijanska resničnost se tu razkrije v vsej svoji značilni materialnosti. Ni spektakularna, ni alegorična, a vseeno govori o minljivosti. In tudi ni dramatična, pa vendar v sebi nosi dramo prehajanja. 

## **Obala v Blackwallu**

Ko govorimo o času, je pomembna slika Johna Batha - *Obala v Blackwallu*, ki jo je Kraljevi akademiji predstavil 1873. Prof. Crowther zapiše, da je slika melanholično delo, ki uteleša brezčasje enkratnega trenutka zrenja.« Gre za upodobitev obrečnega življenja, v poznem 19. stoletju, ko je bila Temza glavna trgovinska arterija. O Johnu Bathu je malo znanega. Preden je pri petindvajsetih umrl, je vsega skupaj razstavil le deset del.  

V njegovi *Obali v Blackwallu *se med raztresenimi človeškimi silhuetami zlije tišina. Življenje se več ne premika in kot zapiše prof. Crowther, razkrije se paradoks časa; »celotno vzdušje je trenutek tišine«, ki je na umetniški način ustavljen. Jambori, ki imajo praktično funkcijo, prispevajo k občutku zamrznjenega časa. Njihova vertikalna prisotnost zadržuje pogled in ustvarja vtis, da se trenutek lahko podaljšuje. 

## **Prvo retorično feministično delo v zahodni umetnosti** 

Čas na sliki *Anglija 1854 (Osnutek za spomenik Napadu lahke konjenice)* Lucette Elizabeth Barker je skoraj obrnjen vase. Avtoričina javna dela so v skladu s stereotipi o tem, kaj naj bi ženske v tistem času slikale; *Anglija *pa odkriva izvirnejšo, surovo dimenzijo izkušnje – sveta, v katerem moških skoraj ni, kjer odsotnost postane čutna, recimo telesna. Od desetih upodobljenih oseb je le en moški in morda dojenček. Ostale so ženske, katerih telo in drža nosita težo nevidnega, neizgovorjenega. 

Odsotnost moških je hkrati odsotnost očeta, ki je padel, in morebitni glas obtožbe. Predvsem proti tistim, katerih neodgovornost je sprožila nasilje. Izguba se razlije po kompoziciji, ne v dramatičnih prizorih, ampak v praznem prostoru med figurami. Gledano od leve proti desni, starejši moški sklonjen v molitvi – preostale figure so ženske, ki gledajo v tla ali vase, s sklenjenimi ali prepletenimi prsti. Nekatere molijo, druge pa roke zgolj stisnejo v prazno, kot da bi želele ujeti nekaj, kar je za vedno izgubljeno. 

Podoba ustvarja občutek profanosti in nežnosti, a hkrati ostrine, kar je med drugim posledica odsotnosti religioznih simbolov. Ni več nikakršne utehe. Občutek praznine, ki se poraja, prihaja iz odsotnosti moških. Namesto obokov ali zvezdnega neba je tu le praznina ali pa prostor, v katerem se roke, nekoč naslonjene na očeta ali brata, zdaj dotikajo samo samih sebe. Trenutek je hkrati minljiv in zamrznjen, opazovan in hkrati že izgubljen. 

Pomen slike tudi ni moralističen, in še manj je neposredna kritika religije ali družbe. Ženske plačujejo ceno za norost vojne, ki so jo sprožili moški. In bolečina preživelih je vse, kar zares ostane. Sporočilo je nekako skrivno, kot da ga lahko odkrije le luciden opazovalec. Vsaka neposrednejša izjava glede vojne in padlih, bi lahko bila razumljena kot nedomoljubna. In morda je prav ta skoraj poetična odsotnost tista, ki podaljša trenutek, ga celo ustavi, da lahko začutimo njegovo resonanco. 

Prof. Crowther namigne, da bi lahko šlo za prvo retorično feministično delo v zahodni umetnosti. Slika Lucette Elizabeth Barker tako ne prikazuje samo trpljenja žensk, temveč ga razporedi tehtno v prostoru. Trpljenje je naturalistično, a ujeto v praznino, ki okoli figur ustvarja tišino, suspendira čas in poudarja odsotnost. 

Toda praznina nakazuje izgubo, odsotnost in pomanjkanje. Tistega, kar je uničila moška neodgovornost. V njem se zrcali skupna bolečina in trajna nemoč preživelih, ki ostajajo same s svojo izgubo. Sklenjene roke, introspektivni pogledi, minimalni gibi, vse to se združi v subtilni retoriki slike, ki ji uspe narediti občutno, kar je običajno neopazno: kdo plačuje ceno vojne in kdo nosi njene posledice. 

Gre torej za podobo, ki pokaže žensko izkušnjo, izgubo, odsotnost in trpljenje kot osrednji motiv, hkrati pa s praznino, kompozicijo in tišino ustvarja moč. To je prvi primer, da je ženska izkušnja trpljenja v zahodni umetnosti predstavljena kot jasno sporočilo. 

## **Dama na domačem vrtu** 

Čas se ustavi tudi na sliki Edwarda Stotta *Dama na domačem vrtu*. Stott, rojen v Rochdalu, je prve poteze čopiča uril na umetniški šoli v Manchestru, nato pa ga je leta 1880 pot zanesla v Pariz, kjer je vstopil v prostor novih slikarskih občutij. Po vrnitvi v Britanijo se je dokončno zasidral v angleški krajini in od leta 1883 razstavljal na Kraljevi akademiji. Leta 1886 je postal ustanovni član Novega angleškega umetniškega kluba, nekaj desetletij pozneje, leta 1906, pa je bil izvoljen za izrednega člana Kraljeve akademije umetnosti. Stott je bil eden prvih britanskih slikarjev, ki so jih pretresli impresionisti; po prihodu iz Pariza je namreč prevzel Monetov način razporejanja barve, kadar je skušal ujeti izmuzljive svetlobne učinke. 

Slika *Dama na domačem vrtu* nosi jasen pečat impresionističnega vpliva. Predvsem v načinu, kako slikar razpira listje in cvetje, ter kako oblikuje zelene razmike srednjega in zadnjega plana. V prizoru se zdi, kot da Stott ujame hip samotnosti, majhno zrno razmisleka mlade ženske v poletnem somraku.  

To prijetno, mehko osamo podpira tudi razporeditev petih lilij, ki so dvignjene nekoliko višje od ženske, kot bi ji bile v nevidni družbi. Zdi se, da opazuje eno izmed njih, kot bi njeno brstenje simboliziralo številne trenutke ponovnih prebujenj, ki so jo doslej preoblikovali in poživili. Ali ženska kaj drži v rokah, ki jih sklepa na hrbtu, lahko samo ugibamo. 

## **Raztegnjen hip med bivanjem in propadom**

Najslavnejši slikarki tihožitij v viktorijanski dobi sta sestri Annie in Martha Mutrie. Obe sta študirali na šoli za oblikovanje v Manchestru. *Cvetlična študija*, ki se nahaja tudi v zbirki, Crowther-Oblak je postavljena na podrast. Slikarka se osredotoči na propadanje rož. Listi so že nekoliko oveneli, robovi se vihajo nazaj.  

Crowtherjev namig na propadanje kot ključno prvino Mutriejevih prizorov razpira vprašanje o tem, kako umetnost ujame tisto, kar je samo po sebi minljivo. V tem primeru oveneli listi in rjavkasti odtenki delujejo kot povabilo k pozornejšemu pogledu. Zdi se, kot bi se rože v svojem počasnem odmiranju šele resnično razkrivale in kot da se prava narava predmeta razgali šele v trenutku, ko začne izgubljati svojo popolnost. Ta *ustavljeni čas* viktorijanskih slik pridobi novo dimenzijo. Ne gre za zamrznitev življenja, temveč za raztegnjen hip med bivanjem in razpadom. Zdi se kot da gledamo skoraj v intimnost talne podrasti. Morda prav zato kompozicija deluje tako čvrsto, ker je zgrajena na paradoksu. 

## **Prihodnji nostalgični spomin** 

Slika *Jelena ob vodi* Thomasa Woolnerja, ki jo Prof. Crowther uvršča v prerafaelitizem, nosi v sebi dvojnost, ki se dogaja, ko vizualno doživetje postane zapis notranje izkušnje. Woolner je prizor ujel med potovanjem, ko je spremljal svojega strica na križarjenju po Skandinaviji. Očitno je slika prepojena z oranžnimi, rjavkastimi, rumenimi barvnimi nanosi. 

Crowtherjeva formulacija, češ da slika ponazarja *prihodnji nostalgični spomin* še posebej nagovori. Kot da vidi v sliki nekaj, česar slikar morda ni mogel povsem ubesediti. Spokojni prizor jelenov ob vodi ni zgolj ustavljen trenutek, temveč trenutek, ki se zaveda svoje prihodnje odmaknjenosti. V njem je neka mehkoba, ki ne izhaja iz nežnosti pokrajine, ampak iz tihe slutnje izgube. 

Morda je Crowther mislil prav to: da Woolner ne slika sedanjosti kot nekaj trdnega, dokončnega, pač pa kot nekaj, kar se že preveša naprej, v prihodnost, kjer bo preživela le še kot odmev. 

## **Ljubezensko pismo** 

Še ena slika, ki se ukvarja skoraj izključno s prihodnostjo, je Madotovo *Ljubezensko pismo*, prežeto s prerafaelitskimi poudarki živih barv, tekstur in renesančne obleke; tiče se mlade ženske in je očitno prišlo od njenega ljubimca. Njen pogled in njene kretnje, ki spremljajo njene misli, pripovedujejo manj o trenutku in bolj o tistem, kar bo sledilo.  

Nadzorovano neskladje barv in oblik ustvarjajo občutek, da je njeno čustveno stanje že na pragu preobrazbe. Škrlatni cvetovi v njenih laseh — majhni, a optično intenzivni — delujejo kot signal, da bo pismo sprožilo nekaj, kar presega statičnost prizora. Bistvo slike tako ni ujeto v sedanjosti, temveč v tistem, kar se šele ima zgoditi: trenutek, ki še ni prišel, a ga slika že napoveduje. 

## **Vizija prihodnosti glede izobraževanja žensk**

Prihodnost, ki se je tudi dejansko uresničila, in ni bila le ujeta v trenutek, je moč razbrati iz slike s prelepim naslovom* In ena je v roki držala knjigo, kot da bo brala, in obenem božala razvajenega pava*, ki jo je naslikal Thomas Sampson. Verjetno je bil, kot zapiše prof. Crowther, samouk in se je v svojih dvajsetih preselil v London ter kariero sprva začel kot slikar miniatur za londonsko visoko družbo. Objavil je kratko knjigo z lastnimi ilustracijami z naslovom *Elektrobarvanje ali umetnost izdelovanja slik na tak način, da se z njih lahko s pomočjo voltaitične elektrike odstranijo bakrene plošče in »bloki«*.  

Slika ilustrira prizor iz pesmi lorda Alfreda Tennysona v blank verzih *Princesa* iz leta 1847. Pesem govori o princesi, ki zapusti svet moških, da bi ustvarila žensko univerzo, v katero moški ne smejo stopiti. Vendar pa si princ, s katerim so princeso zaročili že v otroštvu, in dva prijatelja, izsilijo dostop v univerzo v ženski preobleki. Ko čas dozori, se princesa ustrezno odzove na prinčevo ljubezen. Iz tega je razvidno, da se ženske na univerzi delijo na tiste, ki se akademsko izobražujejo, in na tiste, ki se ne. 

V Thomas Sampsonovi podobi se prepleta trenutek ustavljenega časa. Dekle, ki drži knjigo, »kot da bo brala«, in obenem skoraj odsotno boža pava, ni zgolj portret premožne mladenke. Njena drža, obleka in detajli prizora ustvarjajo občutek, da je prihodnost že vnaprej določena. In prihodnost pomeni univerzitetno izobraževanje žensk, ki bo resnično omogočeno in udejanjeno, dvajset let po nastanku slike. 

Sampson torej vizualno artikulira tisto, kar je Tennysonova pesem le napovedovala. Da izobraževanje ni le privilegij moških. Arkadijsko okolje, ki ga je slikar ustvaril, ne predstavlja utopije, temveč napoved konkretne prihodnosti. Sveta, v katerem bodo ženske sprejete v visokošolske prostore, kjer bo njihovo znanje cenjeno in uresničeno. Slika tako ni samo estetski objekt, temveč tudi časovni most med sedanjo spokojnostjo in prihodnostjo, ki je še kako dosegljiva. 

## **Industrija kot prizorišče svetlobe**

Slika, ki deluje nadvse sodobno, je* Železarna* Clarence, ki datira v leto 1836, ko je Hunt obiskal železarno Lowthian Bell v Port Clarenceu. Sodobnost pa ni toliko posledica natančnosti motivike, temveč Huntove sposobnosti, da industrijo pretvori v prizorišče svetlobe.  

Tekoče železo, ki razpira temo, ustvarja nekaj skoraj kozmičnega — prostor, kjer se človeške figure in težke oblike peči šele razodevajo v žarenju lastnega nastajanja. Hunta ne zanima družbena realnost, ki jo ta prizor nosi v sebi, pač pa estetska moč preobrazbe, vizualni razcvet, ki ga omogoča porajanje industrijske energije. Socialna tematika, ki bo šele pozneje postala ena ključnih poti britanske umetnosti, tukaj še ni prisotna. V Huntovem prizoru je industrija še vedno svetloba in ne družbeni material.  

**\*\*\***

**Vir slikovnega gradiva:** *Prebujanje lepote II*, Zbirka Crowther-Oblak — viktorianska umetnost. Razstavni katalog Narodne galerije, Ljubljana, 2025.

### V objemu zime: BLOŠKO SMUČANJE

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/v-objemu-zime-blosko-smucanje

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Zima je čas, ko se dnevi umirijo in misli odprejo novim doživetjem.

Bloške smuči so kot prevozno sredstvo poznali na Bloški planoti in sosednjih Vidovskih hribih. Na smučeh so se Bločani odpravili k maši, po opravkih, obiskih in v gozd, pa tudi za pogrebom. O samoniklem bloškem smučanju kot gibanju na smučeh po visokem snegu je poročal že J.V. Valvasor 1689 leta v Slavi vojvodine Kranjske, zato prebivalci Blok veljajo za najstarejše smučarje na območju srednje Evrope. Za namen, ki bi ga danes označili kot šport, so jih uporabljali le na pustni torek, otroci in mladi fantje pa še ob kakšni drugi priložnosti.

### V objemu zime: Miklavževanje

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/v-objemu-zime-miklavzevanje

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Zima je čas, ko se dnevi umirijo in misli odprejo novim doživetjem.

Miklavževanje ima v Sloveniji dolgo tradicijo, sveti Miklavž, ki goduje 6. decembra, velja za dobrotnika in zavetnika otrok, zato večer prej po slovenskih domovih potekajo miklavževi obiski. Spremljajo ga angeli, ki prinašajo besede spodbude in drobna darila, ter parklji, ki opominjajo na nagajivost in meje. Otroci v čevlje ali škornje nastavljajo sadje, orehe in pisemca, odrasli pa s tem praznikom ohranjajo toplino tradicije, ki odpira praznični čas in povezuje generacije.

### Pod krošnjami: JELKA (Abies alba)

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pod-krosnjami-jelka-abies-alba

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pod krošnjami slovenskih dreves rastejo zgodbe.

Jelka je visoko zimzeleno drevo z mehkimi iglicami in pokončnimi storži. Pogosto raste v slovenskih gorskih gozdovih in je pomemben del našega gozdnega bogastva. Njen les je kakovosten in uporaben v gradnji ter za različne izdelke. V slovenski tradiciji je jelka posebej cenjena v zimskem času, saj jo že dolgo uporabljamo kot božično drevo in simbol upanja ter novega začetka. V naravi je pomembna za živali in ohranjanje zdravega gozda.

### ZLATA KLASIKA / Jane Kavčič - Minuta za umor

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/zlata-klasika-jane-kavcic-minuta-za-umor

_Avtor: Uredništvo Beletrina Digital_

Recenzija slovenskega noir filma iz leta 1962 režiserja Janeta Kavčiča Minuta za umor.

*Minuta za umor* je slovenski črno-beli kriminalno-dramski nizkoproračunski film iz leta 1962, ki ga je režiral Jane Kavčič in posnel z denarjem, ki naj bi »ostal produkciji od filma Franceta Štiglica *Tistega lepega dne*« (Zdenko Vrdlovec). Scenarij zanj je napisal Milan Nikolić, glasbo je ustvaril Jože Privšek, fotografijo pa France Cerar. Velja za prvi resni poskus slovenskega kriminalnega žanra, umeščen v urbano okolje ljubljanskega Nebotičnika, z dolžino okoli osemdeset minut. Glavni lik Koh (Vanja Drach) se po osemnajstih letih vrne v domovino kot sumljivi povratnik; osumljen je, da je med vojno izdal sošolce, od katerih so preživeli le štirje, in se odloči sam razkriti resnico. Dogajanje se zgosti v nočnem lokalu Nebotičnika, kjer se stari prijatelji srečajo na videz naključno, a se kmalu znajdejo ujeti v prostor z inšpektorjem (Janez Škof), ki preiskuje Kohovo skrivnostno smrt po padcu s terase; sledi detektivska zasnova z zaslišanji in razkrivanjem prikritih motivov. Kritike so film večkrat imenovale *prva slovenska hitchcockovska kriminalka*. Ključni element je urbanost, Nebotičnik je moralna komora, dvignjena nad mesto, z dima polnimi interierji in skoraj noir estetiko, ki poudarja psihološki pritisk krivde in skrivnosti. Cerarjeva črno-bela fotografija s kontrastnimi kompozicijami in komorna enotnost časa ter prostora dajejo filmu napetost kljub občasni dramaturški neenakomernosti. V ozadju žanra film nosi družbenokritično refleksijo povojnih obračunov, kolektivne krivde in stigme domnevnih izdajalcev. Igralska zasedba (Duša Počkaj, Vanja Drach, Lojze Rozman, Demeter Bitenc, Jože Zupan idr.) ustvari psihološko napeto dinamiko sumničenj. Film je bil ob izidu sprejet zadržano, vendar ga danes Slovenska kinoteka, Kinodvor, Krimifest in RTV Slovenija ponovno vključujejo v programe kot pomemben in predčasno ambiciozen poskus žanrskega filma pri nas. V sodobnem branju ostaja dragocen dokument časa in drzna urbana kriminalka, ki kaže, da tudi v slovenski kinematografiji resnica nikoli ni enostavna.

### Pod krošnjami: JAVOR (Acer)

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pod-krosnjami-javor-acer

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pod krošnjami slovenskih dreves rastejo zgodbe.

Javor je značilno slovensko drevo, ki je doma v skoraj vseh naših pokrajinah: raste v nižinskih listnatih gozdovih, na prisojnih kmetijskih mejah, ob vaseh in cestah ter se povzpne tudi v hladnejše, senčnejše gorske lege. Prepoznaven je po svojih krpastih listih, ki se jeseni obarvajo v intenzivne rumene, oranžne in rdeče tone. Njegov svetel, trden les z enakomerno strukturo je cenjen v mizarstvu, glasbilarstvu in pri izdelavi uporabnih predmetov. Nekatere vrste dajejo sladek sok, iz katerega pridobivajo javorjev sirup. Javor v slovenskem prostoru simbolizira zanesljivost, harmonijo in lepoto naravnih ciklov, ki se vsako leto odražajo v njegovi barviti preobrazbi.

### Pod krošnjami: TISA (Taxus baccata)

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pod-krosnjami-tisa-taxus-baccata

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pod krošnjami slovenskih dreves rastejo zgodbe.

Tisa je eno najstarejših in najbolj skrivnostnih dreves Evrope. Njene temno zelene, mehke iglice in počasna rast ji dajejo vtis večnosti, a v sebi nosi tudi strup – vsak njen del, razen mesnatega rdečega ovoja semena, je toksičen. Prav zato so jo v preteklosti povezovali z nesmrtnostjo, tišino in prehodom med svetovoma. Dobro prenaša senco in mraz, raste počasi, a živi stoletja, pogosto celo tisočletja. Njeno lesno jedro je gosto, rdečerjave barve in izjemno obstojno, zato so ga včasih uporabljali za izdelavo lokov in dragocenih predmetov.

### ZLATA KLASIKA / Boštjan Hladnik - Sončni krik

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/zlata-klasika-bostjan-hladnik-soncni-krik

_Avtor: Rok Klemenčič_

Recenzija filma o gangsterjih, ki ukradeni denar skrijejo v hladilnik, ki je nato predan šoli za aranžerje na obali.

Eden izmed najpopularnejših Hladnikovih filmov pripoveduje o obisku skupine dijakov v tovarni gospodinjskih naprav, kjer gangsterja ukradeta precejšnjo vsoto denarja. Plen skrijeta v hladilnik, ki je namenjen šoli za aranžerke nekje ob jadranski obali. V isti šoli se mladenič javi na oglas za fotografa, da bi sebi in svojim prijateljem priskrbel brezplačne počitnice. Pridejo tudi gangsterji v spremstvu detektivov. Šola je polna deklet, ki skušajo osvojiti zmedenega mladeniča … Vse skupaj se zgosti v niz absurdnih, komičnih, z erotiko nabitih situacij, ki gledalcu puščajo nasmešek na obrazu.

Hladnik je bil eden prvih slovenskih režiserjev, ki je načrtno preizkušal meje sprejemljivega v družbi — med erotiko, umetnostjo in ironijo. Sončni krik ima vse to in še več. Film je barvit, dinamičen, “pre”drzen, takšen kot ga takratna jugoslovanska kinematografija še ni poznala. Slavi mladost, svobodo, kreativnost, čutnost in nenazadnje tudi erotičnost in seksualnost. Saj smo leta 68’! Hladnik je v takratni jugoslovanski prostor prinesel svežino iz Francije, kjer je študiral in kot asistent režije sodeloval s priznanimi francoskimi režiserji.   

To je nizkoproračunski film, kjer je imel režiser veliko prostora za eksperiment (tudi preizkušanja meja takratnih jugoslovanskih cenzorskih služb) za svoja kasnejša dela (Maškarada, 1971). Da ne bo pomote - Hladnik je z vrsto množičnih prizorov, bogatostjo fotografije in dinamičnim kadriranjem ustvaril film, ki absolutno ne izgleda poceni. 

Če smo že pri slavljenju mladosti in svobode - Hladnik je za zvočno kuliso izbral koga drugega, kot takrat, predvsem med mladimi dekleti, sila popularno glasbeno skupino Kameleoni. Bili so jugoslovanski “Bitli”. Danes bi verjetno njihovo vlogo imeli, recimo, Jokerouti.   

Že sama uvodna špica je film zase. Hladnik ustvari glasbeni videospot, ki na gledalca deluje tako, kot da bi nas razposajena mladenka ali mladenič prijela za roke in nas popeljala v nek drugačen svet, nekakšen Woodstock, kjer se lahko zgodi “vse” … Kameleone ne le slišimo, ampak tudi vidimo. To je niz odštekanih prizorov: letališče, kjer mladenke v barvnih in “prekratkih” oblekicah tekajo naokoli ali se vozijo s poniji, listajo modne revije, vožnja kolone avtobusov po jadranski magistrali, s kitaristi skupine Kameleoni pripetimi na zunanji strani pred vetrobranskimi stekli. Pojavi se kolaž prizorov izrezkov iz časopisov, s podobami članov skupine Beatles, Jamesa Bonda, katalogov artiklov iz modnih revij, športnih avtomobilov, letal, modnih ur, revije Playboy … 

Ti izmenjujoči se prizori statičnih podob postanejo vedno bolj kočljivi. Dekleta so vedno bolj razgaljena. Pomenljivi so trije zaporedni kadri, kjer Hladnik dejansko preko filma komunicira s takratno službo cenzure. V zaporedju sledi nekaj posnetkov iz erotičnih revij kjer dekleta razkazujejo svoja razgaljena oprsja, nato sledi posnetek ilustracije, na kateri z veliki črkami piše TO THE CENSORS in poleg napisa ostarela ženska reže filmski trak, nato sledi bližnji prizor odprtih pločevink paradižnikove mezge, čez katere je položen črn napis na belem kartončku LIBERTE. (Genij!) Iz tega ni težko dešifrirati, zakaj je večino prizorov uvodne špice Hladnik postavil na letališče… VIVE LA LIBERTE!   

Če film osvetlimo z različnih zornih kotov v njem najdemo tako kritiko socialističnega sistema s smešenjem avtoritet in družbene morale, posmeh vse bolj razraščajočemu potroštništvu, pohlepu, pa tudi emancipacijo žensk, ki marsikatero stvar vzamejo v svoje roke. Tudi tako, da se vse oblečejo v rdeče potapljaške tute  in ena za drugo poskačejo v morje, da bi poiskale svojo (spolno) žrtev - glavnega igralca Tomaža.  

Film sicer uradno ni bil cenzuriran, kot se je to zgodilo pri naslednjem filmu Maškarada, vendar je doživel bolj pretkano obliko cenzure - ignoriranje s strani uradnih institucij, omejevanje predvajanj, namreč označen je bil kot “neprimeren za mladino” in “moralno vprašljiv”. A danes film spada v kanon slovenske kinematografije - prava ZLATA KLASIKA!

### Pod krošnjami: BOR (Pinus sylvestris)

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pod-krosnjami-bor-pinus-sylvestris

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pod krošnjami slovenskih dreves rastejo zgodbe.

Bor je eno tistih dreves, ki mu zadošča malo – nekaj svetlobe, suh veter in skromna zemlja. Zlahka ga prepoznamo po rdečkasto oranžnem lubju in dolgih, togih iglicah, ki rastejo v parih. Najraje uspeva na peščenih pobočjih in sončnih planotah, kjer druge vrste težko preživijo. Njegov les, prepojen s smolo, oddaja značilen vonj topline in gozda.

### Pod krošnjami: SMREKA (Picea)

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pod-krosnjami-smreka-picea

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pod krošnjami slovenskih dreves rastejo zgodbe.

V slovenski tradiciji je smreka je eno najznačilnejših dreves slovenskih gozdov, še posebej v alpskem svetu. Njen les so uporabljali za gradnjo hiš, glasbil in orodja, pa tudi za kurjavo in oglje. Smreka je simbol domačnosti in topline, saj že stoletja krasi slovenske domove kot božično drevo. Njena pokončna rast in zimzelena barva predstavljata trdnost in zvestobo skozi čas. Povezujemo jo z notranjo močjo, življenjsko energijo in sposobnostjo preživetja v zahtevnih razmerah.

### RECENZIJA / Luka Novak - Pariz na vse strani

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/recenzija-luka-novak-pariz-na-vse-strani

_Avtor: Uredništvo Beletrina Digital_

Recenzija knjige Pariz na vse strani Luke Novaka.

*Pariz na vse strani* je osebna, duhovita in obenem eruditska knjiga Luke Novaka, nekakšen zemljevid spomina, speljan skozi ulice Pariza, njegove kavarne, metrojske linije in neštete zgodbe, ki jih mesto skriva v svojih plasteh. Novak ne opisuje Pariza kot mesta z razglednice ali bleščeče kulise, temveč kot živo bitje, ki diha, se stara, obnavlja in se neprestano spreminja, kot bi imelo svoj utrip, ritem, značaj. Z njim ima avtor poseben, skoraj družinski odnos, Pariz ni zgolj kraj, kamor se je nekoč preselil, temveč mesto, ki ga je posvojil in ki je posvojilo njega. Od svojega prvega potovanja s fičkom iz Ljubljane v zgodnjih sedemdesetih letih, ko je bil še otrok, do današnjega Pariza, prežetega s kolesi, digitalnimi kavarnami in vonjem po praženi kavi, Novak bralca vodi skozi petdeset let kulturnih, osebnih in civilizacijskih sprememb. Njegov pogled je obenem otroški in zrel, čudenje ob Eifflovem stolpu, radovednost ob prvem potovanju z metrojem, občutek začudenosti nad francosko lahkotnostjo in estetiko, vse to je vtkano v refleksije o umetnosti, arhitekturi, jeziku, glasbi in hrani. Pariz je pri njem prostor, kjer se spomini, ideje in podobe srečujejo in prehajajo drug v drugega, kjer se vsak sprehod lahko spremeni v mini esej o življenju, kulturi ali minljivosti. Knjiga prehaja med spomini, potopisom, kulturno zgodovino in esejistično meditacijo, a v resnici je predvsem ljubezensko pismo mestu, ki ga je zaznamovalo za vse življenje. 

> Novak piše z lahkotnostjo flâneurja, pariškega sprehajalca, ki zna iz vsakdanjih detajlov, zvoka metroja, okusa karamele Carambar, ustvariti mikrokozmos časa in prostora.

Njegov slog je prefinjen, duhovit in rahlo melanholičen, kot bi vsak stavek nosil sled pogovora, ki se je nekoč zgodil v pariški kavarni. *Pariz na vse strani* ni zgolj literarni sprehod po mestu luči, temveč topografija osebnega doživljanja sveta. V njem se zrcalita slovenska in francoska identiteta, dve kulturi, dve zgodovini, dve senzibilnosti, ena, ki išče pomen, in druga, ki uživa v trenutku. Novak ju združuje v eno pripoved, o potovanju, ki se nikoli zares ne konča, o mestu, ki postane del človeka in o spominu, ki se vrača, kot vonj po dežju, ki se dvigne s pariškega pločnika, ko ga obsije popoldansko sonce. To je knjiga o Parizu, toda še bolj o času, o tem, kako ga merimo skozi mesta, ljudi in poti, po katerih se vedno znova vračamo.

### Na robu imperija: Ivana Kobilca med svobodo in realizmom

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/na-robu-imperija-ivana-kobilca-med-svobodo-in-realizmom

_Avtor: Gabriela Babnik_

Skicirke kot ključ do ustvarjalnega procesa Ivane Kobilce.

Obstaja droben, a pomenljiv detajl iz življenja Ivane Kobilce: v času bivanja v Berlinu, kjer je preživela osem let, je zavrnila ponudbo, da bi slikala monumentalne podobe. Ponudba je prišla od Otta Schnocka, nemškega arhitekta, gradbenega podjetnika in občinskega politika. Z družino Schnockovih, pri kateri je v berlinskem obdobju bivala, je prišla v stik prek sarajevske druščine, med drugim Lea in Ewalda Arndta. 

Michel Mohor, avtor razstave *Iz sence v sliko: skicirka Ivane Kobilce. Dar Tatjane Pintar*, ki je bila letos od 15. maja do 20. septembra na ogled v Narodni galeriji in dodatno osvetljuje Kobilčine ustvarjalne pristope, v katalogu ob razstavi zapiše, da je Ivana Kobilca *»potem ko doma ni prejela naročila, /…/ monumentalnejše, a šablonske podobe ustvarila v Sarajevu, v cerkvi sv. Cirila in Metoda (1897–1898).«* (*Narodna galerija, Ljubljana, 2025, str. 21*). Pri tem napornem delu je hudo zbolela in skoraj umrla. Na ta način ugibanja, zakaj je slikarka, na vrhuncu svoje izrazne moči, in ko se je uveljavila v Parizu, odšla na rob avstroogrskega imperija - v Sarajevo, ki je bilo v 90. letih 19. stoletja periferno mesto, tudi v luči te razstave dobijo nov osvetlitev. 

## **Skicirke kot ključ do ustvarjalnega procesa Ivane Kobilce** 

Skicirke so nastale v treh različnih obdobjih med letoma 1880 in 1912. Prvi dve izhajata iz časa šolanja v Münchnu, naslednje tri iz obdobja, ki ga je umetnica preživela v Sarajevu, zadnja pa iz berlinskega obdobja. Skoraj vse – približno 187 risb – so narejene z grafitnim svinčnikom in omogočajo vpogled v to, kako je Kobilca oblikovala svoje metode ustvarjanja, raziskovala vizualni jezik ter presečišče med dokumentarizmom in umetnostjo.

Jakijeva v katalogu, izdanem ob razstavi, zapiše, da je *»skica eden od temeljnih virov za proučevanje slikarkinega umetniškega opusa.« *(str. 7)  Dodaja, da študijska razstava, skupaj s štirinajstimi slikami, povezanimi z risbami, ne bi bila mogoča brez donacij družine Pintar, glavne skrbnice Kobilčine zapuščine. Poleg tega je razstava ponudila priložnost, da sta bili predstavljeni dve Kobilčini sliki – *Vedeževalka iz kart* in *Bošnjak s pipo* –, ki ju je Narodna galerija odkupila na zahodnoevropskem trgu.

Razstava potrjuje tisto, kar o Kobilci že vemo – njen umirjen in razumsko nadzorovan pristop. Skice je uporabljala za študij obrazov, kostumov, rok in kompozicij ter kot podlago za nadaljnja slikarska dela. Z njimi je gradila razmerja med svetlobo in senco, pri čemer risba pri njej ni imela statusa samostojne umetnine, kot pri nekaterih njenih sodobnikih, denimo ekspresionistih ali simbolistih. Tudi razstava *Iz sence v sliko* poudari, da risbe ne delujejo kot izraz *»sistematičnega umetniškega raziskovanja«*, temveč bolj kot spontano beleženje motivov, obrazov, otrok in živali. 

## **Sarajevske skicirke** 

Zanimivi so predvsem trije sarajevski zvezki s portreti prijateljev in glavami starcev. Tudi Mohor sarajevskim skicirkam nameni precej pozornosti in zapiše, da je Kobilca *»v Bosno prišla kot del kolonialne oblasti, ki je želela raznoliko deželo integrirati v avstro-ogrsko monarhijo.«* (str. 22) 

Kobilca je z velikim zanimanjem spremljala dualistično integracijsko politiko, kakršno so v Bosni in Hercegovini izvajale avstro-ogrske oblasti. Berlinski kongres, ki je razdelil svet vsaj na dva pola, je imel, vsaj tako je bilo takat razumeljeno, tudi svojo dobro plat. Območje, ki je bilo dolga stoletja orientalizirano in je v sebi nosilo številne zaostalosti, konflikte in napetosti – zlasti med islamskim in krščanskim svetom – je dobilo priložnost za modernizacijo. Čeprav ne moremo govoriti o klasičnem kolonializmu, je šlo za obliko notranjega kolonializma znotraj imperija, ki je posegla tudi na področje znanosti in umetnosti. To predpostavko je seveda treba sprejeti z dobršno mero skepticizma.  

Kobilca je že v Parizu opazovala dela francoskega simbolističnega slikarja Puvisa de Chavannesa – znanega predvsem po monumentalnih stenskih poslikavah v javnih zgradbah. Od Chavannesa je prevzela občutek za kompozicijo, umirjeno barvno paleto, jasnost forme in alegorične figure. Njegov slog, miren in klasičen, z mehkimi toni in zadržano simboliko, je močno vplival na mlajše umetnike, kot so Seurat in Matisse, pa tudi na Kobilco. Ta je preučevala njegovo monumentalno umetnost in načrtovala ustvarjanje večjih kompozicij – kar se med drugim izraža v sliki *Slovenija se klanja Ljubljani*, čeprav nikoli ni bila izvedena kot freska. 

## **Portret nadškofa Stadlerja** 

Danes predpostavljamo, da umetnost ni prosta morale in da ima skoraj vsaka v sebi vgrajen idejni kod. A realistični portret, kot je bil portret nadškofa Josipa Stadlerja – prvega vrhbosanskega nadškofa, ki so ga naročili sarajevski katoliki, – je pomenil nekaj povsem drugega. Z naročilom katoliške skupnosti, čeprav je bila Kobilca iz protestantske družine, je presegla verske delitve in se vključila v večkulturno sarajevsko okolje. 

Nadškof, izobražen in pronicljiv mož, med njima pa je očitno vladala tudi vzajemna naklonjenost, ji je zaupal poslikavo rimskokatoliške stolnice sv. Cirila in Metoda. Čeprav je bilo delo fizično naporno in jo je izčrpavalo, ji je obenem prinašalo občutek ustvarjalne svobode. Ko si je v Deželnem muzeju uredila atelje in se vključila v krog tujih umetnikov, med katerimi sta bila tudi brata Ewald in Leo Arndt, je vso pozornost posvetila delu. Tisti, ki so menili, da se je v Sarajevo odpravila, ker ji primanjkuje strasti in poleta, so se motili. Bolj verjetno je, da je želela osvojiti nov prostor – morda celo na tisti starodavni, *»zavojevalski«* način, ki je bil dolgo pridržan moškim. Vprašanje, v kolikšni meri si je v Sarajevu želela pripadati, se kaže tudi v njenem sodelovanju z revijo *Nada*, ki je izhaja v Sarajevu med letoma 1895 in 1903 in je bila ena najpomembnejših avstro-ogrskih kulturnih glasil v Bosni in Hercegovini. Kobilci je predstavljala pomemben vir prihodka. Mednarodna umetniška diaspora je ob tem organizirala potujoče razstave in izdala mapo s slikami ter risbami. 

## **Portret Albine Arndt** 

Tematika sarajevskih skicirk, ki so se znašle med ostalimi šestimi Kobilčinimi zvezki, se po Mohorjevem mnenju osredinja okoli treh glavnih motivov: portretnih študij prijateljev in orientalskih tipov, študij narave ter cvetličnih motivov, pa tudi več nadrobnih priprav za monumentalno sliko *Slovenija se klanja Ljubljani*. Prva izmed teh skicirk je datirana v leto 1897, ko je Kobilca prispela v Bosno, drugi dve pa najverjetneje segata v čas med letoma 1898 in 1902, kar je mogoče sklepati na podlagi primerjav s portretom Albine Arndt. 

Ivana Kobilca je Albino Arndt, ženo slikarja Ewalda Arndta, upodobila večkrat – štirikrat v profilu in dvakrat v olju. V vseh različicah prevladuje izraz melanholije in zadržanosti. *Portret v tričetrtinskem profilu proti levi* razkriva izjemno tenkočutnost slikarkinega pogleda: namesto neposredne karakterizacije je ustvarila podobo, ki temelji na spoštovanju in notranji bližini. Kobilca je redko upodabljala ženske s spuščenimi lasmi – večina jih ima spete lase ali spletene kite, v skladu z lepotnimi standardi tistega časa –, zato je *Portret Albine Arndt* tudi v tem pogledu nekaj posebnega.

Tovrstne študije lahko umestimo ob bok drugim Kobilčinim melanholičnim upodobitvam ženskih likov, vendar prav portret Albine Arndt razkriva posebno ranljivost in nekakšno  zavest o minljivosti človeške eksistence, ki je slikarka ne skuša prikriti. 

## **Kobilca in balkanski orient** 

Čeprav je Kobilca delovala znotraj kolonialnega konteksta Avstro-Ogrske, se njeni sarajevski portreti bistveno razlikujejo od klasičnih orientalističnih podob. Medtem ko so orientalistične upodobitve pogosto temeljile na eksotizaciji, erotizaciji ali spektaklu – s klišeji haremov, puščav, bojevnikov in tržnic –, Kobilčine študije kažejo drugačen, bolj intimen in spoštljiv pristop. 

Pomembno pa je tudi, da je prizorišče teh študij Balkan, ki ga Kobilca ni doživljala kot popolnoma tujega. V nasprotju s francoskimi ali britanskimi slikarji, ki so Vzhod slikali z razdalje kolonialne moči, Kobilca deluje znotraj skupnega prostora srednje in jugovzhodne Evrope. Če omenim samo njene študije *Štirih moških glav s turbanom in nakazanim obrazom*, je očitno, da premišljeno raziskuje različne tipe moških obrazov - njihovo izraznost, nošo, turbane, starostne razlike. Vzporednice v olju na primer najdemo v upodobitvi *Starega muslimana*, ki ga je Kobilca vključila, in sicer leta 1901, v *Bildermappe* sarajevskih umetnikov. *Stari musliman* je portretiran brez teatralnosti, z zadržanim izrazom, poudarkom na starosti, teksturi obraza, naravni svetlobi. 

> Kobilca je v Bosni povečini upodabljala ženske, nenazadnje je imela kot umetnica poseben dostop do zasebnih muslimanskih prostorov.

V orientalistinem diskurzu so bili haremi in ženske sfere pogosto nedosegljivi za moške umetnike, kar je porodilo množico fantazijskih podob. Vendar je prav tako risala po moških modelih. Vse to očitno kaže na njeno celostno zanimanje za človeški tip. 

## **Od Drugega k resničnosti** 

Kobilca torej v balkanski različici slika bližnjega Drugega. Res je, da se je že prej preizkusila v študijah *»vzhodnih tipov«* v mednarodnem okolju, zlasti v Parizu, kjer je orientalistični žanr cvetel. *Glava Indijca* je verjetno nastala kot rezultat ateljejskega poziranja, vendar tudi v tem primeru slikarka ne zapade v stereotipizacijo. Zanimajo jo drobni detajli obraza, njegova struktura in resničnost. 

Kobilčino poglobljeno umetniško raziskovanje v času njenega bivanja v Sarajevu odraža še večji prehod k realizmu. V tretjem sarajevskem zvezku se je na primer osredotočila na risbo rok in študijo draperije. Njeni modeli so bili oblečeni v bogate kostume z nabranimi rokavi, kar ji je omogočilo natančno opazovanje gibanja tkanine, senčenje in padanje svetlobe na različne materiale. V tem obdobju se je Kobilca posluževala tudi fotografije. Skice, ki jih je izdelala, so bile predvsem analitično orodje za razumevanje celotne figure ter za iskanje harmonične kompozicije v končni risbi. 

## **Fotografske študije** 

Med fotografskimi študijami, ki jih je uporabljala v sarajevskem obdobju, najdemo tudi portret Vladimirja Stareta, motiv darov zemlje (prisoten tudi v oljni študiji) ter ganljiv prizor z mladim jagnjetom, ki ga na fotografiji drži moški. Ti prizori odražajo ne samo njeno zanimanje za ljudske figure in vsakdanje življenje, temveč tudi za simbolne in pastoralne motive, kot so narava, mladost, nedolžnost. Nenazadnje je v tem obdobju motiv narave Kobilco pritegnil bolj kot kadarkoli prej. (Mohor, str. 30)  

V sarajevskih zvezkih na primer naletimo na študije posameznih rastlin, med njimi cvetlic, klasov žita in celo celostranske risbe listov evkalipta. Te študije niso bile namenjene le analitični vaji, temveč so služile kot priprava za slikanje paravanov, tihožitij in dekorativnih del. S tem postane jasno, da je Ivana Kobilca razvila premišljen in celovit pristop k umetniškemu ustvarjanju, kjer je različne medije uporabljala namensko in analitično. S pomočjo fotografije je natančno določila perspektivo in kompozicijo figure znotraj slogovnega polja. Grafične skice so ji omogočile poglobljeno študijo anatomije, gibanja in verističnih podrobnosti. Z oljnimi študijami se izražanje mimike, psiholoških stanj ter čustvene globine obrazov. Vse te elemente je nato premišljeno združila v končno kompozicijo. 

## **Fotografija pokopališča** 

Kobilca je v Sarajevu tudi poučevala, pri čemer se odpira vprašanje avtorstva nekaterih del iz njenega širšega kroga. V zapuščini njenih dedičev se je, na primer, ohranila fotografija – izrez bošnjaškega pokopališča. Zanimivo je, da se v povezavi s tem motivom pojavlja tudi slika*Turško pokopališče*, ki jo umetnostna zgodovina pogosto pripisuje eni izmed Kobilčinih sarajevskih učenk, Riti Passini. Ta je bila v času Kobilčinega poučevanja še zelo mlada, vendar njeno delo kaže presenetljivo likovno dovršenost. 

Avtorstvo omenjene slike zato ostaja odprto in ponuja izhodišče za nadaljnje raziskave – ne le o učnem procesu in vplivu Kobilce na mlade umetnike v Sarajevu, temveč tudi o atribuciji del, ki so nastala v okviru tega vplivnega pedagoškega kroga.

## **Ivana Kobilca med realizmom in svobodo: Sarajevo kot umetniška in osebna odločitev** 

Pomikanje Ivane Kobilce proti realizmu in vpogled v to, kako natančno je, tudi v sarajevskem obdobju, gradila svoja likovna dela – od vizualne zaznave prek risb do končne slikarske obdelave – razkriva, da je vprašanje, zakaj se je umetnica odpravila v Sarajevo, napačno zastavljeno.  

Danes, ko prevprašujemo, ali bodo socialna omrežja nadomestila politiko, in ali so nekatere države v vojni upravičene do suverenosti, se pokaže, da je Kobilca v Sarajevo odšla ne le zaradi neuspele pariške ljubezni ali želje po ustvarjanju monumentalnih podob, temveč iz globlje potrebe po umetniški in osebni svobodi.

Lahko le ugibamo, ali jo je gnala tudi vizionarska slutnja, da se bo tam zgodil revolucionaren preobrat, ki bo napovedal razpad Avstro-Ogrske in pretresel celotno Evropo, ki se je le nekaj let kasneje znašla v vojni. Še bolj nejasno ostaja, v kolikšni meri je bila neposredna priča lokalnim uporniškim dejanjem proti monarhiji. Dejstvo pa je, da je tedaj že uveljavljena umetnica svoje znanje odnesla na rob monarhije in stopila iz predvidljivosti, medtem ko bi lahko ostala v Parizu ali izbrala katero drugo mondeno prestolnico. 

Kljub temu Mohor v katalogu na več mestih poudari, da je Kobilca tudi v sarajevskem obdobju – na primer v sliki *Slovenija se klanja Ljubljani* – ohranila trikotno, piramidalno kompozicijo in se tako poklonila renesančni dediščini. Ker ni opustila klasične perspektive in se ni podredila zahtevam modernistov, je bila večkrat deležna kritik. 

Njen shematičen pristop k figuralni umetnosti je morebiti izraz nečesa drugega. Slikarka, ki je vse življenje bežala pred varnostjo, v umetnosti ni ničesar prepustila naključju. Da je odšla v Sarajevo – mesto, ki je bilo resda pod močno avstro-ogrsko upravo, čeprav je formalno še naprej ostajalo del Osmanskega imperija do aneksije leta 1908, kar pomeni, da se je nahajalo na presečišču Vzhoda in Zahoda, – je bila čista improvizacija. Tam je Kobilca, kolikor je le mogla in dokler je mogla, demonstrirala svojo zahtevo po svobodi. Edina stabilnost, ki jo je znala ustvariti, je bila tista, ki jo je proizvedla umetnost sama.

### Pod krošnjami: BREZA (Betula pendula)

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pod-krosnjami-breza-betula-pendula

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pod krošnjami slovenskih dreves rastejo zgodbe.

Breza je eno najbolj prepoznavnih dreves slovenskih gozdov in poljan. Raste na suhih, svetlih tleh, pogosto na robovih gozdov in ob poteh, kjer se prva ujame svetloba. Njeno belo deblo je v pokrajini vidno od daleč, zato so jo ljudje imeli za drevo jasnosti in prehoda. V ljudskem izročilu je breza povezana s pomladjo in prenovo, saj med prvimi ozeleni po zimi. Njene veje so uporabljali pri obredih očiščevanja in praznovanjih novega leta, iz lubja so izdelovali posode in svetilke. V pesmih in pripovedih nastopa kot drevo mladosti, njena bela skorja in gibke veje spominjajo, da je moč pogosto v lahkotnosti, ne v teži.

### VORANC - Odlomek iz romana

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/voranc-odlomek-iz-romana

_Avtor: Tone Partljič_

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo ali so že izšla pri založbi Beletrina.
Tokrat lahko okusimo delček Toneta Partljiča in njegovega romana Voranc iz prve od dveh knjig spisanih po motivih iz življenja koroškega pisatelja in komunističnega idealista Prežihovega Voranca.

Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek, 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so zapisani celo v kakih šolskih knjigah. V tem zgodovinskem času po drugi svetovni vojni je bila slovenska Koroška že pet let sestavni del Federativne ljudske republike Jugoslavije, potem ko je bila maja leta 1945 končno premagana nacistična Nemčija in njene zaveznice Italija, Madžarska, Avstrija, Neodvisna država Hrvaška in nazadnje še azijska velesila Japonska … Slovenski in jugoslovanski zmagoviti partizani pod vodstvom tovariša maršala Tita s Komunistično partijo na čelu so bili že mednarodno priznani, spoštovani in upoštevani pri zmagovitih imperialističnih zahodnih zaveznikih in tudi pri vzhodni zmagoviti velesili socialistični Sovjetski zvezi in njeni Rdeči armiji pod vodstvom velikega generalisima Josipa Stalina, ki je v resnici sodelovala tudi v sklepnih akcijah v Sremu … Zato so lahko svoje junaštvo in borbo za svobodo upravičeno enakopravno delili z drugimi zmagovalci in zlasti poveličevali in častili svoje žrtve. Kakor drugi zavezniki so maščevalno in strogo obračunali z domačimi kolaboranti in izdajalci. Ljudje so pravili, da celo strožje kot drugi narodi. Potem so lahko začeli ponosno in zanosno graditi novo socialistično republiko. Toda slovenski narod je imel kljub temu vsaj dve krvaveči rani. Z diplomatskimi in ideološkimi kupčkanji na mirovnih konferencah med zavezniki okoli povojnih delitev in evropskih meja je izgubil del Primorske s Trstom in del slovenske Koroške s Celovcem. Koroška je bila že tri desetletja, vse od tako imenovanega koroškega plebiscita 10. oktobra 1920, krvava narodna rana. Srčna rana. Kajti meja, ki jo je Evropa zakoličila po plebiscitu, je Avstriji prepustila gornji del reke Drave, doline Podjuno, Rož in Zilo, del gore Pece in cel Obir in Svinško planino, torej lepe, da ne rečemo čarobne kraje slovenske zemlje. In zato je koroška rana največja. Še več! Tu so pred tisoč leti imeli Sloveni nekakšno svojo plemensko zvezo, ki se je vtisnila v zgodovinski spomin kot država Karantanija, tu je bil knežji prestol, v gori Peci pa je baje velika slovenska votlina, kjer s svojo vojsko spi legendarni kralj Matjaž in čaka na primeren trenutek, da bo vstal in naredil pravični red. A kaj čaka!?

Najlepša koroška gorska diva planina Uršlja pa je vendar ostala cela slovenska! Zato jo imajo Korošci tako radi, kakor imaš rad najmlajšega in najmanjše ga otroka pri hiši. Kako se samo pozimi belijo zasneženi vrhovi teh mogočnih koroških gora, ko se zamrznjeni v snegu kopljejo v soncu! Kako zelo rdeče sonce zahaja za našimi gorami onkraj meje! Spomladi pa so v času prebujanja po dolgi zimi gozdovi na Peci, Obirju, Svinški planini najprej boječe, na koncu pa razkošno zeleni, v jeseni pa rumeni, konec oktobra pa so skoraj prav rdeči … Ljudje gledajo prek meje in pravijo, da so rdeče poznojesenske barve dreves take morda zato, ker iz zemlje črpajo kri naših ljudi, ki jih je nekdaj ubila turška sablja, tuj gospod ali nedavno nemška krogla. Na bregovih pa so sadovnjaki, kjer po pobočjih zaradi strmine rasejo manjša drevesa s skrivenčenimi debli in vejami. Tako so še drevesa podobna upognjenim ljudem, ki po strminah nosijo koše, krplje, ženske pa velike košare na glavah. Ta drevesa imajo goste veje, ki so v hribovski pozni pomladi polne razkošnega cvetja, saj kar žarijo beli in malo pordečeli cvetovi … V pozni jeseni, ko se že vonja sneg, pa so polna rumenih lesnik, majhnih jabolk, hrušk in tepk. V še bolj pozni jeseni pa hribovje drhti od tistega vreznega koroškega mošta, ki nori v vretju v polovnjakih. Govori se, da se šumenje brbotajočega mošta v sodih sliši z naše strani vse do Globasnice. Tudi za odmeve zvonov ni nobenih meja. 

> Saj ni konca čudežev v tej koroški deželi!

A tudi v naši Koroški tostran meje je spomladi in v zgodnjem poletju na zelenih livadah polno rož, pred vsem mačic na vrbah in brezah, belih zvončkov in solzic na vlažnih tleh v senci gozdov in ob bregovih potokov, najdeš pa tudi zaplate rumenih trobentic. Po naših vrhovih ali na pobočjih še pogosteje kot na avstrijski strani stojijo bele cerkve in kapele s svetniki Egidiji, Ožbolti, Mohorji, Fortunati, Urhi, Ahaci in svetnicami od Device Marije, Neže, Afre, Heme do Rozalije in Barbare … Po pobočjih okoli naše Uršlje so redko posejane velike kmetije, tudi uro hoda je od ene do druge, tam so velike kmečke hiše z dimnicami in izbami in dimniki, iz katerih se neprestano kadi nežen bel dim; ob teh velikih kmečkih domovih pa so zbrane kakor piščanci okoli koklje še mnoge lesene bajte, parne, shrambe, štale, hube, skednji, kakor jim pač kje pravijo. Popotniku, ki ni Korošec, se od daleč zazdi, da je zagledal celo vas ali zaselek, pa so le Naraločnikova, Pernjakova, Karničnikova, Ravnjakova, Prežihova, Serajnikova in druge domačije, med katerimi so navadno za dobro uro hoje velike razdalje; šele v dolinah najdeš nekaj manjših pravih vasi s farno cerkvijo, britofom in gasilskim domom, ponekod celo s šolo. Tam so večja naselja, ponekod trgi in manjša mesta, kot Slovenj Gradec, Traberh ali Dravograd in vmes Guštanj ali Ravne … Avstrijci so seveda zmerom stegovali roke tudi prek Drave, zlasti ker je cesarska Avstrija vse do konca prve svetovne vojne obsegala še Štajersko in Kranjsko vse do Trsta. 

V zemljo so nemški bogataši vrtali rove za rudnike z našim svincem, železom, premogom in postavljali tovarne, naši ljudje pa so trpeli v jamah ali ob železarskih pečeh … Po obeh strahovitih svetovnih vojnah v dvajsetem stoletju je torej ta naša lepa Koroška ostala ponovno krvavo presekana z državno mejo. Na oni strani so ostale tudi najlepše slovenske pesmi N‘mau čez izaro, Kje so tiste stezice, Pojdam u Rute, Tam, kjer teče bistra Zila, Mojcej, oj, Mojcej … Ljudje jih še zmerom slovensko pojejo na obeh straneh meje in pri tem gledajo na zahod do zadnjih slovenskih vasi na Obirju, Svinški planini in Gospe Sveti … Slabše pa se vidijo v travi ali za grmovjem in med drevjem beli mejni kamni, na katerih piše Saint Germain, 1919. To so mejni kamni, ki so kar precej pošpricani s slovensko krvjo. Tu je meja dveh evropskih ljudstev in dveh govoric. Slovanske in germanske. Hitler ni rekel ljudstev, ampak dveh ras. Zaradi teh kamnov je ostal v Avstriji tudi pomemben del slovenske preteklosti, poseben mitski del slovenske zgodovine; ne le gore in doline in ljudske pesmi, ampak tudi kamen in prestol slovenskih knezov, tam so še karantanski ostanki zidov in tistega zapisanega koroškega stavka Buh vas sprejmi izpred skoraj sedemsto let …  

Tam se še danes dozdeva ljudem, da slišijo Zalo, kako pravi svojemu Mirku: *»Mirko, jaz sem Miklova Zala …«  *

### Pod krošnjami: TOPOL (Populus nigra)

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pod-krosnjami-topol-populus-nigra

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pod krošnjami slovenskih dreves rastejo zgodbe.

Črni topol je drevo slovenskih nižin, rek in poplavnih travnikov. Raste tam, kjer se voda in zemlja dotikata, ob Savi, Dravi in Muri, zato je od nekdaj povezan z življenjem ob vodi – z menljivostjo, preživetjem in potrpežljivostjo. V slovenski ljudski zavesti je topol drevo samote in žalosti, pogosto omenjeno v pesmih in pripovedih kot tisto, ki »stoji samo na polju« ali »šumi ob vodi«. Njegov šum je veljal za glas duš ali opomin, da življenje hitro mine, kot val, ki se razbije ob bregu. Ljudje so topol sadili ob poteh in rekah kot mejnik med svetom živih in mrtvih, njegov puh pa je simboliziral pretekanje časa, spomladanski »sneg«, ki spomni, da se vse vrača v krog.

### Na meji, na obisku pri Laščak begu

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/na-meji-na-obisku-pri-lascak-begu

_Avtor: Miljenko Jergović_

Higienski zavodi so bili v nekdanji Jugoslaviji trdnjave proti širjenju nalezljivih bolezni.

Pred nekaj dnevi smo se mudili v Novi Gorici. Prijatelj nas je odpeljal v Rafutski park, ki leži natanko na meji med državama. Danes je ta meja skorajda nevidna, oziroma ni nevidna, zdi se kakor prelivanje barv na akvarelu, in tako Slovenija postopoma prehaja v Italijo, nekoč pa, v Jugoslaviji, v časih, ko se je porajala naša domišljija, je to bila ločnica svetov, meja med nasprotujočima si načinoma življenja. Zapuščen Rafutski park in v njem vila Rafut, v kateri je domoval Higienski zavod, je bil takrat točka, kjer se je končala Jugoslavija. Na vrhu griča nad Zavodom stoji znameniti Frančiškanski samostan Kostanjevica z grobnico Burbonov, v kateri je pokopan predzadnji francoski kralj Karel X. z družino in enim od ministrov, in čaka na svoje vstajenje, ampak nas, otroke svojega časa, je vendarle dosti bolj zadeval Higienski zavod.

Prva stvar, ki sem jo uzrl, ko sem se znašel pred vhodom v park, mi je bila znana in blizu. Arhitektura vhodnih vrat, vse tiste oblike in ornamenti, so del nekoliko zapletene podobe sveta mojega rojstnega kraja. In seveda sem začutil nekakšno posebno naklonjenost, kakršno navsezadnje občutim tudi do Antona Laščaka, Lasciac Beya oziroma Laščak bega, ki se je tukaj, na tem mestu, v svojem rodnem kraju, ne zavedajoč se, kaj vse mu bo še prineslo življenje in kaj mu bo v njem odvzela velika zgodovina, namenil zgraditi vilo.

Anton Laščak se je rodil v slovenski goriški družini, študiral je arhitekturo na Dunaju, vendar je bil po kulturni in narodni pripadnosti Italijan in Furlan. Pravijo, da je javno govoril slovensko, jezika se ni sramoval, toda ni bil Slovenec. Moj stari oče Franjo Rejc je bil desetletnik v Tolminu, ko je Laščak kupil posestvo na Pristavi, na južnih obronkih Kostanjevice, da bi tam postavil vilo s prostranim parkom, v kateri bo, kakor si je predstavljal kot ugleden petdesetletnik, pričakal starost. Franjo Rejc bo, čeprav podobnega izvora kakor Laščak, ostal vse življenje prepričan Slovenec.

> Moj stari oče Franjo Rejc je bil desetletnik v Tolminu, ko je Laščak kupil posestvo na Pristavi.

Čeprav so se Franjevi sorodniki v obdobju med vzponom fašizma, ko so se njihovi domači kraji znašli v Italiji, krvavo borili zoper Italijane, je sam znal zelo mirno in razumno razložiti, kako so na Primorskem v njegovem času potekali procesi narodnostnega ločevanja: ljudje s podeželja in primestni reveži, služkinje in nosači so ostali Slovenci, tisti pa, ki so se preselili v mesta in jim je v njih uspelo doseči boljši socialni položaj, so postali Italijani. To je bilo manj povezano z izvorom in narodnostno zavestjo, je menil Franjo, dosti bolj pa s kulturo mesta. Le nepopustljivo trmasti, puntarji iz Kneže denimo, so ob vsaki priložnosti in za ceno življenja bili Slovenci. Je bil moj stari oče ponosen na svojo odločitev, da bo do konca ostal Slovenec? To ni pomembno vprašanje njegovega življenja. Pomembneje je, da ni imel nikakršnih težav z ljudmi, ki so jih življenje in čustva usmerili drugače in so, četudi sinovi in hčere slovenskih staršev, postali, denimo, Italijani.

> Je bil moj stari oče ponosen na svojo odločitev, da bo do konca ostal Slovenec? Pomembneje je, da ni imel nikakršnih težav z ljudmi, ki so jih življenje in čustva usmerili drugače.

Anton Laščak je kot dunajski arhitekt prišel v Egipt, kjer je v Aleksandriji in Kairu zaslovel kot stavbenik stanovanjskih palač, bank, javnih zgradb. Razvil je svoj lastni arhitekturni slog, ki ga bodo umetnostni in arhitekturni zgodovinarji preprosto poimenovali – neoislamski. Kar je precej nenatančno, preohlapno, od njegovega sveta in življenja odmaknjeno ime za to, kar je Laščak uresničil. Gradil je namreč hiše po meri tistega, kar je videl in doživel v Aleksandriji. Recimo, da bom, med gledanjem njegovih hiš na spletu ali ko stojim pred vilo Rafut in pred vhodnimi vrati v park, prepoznal prvine ali duha tiste otomanske arhitekture, ob katere obrisih sem odraščal v Sarajevu, ampak to ni enako, tako kot niso Sarajevo, Plovdiv in Carigrad enaki Aleksandriji in Kairu.

Fotografije, na katerih Anton Laščak, z drugim imenom Antonio Lasciac, pozira v opravi egiptovskega odličnika, s fesom na glavi in z odlikovanji na poprsju, so čudovite in meni na moč ganljive, kak ducat jih je najti na spletu. Na teh podobah, do katerih občutim intimno bližino, uteleša Laščak beg prav tisto, po čemer bi tudi sam hrepenel, če bi se rodil v istem svetu in mestu kakšnih sto let prej.

V Laščakove zgradbe v Aleksandriji in Kairu so poleg prvin orientalske in otomanske arhitekture ter svojevrstnih detajlov z egiptovskih gosposkih in grajskih stavb vgrajene tudi njegove svojske in nerazrešljive identitete. Rafutski park, z vilo vrh pobočja, je avtoportret tega moža. Nič ne opiše naše osebnosti tako pomenljivo kakor hiša, v kateri bi radi preživeli življenje.

Anton Laščak je bil otrok tiste dobe, ki so ji naredili konec streli Gavrila Principa. Le v Habsburški monarhiji, tem imperiju magično realističnih identitet, ki je poleg oddaljenih zunanjih meja imela tudi zapleteno mrežo notranjih, se je mogel roditi in odrasti Laščak beg, Italijan in Furlan slovenskih staršev in dunajskih kulturnih nazorov, ki bo mir in tolažbo našel v prvinah vere, ki ji ni pripadal. Na koncu vseh poti je Anton Laščak umrl pri devetdesetih, v Kairu. Iz svoje goriške domovine je med drugo svetovno vojno prebegnil v svojo egiptovsko.

> Rafutski park, z vilo vrh pobočja, je avtoportret tega moža. Nič ne opiše naše osebnosti tako pomenljivo kakor hiša, v kateri bi radi preživeli življenje.

Čeprav sem odrasel v Jugoslaviji in sem njen razpad doživel kot petindvajsetleten, tačas nisem bil ne v Gorici ne v Tolminu, pa tudi priložnosti nisem imel, da bi neposredno občutil mejo med svetovoma, ki je tam tekla in ki je, kakor pretesen čevelj, vse življenje žulila mojega starega očeta Franja Rejca. Zato si zdajle, ko stopamo po Rafutskem parku in se fotografiramo ob starem hrastu plutovcu ter fascinantnem skupku bambusov, lahko samo predstavljam, kakšen je bil ta kraj v jugoslovanskih časih, tedaj, ko so petični zahodnjaki prečkali mejo, da bi igrali na srečo v igralnicah hotela Park, kamor pa je bil vstop državljanom SFRJ seveda prepovedan. Partija je varovala našo nedotaknjenost, kot bi bili *hurije,* rajske device, ki bodo izgubile nedolžnost šele ob skorajšnjem prihodu komunizma.

In ko stojim pred še ne obnovljeno vilo, ki ji bodo, pravijo, z evropskim denarjem lahko vrnili njeno prvotno podobo, mi pride na misel, da so najverjetneje semle, v Higienski zavod, na pomlad leta 1972 prihajale kolone ljudi na cepljenje proti črnim kozam. Deželi je grozila katastrofa bibličnih razsežnosti, zato je cepljenje zagotovila vojska. Razširjanje virusa so v Jugoslaviji učinkovito zaustavili, ni segel v Evropo. Ni prečkal bližnje meje, ki bi jo danes zlahka prepešačili, ne da bi nas italijanski policisti sploh pogledali. Takrat cepljenim sta ostala dosmrtna brazgotina na levem ramenu in spomin na prestani strah v neki mračni jugoslovanski pomladi.

> Razširjanje virusa so v Jugoslaviji učinkovito zaustavili, ni segel v Evropo.

Higienski zavodi so bili v nekdanji Jugoslaviji trdnjave proti širjenju nalezljivih bolezni, kot najpomembnejši dejavnik preventive so bili izhodišče obsežne propagandne kampanje navajanja naših narodov in narodnosti na higieno. Pred socializmom smo bili ljudje umazani. Nismo si umivali rok, jedli smo iz skupnih posod, zboleli za skupnimi boleznimi, ki smo jih prenašali iz roda v rod, kot glavno kulturno dediščino. Pred socializmom je bila Bosna in Hercegovina domovina endemičnega sifilisa, množica zvečine mlajših pa je od Triglava do Gevgelije umirala za tuberkulozo. Higienske navade so prišle med ljudi z nauki zdravnika Andrije Štamparja, še enega od dunajskih študentov, ki je leta 1919 postal načelnik urada za higieno pri Ministrstvu za narodno zdravje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter bil leta 1946 eden od ustanoviteljev Svetovne zdravstvene organizacije. Česar ni bilo mogoče do konca izpeljati v kraljevini, ker vladajoči politični sistem ni mogel ustvariti učinkovite skrbi za reveže, se je v celoti udejanjilo v socialistični Jugoslaviji.

> Telesno higieno je mogoče uresničiti, z duševno pa je stvar dosti težja. Pri slednji se je socializem pokazal kot popolnoma neučinkovit. Kakor bo neučinkovit tudi vsak prihodnji politični sistem.

Duševni higieni se posvečajo ljudje, kakršen je bil Laščak beg, ki pripovednikom ponujajo svoje življenje kot večno nedokončano zgodbo o tem, iz česa vse lahko sestojijo človeške identitete in po čem vse koprni duša, da bi bila celovita. Drugače kot telesna higiena, ki teži k čistosti, duševna higiena teži k nečemu, za kar žal še vedno ne premoremo izraza, vendar je prav nasprotje čistosti. Medtem ko telo terja odsotnost vsega, kar škoduje zdravju, pa duša hlepi po prisotnosti vsega, kar zmore sprejeti vase.

*Prevedla Sonja Polanc*

### OTROCI SO ZAKON - odlomek iz romana

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/otroci-so-zakon-odlomek-iz-romana

_Avtor: Delphine de Vigan_

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina.
Tokrat lahko okusimo delček Delphine de Vigan in njene knjige Otroci so zakon.

**DRUGAČEN SVET** 
*Imeli smo priložnost spremeniti svet, a smo raje izbrali teleprodajo.* 
— Stephen King, *On Writing (O pisanju)* 

**
SEKTOR KRIMINALISTIČNE POLICIJE – 2019** 
**IZGINOTJE MLADOLETNE KIMMY DIORE** 
Predmet: Prepis in preiskava zadnjih zgodb, ki jih je na Instagramu objavila Mélanie Claux (poročena Diore). 

**
STORY 1** 

Objavljeno: 10. novembra ob 16.35 
Trajanje: 65 sekund 

Video je posnet v trgovini z obutvijo. 
Mélaniejin glas: 
*»Dragi moji, prišli sva v Run-Shop, da bi kupili nove športne copate za Kimmy! Torej, ljubica moja, potrebuješ nove športne copate, saj so ti stari že nekoliko premajhni, kajne?« *

(Kamera prenosnega telefona se obrne proti deklici, ki potrebuje nekaj sekund, preden ne preveč prepričljivo pokima.) 

*»Torej, tu so trije pari športnih copat številka 32, ki jih je izbrala Kimmy. Naj vam jih predstavim pobliže: zlati Nike Air iz nove kolekcije, Adidaske s tremi črtami in poceni športni copati rdeče barve. Zdaj se bo treba odločiti, in kot veste, Kimmy ne mara odločanja. Zato, dragi moji, prav zares računava na vas!« *

Na zaslonu se prikaže mini anketa: 
*»Kaj naj izbere Kimmy? 
A – Nike 
B – Adidas 
C – Najcenejše športne copate.« *

Mélanie obrne telefon proti sebi in zaključi: 
*»Dragi moji, na srečo ste tu vi in izbira je vaša!« *

**
Pred osemnajstimi leti** 

Petega julija 2001 je potekal finale resničnostnega šova *Loft Story* in Mélanie Claux, njeni starši ter sestra Sandra so sedeli pred televizorjem. Od 26. aprila, ko se je šov začel, družina Claux ni zamudila niti ene oddaje. Nekaj minut pred koncem, po sedemdesetih dneh zaprtja med štiri stene montažne vile z umetnim vrtom in kokošnjakom, so se štirje zadnji kandidati zbrali v dnevni sobi. Televizijski voditelj je vznemirjeno naznanil odločilni trenutek: *»Odšteval bom od deset in pri nič boste zunaj!« *

Vrata so se odprla, množica je ploskala, kandidati pa so izstopili na rdečo preprogo. Kamera je zajela ognjemet, navdušeno množico in sebe zvezdnike resničnostnega šova. Laure, Loana, Christophe in Jean-Édouard so po sedemdesetih dneh stopili *»v svet«*. Občinstvo je kričalo njihova imena, fotografi so se prerivali za posnetke, novinarji so jim molili mikrofone pod nos, neznanci so jih prosili za avtograme. V nekaj tednih so postali slavni, kot jim je bilo obljubljeno. 

Mélanie Claux je bila takrat stara sedemnajst let. S starši in sestro je dogajanje spremljala iz domače dnevne sobe v La Roche-sur-Yon. Vsa družina je navijala za Loano – za njeno lepoto, nežnost in tragično zgodbo o hčerkici, ki je bila nameščena v rejniško družino. Mélanie se ji je zdela popolna, drugačna od vseh drugih. Njena sestra Sandra je občudovala Loanino osamljenost in njen melanholični pogled. Oče Richard je bil prevzet nad njenim telesom in nasmehom, mati pa se je raznežila ob njeni zgodbi. 

Ko so razglasili zmagovalce, so kamere spremljale njihovo pot do studia in do nočnega kluba, kjer se je nadaljevala oddaja. Na ulicah Pariza so jih pozdravljale množice, televizijski voditelj pa je dogajanje opisoval s tonom, ki je spominjal na prenos predsedniških volitev. Loft Story je postal dogodek, ki je v Franciji spremenil odnos do medijev in slave. 

Tistega večera je finale spremljalo enajst milijonov gledalcev – največ v zgodovini francoske televizije. V časopisih in oddajah so o njem razpravljali sociologi, psihologi in pisatelji. Mnogi so dejali, da bo obstajal svet pred Loft Story in svet po njem. Od takrat naprej so bili ljudje znani, ker so bili na televiziji. 

Mélanie je v tistih tednih odkrila, da se ji svet razkriva skozi zaslon. Televizija je postala prostor, v katerem je življenje dobilo obliko in pomen. Praznino, ki jo je čutila v sebi, je lahko napolnila le s podobami in glasovi s televizije. 

Nekaj sto kilometrov stran je finale šova skrivaj spremljala tudi petnajstletna Clara Roussel, gimnazijka iz pariškega predmestja Bagneux. Njeni starši, oba učitelja, sta bila aktivna člana gibanja *Nasmehnite se, snemajo vas*, ki je protestiralo proti kulturi nadzora in resničnostnim šovom. Tistega večera sta bila na sestanku društva, zato je Clara lahko sama gledala prepovedano oddajo. Bila je očarana nad njenim sijajem in neposrednostjo. 

Proti protestom svojih staršev je začutila, da jo ta novi svet privlači. Svet, v katerem so ljudje postali vidni, ker so se pokazali pred kamero. Vse, kar je bilo dotlej skrito, se je razkrilo in postalo predmet občudovanja. V nekaj letih so družabna omrežja in splet razširila to logiko vidnosti – življenje je postalo odrski prizor. 

Ko je Mélanie končala gimnazijo, se je preselila v Pariz. Vpisala se je na študij angleščine in delala v potovalni agenciji. Večere je preživljala ob gledanju resničnostnih šovov: *Otok skušnjav* in *Sanjski moški* sta bila njena najljubša. V teh oddajah je našla podobo življenja, ki ga je želela zase – življenje, v katerem te vidijo, kjer obstajaš, ker si v kadru. 

Ko je agencija propadla, je Mélanie iskala nove priložnosti in naletela na oglas za sodelovanje v resničnostnem šovu. Poslala je svoje fotografije in bila povabljena na avdicijo. Na snemanju so jo spraševali o njenih sanjah, telesu in ljubezni. Mélanie je poskušala delovati samozavestno, a je bila v resnici zadržana in negotova. Ob koncu razgovora je komisija pod njeno ime zapisala opombo: *»26 let. Devica.« *

Kljub temu so jo čez nekaj tednov poklicali. Bila je sprejeta v novo televizijsko oddajo *Zmenek v temi*. Snemali so v vili pri Chambourcyju. Kandidati so se spoznavali v popolni temi, kjer so se lahko dotikali in pogovarjali, ne da bi se videli. Mélanie je bila ena od treh kandidatk, ki so čakale na svoje snubce. A moški je niso izbrali. Naslednji dan je morala zapustiti vilo. 

Ko se je vračala v Pariz, je skozi okno avtomobila pogledala oglasni pano z obrazom Laetitie Casta in šminko L’Oréal. Takrat je dojela, da je to njen cilj: biti opažena, biti v središču svetlobe. Odločila se je, da bo ostala v Parizu, kjer se vse dogaja, in da bo nekoč slavna. 

**
SEKTOR KRIMINALISTIČNE POLICIJE – 2019** 
**IZGINOTJE MLADOLETNE KIMMY DIORE** 

**STORY 2** 

Objavljeno: 10. novembra ob 16.55 
Trajanje: 38 sekund 

Mélanie Claux sedi v avtomobilu, snema sama sebe in svoje otroke. Uporablja filter z napisom *»srnji pogled«*. Obrne telefon proti zadnjemu sedežu, kjer sedita Sammy in Kimmy. Sammy se nasmehne, Kimmy pa sesa palec in gleda stran. 

*»Kuku, dragi moji, in tisočkrat hvala! Zelo veliko vas je glasovalo in tako ste nama s Kimmy pomagali izbrati zlate Nike Air! Čudoviti so! Neizmerna hvala za vašo pomoč in sodelovanje. Zdaj pa gremo domov, ampak ostajamo z vami!« *

### FOODIJI / Zelje in repa - slovenski superfood

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/foodiji-zelje-in-repa-slovenski-superfood

_Avtor: Aljaž the Hipster_

Slovenska kuhinja se vrača, tokrat v novi, urbani preobleki. Aljaž raziskuje, kako stari običaji in tradicionalne jedi, kot so štruklji, ajdovi žganci in kisla repa, postajajo navdih sodobne kulinarične scene.

Če obstaja jed, ki razkrije mentaliteto Slovencev, potem nista to ne potica ne prekmurska gibanica, ampak skleda kislega zelja ali repe. Skromno, kiselkasto, poceni. To je hrana, ki je stoletja hranila kmete, vojake, rudarje in študente, preden je kdo slišal za quinoa bowl ali avokado toast. Zelje in repa sta osnovna valuta slovenske prehranske zgodovine, včasih so rekli, meso je za gospodo, repa pa za ljudi in ravno zato sta danes toliko bolj zanimivi. V svetu, kjer vsi iščejo *superfoods*, se Slovenci šele zdaj zavedamo, da smo jih imeli ves čas v kleti. Vitamin C? Probiotiki? Fermentacija? Hipsterji to danes prodajajo v kozarčkih po 8 evrov, na vasi pa so rekli: *Dej še eno šeflo, pa kruha zraven.*  

Na slovenskih mizah je zelje/repa vedno družabni dogodek, ni pomembno ali je juha, jota ali priloga. Zelje in repa nista več samo domena babic in vaške kuhinje, danes ju odkriva nova generacija. V Ljubljani ti bodo v bistrou zaračunali 12 evrov za *dekonstruirano reinterpretacijo tradicionalne jote z dimljenim tofujem, *v gorskih kočah pa še vedno dobiš porcijo prave, težke jote, ki diši po dimljenih rebrcih in proletarskem ponosu. To je lepota slovenske hrane, ena jed, dva svetova, hipsterji jo naredijo fotogenično, da paše na Instagram, delavci jo zmečejo na krožnik brez romantike, samo da gre v želodec. In oboji imajo prav. 

> Kaj ti bo avokado, če pa imaš kislo repo? To je naša verzija guacamola, reče mlada kuharica iz Kamnika, ki prodaja jota-to-go na stojnici.

Zelje in repa sta dokaz, da Slovenija ne rabi vedno uvoženih trendov, da bi bila kul. Včasih je dovolj pogledati v lastno klet. Medtem ko svet hvali Korejce za kimchi, smo mi imeli že stoletja svoj *kimchi 1.0*., le da smo mu rekli malo bolj surovo - repa. In to je point, zelje in repa sta hrana, ki nas vrača k osnovam. Nista glamurozna, nista sexy, ampak sta iskrena. Ko zadiši po joti, veš, da je zunaj mraz in da se bliža zima. In to je tista resnična slovenska superhrana, poceni, kisla in še vedno dovolj dobra, da z njo danes polniš tako Instagram kot želodec.

### Pod krošnjami: GABER (Carpinus betulus)

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pod-krosnjami-gaber-carpinus-betulus

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pod krošnjami slovenskih dreves rastejo zgodbe.

Gaber je drevo vztrajnosti in potrpežljivosti, saj raste počasi, a zanesljivo, dokler ne oblikuje čvrstega debla in goste krošnje. V slovenskem prostoru je bil cenjen predvsem zaradi izredno trdega lesa, iz katerega so izdelovali orodja, kljuke in zobnike, saj je zdržal dolgotrajne napore. Gaber simbolizira notranjo moč, ki se ne kaže v naglem razmahu, temveč v mirnem kopičenju trdnosti. Njegova senca na gozdnih robovih prinaša občutek varnosti, hkrati pa nas uči, da vztrajna rast obrodi najtrdnejše sadove. Kot drevo, ki se ne ukloni hitro in ne pokaže svoje moči napol, je gaber opomin, da prava stabilnost raste počasi in da je potrpežljivost eden največjih darov narave.

### FOODIJI / Koline kot slovenski ritual

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/foodiji-koline-kot-slovenski-ritual

_Avtor: Aljaž the Hipster_

Slovenska kuhinja se vrača, tokrat v novi, urbani preobleki. Aljaž raziskuje, kako stari običaji in tradicionalne jedi, kot so štruklji, ajdovi žganci in kisla repa, postajajo navdih sodobne kulinarične scene.

Če bi hotel tujcu razložiti, kaj pomeni biti Slovenec, bi ga moral peljati na dve izkušnji, v Planico na skoke in na koline. Skoki so spektakel, koline pa so intimen reality show, kri, meso, šnopc in sosedje, ki so pol dneva mesarji, pol dneva kritiki. Koline niso samo hrana, to je star ritual, ki povezuje generacije, tam, kjer še vedno živi *community* v obliki šotora na dvorišču, kjer ob petih zjutraj že visi svinja. Za nekoga je to travma, za drugega najlepši dan v letu. 

*Če otrok ne vidi, kako nastane krvavica, pol ne bo cenil hrane*, reče stric Jože, medtem ko si briše roke v hlače, ki jih ima že tretjo sezono samo za koline. 

Scena je naslednja, moški stojijo zunaj v gumijastih škornjih, ženske v kuhinji režejo čebulo in preverjajo, če je lonec dovolj velik za mast, na dvorišču se preliva kri, v ozadju pa nekdo vrti Modrijane, vse skupaj pa izgleda kot mešanica vaškega festivala in Tarantinovega filma. Slovenske koline so protislovje, po eni strani brutalno fizične, krvave, surove, po drugi strani pa nosijo idejo trajnosti, ki jo danes radi prodajajo hipsterji, kar pomeni, da se ničesar ne zavrže. Glava gre v tlačenko, kri v krvavice, mast v zaseko, celo ščetine so včasih končale kot krtače. To je *zero waste*, še preden je postalo trend. Mlajša generacija lahko sicer dobi ob tem panične napade, oni so gen Z, ki so odrasli na *plant-based* burgerjih, kjer imaš meso, ki ni meso, ampak grah, koline pa so *hard mode*, ki ga ne prenese vsak želodec. Zato se danes ta ritual vedno bolj umika, ljudje kupijo meso v Hoferju in se ne ukvarjajo s tem, od kod pride. Na podeželju pa še vedno obstaja, ker koline niso samo meso, koline so socialni dogodek. Če ne prideš, bo cela vas govorila, da si se odtujil. 

> Če ne prideš na koline, je kot da se nisi poročil, reče stara mama, medtem ko z žlico preizkuša, če je pečenica dovolj slana.

In tukaj je clash; Slovenija kot kulinarična destinacija za turiste, z Michelin star restavracijami, kjer krožnik stane 150 € in Slovenija kot dežela, kjer ljudje še vedno na dvorišču razkosavajo prašiča, ga delijo med sorodniki in govorijo: *Zdaj smo pa siti do pomladi. *Koline niso za vsakogar, ampak so en najbolj tipičnih slovenskih *food momentov*, ker razkrijejo vse, odnos do hrane, do skupnosti, do tradicije, do smrti. Če jih gledaš s strani, so groteskne, če jih živiš, so del tebe. In kakor koli obrneš, je to naša tradicija.

### KO SEM TE RABILA, TE NIKOLI NI BILO – Odlomek iz avtobiografije 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/ko-sem-te-rabila-te-nikoli-ni-bilo-odlomek-iz-avtobiografije

_Avtor: Stane Repše_

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina.
Tokrat lahko okusimo delček Staneta Repšeta, upokojenega kirurga in predstojnika Kliničnega oddelka za abdominalno kirurgijo.

**Prva amputacija** 

Vsak mlad kirurg rad operira, nekateri se kar pulijo za vsako operacijo. Nekega dne je medicinska sestra, inštrumentarka, iskala nekoga, ki bi mlajšemu specialistu asistiral pri nadkolenski amputaciji. Hitro sem se javil in se odpravil v operacijsko, kjer je kirurg dr. Borut Pirc, specialist že pet ali šest let, nogo očistil in pripravil polje za nadkolensko amputacijo. Noga je bila umita in ovita s sterilnimi kompresami ter pripravljena za poseg. Izpod sterilnih zelenih pregrinjal so gledali samo spodnji del stegna, koleno in del goleni. *»Bi hotel ti narediti amputacijo?«* me je vprašal mladi specialist. *»Zelo rad,«* sem nemudoma odgovoril, vedoč, da bo to moja prva amputacija. Ker sem nekaj amputacijam že asistiral, sem poseg kar dobro poznal. Poznal sem vrstni red in vedel, kaj moram narediti. Borut me je lepo vodil in amputacijo sem opravil. Ko sva prežagala stegnenico, je odrezana noga z značilnim topim, srhljivim zvokom padla na tla na pogrnjeno belo rjuho. Oskrbela sva žile in podvezala močan živec, nervus ischiadicus,1 ga infiltrirala s ksilokainom, s posameznimi šivi približala muskulaturo stegna, vstavila dren, zašila defekt s šivi ter kožo in krn kompresijsko povila.  

Takrat me je Borut strmo pogledal in izdavil: *»Odrezala sva napačno nogo!« *Zameglilo se mi je pred očmi, takoj sem pomislil na posledice te napake. Katastrofa za tistega, ki je to naredil! In tudi za bolnico! Videl sem se že pribitega na križ. *»Ta je tisti, ki je to naredil!«* sem si predstavljal šepet kolegov na hodniku za mojim hrbtom, čeprav nisem bil ničesar kriv. Takrat pa se je Borut glasno zasmejal: *»Šalim se, odrezala sva pravo nogo!« *Bila je res kruta šala, a hkrati tudi dobra šola.  

Zavedel sem se, da moram biti pri delu resnično nadvse pozoren. Kolikokrat se je že zgodilo, da so komu odstranili napačno ledvico ali odrezali napačno nogo. Vse mogoče stvari se lahko zgodijo – če si malomaren, pa še prej.  

Kirurga pri delu doleti marsikaj; opravlja bolj ali manj uspešne operacije, ki rešujejo ali podaljšujejo življenja, pa tudi vsemogoče tragedije. Med operacijo, takoj po njej ali kadar koli v pooperativnem poteku lahko bolnik tudi umre – zaradi neposredne ali posredne krivde operaterja. V očeh sorodnikov, znancev in vseh drugih, ki so to posredno izvedeli, pa je praviloma vedno kriv operater. Ampak kirurg ne sme obupati. Sposoben mora biti prenašati tudi vse hudo in delati naprej, čeprav to ni lahko! 

**Bog ne daj, da bi bila v trebuhu kri** 

Spomnim se dežurstva na aseptiki konec tedna, 16. in 17. decembra 1972. Nadzorni kirurg je bil prof. Žakelj, srednji kirurg dr. Tomo Darian in jaz mlajši. V soboto ob dveh popoldne so starši pripeljali sedem let starega otroka s sumom na vnetje slepiča. Sprejel sem ga po pred­hodnem pregledu ambulantnega kirurga dr. Mirka Strliča na Polikliniki, ki ga je napotil na kliniko. Poklical sem srednjega dežurnega kirurga, ki se ni mogel odločiti, ali je potrebna takojšnja operacija.  

Otroka smo sprejeli na otroški oddelek na podstrešju stare kirurgije. Dr. Darian, ki je na otroškem oddelku naredil popoldansko vizito, mi je rekel, da bova otroka še nekaj časa opazovala. Bil je že izkušen kirurg urolog, pred tem več let zaposlen kot splošni kirurg v bolnišnici v Slovenj Gradcu. Tudi pri naslednjem pregledu otroka se ni mogel odločiti, ali je operacija res potrebna. V večernih urah sva na pomoč poklicala prof. Žaklja, ki se je za operacijo odločil, čeprav tudi on ni bil povsem prepričan, če gre res za vnetje slepiča. Prevladala je misel »*In dubio pro!*«, torej, da je varneje otroka operirati kot ne.  

Ob desetih zvečer je bil otrok v operacijski. Dr. Darian me je vprašal, ali bi želel operirati jaz. *»Z veseljem, če le lahko,«* sem odvrnil. Kirurškega dela smo se priučili večinoma z opazovanjem in z asistiranjem pri operacijah. Tokrat pa sem lahko operiral. Dr. Darian mi je asistiral in pazil, da je potekalo vse tako, kot je treba. Slepič ni kazal znakov vnetja, našla sva le mezenterijski limfadenitis.2 Operacija je bila povsem običajna ­apendektomija, ­potekala je brez zapletov. Dr. Darianu sem bil zelo hvaležen za to redko priložnost, zdelo se mi je, da je bilo dežurstvo izpolnjeno. Pred tem sem operiral le en ali dva slepiča. 

V nedeljo, bilo je zjutraj ob šestih naslednjega dne, pa nenadoma nujen poziv – reanimacija na otroškem oddelku. Tek po dolgem hodniku in po stopnicah navzgor. Reanimacijo sta že opravljali dežurna anesteziologinja, ki je imela sobo na otroškem oddelku, in dežurna sestra. Ob pogledu mi je vzelo sapo: saj to je vendar otrok, ki je bil prejšnji večer operiran! 

Reanimacija ni bila uspešna. Sobna sestra mi je vsa v solzah povedala, da je otrok, ko je prevzela jutranjo službo, mirno spal. Ob pol petih zjutraj je še klical nočno sestro, ker je moral lulati, celo sam je hotel zlesti ven iz postelje preko ograjice. Čez slabi dve uri pa že mrtev! Sledile so dolge, težke ure nedelje in ponedeljka, ki so mi ostale za vedno v spominu. Hudo mi je bilo in seveda sem se spraševal, ali sem bil kriv jaz … Kaj se je zgodilo? Vrnil sem se k opravljanju svojega dela, medtem pa razmišljal o otrokovi smrti.  

O tragičnem dogodku smo s telegramom obvestili starša, ki sta v bolnišnico prispela nekaj ur kasneje. Nista mogla verjeti, kaj se je zgodilo. Ihtenje, jok, jeza, očitki … *»Kako je to sploh mogoče? Otrok je bil vendar popolnoma zdrav! Kaj ste naredili z njim? Zakaj? Kdo je kriv?«* Vprašanja brez odgovorov. Noč na ponedeljek je bila zame zelo dolga; bil sem dežuren, ampak posebnega dela ni bilo, spati pa tudi nisem mogel.  

V ponedeljek zjutraj je sledilo poročilo na raportu. Na sebi sem čutil sočutne poglede starejših in izkušenih kirurgov. *»Na obdukcijo morate in takoj mi pridite poročat, kaj je ugotovil obducent,« *mi je strogo zabičal predstojnik klinike prof. Martin Benedik. Nato pot na Inštitut za sodno medicino k obdukciji. Tistih sto metrov med kliniko in patologijo je bilo zelo dolgih. Kaj sem naredil narobe? Je popustila ligatura? Je otrok izkrvavel v trebuh? Dečkovo truplo na secirni mizi je bilo belo, koža na trebuhu se mi je zdela modrikasta. Bog ne daj, da bi bila v trebuhu kri! Ampak trebuh je bil popolnoma čist, nikakršne krvavitve, mesto apendektomije je bilo videti popolnoma v redu. Obdukcija ni pojasnila vzroka smrti. Obducent je menil, da je šlo morda za *Status thymicolymphaticus*,3 še posebej, ker je bil otrok rdečelasec. Nenadna smrt, brez pojasnjenega vzroka! Pot nazaj na kliniko je bila, kljub hudi tragediji, mnogo krajša kot eno uro pred tem v drugi smeri. 

Prof. Benedik je bil videti zaskrbljen, a hkrati zadovoljen, da ni bilo kirurškega vzroka smrti. Prof. Žumer je poslušal moje poročilo in me tolažil, da je tudi sam poznal podoben primer. Prof. Žakelj mi je povedal o svoji izkušnji z otrokom, ki mu je rekel:* »Umrl bom, če me boste punktirali!« *Vseeno so izvedli potrebno punkcijo plevralnega izliva in otrok je ob tem res umrl. Nenadoma sem spoznal, kako blagodejno vplivajo name te sočutne besede spoštovanih učiteljev.  

Otrokova mati mi je kasneje večkrat pripovedovala, kako se je ves čas neskončno bala za fantka. Vsak kamenček so mu odstranili s poti, da se mu ne bi kaj zgodilo. Nikakor se ni mogla sprijazniti s tem nesrečnim koncem. Pogosto je prihajala k meni na pogovore, celo na dom; na vsak način je hotela izvedeti pravi razlog za sinovo smrt. Nisem ji vedel in mogel povedati nič drugega. *Status thymicolymphaticus*? Rdeči lasje? Nikoli ne bom vedel! Kaj misli ta mati o tem tragičnem dogodku danes, če je sploh še živa?

### »Vse je bolj resnično.« 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/vse-je-bolj-resnicno

_Avtor: Dušan Čater_

Ne vem, če obstaja evropska prestolnica z več kipi na kvadratni meter kot jih ima Skopje.

Ko sem prvič prišel v Skopje, je bil prestolnica Makedonije, danes je glavno mesto Severne Makedonije. Prišel sem z avtobusom in bilo je nekaj čez poldan in bilo je poletje in bilo je peklensko vroče. Sedel sem na klop, ki ji je streha perona dajala senco in razmišljal o nadaljnjem potovanju. Do naslednjega avtobusa sem imel natanko šest ur časa. Ravno dovolj, da te začne boleti križ, če nimaš jasnega načrta, kam bi šel. 

Mesta takrat še nisem poznal, vedel sem, da je v Skopju gorelo, da ga je stresel potres, da so ga na novo zgradili in da so potem dobili obsesijo s kiparstvom. Ne vem, če obstaja evropska prestolnica z več kipi na kvadratni meter. Konj na konju, vojaki brez glav, filozofi, nekaj žensk, in precej generičnih herojev. Nisem preverjal, kdo so. Samo štel sem jih. Približno do 30 sem prišel, potem sem šel na burek. 

Do centra sem prišel peš, ker je bil dan dolg in sem imel časa dovolj. Mimo Vardarja, ki sem ga poznal iz pesmi Dada Topića, pa mimo hotela Holiday Inn, ki še vedno deluje kot ostanek iz nekega drugega sistema, kar najbrž tudi je. Čeprav je vročina nabijala čez 30 stopinj, se je na promenadi zbralo kar nekaj ljudi. Po večini moški, sedeči, kadilci. Nekateri s pivom, drugi ob kavi, tretji brez vsega, razen pogleda, ki te premeri v treh sekundah in nato izgubi zanimanje. 

Mimo mene se je peljal fant na kolesu. Z eno roko je držal krmilo, drugo je imel v žepu. Za njim je tekel njegov prijatelj, ki se mu je smejal. Tisti smeh je bil vreden več kot polovica vsega, kar sem slišal v tistem dnevu. Iskren, glasen, malo preglasen. Redkost. 

Sredi glavnega trga stoji fontana z ogromnim kipo Aleksandra Makedonskega, ki ga obdajajo levi. Čigav junak je Aleksander, še danes neti spore med Makedonci in Grki. Vse skupaj deluje kot srednjeveški Disneyland s pridihom balkanske megalomanije. Ampak ima nek čar, priznam. Sploh če nisi preveč pikolovski glede estetske koherence. 

V starem delu mesta, na Čaršiji, sem sedel v kavarno, kjer sem počasi pil kavo, ker druge izbire ni bilo. Strežba je bila natančno takšna, kot sem jo pričakoval. Natakar ti približno nakaže, da si tam po nepotrebnem, ampak te vseeno postreže. Dobil sem tudi vodo, kar si štejem kot zmago. 

Zavil sem še čez Kameni most in pogledal proti trdnjavi Kale, ki je dajala vtis, da zadeve tam gor niso ravno v najboljšem stanju, ampak nisem hotel preveč vohljati. Trdnjave so mi načeloma zanimive samo od daleč, sploh ob temperaturi zraka 30 in še nekaj stopinj. Ko prideš bližje, tako in tako spoznaš, da je to samo hrib, nekaj kamnov in opozorilo, naj ne plezaš na rob. 

Nazaj na postajo sem se peljal s taksijem. Voznik mi je povedal, da je bil šest let v Nemčiji in da je zdaj spet tukaj, ker tam ni bil srečen. Ni razlagal podrobnosti. Samo rekel je: *»Tam je vse... kot mora biti. Tukaj pa... je bolj resnično.«* Zamomljal sem nekaj v smislu: *»Ja, razumem«*, čeprav nisem bil prepričan, da res. 

Na postaji sem še uro in pol sedel ob vitrini s sendviči, ki bi jih bilo treba odpeljati na analizo. Avtobus je zamujal. Nihče ni bil nervozen. Ljudje so čakali. Eden je spal, dva sta se kregala o tem, ali je bolje iti čez Kosovo ali čez Srbijo. Nekdo je brcal kamen pred sabo. Družina z dvema otrokoma je jedla čips, pes je hodil sem in tja, ne vem čigav je bil, najbrž potepuški, kot večina psov v balkanskih mestih, ki jih srečaš na ulici. 

V tistem trenutku se mi je zazdelo, da bolj kot na postaji, sedim sredi nekega vsakdanjega prizora, ki nima ambicije biti nič več kot to. Šest ur v Skopju. Ne premalo, ne preveč. Ravno prav, da se ti ne mudi nikamor. In da si lahko rečeš, da si bil nekje drugje, pa čeprav samo za eno popoldne. 

\*\*\*

*Refleksija predstavlja introspektiven pristop k raziskovanju lastnih čustev, odzivov in spoznanj. Je prostor, kjer avtorji delijo svoje osebne misli, občutke in izkušnje. Vabljeni, da se skupaj z njimi poglobite v razmišljanje.*

### Pod krošnjami: JESEN (Fraxinus excelsior)

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pod-krosnjami-jesen-fraxinus-excelsior

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pod krošnjami slovenskih dreves rastejo zgodbe.

Jesen je drevo moči in preobrazbe, ki že stoletja spremlja človeka v vsakdanjem in simbolnem življenju. V slovenskem prostoru je bil jesen cenjen zaradi svojega prožnega, a trdnega lesa, iz katerega so izdelovali vozove, orodja in glasbila. Njegove korenine segajo globoko, krošnja pa se široko razpira, kot da bi varovala prostor pod sabo. V mitologiji velja za drevo povezave med svetovi – nebo in zemljo, življenjem in smrtjo. V jesenskem letnem času listje jesena zažari v toplih barvah in nas spominja na cikle narave, na minljivost in obnovo. Jesen simbolizira vztrajnost, prilagodljivost in modrost, ki jo prinaša čas. Je drevo, ki uči, da se moč skriva v prožnosti in da je lepota največkrat v tistem, kar se vrača, prenavlja in ostaja.

### Kako smo Joan Baez seznanili z Martinom Krpanom in jo obuli

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kako-smo-joan-baez-seznanili-z-martinom-krpanom-in-jo-obuli

_Avtor: Andraž Gombač_

Štorije o avtogramih z Joan Baez.

Njena največja uspešnica* Diamonds and Rust* je večkrat donela tudi v Kopru. Lani najprej ob žalostni, zatem ob lepi priložnosti. Prvič na pokopališču, drugič na polnem muzejskem vrtu, kjer smo projekcijo novega dokumentarnega filma *Joan Baez – I Am a Noise* (Joan Baez – Jaz sem hrušč) v programu Kino Istra posvetili prav pokojnemu someščanu. In obudili koprske vezi z legendarno ameriško pevko, ki se je pred petimi leti s poslovilno turnejo resda upokojila, a se še zmeraj sprehaja po našem mestu, četudi samo v naših spominih.

Ne, koncerta v Kopru leta 1995 nisem doživel. Sem jo pa lovil pozneje. To poletje sta minili okrogli dve desetletji od tistega žalostnega sončnega dne, ko sem se iz Trsta vračal ves poklapan. Konec je, sem jadikoval, nikoli je ne bom slišal v živo, zadnji vlak mi je zbežal. Sivolasa **Joan Baez **jih je julija 2004 štela 63 in pol, kar je tedaj zvenelo kot zgledna starost za upokojitev. 

Ne bi se tako grizel, ko bi vedel, da me čaka še kar nekaj polnovrednih bližnjih srečanj z njo … 

Saj človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal. Najprej sem bil navdušen, takrat, leta 2004. O, koncert Joan Baez, in to v Trstu, komaj pol ure vožnje stran, za povrh na krasnem prizorišču, v malem rimskem amfiteatru, super, končno je bom doživel! Njo, ki se je 9. januarja 1941 na Staten Islandu rodila Mehičanu in Škotinji. Njo, ki je na strmo glasbeno pot zakorakala že konec petdesetih. Njo, ki je leta 1963 z **Martinom Luthrom Kingom** korakala na znamenitem washingtonskem pohodu in tudi tam prepevala s pajdašem **Bobom Dylanom**; oklicali so ju za kraljico in kralja folk glasbe in protesta. Njo, ki med vietnamsko vojno ni plačevala 60 odstotkov davkov – natanko toliko, kolikor je država namenjala vojni mašineriji. Njo, ki je med vojno vihro prepevala po zakloniščih v Hanoiu, se leta 1969 poročila z aktivistom **Davidom Harrisom**, noseča nastopila na Woodstocku in konec istega leta rodila sina **Gabriela Harrisa**, pozneje bobnarja, izdelovalca glasbil in maminega odrskega sopotnika. Njo, ki je leta 1985 nastopila na Live Aidu. Njo, ki je leta 1993 obiskala oblegano Sarajevo, se sprehodila med ruševinami in kot ena prvih med vojno tam priredila koncert. Njo, ki je še velikokrat izkazala korajžo in pokončnost, se zavzela za ponižane in razžaljene, se med protestom za ohranitev velikih kmetovalnih površin v predmestju Los Angelesa povzpela na drevo, se utaborila v krošnji. Njo, ki premore veličasten, kristalno čist, četudi z leti manj prožen glas, za povrh pa še izvrstno prebira kitarske strune. Njo! 

Leta 1963 je z Martinom Luthrom Kingom korakala na znamenitem washingtonskem pohodu in tudi tam prepevala s pajdašem Bobom Dylanom; oklicali so ju za kraljico in kralja folk glasbe in protesta.  

Organizatorji koncerta mi sumljivo dolgo niso odobrili novinarske akreditacije, pa sem jih poklical: *»Samo preverjam, ali je vse v redu, s Primorskih novic kličem …«* Ob glasu z druge strani sem zaledenel: *»Ne, ne moremo vam odobriti. Smo že vse razdali. Je majhno prizorišče, medijem iz tujine sploh ne dajemo …« *

Še preden je gospa dopletla košarico zame, sem že pograbil avtomobilski ključ in zdrvel proti avtu. In kmalu stal sredi Trsta, pred trgovinico z vstopnicami tik ob prizorišču koncerta, zdaj oddaljenega le še nekaj dni. Zasopihan sem vljudno pridržal vrata gospe, ki je tja prispela sočasno. Nasmehnil sem se ji, jo spustil v prodajalno. Za pultom je vprašala, ali so še na voljo vstopnice za Joan Baez. Da potrebuje dve. Prodajalka je prikimala. Še so! Oddahnil sem si. *»Aha, potem pa vzamem dve,«* je prikimala gospa, poravnala račun, pospravila vstopnici, se okrenila in se mimo mene z blagim nasmehom počasi vrnila na ulico. Zgrnil sem se na pult:* »Tudi jaz grem na Joan. Eno vstopnico, prosim!«* Nak, je odkimalo dekle za steklom: *»Jih ni več. Gospa pred vami je kupila zadnji.« *

In evo, spet sem dirjal! Tokrat za ženičko, ki mi je pred nosom izmaknila sveti gral. Dohitel sem jo, jo prestrašil, se obrzdal, si nadel najslajšo masko in v najboljši italijanščini, ki mi jo je uspelo potegniti iz pet, pobaral, ali nujno potrebuje obe vstopnici. *»Seveda,«* je prikimala in se mi materinsko nasmehnila. *»Veš, grem s hčerko.« *Gledal sem jo. Tuhtal. Posvetilo se mi je! *»Gospa, kaj pa če narediva tako: odkupim vašo vstopnico in grem z vašo hčerko – bi rekel, da je nekako mojih let, kajneda? – na koncert jaz, vi pa imate prost večer?« *Saj mi je že kdo prej in tudi pozneje pokazal hrbet – ampak nihče tako sunkovito kakor tale gospa. 

Na dan koncerta sem se vseeno zbrcal v Trst. Brez vstopnice, itak. Za povrh z odgovorom pevkinega menedžerja, da ne bo niti intervjuja. Mah, vseglih grem, sem zagodrnjal. Bo, kar bo. 

Nekaj ur pred začetkom se je okrog malega rimskega amfiteatra potikalo komaj kaj ljudstva. V glavnem tehnično osebje. Pa tudi dekle, ki je očitno prišlo na koncert. Še danes, dvajset let pozneje, pomnim njeno ime. Geanina Oprea. Povedala je, da je iz rodne Romunije pripotovala z vlakom. Ja, ta prava oboževalka! Pevko je devetnajst dni prej poslušala v Bukarešti, jo tam tudi srečala. V Trst je prinesla že razvite skupinske fotografije, da jih Joan zdaj še podpiše. Med najinim pogovorom sta pristopili še dve dekleti. In povedali, da sta pripotovali z daljnega severa, z vrha Nemčije, če prav pomnim. Povedal sem, da sem v primerjavi z njimi tako rekoč izza ovinka – in da žal nimam vstopnice. Pa saj je niti me nimamo, so se skoraj soglasno zarežale. Jih bomo že dobili, ne skrbi, so me trepljale. *»Aja, ne veš,«* je prikimala Geanina. *»Torej, tako je. Joanini ljudje zmeraj zadržijo nekaj vstopnic in jih tik pred koncertom razdelijo oboževalcem, ki si jih niso zmogli priskrbeti ali privoščiti. O, glej, ravno prihajata …« *

*»Torej, tako je. Joanini ljudje zmeraj zadržijo nekaj vstopnic in jih tik pred koncertom razdelijo oboževalcem, ki si jih niso zmogli priskrbeti ali privoščiti.« *

Iz bližnje ulice sta res korakala – Joan Baez sem prepoznal takoj.* »Tisti ob njej pa je njen tour menedžer Crook Stewart,«* mi je šepnila moja nova romunska znanka. Tako pevka kakor njen sopotnik sta ob sebi vlekla kovček na koleščkih. Njemu smo prikimali, njo pa živahno pozdravili, ji pomolili ovitke albumov. Zelo zadržano, skoraj brez besed, zgolj s polglasnimi pozdravi in zahvalami, jih je podpisala. Fotografirati se ni pustila. *»Pozneje, po koncertu,« *je mrmral menedžer. Pospremil jo je v zaodrje. Pa se kmalu vrnil na ulico. Brez Joan. Punce iz daljne Romunije in nič bližjega mrzlega severa so se mu že dobrikale, ponižno sem se klanjal tudi sam … Premeril nas je, mežikal, mrmral, da bo štiri težko spravil noter, ker je prizorišče res majhno in vstopnic zato sorazmerno manj. *»No, bom videl, kaj lahko naredim,« *je skomigal. *»Tako se zmenimo: ko odprejo vrata, pojdite do človeka za mizico, pa naj vam pove, ali ste na seznamu gostov. Jaz vas potem ne bom mogel loviti okrog. Če mi bo uspelo, boste na seznamu.« *

*»No, pa poglejmo,«* je za mizico ob vhodu s kemičnim svinčnikom po imenih drsela gospa. *»Ja, tu ste, med VIP gosti.«* In nas je prečrtala, vse štiri srečneže, presrečneže. Geanina nas je vešče namestila v najboljše vrste, spredaj, ravno prav visoko v avditoriju, na ravni odra. 

Vse je štimalo: prizorišče krasno, noč zvezdnata, zvezda na odru pa pri močeh in odlične volje. Vrstile so se bolj in manj znane pesmi najrazličnejših avtorjev, ne samo prirejene, ampak tudi posvojene, tako s tedaj svežega albuma *Dark Chords On a Big Guitar* kakor tudi starejše. Na primer *Donna Donna* s prvenca iz leta 1960, posvojena klasika, v kateri je 19-letna Joan prepevala o teletu, ki gre žalostno v klavnico, medtem ko lastovka prosto leta po nebu – slednja naj bo naš zgled, ne pustimo si vzeti svobode! 

Ljudstvo je v Italiji seveda norelo, kadar sta na vrsto prišli pesmi njihovega kantavtorja Giannija Morandija *Un mondo d’amore* in *C’era un ragazzo che come me amava i Beatles e i Rolling Stones*, protivojna klasika, ki jo je Joan posvojila že v protestnih šestdesetih letih. 

Po koncertu smo se gnetli ob službenemu vhodu. Ker smo vedeli, da je to tudi izhod. Joan je res prišla, tokrat bolj sproščena kakor popoldne. Podpisovala se je, se fotografirala, z vsakim pokramljala … 

Spoznal sem oboževalca iz Hrvaške, ki je že popoldne po parkirišču opletal z ogromnim šopom živobarvnih rož – da ji takega izroči na vsakem koncertu, se je režal. In res ji ga je, medtem ko ji je nekdo drug iz občinstva podaril uhane. 

\*\*\* 

Slabi dve leti pozneje, 1. aprila 2006, sem jo spet ujel v Padovi. Prošnja, da bi z njo napravil intervju, vnovič ni padla na plodna tla. Je bil pa zato koncert prav dober. Spoznal sem oboževalca iz Hrvaške, ki je že popoldne po parkirišču opletal z ogromnim šopom živobarvnih rož – da ji takega izroči na vsakem koncertu, se je režal. In res ji ga je, medtem ko ji je nekdo drug iz občinstva podaril uhane. Tega večera je bila sicer nedosegljiva, po koncertu so jo skrivaj odpeljali stran. Visokorasli Jim, ki je skrbel za stojnico z majčkami in ploščami, mi je pojasnil, da morajo zelo paziti nanjo. Kadar je med oboževalci, se jim preveč prijazno razdaja, potem pa ji kopnijo moči za koncert. Leta pa ne prizanašajo niti njej … 

\*\*\* 

Komaj leto pozneje je pevko pripeljalo v Ljubljano, kjer je prepevala že leta 1989. Spet v Halo Tivoli. Tokrat se mi je nasmehnila sreča – če v treh letih čez veliko lužo pošlješ tri prošnje, ti naposled odgovorijo, da pridi pred ljubljanskim koncertom k njej. Popoldne. Ob treh, jasno. 

Deset, petnajst minut so mi dali. Zveni malo, ampak – vsaka minuta šteje precej več, če ti jo odmeri Joan Baez. Za povrh je samo mesec prej prejela grammyja za življenjsko delo. 

Pričakala me je v zaodrju. Vljudna, blago nasmejana. Se zahvalila za dar – prinesel sem ji Levstikovega *Martina Krpana* z ilustracijami Toneta Kralja. Med listanjem pripovedke, ki sta jo v angleščino prevedla **Maja Visenjak Limon** in **David Limon**, izdala pa Mladinska knjiga, je prikimala – krasno, tole bo brala vnukinji Jasmine! 

Napočil je čas za vegetarijansko kosilo. Priloga: najin intervju. Odgovarjala je tiho. Da glas hrani za koncert, je povedala. A se je vseeno razgovorila. Neizprosna je bila njena prognoza domovine pod Bushem: *»Združene države so danes na tem, da propadejo. Vsak imperij prej ali slej propade. Ljudje pa tega ne morejo sprejeti, zdi se jim šokantno, saj mislijo, da se to njim ne bo nikoli zgodilo. Sama pa sem prepričana, da se že dogaja. V veliki meri zgolj zaradi ameriške administracije, ki je ponorela, postala sociopatska. Amerika propada moralno in propada ekonomsko. Le peščici zelo zelo bogatih gre v redu. Amerika se sesipa na vseh področjih, z vseh strani jo razžira. Ne vem, kako imaš lahko danes na stotine supermarketov s štiristo vrstami istega izdelka. Takšno stanje ne more trajati dolgo.«* Da so tam tudi krasne reči, je dodala: *»Ljudje, ki jih spoznavam med popotovanji po Ameriki, so povečini dobri, prijazni. A sedanja administracija je spremenila vse. Odloča lahko celo o tem, ali bodo polarni medvedi preživeli ali ne. Globalno segrevanje bo očitno zanikala, vse dokler ne bo že prepozno. Veliko teh reči je žal nepopravljivih. Nekaj upanja pa vendarle je. Vidim ga predvsem v dejstvu, da demokratska stranka postaja malce pametnejša.« *

Ne, je odkimala, ne podpira Hillary Clinton, marveč njenega protikandidata v demokratskih vrstah, tistega novinca, ki veliko obeta: *»Podpiram Baracka Obamo. Saj vem, kaj pravijo: premlad je, nima izkušenj … Ni premlad! In zelo je izkušen! Je ugleden odvetnik, a danes iščejo vsak izgovor, s katerim bi ga za zdaj onemogočili. Je pa edini med njimi, ki je svež, všečen in ni v rokah kakšne od korporacij. Kaj takega se ne zgodi pogosto. Če sploh se. Če bi mu uspelo, bi bil to res pravi uspeh.« *

Kot pravimo in lahko ponovimo tudi zdaj, sedemnajst let pozneje: vse drugo je zgodovina. 

*»Pri nečem nisem bila tako uspešna: v sedemdesetih in osemdesetih letih nisem dobro opravljala svoje družinske vloge. Mislila sem, da sem krasna mati, pa ni bilo tako. Moja družina me ni imela. Pa tudi če sem bila z njo, pri njej nisem bila tudi z glavo. Zdaj pa čutim zelo močno potrebo in željo, da sem pri družini.« *

Intervju v zaodrju Hale Tivoli sva krepko razpotegnila čez začrtane okvirje. Tu in tam je mimo prineslo tour menedžerja, prav tistega Crooka Stewarta, znanega že iz Trsta. V sobo je pomolil glavo, preveril, ali je vse v redu. Je, je, mu je pokimala Joan. In govorila. Tudi o Bobu Dylanu in Martinu Luthru Kingu – ki je imel krasen smisel za humor, a ga zaradi svojega položaja ni smel kazati –, pa o svojem življenju – *»Karkoli je moje zasebno življenje že bilo, se je končalo, ko sem bila stara 17, 18 let.« *– in seveda o širjenju svobodnega duha: *»Pri prenašanju te bakle vedno naredim vse, kar je v moji moči. Priznati pa želim, da pri nečem nisem bila tako uspešna: v sedemdesetih in osemdesetih letih nisem dobro opravljala svoje družinske vloge. Mislila sem, da sem krasna mati, pa ni bilo tako. Moja družina me ni imela. Pa tudi če sem bila z njo, pri njej nisem bila tudi z glavo. Zdaj pa čutim zelo močno potrebo in željo, da sem pri družini.« *

Ker sem vedel, da se občinstvu rada pokloni s prepevanjem pesmi, ki je v tisti deželi bolj doma kakor kje drugje, sem ji namignil, da ima pri nas marsikdo Seegerjevo *Where Have All the Flowers Gone* za slovensko ljudsko, zaradi Domiceljeve prepesnitve v *Kam so šle vse rožice*. Da jo bo potemtakem prav rada zapela, je prikimala, navsezadnje jo je posvojila že v pradavnini. Pokazala je tudi voljo, da bi se vsaj naslova naučila na pamet in ga izgovorila na odru. Pa ni in ni šlo. Na košček papirja je fonetično zapisala, kakor sem izgovoril* Kam so šle vse rožice*, nekajkrat skušala ponoviti, a naposled odkimala: *»Nemogoče je! Ne morem izgovoriti, te ‘rožice’ so pretežke. Vaš jezik je zelo težek. Kot je težka tudi portugalščina. Z romanskimi jeziki nimam težav. Tudi nekateri drugi so tako preprosti, da zelo hitro osvojim izgovorjavo. Recimo japonščina, ki ima veliko samoglasnikov. Vaš jezik pa je drugačen, ima ogromno soglasnikov.« *

Pametneje je postopal nekdo drug, ki ji je sedem let pozneje, oktobra 2014, ob novem obisku naše dežele, svetoval, naj med *Where Have All the Flowers Gone *v slovenščini zapoje del refrena, blagodejno prepreden z vokali: *»Kdaj bomo izvedeli, kdaj bomo izveeedeliii?«* In tako je Joan spet požela navdušen aplavz. 

No, sam od koncerta v Cankarjevem domu leta 2014 nisem imel veliko. Gori na balkonu Gallusove dvorane sem bil ves na trnih. Kajti čakala sta me koprska čevljarja, s katerima se je bila Joan spet pripravljena srečati … 

Na košček papirja je fonetično zapisala, kakor sem izgovoril Kam so šle vse rožice, nekajkrat skušala ponoviti, a naposled odkimala: *»Nemogoče je! Ne morem izgovoriti, te ‘rožice’ so pretežke.« *

\*\*\* 

Ampak počasi, skočiti moramo do predzgodbe, da bo jasno tudi nadaljevanje. Kot rečeno, pevka, ki nikoli ni bežala pred oboževalci in se pred koncerti zaklepala v hotelsko sobo ali avtobus, marveč je raje radovedno raziskovala kraje, v katerih je nastopala, je leta 1995 nastopila tudi v Kopru. Na festivalu Folkest. Po tonski vaji, nekaj ur pred koncertom, se je sproščeno sprehajala po mestnem jedru, bosa in s kozarcem refoška v roki. Na Čevljarski ulici jo je srečal domačin **Zdravko Urbančič**, poznavalec dobrega starega rocka, da o bluesu niti ne govorimo. Ustavil jo je, pozdravil, z njo poklepetal. Pevka je opazila, da ima lepe sandale. Povedal ji je, da jih je izdelal lokalni čevljar.* »Tudi jaz bi take!« *je vzkliknila Joan. In že sta korakala v sosednjo Župančičevo ulico, k majhni čevljarski delavnici in prodajalni. **Husein Šakovič** in njegov sin** Samir** sta bila kajpada vesela slavne stranke. Oče sicer ni vedel, kako velika zvezda je vstopila v njegovo malo kraljestvo, poslušal je drugačno glasbo. 

Odložila sta drugo delo in ji sandale izdelala v komaj nekaj urah. Še en par je naročila za mamo, delavnico pa so z naročili zasuli tudi drugi iz njene ekipe. Medtem pa je Zdravko Urbančič v zahvalo za dober nasvet in pomoč dobil posebno darilo: Joan mu je posodila glas, ki ga je posnel za pozdravni uvodni jingle svoje glasbene oddaje na Radiu Morje. Živahno dogajanje na ulici pa je ovekovečil njegov soimenjak, fotograf **Zdravko Primožič**, ki ga je po srečnem naključju prineslo mimo. 

Zvečer istega dne je pevka na Titovem trgu nastopila v novih sandalih, o čemer še zmeraj pričajo Primožičeve fotografije v čevljarski delavnici. 

Ko sva v zaodrju Hale Tivoli leta 2007 delala tisti intervju, je k Joan pristopil tour menedžer in ji povedal, da sta ji neka čevljarja prinesla dar. Baje sta ji sandale napravila že davno tega, ko je gostovala v njunem mestu … 

Zdrznil sem se. Sploh nisem vedel, da Huso in Samir nameravata priti. Hitro sem začel brbljati, pevki pojasnjevati, da se je to zgodilo v Kopru, leta 1995, ji svežil spomin. Komaj je slišala nekaj besed, že se je sunkoma obrnila k menedžerju: *»Hitro, pojdi ju iskat, pripelji ju sem!«* A je bilo prepozno. Vrnil se je in oznanil, da sta že odnesla pete. Pozneje sta mi v Kopru poročala: ni se jima uspelo prebiti mimo varnostnikov, zato sta kar njih zaprosila, naj pevki izročijo dar, unikatne balerinke. In sta odšla. 

Čez sedem let vse pride prav, pravijo. In včasih tudi usoda potrebuje sedem let, da popravi krivico. Ob novici, da pevka spet prihaja v Ljubljano, sem njenemu glavnemu menedžerju v New York poslal elektronsko pisemce, ga spomnil, da mi je že ugodil z intervjujem, mu pojasnil kolobocijo s čevljarjema in ga povprašal, ali bi lahko svojo najslavnejšo stranko srečala tokrat, leta 2014 v Cankarjevem domu. Ko je vztrajno pogajanje obrodilo sad, sta čevljarja pljunila v roke. Huso, ki je vseskozi skrbno hranil leta 1995 odmerjeno številko pevkine noge, se je lotil novih sandal. 

\*\*\* 

Evo nas, stojimo in čakamo v avli Cankarjevega doma. Čevljarja s torbami v rokah, z darovi iz svoje delavnice. Ni še jasno, kako in kaj bo s srečanjem. Čakamo. 

Sin se pozdravi z znancem, svojo stranko, medtem ko mi oče pripoveduje, kako korajžna je bila Joan, ko je leta 1993 obiskala Sarajevo. Nevarno je bilo, a se je vseeno odrekla čeladi, pripoveduje. 

*»Res je,«* se nasmehne neznani gospod korak ali dva stran. Pristopi. Pobrska po mobilnem telefončku. Pokaže fotografijo: *»Poglejte, tu jo vidita med sarajevskimi ruševinami. Tale ob njej sem jaz.« *Iztegne roko: novinar **Džemal Bećirević**. Pove, da je Joan po obleganem Sarajevu spremljal kot vodič in prevajalec. Zdaj živi na Reki, bo pa pogosteje obiskoval tudi Ljubljano, kjer je njegova hči ravno začela študirati arhitekturo. Je miren človek, a je zdaj vseeno vznemirjen – prvič po enaindvajsetih letih se bo spet srečal z Joan Baez. Vsaj tako upa. 

Gremo, vzkliknejo organizatorji koncerta iz založbe Dallas. Našo gručico iz avle popeljejo pod milo nebo in okrog vogala k službenemu vhodu Cankarjevega doma. Vstopijo lahko samo tisti, ki jim je to odobril pevkin menedžment, pojasnijo. Ker sem vedel, da bom do nje laže spravil enega samega človeka kakor dva, saj v zaodrju nočejo gneče, sem menedžerju v New York poslal prošnjo za srečanje z enim čevljarjem, ne z dvema. *»Ne skrbita,«* se jima pomirjujoče nasmehnem, *»bom uredil, da oba prideta. Zdaj naj gre samo Huso.« *

Samir prikima, očetu pa ni prav. Ne, ne, odkima, naj gre noter sin. *»Ma ni govora!«* je odločen sin. Presekam dramo, Huso vendarle stopi z mano, četudi obotavljivo. Vlečem ga za sabo in mu v dvigalu prišepnem, da bo vse v redu, naj nič ne skrbi. 

V zaodrju nas že čaka ona. Sedi na barskem stolčku za mizico. Joan Baez. Z blagim nasmehom na utrujenem obrazu. Pozdravimo se, predstavim ji čevljarja, s katerim se ni videla že dve desetletji, in hitro dodam, da zunaj čaka tudi njegov sin, prav tako čevljar … Še ne povem do konca, že zamahne z roko: *»Naj pride, naj pride!« *Nekdo iz njene ekipe skoči ven in se kmalu vrne s Samirjem. 

Medtem Džemal s pevko že obuja spomine na njun skupni pohod med sarajevske ruševine. Objameta se, za nekaj dolgih sekund. Fotografiram ju. 

Zatem k njej pristopita direktorica Amnesty International Slovenije** Nataša Posel** in njena sodelavka **Metka Naglič**. Slavno aktivistko vljudno vprašata, ali bi podpisala apel slovenskemu predsedniku vlade, ga pozvala, naj zagotovi dostop do pitne vode in elektrike tudi romskim družinam. Joan preleti papir. Seveda! Brez oklevanja podpiše. 

Na vrsti sta čevljarja. Obnovim štorijo iz let 1995 in 2007, zgoščeno, pevka se nasmiha, prikimava, se zahvali … Nekdo iz njene ekipe ploskne, hvala vsem, lepo, krasno, gremo, naša draga Joan mora naprej, čaka jo še nekaj obveznosti. 

Ne, ne, planem, tu so še darovi! 

Vsi zastanejo, Joan radovedno pogleda, čevljarja pa urno stopita naprej, iz torb potegneta dva para sandal. 

*»Uau, to pa je nekaj!«* zagode menedžer. 

Ha, kakšni koncerti in intervjuji, to ti je senzacija! Vsi se nagnetejo okrog mizice, tudi menedžer in Joanin sin Gabriel Harris. *»Hej, Joan, zdaj si pa kot Pepelka!«* vzklikne nekdo. 

Joan prvi par sandal približa nosu. *»Mmmm, kako lepo diši usnje,«* zavije z očmi, obuvalo poda še svojim ljudem, sama pa si že ogleduje drugi par. In skomigne: hja, če so sandali tu, jih je treba preizkusiti! 

Samir ji ustrežljivo priskoči na pomoč, poklekne, ji natika obuvalo … Ha, kakšni koncerti in intervjuji, to ti je senzacija! Vsi se nagnetejo okrog mizice, tudi menedžer in Joanin sin Gabriel Harris. *»Hej, Joan, zdaj si pa kot Pepelka!« *vzklikne nekdo. *»Ha, pa res!«* se nasmehne pevka, ganjena, da čevljarja še zmeraj poznata velikost njenega stopala. 

Sprva kaže, da se nogam vendarle ne bodo prilegli. Nekateri zadržujejo dih, drugi se hahljajo, mlajši čevljar kleči, hitrih prstov prilagaja jermenčke … Njegov oče se pomirjujoče nasmiha. Me pogleda: *»Boš videl, da so prav. Jaz to vem.« *

In res, sandal zdrsne na stopalo. In takoj zatem še drugi, kakor bi ravno dobil dober zgled. Joan se sprehodi po prostorčku. Prikima: *»Popolni so!« *

Nazadnje sva se srečala avgusta 2018, med njeno poslovilno turnejo. Po koncertu na grajskem dvorišču v Vidmu, ki mu pogosteje rečemo Udine, se je sprehodila skozi občinstvo. Ni delila avtogramov, odklonila je tudi fotografiranje, si je pa zaželela nečesa drugega, če smo tudi mi za: z vsakim bi se rada rokovala. Ko je ob ograji prišla do mene, sem omenil srečanje v Sloveniji. Hotel sem dodati še kako besedo, a je kazalec že uperila v svoje noge: *»Sandali, a ne? Seveda se spomnim, odlični so, pozdravite čevljarja!«* Takrat sem jo videl zadnjič.

Nikoli več se ne bosta srečala, vsaj na tem svetu ne. Naš dobri Huso je umrl. Junija lani je nenadoma za vedno zaspal. Nekaj dni pred 77. rojstnim dnevom. V svojem malem kraljestvu. Med čevlji, tako že dokončanimi kakor še čakajočimi na njegovo zanesljivo roko. Prav tam, kjer se je spoznal z njo in ji naredil sandale, prve, druge, tretje … 

Obutev, ki jo je izdelal, bo zdržala še kar nekaj časa. Ostale bodo njene pesmi. In naša zgodba.

### RIMSKI CESAR - 1. odlomek iz knjige

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/rimski-cesar-1-odlomek-iz-knjige

_Avtor: Mary Beard _

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Tokrat lahko okusimo delček Mary Beard in njene knjige Rimski cesar s podnaslovom Vladati antičnemu rimskemu svetu, ki je raziskava dejstev in izmišljotin o vladarjih starega Rima.

**DOBRODOŠLI … ** 

… v svetu rimskih cesarjev. Nekateri, kot Kaligula in Neron, so ostali sopomenka za razvrat, krutost in priložnostni sadizem. Drugi, kot *»cesar filozof«* Mark Avrelij s svojim Dnevnikom (raje ga bom imenovala Opomini samemu sebi), so še danes svetovni zvezdniki. Nekateri so docela neznani; tudi izvedenci ne vedo ničesar o njih. Kdo danes pozna Didija Julijana, ki si je leta 193 po Kr. verjetno za nekaj tednov kupil prestol, nato pa so pretorijanci prodali cesarstvo višjemu ponudniku? Knjiga Rimski cesar raziskuje dejstva in izmišljotine o teh vladarjih starorimskega sveta. Sprašuje se, kaj so počeli in zakaj so njihove zgodbe pripovedovali na čudaške, včasih grozljive načine, kakor so jih. Ponuja pogled na velika vprašanja oblasti, korupcije in zarot, pa tudi na vsakdanje podrobnosti njihovih življenj. Kaj so jedli in kje? S kom so spali? Kako so potovali? Med branjem te knjige bomo srečali mnoge ljudi, ki niso bili cesarji in to tudi niso hoteli postati, vendar so omogočali delovanje sistema cesarske države: oprezni aristokrati, zasužnjeni kuharji, marljivi tajniki, dvorni šaljivci – celo zdravnik, ki je zdravil mladega princa za vnetjem bezgavk. In srečali bomo mnogo žensk in moških, ki so svoje velike in male težave prinesli pred tistega, ki je bil na vrhu, od izgubljenih dediščin do nočne posode, ki je z usodnimi posledicami padla z okna v zgornjem nadstropju. Glavne vloge v moji pripovedi pa vendarle zaseda skoraj trideset cesarjev, in njihovih življenjskih sopotnikov, ki so obvladovali razvoj Rimskega cesarstva od Julija Cezarja (umorjen leta 44 pred Kristusom) do Aleksandra Severa (umorjen leta 235 po Kristusu). V moji zgodnejši knjigi, SPQR, ki pripoveduje zgodbo o tisočletnem razvoju Rima od 8. stoletja pred Kristusom do 3. stoletja po Kristusu, so imeli sorazmerno majhno vlogo. Zato sem imela nadvse upravičene razloge. Ko so enkrat pod prvim cesarjem Avgustom v 1. stoletju pred Kristusom v polni meri vzpostavili sistem vladavine enega človeka, se 250 let v velikem merilu ni dosti spremenilo: rimski imperij se skoraj ni povečal ali zmanjšal; upravljali so ga skoraj na enak način; politično življenje v Rimu je potekalo po bolj ali manj enakem splošnem vzorcu. Vendar sem hotela v tej knjigi spet uperiti žaromete v cesarje. Ne bom drugo za drugo pregledovala njihovih karier ali več kot pokimala takšnim, kot je bil Didij Julijan. In seveda ne pričakujem od bralcev, da si bodo zapomnili vsakega posameznega vladarja. Nihče si jih ne, zato je priročni vodnik za celotno zaporedje na straneh 5–7. Namesto tega bom raziskovala, kaj je pomenilo biti rimski cesar. Zastavila bom nekaj temeljnih vprašanj o tem, kako so dejansko vodili velikansko ozemlje, ki je bilo po imenu pod njihovo oblastjo, kako so z njimi izmenjevali stike njihovi podaniki in ali si sploh lahko predstavljamo, kako je bilo tistemu, ki je zasedal prestol. V knjigi Rimski cesar nastopa manj psihopatov, kot bi si predstavljali gledalci filmskih upodobitev cesarskega Rima. S tem nočem zanikati dejstva, da je bil rimski svet za naše pojme skoraj nepredstavljivo kruto prizorišče prezgodnjega umiranja. Če odmislimo sto tisoče nedolžnih žrtev kuge, nepotrebnega vojskovanja ali zrušenih športnih stadionov, je bil umor temeljno sredstvo za reševanje sporov, bodisi političnih bodisi katerihkoli.* »Hodniki oblasti«*, pa tudi drugi, skromnejši hodniki v Rimu, so bili vselej omadeževani s krvjo. Vendar rimsko cesarstvo kot sistem ne bi moglo preživeti, če bi mu vladali duševno moteni avtokrati. Bolj me zanima, kako so te zgodbe o blaznosti nastale in kako so cesarstvo v resnici upravljali, pa tudi strahovi Rimljanov, da vladavine teh cesarjev niti niso bile tako zelo krvave (to bi pričakovali), temveč je šlo za čudno in zmedo vzbujajočo distopijo, v celoti zgrajeno na zavajanju in ponarejanju. Nobena vladavina ne zajame teh strahov pred distopijo bolje kot sicer priložnostno omenjana, vendar običajno napol pozabljena vladavina cesarja Elagabala. Z njim bomo začeli Rimskega cesarja.  

Mary Beard, Cambridge, december 2022 

Prolog  

**VEČERJA Z ELAGABALOM ** 

Grozljivi gostitelj Elagabal, sirski najstnik, je bil rimski cesar od leta 218 po Kr., dokler ga leta 222 niso umorili. Bil je razvpit kot potraten, domiseln in priložnostno sadističen gostitelj. Svoje jedilnike, nam pripovedujejo stari pisci, je sestavljal nadvse duhovito. Včasih je bila hrana enotno obarvana: vse jedi so bile modre ali zelene. Spet drugič so prišle na jedilnik eksotične – ali celo po izbranih rimskih merilih odvratne – specialitete (kamelja kopita ali možgani plamencev, medtem ko so njegove pasje ljubljenčke pitali z gosjimi jetri). Včasih je dal duška svojemu zlobnemu mladostnemu občutku za humor tako, da je prirejal večerje s *»tematskimi«* vabljenci: zbral je skupine osmih plešcev, osmih enookih, osmih kilavcev, ali pa je bilo povabljenih osem debeluhov, ki so bili deležni krutega posmeha, ko se niso mogli stlačiti na blazinjak za mizo. Med drugimi njegovimi zvijačami na večernih sprejemih so bile napihljive blazine (prve, omenjene v zahodni kulturi), ki so pod gosti postopoma izpuščale zrak, da so nazadnje obsedeli na golih tleh; ponarejene jedi iz voska ali stekla, s katerimi so postregli manj pomembnim gostom, ki so morali ves večer s krulečimi želodci gledati, kako boljši od njih jedo pravo hrano; med ponočnjake, ki so spali po pretiravanjih prejšnje noči, je dal izpustiti ukročene leve, leoparde in medvede, tako da so nekateri, ko so se prebudili, umrli, ne od ugrizov, temveč od strahu. Enako smrtonosno je bilo, ko je Elagabal menda zasul povabljene na eno svojih zabav s cvetnimi listi v tako radodarnih količinah, da so se gostje, zasuti z njimi, zadušili. 

Cesarjevi grehi se ne končajo s temi dvomljivimi gostiteljski mi pristopi. Menda je bil tako potraten, da para čevljev nikoli ni obul dvakrat (na misel nam pride neprijetna podobnost z Imeldo Marcos, nekdanjo *»prvo damo«* Filipinov, o kateri se je govorilo, da ima v svojih omarah več kot tri tisoč parov čevljev). S sprevrženo in drago tehnično spretnostjo je dal nasuti v svoje poletne vrtove kupe snega in ledu z gora, ribe pa je jedel le, ko je bil mnogo milj proč od morja. Govorilo se je tudi, da je oskrunil versko izročilo, ko se je poročil z deviško vestalko, eno najbolj vzvišenih rimskih svečenic, pod smrtno kaznijo zavezano čistosti. V nadaljnjem prestopanju meje do voljenega na verskem področju je izpeljal prevrat in Jupitra kot najvišje rimsko božanstvo nadomestil z *»Elagabalom«*, ki je bil bog njegovega rojstnega mesta Emese (današnji Homs v Siriji); pod njegovim imenom je cesar danes splošno znan (zveni bolj učinkovito kot *»Marcus Aurelius Antoninus«*, ena od uradnih različic njegovega imena). Prav tako ni spoštoval ustaljenih meril na področju spolnosti in spola. Več zgodb govori o njegovem transvestitstvu, ličenju in celo o poskusu, da bi si dal kirurško spremeniti spol. Neki sodobni pisec, Kasij Dion, avtor obsežne zgodovine Rima v osmih zvezkih, od ustanovitve do 3. stoletja po Kr., je trdil, da je *»cesar zahteval od zdravnikov, naj mu vrežejo ženska spolovila«*. Danes ga nekateri označujejo za pionirja transspolnosti, ki je radikalno izzval okorele dvojiške ustaljene predstave, večina Rimljanov pa bi verjetno mislila, da sprevrača njihov svet na glavo. Stran za stranjo v antičnih opisih njegove vladavine je posvečena pretiranemu naštevanju cesarjevih osupljivih čudaštev, neprijetne razdiralnosti in nagnusnih okrutnosti – vključno, na vrhu nekaterih seznamov, obrednega žrtvovanja otrok. Te in njim podobne pripovedi so eno od žarišč knjige Rimski cesar. Od kod izvirajo? Kako dobro so jih poznali navadni prebivalci Rimskega cesarstva? Kdo in zakaj je razširjal govorice o Elagabalovih zabavah? In ne glede na njihovo resničnost, kaj nam te pripovedi povedo o rimskih cesarjih ali o Rimljanih na splošno? 

**Podobe avtokracije, tedaj in zdaj ** 

Ime Elagabal ali tudi* »Heliogabal«* ne zveni ravno domače, če prav so poročila o njegovih hudodelstvih (ali če vam je bolj všeč, njegovih krčevitih poskusih, da bi prelomil z rimskimi konvencijami) poleg Alma-Tademe navdihovala sodobne pisatelje, politične aktiviste in slikarje, od Edgarja Allana Poeja in Neilla Gaimana do Anselma Kieferja. Poročila o njegovih zločinih in nezaslišanem vedenju močno presegajo bolj znane in zgodnejše rimske cesarske zlikovce in njihove domnevne grdobije: Neron, ki je igral (plunkal) na svojo liro, ko so rimsko mesto požirali ognjeni zublji; Domicijan, ki si je preganjal dolgčas tako, da je na svoje pero nabadal muhe; ali Komod ob koncu 2. stoletja, negativni junak filma Gladiator, ki je z lokom in puščicami ciljal v gledalce v Koloseju. Grozljive zgodbe o Elagabalu so hujše. Kako resno naj jih jemljemo? *»Ne zelo,«* se glasi običajen odgovor. Celo Elagabalov rimski življenjepisec, ki je pisal skoraj dve stoletji po cesarjevi smrti – in je vir večine najgrozljivejših podrobnosti o njegovih zabavah in duhovitih jedilnikih – je dopuščal, da so nekatere neverjetne pripovedi, ki jih je zapisal, najbrž izmišljotine; po cesarjevem umoru so jih dali v obtok tisti, ki so se hoteli prilizniti njegovemu tekmecu in nasledniku na prestolu. Tankovestni sodobni zgodovinarji so si zelo previdno utirali pot skozi te visokoleteče zgodbe. Poskušajo ločiti izmišljotine od dejstev in na primer izluščiti jedro informacije, o katerem se zdi, da ga podpira neodvisen drugoten vir (na primer dejstvo, da je ime deviške vestalke vgravirano na novcih, skovanih v času Elagabalove vladavine, kar naj bi dokazovalo nekakšno povezavo med njima, če že ne poroke). Vendar pogosto ne preostane več kot datumi vladavine in nekaj drugih zelo skopih bistvenih podatkov. Hkrati upravičeno svarijo pred pristranskimi razlagami sorazmerno nedolžnega početja. V veliki meri je od vašega pristopa do cesarja odvisno, ali boste barvno usklajene večerje predstavili kot zaničevanja vredno potrato vase zaverovanega zlikovca ali – kar je tudi povsem mogoče – kot najbolj prefinjeno obliko haute cuisine. Vse kakor je bistven podatek Elagabalova starost. Bilo mu je komaj štirinajst let, ko je zasedel prestol, in osemnajst, ko je bil umorjen. Napihljive blazine morda; preračunani verski ukrepi pa so težko verjetni. Vendar je resna zgodovina mnogo več kot naštevanje golih dejstev. Poskušala sem iz različnih zornih kotov osvetliti rimske cesarje – naj so bili dobronamerni starejši državniki, tiranski mladostniki, ljubiteljski filozofi ali gladiatorji, slavni ali pozabljeni – in odgovoriti na vprašanje, zakaj so tako kot Elagabalu mnogim nit življenja prestrigli morilčevo bodalo ali zastrupljene gobe. V tovrstnem raziskovanju igrajo starodavna pretiravanja, izmišljotine in laži pomembno vlogo. Seznam orodij, s katerimi so si ljudje ustvarili podobo svojih voditeljev, jih presojali, razpravljali o značilnostih samodržčeve oblasti in označevali razdaljo med *»njimi«* in *»nami«*, je vselej vključeval domišljijo, čenče, obrekovanje in mestne govorice. Pripovedke o tri tisoč parih čevljev Imelde Marcos, na primer (najmanj zanimivo je, da so jih v resnici našli mnogo manj), so prej znamenje obsojanja sveta nepredstavljivih in nesmiselnih privilegijev kot poročilo o strasti neke bogatašinje do obutve. V skromnejšem merilu nam zgodbe o razvajenih valižanskih ovčarjih kraljice Elizabete II., ki so menda žrli svojo pasjo hrano iz srebrnih skled, dajejo pretvezo za označevanje razlike med *»kraljevskim«* in našim vsakdanjim življenjem, hkrati pa za zbijanje nedolžnih šal na račun nesmiselne potratnosti v kraljevski palači. Pretirane zgodbe, ki polnijo starodavne opise Elagabalove vladavine, ne glede na njihov izvor, so eden najdragocenejših dokazov, kar jih imamo na razpolago, o tem, kako so si Rimljani predstavljali cesarja v skrajno odvratni obliki. Te neresnice in očitna pretiravanja delujejo skoraj kot povečevalne leče in v pomnoženem merilu kažejo, kaj je veljalo za *»slabo«* na *»slabem«* rimskem vladarju. Nekaj od tega je morda dovolj predvidljivo: kruto in ponižujoče ravnanje od žrtvovanja otrok do tlačenja nesrečnih debeluhov na eno samo sedišče pri jedilni mizi; neupravičeno razkošje (Elagabalovi psi so se mastili z okusnimi gosjimi jetri, čeprav jih niso žrli iz srebrnih posod). Vendar se v teh dozdevno nesmiselnih zgodbicah o cesarjevih čudaštvih skrivajo docela drugačne, pa enako srhljive grozote samodrštva. Pošastnost neomejene oblasti je ena od njih. Zanimive pripovedi o Elagabalovi odločitvi, da bo svoje letne vrtove ozaljšal z ledom in snegom ali da bo jedel morsko hrano le tedaj, ko bo daleč od morja – ali, kot pripoveduje neka druga zgodba, da bo živel in delal ponoči, podnevi pa spal – kaže na več kot na njegovo domiselno in drago razvajenost (bolezen* »človeka, ki ima vse«*). Ob teh zgodbah se zastavlja vprašanje, kje se cesarjeva oblast konča; predstavljajo ga kot vladarja, ki je poskušal samo naravo podrediti svoji volji in zmesti narav ni red stvari (led poleti?), prekrojiti čas, prostor in za povrh še določenost biološkega spola za svoj užitek. Elagabal ni bil prvi, ki je vzbujal te bojazni. Dvesto petdeset let pred njim se je eden od Cezarjevih kritikov, republikanski politik, filozof in duhovitež Mark Tulij Ciceron, mračno pošalil na njegov račun, rekoč: *»Še zvezde na nebu je prisilil, da ga ubogajo.«* Vendar je bil to le en vidik zloveščega Elagabalovega sveta. Predvsem je šlo za varljivo moro, v kateri sta si kar na prej sledili in se med seboj zamenjavali resnica in laž. Nič ni bilo tako, kot se je zdelo, da je. Cesarjeva neverjetna velikodušnost se je izkazala za smrtonosno – njegova prijaznost je dobesedno ubijala (to je sporočilo potratnega dežja cvetnih listov). In tisti z dna med seboj kavsajoče se jate so spoznali, da je slastna hrana na njihovih krožnikih na večerjah v palači neužiten, čeprav spretno izdelan ponaredek. In obratno: ponaredki so se spreminjali v resnično stvar. Ob neki priložnosti, trdi Elagabalov življenjepisec, je cesar ob odrskem prizoru prešuštva zahteval, naj ga igralci dejansko uprizorijo. Seks v živo je gotovo prispeval k brezsramnosti prizora, vendar je zamenjava dejstev in zgodbe sprevračala svet na glavo: nihče ni mogel vedeti, kdo samo igra in kaj je zgolj kulisa. Izprijeno samodrštvo ni bilo nič drugega kot dim in ukrivljena zrcala, ki so pačili resnično podobo stvari. Ali, kot je povzel rimski življenjepisec, Elagabal je imel *»ponarejeno življenje«*. Povečevalna leča teh zgodb nam pomaga, da jasno uzremo bojazni, ki so obkrožale cesarsko vladavino v Rimu. Šlo je za več kot za zmožnost ubijanja. Cesarjeva oblast se ni ustavila pri ničemer. Izkrivljala je čute in uspevala v zlohotnem kaosu.

### Pod krošnjami: KOSTANJ (Castanea sativa)

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pod-krosnjami-kostanj-castanea-sativa

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pod krošnjami slovenskih dreves rastejo zgodbe.

Kostanj je drevo rodovitnosti in obilja, saj so njegovi plodovi stoletja hranili ljudi in živali. V mnogih slovenskih pokrajinah ima poseben pomen – od kostanjevih gozdov na Primorskem do jesenskih praznikov, kjer družine in prijatelji ob pečenem kostanju delijo toplino in pripovedi. Kostanj simbolizira trdoživost: raste na sončnih legah, kljubuje času in prinaša darove, ki grejejo telo in dušo. Njegov les, odporen in trajen, so ljudje uporabljali za gradnjo in izdelovanje orodij, plodovi pa so postali simbol jesenske skupnosti. Kostanj v sebi združuje moč zemlje in radodarnost narave – je drevo, ki vabi k druženju in hvaležnosti.

### Pod krošnjami: LIPA (Tilia platyphyllos) 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pod-krosnjami-lipa-tilia-platyphyllos

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pod krošnjami slovenskih dreves rastejo zgodbe.

Lipa je v slovenski kulturi predvsem drevo doma in skupnosti. Njena krošnja daje zavetje, senco in občutek topline, zato ni naključje, da so prav lipe pogosto stale sredi vasi, kjer so se zbirali ljudje ob praznovanjih, posvetih in pripovedih. V ljudskem izročilu velja za sveto drevo, pod njeno krošnjo se sklepajo obljube in prisege, njen les pa je bil zaradi mehkobe in prilagodljivosti cenjen pri rezbarjih in umetnikih. Lipa nosi v sebi nežnost, pa hkrati trdnost – ostaja simbol povezanosti, sprave in slovenske identitete.

### SONNY BOY - 1. odlomek iz avtobiografije

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/sonny-boy-1-odlomek-iz-avtobiografije

_Avtor: Al Pacino_

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Tokrat lahko okusimo delček Al Pacina in njegove avtobiografske knjige Sonny boy, v kateri slavni igralec opiše svojo pot od otroštva, pa vse do danes.

**Al Pacino** 

Nastopal sem že od malih nog. Mama me je jemala s sabo v kino, ko sem bil star komaj tri ali štiri leta. Čez dan je opravljala preprosta fizična dela v tovarnah in drugod, ko pa se je vrnila domov, je imela za družbo zgolj mene, svojega sina. Tako sem hodil z njo v kinematografe. Ni vedela, da mi zagotavlja in oblikuje prihodnost. Pogled na igralce na velikem platnu me je takoj pritegnil. Ker se nisem imel v stanovanju s kom igrati in ker še nisva imela televizorja, sem imel dovolj časa za razmišljanje o filmu, ki sem ga nazadnje videl. V glavi sem obnavljal like in jih enega za drugim obujal v stanovanju. Že v mladih letih sem se naučil, kako se spoprijateljiti s svojo domišljijo. Včasih je zadovoljstvo v lastni samoti dvorezen meč – še posebej za tiste, s katerimi si deliš življenje. Kinematograf je bil kraj, kjer se je lahko moja mama skrila v temi, ne da bi ji bilo treba deliti svojega malega Sonnyja s kom drugim. To je bil vzdevek, ki mi ga je nadela prva, še preden so me Sonny začeli klicati vsi drugi. Nanj je naletela v nekem filmu, v katerem je slišala pesem Ala Jolsona, ki je postala zelo priljubljena. Več kot deset let kasneje, ob mojem rojstvu leta 1940, je bila v materini glavi še vedno tako živa, da mi jo je pela. Bil sem prvi otrok staršev, prvi vnuk starih staršev. Vsi so se vrteli okrog mene. 

Ko sem prišel na svet, je imel moj oče komaj osemnajst let, mama pa je bila le nekaj let starejša. Dovolj je, če povem, da sta bila mlada, celo za tiste čase. Verjetno še nisem dopolnil dveh let, ko sta se razšla. Prvih nekaj let mojega življenja sva se z mamo ves čas selila; poznala nisva nobene stanovitnosti, nobene gotovosti. Živela sva v opremljenih sobah v Harlemu, potem pa sva se preselila v stanovanje njenih staršev v južnem Bronxu. Oče nama je le redko kaj primaknil. Nazadnje nama je sodišče dodelilo pet dolarjev na mesec, kar je ravno zadostovalo za prenočišče in hrano pri maminih starših. Leta kasneje, ko sem bil star štirinajst let, je mama znova tožila mojega očeta in zahtevala več denarja. Rekel je, da ga nima in nisva ga dobila. Sodnik se mi je zdel do mame zelo krivičen. Trajalo je še več desetletij, preden so sodišča razumela potrebe mater samohranilk. 

> Če želim priklicati najzgodnejši spomin na oba starša skupaj, se moram vrniti v čas, ko sem imel približno tri ali štiri leta.

Z mamo gledam neki film na galeriji v gledališču Dover. Zgodba je bila nekakšna melodrama za odrasle in mamin pogled je prikovan na platno. Vem, da je to, kar gledam, v resnici namenjeno odraslim, in najbrž je to po svoje vznemirljivo – v otroštvu preživljati takšne trenutke z materjo. Ampak ne morem povsem slediti zgodbi in pozornost mi odtava. Z galerije pogledam dol proti vrstam sedežev pod nama. Zagledam moškega, ki hodi sem in tja ter nekaj išče. Na sebi ima uniformo vojaških policistov – pri katerih je moj oče služil med drugo svetovno vojno. Gotovo se mi je zdel znan, saj sem nagonsko zaklical: *»Ati!«* Mama mi je rekla, naj bom tiho. Nisem razumel, zakaj. Kako je lahko rekla, naj bom tiho? Še enkrat sem ga poklical: *»Ati!«* Kar naprej je šepetala: *»Ššš – tiho!«.* Iskal je njo. Imela sta težave in hotela je ostati neopažena, ampak našel jo je. 

Spomnim se, da sem ob koncu filma ponoči hodil po temni ulici z materjo in očetom, za nami pa je nadstrešek gledališča Dover postajal vse manjši. Vsak od staršev me je držal za eno roko, jaz pa sem hodil med njima. Z desnim očesom sem videl tok na očetovem pasu, iz katerega se je bohotila gromozanska pištola z biserno belim ročajem. Več let pozneje, ko sem igral policista v filmu *Vročina*, je moj lik imel pištolo s takšnim ročajem. Že kot majhen otrok sem razumel: to je nekaj mogočnega, nekaj nevarnega. Potem pa je oče izginil. Odšel je v vojno in se pozneje sicer vrnil, ampak ne k nama. 

Kasneje v življenju, ko sem nastopal v svoji prvi broadwayski predstavi, so prišli na obisk sorodniki po očetovi strani. Bil sem mlad avantgarden igralec, ki je večino življenja preživel v soseski Greenwich Village in se postopoma prebijal na Broadway. Po predstavi me je nekaj tet z otrokom ali dvema nepričakovano obiskalo na hodniku v zaodrju. Začele so me zasipavati s poljubi, me objemale in mi čestitale. Bili so Pacini, in čeprav sem jih poznal zaradi občasnih obiskov babice po očetovi strani, mi je bilo malce nerodno. Ampak med kramljanjem so omenile nekaj, kar me je zadelo v živo. Dotaknile so se *»časa, ko si bil pri nas«*. Vprašal sem: *»Kako to mislite, ko sem bil pri vas?« *Odgovorile so:* »Ko si bil pri nas, se spomniš? O, ja, mali Sonny, ko si bil še skoraj dojenček, ko še nisi bil star leto in pol, si živel pri babici in dediju – pri očkovi materi in očetu.« *

Vprašal sem: *»Kako dolgo sem bil tam?« *

Približno osem mesecev, so povedale, skoraj eno leto. Nenadoma se je slika v moji glavi začela sestavljati. Medtem ko je bil oče v vojni, so me za osem mesecev vzeli materi. Ampak niso me poslali v sirotišnico niti dali v rejo; na srečo so me izročili sorodnici – očetovi materi, moji babici, ki je bila pravi božji dar. Že od rojstva so ob meni ljudje, ki me rešujejo, in ona je bila morda prva med njimi. Spoznanje me je vrglo iz tira. Nenadoma mi je postalo jasno, zakaj sem do tedaj, prvih osemindvajset let, počel nerazložljive stvari – zakaj sem imel tako razgibano življenje, zakaj sem se odločal in se loteval stvari tako, kot sem se. Ugotovitev, da so me pri šestnajstih mesecih oddali, čeprav začasno, je bila pravo razodetje. Popolna odvisnost od matere in nepoznavanje sveta zunaj tega odnosa, nato pa nenadna vrženost v povsem drugačno življenje – to je hud pretres. Kmalu po tem sem začel hoditi na psihoterapijo. Vsekakor sem pri sebi moral rešiti določene stvari. Očetovi materi je bilo ime Josephine in najbrž je bila najbolj čudovita oseba, kar sem jih v življenju spoznal. Bila je prava boginja z angelskim obrazom. Tako zelo je skrbela in se borila zame, da je ob razvezi zakonske zveze mojih staršev dobila pravico, da me obiskuje. Davno nekoč je hodila na otok Ellis in čakala prišleke, Italijane in vse druge, ki niso znali angleško, da bi jim lahko pomagala. Njen mož, moj dedek in moj soimenjak Alfred Pacino, je prišel v New York iz Italije na začetku 20. stoletja. Njun zakon je bil dogovorjen; dedek, zaposlen kot soboslikar, je rad pil, bil je muhast in nepredvidljiv. Časa, ki sem ga preživel pri njiju, stran od matere, se ne spomnim. Verjetno je mamo zaradi tega dogovora pekla vest. Gotovo jo je. Sicer nisem bil dolgo ločen od nje, ampak v tako rosnih letih je osem mesecev precej dolgo. 

Spomnim se dogodka, ko je bil moj sin Anton majhen, ni še dopolnil dveh let. Bila sva na križišču 79. in Broadwayske ulice, njegove mame ni bilo zraven. Iz njegovega izraza sem razbral, da se počuti povsem izgubljen. Pomislil sem: tako je zato, ker ne ve, kje je njegova mama. In res jo je iskal – gledal po ulici, ali bi jo kje opazil. Star je bil približno enako kot jaz takrat, ko sem živel pri očetovih starših. Nikoli prej niti pozneje nisem videl sina tako izgubljenega. Vzel sem ga v naročje in mu rekel: *»Mami prihaja, brez skrbi.« *Prav to je moral slišati. Materini starši so živeli v petnadstropnem stanovanjskem bloku na Bryantovi aveniji v južnem Bronxu, v stanovanju na vrhu, kjer so bile najemnine najnižje. Živo je bilo kot v čebelnjaku. Stanovanje je imelo zgolj tri sobe in vse so uporabljali za spalnice. Kljub temu, da so bile majhne, se meni niso zdele takšne. Včasih nas je sočasno tam bivalo celo šest ali sedem. Živeli smo pravzaprav v izmenah. Nihče ni imel sobe povsem zase in dolga obdobja sem spal med starima staršema. Kdaj drugič, ko sem spal na raztegljivem kavču v prostoru, ki naj bi bila dnevna soba, nisem nikoli vedel, kdo se bo morda utaboril ob meni – kakšen sorodnik na poti skozi mesto ali materin brat po koncu vojskovanja. Bil je v vojni za Tihi ocean in tako kot številni moški, ki so se vojskovali, ni hotel govoriti o svojih doživetjih. V ušesa si je vtikal lesene vžigalice, da bi zadušil eksplozije, ki so mu znova in znova odzvanjale. Materin oče se je rodil kot Vincenzo Giovanni Gerardi, izhajal pa je iz starega sicilijanskega mesta Corleone. Ko je bil star štiri leta, je prišel v Ameriko, morda nezakonito, in postal James Gerard. Takrat je že izgubil mamo; njegov oče, v katerem je bilo nekaj tiranskega, se je ponovno poročil in se z novo ženo ter otroki preselil v Harlem. Moj dedek je imel divjo dickensovsko vzgojo, ampak zame je bil prvi pravi očetovski lik. Ko sem bil star šest let, sem se vrnil domov po prvem dnevu pouka in zagledal dedka, ki se je bril v kopalnici. Bil je pred ogledalom v spodnji majici, z bokov so mu visele naramnice. Stal sem pred odprtimi vrati kopalnice: 
*»Dedi, neki otrok v šoli je naredil nekaj zelo slabega. Zato sem povedal učiteljici, ona pa ga je kaznovala.«* 
Ne da bi mu roka med britjem obstala, mi je odvrnil: *»Torej si ovaduh, kaj?« *Pripomba je bila bežna, kot da bi rekel: *»Ti je všeč klavir? Nisem vedel.« *Njegove besede so me zadele naravnost v trebuh. Čutil sem, kako lezem skupaj. Bil sem pobit in nisem mogel dihati. Nič drugega ni rekel. Nikoli več v življenju nisem nikogar zatožil. Res pa je, da zdaj, ko tole pišem, razkrivam samega sebe. Njegova žena Kate je bila moja babica. Bila je plavolaska modrih oči, kakršne je imela Mae West, kar je bilo med Italijani dokaj redko in po čemer je izstopala med vsemi mojimi sorodniki. Mogoče je imela v sebi nemško kri. Ko sem bil star približno dve leti, me je na kuhinjski mizi hranila z otroško hrano, ob tem pa mi je pripovedovala izmišljene zgodbe, polne pretiravanj, v katerih sem bil glavni junak. To je moralo pustiti kakšne posledice. Malce starejši sem jo večkrat našel v kuhinji, kjer je kuhala in lupila krompir, ki sem ga jedel surovega. Ni bil preveč hranljiv, ampak oboževal sem okus. Včasih mi je dala pasje piškote, pojedel sem tudi te. 

Babica je bila znana po svoji kuhinji. Pripravljala je italijansko hrano, kaj pa drugega, čeprav nismo živeli v italijanski soseski. Pravzaprav smo bili edini Italijani v našem koncu. Mogoče je eden živel na drugi strani ceste, neki Dominic, vesel poba z zajčjo ustnico. Kadar sem odhajal skozi vrata, me je babica ustavila z mokro krpo, ki je nikoli ni odložila, in rekla: *»Obriši si omako z obraza. Ljudje bodo mislili, da si Italijan.«* Ko smo Italijani začeli prihajati v Ameriko, smo bili stigmatizirani in z začetkom druge svetovne vojne je postajalo vse huje. Čeprav so se številni italijanski Američani odšli čez lužo bojevat proti svojim rojakom in pomagat strmoglaviti Mussolinija, so druge označili za sovražne tujce in jih vtaknili v internacijska taborišča. Po štirih letih se je Amerika prenehala boriti proti Italiji. Ko so se italijansko-ameriški vojaki vrnili iz vojne, so bile poroke s pripadniki drugih narodnosti zelo pogoste. Ostale družine v našem stanovanjskem bloku so izvirale iz krajev po vsej Vzhodni Evropi in od drugod po svetu. Slišati je bilo mogoče pravo neblagoglasje narečij. Slišati je bilo mogoče vse. V naši soseski, med Longfellowovo in Bryantovo avenijo ter med 171. in 174. ulico, je živela pisana mešanica ljudi raznolikih narodnosti in porekel. 

> Ko še ni bilo klimatskih naprav, smo se poleti hodili hladit na strehe blokov in od vsepovsod je bilo slišati pogovor v različnih jezikih in z mnogoterimi naglasi.

Časi so bili čudoviti: v preteklosti se je priselilo veliko revnih ljudi iz številnih getov in Bronx se je spreminjal. Dlje proti severu ko si šel, bolj premožne so bile družine. Mi nismo bili premožni. Shajali smo. Moj dedek, ki je bil tudi zidar, je moral delati vsak dan. V tistih časih so bili gradbinci zelo iskani. Pri svojem delu je bil spreten in zanj cenjen. Za našega stanodajalca je zgradil zid na uličici, nad katerim je bil ta tako navdušen, da nam je za najemnino ves čas bivanja tam zaračunaval 38,80 dolarja na mesec. Dokler nisem bil nekoliko starejši, nisem smel sam iz bloka – živeli smo na zadnji strani soseske, ki je bila malce nevarna –, imel pa nisem nobenega brata ali sestre. Nismo imeli televizorja in nobenega pravega razvedrila, če odmislim nekaj plošč Ala Jolsona, ob katerih sem na veselje svoje družine pri treh ali štirih letih odpiral usta. Moja edina družba – poleg starih staršev, mame in psičke Trixie – so bili liki iz filmov, ki sem jih gledal z mamo in jih nato znova in znova obujal v svoji domišljiji. Najbrž sem bil edini petletnik, ki ga je mama pripeljala gledat *Pokvarjeni izlet*. Upodobitev samouničevalnega alkoholika Raya Millanda, ki mu je prinesla oskarja, je name naredila velik vtis. Ko se trezni in se mu pojavlja alkoholni delirij, si domišlja, da vidi netopirja, kako prileti iz kota bolnišnične sobe in napade miš, ki pleza po steni. Milland je znal prepričati, da ga ob tej blodnji muči groza. Ni mi šel iz glave prizor, v katerem trezen mrzlično išče pijačo, ki jo je pijan spravil nekam, vendar se ne spomni, kam jo je skril. Prizor sem skušal odigrati tudi sam. Pretvarjal sem se, da iščem po nevidnem stanovanju, brskam po nevidnih omaricah, predalih in košarah. Točka mi je šla že tako dobro, da sem jo izvajal na zahtevo sorodnikov. Kar krohotali so se od smeha. Verjetno se jim je zdelo smešno gledati petletnika, ki se pretvarja, da stika po namišljeni kuhinji tako zavzeto, kot bi mu šlo za življenje. Spoznaval sem, da je v meni neka energija, ki sem jo znal izkoriščati. Pri petih letih sem se celo spraševal: čemu se smejijo? Moški se bojuje za življenje. 

Mama je bila dovzetna za takšne stvari, zato so jo tovrstni filmi tudi privlačili. Bila je lepa ženska, ampak krhka, z nežnimi čustvi. Tu in tam je obiskala psihiatra, če je imel dedek dovolj denarja, da ga je plačal. Da ima težave, sem doumel nekega dne, ko sem bil star šest let. Pripravljal sem se, da se bom odšel ven igrat. Sedel sem na stolu v kuhinji, medtem ko mi je mama zavezovala čeveljce in mi oblačila pulover, da me ne bi zeblo. Opazil sem, da joka, in spraševal sem se, kaj je narobe, a tega nisem znal pokazati. Vsepovsod me je poljubljala, in tik preden sem odšel iz stanovanja, me je močno objela. Bilo je nenavadno, ker pa sem komaj čakal, kdaj se bom srečal z drugimi otroki, nisem več pomislil na to. 

Zunaj smo bili približno eno uro, ko smo zagledali direndaj na ulici. Ljudje so tekli proti bloku mojih starih staršev. Nekdo mi je rekel: *»Mislim, da je nekaj s tvojo mamo.«* Nisem verjel: kako lahko reče kaj takega? Mojo mamo? Ni res. Začel sem teči z njimi. Pred blokom je stal rešilni avtomobil in skozi vhodna vrata so jo prinašali na nosilih. Poskusila je narediti samomor. Nihče mi ni ničesar razložil; sam sem moral ugotoviti, kaj se je zgodilo. Pozneje sem izvedel, da so jo poslali na okrevanje v bolnišnico Bellevue, kamor za nekaj časa nastanijo ljudi, ki poskusijo nekaj takega. Ne spomnim se prav veliko, razen tega, da smo sedeli za kuhinjsko mizo v stanovanju mojih starih staršev, kjer so odrasli razpravljali, kaj bodo naredili. Nisem dobro razumel, o čem govorijo, sem se pa pretvarjal, da sem odrasel. Veliko pozneje sem posnel film *Pasji popoldan*. Ob enem zadnjih prizorov, v katerem že mrtvi lik Johna Cazaleja odnašajo na nosilih, sem se spomnil trenutka, ko sem zagledal mamo, ki so jo nosili v reševalno vozilo. Mislim, da takrat še ni hotela umreti. Vrnila se je v naše stanovanje, jaz pa na ulico.

### SREČANJA S STALINOM - 1. odlomek iz knjige

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/srecanja-s-stalinom-1-odlomek-iz-knjige

_Avtor: Milovan Đilas_

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Tokrat lahko okusimo delček Milovana Đilasa in njegove avtobiografske knjige Srečanja s Stalinom, ki ponuja poglobljen vpogled v kompleksne odnose med jugoslovanskim komunističnim gibanjem in sovjetsko oblastjo v času druge svetovne vojne in zgodnjega povojnega obdobja.

**Predgovor** 

*V naravi človekovega spomina je, da se očisti odvečnega – v njem preživi tisto, kar je bilo najpomembnejše za poznejše odnose. Vendar je to tudi njegova šibka točka – ne more se izogniti pristranskosti, prilagajanju pretekle realnosti glede na sedanje potrebe in prihodnja upanja.* 

*Zavedajoč se tega, sem se trudil, da bi v pričujoči knjigi čim bolj natančno predstavil dejstva. In če so v njej kljub temu sledi mojih današnjih pogledov, tega ni treba pripisati moji zlonamernosti ali pristranskosti borca, temveč prej omenjeni naravi samega spomina in prizadevanju, da bi na podlagi svojega sedanjega znanja osvetlil pretekla srečanja in dogodke.* 

*V tej knjigi ni veliko stvari, ki jih podkovan bralec ne bi poznal iz že objavljene memoarske in druge književnosti. Ker pa dogodek postane razumljivejši in bolj plastičen šele, ko ga osvetlimo z več podrobnostmi in iz več zornih kotov, sem menil, da ne bi bilo odveč, če bi tudi sam kaj povedal. Pri tem sem menil, da so ljudje in človeški odnosi pomembnejši od suhoparnih dejstev, zato sem jim posvetil več pozornosti. To pa, da je v knjigi tudi marsikaj, kar bi lahko imenovali literariziranje, je treba manj pripisati mojemu načinu predstavljanja kakor pa želji, da bi temo naredil zanimivejšo, jasnejšo in resničnejšo.* 

*Med delom na svoji avtobiografiji sem leta 1955 ali 1956 dobil idejo, da bi svoja srečanja s Stalinom objavil v posebni knjižici, ki bi jo lahko natisnil prej in ločeno. Toda kmalu sem končal v temnici – kjer ni bilo primerno, da se ukvarjam s tovrstno literarno dejavnostjo, saj se, čeprav se je nanašala na preteklost, ni mogla izogniti stiku z živimi političnimi odnosi.* 

*Šele ko sem prišel iz zapora, januarja 1961, sem se vrnil k svoji stari zamisli. Seveda sem se tokrat, glede na spremenjene razmere in razvoj lastnih pogledov, moral teme lotiti nekoliko drugače. Več pozornosti sem namreč namenil psihološkim, človeškim stranem. Poleg tega pa se o Stalinu, čeprav smo v marsičem daleč od njega, še vedno piše tako protislovno, njegovo* 
*bistvo pa je še vedno tako živo, da sem menil, da je nujno, da tudi sam na podlagi lastnih spoznanj in izkušenj na koncu izvedem zaključke o njegovi resnično skrivnostni osebnosti.* 

*Predvsem pa me žene notranja potreba, da ne pustim neizrečenega nič, kar bi lahko imelo pomen za tiste, ki pišejo zgodovino, še posebej pa za tiste, ki se borijo za svobodnejši človeški obstoj.* 

*Kakor koli že, tako jaz kot bralec bi morala biti zadovoljna, če bo resnica ostala nepopačena, pa čeprav zavita v moje strasti in razmišljanja. Kajti sprijazniti se moramo s tem, da ne glede na to, kako popolna je, resnica o ljudeh in človeških odnosih ne more biti nič drugega kot resnica o določenih ljudeh v danem času.* 

**ZANOSI** 

1. 

Prva tuja vojaška misija pri Vrhovnem štabu Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije je bila britanska – maja 1943 so se spustili s padali. Sovjetska vojaška misija je prišla devet mesecev pozneje – februarja 1944. 
Kmalu po prihodu sovjetske misije je bilo odločeno, da bo v Moskvo poslana tudi jugoslovanska vojaška misija, saj je podobna misija že obstajala pri ustreznem britanskem poveljstvu. V Vrhovnem štabu oziroma med člani Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije, ki so takrat delali v Štabu, se je pojavila močna želja, da bi poslali misijo v Moskvo. Mislim, da je Tito to ustno sporočil vodji sovjetske misije, generalu Kornejevu, vendar pa je povsem gotovo, da je bilo to vprašanje rešeno s telegramom sovjetske vlade. 
Pošiljanje misije v Moskvo je imelo za Jugoslovane večkraten pomen, sama misija pa je imela drugačen značaj in v mnogočem drugačne naloge kakor misija britanskega poveljstva. 
Kot je znano, je partizansko in vstajniško gibanje v Jugoslaviji proti okupatorju in njegovim domačim pomagačem organizirala Komunistična partija Jugoslavije. Svoje nacionalne probleme je reševala z najsurovejšimi oblikami vojskovanja, vendar se je še vedno imela ne le za članico svetovnega komunističnega gibanja, temveč tudi za neločljivo povezano s Sovjetsko zvezo – »domovino socializma«. 

Najožjemu organu partije, političnemu biroju, bolj znanemu pod skrajšanim imenom politbiro, je ves čas vojne uspelo vzdrževati radijsko zvezo z Moskvo. Formalno je šlo za povezavo s Komunistično internacionalo – Kominterno, vendar pa je hkrati pomenila tudi povezavo s sovjetsko vlado. 
Posebni pogoji boja in preživetja revolucionarnega gibanja so že večkrat povzročili nesporazume z Moskvo. 

Kot najpomembnejše bi omenil naslednje: 

1.Moskva nikakor ni mogla povsem razumeti jugoslovanske revolucionarne realnosti, tj. da je v Jugoslaviji, v boju proti okupatorjem, hkrati potekala notranja revolucija. Osnova tega nesporazuma je bil strah sovjetske vlade, da bi ji njeni zahodni zavezniki, predvsem Velika Britanija, lahko zamerili, da prek svojih komunističnih podružnic izkorišča vojne stiske okupiranih držav za širjenje revolucije in svojega vpliva. 
Boj jugoslovanskih komunistov je, kot se največkrat dogaja pri novih pojavih, izhajal iz ustaljenih stališč in nespornih interesov sovjetske vlade in države. 

2.Moskva tudi ni razumela značilnosti vojskovanja v Jugoslaviji. Ne glede na to, kako so bili ne le vojaki, ki so se borili za ohranitev ruskega nacionalnega bitja pred nacistično nemško invazijo, temveč tudi uradni sovjetski krogi navdušeni nad bojem Jugoslovanov, so ga še vedno podcenjevali, že s tem, da so ga enačili s svojimi partizani in njihovimi oblikami vojskovanja. Partizani v Sovjetski zvezi so bili pomožna, stranska sila Rdeče armade in nikoli niso prerasli v redno vojsko. Sovjetski vrhovi na podlagi lastnih izkušenj niso mogli razumeti, da bi jugoslovanski partizani lahko prerasli v vojsko in državno oblast ter tako sčasoma dobili podobo in interese, drugačne od sovjetskih – svojo lastno obliko obstoja. 
Zame zelo pomemben – morda celo prelomen – je bil v zvezi s tem ta trenutek: 
Med tako imenovano četrto ofenzivo, marca 1943, je prišlo do pogajanj med Vrhovnim štabom in nemškimi poveljstvi. Razlog za pogajanja je bila izmenjava ujetnikov, njihovo bistvo pa se je zvedlo na dejstvo, da so Nemci priznali partizanom pravico vojskujoče se strani, tj. da se ustavi medsebojno pobijanje ranjencev in ujetnikov. Sicer je bil trenutek, ko so bili Vrhovni štab, glavnina revolucionarne vojske in tisoči ranjenih vojakov v smrtni nevarnosti, zato smo potrebovali kakršen koli premor, če bi le lahko prišli do njega. O vsem tem bi bilo treba obvestiti Moskvo. Zavedali pa smo se – Tito, ker je Moskvo poznal, midva z Rankovićem pa bolj nagonsko – da ji ne smemo povedati vsega. Edino, kar smo ji sporočili, je bilo, da se z Nemci pogovarjamo o izmenjavi ranjencev. 

> Vendar se v Moskvi niso niti poskušali vživeti v naš položaj, temveč so podvomili o nas, kljub rekam krvi, ki smo jih prelili in nam zelo ostro odgovorili.

Še vedno se spominjam – bilo je v mlinu ob reki Rami pred našim prebojem čez Neretvo februarja 1943 – kako se je na vse to odzval Tito: »Predvsem smo dolžni skrbeti za svojo vojsko in svoje ljudi.« 
To je bilo prvič, da je nekdo v centralnem komiteju odkrito formuliral neistovetnost z Moskvo. Bilo pa je tudi prvič, da je mojo zavest, neodvisno od Titovih besed, vendar ne brez povezave z njimi, ošinil blesk te neistovetnosti – če se hočemo ohraniti v smrtnem boju med nasprotnimi svetovi. 

3. 29. novembra 1943 so bili v Jajcu na II. zasedanju Protifašističnega sveta sprejeti sklepi, ki so dejansko pomenili uzakonitev novega družbenega in državnega reda v Jugoslaviji. Hkrati je bil ustanovljen Nacionalni komite kot začasna vlada Jugoslavije. Pri pripravi teh sklepov na sejah Centralnega komiteja Komunistične partije je bilo odločeno, da Moskve ne obveščamo, dokler ne bo vse končano – iz dotedanjih izkušenj z Moskvo in iz naravnanosti njene propagande smo vedeli, da tega ne bo mogla razumeti. 
In res je bil odziv Moskve na te sklepe tako negativen, da nekaterih delov ni predvajala niti radijska postaja Svobodna Jugoslavija, ki je sicer v Sovjetski zvezi delovala za potrebe vstajniškega gibanja v Jugoslaviji. Sovjetska vlada torej ni razumela najpomembnejšega dejanja jugoslovanske revolucije – tistega, ki jo je preoblikovalo v novo ureditev in jo pripeljalo na mednarodni oder. Šele ko je postalo očitno, da se Zahod na sklepe v Jajcu odziva z razumevanjem, je Moskva spremenila svoje stališče in se prilagodila realnosti. 
A kljub vsej grenkobi teh izkušenj, katerih pomen so lahko razumeli šele po prelomu z Moskvo leta 1948, kljub različnim oblikam obstoja se jugoslovanski komunisti niso imeli le za ideološko vezane na Moskvo, temveč tudi za njene najbolj dosledne privržence. Čeprav so jih življenjske revolucionarne in druge realnosti vedno bolj dosledno in nespravljivo ločevale od Moskve, so ravno to, zlasti svoje uspehe v revoluciji, jemali kot potrditev svoje navezanosti nanjo in na ideološke sheme, ki jih je predpisovala. Zanje Moskva ni pomenila le političnega in duhovnega središča, temveč tudi uresničitev pravzaprav abstraktnega ideala »brezrazredne družbe«, nečesa, kar jim ni le ublažilo in olajšalo žrtvovanj in trpljenja, temveč je v njihovih očeh upravičevalo lasten obstoj. 

To je že bila partija, ki ni bila le ideološko edinstvena kot sovjetska, temveč je bila zvestoba sovjetskemu vodstvu eden bistvenih elementov njene izgradnje in delovanja. Stalin ni bil le nesporni in genialni voditelj, temveč tudi utelešenje same ideje in sanjane nove družbe. To malikovanje Stalinove osebnosti je, tako kot bolj ali manj vse v Sovjetski zvezi, dobivalo iracionalne oblike in obseg. Vsako dejanje sovjetske vlade, na primer napad na Finsko, vsaka negativnost v Sovjetski zvezi, na primer procesi in čistke, vse je bilo upravičeno in opravičeno, in kar je morda videti še bolj čudno: komunistom se je posrečilo sebe prepričati o smotrnosti in resničnosti vsega, in še lažje od tega – izriniti neprijetna dejstva iz zavesti in jih pozabiti. 
Med nami komunisti so bili ljudje z razvitim čutom za estetiko in obsežnim poznavanjem literature in filozofije, pa vendar smo se navduševali ne le nad Stalinovimi pogledi, temveč tudi nad »popolnostjo« njegove oblike. Tudi sam sem v razpravah večkrat govoril o kristalni jasnosti sloga, prodorni logiki in harmoniji Stalinovih govorov, ki naj bi izražali najvišjo modrost, čeprav mi ravno takrat pri drugem avtorju enakih lastnosti ni bilo težko ugotoviti, da gre pravzaprav za brezbarvnost in omejenost ter nerodno mešanico vulgarne žurnalistike in Biblije. Včasih je to dobilo tudi smešne oblike: resno so jemali, da se bo vojna končala leta 1942, ker je tako rekel Stalin, toda ko se to ni zgodilo – je bila prerokba pozabljena, ne da bi prerok izgubil kaj svoje nadčloveške moči. 
Pravzaprav se je jugoslovanskim komunistom dogajalo isto kot vsem tistim skozi dolgo človeško zgodovino, ki so svojo in človeško usodo podredili izključno eni sami ideji: nevede so si izmislili Sovjetsko zvezo in Stalina, kakršna so nujno potrebovali za svoj boj in njegovo utemeljitev. 
Jugoslovanska vojaška misija je zato v Moskvo odšla z idealnimi predstavami o sovjetski vladi in Sovjetski zvezi na eni strani in s svojimi praktičnimi potrebami na drugi. Na videz je spominjala na misijo, poslano k Britancem, vendar je po svoji sestavi in stališčih hkrati pomenila tudi neformalno povezavo s političnim vodstvom enakih pogledov in ciljev. 
Preprosteje: misija je morala imeti tako vojaški kot partijski značaj.

### Sorrentino nam prinaša milost in človečnost 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/sorrentino-nam-prinasa-milost-in-clovecnost

_Avtor: Andraž Gombač_

»Paolo Sorrentino, tale predsednik republike je tvoja stvaritev. Vem, da se boš zdaj smejal, a vedi – skušal sem ti ustreči po svojih najboljših močeh,« se je ob izteku 82. Beneškega filmskega festivala na odru velike dvorane v zahvalnem govoru nasmehnil Toni Servillo.

Da, legendarni, svetovno uspešni italijanski dvojec je postavil oklepaj, tako odprl kakor tudi sklenil letošnjo Mostro. Kot prvega v tekmovalnem programu so predvajali film *La grazia* (Milost), deset dni pozneje pa gromko zaploskali nagrajencem, tudi glavnemu igralcu: 66-letni Toni Servillo spet blesti v filmu, ki ga kot scenarist, režiser in koproducent podpisuje 55-letni** Paolo Sorrentino**. Igral je že v njegovem prvencu *L'uomo in più *(Človek več, 2001), zatem v trilerju *Le conseguenze dell’amore *(Posledice ljubezni, 2004), nakar sta sledila filma, ki ju zdaj primerjajo z novim, zadnjim v nekakšni politični trilogiji. V obeh je Servillo upodobil vse prej kot zglednega politika: v *Il divo* (Mogočnež, 2008) je bil **Giulio Andreotti** (1919–2013), v *Loro* (Oni, 2018) pa **Silvio Berlusconi** (1936–2023). In seveda, zatem sta Sorrentino in Servillo vrh osvojila z neskončno lepo *La grande bellezza* (Neskončna lepota, 2013), dobitnico oskarja za tujejezični film. Pa zlatega globusa. Pa nagrade BAFTA. Pa …   

Potem ko sta s filmom *È stata la mano di Dio *(Bila je božja roka, 2021) gledalce popeljala v Sorrentinova mlada leta in njegov rojstni Neapelj, nas zdaj vračata na parket visoke politike. Toni Servillo je spet državnik. Predsednik republike! Imenuje se Mariano De Santis. Ni negativni politik, kakršna sta bila prejšnja portretiranca, nasprotno: Sorrentino pravi, da je skušal prikazati zglednega politika. Predsednik se v filmu sprašuje, ali naj kot katolik v katoliški Italiji podpiše zakon, ki bo dopustil evtanazijo.  

Scenarij je navdihnil sedanji predsednik Sergio Mattarella, ki … Ah, ne, naj pove kar sam Sorrentino, kakor nam je pojasnil na beneškem Lidu, prisluhnite:   

Pisatelj, scenarist in režiser, znan še po filmih *Mladost* (igrajo **Michael Caine**, **Harvey Keitel**, **Rachel Weisz**, **Paul Dano**, **Jane Fonda**), *To bo pravi kraj* (igrata **Sean Penn** in **Frances McDormand**) in drugih, seveda po nadaljevankah *Novi papež* (**John Malkovich**) in *Mladi papež *(**Jude Law**), že od nekdaj ve, kakor nam je še povedal na predstavitvi: *»Odnosi med ljudmi so neogibno tudi odnosi moči – že med partnerji in prijatelji, kaj šele med politiki, nosilci moči.« *

Že pri Andreottiju in Berlusconiju ga je zanimalo, kako zasebno življenje vpliva na politične odločitve. Tokrat je, navdihnjen z odnosom do lastne hčerke, ob predsednika republike postavil hčer Dorotheo, prav tako pravnico, ki z očetom razpravlja o zahtevnih temah, z njim polemizira, ga prepričuje …  

Kako Toni Servillo in njegova mlajša kolegica **Anna Ferzetti** doživljata vsak svoj lik, kaj imata skupnega z osebo, ki jo igrata? *»Ničesar!«* je ustrelil Servillo.* »Imam sinova, ne hčerke, že tu se razlikujem z De Santisom.«* Povsem drugačni od njega so tudi Titta Di Girolamo v  *Posledicah ljubezni*, Jep Gambardella* *v *Neskončni lepoti* in drugi liki: *»So izmišljeni. A če postanejo pristni ljudje v mislih in čustvih gledalcev, je naše delo osmišljeno. To je naloga režiserja in igralcev – utelešamo stvari, ki ne obstajajo. Po svoje smo torej goljufi. Ne gre za preprosto posnemanje resničnosti. Ne, mislim, da me nič ne povezuje z Marianom De Santisom, je pa to vsekakor osebnost, v katero sem globoko zaljubljen.« *

Njegova soigralka je izhajala iz odnosa z lastnim očetom, ki ji veliko pomeni – igralec **Gabriele Ferzetti** (1925–2015) je pomembno vplival na njeno izbiro poklica, je prikimala: *»Vloga predsednikove hčerke mi je bila domača in zelo ljuba, pomagala mi je razumeti določene reči o sebi. Razčlenila sem zapleteno ljubezen do predsedniškega očeta v filmu, ki ga hči hoče tudi premakniti, saj ima sama trdna prepričanja, stvari, v katere verjame.«  *

Toni Servillo je dodal pohvalo režiserju v imenu igralcev: *»Njegovi dialogi so izjemni, scenarij je zgrajen popolno. In v trenutkih, ko bi se pri vživljanju v Mariana De Santisa lahko prepustil čustvom, v trenutkih osamljenosti, jeze, melanholije, mi je Paolo rekel: 'Ne pozabi, da si predsednik republike – ko vstopiš v prostor, ko greš ven, kot srečuješ ljudi, ko jih pozdravljaš … Vedno, zlasti v javnosti, moraš ohraniti podobo moža s to veliko odgovornostjo, s težkim bremenom.« *

Dodal je še, da med snemanjem niso v mislih imeli samo enega predsednika, niti Mattarelle – več jih je bilo demokristjanov, več jih je bilo vdovcev, več jih je bilo pravnikov, več jih je imelo hčer, več jih je bilo z juga Italije … *»Če vas pa tip predsednika, kakršnega prikazuje Paolo v filmu, spominja na koga, ki ga imate radi – o tem mora presoditi vsak pri sebi,«* je poudaril Servillo.  

Aja, v filmu ga spet obdaja udarna glasba, kakor zmeraj v Sorrentinovih filmih. Oglasi se tudi italijanski raper **Guè**, ki ga je Sorrentinu predstavila in približala žena. Pristna človečnost, globoka bolečina, težavni odnosi s pokojnim očetom, vse to se je scenarista in režiserja zelo dotaknilo v besedilih … Nakar se je lani z raperjem srečal na projekciji svojega prejšnjega filma *Parthenope *v Milanu. V novi film *Milost* pa je vtkal to pesem o punčkah, ki jočejo:  

Kajpada, tudi v *Milosti *grmi za Sorrentina značilna plesna elektronika. Ha, če smo že pri glasbi – enega boljših kadrov na tokratni predstavitvi smo doživeli, ko je avstralsko novinarko zanimalo, kaj Sorrentina in Servilla povezuje in kaj ločuje. Tako sta se smehljala, nakar je odgovoril igralec:

Vsi za omizjem so se spet zresnili, ko je beseda nanesla na evtanazijo. Ali lahko *Milost* odpre pot tudi milostnemu dokončanju životarjenja, obsojenega samo še na trpljenje pred neizbežno smrtjo? *»Filmski medij sicer nima več take moči kakor nekdaj,«* je odgovoril Sorrentino, *»a lahko poskusi opozoriti na pomembne teme. Samo upam lahko, da bo moj film zbudil razpravo.« *

Ob izteku tiskovne konference smo novinarke in novinarji tradicionalno pristopili k omizju. Zvezdniki so si vzeli nekaj časa, sprejemali čestitke, se podpisovali … Med zapuščanjem dvorane se je bil mojster Sorrentino tudi voljan skloniti k poročevalcu iz Slovenije.  

Pa podpisal se mi je. V svoj roman *Hanno tutti ragione *(Vsi imajo prav), leta 2010 izdan pri Feltrinelliju. Servillo pa na listek zraven.  

Zatem sem se sprehodil po Lidu, vpijal festivalsko vzdušje, pozdravil mladino, ki je dneve in noči stražila svoja mesta tik ob sloviti rdeči preprogi – fotografije Paola Sorrentina, Tonija Servilla, Anne Ferzetti so bile že pripravljene! 

Varnostniku sem pokazal prepustnico, obešeno okrog vratu, in spet zdrsnil skozi drsna vrata hotela Excelsior. V preddverju, prav tam, kjer me je pričakal že **Willem Dafoe**, nekaj korakov stran od mize, za katero sem sedel z **Wernerjem Herzogom**, da, tam je zdaj stal Toni Servillo. Še zmeraj z neprižganim cigarillosom, ki ga je po rokah in ustih prekladal že med tiskovno konferenco. Veliki igralec in prijazni mož, voljan fotografiranja.  

No, pa sem srečal oba, sem si brundal, dejansko bi zdaj moral samo še Anno Ferzetti, pa bi imel komplet, sem se hahljal, po stopnišču sestopil na hodnik, ki vodi za hotel, proti barčicam ob lesenem pomolu … ko vame prileti – Anna Ferzetti. Ma ja, itak je tudi ta simpatična pupa za spominsko fotko.  

Spremljal jo je mož, takisto znan in zelo prepoznaven italijanski igralec **Pierfrancesco Favino**. Ampak fotko z njim si bomo ogledali kdaj drugič. Je iz drugega filma. Dobesedno. 

Tega dne so praznovali ustvarjalci *Milosti*. Bilo je divje, zvezda je sledila zvezdi, skupaj so stkale pisano ozvezdje: medtem ko se je dobitnik zlatega leva za življenjsko delo Werner Herzog po rdeči preprogi počasi sprehajal in pod roko držal starejšega prijatelja in kolega **Francisa Forda Coppolo**, so v prvem planu, tik pred nami, avtograme delili Paolo, Toni in Anna. Sem jih ujel v objektiv, obdan z vreščečo mladino.  

Neko dekle je igralca nasmejalo z glasnim vpitjem:* »Toni, poroči se z mano!«  *

Navdušeno so kričali in gromko ploskali tudi na koncu festivala, ko mu je strokovna žirija – predsedoval ji je ameriški režiser **Alexander Payne** – prisodila nagrado za najboljšega glavnega igralca. Na sklepni tiskovki je Servillo spet pohvalil Sorrentina, češ da je res krasno prikazal predstavnika politike, ki še ni pozabila na človečnost. Ob prejemu nagrade pa je igralec v zahvalnem govoru na slovesnosti poudaril: *»V imenu italijanske kinematografije izražam globoko občudovanje vsem prostovoljcem, ki plujejo po morju, proti Palestini, da bi vanjo prinesli človečnost – v deželo, kjer človečnost te dni vseskozi kruto ponižujejo. Hvala.« *

\*\*\*

Na Beletrina Digital si lahko ogledate dva filma Paola Sorrentina s Tonijem Servillom v glavni vlogi:

### Pod krošnjami: HRAST (Quercus robur)

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pod-krosnjami-hrast-quercus-robur

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pod krošnjami slovenskih dreves rastejo zgodbe.

Hrast simbolizira moč, pogum in dostojanstvo. V slovenski tradiciji je bil hrastov les zaradi svoje trdnosti in trajnosti temelj za gradnjo hiš, mostov in sodov, mogočni hrasti pa so pogosto stali sredi vasi kot znamenje skupnosti in povezanosti. Povezujemo ga z močjo, vztrajnostjo in zaščito, saj ga vihar le stežka zlomi. V mitologiji je hrast sveto drevo, povezano z gromom in bogovi neba – pri Slovanih s Perunom – v ljudskem izročilu pa varuje pred strelo in prinaša srečo.

### Čarovnije (iz) Zelenega zajca

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/carovnije-iz-zelenega-zajca

_Avtor: Tine Bele_

Vsi smo šli dalje, vsak v svojo cerkev, vsak k svojemu bogu, vsak k svoji molitvi, k svoji verziji raja na zemlji.

Iz razbeljeno vroče 4ke smo prišli na ledeno mrzlo temno januarsko jutro. Hladen ledeni zrak je rezal v rdeča lica, nase smo nerodno vlekli puloverje in bunde, si preoblekli totalno premočene kratke rokave, stopicali en čez drugega, se naslanjali en na drugega, se objemali in smejali, kadilci so veselo a stoično umirjeno kadili cigarete, še malo razigrano smo komentirali vrhunce ravno končanega partija in s salvami smeha pospremili spomine na razne absurdne situacije. Minute so tekle, mraz je pritiskal, množica ljudi razpršenih po Kersnikovi je postajala vedno manjša, kmalu je preostala le še naša ekipa in nekdo je prilutal mimo z večnim vprašanjem ob takšnih situacijah: *»Kje je after?«*

Vedeli smo, kje bomo *mi* na afterju, zato smo tudi tako potrpežljivo čakali da se je folk razbežal po raznih stanovanjih in hišah, kjer bodo ob pridušeni elektroniki vase metali različne kemikalije še vsaj do konca tega dne, dne, ki se še niti zares ni začel, le po uri sodeč je pa *danes* že dobrih 6 ur in pol.

> Tako se nas je nekih 15 ljudi odpravilo proti Zelenemu zajcu …

Praktično takoj ko smo prišli do Bavarskega dvora je začelo snežiti. No, če sem točen, snežilo je že prej, zdaj je pa začelo *naletavati*, veliki kosi snega in svet kot v pravljici. Ker se je res usulo smo se na pobudo nekaterih ustavili na Bavarcu pod streho, a ko po dobre pol ure ni niti malo nehalo snežiti, ravno obratno, naletavalo je še huje, smo šli v Mercator po nekaj piv, ravno toliko, da imamo za na pot in se odpravili proti Stari Ljubljani Sneg je bil zdaj že v centimetrih, segal je višje od gležnjev in še dobro da je bil prejšnji dan mrzel deževni petek in smo bili vsi relativno primerno obuti za takšne razmere. Prišli smo do Miklošičeve in nikjer ni bilo ene žive duše, sama bela, zamolkla tišina. Tako smo hodili v vrsti, kot raziskovalci iz ekspedicij na Antarktiki, naše besede in smeh so glasno odmevali po ulici in ravno ko smo se bližali stolni cerkvi je le-ta zvonila za k maši in res se je nekaj starejših ljudi drenjalo pred vhodom. Kako čaroben prizor. No, vsekakor za nas bolj kot za njih. A takrat sem se počutil kot da smo sami v celi Ljubljani, na celem svetu in si s to *random* skupino ljudi, s katerimi si ne bi mogli biti bolj drugačni (sprani rejverji na poti iz 4ke na after in zgodaj zbujeni upokojenci na poti k maši), delimo nekakšno skrivnost. Če parafraziram Sartra, počutili smo se, kot da nosimo tišino vseh skrivnosti tega sveta na svojih ramenih. Vsi smo šli dalje, vsak v svojo cerkev, vsak k svojemu bogu, vsak k svoji molitvi, k svoji verziji raja na zemlji. 

Ob Ljubljanici smo se ustavili in opazovali kako padajo celi kosi snega v reko, ki tiho, čisto potiho, kot da ne bi hotela zmotiti vse te skrivnostne tišine, odete v belo tišino, teče nekako obrnjena navznoter, v skrivnost, v bistvo samih stvari, k svojemu bogu, še enemu v vrsti čudežev tega jutra. Doživim *deja vu*, kot da sem to že doživljal, nekoč, davno tega, ko jaz kot jaz še nisem obstajal in bom spet to doživljal dolgo po tem ko me več ne bo v takšni obliki. Kolegica me objame od zadaj in skupaj zreva v to idilično jutranjo tihožitje, kot v neskončno nežen izraz minljivosti - lepote in ničevosti življenja.

*»Kako neznosno lepo je vse skupaj, kdaj bi lahko prav komot kar znorela od vse lepote, spet drugič bi se lahko kar takoj ubila od vsega hudega…« *mi šepeta v uho, da lahko čutim njeno vročo sapo na svojem licu in prijetno težo njenega toplega telesa na hrbtu. Okoli naju bližnji prijatelji. Za nami super noč, pred nami celodnevni after. Ta trenutek je življenje popolno. 

*»Te čist štekam ja,«* ji odgovorim: *»mene isto jebe, ali kakor je nekoč zapisal Pessoa ‘Nevem, ali je zame življenje premalo ali preveč’.« *

*»Fak, direkt to ja…«* se nasmehne in me spusti iz svojega objema, ker se počasi odpravimo dalje: *»*kako neverjetno elegentno in točno artikulirano!*«* 

Za nekaj sekund še obstojim na koncu Tromostovja in v tišini občudujem sedajnost trenutka. 

*»Si se čist zaljubil v Ljubljanico jebote!«* me objame prijatelj in v smehu odideva dalje. Zimska ekspedicija skozi znano neznano mesto se nadaljuje.

> Zakorakamo v Staro Ljubljano in zdi se nam kot da bi zakorakali v nekaj stoletij staro mesto, ki se še ni spremenilo, ki jo je modernizacija nekako (in k sreči) obšla.

Vse je tiho in popolnoma mirno, posamezne trgovinice se počasi odpirajo, prav tako tiho, kot da nočejo zmotiti te čudovite tišine, s katero smo se tako svečano obdali tudi sami. Pogosto so bile poti na afterje pospremljene z bojnimi kriki, salvami smeha in glasnimi pripombami. Tokrat smo se le tiho, skoraj šepetaje pogovarjali, kot da čuvamo neko stoletja staro skrivnost, ki jo moramo nedotaknjeno prinesti do cilja, ki je pa že skoraj pred nami. Pridemo do Gornjega trga in že nas oblije topel vonj po absintu, zaščitnem znaku Zelenega zajca. Vidimo že prve obrise pred tem čudovito intimnem klubčiču/lokalu in kmalu se že objemamo, spet znane face iz prejšnje noči, odpremo vrata in v nas še bolj butne vonj po absintu in *techno beat*, ki ga, kot da bi vedel da prihajamo, spusti Ulix, ki je že razkomoten za mešalko. Je bil ta *beat* tista večna skrivnost, ki smo jo slutili celo pot po skrivnostni jutranji Ljubljani? Je bil ta *beat* zvonenje k naši maši? 

Zajec se je takoj napolnil in valovanje repetitivne elektronske glasbe je prežemalo vsak atom tega majhnega, intimnega prostora, do zadnje molekule nabitega s plesočimi telesi, ljubeznijo, evforijo, mladostno energijo in neke vrste neskončnostjo trenutka. Plesali smo, se objemali, smejali, govorili, govorili, govorili. Kmalu se še s parimi kolegi odpravim ven in zunaj je že sonce in priča smo čudovitemu sončnemu dopoldnevu. Ta ulica in nasploh ta del Ljubljane (no, kot verjetno tudi cela Ljubljana) zares zaživi pomladi, ko vso to mestno infrastrukturo klopi, vodnjakov, cerkva, lokalčkov in kamnov preplavi narava v vsej svoji razvejanosti, v vseh barvah življenja, opojnih vonjih in zvoku razigranih ptičkov, ki žvrgolijo ko naviti po mestnih strehah in ustvarjajo primerno nasprotje zdaj že 10 urnem zbijanju *techna*. Vržemo se na klopce ob bližnjem vodnjaku in nekaj časa le uživamo v trenutku. *Smo res danes hodili v zimi proti sem? Ali sem jaz kaj zablodel?* Raje ostanem tiho in pospravim svoj obrok dopoldanskega okrepčila na katerega smo prišli. Začutim toplo energijo. Šele zdaj se zavem kako sem bil že zgonjen in utrujen. Zdaj pa me ta *rush *energije kar odnese nazaj v Zajca in z bojnim krikom uletim nazaj na *floor* in v sekundi me spet povleče vsa energija, ki se kot da akumulira v tem prostoru kjer se neskončnost časa in prostora stikata in očitno zajebavata z mojo glavo, ampak se ne dam motiti, niti približno, z vso bitjo užijem Celoto življenja, ki pleše okoli mene. 

Za mešalko stoji Nitz in cel prostor plava v čudni, hipnotični glasbi, ki vibrira v nadzemeljskih držljajih, zdi se kot da lahko zdaj zdaj padem iz zemlje, kot da mi lahko spodrsne in me spodnese iz realnosti, podobno je kot na ketaminu. Je morda to zato ker *sem* na ketaminu? Tudi mogoče. Zapletem se s črnolasko, s katero sva se spoznala v 4ki, prejšnji večer, ali pred pol leta, kdo lahko sploh še sledi času, ko pa tako hitro teče, kakorkoli že, znana faca, neznano ime. Nežno me poljubi in mi nekaj zašepeta. V klubu, zraven zvočnika. *Zašepeta*. ?! Ne zdi se mi neumno ampak simpatično, izberem ljubezen namesto jeze, vedno. Primem jo za roko in odrineva proti izhodnim vratom. Pričakujem zimo, morda pomlad, a skozi vrata stopiva v soparno poletno popoldne. Začnem se kar na glas smejat. Ona me pogleda malce postrani, a tudi komaj zadržuje smeh. 

*»Sori ampak počutim se kot da mi um odpoveduje…«* se začnem napol opravičevati.

*»Haha nisi edini, ampak pustiva zdaj to, lej kok je lep dan, dej greva na eno šetnjico, mogoče bi mal namakala noge, vseeno plešemo že skoraj 2 dni, ali kakšne pol leta, kdo ve?!«* v smehu ponovi moje misli, kar me naredi še bolj paranoičnega. 

Sem priča nekakšni kolektivni psihozi? Kolektivna norost? Kot pred nekaj stoletji, ko je celo mesto ponorelo, še slike so risali na to temo, sam bog jih je kaznoval z božjo šibo, skratka, lepega dne se je celemu mestu, po domače, *odfukalo*, odpeljalo, kakor koli že to imenujemo. Razlog? Kruh. Kruh? Rženi kruh. Rženi kruh? Rženi rožiček oziroma *»škrlatnordeča glavnica«* (*Claviceps purpurea*) je vrsta glive, ki zajeda rž ter druga žita in trave. Ter ima močne psihoaktivne učinke, ki meddrugim povzročajo tudi blaznost in iz tega rženega rožička je leta 1938 Albert Hofmann sintetiziral slavni *acid *oziroma LSD. Celo mesto je bilo torej *natripano*, brez posega kakšnih bogov oziroma bolj na mestu, kakšnega hudiča. *Science bitch*! 

Ko ji vse to razložim se oba spogledava, postaneva za trenutek v popolni tišini, kristalno čisti resničnosti trenutka in nato bruhneva v smeh. Za tem se z roko v roki odpraviva proti Ljubljanici.

> V zraku lebdi neko življenje, neka bit, ki ždi, v tem sončnem poletnem popoldnevu, v vsej svoji prisotnosti.

V takšnih, s soncem obsijanih trenutkih, nima zavest nikamor za pobegniti, nikamor za se skriti, povsod je kot prebodena s sončnimi žarki, ki jo dajejo na vpogled večnosti. Preveva me čuden občutek živosti. Kot da bi začutila, kot da bi *bila* moje misli, mi črnolaska pritisne nežen poljub na lice. Hodiva proti Trnovemu, vse se sveti od sončne svetlobe, ljudje klepetajo v lokalčkih zraven reke, vse je novo, vsi so urejeni in lepi, vse je sodobno, električno, postmodernistično, zeleno, eko, brez ogljičnega odtisa, domače, vsi so zdravi in vitalni, *»angelheaded hipsters« *(Ginsberg) srkajo brezkofeinsko kavo in se pogovarjajo o Marini Abramovič, subjekti-objekti skupine japonskih turistov, ki jih slikajo iz bližnjega pločnika in midva izgubljena v tem čudnem *limbu*, posrkana iz najinih življenj v neko zgodbo, kjer vedno manjka konec, kjer se nikoli nič ne zaključi, čeprav naj bi imela vsaka zgodba konec. 

*»Ni konca dokler čutiš življenje v sebi«* potiho povzame skrivnostna črnolaska in mi s tem položi neko prijetno težo varnosti, ki jo občutim kot ščit, na popolnoma nagi biti.

Iz žepa vzame paketek in iz njega 2 roza tabletki z odtisom delfinčka:

*»Ena zate in ena zame, čin-čin!«* in nazdraviva s tabletkama in jih pojeva in že se znajdeva v hipnotično-elektronskem vrtincu Zelenega zajca. 

Stvar se počasi bliža h koncu. Vsega lepega je pač enkrat konec. In vsega hudega tudi. Še dobro da je tako. Obredno se objemamo s celotnim Zajcom, za vsakega se najdejo posebne besede namenjene izključno tej osebi. Z vsakim razviješ nek nek specifičen jezik, nek odtis življenja, neko avtonomno govorico telesa, s katero preko plesa komuniciraš z vsemi prisotnimi. Podobno kot je sanjal Burroughs z njegovo Ayahuasco in telepatijo - pred-besedni svet čiste intuicije. Kdaj tudi besede niso potrebe, da se pove vse kar se povedati da, samo intuicija. Če parafraziram Margueite Duras: *plesati *pomeni tudi ne govoriti. Pomeni molčati. Pomeni neslišno tuliti. To je tista prava čarovnija vsega tega, tista skrivnost, ki smo jo tako skrbno tovorili preko vseh letnih časov, da smo na koncu prispeli do hladnega jesenskega večera, ko se že zgodaj zvečeri, ko je v zraku vonj po odpadlem, zgnitem listu in čeprav je to vonj smrti, se takrat najmočene zavedam(o) svoje biti, svoje minljivosti, življenja nasploh. Ko hodimo po pločniku med Plečnikovimi Križankami in Fakulteto za arhitekturo povsod okoli nas dežujejo listi iz že rahlo utrujenih in starih dreves. Vdihnemo hladen oktobrski zrak in se napotimo globje, dalje, naprej v skrivnosti življenja in smrti, saj se mora zgodba nadaljevati, vse dokler je v nas sapa življenja, tiho in brez besed. Čista intuicija.

### Katarina Snoj - slikarka

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/katarina-snoj-slikarka

_Avtor: Katarina Snoj_

Katarina Snoj (rojena 2002 v Ljubljani) je leta 2025 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in nadaljuje magistrski študij na akademiji HDK-Valand v Göteborgu na Švedskem. Poleg slikarstva se ukvarja tudi z instalacijo, grafiko in fotografijo. Občasno deluje tudi v kuratorski in likovnokritiški vlogi.

Do sedaj se je predstavila na skupinskih razstavah v razstavnih prostorih ZDSLU, Mali galeriji Banke Slovenije, Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, Slovenskem etnografskem muzeju, Centru sodobnih umetnosti Celje, galeriji DobraVaga, Media Nox in s samostojno predstavitvijo v skolpu cikla *Likovni kritiki izbirajo* v izboru kuratorke Tine Gerlec v Cankarjevemu domu ter s samostojno razstavo v galeriji Odprto obrobje v Murski Soboti.  

Na samostojni razstavi *Poskus o šumu* v Galeriji Y v Ljubljani je 2025 razstavljala pretežno slike istoimenske serije svojih diplomskih del. Izhodišče slik in s tem nekako osrednje polje zanimanja ustvarjalke predstavlja odziv na hiperstimulirajočo sodobnost, prepravljeno s podobami in informacijami.

### Pod krošnjami: BUKEV (fagus sylvatica)

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pod-krosnjami-bukev-fagus-sylvatica

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pod krošnjami slovenskih dreves rastejo zgodbe.

Bukev je drevo modrosti, potrpežljivosti in stabilnosti. V naših krajih je stoletja dajala les za domove in orodje, iz črke »bukvice« pa se je rodila beseda *knjiga*. Zato ni le drevo, temveč učiteljica – tista, ki nas uči znanja, učenja in moči spomina. V šepetu njenih krošenj se skriva mitologija: drevo zaščite in dolgoživosti, tih spremljevalec človeka, ki pozna zgodbe vseh časov.

### Midva

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/midva

_Avtor: Simon Chang_

Včasih se mi zdi, da je življenje kot galerija, kjer je vsakdanji prizor najlepša slika.

Zadnje čase z Anjo preurejava sobo. Razgrnila sva novo preprogo in premaknila knjižno omaro ter pisalno mizo bližje oknu. Ob postelji, dovolj široki za dva, je prostor za dojenčico. Zibelko sva okrasila z lesenimi igračkami, ki so jih podarili sorodniki. Anja si je nadela nosilko za dojenčka, ki sem jo prinesel iz Tajpeja, in se zleknila na bok. Skozi rešetke zibelke je segla z roko in vadila tone in glasove, s katerimi bo nekoč uspavala otroka. Takrat sem prvič res začutil, kako subtilno so prepletene besede in melodija glasu. 

Spomladansko sonce v Slovenj Gradcu je tiste dni žarelo skoraj nespodobno močno. Sosedje so iz omar vlekli kratke rokave, zmečkane od zime, in vzklikajoče govorili, da se ne spomnijo, kdaj je bilo aprila nazadnje tako toplo. Sam sem se že navajal na misel, da bom postal oče. 

Nosilka za dojenčka je Anjo naredila še bolj sijočo. Cvetlice na vrtu so kot čudežno preživele zimo in čez noč razprle vse barve. V tem majhnem dolinskem mestu na meji z Avstrijo se vsako leto pomladne cvetlice borijo, da bi v ljudi vlile čim več veselja. Gozd za hišo je bil kot sveže prepleskana stena, na kateri so se menjavale plasti zelene; na vejah so se sramežljivo kazali novi poganjki, veterani zime pa so se nežno pozibavali v vetru. Zdelo se je, kot da drevesa, ki so Anjo spremljala skozi otroštvo, zdaj šepetajo in ugibajo, ali bo otrok v njenem trebuhu deklica ali deček. Anjina knjiga o nosečnosti je bila odprta pri 38. tednu, kjer je bila ilustracija žareče nosečnice – podoba, ki mora marsikateri bralki vliti neizmerno poguma. 

Trudil sem se, da bi vso to pomladno živahnost sprejel brez motenj. Zdelo se je, da vesolje pušča drobne sledi – od stopinj, ki jih pustijo mravlje, ko prenašajo drobce peska, do utripa našega vsakdana. Ant ne prenašajo zrn peska zato, ker bi se vdale usodi; njihova naloga je že dolgo zapisana. Kot da bi se tudi nad našimi glavami iste zvezde že ob rojstvu odločile, kakšne poti bomo hodili. Anja je v devetem mesecu nosečnosti. Najina deklica v njenem trebuhu kolca, se obrača in nestrpno čaka začetek svojega potovanja. Midva pa se učiva glasov, ki jo bodo pomirjali, ker verjameva, da je največje veselje življenja to, da znova in znova odkrivaš svet okoli sebe.

Pred osmimi leti sem se izselil v Evropo, da bi potoval in fotografiral. Moja praška zgodba se je zaključila spomladi 2010. Anja mi je pomagala pospraviti sobo v Pragi, potem pa sem se preselil v Slovenijo, majhno državo na severnem robu Balkana. V Pragi sem nameraval ostati le pol leta, a hitro sem spoznal, da bo iskanje samega sebe trajalo vse življenje – iskanje, ki ga ne bom dokončal niti ob zadnjem vdihu. 

Da bi se pripravil na to pot, sem potreboval orodja. Med njimi tudi jezik. Učiti se novega jezika po tridesetem ni enostavno, a znanje češkega jezika mi je pri učenju slovenskega precej pomagalo. Slovenščina je posebna: poleg ednine in množine ima še dvojino. MIDVA pomeni »midva« – »mi« in »dva«. Če je osebek v dvojini, mora biti tako spregan tudi glagol. Ta posebnost jezik dela edinstven. 

Življenje v Pragi je bilo kot podaljšano obdobje mladosti – s fotoaparatom in nenasitno radovednostjo sem stopal v zgodbe, ki bi jih sicer gledal le v filmih. Opazoval sem ljudi, jih beležil in si v mislih zapisoval njihove zgodbe. Po selitvi v Slovenijo mi je Anja potrpežljivo razlagala dvojino – ne samo v slovnici, temveč tudi v življenju. 

V tistih letih v Pragi sem nenehno spraševal: »Kdo sem?« Manj novic od doma je pomenilo več zmede. Vsak letalski polet domov mi je skozi majhno okno kazal oblake, kot bi mi hoteli ponuditi odgovore, ki pa so se kot dim razblinili, še preden sem jih uspel ujeti. Katolik sem od otroštva, a nikoli nisem imel potrpljenja za gosto besedilo Svetega pisma. Namesto tega sem bral obraze ljudi na poti – obraze, ki so skušali urediti svoje misli in čustva. Mislim, da je prav ta empatija tista, ki jo želi prebuditi vsaka vera. 

Sedem let sem študiral na praški filmski akademiji FAMU. Do diplome mi je manjkal le zaključni izpit, a bolj kot teorija me je oblikovalo dveletno delo na projektu o igralcih v industriji za odrasle. Če bi ostal v Tajpeju, bi danes na televiziji morda vrteli projekte, ki bi jih režiral. Toda odločil sem se drugače. Kot umetnik, ki obrne platno, da bi začel znova, sem tudi sam zapustil znano in stopil na pot, kjer je vse negotovo, a hkrati nenavadno jasno. 

Potem sem našel svojo novo izhodišče v Evropi, sedem ur oddaljeni od doma. To izhodišče je bilo le vrh ledene gore, pod katerim je še neodkriti svet. Potovanje v tuje kraje je postalo oblika meditacije – včasih samotne, a vedno osvobajajoče. 

Slovenija je bila moja druga šola. Dvojina me je naučila, da imajo tudi najmanjše stvari poseben pomen. Še vedno iščem prave besede, se lovim med slovničnimi oblikami, a tudi v tem procesu sem našel lepoto. Življenje v dvoje je kot nova, prazna stran zvezka, ki jo piševa vsak dan znova. Različni kulturni pogledi naju včasih oddaljijo, a še pogosteje naju naučijo topline in razumevanja. 

Ko gledam na svoje delo, spoznavam, da je fotografija pravzaprav nenehno raziskovanje dvojine – MIDVA v vsakem prizoru: jaz in Anja, jaz in drevo na dvorišču, jaz in obraz tujca na vlaku, jaz in otrok, ki prihaja. Vsaka fotografija je posnetek trenutka, ki obstaja le enkrat – trenutka, ki potrjuje to vez med dvema svetovoma. 

V letih, ki sem jih preživel tukaj, sem spoznal, da fotografija ni le poklic, ampak usoda. Noben trenutek se ne ponovi, vsak je kot kristal soli na papirju – droben, a neskončno dragocen. Včasih se mi zdi, da je življenje kot galerija, kjer je vsakdanji prizor najlepša slika. Če vsakdan gledamo skozi dvojino, odkrijemo neskončno novih perspektiv, ki čakajo, da jih ujamemo.

Zdaj se pripravljava na novo poglavje. Čez nekaj tednov se nama bo pridružila hčerka. Priznam, še nikoli nisem bil tako nemiren; dnevi se vlečejo počasneje kot kdajkoli. Medtem ko urejam fotografije, ki sem jih posnel v teh tednih pričakovanja, se mi zdi, da nastaja mozaik nečesa večjega – podoba, ki je še ne znam povsem razbrati. 

Ko igram z lesenimi igračkami nad zibelko, se sprašujem, kako bo najina deklica nadaljevala najino zgodbo. Zunaj pomlad praznuje svoje življenje, vesolje se vrti, mravlja pa je že prenesla svoje zrno peska na drugo stran poti. Stisnem Anjino roko in si poskušam vtisniti ta prizor v spomin: deklica, ki se smehlja, v rokah drži vrvico lesenih igrač in vleče rob rdečega predpasnika svoje mame. Fotograf pripravlja novo filmsko rolo; nežne sence postajajo jasnejše in ostrejše. V ozadju se razprostira gozd v vseh odtenkih pomladne zelene. 

\*\*\*

*Refleksija predstavlja introspektiven pristop k raziskovanju lastnih čustev, odzivov in spoznanj. Je prostor, kjer avtorji delijo svoje osebne misli, občutke in izkušnje. Vabljeni, da se skupaj z njimi poglobite v razmišljanje.*

### Popotovanja in postajanja

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/popotovanja-in-postajanja

_Avtor: Luna J. Šribar_

Ljubljana-Makrygialos-Ljubljana: 3.000 kilometrov ceste pod kolesi avtodoma.

*Nepremično zre vame. Potopim se v zelene oči.* 

*Pozabim vse, kar sem mi mota po glavi. Povezani sva. * 

*Občutek brezčasja mine - nagne se k vodi, kot da se ni zgodilo nič.* 

Dlaka mačkona iz vasi Banište v Severni Makedoniji, se lesketa - dobro je hranjen, zvedav in prijazen. Najini poti sta se prepletli ob »goreči« vodi iz zemeljskih globin. Do njega naju je z Alešem pripeljalo 948 kilometrov asfalta pod kolesi avtodoma. Toda pred tem je bila ...  

Cesta.  

Brezkončna, široka, vabeča cesta.

### Legendarni Werner Herzog govori o Sloveniji … in spozna Kosovela!

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/legendarni-werner-herzog-govori-o-sloveniji-in-spozna-kosovela

_Avtor: Andraž Gombač_

Andraž Gombač piše o srečanju z Wernerjem Herzogom v Benetkah.

Sem dobro vedel, kaj ga bom vprašal, če se pokaže priložnost. Smo pred mojim odhodom v Benetke brskali, ali je legenda potem prišla snemat v Slovenijo, kakor se je šušljalo, ali ne. Nič, ga bo treba vprašati v živo, sem plosknil in jo spet mahnil na Beneški filmski festival. Po še kar premoru. Tu sem bil nazadnje pred … ajme, kako letijo leta! – osemnajstimi leti.

V onih časih sem na beneškem Lidu srečal mnoge mojstrice in mojstre sedme umetnosti, njega pa ne. Letos je tukaj v središču, vsi mu ploskamo, se mu klanjamo. Upravičeno. Legendarni **Werner Herzog** je sinoči na slovesnosti prejel častno nagrado 82. Beneškega filmskega festivala – zlatega leva mu je izročil tri leta starejši prijatelj, filmski kolega **Francis Ford Coppola**, da, prav tisti, ki nam je prinesel vse tri *Botre*. In kup drugih draguljev.

Že na sinočnji slovesnosti je Coppola v lavdaciji poudaril, da je umetnost njegovega prijatelja sila razvejana, sega od pisanja knjig do snemanja filmov, pa še slednjih ne moremo uvrstiti v en sam predal – tu so dokumentarci, igrani filmi … *»Mislim, da za nekatere zvrsti, ki jih snema, sploh še niso izumili imena,«* se je nasmehnil Coppola…

Danes nam je še zmeraj kleni Werner Herzog – naslednji petek, na predzadnji festivalski dan bo dopolnil 83 let – na tiskovni konferenci predstavil svoj novi film, dokumentarec *Ghost Elephants*, v katerem nas popelje v Angolo, skozi prostrano divjino, po zelo zabrisanih, le obsesivnim raziskovalcem vidnih sledeh. So gigantski sloni resničnost ali zgolj privid? Je to znanost ali blaznost?

Več o novem Herzogovem filmu v eni naslednjih reportaž. Zdaj pa k državi, ki je bila na današnji tiskovni konferenci imenovana skoraj tolikokrat kot Angola. Slovenija, moja dežela … in zadnje čase vsaj malo tudi Wernerjeva (še zmeraj govorimo o režiserju).

Doslej je o njegovem nedavnem snemanju pri nas, v Postojnski jami, v javnost pricurljalo komaj kaj. Pa sem ga kot poročevalec AirBeletrine in Beletrine Digital pobaral, ali lahko pove kaj več. Pa kak vtis je nanj naredila Slovenija? In ali je pri nas našel, kar je iskal?

Herzog se je že med vprašanji nasmihal in prikimaval, potem pa se odkrehnil in odgovor pričel z *»all right«*. V redu, razumemo, sledi nekolikanj daljši niz vtisov: *»V zadnjih dveh letih sem posnel dva filma, ki bosta oba premierno predvajana v naslednjih dneh. Poleg tega o slonih še igrani film, v katerem igrata sestri Kate in Rooney Mara. Večino filma smo aprila posneli na Irskem. Na koncu pa smo morali posneti še povsem drugačne prizore, saj se film dogaja tudi v veliki, skrivnostni, čarobni jami. In iskanje ustreznega prizorišča nas je pripeljalo do najčudovitejše jame na svetu … Med snemanjem pri vas smo se pritajili, nismo zbujali pozornosti, ne jaz ne moja ekipa. V vaši deželi sem izjemno užival. Je neopisljivo čudovita. Tako lepa, da ti vzame dih. Ljudje pa zelo gostoljubni, ustrežljivi.«*

K besedi je povabil še svojega producenta, saj sodeluje pri obeh filmih, tako pri *Ghost Elephants* kakor pri malo tudi slovenskem *Bucking Fastard*. **Ariel Leon Isacovitch** mu je pritegnil: *»Res je, za vse nas je bilo snemanje v Sloveniji krasna izkušnja. Dvomim, da bi nam kje drugje na svetu tako uspelo. Postojna je bila do nas zelo odprta. V jami smo dobili vse, kar smo potrebovali, oskrbovali so nas tudi ponoči … In to v zelo turističnem kraju!«*

Da bi tudi sam rad nekaj pristavil, se je za omizjem oglasil še glavni *»igralec«* v filmu o slonih, dr. **Steve Boyes**, raziskovalec in strokovnjak za izumirajoče živalske vrste: *»Potrjujem, kar sta povedala. Še nikoli nisem bil v Sloveniji, a medtem ko smo ustvarjali naš film, so mi prek video povezave kazali pokrajino v Sloveniji, zelene valujoče hribe … Krasno!«*

Nič, bo treba ob prvi priložnosti v Slovenijo, prvi drugič, drugi prvič, so v smehu prikimavali. No, so tako hvalili Postojno, da se nisem mogel zadržati, pa sem na hitro navrgel še, da sem se rodil samo kilometer stran od tiste prečudovite jame, v tamkajšnji porodnišnici seveda.

*»Čestitam!«* je s širokim nasmehom pribil Werner Hercog. *»Ste velik srečnež.«*

Ah, da, še to! Že dolga desetletja ga gledamo, zadnje čase pa ga v naši prečudoviti deželi tudi beremo. V zadnjih letih sta pri založbi UMco izšli dve njegovi knjigi, leta 2021 najprej *O hoji v ledu: München-Pariz, 23. november–14. december 1974*. V neobičajnem potopisu, ki ga je prevedla **Miram Drev**, se režiser spominja, kako je novembra 1974 izvedel, da je njegova mentorica Lotte Eisner, pisateljica, filmska kritičarka in kuratorka, v Parizu na smrt bolna. Od Münchna do nje je krenil peš, trdno prepričan, da bo ostala pri življenju, če do nje pripešači. Med naporno hojo si je beležil sila raznolika doživetja in občutke.

Letos je sledil še *Somračni svet*. V prav tako edinstveni knjigi, ki jo je prevedel **Samo Kuščer**, nam Herzog pripoveduje o srečanju s Hirom Onodo, japonskim vojakom, ki je bil še desetletja po koncu druge svetovne vojne prepričan, da ta še vedno ni končana.

In če smo že pri knjigah … Med pisanjem tega članka sem si privoščil krajši sprehod po festivalskem prizorišču. In koga ti uzrem za mizico na terasi hotela Excelsior? Evo ga, Werner Hercog prikima, da ga smem zmotiti, potem ko opravim avdicijo s pojasnilom, da sem tisti, ki je na tiskovki vanj vrtal za vtisi o Sloveniji. Že mi spet razlaga, kako prekrasna je naša dežela, ko mu vljudno povem, da imam zanj dar, ki mi ga po tiskovki ni uspelo izročiti – knjigo slovenskega pesnika Srečka Kosovela, njegove pesmi v nemškem prevodu. Na kratko mu odpredavam o kraškem poetu, njegovi mnogo prerani smrti pred skoraj stotimi leti, izjemni zapuščini, ki jo še prebiramo in odkrivamo …

*»Lahko, knjigo z veseljem vzamem, ampak mora biti majhna, dam jo lahko samo v žep,«* pravi Herzog. Seveda, prikimam, pri sežanskem društvu Konstruktivist so pomislili tudi na to. Že slovenska izdaja *Odprto* in angleška *Open* sta drobni, takšne so tudi naslednje, evo, mu že izročim nemško* Offen.02*, ki bo – mu zagotovim – segla globoko vanj, grem stavit. Ko sem jo angleško *Open* izročil Patti Smith, se je takoj navdušila, še kar otresam …

Werner Herzog tiho posluša. In tam, za mizico sredi festivalskega vrveža, že lista po Kosovelovih pesmih in mislih, ki jih je prevedel** Ludwig Hartinger**. Pa mu povejo, da bo treba iti. Knjižico položi v žep – kot ulita!

Pomaham in ju gledam, kako skupaj zakorakata skozi drsna vrata, Srečko in Werner.

\*\*\*

Vabimo vas, da si na naši platformi ogledate dokumentarec Glej in se čudi: sanjarjenje o povezanem svetu (2016). V njem Werner Herzog raziskuje svet sodobne »povezanosti« prek digitalne tehnologije:

### Willem Dafoe je takoj uporabil Kosovela

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/willem-dafoe-je-takoj-uporabil-kosovela

_Avtor: Andraž Gombač_

Na Beneškem filmskem festivalu, kjer se na ozkih ulicah in v s soncem obsijanih kavarnah srečujejo največja imena sedme umetnosti, se je Andražu Gombaču pripetil trenutek, ki bi ga želel vsak filmski navdušenec, srečal je Willema Dafoea, enega najbolj karizmatičnih igralcev sodobnega filma. Mož, ki z enako intenzivnostjo uteleša svetnike in zločince, umetnike in norce, se je v Benetkah pokazal kot presenetljivo topel človek. Prav tam, med glamurjem in hitenjem festivala, se je spletla nit, ki je nepričakovano povezala svet filma s slovensko poezijo in v središču te niti je ime, ki ga poznamo vsi: Srečko Kosovel.

Prebijem se skozi vrvež filmskega festivala na beneškem Lidu, varnostniku pred hotelom Excelsior pokažem prepustnico, zdrsnem skozi drsna vrata – in obstanem kot vkopan. V preddverju sredi množice uzrem njega, ki sem ga od otroštva nešteto ur gledal na televizijskem zaslonu in filmskem platnu. Včasih traja, preden kako ime prikličem v spomin. Njegovo je takoj tu.  

**Willem Dafoe**, švigne skozme.  

In kot po filmskem traku se zvrstijo vloge: narednik Elias v Stonovem *Vodu smrti* (Platoon), Jezus v Scorsesejevi *Zadnji Kristusovi skušnjavi*, Bobby Peru v Lynchevem *Divji v srcu*, Caravaggio v Minghellovem* Angleškem pacientu*, On v von Trierjevem *Antikristu*, Pasolini v istoimenskem filmu Abela Ferrare, negativec v *Hitrosti 2*, v *Spider-Manu *… Ej, pred kratkim smo ga občudovali v domači dnevni sobi, pred nami je bil kot iznakaženi znanstvenik v McNamarovih* Nesrečnih bitjih*, ob **Emmi Stone**, ki se te dni prav tako potika tu, po beneškem festivalu. 

Willem Dafoe. Malo je tako cenjenih igralcev, samo eden ima tako nenavaden, polnovreden, prepoznaven obraz. Še včeraj je bil na Sarajevskem filmskem festivalu, kjer so mu podelili častno srce, zdaj stoji tu, krili z rokami, ženski in moškemu pred sabo nekaj živahno razlaga. Previdno pristopim. Se pustim ujeti v vidno polje. Me pogleda. Prikimam, se nasmehnem in predstavim. Da mi roko. Da ga veseli. Mu povem, da imam s sabo še en izvod knjižce, ki jo tu in tam rad podarim pravšnjim ljudem. Odpredavam o Kosovelu (krajša verzija za zvezdnike). Pravi, da z veseljem vzame. Iz globin čezmerno nastlanega nahrbtnika mi le uspe izkopati *Open*, šopek Srečkovih pesmi in misli, ki jih je izbrala **Mateja Kralj**, prevedli **Ana Jelnikar** in **Barbara Siegel Carlson**, v privlačno, tudi likovno umetnino oblikoval** Simon Kastelic**, izdalo pa sežansko društvo Konstruktivist.     

Da bo prebral, pravi Willem Dafoe. Krasno, prikimam. Mimogrede, ali je še za eno fotko naju vkup? Je! Zahvalim se mu za prijaznost. Sem vedel, da je faca, že vse odkar sem prebral intervju **Patricije Maličev** z njim v Delovi Sobotni prilogi. Ampak si nisem predstavljal, da je taka faca.  

Spet se rokujeva, že pristopi nekdo drug, za njim stoji tretji, za njim četrti, tudi oni bi se fotkali. Je za? Je!  

Pomaham, grem naprej.  

Nekaj minut zatem stopim na hotelsko teraso. Willem Dafoe sredi mizic nekomu nekaj živahno razlaga, krili z rokami. V desni drži pisalo, v levi Kosovelov *Open*. Pa prisluhne možakarju. *»V redu,«* ga slišim reči, *»jutri ob 10.30 torej. Zmenjeno! Si bom zapisal uro in še za telefonsko bom prosil.«* Knjižico *Open *položi na mizo, jo odpre in si podatke zabeleži na zavihek, ob Srečkov pikčasti portret.  

*»Ohoho,«* zagodem, *»me zelo veseli, da že uporabljate knjigo!« *

Začudeno dvigne pogled. Me prepozna. Se zareži: *»Ja, mi že pride prav, vidite.« *

*»Lepo, lepo,«* se nasmiham. Vidim, da je mož pri volji. Pa ga vprašam, ali mu lahko o tej knjigi povem še nekaj zanimivega.  

Le, le, prikimava.  

Pa mu na kratko obnovim štorijo s **Patti Smith**. *»O, s Patti se poznam,«* me takoj prekine.  

No, povem, kako je leta 2019 imela dva koncerta v naši soseščini, v Trstu.* »Vem, kje je Trst. Vem tudi, da je blizu Slovenije,«* me spet prekine.  

Pohvalim njegovo razgledanost. Najbrž ni prav veliko hollywoodskih zvezdnikov, ki vedo, da je Trst blizu Slovenije.  

Nadaljujem. Povem, kako sem Patti Smith na koncu prvega koncerta v Rossettijevem gledališču, ko je pristopila k občinstvu, hitro izročil izvod prav takšne knjižice *Open*, v kakršno si je on zdaj že jel beležiti zmenke. In naslednji večer, manj kot 24 ur pozneje, je drugi tržaški koncert odprla z recitacijo Kosovelovega *Majhnega plašča* v angleščini.  

*»Zveni kot tipična Patti,«* prikima Willem Dafoe. *»Takšna je …« *

Okrog nas se spet gosti ljudstvo. Fotkali bi se. Je za? Je! 

Sem letijo z vseh strani, zgrinjajo se, vleče jih, povečini mlade, poskočne opilke, k magnetu, ki nikogar ne odbije. Opazujem ga, kako potrpežljiv, prijazen, ustrežljiv je z vsemi. Mi ne da miru. Ga vprašam … Ne, naj odgovori video: 

Da, ostaja normalen, medtem ko okrog njega vse divja. Mirno oko orkana.  

Pozneje mi novinarski kolega iz Belgije pravi, da je Willem Dafoe zmeraj tak. Zelo lepo ubesedi, moj kolega: *»Ob njem imaš občutek, da se pogovarjaš z novinarskim kolegom, ki je kot ti na festivalu, ne z zvezdnikom.«  *

Pri drugih moraš hitro izkoristiti vsako priložnost, vsako sekundo, vse leti bliskovito, panično – pri njem se ti zdi, kot da ima zate ves čas na tem svetu. In res posluša.  

V Italiji ga imajo že lep čas za svojega. Zadnjih dvajset let je poročen z režiserko, scenaristko in igralko **Giado Colagrande**, skupaj živita na podeželju pri Rimu, obdana z naravo in živalmi. Je tudi predsednik gledališke veje Beneškega bienala. Na letošnjem filmskem pa predstavlja kar dva nova naslova: v drami *Late Fame *(Pozna slava), ki jo je scenaristka **Samy Burch** napisala po Schnitzlerjevi noveli, režiral pa **Kent Jones**, pozabljen newyorški pesnik, zaposlen na pošti. Na lepem ga odkrije skupina mladih, prepričanih, da je genij … V črni komediji *The Souffleur *(Šepetalec), ki jo je napisal in režiral **Gastón Solnicki**, pa je dolgoletni upravitelj legendarnega dunajskega hotela, ki ga skupaj s hčerko in peščico zvestih zaposlenih sklene rešiti pred rušilnimi rokami kapitala …  

Evo ga, zdaj s hotelske terase sestopa proti plaži, v spremstvu onega možakarja, s katerim se je zmenil za jutri zjutraj.  

*»Ostanite normalni!«* mu zavpijem.  

Obrne se. Se zareži – s tistim edinstvenim nasmehom, širokim kot svet.  

Pomaha.  

Odkokraka.    

Kaže, da je zdaj res konec … Ah, ne, evo, še en fant je pritekel k njemu. Je za en selfie? Je!  

Prijazno se namehne, sestopi na plažo, zavije. Tisti možakar hodi pred njim … in mi za vogalom že izgine z vidnega polja. Zdaj bo izginil še Willem Dafoe … Ne, izpod bližnje strehe prileti nov mladenič. Vem, kaj vpraša.  

Willem Dafoe vzdihne.  

Prikima. 

\*\*\* 

Na Beletrina Digital si lahko ogledate dva filma z Willemom Dafoejem v glavni vlogi:

### Počitniški koktejl: NAKED & FAMOUS

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pocitniski-koktejl-naked-famous

_Mehiški poljub v rdečem._

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Mehiški poljub v rdečem.

**Recept:**

25 ml mezcala, 25 ml rumenega Chartreusa, 25 ml Aperola, 25 ml limetinega soka. Vse zlij v shaker z ledom, dobro pretresi in precedi v ohlajen kozarec za koktajl. Ne oklevaj. Spij, preden se ohladiš.

### Delaj, pa boš imel

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/delaj-pa-bos-imel

_Avtor: Manca Šepec_

Marko skače, Marko skače po zeleni trati ... Pa je trata na drugi strani res bolj zelena? Zgodbe o lastnem dojemanju stereotipov o Sloveniji in Slovencih.

To ni zgolj nasvet. To je temeljna pogodba, ki sem jo kot otrok, nevede in neprostovoljno, podpisala z družbo. Ni bila v pisni obliki, temveč vtisnjena v ton glasu mojih staršev, v govorico učiteljev, bila je izražena v preziru do brezdelja. Obljuba in hkrati grožnja, sporočilo, če ne boš delala, ne boš nič imela. In če nimaš nič, te ni. V slovenskem kontekstu ta fraza ne govori zgolj o ekonomskem preživetju. Govori o moralnem kapitalu, pridnosti kot valuti vrednosti. Mi nismo narod barantanja, nismo nacija bližnjic.

> Mi smo potomci kmetov, delavcev, samograditeljev.

Naši stari očetje so z lastnimi rokami zidali hiše, naši očetje pa še vedno raje sami popravljajo streho, kot da bi klicali krovca. *Delaj, pa boš imel* na nek način pomeni, da si dokler ustvarjaš, legitimen. Če ne delaš, si breme. In sramota. Tudi sama sem dolga leta živela v skladu s tem. Moje delo je bilo moj ponos, moj ščit, moja samopodoba. Delo me je reševalo pred tesnobo, pred praznino, pred eksistencialnimi vprašanji. 

Ko nisem vedela, kdo sem, sem delala. Ko nisem vedela, kaj čutim, sem delala. Ko nisem mogla spati, sem delala. V očeh drugih sem bila izjemno funkcionalna, pridna, bi rekli Slovenci, nekaj v meni pa je govorilo, da z mano ni vse v redu, pa nisem vedela zakaj. ** **Kajti *Delaj, pa boš imel* ne pove nič o tem**, **kaj boš imel. Ne govori o kakovosti tvojega bivanja, o smiselnosti tvojega početja, o ceni, ki jo za ta *imeti *plačaš. Ne vpraša se, ali to, kar imaš, sploh hočeš. Ali ti pripada. Ali si si to zares želel. Samo, da imaš. In če imaš, je vse drugo tvoje breme. Začela sem opažati, da veliko ljudi okoli mene ima – hiše, kredite, otroke, avtomobile, vikende, ni pa nujno, da so srečni … Mogoče, ker niso imeli časa vprašati. Ker so delali.

> Ker se je delati zdelo bolj odgovorno kot misliti, bolj sprejemljivo kot čutiti, bolj praktično kot dvomiti.

In ko sem končno nehala delati, oziroma, ko sem začela delati drugače, z vprašanji namesto z odgovori, sem spoznala, kako nevarna zna biti ta fraza. Koliko ljudi izgori zanjo. Koliko jih je tiho trpelo, delalo in imelo, dokler niso več zdržali. Danes verjamem, da delo samo po sebi ni problem, problem je, ko postane nadomestek za to, kar si. Ko delaš, da bi dokazal svojo vrednost, ko misliš, da moraš trpeti, da boš zaslužil srečo. Ko verjameš, da si do ljubezni upravičen samo, če si utrujen.** ***Delaj, pa boš imel* bi bilo čudovito geslo, če bi vključilo še *počivaj, pa boš vedel, misli, pa boš razumel *in* ljubi, pa boš obstajal.*

### Gram črnila, kila spominov - zgodbe o tatujih

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/gram-crnila-kila-spominov-zgodbe-o-tatujih

_Avtor: Dušan Čater_

Zadnjič sem obiskal ljubljansko premiero Cvitkovičevega dokumentarca Gram srca. Z Janom se zadnje čase ne videvava prav pogosto, zato so najina srečanja vedno prežeta s tistim značilnim »prcanjem«, s katerim kot prava, navidez hladna frajerja prikrivava, da sva v resnici vesela, da se spet vidiva. Tako je bilo tudi pred dvorano kina Dvor. Jan me je najprej zbodel s pripombo, da imam vsakič, ko me vidi, kakšno novo tetovažo in da mi, kot vedno, nobena ne paše. Vajen njegovega humorja sem mu vrnil s komentarjem, da tudi njegov porisan hrbet ni videti kot nek umetniški presežek, ampak bolj kot eksperiment dijaka prvega letnika srednje likovne šole. Oba sva se zasmejala, in tako je smeh premagal tisto začetno navidezno brezbrižnost. Zdaj pa prisluhnimo režiserju in zgodbi o njegovem tatuju.

Menda je najstarejša zaznana tetovaža tista, ki so jo našli na mumiji iz starega Egipta. V Egiptu so bile tetovaže pogosto povezane z zaščito pred nesrečo ali zablodo, z zdravljenjem, ki bi danes pomenilo nekakšno barvno akupunkturo in pa s statusnim simbolom. Predvsem so se tetovirale ženske, ki so se bale zlih duhov in napačnih odločitev. V starem Rimu so tetovaže uporabljali za označevanje sužnjev, vojnih ujetnikov in kaznjencev. Kasneje so se pojavile še v stari Grčiji kot simbol verskih ali osebnih prepričanj. Najstarejši pisan in zanesljiv vir je zapustil Herod in govori o Tračanih. Pri njih je bilo prebadanje kože znak plemstva. Če nisi bil označen, je bilo jasno, da si navadna raja.  Z razširitvijo rimskokatoliške cerkve in njenega nauka je bilo tetoviranje v Evropi in tudi na Slovenskem prepovedano od leta 787. Tako se je ta umetnost razvijala bolj na Srednjem vzhodu in v Aziji. V srednjem veku so bile tetovaže povezane z divjimi plemeni, a so se konec 19. stoletja pojavile tudi v Evropi, kamor so jih »divjaki« prinesli iz azijskih step ali severnih dežel. Prinesli pa so jih tudi popotniki, predvsem tisti, ki so se vračali iz bližnjega vzhoda ali Polinezije, kjer so tetovaže še danes pomemben del kulturnega in družbenega življenja. 

Vse do začetka 20. stoletja so bile tetovaže v zahodni kulturi pogosto tabu, vendar so med obema svetovnima vojnama začele pridobivati na priljubljenosti, predvsem med mornarji in vojaki. Po drugi svetovni vojni so začele postajati simbol upora in samostojnosti, sploh v takih in drugačnih subkulturah. Sodobna popularnost tetovaž, kot jih poznamo danes, pa se je začela oblikovati v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, ko so postale del hipijsko-boemsko-rokerske scene, v zadnjih desetletjih pa so postale povsem običajen del mainstream kulture. 

Tetovaže niso več zgolj metoda označevanja ali okraševanja telesa. Danes so priznane kot oblika umetnosti. Umetnost tetoviranja vključuje širok spekter stilov, od minimalističnih risb in geometrijskih oblik do realizma in akvarelnih tetovaž, ki so videti kot prave slike, kjer koža služi kot platno. In danes je tetoviranje postalo zelo dostopno, s številnimi studii, umetniki in tehnikami, ki omogočajo skoraj neomejene možnosti pri izbiri dizajna. Nekateri tetovatorji so pravi mojstri svojega poklica, saj morajo imeti v prvi vrsti tehnično znanje o uporabi igel in barv, hkrati pa morajo imeti tudi umetniški talent za ustvarjanje oblik, ki se bodo dobro ujemale s človeškim telesom. Najdejo pa se tudi takšni, ki so tako znani in slavni, da imajo celo svojo televizijsko oddajo, resničnostni šov, kjer v živo tetovirajo tiste, ki so se odločili, da bodo nekaj ovekovečili na sebi za celo življenje in da bodo to pokazali širši javnosti oziroma vsem gledalcem. 

> Sodobne tetovaže so postale tako raznolike, da ni več mogoče govoriti o enem samem stilu.

Namesto tega imamo na voljo različne sloge, ki so prilagojeni različnim osebnim željam in estetskim zahtevam. Te stile nam je »znanost« razporedila v naslednje kategorije: 

*Minimalizem*: Ta slog se osredotoča na preprostost, čistost in majhne detajle. Običajno vključuje tanke črte, geometrijske oblike ali simbole, ki so preprosti, vendar globoko pomenljivi. Minimalistične tetovaže so pogosto diskretne, vendar zelo estetske. 

*Realizem*: Realistične tetovaže so izredno podrobne in poskušajo čim bolj natančno upodobiti slike ali portrete iz resničnega sveta. To so lahko slike ljudi, živali, naravnih motivov ali celo pokrajine. Te tetovaže so pogosto videti kot fotografije. 

*Vodna barva (Watercolor)*: Slog, ki posnema tehniko akvarelnih slik. Tetovaže v tem slogu uporabljajo svetle, živahne barve in so videti kot da se širijo po koži. Ta slog daje tetovažam občutek gibanja in lahkotnosti, kot da so narejene z vodo. 

*Geometrijske tetovaže*: Temeljijo na geometrijskih oblikah, kot so trikotniki, krogi, kvadrati in druge simetrične ali abstraktne oblike. Pogosto vključujejo tudi elemente, kot so mandale, ki so estetsko zelo privlačne. 

*Neotradicionalne tetovaže*: Ta slog je nadgradnja tradicionalnih tetovaž, vendar z bolj modernim in bolj raznolikim pristopom k barvam in detajlom. Vključuje klasične motive, kot so vrtnice, lobanje, ženske figure, vendar so oblikovane bolj slikovito in z večjo mero umetniškega izraza. 

*Svetlobne tetovaže in sence (Dotwork, Blackwork)*: Dotwork (tetovaže, delane z majhnimi pikami) je tehnika, ki uporablja drobne pike, da oblikuje slike, vzorce in celo portrete. Blackwork je slog, kjer se tetovaže osredotočajo na uporabo črne barve v kompleksnih vzorcih ali slikah. 

 *Biomehanske tetovaže*: Biomehanske tetovaže se pogosto kombinirajo z elementi človeškega telesa in tehnologije, kjer koža "odkriva" mehanske ali robotizirane elemente pod njo. To je izjemno podroben in futurističen slog, ki vključuje veliko plastike, kovine in tehnične detajle. 

*Japandi in japonske tetovaže*: Japonci že dolgo slovijo po svojih tetovažah, ki vključujejo elemente, kot so cvetovi lotosa, zmaji, gejše, tigri in druge tradicionalne teme. Sodobne interpretacije japonskih tetovaž vključujejo bolj abstraktne linije in sodobne pristope. 

*Tetovaže s pomenom*: Sodobne tetovaže niso vedno le estetske. Mnogo ljudi si dajo tetovaže, ki imajo globok osebni pomen. To so lahko citati, simboli vere, posebni dogodki, pomembni datumi, imena ljubljenih oseb in vse tisto, kar nam je sveto. 

Kakor koli že, vendarle obstaja še danes miselnost, stereotip, ki tetovaže še vedno povezuje z določenimi socialnimi razredi, poklici ali vrstami ljudi. Kljub temu, da so postale mainstream, se še vedno pogosto pojavijo razprave o tem, kako tetovaže vplivajo na profesionalni ugled posameznika ali kako jih dojemamo v različnih kontekstih. V mnogih podjetjih in delovnih okoljih lahko tetovaže še vedno doživijo negativen odziv, čeprav so številni stereotipi iz preteklosti bili že zdavnja razblinjeni. 

Ena tistih, ki bi jo lahko popredalčkali v kategorijo tetovaž s pomenom, je glasbenica Neisha. 

Neisha se je odločila, da si bo zgornjo življenjsko modrost, s katero se še najbolj poistoveti, zapisala na podlaket. Ko sva se dobila pred ljubljanskim Magistratom, kjer je dobrodelno odpela eno svojih priljubljenih pesmi, mi je takole pojasnila svojo odločitev za tatu:

Podobno zgodbo kot Neisha ima tudi Salomé, medijska osebnost, ki je verjetno ni potrebno posebej predstavljati. Tudi ona ima tetovažo, ki ima zanjo poseben pomen. Portret njene mame na desni rami bi lahko uvrstili delno v kategorijo, kjer je Neisha, spogleduje pa se tudi z realizmom in watercolorjem. Svojo zgodbo o tetovaži mi je zaupala v butiku z visoko modo, kjer je, kot je bilo videti, stalna gostja, saj me je pričakala precej domače na nekem dvosedu.

V nobeno od zgaraj naštetih kategorij pa ne bi mogli uvrstiti mojega naslednjega intervjuvanca. Ali pa morda kar v vse, ne vem. Nisem ravno strokovnjak za tetovaže, vem pa nekaj: Mihi Šaleharju, televizijskemu in radijskemu voditelju, kolumnistu in zdaj še pisatelju, tetovaže zagotovo ni delal noben mojster. 

Če bi obstajala posebna kategorija tatujev, bi v njej kraljeval Jan Cvitkovič s svojim legendarno katastrofalnim zmazkom in Miha bi bil tam nekje čisto zraven, častni član. Imena te kategorije iz prijaznosti in miroljubnosti ne bom napisal. Zato raje pustim odprto vprašanje za vas: kaj to sploh je?

Moje osebno mnenje je, da je vsako predalčkanje tetovaž povsem odveč. Vsaka tetovaža nosi in pripoveduje svojo zgodbo. Nekatere tetovaže so lahko še tako estetske in pomenljive, pa za njimi ne stoji nič žmohtnega. Dejstvo je, da vedno, ko se ozreš na svoje tatuje, se spomniš trenutka in časa, ko si si jih dal delati ali pa si si jih sam naredil. Tetovaže so osebne, so za celo življenje, v tem je smisel tetoviranja in fino je, če nas opominjajo na to, kdo smo, kaj bi rad bili in predvsem, kaj smo bili. Hvala vsem štirim, da ste razkrili ozadja svojih tetovaž, ne glede na to, ali so umetnine ali pa tisti tipični ‘zakaj-sem-to-naredil’ kiksi. Na koncu pa je jasno, tetovaže so kot dobre zgodbe, najboljše so tiste, ki jih z veseljem pokažeš in o njih še raje kaj poveš. 

\*\*\*

*Avtor fotografij in video intervjujev: Dušan Čater*

### Dnevi poezije in vina 2025

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/dnevi-poezije-in-vina-2025

_Avtor: Uredništvo Beletrina Digital_

Med 18. in 23. avgustom 2025 bo Ptuj z okolico znova postal evropska prestolnica poezije in vina. Dnevi poezije in vina tudi letos združujejo več kot sto pesnikov, vinarjev in drugih umetnikov iz vsega sveta, obiskovalci pa lahko uživajo na več kot šestdesetih dogodkih – od velikih večernih pesniških branj in strokovnih posvetov do intimnih dvoriščnih nastopov, pesniških sprehodov, vinskih pokušin, umetniških razstav, filmskih projekcij, otroško-mladinskega programa in glasbenih večerov.

Častna gosta festivala sta mednarodno priznana pesnika **Gioconda Belli** iz Nikaragve in **Nikola Madžirov **iz Severne Makedonije, avtor *Odprtega pisma Evropi je* tokrat pisatelj in urednik **Gojko Božović **z Srbije. Letošnji festival v ospredje postavlja hrvaško poezijo – Ptuj bo gostil **Miroslava Mićanovića**, **Moniko Herceg** in **Oljo Savičević Ivančević**, ki bodo skupaj s slovenskimi kolegi sodelovali tudi na slovensko-hrvaški prevajalski delavnici. Bogato hrvaško kulturo bo mogoče spoznati tudi prek filmskih projekcij. Med domačimi ustvarjalci se bodo predstavili **Boris A. Novak**, **Kaja Teržan** in **Karlo Hmeljak**. Izbrana dela osrednjih gostov bodo izšla v privlačnih brezplačnih knjižicah, deli častnih gostov pa bosta izšli v dveh samostojnih knjigah. 

**Andra Rotaru: Krdela zveri razbijejo zoro**

discipliniranje telesa/ osvoboditev gibanja 

veter lahko (od)pihne (samo to), kar mu je na 
poti. telesa so telesa. name ne vplivajo čustveno, 
pomagam jim, da se opredelijo. eno se premika, 
drugo ne. kako naj prisilim telo, da se premakne? 
postavim ga vetru na pot 

izkušnja telesa pod vplivom vetra. njegovo 
izražanje z besedami. skozi leta, zgodovina vetra, 
ki se premalo razlikuje od govorice pod vplivom 
telesa. 

»podobe, ki so vplivale na njegov navdih, so bile 
šibek potoček na koncu dvorišča v Livenih, nato 
hiša z dvoriščem in drevesi v Mihăilenih ter otroške 
igre na ulici, ki jih je opazoval izza ograje.«

Prevedel Aleš Mustar 

disciplining the body/ freeing movement 

the wind can (only) blow (what is) in his way. 
bodies are bodies. they don’t affect me emotionally, 
I help them define themselves, one moves, another 
doesn’t. how do I make a body move? I place it in 
wind 

the experience of the body under the influence of 
wind. expressing it in words. throughout time, a 
history of wind, too undistinguished from language 
influenced by the body. 

“the imagery that inspired him was the slender 
stream in his back yard in Liveni, then the house 
and yard and the trees in Mihăileni, also children 
playing in the street he’d watch from the other side 
of the fence.” 

Translated by Anca Roncea

**Boris A. Novak: Najina edina hiša**

Meje 

To isto polno luno gledava … obzorja 
daleč, predaleč drug od drugega. Med nama 
se pno gorovja. Mehka mahovnata skorja 
zarašča najine stopinje. Čisto sama  

si prečkala vse meje in prišla na tuje, 
v domovino mojih rok. Nevarno sam 
se plazim mimo varuhov meja: potujem 
na severozahod, kjer me je bridko sram 

škripanja duše sredi gladkih, strašnih sten. 
Stojim pred njimi, temni moški z jugovzhoda, 
sumljivega imena, drhteč, gol kot plen. 
Ne morem pobegniti. Meja je usoda. 

Zdaj veš: čeprav prestopiš mejo, je ne zbrišeš. 
Še višja bo krojila tvoj korak, kot dvom. 
Zemljevid ni privid. Zato govori tiše. 
Onstran vseh meja so tvoje ustnice moj dom. 

Borders 

We gaze at the same full moon … horizons 
far away, too far from each other. Mountains 
rise between us. A soft, mossy crust 
grows over our footsteps. All alone  

you crossed all borders and came to a foreign country, 
to the homeland of my arms. Dangerously alone 
I crawl past the keepers of borders: I travel to the 
Northwest, where I am bitterly ashamed 

of the screeching of the soul among smooth, horrible walls. 
I stand before them, a dark man from the Southeast, 
with a conspicuous name, shuddering, as naked as prey. 
I cannot escape. Border is destiny.  

Now you know: although you cross the border, you don‘t erase it. 
Rising even higher it will measure your steps, like doubt. 
A map is not an illusion. So speak more softly. 
Beyond all borders your lips are my home.  

Translated by Lili Potpara

**Gojko Božović: Koncert za tvoja ušesa**

Odisej 

Nekoč sem odšel 
In ne bom se več vrnil. 
Ne bom se več vrnil. 
Prišel bo nekdo drug 
Z mojim imenom in mojo podobo, 
Govoreč z mojim jezikom 
In imel bo brazgotino 
Na desni nogi. 
Nihče me po njej ne bo prepoznal. 
Ne bom se več vrnil. 

Prevedel Ivan Dobnik 

Odysseus 

Once I went away, 
I will never return. 
I will never return. 
Somebody else will come, 
With my name and my face, 
Speaking just like me 
And he too will have a scar 
On his right leg. 
Nobody will recognise me by this scar. 
I will never return. 

Translated by Alison and Vladimir Kapor

**Kaja Teržan: Tako to počnejo volkovi**

Vodni krog 

Imela sem petnajst let, ko sem (spet) 
neumorno jokala v javnosti (na vlaku). 
Neki gospod me je vprašal, če me je 
pustil fant, ali kaj … 
»Neuresničenje! Neuresničenje!« 
sem odgovarjala. 
Minilo je slabo leto, nakar sem 
pri nekem fantu gledala Žrtvovanje 
Tarkovskega in spet jokala … 
Vprašal me je, če mi ni dobro. 
Rekla sem, da je čudovito! 
Deset let pozneje sem rodila otroka; 
veliko joka, jaz pa neumno sprašujem: 
»Kaj ti je?« 

The water circle 

I was fifteen when I (once again) 
tirelessly cried in public (on a train). 
A gentleman asked me if a 
boyfriend had left me, or what … 
‘Lack of self-realization! Lack of self-realization!’ 
I replied. 
Not more than a year passed 
when I watched Tarkovsky’s 
Sacrifice at some boy’s 
place and cried again … 
He asked me if I wasn’t well. 
I said I was wonderful! 
Ten years later I gave birth to a child; 
he cries a lot, while I dumbly ask: 
»What is it?« 

Translated by Barbara Jurša

**Kalaf Epalanga: Prišel sem obiskat samega sebe**

Pesem o begu 

Zgolj z mačetami in kroglami 
ne bo zmage 

Brez strahu pred temo 
Brez praznih želodcev 
Brez otroškega joka 

Ne bo zmage 

Brez ženskega telesa 
Brez zapuščene dežele 
Brez tišine starcev  

Ne bo zmage 

Brez smrti vere 
Brez izmaličenih sanj 
Brez izgnanega ljudstva 

Ne bo zmage 

Prevedla Barbara Juršič 

Song of escape 

Not with machetes and bullets alone 
There will be no victory 

Without fear of the dark 
Without empty stomachs 
Without a child’s weeping  

There will be no victory  

Without a woman’s body 
Without forsaken land 
Without the silence of the old  

There will be no victory  

Without the death of faith 
Without dreams maimed 
Without the people exiled  

There will be no victory  

Translated by the author

**Karlo Hmeljak: Jezik me rabi**

Samo ti 

Samo ti. 
Vse to ne 
paše, kot 
pašeš ti 
samoti.  

Ustnice 
so zato, 
da tesnijo. 

Pol prazen 
topi se os, 
okrog katere 
niti več 
revolucij 
ne bo – 
nebesnih. 

Solely you  

Solely you. 
All of this does not 
fit, not the way you 
fit 
solitude.  

Lips are for sealing.  

Half empty pole 
the axis is melting 
the one around which 
not even 
revolutions 
will go on – 
celestial.  

Translated by Barbara Jurša

**Katharina Schultens: Deklica kot utopija**

Mazilo za letenje (navodilo za pripravo) 

− 1 neugasljiva luč, lahko tudi luč, ki nikoli ne 
ugasne (zadošča že melodija) 
− ob napovedanem neurju: 1 vilinski plamen v 
pleksisteklu svetilke na nadvozu hitre ceste 
− 1 privilegij, s čigavimi kostmi bi se pomešale 
tvoje, če bi ta trenutek umrl 
− 1 megla v kotanjah ali jelke v medlem soju 
večernega sonca 
− najmanj 1 srna v odskoku 
− 1 prazna skrinjica za jajca, odprta v nedeljo 
opoldne v avgustu 
− 3 pegaste sove plus izbljuvek enega tedna 
− neznana vstaja izjalovitve, nekrvava 
− 1 manjša jata (vsaj 12 živih osebkov) absolutno premišljeno histeričnih 
hudournikov  

potem kliči (zbori so tukaj učinkovitejši):  

POŠKODBE SO SE VENDARLE ZGODILE ŽE 
ZDAVNAJ 

Prevedel Aleš Učakar 

An Incantation for Flying 

− 1 light eternal, possible substitute: a light that 
never goes out (melody will be sufficient) 
− In case of thunderstorms: 1 ghost light/willo‘- 
wisp/fen fire, preferably to be found in a 
plexiglass guardrail of a highway crossover 
(must be fir woods below) 
− 1 privilege, with whose bones yours might 
be fused in case you died then and there 
(diamonds and rust in a smithy) 
− 1 fog in a hollow or fir trees lit by a slanting 
evening sun 
− At least 1 doe, leaping 
− 1 empty case of eggs, to be opened on a Sunday 
afternoon in August 
− 3 screech owls plus one week’s worth of cast 
− The insurgency of failing without bloodshed 
− 1 small swarm (at least 12 living entities) of 
completely justifiably hysteric swifts  

Incantation (choirs are vastly more effective here):  

WE ARE DONE WITH DOING HARM 

Rewritten and translated by the author

**Logan February: Mož je najlepša beseda**

Ošun 

Če bi bil oriša, 
bi znorel od žalosti. 
Če bi dovolj jokal, bi jutri ob tem času 
moja bela obleka porumenela. 
Lahko dovolj jočem. 
Dovolj sem že jokal. 
Vem, da je vselej tako. 
Tako naj bi se zgodilo: 
spremeniš se v vodo, 
postaneš reka. 
To ni čarovnija – 
smrt igra vlogo pri vsem. 
Če bi bil oriša, 
ne bi nihče znorel od žalosti. 
Jutri ob tem času 
žalost ne bo 
del vsega. 

Prevedla Kristina Kočan 

Oshun 

If I were an orisha, 
I would have gone mad with grief. 
My white dress would turn yellow 
this time tomorrow, if I cried hard enough. 
I can cry hard enough. 
I have cried hard enough. 
I know this always happens. 
This is what’s supposed to happen: 
you turn into water, 
you become a river. 
It is not magic— 
death has a part in everything. 
If I were an orisha, 
no one would go mad with grief. 
This time tomorrow, 
grief will not be 
a part of everything.

**Radmila Petrović: Nož v žepu in žica v nedrčku**

Prekletstvo gozda 

srne se niso približevale domačijam 
videvali smo jih, ko smo šli v hribe 
nabirat šipek za marmelado 

nekega poletja je oči s travo 
vred pokosil srnjačka 
ob večernem mraku je gora zajokala  

od takrat sem vedno 
hodila pred kosilnico 
umikala komaj skotene zajce 
kače katapultirala z vilami  

od takrat nosim prekletstvo gozda 
tvoje srnje srce v mojih očeh 
vidi svetlodlake lovske pse 
namesto prstov nože kosilnice  

ne moreš več, si sporočil   

moje noge je s senom vred 
mama danes zjutraj vrgla kravam 

Prevedla Natalija Milovanović 

The Curse of the Woods 

does never came near the households 
we would see them when we headed uphill 
to pick rosehips for jam  

one summer while mowing a meadow 
Father accidentally mowed a fawn 
the mountain wailed at sunset  

ever since that day I have always 
walked in front of the mower 
moved rabbit kits out of the way 
catapulted snakes with a pitchfork  

ever since that day I have carried the curse of the 
woods  

your doelike heart sees yellow hunting dogs 
in my eyes 
my fingers feel like blades of a mower 
You can’t do this anymore, you said 
Mother put my legs out with the hay 
this morning for the cows 

Translated by Jovanka Kalaba and 
edited by Ellen Elias-Bursać

**Radna Fabias: Kjer se stvari zlomijo**

uvodni prizor 

na letališču sezujem 
čevlje snamem pas in če 
mi rečejo še hlače  

pustim da me psi prevohajo orožje 
sem vtaknila pod konice prstov tja sem 
spravila tudi pospešen utrip  

urejena sem lasje so počesani 
smehljam se kot ovca gledam v tla  

maska na elastiki 
zataknjena za ušesa 

Prevedla Mateja Seliškar Kenda 

opening scene 

at the airport i take off 
my shoes my belt and if 
they ask my pants as well  

i submit to being sniffed by dogs the weapons 
are in my fingertips where i 
have also stored my rapid heartbeat  

i look smart i’ve done my hair 
i smile like a sheep keep my eyes  

on the floor the elastic 
of the mask behind my ears 

Translated by David Colmer

**Réka Borda: Školjka z akropole**

Školjka z akropole 

Školjka hrani šum svojega rojstnega kraja. 
Pravijo. Če jo dvigneš k ušesu, 
lahko ujameš delfine, ki se pogovarjajo, 
in strmoglavljenje letala.  

Če jo streseš, oddajnik zašumi. 
V etru se mešajo glasovi mladih ljudi, 
naprava jih objame, a hkrati spusti, 
kot raža plastenko, misleč, da je plen. 
Bobnenje grl postane nenadoma 
zamolklo, ko poleg njih 
eksplodirajo bombe in revolucije. 

Ponovno jo streseš. Zdaj vztrajna 
potniška letala hrumijo nad vrtom. 
Leže na hrbtu spremljaš sledi 
belih plavuti. Fotografiraš jih, 
ko padajo v parne blazine, 
ki imajo obliko vodnih pošasti. 

Če školjko odmakneš, 
šumenje vztraja. Moteči valovi 
so na poti že tako dolgo, da so 
porušili brežine tvojega slušnega kanala. 
Potuhnjeni tokovi trknejo 
nad akropolo iz razbitin. 

Prevedla Gabriella Gaál 

The acropolis shell 

A shell preserves the murmur of its birthplace. 
People say. If you press one to your ear, 
you can catch the chatter of dolphins, 
and the impact of an airplane crash.  

You shake it, the transceiver crackles. 
Voices of the young mix in the ether, 
the device embraces and releases them, 
like a ray does a plastic bottle, taken for prey. 
Suddenly the drumming of the throats 
is distorted, as next to them, bombs, 
uprisings and revolutions explode.  

You shake it again. And now persistent 
airliners buzz and hum above the garden. 
Lying on your back you follow the trails 
left by the white fins. You take a picture as 
they whump into the puffy pillows 
shaped like sea monsters. 

If you hold the shell away from you, 
the buzz in your ear stays. Jamming waves 
that put out so long ago they've devastated 
the banks of your internal auditory canal. 
Sluggish currents clash together 
above an acropolis built from rags. 

Translated by Austin Wagner

### Počitniški koktejl: WHITE RUSSIAN

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pocitniski-koktejl-white-russian

_Zajtrk za nočne ljudi._

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Zajtrk za nočne ljudi.

**Recept:**

40 ml vodke, 20 ml kavnega likerja, 20 ml sladke smetane. Vse zlij v kozarec z ledom. Ne mešaj. Samo pusti, da se vse poleže.

### Iz dnevnika ločene prevajalke (III. del)

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/iz-dnevnika-locene-prevajalke-iii-del

_Avtor: S. A._

Izgubljeno s prevodom ali ljubezen v treh jezikih.

**Izgubljeno s prevodom ** 

Prejšnji teden sem prevajala romantični roman iz angleščine. Tak, kjer imajo glavni liki službe, s katerimi v resničnem življenju komaj plačaš najemnino za garsonjero, v knjigi pa brez težav živijo v trosobni hiši z vrtom, teraso in pogledom na morje, kreganja oziroma lepše rečeno, *nesloglasja*, se razrešijo z dolgimi pogovori med sprehodi po plaži in z nenavadno veliko časa, ki ga imajo na voljo sredi delovnega dne. 

V angleščini je pisalo: *He looked at her as if she was the only woman in the world.* 
In prevajala sem po pravilih: *»Pogledal jo je, kot da je edina ženska na svetu.« *
V glavi pa je bil moj prevod slišati takole: *»Pogledal jo je, kot da se poskuša spomnit, kje je parkiral avto.« *

*Her heart raced as he touched her cheek.* 
Uradno: *»Njeno srce je začelo utripati hitreje, ko jo je pobožal po licu.« *
Moja resnična misel: *»Srce ji je začelo utripati hitreje, ker se je spomnila, da je pustila prižgan štedilnik.« *

*He whispered in her ear:‘I’ll never let you go.’* 
Uradno: *»Zašepetal ji je na uho: ‘Nikoli te ne bom spustil.’« *
V glavi: *»‘Nikoli te ne bom spustil, ker bom potem moral sam pomivati posodo.’«* 

Brala sem naprej in razmišljala, kako je v teh romanih vse popolno, ženska ima vedno lase, ki ji nežno valovijo v vetru, moški pa je tisti, ki ima vedno pravi odgovor. V mojem življenju je bila najbolj romantična stvar, ki mi jo je kdo kdaj rekel *pustil sem ti zadnji kos pice.* 

Roman se je končal s poroko na plaži, kjer sta bila oba videti, kot da bosta vsak hip v roko dobila še koktajl z dežničkom, potem pa skupaj izginila v sončnem zahodu. Ko sem shranila dokument in ga zaprla, sem ugotovila, da se je med prevajanjem izgubilo več kot nekaj besed, izgubila se je tudi vsa tista iluzija, da se ljubezen dogaja tako, kot piše v knjigah. 

Popoldne sem šla po Jerneja v šolo. 
*»Kaj si danes delala?«* je vprašal. 
*»Prevajala sem ljubezenski roman,«* sem rekla. 
*»A sta se lupčkala?« 
»Ja.« 
»Fuj.« 
»Tudi jaz sem to pomislila,«* sem priznala. 

In potem sva šla mimo kavarne, kjer mi je rekel, če mu kupim sladoled. Kar je bilo, če malo pomislim, edina resnična romantična gesta tistega dne. 

**
Majica, ki diši po sramu** 

Sobota dopoldne. Tržnica. Z Jernejem sva šla po jajca, kruh in še nekaj zelenjave, ki bo verjetno zgnila v hladilniku, ker ob nedeljah raje naročim pico kot kuham. 
Pri tretji stojnici sem že razmišljala o kavi, ko zaslišim glas, ki ga ne bi prepoznala samo na sodni obravnavi, ampak tudi v popolni temi. 

*»Živjo!«* 
Aleš. Poleg njega Špela. On z vrečko špargljev, ona z vrečko sveže mladosti. 
*»Živjo,«* sem rekla. 

Špela se je sklonila proti Jerneju in z glasom, ki ga odrasli uporabljamo, ko se hočemo prilizniti otroku, rekla: *»O, Jernej, kaj boš pa ti danes kaj jedel?« *
Jernej je gledal vanjo in ni rekel nič. Znašel se je v igri tihega odpora, videla sem, da je imel tisti pogled, ki ti pove, da si vprašal nekaj, kar je vredno ignoriranja. 
Z nogo je brcal rob tlakovca in gledal stran, kot da je vsak kamen na tržnici bolj vreden njegove pozornosti. 

Aleš je poskusil drugače: *»A se kaj veseliš, ker bova šla kmalu spet na izlet?« *
Notranji prevod: *Tvojo mamo ignorirava, ampak vseeno ustvarjava vtis, da smo ena velika, funkcionalna družina.* 

»Ja,« je rekel Jernej, še vedno brez pravega navdušenja. Tišina je naenkrat postala tako gosta, da bi jo lahko ovili in spravili v omaro za hude čase. Ravno ko sem hotela nekaj reči o vremenu (vedno varen izhod), se je Jernej obrnil proti očetu in bleknil: *»Oči, a veš, da mami spi v tvoji majici?« *

Vrečka mi je skoraj padla iz rok in tudi šparglji v Aleševih rokah, so se nevarno nagnili proti tlom. Špela me je ošinila s pogledom, ki je bil mešanica pomilovanja in tistega tihega *sama si kriva*. 
Jaz pa sem stala tam, z vrečko zelene solate v roki, in se spraševala, zakaj se ne morejo take situacije razbliniti kot dim, namesto da vsi stojimo v njih, kot da čakamo, da nam nekdo zaploska in lahko šele potem izginemo iz mučnega prizora. 

*»Aha …«* je rekel Aleš in pogledal nekam proti mostu ključavnic. 
Prijela sem Jerneja za roko. 
*»No, midva bova kar šla,« *sem rekla in se poskušala nasmehniti tako, kot se ljudje nasmehnejo na koncu dolgih obiskov pri zobozdravniku. 

Ko sva se odmaknila, sem čutila, kako se mi ramena počasi spuščajo, kot bi odlagala neviden nahrbtnik, poln nerodnosti. Jernej je hodil nekaj korakov pred mano in brcal kamenček po poti, popolnoma neprizadet. Otroci imajo to srečo, da jim ni treba analizirati vsakega stavka, vsakega pogleda in vsake pavze v pogovoru. 

Jaz pa sem že v glavi vrtela prizor, kot kakšen slab posnetek, ki ga nikakor ne moreš izbrisati. 
Mogoče se bom čez leta tega dne spomnila in se nasmehnila. Ali pa ga bom, tako kot večino srečanj z Alešem in Špelo, lepo zložila v tisti spominski predal z napisom: *Ne odpiraj, če res ni potrebno.* 

Jernej se je obrnil in vprašal:* »A bo oči spet prišel k nam domov?« *
*»Ne,«* sem rekla. *»Ampak mogoče bova midva enkrat šla k njemu.« *
*»A bo tam tudi Špela?« 
»Ja, najbrž bo tam tudi Špela.« *
*»Potem pa raje ne,«* je rekel in nadaljeval z brcanjem kamenčka. 

Opazovala sem ga in si mislila, da se nekaterih življenjskih odločitev res ni treba naučiti od staršev, otroci jih znajo sprejeti povsem sami. 

**
Ajde, pojej banano** 

Sedim na mrzlih ploščicah kopalnice, kot kakšen kliše, ločena ženska, ki joka na tleh pod umivalnikom, katerega spodnji del je, zdaj šele vidim, malo umazan. Na mobitelu imam še vedno odprt Wordov dokument, kjer sem pred pol ure prevajala stavek: *She felt safe in his arms.* Hvala lepa. V njegovih rokah sem se počutila varno točno dvakrat, prvič, ko me je držal za roke, ko sva letela s tistim majhnim letalom v Rim in sem mislila, da bom umrla od strahu, no, to je še največji približek, in drugič … nikoli več.  

In zdaj jokam. Jok, ki ima različne faze, prvo pridejo solze, ki govorijo *nisem v redu*, sledi smrkanje, ki pravi *poglej me, kako patetična sem*, in potem tisti čuden hreščeč zvok, ki je v resnici samo zrak, ki se zaletava v zvočno steno mojega hlipanja. 

Jernej potrka. *»Mami, a jokaš?« *
*»Ne, ljubček, kje pa.«* Tišina. *»Ampak, meni se zdi, da jokaš.«  *

Z vrat se zasliši zvonec. Na žalost v trenutku dojamem, kdo bi lahko zvonil. Seveda se ne motim. Vrata se odprejo in slišim Jerneja, ki reče:* »Babi, mami joka v kopalnici.«* In potem njen glas: *»Joka, a? No, saj to pa res ni nobena novica.« *

Vrata kopalnice se odprejo, kot da je lastnica stanovanja ona, ne jaz. 
Stopi not in se zagleda vame. *»Anja, no … Se ti zdi, da bo svet boljši, če ga močiš s solzami?«* 

*Anja. Vedno, ko reče moje ime tako resno, vem, da pride stavek, ki bo ali citat za na spomenik ali razlog za terapijo.* 

*»Pusti me malo,«* zamrmram. 

*»Jokaj, če že ne gre drugače, ampak to je ena navadna izguba časa. Ampak ti kar jokaj.« *Vidim, kako njen pogled zdrsne na poličko, ki stoji nad umivalnikom. In seveda točno vem, kaj si ta trenutek misli. *Lej, ko ni pobrisala prahu. *Čakam, da odpre usta in reče:* Jokaj, ampak prej pobriši prah.* 

Dvignem pogled in se zastrmim vanjo s povsem rdečimi očmi: *»Mami, jaz sem razpadla.«* 

Glasno zavzdihne: *»Eh, kaj pa govoriš … Razpadla sem jaz, potem ko sem te dva dni rojevala, šest kil in pol si bila težka, tretji najtežji dojenček v Jugoslaviji, samo dva sta bila težja od tebe, eden iz Sanđaka in drugi iz Kragujevca, potem pa je tebi v čast sledila Ljubljana … Šest kil sem stisnila iz sebe, to je razpad, ne pa to, da te moški pusti, daj no, prosim te lepo.« *

In potem iz torbice potegne banano. Kot da je to nekaj najbolj normalnega.  

*»Na, jej,«* reče. *»Sladkor ti bo dvignil razpoloženje.«* 

*»Mami … jaz res ne vem, če bom kdaj spet normalna.« *

Zavije z očmi, kot da sem ji pravkar rekla, da se ne znam sama obleči. 
*»Normalna? Anja, kdo pa je danes normalen? Normalen je samo tisti, ki se pretvarja, da je normalen. V resnici pa vsi tulimo ponoči v svojo blazino.«* 
Odlomi kos banane in ga sama poje, kot da bi mi demonstrirala, kako se to dela. 

*»Veš,«* nadaljuje, *»tudi jaz sem jokala, ko je tvoj oče šel s tisto iz pošte.«* 
Zatakne se mi v grlu. *Kaj?* 
*»S kom?«* mi uspe iztisniti iz sebe. 
*»Z Nado, s tisto babnico, ki je vedno imela rdečo šminko in preozko krilo.«* 
To reče tako *by the way*, kot da bi rekla, a veš, da so bili včasih jogurti cenejši. 

Moje možgane zadane kot udarec z lopato. Moj oče? Moj oče??? Moj oče, ki je vsako nedeljo skuhal govejo juho in mi pomagal krasiti novoletno jelko, on*?* 
*»In … ti si mu kar odpustila?« 
»Ja, sem mu,«* reče in si obriše roke, kot da je pravkar končala s pomivanjem posode. 

Tu bi moral slediti tisti del, ko mi pade kamen od srca, ker sem pravkar dojela, da se da preživeti tudi če te nekdo prevara, da kljub temu obstaja možnost novega začetka, novega *she felt safe in his arms. * 

*»In … kako si to zmogla?«* vprašam kot kakšen naiven otrok. 
*»Kako? Anja, moja mama je preživela vojno. Streljanje, bunker, kartone cigaret za kruh. Če je ona to zdržala, bom pa jaz ja en moški spodrsljaj.«* 
*»En moški spodrsljaj,«* zamrmram. 
*»Ja, in kaj pol? Saj sem ga imela rada. A ti misliš, da bi bilo meni lažje samo zato, ker bi ga brcnila ven? Bi bilo lažje tebi, če tvoj ne bi nikoli obstajal?« *
Ostre besede, ki jih prebavim počasneje kot banano. 

In tukaj nastopi trenutek, ko bi morala objeti svojo mamo, ji reči hvala za brutalno lekcijo življenja in se v sebi odločiti, da bom močna. Namesto tega pa razmišljam: *Če je to družinska tradicija, odpuščati moškim za neodpustljivo, potem sem naslednja v vrsti. Čestitke, Anja, pravkar si izvedela, da nisi samo hči moškega, ki je varal, ampak tudi dedinja idiotske vztrajnosti.* 

Mama se obrne proti vratom. *»Pojej banano, jaz grem, še na tržnico moram.« *
Jaz pa ostanem tam, na mrzlih ploščicah, strmim v košaro za perilo in v spodnji del umivalnika, ki bi ga morala očistiti, potem pa se zagledam v banano in kar naenkrat se spomnim grafita, ki je dolga leta prekrival zid v Ljubljani, pred sabo zagledam verze Esada Babačića: *Hej, draga, ne pustiva, da zgnijeva, kot ta banana, ki sva jo tako složno zanemarila.* 

Vsakič ko sem šla mimo, se me je dotaknilo, tako romantično se mi je zdelo, malo punk, malo resno, zdaj pa gledam svojo banano na robu umivalnika in si mislim: dragi Esad, žal mi je za tvojo banano, ampak tudi najina z Alešem je zgnila do konca. Mogoče v tem procesu nisva bila tako složna, pa vseeno, banane ni več.  

Vstanem in tisto, kar je ostalo od nje vržem v koš pod umivalnikom. Na vratih se pojavi Jernej.  

*»Mami, a še jokaš?«* Odkimam. *»Ne več, mišek moj.« *

In si rečem, če je ena lahko preživela vojno in druga rojstvo šest in polkilskega dojenčka, bom pa tudi jaz enega moškega, ki me je pustil zaradi druge. Ajde, umij si obraz, pobriši tisti prah s police, spucaj umivalnik in gremo dalje. Ker življenje je bolj trmasto kot vse ločenke skupaj.

### Iz dnevnika ločene prevajalke (II. del)

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/iz-dnevnika-locene-prevajalke-ii-del

_Avtor: S. A. _

Digitalna romanca in druge iluzije samoprevare.

**Digitalna romanca ali iluzija samoprevare** 

Prijateljica je prišla na obisk. V eni roki je držala steklenico vina, v drugi pa tisto mirno samozavest, ki jo človek dobi po sedmih letih razmerja. Verjela je, da je to zato, ker znata z Rokom komunicirat, jaz pa mislim, da sta se samo navadila drug na drugega. S steklenice je odvila zamašek in s police vzela dva kozarca s peclji. Nato nama je natočila vino, da sva nazdravili.  

*»Na tvoje novo življenje.« *

*»No, ja ...«*

Naredila sem požirek, vino je bilo toplo.  

*»Mislim, da si ti že kar ok, samo čim prej moreš med ljudi.« *

*»Že ko grem v trgovino, mi je tam preveč ljudi.« *

Gledala me je, nato pa se nasmehnila. 

*»Na Tinder moreš!« *

To je rekla s takim navdušenjem, kot bi mi predlagala zdravilišče. Digitalno zdravilišče za osamljene. 

*»Tinder? A ni to aplikacija za mlade, ki imajo več samozavesti kot samorefleksije?« *

*»Nisi stara. Si ločena. To je kot ... kot da daš kruh v toaster in upaš, da ven pride nekaj hrustljavega.« *

*»Aha. In jaz sem kruh, ki je že enkrat bil v toasterju?« *

*»Ne. Ti si kruh z značajem. Malo zapečen, ampak še vedno dober.« *

Ko je odšla, sem dvajset minut razmišljala, ali naj se prijavim ali ne. Minuto kasneje sem bila registrirana. Medtem ko je Jernej spal in je bilo stanovanje tiho, sem ustvarila svojo digitalno različico. Brez preteklosti, brez zakonskih pogodb. Z rahlim filtrom, ki pobriše samo podočnjake, ne osebnosti. 

**
Pogovori z algoritmom** 

Prvi moški mi je napisal: *»Iščem preprosto žensko brez komplikacij.« *

Odpisala sem: *»To bo težko. Sem človek, ne navodilo za uporabo.« *

Drugi mi je poslal sliko svojega avtomobila. Brez obrazložitve. Samo ... avto. 

Tretji je napisal: *»Si za kaj sproščenega?« *

Vprašala sem: *»A misliš prešuštvo?« *

Z vsakim pogovorom sem dobila bolj jasen občutek, da je Tinder kot hladilnik, veš, da v njem ni ničesar pametnega, ampak ga vseeno odpiraš vsake pol ure. V upanju, da se je kaj spremenilo. 

Ampak potem … sem se odločila za zmenek. En moški je bil videti normalno. Ime je imel, delal je, ni imel sončnih očal na vsaki sliki in ni omenjal, da išče sproščeno žensko. Kar je že selekcijski presežek. 

**
Zmenek in druge oblike neželenega stika** 

Rekel je, da ve za 'luštno malo skrito mesto, ki ga nihče ne pozna.'  

Ko sem prišla, sem dojela, da je imel prav. Nihče ga ne pozna, ker nihče noče tja. Zamudil je dvanajst minut in prikorakal s samozavestjo človeka, ki zamudo dojema kot del šarma. V roki je držal en sam tulipan, zavit v peki papir. 

*»Zadnji je bil,«* je rekel. 

Pogledala sem v nekoliko ovelo rožo.  

*»O, … hvala.«  *

Lepo, roža kot jaz, malo uvela, ampak nič hudega, še stoji. 

Nosil je parfum, ki je bil bolj samozavesten od njega in se usedel k meni z izrazom človeka, ki pričakuje kompliment že zato, ker je prišel. Bila sem tiho in ga opazovala. Nič posebnega ni bilo na njem, prav nič. Nato se je ozrl po prostoru. 

*»Rad imam bare z dušo.«  *

Sedela sva v lokalu z laminatom, ki se je luščil in natakarjem, ki je imel izraz človeka, ki je že vse videl in slišal. Edina duša tukaj je bila steklenica nad šankom, na kateri je pisalo *rakija.* 

Nagnil se je k meni in rekel: *»A veš, da sem enkrat skoraj odprl svojo restavracijo?« *

Pogovor je bil ... živ. A bolj v smislu improvizacije. Na trenutke sem imela občutek, da sodelujem v predstavi v teatru, kjer ne vem, kdo sem in kaj je poanta prizora. 

*»A si bolj vizualni tip ali bolj čustven?«* me je vprašal in se nagnil s celim telesom k meni.  

Ni mi bilo prijetno, zato sem se odmaknila. 

*»Odvisno. Če govoriva o hrani, sem vizualni. Če pa o Netflixu ob polnoči, potem čustven.«* 

*»Jaz sem čustven. Takoj začutim vibracijo. In tvoja se mi zdi … lej, bom kar iskren, malo si na off.«* 

*»Na off?« *

*»Glej, tudi jaz se lahko umaknem v svoj notranji prostor,«* je nadaljeval. 

Resno sem upala, da ima notranji prostor boljšo akustiko kot tale zmenek. 

Potem je v nekem trenutku brez razlage vzel iz nahrbtnika jogurt in ga začel jesti. 

*»Sem hipoglikemik,«* je rekel. *»In telo rabi, kar telo rabi.« *

Sedela sem nasproti moškega, ki je na zmenku jedel breskov jogurt z žličko, ki jo je sam prinesel od doma. 

Naenkrat sem odprla usta in rekla: *»Veš, kaj, morem domov, otroka imam.«* 

Glasno je zavzdihnil in razočarano rekel: *»Aja, a tako potem … A si ti sploh pripravljena na partnerstvo?«*  

Strmela sem v embalažo jogurta, ki ga je pravkar pojedel. Na njej je pisalo *alpsko poreklo in pristnost.*  

*»Ker če daješ otroku prednost pred sabo, kar očitno delaš, potem se moreš vprašati, 'ali si res želim partnerja?' Ker jaz si take partnerke ne želim. Otroci so pomembni, ampak te ne smejo povozit in ti si, kot kaže, očitno že malo povožena.«* 

Vstala sem s plastičnega stola in odšla, ne da bi ga sploh pozdravila. Ker tako se, očitno! obnašajo povožene ženske.  

Doma sem si sezula čevlje in se ulegla na kavč, mogoče pa bom jaz odprla svojo restavracijo. Vsaj vem, kaj bom servirala: mir, tišino in desert iz nizkih pričakovanj. 

Breskov jogurt pa bo šel v opombo pod črto. Kot opomnik, zakaj ne hodim več na zmenke. 

**
Nihče ne pogreša starih copat ali samska ženska kot moralno vprašljivo stanje** 

Ko sem zjutraj prišla po Jerneja, je mama sedela v dnevni sobi in tiho zlagala revije v popolne pravokotnike in to s takim izrazom, kot da ureja dokaze za sodni proces. Niti besede ni rekla, dokler nisem zaprla vrat. 

Potem pa naenkrat: *»Kje si bila včeraj?« *

Vprašanje, ki se je slišalo kot majhna bomba, odvržena na preprogo med tabure in regal, na katerem so stale knjige iz zbirke nobelovci. 

*»Pri prijateljici,«* sem rekla z glasom, ki ga uporabljam, ko lažem otroku, da so zobozdravniki zabavni. 

Mama je počasi dvignila pogled z revije, kot da si mora ogledati osebo, ki si je drznila izreči tako poceni izgovor. 

*»S šminko in v petkah, v katerih te nisem videla niti na poroki tvojega bratranca … Vem, da je tvoja stvar, ampak res ni lepo, da si tako izmišljuješ, ko bi lahko samo povedala resnico.« * 

Glasno sem zavzdihnila.  

*»Dobro, bila sem na zmenku,«* sem rekla in si v istem trenutku zaželela, da bi lahko rekla karkoli drugega. Na primer: bila sem v Himalaji. Ali: šla sem na operacijo, darovala sem ledvico. 

Mama je globoko vdihnila. Ni bila presenečena, bila je pripravljena. Kot vojska, ki vadi že dva meseca za invazijo. 

*»Na zmenku,«* je rekla počasi. *»Kaj pa Aleš?« *

*»Kaj pa z njim? Živi z novo punco. Špela ji je ime.« *

*»Špela, ja. Seveda. Kot da je to resno. Ti povem nekaj o Špeli? Špela je kot tisti copati  iz Hoferja, zgledajo lepo, poceni so, samo kaj, ko ti takoj razpadejo. Aleš ima pa rad svoje stare natikače. Malo so znuncani, ampak njegove noge se dobro počutijo v njih. Samo potrpeti moraš, ne pa zdaj letat okrog kot kakšna ... bodi doma, skrbi za Jerneja, Aleš se bo že vrnil nazaj. Samo čas mu daj.« *

Ne vem, ali me je bolj užalil metaforični status copata ali dejstvo, da naj bi bila vsa moja prihodnost odvisna od moškega, ki se trenutno fotografira na ziplineu nad Bovcem, seveda skupaj z žensko, zaradi katere me je pustil. 

*»Mami, prosim, nehaj ...«* 

*»Samo pravim. Če zdaj začneš tako ... hodit okoli, boš s tem Aleša samo odbila. Ker on te ima v resnici še vedno rad in bi mu bilo težko, če bi slišal, da si kar tam zunaj. Z moškimi. Kot neka ... samska ženska!« *

*»Saj sem samska ženska. Z Alešem sva v postopku ločitve.« *

*»Ne bodi dramatična. Nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha.«* 

Pogledala me je s tistim zmagovalnim izrazom, kot da je povedala nekaj tako briljantnega, da bi si zaslužila medaljo. Na mizi pred njo je ležal kup revij. Ena je imela naslov *Ponovno skupaj po sedmih letih – ljubezen zmaga!* in lahko bi prisegla, da jo je namerno postavila na vrh. 

Nisem ji več odgovarjala. Ne zato, ker bi ji hotela dati prav, ampak ker sem vedela, da pri njej logika nima nobene zveze z realnostjo. V njenem svetu so moški kot pogrešane nogavice iz pralnega stroja, vedno se nekje najdejo, če jih iščeš oziroma v mojem primeru, čakaš dovolj dolgo. 

Ko sva se vrnila z Jernejem domov, me na hodniku nista čakala stara copata, ker sem si prejšnji teden kupila nove. Mehke, tiste z umetnim krznom in podplatom, ki ne drsi. Stare, znuncane sem vrgla v smeti. Brez ceremonije, čeprav sem jih nosila skoraj pet let.

### Chengdu - Zemljevidi, ki jih ni v vodičih

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/chengdu-zemljevidi-ki-jih-ni-v-vodicih

_Avtor: Lara Hočevar Williams_

V rubriki Tuje nebo delimo z bralci izkušnje Slovencev, ki so se odločili za življenje v tujini. Prisluhnite njihovim zgodbam.

**Chengdu ni Peking. Ne želi biti prestolnica in nima potrebe po izkazovanju simbolov moči, je mesto, ki se razpira v širino, njegova identiteta ni zgrajena na monumentalnosti, temveč na ritmu vsakdanjosti, ki v svoji tišji, bolj razrahljani obliki postane prostor, v katerem se tujka, kot sem bila jaz, lahko začne počasi razraščati.**  

Ko sem prispela, z dvema kovčkoma in nepopolnim konceptom doktorske disertacije, se nisem zavedala, kako zelo bo mesto vplivalo name. Verjela sem, da bom jaz tista, ki bo s teoretsko prtljago sociologije kulture v novo okolje vnašala razumevanje, a je že po nekaj tednih postalo jasno, da bom morala najprej opustiti potrebo po interpretaciji, če bom želela sploh zares kaj opaziti. Stanovala sem v Yulinu, v stanovanjskem bloku s sivo fasado in stopniščem, ki je dišalo po vodi z detergentom in po starosti, ki je bila bolj trmasta kot dotrajana. Dvigalo je občasno delovalo, a sem že po nekaj dneh sprejela dejstvo, da bom večino poti opravila peš, gor, dol, skozi hodnik, ki se je ob vsakem času dneva zdel pretemen, a nikoli nevaren. Mesto mi je najprej dajalo občutek neskončne nepreglednosti, ne le v geografskem smislu, ampak v tem, kako so se ulice naenkrat prelomile, kako je ena tržnica prehajala v drugo brez kakršne koli meje, ki bi zarisovala konec ene in začetek druge, kako so bili zvoki pomembnejši od tabel, in kako sem se, ne glede na zemljevide, vedno znova znašla nekje, kjer nisem nameravala biti. Na nek način so bili to najbolj dragoceni trenutki, tisti, ko sem se izgubila med stojnicami z bambusovimi poganjki, med starimi moškimi, ki so igrali mahjong pod pokritimi arkadami, med pari, ki so na klopcah držali dežnike nad skodelicami čaja. 

Chengdu je imel neko zračno mehkobo, vlažno, gosto atmosfero, ki ni pritiskala, ampak te je obdala, čeprav zrak ni bil nikoli povsem čist, je imel neko vabilo, neko počasnost, v kateri si se lahko ustavil brez občutka, da zaostajaš. V parku People’s Park sem večkrat sedela na robu betonske klopi, ki je bila vedno nekoliko vlažna, tudi kadar ni deževalo, in opazovala stare ženske, ki so vadile plesne korake ob počasni kitajski baladi iz prenosnega zvočnika, ter moške, ki so se zbirali okoli ptic v kletkah, ki so jih obesili na drevesa, kot da bi jim pustili poslušati pogovore ljudi. Nekega večera, ko sem bila že dovolj časa v mestu, da sem znala naročiti jed brez mesa in se ne izgubila v podzemni, me je na večerjo povabila kolegica z univerze, Zhang Wei. Stanovanje njene družine v četrti Jinjiang je bilo podobno mojemu, le da je skozi okno v kuhinji gledalo na reko, kjer so zjutraj vadili tai chi, popoldne pa se je v vodi zrcalil neonski napis trgovine s klimatskimi napravami. Njena mama je kuhala v ritmu, ki je bil usklajen z radijem v ozadju, medtem ko se je na štedilniku v velikem loncu kuhala riba s sečuanskim poprom, zraven pa je v drugi posodi vrela juha z repičnim oljem in tofu kockami. Miza je bila pokrita s tankim plastičnim prtom in na sredini je vrtljiva plošča združevala jedi, ki so bile zame premočnega vonja, prezačinjene, a iz nekega razloga domače, ne zaradi okusa, temveč zaradi načina, kako so bile postavljene druga ob drugo, brez ceremonije, le s toplino. Ko sem med večerjo previdno vprašala za recept, so se zasmejali na način, ki ni bil posmehljiv, ampak je nakazoval, da so recepti tukaj stvar izkušnje in ne zapisov, stvar prstov, ki poznajo teksturo, in jezika, ki pozna okus. Babica moje prijateljice z univerze, ki je sedela v vogalu mize, me je mirno vprašala, ali me kdaj zagrabi želja po domu, in ko sem v trenutku iskrenosti rekla, da se mi zdi, da doma ne znam več definirati, je pokimala z izrazom, v katerem ni bilo potrebe po dodatnem komentarju in to je bil prvi trenutek, ko sem začutila, da se z nekom v tem jeziku razumem tudi brez prevoda. 

Nisem prišla v Chengdu z mislijo, da bom ostala. Mesto mi je bilo ponujeno kot začasna postaja, akademski izziv, prostor za pisanje doktorata, oddaljenost, ki naj bi omogočila koncentracijo. A v času, ko sem se trudila razumeti razliko med evropskimi hermenevtičnimi koncepti in kitajskimi predstavami o zgodbi, sem se v kavarni v četrti Wuhou, ki je stala nasproti knjigarne Fangsuo, spoznala z Nathanom, Avstralcem, ki je učil angleščino in imel pri sebi vedno beležko, v katero si je zapisoval kitajske pismenke. Zdaj živiva v istem delu Yulina, v stanovanju, kjer iz kuhinje diši po praženem sezamu in kjer na balkon obešava oprano perilo poleg sosede, ki naju včasih opozori, če prihaja nevihta. Na tržnici pri Wuhouciju nama prodajalka že sama pove, kateri tofu je svež in katere gobe je prinesla zjutraj iz vasi južno od mesta, midva pa poznava pot med stojnicami in veva, kdaj je prepozno za dober čili in kdaj pride sveža meta. Včasih pomislim, kako malo je bilo potrebno, da sem ostala. In kako dolgo sem verjela, da ne spadam sem. Chengdu me nikoli ni prosil, naj ostanem, ni me poskušal prepričati in mogoče je bilo ravno to dovolj.

### Počitniški koktejl: OLD FASHIONED

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pocitniski-koktejl-old-fashioned

_Koktajl za tiste, ki raje povejo manj._

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Koktajl za tiste, ki raje povejo manj.

**Recept:**

50 ml bourbona, 1 kocka sladkorja, nekaj kapljic angosture, kapljica vode. Zmečkaj sladkor z grenčico in vodo, dodaj viski, led in nežno premešaj. Okrasi z olupkom pomaranče in postrezi s pogledom, ki ne potrebuje pojasnil.

### Iz dnevnika ločene prevajalke

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/iz-dnevnika-locene-prevajalke

_Avtor: S. A._

Iz dnevnika ločene prevajalke.

**Ločitvena logistika in druge oblike čustvenega kaosa** 

Zadnjič sem imela Zoom klic z odvetnico. Oblečeno sem imela modro srajco in pod njo pižamo z medvedi. Ni se mi dalo niti preoblačiti.  

*»Vi se kar odločite, ali želite mediacijo ali razdelitev premoženja po pravni poti,«* je rekla z glasom, ki je imel enak ton, kot če bi mi ponudila opcijo med kavo z mlekom in kavo s smetano.   

Medtem ko sem gledala v zaslon, sem razmišljala, ali se da sploh lahko razideš na način, da ne razpadeš do konca. Po ločitvi ostanejo tri vrste predmetov: tisti, ki so tvoji, tisti, ki so njegovi, in tisti, ki so zlepljeni z nevidnim lepilom krivde, sentimentalnosti ali čistega maščevanja. 

*»Lahko obdržiš kavč,«* sem mu rekla ob predaji ključev. *»Saj sem ga jaz izbrala, ti si pa nanj povabil Špelo.« *

To je bila edina opomba, ki sem si jo tisti dan dovolila. Nobene drame. Nobenega metanja krožnikov. Samo miren glas, ki bi zvenel skoraj preveč odraslo, če ne bi bilo očitnega pasivno-agresivnega podtona. In še vedno se vprašam: zakaj sem bila jaz tista, ki se je po ločitvi naučila uporabljati akumulatorski vrtalnik? Zakaj sem jaz tista, ki zdaj ob večerih sestavlja Ikein regal, medtem ko on objavlja fotke z drugo žensko, ki je, mimogrede, osem let mlajša kot jaz? 

*»V življenju je treba uživati in ti tega ne znaš.«* mi je enkrat rekel. 

Uživati? Dragi, jaz uživam, ko gre otrok pravočasno spat, to je moja perverzija. Včasih se vprašam, če sem res preživela zakon ... 

Ampak hej, danes sem končno naredila dva seznama, čustev, ki jih morem predelati in računov, ki jih morem plačati. In ni me bilo več sram, da sem sama. Tudi če to pomeni, da grem večkrat na obisk k mami, ki me še vedno sprašuje, če bom *kdaj spet kaj normalnega delala, mogoče v šoli*. In če me jutri zagrabi občutek, da sem neuspešna ženska, ker prevajam in nisem ostala v zakonu, bom šla kupit še eno sobno rastlino. Ker se vsaka prava ločitev konča z notranjo opremo. In nekaj dostojanstva, ki ga imaš samo zato, ker si preživela. Nekaj pa vseeno vem in to je, da Nietzsche nikoli ni sestavljal Billy regala po ločitvi. Jaz sem ga. 

**
Romantični pogreb ene rastline** 

V soboto sem končno vrgla stran monstero. To ni bila navadna sobna rastlina. Bila je živa priča treh selitev, enega zakona in dveh poskusov reševanja le-tega z vikendi v Bohinju. 

Ko je umirala, najprej tiho, potem s patetično zavitimi listi kot operna diva pred sklepnim aplavzom, sem ji menjala lonce, svetlobo in imela z njo optimističen dialog. Ni pomagalo. Mislim, da ji ni uspelo preživeti tišine, ki je nastala po njegovem odhodu. Ko sem jo nesla v zabojnik za bio odpadke, sem v sebi čutila, kot da me opazuje cela ulica. Z nekim občutkom krivde, da sem bila zanjo zadnja postaja, terapevtka in rabelj hkrati. Ko sem se vrnila domov, sem v isti kot postavila steklenico prosecca in knjigo o travmah navezanosti. Če ne gre z zelenjem, gre z mehurčki in introspekcijo. Včasih se mi zdi, da sem trenutno v življenjskem obdobju, ko umiram, namesto, da bi cvetela. Potem pa pomislim, kaj pa če je to v resnici nova rast? Samo brez fotosinteze, brez moškega in z nekoliko več cinizma. 

Naslednji dan sem šla v Bauhaus. Kupit kaktus. Ker ta vsaj ve, kako preživeti s čim manj vode, pozornosti in praznih obljub. 

**
Kava z bivšim** 

Včeraj sem šla na kavo z bivšim. Srečanje je bilo uradno zato, da se uskladiva glede obiskovanja roditeljskih sestankov. Neuradno pa zato, ker me zanima, ali še vedno na roki nosi uro, ki sem mu jo kupila za rojstni dan. Naročil je kavo, jaz čaj. Ure ni več, na njenem mestu so zdaj usnjeni trakci. In potem sva dve minuti molčala. Kot da čakava, da pride še nekdo tretji, ki bo razbil tišino.  

*»A si se ostrigla?« *me je vprašal. 

*»Ne. Samo zaspala sem z mokrimi lasmi.«*  

Zastrmela sem se  v njegovo obrito brado, v gladko kožo. Ko je bil z mano, se včasih ni pobril tudi po več tednov. Pogovor je bil nekaj med vremensko napovedjo in prisilnim team buildingom, stavki kratki, kot bi bili na silo povlečeni iz globin najinih notranjosti. 

*»Jernej pravi, da mu daješ samo še zdravo malico. Se je pritožil, da pogreša salamo.«* 

*»A res? Super. Jaz sem pa mislila, da bo vesel, ker mu mama vsak dan pripravlja malico. Ker, ko je pri tebi, Špela tega ne počne.«* 

*»Pusti, Špelo, Špela se trudi po najboljših močeh. Špela ni mama kot si ti in ji je vse to novo, zato …« * 

*Zakaj sem to rekla? *Strmim v rob mize in sem tiho, da ne bi slučajno še česa bleknila. Potem mi ponudi, da bo on peljal Jerneja na trening, da bo meni lažje. Kar je bila sicer prijazna gesta, ampak vseeno je zvenelo kot: *Seveda ti bom pomagal, saj si videti tik pred živčnim zlomom.* 

*»A si v redu?«* vpraša čisto resno. 

*»Seveda. Včeraj sem sama sestavila Ikein regal. Brez ene same kletvice. To si štejem za osebno zmago.« *

*»Lepo, da si tako samostojna.«* 

*Ja, hvala, no ...* 

Ko sem prišla domov, mi je mama poslala SMS: 

*»Soseda Tadeja te je videla z Alešem, pravi, da sta sedela skupaj v lokalu. Sem ti rekla, da se bo še vse uredilo! Vse se da, če se hoče.« *

Včasih si želim, da bi lahko odklopila. Vsaj za vikend. Ali vsaj vsak drugi. Počutim se kot moj star likalnik: *Saj še dela, samo ne več tako dobro. *Zvečer sem si natočila kozarec vina in si rekla: če sem pogorela kot žena, bom zablestela kot gospodinja. In sem končno zložila dve košari perila. V tišini. In to je bil moj zen trenutek. 

**
Nedeljsko kosilo in druge oblike zasliševanja** 

Danes sem šla z Jernejem na kosilo k mami. To ni bilo kosilo. To je bil dogodek. Ceremonija. Trije hodi in štiri mnenja, za katera nisem prosila. Začelo se je z juho. Vedno je juha. Vedno bistro jasno opozorilo, da prihaja težje prebavljiva vsebina. 

*»A si jedla kaj zjutraj?«* me vpraša, kot da vidi v moj želodec.  

*»Sem, jogurt.« *

*»Jogurt ni zajtrk. Jogurt je za bolne in tiste, ki nimajo časa zase.«*  

*Kar v prevodu pomeni: si ločena in deluješ razsuto.* 

Potem pride glavna jed. Piščanec z rižem. In zvrhana žlica pasivno-agresivne omake. 

*»Veš, tvoj oče je včasih rekel, da je zakon kot riž. Če je malo suh, mu dodaš maslo. Ne pa da ga vržeš stran.« *

Jernej je medtem tiho jedel, nato pa se zastrmel vame. 

*»Mami, veka ti trza.« *

*»Vidiš, to je od živcev, ker si sama. In kako je zdaj, ko si sama? Grozno, kaj ne? Saj veš, da ljudje nismo ustvarjeni, da bi bili sami.« *

*»V resnici je kar v redu, mami. Lahko gledam, kar hočem, ne kregam se glede tega, kdo bo zložil posodo v stroj, kdo bo peljal psa na sprehod in imam celo stran postelje zase.« *

*»Ampak, kdo pa ti nese smeti?« *

*Moški kot nepogrešljiva gospodinjsko funkcionalna enota.* 

Po kosilu je Jernej gledal risanke, midve pa sva pili kavo. Pravo kuhano turško, ker mama meni,* da tiste kapsule so samo za lenuhe*. 

*»Veš, včasih se vprašam, kje sem naredila napako, da si se ti odločila, da greš svojo pot,«* je rekla z rahlim vzdihom. 

*»Mami, nisem se jaz odločila. Aleš me je pustil zaradi druge.« *

*»Zato, ker se nisi borila za svoj zakon.« *

*O, moj bog …* 

*»Kaj sem ti celo otroštvo govorila? Ti nisem rekla, da je treba potrpeti, ker tako pač je v življenju? Nič se te ni prijelo.« *

In je pihnila v kavo, kot da s tem lahko odpihne še zadnjih 20 let najine komunikacije.  

Ko sem odhajala, mi je stisnila v roko steklenico domačega bezgovega soka in rekla: *»Če si že sama, vsaj pij kaj zdravega.« *

Doma sem jo dala v hladilnik poleg vina in dveh napol praznih kozarcev kislih kumar. In si rekla: poglej, poglej, kaj ni vsebina tega hladilnika metafora za tvoje življenje? 

Ampak jutri je ponedeljek. In če že ne morem zamenjat mame, lahko vsaj zamenjam rjuhe. In začnem na novo. Spet.

### Počitniški koktejl: PORN STAR MARTINI

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pocitniski-koktejl-porn-star-martini

_Brez sramu, brez opravičil._

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Brez sramu, brez opravičil.

**Recept:**

40 ml vanilijeve vodke, 30 ml pasijonkinega pireja, 15 ml limetinega soka, 10 ml sladkornega sirupa. Vse zmešaj v shakerju z ledom, močno pretresi in precedi v ohlajen kozarec za martini. Ob strani – kozarček penine. Ne vprašaj zakaj. Samo popij.

### MANA / RAZSTAVA

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/mana-razstava

_Avtor: Maja Krušec_

Maja Krušec je leta 2017, pod mentorstvom prof. Dušana Kirbiša, diplomirala iz Vizualne poezije na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, smer grafične in interaktivne komunikacije. Tehnika, v kateri ustvarja, je kolaž, umetniška dela so ročno oblikovana in unikatna. Dela temeljijo na teoriji vizualne poezije, ki se naslanja na umetniške smeri kubizma, dadaizma, inspiracijo pa črpa predvsem iz slovenskega (neo)avantgardnega kolektiva OHO. Odkrivanje in spoznavanje z raznimi umetniškimi, predvsem (neo)avantgardnimi kolektivi, gibanji in načini ustvarjanja je pripeljalo do oblikovanja njenega avtonomnega umetniškega glasu ter hkrati do razvoja singularnosti njene umetnosti, v katerem prepleta besedo s sliko in obliko z vsebino. Predstavlja jih pod umetniškim imenom Ludovich.

**Razstava pod naslovom MANA
1. 8. 2025 - 29. 8. 2025
Goriška knjižnica Franceta Bevka, Nova Gorica**

### Drobci brezčasnosti - Kambodža

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/drobci-brezcasnosti-kambodza

_Avtor: Aljoša Toplak _

V Kambodži se znajdem s tihim pričakovanjem, da bom v njej iskal odgovore na izzive življenja; zdi se mi, kot da se moja pot po vse bolj anonimnih vasicah odvija kot počasno razvezovanje podob, navad in zamisli. Zato je pričujoči zapis prej kot reportaža o deželi razmišljanje o prepoznavanju samega sebe v dogodkih, ki jih ponuja pot v notranjost dežele. V to zgodbo vstopimo nekega večera, ko se sonce dotakne krošenj fikusovega gozda.

Ker sem motor očitno pustil na cesti, ne da bi ga zaklenil, mi v restavracijo sledi starec. Hvaležno se mu priklonim in sprejmem ključe – v njegovem pogledu razberem, da nisem čisto priseben. Morda je kriva vročina, srajca na meni se je že petkrat prepotila in osušila. V temenih mi pritiska, počutim se, kot da moj pogled ne prihaja iz oči, ampak tam iz kota pod stropom, od koder me opazuje ženica s prisiljenim nasmehom in odsotno krpo v kozarcu. Morda sem bolan, žge me v prsih in sili na bruhanje. Doma bi šel k zdravniku, tukaj pa nekako ne čutim potrebe, da bi imel stvari pod nadzorom. To zame pomeni potovati – prepustiti se naključjem in poiskati udobje v kaosu. Zdaj se mi namreč zdi popolnoma naravno, da zapadem v samogibno raziskovanje kraja, v katerega me je zaneslo, in si duha osvobodim vsakršne prtljage. 

Usedem se za pult in naročim bananin *milkshake* za par centov. Staro lastnico vprašam, ali zna angleško, nato pa razočarano pograbim kozarec in se prestavim na teraso. Nekaj časa čečkam po dnevniku, rišem veduto vasice, kot sem jo zagledal v sončnem zahodu; in beležim podrobnosti dneva, čeprav se ni zgodilo nič takega, kar bi bilo vrednega omembe. Nasploh so moja pohajkovanja polna mrtvega časa, tega nemega stanja, v katerem le opazujem, čakam, razmišljam … Ko že dovolj dolgo sedim na mestu, se mi dozdeva, da se je svet izpraznil vsega tistega, kar sem vanj položil, vseh teh gotovosti, ugibanj, spominov ter pričakovanj – ostane le še tisti večni trenutek sreče, v katerem se sence igrajo s svetlobo. Se potem človeku ne zazdi, kot da čas ne obstaja? Kot da je dan prej le slonel na meni z vso svojo težo, še celega sem imel v pesti, zdaj pa se je razblinil kot sanje?

Tako zdaj sedim na tej terasi s hladnim kozarcem med dlanmi, poln melanholične tenkočutnosti, ki ji doma – obdan z vsakodnevnimi navadami – tako redko dopustim, da bi se razbohotila okrog mene. Gledam, kako do peclja polzijo kapljice, v ustih mi zeva žeja, zrak polnijo odmevi otrok, ki se spodaj za ograjo podijo za psi iz samostana. Vse okoli je gošča, v gošči so oranžni drobci menihov, ki sekajo vejevje, izza krošenj se strašljivo velik proti drevesom pred sabo dviga kip Bude. Nebo za njim se barva rdeče – ni že tak prizor dovolj, da človeka napolni s srečo? Spijem svoj *milkshake *in se po rosnih stopnicah spustim do dvorišča samostana. Ob tem spremljam, kako skozi krošnje bliska zlata svetloba. 

Ko se prebijem vse do tja dol, kjer se ena vrsta stopnic nadaljuje v drugo, se začne temniti. Otroci se osvetljujejo s telefoni, zdi se mi, da stoji ob vsakem grmu ena majhna skupinica, ki jo ob mojem prihodu pogoltne tema. Potem slišim, kako me zasledujejo koraki, mešajo se šepetanje in smeh in klici in »pššt«. Šele ko prispem do svetlobe templja, me otroci obkrožijo in vprašajo: »*Mister Beast?*«  

Narahlo pokimam, otroci me gledajo, eni sumničavo, druge pojav tega belega tujca zabava. Pomignem k žogi v naročju enega izmed otrok in jo nekaj časa brcamo, medtem ko se sučemo okrog šale, da sem prav zares slavni vplivnež iz Youtuba. Končno do mene pristopi menih in me v presenetljivo tekoči angleščini povabi na večerjo. 

Sledim mu okrog templja do kolibe v senci drevesa, kjer na tleh posedajo starešine. Komaj dvignejo pogled od telefonov v rokah in mi narahlo pokimajo, nek vajenec mi v pločevinasto skodelico – prav takšno, kot se je spominjam iz vrtca in osnovne šole – naloži lepljiv riž s tofujem in zeljem. Potem svojega meniha, ki me očitno edini razume, sprašujem o tem, kako si razlaga budistično razdelitev med t. i. dogovornimi in temeljnimi resnicami. Bral sem namreč, da pravijo, kako so ene resnice le stvar konsenza, druge pa so takšne, ki zadevajo temelje življenja – ker presegajo rabo vsakdanjega jezika, o teh temeljih ne moremo kar tako spregovoriti. Prav zato se meniški učitelji zatekajo v parabole in protislovja, da bi svoje modrosti nekako posredno nakazovali. Pravim mu, da prav to iščem na svojih potovanjih, tisti neizrazljivi uvid v smisel življenja, ki ti postane jasen ne skozi filozofsko besedičenje, temveč skozi način bivanja, v katerem se razvozla velika enigma. Ni to razlog, zakaj vsi tisti, ki jim je smisel življenja postal jasen, le-tega ne znajo razložiti? 

Menih mi kima, kot da ga nič od tega zares ne zadeva, nasmiha se mi z nekakšno skromnostjo ali pa celo ironijo, ter govori, da vem o budizmu mnogo več od njega, zato me o tem ne more ničesar naučiti. Raje pogovor obrne k ženici, ki sem jo videl zgoraj v restavraciji, ubili so ji očeta, brate in moža, sama je s hčerko, ki jo je poslala študirat v Phnom Penh – in na to so vsi zelo ponosni. Zdaj postanem jaz tisti okorni sogovornik, ki mu kima in se opravičujoče nasmiha, ker noče o pobojih vprašati ničesar neumnega. 

Ko pospravimo večerjo, jim sledim v tempelj in zadaj v kotu spremljam molitev, medtem ko na telefonu brskam po apartmajih, kjer bi lahko prespal – ob reki najdem hiško za pet dolarjev. Drobni starešina zacinglja z zlatimi zvončki, čelo prislanjajo k preprogi, sprašujem se, ali bi moral tudi jaz sodelovati. Morda menihu, ki me je vsaj dvakrat ošvrknil s kotičkom očesa, ni jasno, da so mi zanimive posamične ideje budizma, ni pa mi prav nič do budizma samega in preostalih oblik spiritualizma. Jaz ne vidim potrebe po molitvi. Pa kaj, če so resnice življenja zapletene in potopljene v misterij? Mar ne vidijo, da to še ne kliče po bogu in višjih silah? Ni življenje brez teh utvar dovolj skrivnostno? 

Razgledam se po templju, na stenah so poslikave zgodb iz Budinih preteklih življenj, na oltarju sam Buda, ki sedi s prekrižanimi nogami in se z desnico dotika zemlje pod sabo. Na bronasti površini kipa se zrcali migetanje sveč, skandiranje svečenikov se nenadoma umakne tišini, temu prostoru v ritualu, ki je odrejen meditaciji. Nekaj prisotnih ne nosi meniških oblačil, sklepam, da gre za vaščane, ki jih je privabilo donenje gonga. V zadnji vrsti opazim punco, ki mi nameni grdi pogled, nisem prepričan, čemu.

Zadiham, pridružim se meditaciji. Vsaj ta del rituala lahko popolnoma razumem, čeprav mu ne pripisujem takega religioznega pomena kot mu ga menihi. Svet je za budista neskončna igra razočaranj in trpljenja, budist skuša svetu kratko malo ubežati – v oni svet, poln miru. Potem je meditacija vaja, kako se od sveta razdružiti, kako se odvaditi vsega čutnega. Jaz pa si želim prav nasprotno – kolikor mi je še dano, bi rad *živel*. Svetu nočem ubežati, hočem da me požre. Zato negujem čuječnost, da bi življenje študiral s pozornostjo največjega ljubimca. 

Po obredu se zleknem pod drevo in čakam, da se tempelj izprazni. Zrak že polni tisto zlovešče cvrčanje džungle, svetloba bakel po dvorišču riše dolge lovke. Menih mi ponudi, da lahko prenočim v samostanu, za gostoljubje se mu lepo zahvalim. Potem se vrnem gor po stopnicah, ki si jih osvetljujem z bliskavico telefona, nekajkrat mi zdrsne in v podlaket se mi zaletavajo nekakšni hrošči. Ko prispem do terase restavracije, na mizi opazim denarnico, očitno mi je padla iz žepa in jo je ženica tamle nastavila, da bi jo spet našel – namesto hvaležnosti me je spreletela misel, da nekaj bankovcev v njej manjka. 

Vržem se na motor in prižgem luči, da nenadoma zasijejo oči vseh mačjih mladičev, ki se plazijo po cesti – ko poženem, se v hipu razbežijo. Potem z žarometi osamljeno svetim po vasici, tu in tam se mi na pot postavi kakšen pes ali opica, ki radovedno postopa od enega smetnjaka do drugega. Na telefonu spremljam zemljevid, ki me vodi do apartmaja, vsake toliko ošvrknem klobučasti snop ceste pod sabo, da ne bi ravno zbil kakšne živali, pri hiški me ob ognju v kovinskem sodu pričaka mladenič in mi razkaže spalnico, potem sem končno sam in se izbruham. Točno tako sem si zloslutno predstavljal svoje soočanje z džunglo, sam v neki hiški s školjko v objemu, zdaj ni drugega, kot da potrpim – ko je noč črna, se je treba spomniti, da je to le epizoda, življenje ni črno, samo dovolj potrpežljivi moramo biti, da se tega zavemo.

### Počitniški koktejl: HEMINGWAY DAIQUIRI

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pocitniski-koktejl-hemingway-daiquiri

_Koktajl za tiste, ki pijejo z razlogom. Suh, oster, z značajem._

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Koktajl za tiste, ki pijejo z razlogom. Suh, oster, z značajem.

**Recept: **

**60 ml belega ruma, 15 ml maraskina, 20 ml svežega grenivkinega soka, 15 ml limetinega soka. Pretresi z ledom, precedi v ohlajen kozarec. Okrasi s tanko rezino grenivke in postrezi z dobrim stavkom.**

### Počitniški koktejl: NEGRONI

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pocitniski-koktejl-negroni

_Na meji med močnim in poetičnim. _

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Na meji med močnim in poetičnim. 3 cl gina, 3 cl rdečega vermuta (Vermouth Rosso), 3 cl Camparija, led, rezina pomaranče (za okras). Začuti grenkobo in okusi eleganco.

**Recept:**

**3 cl gina, 3 cl rdečega vermuta (Vermouth Rosso), 3 cl Camparija, led, rezina pomaranče (za okras). Začuti grenkobo in okusi eleganco.**

### PREVARANTI / Victor Lustig – Kralj prevar

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/prevaranti-victor-lustig-kralj-prevar

_Avtor: Dušan Čater_

Zgodbe o življenju ljudi, brez katerih bi bil svet dugačen.

Eifflov stolp stoji ob reki Seni na Marsovem polju sredi Pariza že od leta 1889. Kot že samo ime nakazuje, ga je leta 1889 za svetovno razstavo v Parizu, ki je obeleževala obletnico francoske revolucije, konstruiral Gustave Eiffel. Dolgo je bil s svojimi dobrimi 330 metri najvišja zgradba ne samo v Franciji, pač pa tudi na svetu. Sestavljen je iz prečiščenega železa in konstrukcijskega jekla in je težak 10.000 ton. Od njegove postavitve pa vse do danes se je okoli njega dvigalo precej prahu. Že od začetka 20. stoletja je bil uporabljen za radijske in pozneje tudi za televizijske oddajnike. Govori se, da naj bi v dvajsetih letih 20. stoletja Francozi z njegovo pomočjo prestrezali signale nemške vojske, še preden se je začela 2. svetovna vojna. Menda naj bi to bile samo špekulacije, ampak danes se je večina teh *»špekulacij«* izkazala za resnične. V to se zdaj ne bi spuščal. Od nekdaj me je bolj zanimala zgodba kot pa politika sama in vse tisto, kar nam servirajo kot *»resnico«*. 

## **Priložnost dela tatu** 

Zgodba nas popelje v leto 1925. Takrat je francoski tisk začel poročati o visokih stroških vzdrževanja Eifflovega stolpa. Razširile so se govorice, da hoče vlada porušiti stolp. Zakaj bi vzdrževali nekaj, kar sploh ni umetniško delo in je mestu ljubezni prej v posmeh kot pa v ponos. Glavni inženir Gustave Eiffel je večino stroškov vzdrževanja moral kriti sam, ampak to ni bilo dovolj. Stolp je rjavel in propadal in vlada je prejela peticijo meščanov, v kateri so se ljudje izjasnili, da je stolp ena navadna *»barbarska gmota«* in *»grozljiva sanjarija«*, ki ni nikomur v čast. Eden vidnejših umetnikov tistega časa, Guy de Maupassant, je stolp poimenoval *»koščeno piramidno ogrodje«*, ki bi ga bilo treba podreti. 

Takrat je neki 35-letni prevarant dobil idejo, kako s tem zaslužiti. Že prej je prodajal nepremičnine, ki niso bile njegove. Enkrat je prodajal celo Tower Bridge v Londonu, a tole z Eifflovim stolpom je bilo nekaj večjega. V luksuznem hotelu Crillon v Parizu je najel sobo in podkupil osebje hotela, da je lahko njihove kletne prostore preuredil v *»državno pisarno«*. Eden njegovih pajdašev je še zapeljal uslužbenko vlade in pridobil uradni papir, na katerem je bilo napisano vabilo, naslovljeno na najvplivnejše pariške industrialce tistega časa. Vse je bilo videti legalno in sestanki so se pričeli. Gospod vitke in nizke postave v izbrani prilegajoči se obleki in s precej štrlečimi ušesi se je predstavil kot namestnik generalnega direktorja ministrstva za pošto in telegraf. Pojasnil je, da vlada prodaja stolp za staro železo, ker je vzdrževanje stolpa stroškovno predrago. In seveda: vse skupaj je strogo zaupno, jim je zarotniško prišepnil. Novica mora ostati med njimi, med gospodo, ki, naj se tega zavedajo, niso izbrani naključno, so najbolj znani in najbolj zaupanja vredni trgovci z železom. Trdil je, da bo stolp razstavljen in prodan kot železo, ki je med industrialci veljalo za suho zlato. Med izbranimi industrialci, ki so prejeli vabilo, je bil tudi André Poisson, novi obraz v poslovnem svetu Pariza, ki je prevarantu najbolj padel v oči. 

> Enkrat je prodajal celo Tower Bridge v Londonu, a tole z Eifflovim stolpom je bilo nekaj večjega.

Bilo je lepo spomladansko jutro leta 1925, ko sta se po levem nabrežju Sene sprehajala dva elegantno oblečena gospoda. Sena je izparevala lahne meglice in jih dvigovala vse do nabrežja. Mimoidoči so si snemali klobuke in spoštljivo pozdravljali gospoda s štrlečimi ušesi, ki je v rokah nosil pomanjšan model Eifflovega stolpa, ter ga naslavljali z *monsieur le ministre*, medtem ko jim je on odzdravljal z rahlim prikimavanjem. Izbrancu Poissonu je kazal stavbe, kjer naj bi francoska vlada izvajala skrivne operacije ali imela zaklonišča. Novega zaupnika je prepričeval, da bo s samo nekaj podpisanimi papirji postal nov lastnik stolpa, ki ga je pomanjšanega pestoval v rokah. Prodajal mu ni le starega železja, prodajal mu je sanje, fantazijo. Tistega dne, na obrežju Sene, v jutranji meglici, ki ju je obdajala, je Poisson dobil zagotovilo, da bo kmalu podpisal pogodbo: za 1,2 milijona frankov, kar bi danes zneslo dobre 4 milijone evrov, bo postal novi lastnik stolpa. André Poisson si je močno želel preboja v poslovni eliti in je vzhičeno prikimaval. 35-letni prevarant s štrlečimi ušesi mu je zaupal tudi to, da je on samo uradnik, ki si želi boljšega življenja in je za svojo uslugo zahteval podkupnino. Poisson je bil takoj za to. Čeprav novinec v poslu, je vedel, kako se sklepajo kupčije. Zavohal je svojo priložnost. Korupcija je že takrat veljala predvsem za dobro in iznajdljivo poslovanje in je pozneje tistega dne prevarantu izročil okoli 70.000 frankov. Ko jih je *»namestnik generalnega direktorja ministrstva za pošto in telegraf«* prejel, je nemudoma odhitel na ministrstvo. Tako je vsaj zatrdil. V resnici pa jo je mahnil v Avstrijo, od koder je bil doma. 

André Poisson je seveda zaman čakal na pogodbo. Kmalu je bilo tako njemu kot tudi ostalim industrialcem jasno, da si ga je nekdo fino privoščil. Novinec je bil tako, namesto da bi se povzpel v poslovnem svetu, deležen posmeha. Bil je tako osramočen, da prevare niti ni prijavil organom pregona, kar pa je prevarantu dalo zagon, da se je čez mesec dni  spet vrnil v mesto ob Seni. Bil je celo tako aroganten, da je hotel še enkrat prodati Eifflov stolp. Ko je to predlagal svojim pajdašem,  so mislili, da se mu je zmešalo. A so vseeno začeli iskati nove kupce. Pa tokrat ni šlo tako zlahka kot prvič. Našli so novo povzpetniško žrtev, a je oškodovanec takoj obvestil policijo. Prevara je prišla v časopise in prevarant je sklenil, da je njegovega bivanja v Parizu konec. Z družino je pobegnil čez lužo, v ZDA. V predmestje Chicaga. 

## **Lažni aristokrat** 

Gospod šibke postave s štrlečimi ušesi je bil Victor Lustig. Elegantni gospod češko-avstrijskega rodu je govoril več jezikov in bil je zelo uglajen, z manirami aristokrata, čeprav to ni bil, bil pa je iz precej premožne družine. Rodil se je 4. januarja 1890 v kraju Hostinné na Češkem, ki je takrat spadal pod Avstro-Ogrsko. Po navedbah agentov naj bi bilo njegovo pravo ime Robert Miller in ta mladenič je bil menda dober študent. Zlahka se je učil in bil je hiter učenec, kar pa mu je pogosto povzročalo težave. 

Christopher Sandford, avtor knjige *Victor Lustig: Mož, ki je prevaral svet, *piše, da se je njegov talent za prikrivanje resnice pri njem pokazal že v rani mladosti*.* Z znanjem, bistroumnostjo, s talentom, da je znal hitro oceniti značaj žrtve, z leporečjem in z eleganco se je zlahka predstavljal za aristokrata. Večkrat si je nadel plemiški naziv, kot sta baron ali grof, in potoval po Evropi, še največ na relaciji Dunaj, Praga, London in spet Dunaj. Tako je neko žensko naplahtal, da je nemški grof, ki je podedoval bajno bogastvo. Prosil jo je za posojilo do ponedeljka, ko bodo banke spet odprte in bo lahko dvignil denar, v zameno pa ji je ponudil zlato uro kot zavarovanje. A ko je z denarjem izginil, se je izkazalo, da je ura, ki jo je zastavil, narejena iz poceni nerjavečega jekla, prebarvana z zlatom. 

Na Dunaju je tudi veliko žeparil, ampak to je bil zgolj drobiž. Preveč vloženega časa za premalo dobička. Treba je bilo najti nekaj bolj prefinjenega, bolj dobičkonosnega, in Lustig je začel preučevati trike s kartami. Kot rečeno, bil je precej bistrega duha in se je kmalu do potankosti priučil prevar s kartami. Ena od žrtev je povedala, da je *»komplet kart znal pripraviti do vsega, razen da bi spregovorile«*.* *S tem talentom se je pri 19 letih med študijskim premorom odpravil v Pariz, kjer je začel igrati na srečo. Takrat je dobil tudi rano na levi strani obraza, ki jo je nosil celo življenje. Zadal mu jo je ljubosumni fant neke ženske, s katero se je mladi Victor preveč družil. Po vrnitvi na Dunaj je vseeno končal študij, svojo bistroumnost, hitro razmišljanje, sposobnost ocenjevanja situacij in znanje več jezikov pa je uporabil za kriminalno življenje, ki ga je sprva začel z manjšimi prevarami in goljufijami, s katerimi si je zagotovil potrebna sredstva, da je lahko začel kariero profesionalnega prevaranta. 

## **Prek luže** 

Denarja se je nabralo precej, precej je bilo pa tudi tistih, ki so bili opeharjeni, in potreben je bil umik, nov teren, kjer še niso poznali prevaranta, ki je nosil na licu brazgotino. Land Ho! je klical in leta 1914 se je Victor Lustig z enim pajdašem vkrcal na čezoceanko, ki je vozila na relaciji Pariz–New York. Na ladji se je predstavljal kot glasbeni producent, ki išče vlagatelje za neobstoječo broadwaysko predstavo. Iskal je nove priložnosti za zaslužek in kar nekaj je bilo takih, ki so nasedli njegovi eleganci, leporečju, razgledanosti in seveda aristokratskemu nazivu pod lažnim imenom. Pa vendar je bilo to za profesionalnega goljufa premalo … S sopotnikom sta si izmislila sistem signalov, s katerimi sta signalizirala stanje za kvartopirsko mizo, poiskala betežne milijonarje in naivnim kvartopircem pobrala vse žetone. 

Novi svet je bil seveda nova priložnost. Izkrcala sta se v New Yorku in se takoj lotila posla. Polne ulice Manhattna so bile raj za dva spretna žeparja, kopica naivnih ljudi pa je kar klicala po novih prevarah. Lustig je začel s ponarejanjem zgodovinskih dokumentov slavnih osebnosti, kot so Marie Curie, brata Wright in Abraham Lincoln. Ko je moral ob neki priložnosti pojasnjevati dvome okoli *»na novo odkrite«* zgodbe Marka Twaina, ki jo je prodal neki reviji, jim je ob tem spretno prodal še novo pesem Walta Whitmana, ki jo je povsem slučajno imel ravno pri sebi. Seveda sta bili tako Twainova zgodba kot Whitmanova pesem ponaredek. 

Med drugim je prevaral tudi zloglasnega šefa podzemlja, slovitega Ala Capona – in to brez nasilja. Takrat je z družino živel v okolici Chicaga in je nekega dne stopil do prvega žganjarja v času prohibicije. Povedal mu je, da ima super posel, a potrebuje začetni kapital v vrednosti 50.000 dolarjev. Capone mu je denar dal, a Lustig ga ni investiral. Za nekaj tednov ga je skril na varno, potem pa je prišel nazaj in rekel, da je posel propadel in je mafijskemu šefu častno vrnil njegov denar. Capone je bil nad njegovo *»poštenostjo«* tako navdušen, da mu je za nagrado dal 5.000 dolarjev, kar pa je bil v resnici tudi Lustigov namen. 

Maja 1922 je pod lažnim imenom Robert Duval obiskal banko v Springfieldu v Misuriju. Kupil je zemljo in plačal z lažnimi ponarejenimi obveznicami, pri čemer je prejel 10.000 dolarjev gotovine. Prevaro so razkrili, ga v New Yorku, kamor se je potuhnil, aretirali in spravili za zapahe. Odsedel je kazen in nadaljeval po starem.  V tem obdobju je njegova slava med policisti dosegla vrhunec in oblast mu je vedno bolj dihala za vrat in mu gledala pod prste. Moral je uporabiti vse svoje znanje, ves svoj šarm in eleganco in vse izkušnje nekega prevaranta, da je lahko nadaljeval s poslom. In uspevalo mu je, vsaj nekaj časa. 

Začel je sodelovati z dvema moškima iz Nebraske pri velikem ponarejanju denarja, ki je trajalo pet let in je v gospodarstvo ZDA mesečno vnašalo na tisoče ponarejenih bankovcev, dokler niso na to začeli paziti zvezni agenti. 

## **»Romunska škatla«** 

Ena izmed Lustigovih bolj slavnih prevar je bila naprava, imenovana *»romunska škatla«*. To je bil lesen kovček z ročicami, ki naj bi podvajal bankovce. V resnici je bil vnaprej napolnjen z enim samim resničnim bankovcem, ki ga je prevarant uporabil za demonstracijo. *»Škatla za denar«*, kot jo je Lustig tudi poimenoval, je bil zaboj iz mahagonija z mehanizmom za tiskanje ter dvema režama za bankovce in papir. Lustig je napravo demonstriral tako, da je od žrtve zahteval določen bankovec, ga vstavil v napravo skupaj z belim papirjem in skupaj z žrtvijo nato čakal, da škatla *»natisne«* ponaredek, ki ga je spretni prevarant predhodno skril v škatlo. Nato je žrtev odpeljal v banko, da potrdi pristnost bankovca in jo nato prepričal, da kupi napravo za visoko ceno. 

Nekoč je takšno škatlo prodal tudi šerifu iz Teksasa. Ko je ta ugotovil prevaro, ga je začel mrzlično loviti. Sledil mu je vse do Chicaga, kjer ga je ujel. Lustig je šerifa z leporečjem nekako prepričal, da škatlo ne uporablja pravilno in mu ponudil odškodnino. Plačal mu je, vendar s ponarejenim denarjem, kar je na koncu privedlo do njegove aretacije zaradi ponarejanja. 

## **Konec igre** 

Victor Lustig je postal prva tarča in prioriteta ameriških zveznih agentov. Lotili so se ga z vsem orožjem. Malopridneža, ki je ponarejal denar in v državno banko in v promet spravil na tisoče in tisoče ponarejenih bankovcev, je bilo treba spraviti za zapahe. Lustig se je nekaj časa spretno izmikal aretaciji, potem pa se je zgodilo nekaj, kar se je pred njim zgodilo še enemu velikemu sovražniku Združenih držav, Dilingerju. Lustigova ljubica Billy May sicer ni bila dama v rdečem, je bila pa prav tako ljubosumna. Ko je izvedela, da jo vara, je anonimno poklicala zvezne oblasti. 10. maja 1935 so Lustiga v New Yorku aretirali zaradi ponarejanja denarja. Čeprav je priznal sodelovanje svojih partnerjev, se je sam delal nevednega. Njegova aretacija je bila dokončna, ko so našli ključ do predala na železniški postaji, v katerem je bilo 51.000 ponarejenih dolarjev in plošče za tisk le-teh. 

Vrgli so ga v pripor, kjer je čakal na sojenje. A Lustig je imel drugačne načrte, ki niso vsebovali srečanje s sodnikom. Dan pred sojenjem se je po vrvi spustil skozi okno in pobegnil v noč. Po 27 dneh so ga ujeli v Pittsburghu in ga vendarle postavili pred sodnika. Ta mu je dosodil 15 let zapora za ponarejanje, za pobeg pa mu je dodal še 5 let. Zaprli so ga v slavni Alcatraz, kjer je 11. marca 1947 umrl zaradi pljučnice. Na osmrtnici je pisalo* »vajenec prodajalca in ponarejevalec«*. 

Christopher Sandford, avtor knjige *Victor Lustig: Mož, ki je prevaral svet, *nekje zapiše: 

*»Dogodki, ki bi večino ljudi uničili, kot je aretacija, so bili zanj le ovira,«* pravi. *»Vedno se je vrnil domov k ženi in hčerki, kot da ni bilo nič. Enostavno ni imel nobene moralne zavore.« *

Njegova hči Betty, rojena leta 1922, pa je povedala, da so bile prve besede, ki jih je slišala od očeta: *»Nikoli ne govori s policijo.«* 

Ja, Victor Lustig, čeprav menda brez moralnih zavor, je imel kar nekaj načel. V zaporu so mu zaplenili ročno izdelan vodnik za prevarante, ki je bil pravi priročnik psihološke manipulacije. V njem najdemo tudi znamenitih *»Deset zapovedi prevaranta«*, kot so: 

1. Bodi potrpežljiv poslušalec – to prinese uspeh, ne hitra govorica. 
2. Nikoli ne deluj zdolgočaseno. 
3. Počakaj, da sogovornik izrazi politična prepričanja, potem se strinjaj. 
4. Deli iste verske poglede kot sogovornik. 
5. Namiguj na spolnost, a samo če si sogovornik to močno želi. 
6. Ne govori o bolezni, razen če drugi pokaže zanimanje. 
7. Ne sprašuj o osebnem življenju – povedali ti bodo sami. 
8. Ne hvali se – naj tvoja pomembnost govori sama. 
9. Vedno bodi urejen. 
10.  Nikoli se ne napij. 

Viktor Lustig ni bil le prevarant. Bil je mojster človeške narave, ki je znal najti šibkost v egu, pohlepu in zaupanju ljudi.

### Momčilo Bajagić Bajaga - Nisem popoln, a sem se trudil, da bi bil dober 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/momcilo-bajagic-bajaga-nisem-popoln-a-sem-se-trudil-da-bi-bil-dober

_Avtor: Sonja Javornik_

Več kot 40 let je Momčilo Bajagić Bajaga s svojimi Instruktori eden najbolj prepoznavnih, priljubljenih, iskanih glasbenikov v regiji. Bajaga ni samo izvrsten frontman, pač pa tudi avtor številnih uspešnic. Kariero je začel kot kitarist v legendarni skupini Riblja čorba, kjer je sooblikoval nekatere od največjih hitov osemdesetih let. Leta 1984 pa je ustanovil skupino Bajaga i Instruktori, s katero je dosegel vrhunec popularnosti in postal simbol jugoslovanskega pop-rocka.

Z Bajago sva se spoznala pred četrt stoletja, ko sem živela v Beogradu in sem kot novinarka želela njegov intervju. Sodelovala sem pri pisanju pesmi *Slovenačka reč*, kar naju je za vedno povezalo. Ko sem pred kratkim, ko so z Instruktorji prišli v Izolo, prosila za pogovor z njim, zato ni bilo težav. Ker pred nastopom ni bilo časa za pogovor, sem že iskala alternativne rešitve, vendar mi je odločno dejal: *»Ne skrbi, vse bova naredila. Prišla si na naš koncert, zato bom poskrbel, da bova naredila dobro.«* Ko pa sva kakšno uro in pol po zaključku koncerta, torej okoli dveh zjutraj, končala pogovor, pa je še preveril, ali imam vse, kar sem si zamislila. Je sploh treba še dodati, da Bajaga velja za enega najboljših ljudi na glasbeni sceni, ki se drži dogovora, ne pozablja prijateljev …? 

**Najprej moram omeniti, da dobro izgledate, čeprav ste ravno imeli dve uri in pol dolg koncert, pred tem pa ste se osem ur vozili do Izole. V kakšni kondiciji ste torej?** 

V kar dobri formi sem, saj imamo turnejo, tako da si koncerti hitro sledijo, zato sploh ne padem iz forme. Izvrstno zasedbo imamo zdaj! (navdušeno) Žika in Loki sta tu še od prej, kitarist je sicer kao nov, čeprav je z nami že dvajset let, lani pa se je zamenjala še ritem sekcija. Res smo se sijajno ujeli, dobro se ujamemo pri igranju, izvrstno se razumemo. Mislim, da smo res dober bend, kar dokazuje tudi izjemen odziv občinstva.  

**Ste si nekoč mislili, da boste na odru tako dolgo? Zdaj je že 50 let od vaših začetkov …** 

Ko sem prišel v zasedbo Riblja čorba, je bila moja želja, da posnamem en album in da igram na velikem koncertu za tri do štiri tisoč ljudi. Ta želja se mi je zelo hitro izpolnila. Vse, kar se je zgodilo po tem, sem jemal kot neki bonus, na katerega sploh nisem računal. In evo, mi z Instruktorji zdaj igramo že 46 let …

**Vaše sanje so se uresničile, ko ste bili še najstnik. Pravijo, da ni dobro, če prehitro uspeš, ker potem nimaš več motivacije. Bi se strinjali?** 

Ne, v mojem primeru to ni bila težava, saj sem takrat odkril pisanje pesmi in sem se posvetil temu. Evo, prav letos je izšla knjiga – monografija fotografij in zbirka pesmi. Zbral sem pesmi, ki sem jih napisal zase in za druge, pa tudi veliko zelo dobrih fotografij, ki jih je ustvarilo 30 najboljših in najbolj znanih fotografov iz regije – od pokojne Goranke Matić do Nebojše Babića in mnogih drugih. Od vsakega smo vzeli najboljše fotografije, pesmi pa je več kot 160. Tako imam zdaj na enem mestu v res luksuzni knjigi zbrano svoje delo. 

**Pesmi ste pisali za kolege, nekaj uspešnic tudi za Zdravka Čolića, nekoč sem v vašem studiu srečala celo Nedo Ukraden … Kako se odločite, katera pesem bo za koga? Ali najboljše obdržite zase?** 

Res sem veliko pisal za druge. Nekaterim samo besedila, drugim melodijo, včasih pa oboje. Ampak kadar pišem zase, pišem zase. Pri drugih moram dobro razmisliti in poznati izvajalca, da si zamislim, kar bi mu ustrezalo. Ko enkrat spoznam to osebo, gre preprosto. Veliko pesmi sem napisal Zdravku Čoliću. Njega dobro poznam, kar mi olajša zadevo, je pa težava, ker mi vsakič pošlje demo posnetke, na katerih poje v nekem izmišljenem jeziku, ki je mešanica angleškega, srbskega in šatro jezika. To je težava, ker mi ta čudaški tekst, ki seveda ne pomeni nič, ostane v glavi, ko iščem besede za tekst. Zato ga vsakič prosim, naj mi zapoje samo la-la-la, ampak Zdravko ima pač svoj sistem. (nasmešek) Ko sta bila moja otroka še majhna, sta slišala njegove posnetke. Jaz jih moram namreč velikokrat preposlušati, da si pesem dobro zapomnim. Tako sta se onadva v tem času pesmico naučila kar s tem čudnim besedilom, in ko sta potem na radiu slišala Zdravka, ki je pel moj tekst, sta se čudila, kako je to mogoče, češ da to ni ta pesem … (smeh) 

**Ste se morda naveličali kakšne uspešnice iz začetkov kariere, ki jo igrate že več kot štiri desetletja?** 

To je naš posel. Saj tudi Stonesi že več kot pol stoletja igrajo *Satisfaction*! Na koncertih igram pesmi, ki so všeč meni, seveda pa moram misliti tudi na občinstvo in dati na repertoar vse, kar si želi. Imamo pa že veliko skladb, tako da nekatere igramo vsakič, druge menjamo, saj vedno obvladamo večji repertoar od tega, ki je na enem koncertu. Tako je bolj zabavno za poslušalce, saj koncerti niso enaki. 

**Na današnjem koncertu me je presenetilo, ker je bilo veliko mladih, seveda pa je tudi veliko starejših obiskovalcev, ki vas poslušajo že dolgo. Kako se je vaše občinstvo menjalo skozi čas?** 

Res imamo srečo, da prihajajo že malo starejši otroci, najstniki, študenti, pa tudi srednja in moja generacija, pa še kak starejši. Vesel sem, da se moja glasba dotakne tako različnih generacij. 

**Se vam zdi, da je bil tisti začetek v Riblji čorbi potreben ali bi bilo bolje, da bi kar takoj začeli s samostojno kariero?** 

V Čorbi sem bil od 18. do 24. leta. Takrat sem se naučil vsega o poslu in o vsem, kar je pomembno. To je bilo zame kot akademija. Torej je vsekakor bilo to obdobje pomembno. V Čorbi sem se imel zelo lepo, seveda sem imel manj obveznosti, saj je Bora (Đorđević, vodja zasedbe, op. a.) dajal intervjuje, jaz sem le igral, kar mi je bilo več kot dovolj. Ko sem začel svojo kariero, je prišlo kup dodatnih obveznosti, vendar sem se na vse sčasoma privadil. 

**Kakšen šef je bil Bora? Ste mu podobni ali ste raje drugačni?** 

Bora je bil dober do mene in od njega sem se veliko naučil. Kot šef zasedbe ni bil slab, vendar je bil malo drugačen, tako da sem se trudil, da ne bi bil ravno kot on … Ne mislim, da je bil slab, ampak ga vodenje zasedbe ni prav zelo zanimalo … (nasmešek) 

**Vi ste s svojo zasedbo in drugimi bližnjimi sodelavci zelo povezani. Skupaj niste samo, ko greste na koncert, ampak se dnevno dobivate, kadar ste v Beogradu, saj imate svoj studio, kajne?** 

Ja, družimo se in delamo nove stvari. Studio imamo zdaj pri Lokiju, v njegovi hiši. Tam smo posneli tudi glasbo za filme, za gledališča in reklame … S skupino smo res povezani. Mnenje drugih je zame zelo pomembno. 

**Omenili ste, da ste zamenjali ritem sekcijo … Kako izbirate nove člane? Vam je pomembno samo, kako dobri glasbeniki so, ne glede na karakter?** 

V skupini so vsi res sijajni glasbeniki. Ampak mislim, da so tudi kot ljudje dobri. Ko sem delal bend, sem izbral ljudi, s katerimi mi je prijetno, tudi kadar ne delamo. Ko smo recimo na potovanju ali v kombiju. Res se lahko pohvalim, da sem imel srečo pri izbiri. 

**No, očitno ni bila sreča - saj ste omenili, da vam je bilo pomembno, kakšni ljudje so to … Za Žiko in Lokija vem tudi, da sta izjemno duhovita …** 

Ja, to je res. Njiju poznam praktično celo življenje … 

**Pred par leti ste se ločili. Kako se vam je spremenilo življenje?** 

Ja, vsekakor se je zelo spremenilo. Ločitev je velika sprememba, vendar sta bila otroka že odrasla, tako da zanju to ni bila težava. Oba sta super, smo v stikih, redno se vidimo … Sicer pa sem se moral privaditi na gospodinjske obveznosti in podobno, ampak sem to nekako *»pregural«*, tako da sem zdaj dobro. Ločitev je sicer vedno težka … 

**Spremenilo se je torej vaše zasebno življenje. Kako pa gledate na spremembe v družbi, svetu?** 

Svet se je res zelo spremenil. Jaz sem optimist, ampak pri teh spremembah je težko videti pozitivne plati. Nekoč smo o vojnah samo poslušali spomine, danes so vojne naša realnost. Povečuje se nestrpnost, število spopadov … Ob vsem tem prihodnost ni videti prav svetla … 

**Ste morda nekoč - kot recimo Lennon ali hipiji - verjeli, da lahko z glasbo vplivate na druge?** 

Ko sem bil mlajši, sem res verjel, da se lahko nekaj konkretno spremeni. Zdaj pa vidim, da sicer z glasbo lahko vplivaš, a samo na ljudi, ki jim je tvoja glasba všeč in te že itak poslušajo. Dojel sem, da niti glasba ne more nič spremeniti, saj najpomembnejše odločitve v svetu sprejemajo ljudje, ki jim glasba ni prav pomembna. Ali umetnost nasploh … Tako da umetnost lahko pomaga, da se spremeni zavest tistih, ki jo spremljajo, vendar so to male spremembe, saj nam vladajo tisti, ki so močnejši, močnejši tudi od umetnosti … 

**Kaj vam pomeni umetnost? Bi si lahko predstavljali življenje brez glasbe, brez knjig, filmov?** 

Nikakor. Obožujem filme, rad poslušam glasbo, ki so jo ustvarili drugi. Ampak najbolj sem hvaležen, da lahko delam, kar imam rad. Glasbi se ne bi odpovedal. Tudi če ne bi bil aktiven glasbenik, bi še naprej pisal pesmi in občasno nastopal z drugimi. Glasba je takšna, da te potegne in ne razmišljaš o upokojitvi. Dokler lahko stojiš, lahko tudi igraš. Videl sem kolege, ki so bili prehlajeni ali kako drugače oslabljeni, pa so na odru po dveh, treh pesmih že igrali, kot da jim ne bi bilo nič in se čudežno pozdravili. Saj ko adrenalin popusti, so spet slabi, ampak vmes je glasba kot čudežno zdravilo. 

**Javnost pogosto vidi samo oder, nasmehe, luči. A del vašega posla so tudi neprespane noči, naporna potovanja, čuden bioritem … Vas utrujajo stalna potovanja, nastopi, zgodnji odhodi, pomanjkanje spanja …?** 

Seveda, potovanja znajo biti naporna. Lani, ko smo praznovali 40 let delovanja, smo imeli skoraj 50 koncertov. V ZDA in Kanadi smo v 18 dneh odigrali devet koncertov. Tam se ne igra vsak drugi dan, saj so koncerti samo za vikende, torej v petek, soboto in nedeljo. Običajno priletimo v četrtek. Potem smo recimo v petek začeli s Chicagom. Igrali smo do polnoči, v hotel smo prišli okoli pol treh. Zjutraj smo že leteli v New York, kjer smo nastopili naslednji dan, potem pa smo šli v Boston. Ta tretji nastop je – ker vmes res zelo malo spimo, saj je treba prepotovati velike razdalje – običajno najtežji. Potem imamo štiri dneve, da si malo odpočijemo, sledi delovni konec tedna in tako naprej. V ponedeljek letimo domov, da ne bi imeli še dodatnih stroškov, saj je vsak dan, ko v tujini ne delaš, velik strošek za nas.  

**Nekateri glasbeniki tarnajo, da so tudi medijske obveznosti naporne. Se strinjate?** 

Na intervjuje in podobno sem se navadil. Pa saj me nikoli ni bilo preveč v medijih, ker se jih izogibam, če nimam kaj povedati. Ne želim biti nenehno prisoten kot nekateri, za katere se zdi, da so vsepovsod. Ko izdam album, naredim promocijo, potem se umaknem. Mislim, da se tako ohrani zdrava distanca – za publiko in zame. Prideš nazaj z novo energijo, z nečim svežim. 

**V Srbiji trenutno potekajo protesti proti oblasti in korupciji. Tudi sami ste jih podprli, ko so na začetku protestov v nekem lokalu našli kartonski lik in ga nosili s seboj …** 

Tako je. Po tem, ko so študenti nosili mojo kartonsko podobo, sem se oglasil in povedal, da jih podpiram. Nimam težav s tem, saj so itak vsi normalni ljudje podprli proteste. Mladi so pametnejši od nas in razmišljajo širše. Podpiram jih, ker sem bil tudi sam študent in zdaj nanje gledam skoraj kot na svoje otroke. 

**Kako gledate na dejstvo, da svetovne zvezde ob velikih svetovnih krizah bolj kot ne molčijo, da se ne oglašajo v podporo Palestini in podobno?** 

Ne vem, zakaj je tako. Mogoče jim ni lahko, mogoče se bojijo, kako bi to vplivalo na njihovo kariero. Včasih je bilo drugače. V času vojne v Vietnamu so bili vsi proti njej in se tega niso bali javno povedati. Danes je svet hiter, digitalen, vse je drugače. Mogoče tudi zaradi tega. 

**Bob Dylan je nekoč protestiral proti vietnamski vojni … Pred nekaj leti je za tekste dobil Nobelovo nagrado. Tudi vi ste izdali zbirko svojih besedil. So besedila pesmi po vašem tudi poezija?** 

Nekatera besedila vsekakor. Pesmi za glasbo imajo dodatno dimenzijo – melodijo. In ker jih ljudje poznajo, jih berejo drugače. A vseeno – nekaj besedil bi lahko obstalo tudi kot poezija. Mislim, da je to povsem naravno. 

**Na kateri svoj tekst ste najbolj ponosni, kateri vam je najljubši?** 

Uf, to je težko vprašanje. V knjigi sem objavil več kot 160 pesmi – da so na kupu, dokler se še spomnim vseh! (smeh) Težko izberem eno, ki bi mi bila najljubša, ampak ko jih vidiš zbrane na enem mestu, vidiš, koliko dela, truda in talenta je bilo vloženega. In vsakič, ko preberem katero od pesmi, odkrijem v njej nekaj novega – kot da jo prvič slišim. Včasih celo sam sebe presenetim.  

**Ste se kdaj bali, da ne boste našli več rim ali da boste izgubili glas?** 

Iskreno – ne. Glas me, hvala Bogu, ves čas dobro služi. Sem bariton in baritoni imajo z leti celo prednost – glas postane toplejši, močnejši. Za razliko od tenorjev, ki pojejo zelo visoko in se sčasoma njihov razpon zmanjša. Glasilke so mišica in se s staranjem spreminjajo. Pri baritonih ta proces deluje nekoliko drugače – meni z leti glas celo zveni bolje. Kar se pesmi tiče, sem v zadnjih treh letih napisal pet, šest, sedem pesmi, ki jih še nisem dokončal. S starostjo si vzamem več premora med albumi – tudi zato, ker sem ogromno tem že obdelal. Spomnim se, kako je Bregović enkrat rekel: *»Ni več prve, druge, tretje plošče… Prideš do pete, šeste in se vprašaš: ‘*Sem to že povedal?’*«* Včasih je res težko najti nov zorni kot … Zato si pustim čas. Hodim na koncerte, ne silim se z idejami. In potem pride trenutek, ko začutim, da se mi spet piše. Takrat se ustavim, prekinem z nastopi in se posvetim albumu, dokler ni zaključen. To je vedno delovalo.  

**Ste radi v studiu?** 

Zelo. Obožujem koncerte, ampak studio sem imel vedno najraje. Snemanje spotov mi je manj ljubo, prav tako televizijske oddaje in gostovanja. Ustvarjanje pesmi v studiu je vedno največja zabava. In ko zaključiš album, greš spet malo stran od studia, greš na koncerte. Ko se jih naveličaš – spet album. In tako krožiš. To je moj poklic, ki ga imam rad. In če te imajo ljudje ob tem še radi – potem ni težko delati.  

**Ste bili vedno zadovoljni s svojo pozicijo na glasbeni sceni?** 

Ja, sem bil. Najpomembnejši je zame odziv publike. Danes na koncertu je publika pela z menoj, se zabavala, bilo je videti, da res uživajo. To je največja potrditev. Večja od vsake nagrade. Čeprav sem dobil tudi nagrade, a tam odločajo neki komisijski ljudje. Včasih se strinjaš z rezultatom, včasih ne. Publika pa je edina resnična in zanesljiva meritev – če so koncerti polni in če ljudje pojejo s tabo, si na pravi poti.  

**Ste imeli obdobje, ko vas je slava ponesla med oblake?** 

Ne. Morda zato, ker sem bil šest let v Riblji čorbi. Prvič sem bil na televiziji v četrtem letniku gimnazije v takrat izjemno priljubljeni oddaji Hit meseca. V petek zvečer sem bil v oddaji, v ponedeljek pa sem prišel v šolo in so vsi govorili: *»Ej, videl sem te na TV-ju!«* Takrat mi je bilo verjetno najbolj neprijetno v življenju. Kasneje, po letih s Čorbo, sem bil že vajen vsega. Ko sem začel z Instruktorji, sem bil stabilen in zrel, zato me slava ni več odnesla. 

**Ste kdaj premišljevali, kakšen vzornik želite biti svojim poslušalcem?** 

Poskušal sem biti preprost in pozitiven. Nikoli nisem igral vloge, nisem se pretvarjal, bil sem, kot sem. Nisem se obremenjeval niti z imidžem. Seveda pridejo dnevi, ko nisi razpoložen za pogovor, ampak v večini primerov sem bil do ljudi korekten. In glede na to, kako dolgo traja moja kariera, mislim, da ni bilo večjih težav.  

**Se vam zdi pomembno, da vas ljudje vidijo kot dobrega človeka? Ali je dovolj že, da je nekdo izjemen umetnik?** 

Biti dober človek je pomembno – ne glede na to, s čim se ukvarjaš. Vedno sem se trudil biti dober. Upam, da mi je to uspevalo. Seveda ne gre vedno vse idealno. Nisem popoln, ampak sem se trudil. In to mi je vedno veliko pomenilo. 

**Kaj bi spremenili v življenju, če bi imeli to moč?** 

Prav ničesar! Življenje je zanimivo zato, ker je nepredvidljivo. Ravno ta neznanka, spontanost mu daje čar. Če bi vedeli, kaj nas čaka, bi bilo dolgčas.  

**Katera je bila vaša najpomembnejša življenjska lekcija?** 

Profesionalno sem začel delati pred 18. letom in sem že pri 20 samostojno služil in postal ekonomsko neodvisen od staršev. Zelo zgodaj sem spoznal, da mora človek v življenju nekaj početi. Najboljše je, če počne, kar ima rad. Imel sem srečo, da sem to našel že res zgodaj. In ravno zato me moje delo še danes izpolnjuje.

### Tantrahausca

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tantrahausca

_Avtor: Tjaša Ferme_

Tjaša Ferme je slovenska igralka, ustvarjalka in režiserka, ki že sedemnajst let živi in dela v New Yorku. Prejela je nagrado NYSCA, slovensko filmsko nagrado vesna, posebno omembo žirije na FF500, nagrado občinstva za film Wild Child in the City na TSD ter nagrado za igralske dosežke Sapphire na Cinerockomu. Igrala je glavne vloge, kot so Beatrice (Much Ado About Nothing), Lady Macbeth (Macbeth), Eva (Confessions of a Nymphomaniac), Debra/Prairie (Hooded na 59E59-MacArthur Award), Taja (Revolution of Everyday Life, del stalne zbirke Tribeca Film Institute) in Ilona v 10+ nagrajenih televizijskih serijah Three Trembling Cities ter mnogih drugih. Tjaša je ustvarila Ophelia's Flip (Cannes Film Festival, 2012), uspešno farso Cocktales, ter interaktivne solo predstave Wild Child in the City in My Marlene (HERE). Nedavno je ustvarila in režirala Bioadapted, ki ga je New York Times označil za »pionirsko ustvarjalnost«.

Na Manifestu, festivalu zavesti v Kostariki, za katerega mi je povedal nizozemski operni pevec, sem kot kakšen manijak obiskala vse delavnice. No, mogoče sem kakšno izpustila, ker sem bila lačna (baje normalen pojav vsake štiri ure). In ena izmed delavnic je bila čisto običajna tantrična delavnica s čisto običajnimi tantričnimi vajami. Voditeljica je bila karizmatična suhica iz Britanije, ki je razlagala, da ima tantrični odnos tudi s svojo mačko, in me pri tem tudi sama spominjala na abesinsko muco, nekam suhljato, ampak energično. Zvečer po dobri dozi plesa in ljubezni sem se ji približala na pogrnjeni piknik *»dekici«* na tleh. Med svojo delavnico je izrekla nekaj, kar mi nikakor ni šlo iz glave, prav odmevalo je po hodnikih mojih možganov: *Tantrahuasca*. Približala sem se ji in jo malce provokativno povprašala o le-tej. V bistvu je šlo za tantrični oddih s samimi ženskami, ki se borijo s svojimi eksistencialnimi vprašanji preko dihalnih vaj in ajavaske (ang. *Ayahuasca*)*.*

### Počitniški koktejl: MAI TAI

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pocitniski-koktejl-mai-tai

_Tropski pobeg iz vsakdana. S sladkim začetkom in nevarno dobrim koncem. _

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Tropski pobeg iz vsakdana. 30 ml belega ruma, 30 ml temnega ruma, 15 ml pomarančnega likerja (npr. Cointreau), 15 ml limetinega soka, 15 ml mandljevega sirupa. Pretresi z ledom, nalij, okrasi z meto, limeto & ananasom. Postrezi ob sončnem zahodu.

**Recept:**

30 ml belega ruma, 30 ml temnega ruma, 15 ml pomarančnega likerja (npr. Cointreau), 15 ml limetinega soka, 15 ml mandljevega sirupa. Pretresi z ledom, nalij, okrasi z meto, limeto & ananasom. Postrezi ob sončnem zahodu.

### Kapka Kassabova: »Smo tisto, kar ljubimo«

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kapka-kassabova-smo-tisto-kar-ljubimo

_Avtor: Anja Mugerli_

Mejo vidi kot labirint, kot kraj ločitev in srečevanj oziroma prostor, v katerem ves čas krožijo človeške izkušnje … Bolgarska pisateljica Kapka Kassabova (1973) se je nedavno spet vrnila med slovenske bralke in bralce. V Novi Gorici jo je gostil Festival kompleksnosti, skupni literarni program že tradicionalnega Mesta knjige, ki ga organizira Društvo humanistov Goriške in ki je v mesto ob meji pripeljalo že številne evropske avtorje, in Evropske prestolnice kulture GO!2025.

Prvi pogovor, vodila ga je **Vesna Milek**, je napolnil dvorano Goriške knjižnice Franceta Bevka, drugi pa je zazvenel kot literarna matineja v Knjigarni in kavarni Maks, kjer je v pogovoru z **Alino Carli** pisateljica spregovorila o svojem načinu ustvarjanja. Govorili sta tako o doslej v slovenščini edinem dosegljivem romanu *Meja* (prevedla **Petra Meterc**, Žepna Beletrina, 2024) kakor tudi o drugi knjigi tetralogije, romanu *To the Lake: A Balkan Journey of War and Peace*.  

Dogajalni prostor romana *Meja* je bolgarsko-turško-grško območje, eno najbolj nepoznanih in redko raziskanih v Evropi. Pisateljica, ki se je tja tudi sama podala, da bi to področje raziskala, pravi, da je zametek za roman nastal že v njenem otroštvu, v sedemdesetih oziroma osemdesetih letih 20. stoletja, ko je z družino hodila na počitnice k Črnemu morju. V času železne zavese, ko je bila *granica* tabu beseda, je mejo občutila bolj kot nekaj abstraktnega, med odraščanjem pa se je konkretizirala in postala njena obsesija. Topografija meje se zrcali tudi v strukturi romana, ki je, po avtoričinih besedah, zgrajen kot labirint. In ob branju se res zdi tako, kajti liki v zgodbah ves čas izginjajo in se spet pojavljajo, kot bi se pomikali po blodnjaku. Tak je denimo Erdem, mlad iraški Kurd, ki ga pripovedovalka prvič sreča v Alijevi turški čajnici, naslednjič pa šele nekaj tednov pozneje v Svilengradu. Ali pa Iglika in Marina, ki ju pripovedovalka sreča med obredom hoje po žerjavici, kamor se z domačinkami odpravi iz Vasi v dolini. Roman je razdeljen na štiri dele, v katerih prehajamo med bolgarskim, grškim in turškim obmejnim območjem. Med naslovljenimi poglavji, ki se lahko berejo tudi kot posamezne zgodbe, so krajši zapisi o izrazih in zemljepisnih imenih, vezanih na določeno področje, ali besede, ki delujejo kot iztočnice za naslednje poglavje, denimo *češma* (obcestni pitnik), *memleket* (domovina), *tobak* itd.

### Najljubši pobeg

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/najljubsi-pobeg

_Avtor: Dušan Čater_

Reportaža o znanih Slovencih in njihovi želji po urejanju vrtov

Sobotni obisk tržnice je za mnoge postal ritual. Že zgodaj zjutraj se med ljubljanskimi stojnicami začnejo zbirati ljudje, da si priskrbijo sveže pridelke, ki so prišli naravnost z vrtov in njiv in iz katerih bo nastalo pozno sobotno kosilo; v vrečkah ali nakupovalnih torbah pa je tudi pogled vnaprej – na nedeljo, ko je tržnica zaprta, spomini iz otroštva pa kličejo po goveji župci, v kateri se skupaj s kakšnim govejim bočnikom kuha še mnogo korenja, koleraba, zelena, kakšen kolut pora in šopek peteršilja. Je pa obisk tržnice več kot samo nakup pridelkov … Za mnoge, med katere, mimogrede, sodim tudi sam, je to eden od ljubših pobegov. Medtem ko kupujem domače bučke, kumare in dišeča zelišča, vedno naletim na katerega od prijateljev ali znancev in večkrat pristanemo na kavi v enem od mnogih lokalov, ki so tam ravno zaradi teh, recimo jim, ritualov. Tržnica tako ni zgolj prostor nakupov, ampak tudi točka druženja.

### Počitniški koktejl: BLOODY MARY

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pocitniski-koktejl-bloody-mary

_Rdeča, pikantna in nikoli nevtralna._

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Bloody Mary – rdeča, pikantna in nikoli nevtralna.
45 ml vodke, 90 ml paradižnikovega soka, 15 ml limoninega soka, 2–3 kapljice Tabasca, 1 žlička Worcestershire omake, sol, poper, led, steblo zelene. Zmešaj. Ohladi. Postrezi z drznostjo.

**Recept:**

45 ml vodke, 90 ml paradižnikovega soka, 15 ml limoninega soka, 2–3 kapljice Tabasca, 1 žlička Worcestershire omake, sol, poper, led, steblo zelene. Zmešaj. Ohladi. Postrezi z drznostjo.

### Počitniški koktejl: ESPRESSO MARTINI

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pocitniski-koktejl-espresso-martini

_Eleganca z ostrino. Ko kofein ne zadostuje in voda ni opcija. _

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Espresso Martini – eleganca z ostrino. Ko kofein ne zadostuje in voda ni opcija.
40 ml vodke, 20 ml kavnega likerja, 30 ml svežega espressa (kanček sladkornega sirupa, če si za sladko).

**Recept:**

40 ml vodke, 20 ml kavnega likerja, 30 ml svežega espressa (kanček sladkornega sirupa, če si za sladko). Pretresi z ledom, nalij v martini kozarec, zaključi s 3 kavnimi zrni. Naj te dvigne, zbistri in zapelje.

### Pri Mikiju so vsi dobili veliko, samo Yoko Ono Lennon premalo

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pri-mikiju-so-vsi-dobili-veliko-samo-yoko-ono-lennon-premalo

_Živopisna galerija obrazov iz »pisateljske vile« na Tomšičevi 12 _

_Avtor: dr. Barbara Vodopivec_

Ste vedeli, da je Ljubljano obiskala slavna Yoko Ono Lennon? Ne le to, v dar je prejela tudi lično, dragoceno bombonjero. Kdove kako debelo je pogledala, ko jo je s sinčkom odvila in ugotovila, da je nekdo pojedel skoraj vse bombone. To je samo ena od mnogih zanimivih zgodb, ki odmevajo po vili na Tomšičevi 12 v Ljubljani, najbolj znani kot sedež Društva slovenskih pisateljev …

## **Gostila je vse, ki so kaj veljali v kulturi, znanosti, medijih, športu, politiki …** 

Povabilo, da napišem besedilo o pisateljski vili, sem z veseljem sprejela, a se hkrati tudi znašla na razpotju: naj napišem premočrtno zgodovino vile, kot se mi je odstrla v nedavni raziskavi, ali raje nanizam osebne spomine na društvo v času, ko sem bila tam v službi? Kmalu pa sem ugotovila, da dileme pravzaprav sploh ne more biti. Motivacija za več kot dvoletno raziskovanje zgodovine vile na Tomšičeve 12 je bila namreč globoko osebne narave. Tja sem z mamo, ki je prevajalka, hodila že kot otrok, tam sem bila v službi dobrih pet let (1994-1999), tam sva s takratnim predsednikom Evaldom Flisarjem začela Slovenske dneve knjige in obiske literatov na šolah Povabimo besedo, tam sem spoznala pisatelje, prevajalce, novinarje, penovce in mnoge druge, ki me še vedno navdajajo z globokim spoštovanjem do njihovega dela in do okolja, kjer so se stekale silnice družabnosti in ustvarjalnosti. Po drugi strani je razkrivanje zgodovine vile nudilo dovolj raziskovalnih izzivov v arhivih, literaturi in pogovorih s pričevalci. Po vsem tem tako ne more biti drugače, kot da nastane zapis, ki prepleta osebno in stvarno pripoved o enem najbolj vsebinsko bogatih in zanimivih prostorov v Ljubljani in širše. 

Iz spomina se mi luščijo obrazi, ki so se vrstili v pisarni društva, pri Mikiju, na Vilenici, na penovskem srečanju na Bledu in na literarnih dogodkih. Mila Kačič, na primer, je rada prišla na društvo na kavo, kjer nam je nato celo dopoldne pripovedovala vice. Ko je vstopila v pisarno v pritličju Tomšičeve 12, se je vse umirilo. Obdajali sta jo blagost in milina. Drugačno energijo je prinašal Igor Torkar. Postaven in pokončen je povsem napolnil prostor. Tone Pavček je bil na društvu do nas, tajnic, vedno nasmejan, Rudi Šeligo šarmanten, Aleš Debeljak je prinašal svetovljanske vibracije, Miloš Mikeln pa dosledno osredotočenost na to ali ono akcijo. Berta Bojetu Boeta je vedno vstopala nekoliko negotovo, a topel Barbarin pozdrav jo je opogumil, da nas je nagovorila z nežnim nasmehom. Zdi se mi, da je imel Janez Menart vedno enak, nekoliko otožen izraz, Kajetan Kovič pa mi je napisal najlepše sožalno pismo ob izgubi očeta, čeprav sem takrat šele začela delati na društvu in me je poznal le bežno. Aleš Šteger je bil mlad in lep in neskončno inovativnih misli; njegova zasluga je, da so Dnevi knjige zaživeli prav na Kongresnem trgu. V Slovenijo pa je zamisel *»Podarimo knjigo« *iz Katalonije prinesel Boris A. Novak, ki se je na društvu ustavil prav vsako jutro in poklepetal z nami. Tudi Dane Zajc je prihajal in tudi on je izžareval blagost in neko umirjenost, ki ni zahtevala pozornosti in pompa. Nekateri obiski pa so bili tudi izziv; Jernej Vilfan se je na primer nekoč odločil, da bo na društvu bival in pisal, kar je nekaj časa tudi čisto zares počel. Še veliko obrazov, ki so si podajali kljuko v pisateljski vili, mi stopa pred oči. Prav pri vseh po vrsti me je vedno znova očaralo, da so pri društvenih dejavnostih vedno sodelovali z veseljem in brez pričakovanja kakršnekoli materialne koristi, pa naj je šlo za nastop na šoli, na literarnem večeru, za kakšen zapis, uredniško delo, sodelovanje pri delu društva ali pa za povezovanje s tujino.   

Poleg pisateljev pa so in smo življenje vile določali tudi tisti, ki smo bili tam v službi. Mikija sem največkrat srečevala na vrtu, ko je iz katrce zlagal robo iz tržnice. Vedno sem se ga nekoliko bala, ker je bil strog gospodar in brez dlake na jeziku. Spadal je v neki legendarni, v devetdesetih letih že precej izginuli čas, ko je njegova restavracija v prvem nadstropju vile gostila zares vse, ki so v kulturi, znanosti, medijih, športu, politiki in še kje kaj veljali. Kadar sva se pogovarjala, sem se vedno počutila, kot da nekako ne spadam čisto zraven, ker nisem bila del tistih najbolj slovitih časov, ki so danes že zdrsnili v objem kulturne zgodovine Ljubljane in širše. In kako naj se spominjam društva, če ne omenim njegovih uslužbenk; nekatere poznam le po imenu, kot na primer Zofijo Kumbatovič. Potem sta tu Pavla Adamič in Anja Uršič, ki sta se ob mojem prihodu že upokojili, toda njuno delo, ki sta ga opravljali strokovno in zavzeto, a hkrati odprto in povezovalno, še vedno določa ton delovanja pisarne društva. Večkrat sem slišala, kako dragoceno je bilo, da je Pavla pozimi navsezgodaj zjutraj zakurila lončene peči, sicer bi bilo v vedno nekoliko vlažni vili neprijetno delati in se srečevati. 

V mojem času je bila duša društva Barbara Šubert, muza vsem in zatočišče za vse, ki so prihajali na Tomšičevo. Odprtega značaja je s humorjem in benevolenco sprejemala zares široko paleto različnih značajev, ki so prihajali vsak s svojimi pričakovanji, željami in potrebami. Njen kotiček za zaupne besede je bila mala čajna kuhinja med salonom in prevajalsko sobo v pritličju. Potem so tu Lidija Vakselj, Elza Jereb in, nikakor ne nazadnje, Viktorija Erhatič, ki danes še predstavlja povezavo s tukaj orisanimi časi. Skupaj sestavljajo nepogrešljiv del galerije obrazov Tomšičeve 12. Verjamem, da strokovna služba danes enako predano dodaja nove portrete v pisateljsko zgodbo. 

## **Kdo je skrivnostni fantek?** 

Bil pa je še en obraz, ki me je spremljal in vznemirjal prav vsak dan mojega službovanja na društvu. To je bil obraz fantka na oljnem portretu, ki še danes visi v salonu vile v pritličju. Kdo je ta fantek? Zakaj visi v salonu? Kakšna je njegova zgodba? Kdo mi lahko pove kaj o njem? Zagotovo nisem bila prva in edina, ki se je to spraševala. Vem pa, da je nanje močno vplivala drobna pripomba, ki mi jo je Evald Flisar, predsednik društva v času, ko sem bila tam tajnica, navrgel na razgovoru za službo. »*O*«, je rekel, »*zgodovinarka, to je krasno, saj boste napisali zgodovino Društva slovenskih pisateljev.*« Ta zamisel se mi je zdela imenitna že takrat, razmere, da sem se tega tudi zares lahko lotila, pa so dozorele šele mnogo let kasneje. A k temu sem pristopila z druge strani; ne le obraz fantka, zanimalo me je tudi več o vili, v kateri danes domujejo pisatelji. Kdaj je bila zgrajena? Kdo so bili njeni prvi lastniki? Kakšne so njihove usode in kdaj pridejo v vilo pisatelji? Raziskava, ki sem jo izvajala v letih 2019–2021, je odgovorila na ta in na mnoga druga vprašanja (nekaj tem pa je seveda pustila odprtih za nadaljnja raziskovanja, kot, denimo, celovita zgodovina društev in organizacij, ki imajo in so imela sedež v vili). Nastala je prva zaokrožena zgodovina enega od osrednjih prostorov Ljubljane od konca 19. stoletja do danes, umeščenega v širši kontekst razvoja na Slovenskem konec 19. in v 20. stoletju, kot so gospodarski in industrijski razvoj ter s tem krepitev kranjskega meščanstva in podjetništva, urbanistični razvoj Ljubljane, posledice vojne in ravnanje novega političnega režima. Hkrati pa je raziskava iz pozabe potegnila tudi vrsto obrazov, ki so bili v preteklih 150 letih povezani z zgodovino vile. 

Vilo na Tomšičevi je skupaj s sosednjo vilo Piccoli, ki je danes ni več, kot prvi najemni enodružinski hiši v Ljubljani leta 1879 zgradila Kranjska stavba družba (KSD), najverjetneje po načrtih arhitekta in gradbenega mojstra Viljema Trea (1845‒1926). Umeščeni sta v urbanistično ureditev, ki jo je za ta del Ljubljane leta 1876 zasnoval takratni mestni arhitekt in inženir Adolf Wagner (1844‒1918). Že kmalu po izgradnji je KSD vilo, ki je kasneje postala pisateljska vila, prodala družini Vollheim, najkasneje na prelomu stoletja pa je hišo kupil Gvidon Češko (1850‒1929). Nekateri starejši Ljubljančani se je zato spominjajo tudi kot vile Češko. 

Na tem mestu velja omeniti zanimive povezave med vilo in literarno oziroma umetnostno zgodovino. Gvidonova teta Josipina Zeschko (1805‒1885; družina je takrat uporabljala nemško različico rodbinskega imena) je živela v hiši na Mestnem trgu 8 in tu prirejala družabne večere za ljubljansko smetano. Veljala je za veliko lepotico in se je v mestni spomin zapisala kot razgledana in živahna osebnost ter kot neuresničena ljubezen Prešernovega prijatelja Andreja Smoleta (1800–1840). Nesmrtni spomenik ji je postavil pisatelj Ivan Tavčar v romanu *Izza kongresa*. Leta 1825 se je Josipina poročila s podjetnikom Fidelisem Terpincem (1799–1875), ki je imel v naslednjih letih veliko vlogo pri vzponu družine Zeschko med uspešne in premožne industrialce, zakonca pa sta pomembno oživila fužinski grad. Tu sta ustvarjala tudi zasebno zbirko slovenskih slikarjev (mdr. Matevža Langusa, Janeza Wolfa in Janeza Šubica), zbirala bakroreze in pohištvo, Josipino pa je slikarstva učila Ivana Kobilca. Morda manj znano je dejstvo, da je bil Gvidon Češko tudi prastric pesnice in prevajalke Lili Novy (1885‒1958). Ime *Vrt Lily Novy*, kot se od avgusta 2020 imenuje prenovljeni vrt pisateljske vile, kjer deluje gostinski lokal, dobiva s to povezavo še dodatno razsežnost. 

## **Od Kidriča in Ziherla do pisateljev** 

Po Gvidonovi smrti je vilo najkasneje leta 1932 kupil Oskar Ebenspanger (1879‒1945), ki je bil po rodu Jud, a je skupaj z očetom že leta 1905 sprejel krščansko vero. Poročen je bil z Adelo (1884‒1972), ki je izvirala iz premožne nejudovske ljubljanske trgovske družine Hammerschmidt. Zakonca sta vilo leta 1932 temeljito prenovila in jo iz historistične vile, ki je sledila dunajskim vzorom *cottage *oziroma nemškega neorenesančnega sloga, spremenila v dosledno izčiščeno modernistično oblikovano domovanje z izrazitimi funkcionalističnimi elementi. Prenovo je izvedla Gradbena družba ing. Dukić iz Ljubljane, pri tem pa naj bi po nekaterih navedbah sodeloval tudi arhitekt Josip Costaperaria (1876‒1951), kar ostaja odprto za nadaljnje raziskave. Vila je še danes znana tudi pod imenom vila Ebenspanger. 

Med drugo svetovno vojno so Nemci družino Ebenspanger aretirali. Adela in hči Marija (por. Mikolaš, 1910‒1961) sta vojno preživeli, Oskar pa je marca 1945 umrl v koncentracijskem taborišču Mauthausen. Med vojno so v vili bivali nemški zdravniki iz bližnje bolnice enot SS v stavbi Mladike, sedanjem sedežu Ministrstva za zunanje zadeve, takoj po vojni pa pripadniki brigade Vojske državne varnosti narodne obrambe. Usoda vile neposredno po vojni je nekoliko zamegljena. Sprva se je znašla na seznamu zaplenjenih vil Mestne zaplembne komisije, a že leta 1946 je bila družini vrnjena na podlagi zapuščinske razprave in nato ni bila nacionalizirana. Lastnici sta jo namreč kmalu po vojni ponudili takratni vladi Ljudske republike Slovenije (LRS) v najem za protokolarne namene. Kako prostovoljno je bilo njuno dejanje, ne moremo vedeti, kot piše Miloš Mikeln v *Biltenu Društva slovenskih pisateljev*, a glede na to, da sta lastnici po vojni živeli samo še v skromnem stanovanju, v katerem sta si delili kuhinjo in kopalnico z drugimi sostanovalci, lahko dovolj zanesljivo domnevamo, da veliko izbire nista imeli. 

Uprava zgradb pri Izvršnem svetu Ljudske skupščine LRS je vilo nekaj časa uporabljala za protokolarne namene, potem je bila nepremičnina najprej oddana enemu od vodilnih političnih funkcionarjev Borisu Kidriču (1912‒1953), nato pa ministru za znanost in kulturo Borisu Ziherlu (1910‒1976). Ziherl je tu z družino bival do leta 1956, ko so se odselili v drugo vilo, prav tako v upravi vlade. Hiša na Tomšičevi je bila nato nekaj mesecev prazna, konec leta 1957 pa je bila na pobudo Josipa Vidmarja (1895‒1992) in ob podpori takratnih političnih veljakov oddana Društvu slovenskih pisateljev. Društvo je nepremičnino leta 1987 kupilo od dedinj prvotnih lastnikov in jo ima v lasti še danes. O pomenu vile v času osamosvajanja Slovenije je mnogo povedanega že drugod, zato tu omenimo le, da predstavlja ta čas pomemben del njene zgodovine, ki je močno poudarjen tudi v odloku o razglasitvi vile za spomenik državnega pomena leta 2018. 

## **Učila sta jo Tof in Iča**

Restavracijo v prvem nadstropju vile so odprli 15. septembra 1967. Prej so ti prostori delovali kot nekakšen klub: *»Imeli so revije, igrali so šah, mogoče je bilo dobiti kakšno hrenovko ali jajce na oko.« *Toda v času, ko je društvu predsedovala Mira Mihelič, sta prostore prevzela zakonca Marjan Miklič-Miki (1931‒2010) in Eva-Maria Miklič, roj. Kegelmann (1942‒2020), ki so jo vsi klicali po njenem dekliškem vzdevku Oli. Spoznala sta se v Nemčiji, kamor je Miki, takrat študent ekonomije, pa tudi nogometaš in hokejist, prišel leta 1958, da bi zaslužil za motor. Trinajst mesecev je delal v rudniku v Essnu in v tem mestu spoznal Oli, ki je takrat delala v tetinem hotelu blizu Mikijevega bivališča. Kmalu sta se preselila v Düsseldorf, kjer sta najela restavracijo Zlata petica (*Goldene Fünf*), ki je kmalu postala zbirališče tamkajšnjih Slovencev in, še pomembneje, kjer je gostinka Oli svojega zaročenca vpeljala v svet kuhinje. Poročila sta se leta 1965, kmalu nato pa sta se za stalno vrnila v Ljubljano, kjer sta v vili na Tomšičevi v dogovoru s pisatelji zastavila pravo restavracijo. Oli se je morala ob prihodu v Ljubljano naučiti slovensko, pri čemer se je z nasmehom spominjala začetkov: *»Učiti sta me začela Tof in Iča, ki sta se rada tudi pohecala z mano. En dan sta me naučila, kako se reče vžigalicam, naslednji dan sta me popravljala, da so to šibice, tretji dan pa so bile naenkrat žveplenke.« *

Restavracija je bila sprva zaprtega tipa in je delovala kot hišna restavracija pisateljev, prevajalcev in literatov. Vstop vanjo je bil dolga leta mogoče le z izkaznico kluba. Dolgo je restavracijo zato obdajala koprena skrivnosti in druženje pri Mikiju je bilo neke vrste privilegij, četudi se je krog obiskovalcev vztrajno širil: *»Marsikdo ‛tam zunaj’ sploh ni vedel, kdo ali kaj je Miki. In Miki tega ni rabil. Kdor je vedel, je pa zelo dobro vedel, kaj pomeni: ‛Gremo k Mikiju,’«* se spominja gledališka lektorica Tatjana Stanič. Restavracija je bila odprta dolgo v noč, do dveh ponoči, kar je bila v tistem času v Ljubljani posebnost. Posebnost restavracije v šestdesetih in sedemdesetih letih pa je bila tudi ponudba živil, ki sta jih Oli in Miki kupovala v Trstu, Beljaku in Celovcu, ker jih pri nas takrat ni bilo mogoče dobiti. Kasneje je bilo prav vse mogoče kupiti tudi na ljubljanski tržnici, kot je pripovedoval Miki, ki je bil dolga leta njen redni jutranji obiskovalec. Sredi restavracije *»je stala ogromna, masivna miza, na kateri je bilo visoko naloženo vse, kar je bilo tisti večer na voljo: zelenjava, gobe, sadje, ribe, meso … Ta miza je bila vedno videti kot renesančno razkošna kulinarična inštalacija, in kadar si je gost zaželel nekaj, kar je opazil, so tisto vzeli z mize in pripravili.« *

## **Yoko Ono dobi v dar bombonjero** 

Restavracija je v dolgih letih obstoja postala kulinarična urbana legenda, zaradi obiskovalcev pa tudi del kulturne zgodovine. Vanjo so zahajali literati, novinarji, estradniki, glasbeniki, igralci, režiserji, likovniki, pevci, športniki, slikarji, kasneje diplomati, trgovski predstavniki in tujci. Redni gostje so bili tudi politiki: *»Prav nič jih ne moti, da so iz različnih strank. Skupaj sedijo v jedilnici in uživajo. Kaj ne bi! Vsi smo pod kožo krvavi,«* je o njih pravil Miki v enem od svojih ne tako redkih intervjujev. Mnogi se še posebej dobro spominjajo, da je pri Mikiju obedoval tudi češki predsednik Václav Havel. Restavracija je gostila številna mednarodna zvezdniška imena, ki so se takrat mudila v Ljubljani, kot sta bili pisateljica Han Suyin in glasbenica Yoko Ono Lennon. *»Hja, to je bil hec in blamaža hkrati,« *je pripovedoval Miki ob anekdoti, da je Oli sinu Yoko Ono podarila dragoceno bombonjero iz tujine, ki jo je imela pod pultom, pri tem pa ni vedela, da je Miki iz nje na skrivaj že pred tem pojedel večino bombonov. 

Ta prostor je bil več kot zgolj restavracija: *»Kdor ni hotel jesti, ali pa ne takoj, se je ustavil ali usedel v kotu ob točilnem pultu. Tam so ob kozarčku tekle zanimive debate in gostje so se nabirali in izmenjavali. Pri Mikijevem šanku sem debatirala z Dragom Jančarjem, spoznala junakinjo Vampirja z Gorjancev Mateta Dolenca, poslušala Petra Božiča, Ferda Miklavca in Uroša Rojka, prvič srečala Radeta Šerbedžijo in še in še in še,« *pripoveduje Staničeva. 

Mikliča sta v prostorih restavracije prirejala tudi slikarske razstave; nekateri viri omenjajo, da jih je bilo kar 260. Miki se je namreč živo zanimal za kulturno dogajanje v prestolnici: *»Vedno je želel biti na tekočem z ljubljanskimi kulturnimi dogodki in vedno se je pozanimal o vrsti in uspehu dogodka. In vedno je bilo tudi gotovo, da bo nekje po 22.00 uri pri njem cela vrsta zanimivih osebnosti iz ljubljanskega kulturnega življenja, živahen klepet in izmenjava mnenj, novic, političnih stališč in različnih bolj ali manj žgečkljivih zgodbic in anekdot.«* Oli in Miki sta bila zares živahnega in radovednega duha; Miki je bil na primer leta 1968 tudi menedžer takrat priljubljene glasbene skupine Bele vrane, Oli pa je prosti čas posvečala jahanju in naravi. 

> Da je bilo sobivanje močnih značajev včasih tudi naporno, kaže anekdota, da sta se nekoč tako zelo skregala, da nista govorila, a sta si, da ne bi trpelo poslovanje restavracije, predvsem pa gosti, nekaj dni le dopisovala.

Po smrti Mikija leta 2010 je restavracijo nekaj časa vodila Oli, nato pa od 2017 nečak Andrej Miklič, dokler mu ni društvo leta 2019 odpovedalo najemnega razmerja. Prostore restavracija je naslednje leto oddalo novemu najemniku Kaval Group. Ob menjavi najemništva je dotedanji najemnik prostore kluba izpraznil, kar je žal pomenilo izgubo dragocenega interjerja polpretekle zgodovine. 

Pisateljska vila na Tomšičevi v Ljubljani z izsledki najnovejših raziskav tako stopa iz območja spominov in pripovedi kot arhitekturni, umetnostni in kulturnozgodovinski spomenik z jasno kronološko opredeljeno zgodbo od izgradnje do danes. Predstavlja se ne le kot središče pisateljske dejavnosti in kulinaričnih navdihov, ampak tudi kot pomnik urbanističnega razvoja Ljubljane, umeščanja in uveljavljanja kranjskega meščanstva in razcveta ljubljanske vilske četrti z reprezentativnimi javnimi zgradbami. Priča o prelomnih zgodovinskih dogodkih, ki segajo od ostrega posega vojnega in povojnega dogajanja v življenje posameznih družin, do procesov osamosvojitve Slovenije, ki so se za kratek čas v osemdesetih letih prejšnjega stoletja osredinili prav v vili na Tomšičevi 12. Zgodovina vile na Tomšičevi je tako zgodovina slovenskega prostora od konca 19. stoletja do danes v malem, saj preko usod posameznikov, sprememb lastništva, namembnosti in delovanja svojih prebivalcev odslikava ključne zgodovinske in družbeno-razvojne prelomnice na Slovenskem. Hkrati pa ta prostor ponuja bogato podlago za osebne spomine, poglede, zgodbe, anekdote in razmisleke. 

In če je raziskava o pisateljski vili, katere rezultate predstavlja besedilo, iztrgala iz pozabe vrsto do nedavnega nemih obrazov, povezanih z zgodovino vile, spomnila na mnoge, ki so bili sopotniki polpretekle zgodovine, in če je ta zapis spodbudil bralca k razmisleku o posameznikih, ki jih je in jih še srečuje na Tomšičevi 12, pa obraz dečka na oljnem portretu v salonu še ni dobil imena. Vemo le, da gre za delo *Portret dečka (stoje naslonjen na mizo v modrem suknjiču)*, ki ga je naslikal slikar Ivan Franke (1841‒1927), znan predvsem kot realistični portretist in krajinar, ukvarjal pa se je tudi s konservatorstvom in ribištvom. Sliko je društvo leta 2008 predalo Narodni galeriji v hrambo, nato pa je bila še istega leta vrnjena na društvo, kjer visi še danes. A morda prihodnje raziskave dečku vendarle nadenejo ime in ga uvrstijo med znane obraze Tomšičeve 12. 

\*\*\*

Barbara Vodopivec je zgodovinarka, v zadnjih letih prejšnjega tisočletja je bila tajnica Društva slovenskih pisateljev. 

*Literatura in viri, na katerih temelji zapis, so citirani v delih: Barbara Vodopivec, Pisateljska vila na Tomičevi v Ljubljani, ZRC SAZU: Ljubljana, 2021 in Barbara Vodopivec, Od podjetnikov do pisateljev: Zgodba meščanske vile v središču Ljubljane. Umetnostna kronika. 2022, 74, str. 14–27. Raziskave za prispevek so potekale v okviru raziskovalnega programa Umetnost na Slovenskem v stičišču kultur (P6-0061) in raziskovalnega projekta Meščanstvo kot umetnostni naročnik na Kranjskem in Štajerskem v 19. in prvi polovici 20. stoletja (J6–3136).*

### Kaplje v morje - takšne, ki sprožajo valove

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kaplje-v-morje-taksne-ki-sprozajo-valove

_Avtor: Maja Modrijan_

Maja je že desetletje ali dve samooklicana trajnostna oblikovalka in rokodelka. Izdelava uporabnih predmetov iz odpadnih in naravnih materialov ter združevanje rokodelskih tehnik in sodobne tehnologije je namreč področje, ki si ga je izbrala za svoje delo.
In za način življenja.

Težko določi, kdaj je s tem začela. Bolj ugotavlja, da ni nikoli nehala. Kreativno raziskovalen *»naredi sam« *princip je v njen DNK vpisan že vse od otroštva, ko je zbirala dragocene ostanke niti, koščke blaga in gumbe okoli šivalnega stroja svoje mami in se potikala po atijevi delavnici, kjer so ob izdelavi lesenih grabelj nastajali magični spiralni oblanci z luknjami. 

Od nekdaj si predmete ogleduje tudi od zadaj in od spodaj in ob tem ugotavlja, iz česa vse in kako so narejeni. Včasih se s tem namenom odloči kakšno stvar tudi razdreti, sparati ali razstaviti. Da dobi vpogled še od znotraj.  

Med študijem likovne smeri na Pedagoški fakulteti se je poleg risanja, slikanja in kiparstva najbolj aktivno posvečala keramiki in grafiki.  

Sočasno in kasneje je znanje nadgrajevala in začela med seboj kombinirati:  
- šivanje in krojenje s sitotiskom na tekstil (pri čemer zadnja leta uporablja doma izdelano naravno rjavečo pasto), 
- ročno izdelavo papirja z vodnim in slepim tiskom iz jajčnih škatel, odpadnega papirja in dodatkov iz narave,  
- vezavo knjig in blokcev iz zavrženega in ročno izdelanega papirja ter platnic, vezanih v odpadno, včasih ročno potiskano platno, 
- barvanje in tiskanje na tekstil in papir z naravnimi pigmenti, 
- aktivno raziskovanje potenciala različnih odpadkov, kar jo je pripeljalo do  
izdelave okvirjev iz naplavljenih desk in starih okenskih okvirjev,  
predelave pohištva in ustvarjanja unikatnih izdelkov za dom,  
šivanja oblačil, torb in izdelkov za dom iz zavrženega tekstila,  
izdelave gumbov iz oblačilnih etiket,  
šivanja denarnic, etuijev, map in torb iz reklamnih cerad in odrezkov kamionskih cerad ter navsezadnje do 
ustvarjanja čevljev iz starih hlač in prtičkov. 

Od študija dalje je delovala samostojno, v tandemu Smmart in v oblikovalskem timu Smetumet, od leta 2017 pa ustvarja pod svojo znamko Destilator. 

*»Ne rešujem sveta (sem samo girica z glušniki, da je alarm znosen)... *

*Ne recikliram za vzorno vedenje in bombonček (moje ekološke aktivnosti imajo egoistične težnje po čisti vesti pri polni zavesti). *

*Ustvarjam s smetmi, ker so vedno pri roki. Pri nogi, pri glavi … *

*Ker so vsestransko uporabne, odvratno preštevilne, oblikovno izzivalne, pregrešno potratne, zabavno raznolike … Očarljivo nasičene s potenciali. 
Ker jih je škoda. *

*Le igram se. 
Na čim bolj ekonomičen in ekologičen način. *

*Ker rada delam to, kar želim in zmorem,  
s tem, kar imam in znam, 
tam, kjer se znajdem;  
v labirintu zavržkov potrošniško evforične črede.« *

Destilator je tu, da v družbo kaplja navdihujoče ideje in praktične rešitve, prelite skozi etično-ekološki filter.   
Za male in velike premike na bolje. 

*»V Destilatorju skrbim za oblikovanje in vodenje projektov ter stike z javnostjo. Ukvarjam se s trajnostnimi načini bivanja, delovanja in proizvodnje. Ker osebno verjamem, da je tako najbolj smiselno in prav. 
Neskončno rada raziskujem, preizkušam in izumljam, zato iščem rešitve in izdelke za vsakdanje življenjske potrebe in navade, ki so v družbenem, etičnem in ekološkem pogledu boljša alternativa obstoječim.  
Najraje tako, da se pri tem tudi umažem.« *

Destilator kotel najbolj strastno ogrevajo praktične izvirne zamisli, ki pred deponijo rešujejo kupe smeti, ki to niso, zmanjšujejo porabo novih materialov in surovin ter preprečujejo pridelavo novih smeti. 

Maja oblikuje in proizvaja kakovostne reciklirane izdelke za vsakdanjo rabo, dom ter poslovna darila po naročilu (najraje iz smeti naročnikov) – s prepoznavnim oblikovnim pečatom in rokodelskimi detajli. 
V društvo vodi različne projekte, organizira in se predstavlja na pop-upih, razstavah, modnih revijah in drugih dogodkih ter nudi delavnice, predavanja in druge izobraževalne trajnostne vsebine. 

Destilator je tu, da v njem najdeš idejo, navdih, spodbudo in informacije.  
Popolno darilo ali nepogrešljiv izdelek zase. 
Razlog za nasmešek, razmislek ali za akcijo. 

Med študijem likovne smeri na Pedagoški fakulteti se je poleg risanja, slikanja in kiparstva najbolj aktivno posvečala keramiki in grafiki.  

Sočasno in kasneje je znanje nadgrajevala in začela med seboj kombinirati:  
- šivanje in krojenje s sitotiskom na tekstil (pri čemer zadnja leta uporablja doma izdelano naravno rjavečo pasto), 
- ročno izdelavo papirja z vodnim in slepim tiskom iz jajčnih škatel, odpadnega papirja in dodatkov iz narave,  
- vezavo knjig in blokcev iz zavrženega in ročno izdelanega papirja ter platnic, vezanih v odpadno, včasih ročno potiskano platno, 
- barvanje in tiskanje na tekstil in papir z naravnimi pigmenti, 
- aktivno raziskovanje potenciala različnih odpadkov, kar jo je pripeljalo do  
izdelave okvirjev iz naplavljenih desk in starih okenskih okvirjev,  
predelave pohištva in ustvarjanja unikatnih izdelkov za dom,  
šivanja oblačil, torb in izdelkov za dom iz zavrženega tekstila,  
izdelave gumbov iz oblačilnih etiket,  
šivanja denarnic, etuijev, map in torb iz reklamnih cerad in odrezkov kamionskih cerad ter navsezadnje do 
ustvarjanja čevljev iz starih hlač in prtičkov. 

Od študija dalje je delovala samostojno, v tandemu Smmart in v oblikovalskem timu Smetumet, od leta 2017 pa ustvarja pod svojo znamko Destilator. 

*»Ne rešujem sveta (sem samo girica z glušniki, da je alarm znosen)... *

*Ne recikliram za vzorno vedenje in bombonček (moje ekološke aktivnosti imajo egoistične težnje po čisti vesti pri polni zavesti). *

*Ustvarjam s smetmi, ker so vedno pri roki. Pri nogi, pri glavi … *

*Ker so vsestransko uporabne, odvratno preštevilne, oblikovno izzivalne, pregrešno potratne, zabavno raznolike … Očarljivo nasičene s potenciali. 
Ker jih je škoda. *

*Le igram se. 
Na čim bolj ekonomičen in ekologičen način. *

*Ker rada delam to, kar želim in zmorem,  
s tem, kar imam in znam, 
tam, kjer se znajdem;  
v labirintu zavržkov potrošniško evforične črede.« *

Destilator je tu, da v družbo kaplja navdihujoče ideje in praktične rešitve, prelite skozi etično-ekološki filter.   
Za male in velike premike na bolje. 

*»V Destilatorju skrbim za oblikovanje in vodenje projektov ter stike z javnostjo. Ukvarjam se s trajnostnimi načini bivanja, delovanja in proizvodnje. Ker osebno verjamem, da je tako najbolj smiselno in prav. 
Neskončno rada raziskujem, preizkušam in izumljam, zato iščem rešitve in izdelke za vsakdanje življenjske potrebe in navade, ki so v družbenem, etičnem in ekološkem pogledu boljša alternativa obstoječim.  
Najraje tako, da se pri tem tudi umažem.« *

Destilator kotel najbolj strastno ogrevajo praktične izvirne zamisli, ki pred deponijo rešujejo kupe smeti, ki to niso, zmanjšujejo porabo novih materialov in surovin ter preprečujejo pridelavo novih smeti. 

Maja oblikuje in proizvaja kakovostne reciklirane izdelke za vsakdanjo rabo, dom ter poslovna darila po naročilu (najraje iz smeti naročnikov) – s prepoznavnim oblikovnim pečatom in rokodelskimi detajli. 
V društvo vodi različne projekte, organizira in se predstavlja na pop-upih, razstavah, modnih revijah in drugih dogodkih ter nudi delavnice, predavanja in druge izobraževalne trajnostne vsebine. 

Destilator je tu, da v njem najdeš idejo, navdih, spodbudo in informacije.  
Popolno darilo ali nepogrešljiv izdelek zase. 
Razlog za nasmešek, razmislek ali za akcijo.

### Počitniški koktejl: COSMOPOLITAN

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pocitniski-koktejl-cosmopolitan

_Svetleč, saden in z ravno prav attitudea – tvoj popoln večerni +1_

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Cosmopolitan = svetleč, saden in z ravno prav attitudea – tvoj popoln večerni +1
45 ml vodke, 15 ml Cointreaua, 15 ml limetinega soka, 30 ml brusničnega soka. Zmešaj v shakerju z ledom, pretresi & nalij v ohlajen kozarec. Dodaj limetin twist.

**Recept:**

45 ml vodke, 15 ml Cointreaua, 15 ml limetinega soka, 30 ml brusničnega soka. Zmešaj v shakerju z ledom, pretresi & nalij v ohlajen kozarec. Dodaj limetin twist.

### Na robu pretekle prihodnosti

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/na-robu-pretekle-prihodnosti

_Preteklost kot ustvarjalna sila prihodnosti_

_Avtor: Gabriela Babnik_

Aïda Muluneh, raziskovanje nostalgije skozi fotografijo.

Roman senegalskega pisatelja Mohameda Mbougarja Sarra *La plus secrète mémoire des hommes* (*Najskrivnejši spomin človeštva*, prevedla Janina Kos, MK, 2023) je prelomen tudi zato, ker melanholijo postavlja v afriški kontekst. Sarr meni, da izvor izseljenske melanholije ni toliko prostorske kot časovne narave. 

*»Izseljence obseda geografska ločenost, oddaljenost v prostoru,« *zapiše v romanu, za katerega je leta 2021 prejel prestižno francosko literarno nagrado Goncourt. V resnici pa, dodaja, bistvo njihove samote predstavlja čas: *»Izgovarjajo se na kilometre, čeprav jih v resnici ubijajo dnevi.« *

V središču je mladi senegalski pisatelj Diégane Latyr Faye, ki v Parizu odkrije knjigo iz leta 1938. Njen skrivnostni avtor je T. C. Elimane, *»črni Rimbaud«*, kot ga poimenujejo, briljanten in obenem pogubljen afriški pisatelj, ki je po obtožbah o plagiatorstvu izginil iz javnosti. Diégane se poda na pot iskanja Elimanove zgodbe, ki ga vodi skozi Francijo, Senegal, Argentino in Mali.

### Tedenski izbor: Na mavrični strani

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-na-mavricni-strani

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Junij je mesec ponosa – čas, ko slavimo svobodo, ljubezen in vse barve mavrice.

### Plemenita cenzura

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/plemenita-cenzura

_Avtor: Aljoša Toplak _

Zapis slovenskega filmarja, ki je deloval kot rezidenčni umetnik v bangkoškem Cinema Oasis.

Nuan poberem ob šestih pri metroju, ker je morala odpisati izpite in nato priti še na drug konec mesta. Gledam jo skozi naliv, kako se dviga po stopnicah. Popravi si krilo fakultetne uniforme in premeri svoj obraz na ekranu telefona, preden mi pomaha čez cesto, kjer z gručo naključnih mimoidočih postopam pod streho trgovinske franšize *7-eleven*. Nasproti ji grem z dežnikom, ona pa kar tako, kot da je dež ne moti. 

*»Ti je vroče?«* vprašam, ko jo dobim pod dežnik.* »Izpiti?« *

*»Vse bo odlično,«* reče, nato pa navrže psovko motoristu, ki nevarno zavije mimo naju.  

Z jezo zabrusi še cel stavek v tajščini, raje je ne vprašam za prevod. Pogledam premočene motoriste, ki se zbirajo pred semaforom, nekateri nosijo barvite pelerine, drugi so premočeni do kosti in se brezizrazno igrajo s telefoni v zamegljenih ovitkih. Ker je sonce že zašlo, se cesta barva v snopih njihovih žarometov, dež nad nami pa sije v barvah zaslonov, ki visijo iz nebotičnikov. Skušam se spomniti, v kateri smeri je kino, ker mi je to za hip zletelo iz glave. 

*»Lepo izgledaš,«* rečem Nuan in naju odvedem s hrupne ulice v tišino dvorišča, kjer neka starka na zarjavel voz nalaga kokosove lupine.  

Pokimava ji v pozdrav, nato pa dvorišče prečiva do stranske uličice, kjer so ena ob drugi postrojene japonske restavracije. Tudi karaoke bar je tam. In japonski klub za gentlemane. V to ulico pogosto zahajam na večerje, po tem, ko opravim dolžnosti v kinu. Nekateri me poznajo, na primer možakar, ki se ravno zdaj naslanja na skuter pod nadstreškom ene izmed restavracij.  

S svetlobo cigaretne konice na obrazu se mi prikloni: *»Koničiva!« *

*»Kako je zakonsko življenje?«* mu zakličem skozi dež, ker je slučajno naneslo, da sem prejšnji teden na vratih spregledal napis in vpadel na fantovščino. Potem so me vzeli za svojega, ker so pač bili že toliko dobre volje, da so mi nalili topli sake in mi doživeto pripovedovali zgodbe o bodočem ženinu. 

Zdaj se mi možakar plaho nasmehne. 

* »Haj, arigato …« *in potem še nekaj reče, ampak mu je tako nerodno, da preostanek stavka pogoltne.  

Iz restavracije smukne oranžna mačka, naravnost preko ceste v klub za gentlemane, kjer se razleže ženski smeh. Na koncu ulice se dviga neonski napis *Cinema Oasis*, na sebi začutim vprašujoči pogled Nuan, ki ga osvetljuje telefon v njeni roki. Na vrhu ekrana se nabirajo sporočila njenih prijateljic. 

*»Ja, to je to,«* ji rečem, *»Bodi *zelo *vljudna, Ing je občutljiva ženska.«* 

*»Ja, ja,«* odvrne in pogled zapiči v telefon. 

Nisem prepričan, kdaj sem spoznal, da za Nuan dogajanje v kinu ne pomeni ničesar. Tajska mladina je do politike presenetljivo apatična – največ, kar storijo, je to, da za točke na fakulteti priredijo dogodke v imenu kraljeve družine. Študentski festivali, na katere me vsake toliko zvleče Nuan, se mi zdijo neverjetno plehki, z uradnimi sponzorji zahodnih korporacij na eni strani (*Coca Cola, Pizza Hut …*) ter idiotskimi protokoli kraljevine na drugi – na začetku vsakega kulturnega programa se predvaja osladni propagandi film, v katerem se ljudje po vsej državi rokujejo in objemajo s kraljem. 

Znani pojem tajske filozofije je *sanuk*, to je življenje lahkotnega, neobremenjenega hedonizma. Komaj sem našel ljudi, ki se jim je to upiralo. In vse sem jih našel v kinu – dvorišče pod neonskim napisom se zdaj polni z obiskovalci. V zraku odmevata angleščina in francoščina, smrdi po marihuani in svečah z vonjem limonske trave. Morda lahko omenim, da je to prav zadnji »*art kino*« v Bangkoku – je tako kulturna oaza kot tudi dobesedna oaza v sivini tajske prestolnice (ponaša se z ribnikom in nekaj kvadrati gošče).  

»*Cineplex je uničil tajsko filmsko industrijo*,« mi nekoč potoži Ing, »*imeli smo polno majhnih, barvitih kinematografov, ki so vrteli vse mogoče filme. Zdaj se vrti zgolj še korporativno sranje, ker je vsa kina – razen našega! – izpodrinil Cineplex. To je protiustavno, imeti takšen monopol!*« 

> Tudi zdaj skozi množico zaslišim raskav glas drobne ženice, ki med prsti vrti zvitek marihuane.

Ing globoko potegne in ostareli obraz ji prekrije dim, ko svojim gostom, kot nekakšen vrač, razlaga: *»Zlo je resničnost življenja, zlo obstaja. Bistvo človeka je, da premaga zlo.« *Takrat me opazi in pomaha, da prideva bliže. *»Evo, naš rezidenčni filozof, povej jim o zlu!« *

Rokujem se s plavolasimi gosti, ki mi navržejo nemška imena. *»Aha! Sklepam, da ste avtorji filma *Kopf in den wolken*? Smo ga prejšnjikrat vrteli.«  *

Prijazno mi pokimajo. 

*»Netanjahu,«* Ing takoj prevzame pogovor. *»On je primer čistega zla. Zadavila bi ga z lastnimi rokami. Petinšestdeset sem stara, ravno dovolj moči še imam v rokah, da bi ga zadavila.« *

*»Koga?«* me tiho vpraša Nuan, ki druščino pozdravi z drobnim gibom glave. 

Nemški gostje so v vidni zadregi. 

*»Kaj pa, če lahko zadavite samo enega, gospa Ing?«* podrezam iz čiste hudomušnosti. *»Thaksina ali Netanjaha?« *

*»Netanjaha,«* odločno odgovori. 

To me preseneti, ker vem, kako zelo sovraži bivšega predsednika svoje države – slej ko prej ji beseda zmerom trči ob Thaksinove poboje političnih nasprotnikov iz leta 2003. Ostarela režiserka ima tudi osebne zamere, prav Thaksinova vlada je v njenih filmih prepoznala *»sporne vsebine«* in jih umestila na prepovedani seznam, tako da ti še zmeraj čakajo na premiero. Očitno se je Ing dogajanje v Palestini zdaj posebej dotaknilo. 

*»Naši otroci se nam bodo norčevali, ker smo gledali stran od teh zločinov,«* nadaljuje Ing. *»Naša generacija bo imela resne težave, ker nas potomci ne bodo mogli spoštovati. Človek ima eno nalogo, premagati zlo, mi pa stojimo križem rok. Zgodovina ne bo prijazna do nas.« *

Pokimam.  

*»Ing, se opravičujem, na hitro grem pozdravit ekipo.« *

*»Ja, ja, ti kar,«* mi reče Ing in si prižge ugašajoči zavitek marihuane. *»Zgoraj so, pri ribniku, delijo gobice.«* Pogleda Nuan in jo nekaj vpraša po tajsko, Nuan pa zardi in odkima.* »No, kakorkoli, res so fajne gobice, kar vzemi si jih za domov, Jo.« Jo*, tako me kličejo Tajci, da se ne bi mučili z izgovorjavo mojega imena. Pokimam in se z Nuan v roki prebijem skozi množico, medtem ko glas zadete režiserke pojenja: *»No, kje smo ostali … Aha, zlo. Vzemimo naciste …« *

V gneči pokimam nekaj znanim obrazom, medtem ko mi Nuan govori: *»Kako neprijetna gospa, ona kar o ubijanju! In kako čudna druščina, tukaj so vsi tako čudni.«  *

Ko druščino premerim skozi njene oči, res opazim veliko potetoviranih rok, pircingov in nenavadnih frizur. Nuan vodim po stopnicah do ribnika, kjer se okrog debelega Tanapata zbira gruča študentov. 

*»Morda pa je enotnost bolj pomembna kot svoboda!«* zarenči in udari po mizi, nato pa me opazi, kako se zrinem med študenti. *»Pozdravljen, Jo! A boš gobice?«  *

Popraska se po sivi bradi, nato po sivih dlakah, ki mu štrlijo iz havajske srajce. Pokaže na zeleni paket z zaščitnim znakom Joe Rogana. 

*»Ne, hvala,«* rečem in pokimam zvedavim obrazom – na prvi pogled presodim, da napol Filipinske, napol Kitajske zasedbe. *»A vi danes predstavljate svoje filme?« *

*»Tako, tako,«* reče Tanapat in me preko mize potreplja po ramenu.* »Ampak zdaj se igramo hudičevega odvetnika, ravno pravi čas si prišel.« *

Eden izmed kitajskih študentov mi pokima.  

*»Od kod prihajaš, bro?« *

*»Iz Slovenije. To je Nuan.« *

Izmenja se nekaj pozdravov, medtem ko se stlačim na klop zraven Tanapata.  

*»A spet o cenzuri?«* Odkimam, ko mi ponudi svoj zvitek marihuane. 

*»Ma ja,« *mi šepne, *»sejem hudiča med Kitajčke.«* Nato pa nadaljuje prisotnim: *»Ne vem, če veste, ampak pri nas imamo strogo cenzuro okrog religije in kralja, napačna izjava te pri priči pahne v zapor. In tudi v filmih so problemi, kolega Apichatpong mora kar naprej rezati prizore tistih nesrečnih menihov, ker se zdijo ministrom preveč človeški.« *

Dvignem obrvi.  

*»A je Apichatpong danes z nami?« *

*»Ne, je pa nekje Lee, njegov montažer,«* mi navrže Tanapat.* »Kakorkoli, kasneje boste spoznali direktorico kina, našo gospo Ing, ki ima precejšnje probleme na ministrstvu. Veste, naše ministre je bilo strah, da bo izbruhnila še ena državljanska vojna, pa se jim je zdelo pametno prepovedati vse filme, ki bi kakorkoli odpirali politične debate. Pa se odpira vprašanje – je umetniška svoboda vredna tega, da se poruši majavi mir?« *

Skomignem.  

*»V polarizirane družbe ni dobro kar tako drezati.« *

*»Tako je cenzura v bistvu smiselna,«* reče Tanapat. *»Tudi na Kitajskem mnogi verjamete, da vas cenzura ohranja enotne?« *

Kitajski študenti mu kimajo.  

*»Ja,« *reče študentka v dolgem dežnem plašču, *»radi nam dajejo primer ZDA, kako so ljudje razdvojeni. Kar streljajo se.« *

Tanapat se nasmehne.  

*»No, kakšno bi šele bilo na Tajskem, brez nadzora informacij? Morda je cenzura nujno zlo neuravnovešene družbe. Morda je svoboda privilegij, ki si ga lahko privoščijo zgolj v Evropi?« *

Ko me pogleda, spet skomignem, ker ne poznam odgovora. Vidim, kako se po stopnicah primaje Ing in mi pomaha, opravičim se družbi in ji sledim v dvorano.  

*»Si Tanapat spet daje duška?«* me vpraša Ing, nato pa zmaje z glavo: *»Mimogrede, Nemci so boleče zategnjen narod.« *

Ko stopiva v klimatizirano dvorano, me zmrazi po prepotenem hrbtu.  

Med rdečimi sedeži se spustiva do odra, kjer Ing z mize pobere mikrofon:* »Test, ena, dva, tri.«* Nato pa meni: *»A boš ti napovedal prvo skupino?« *

Pokimam.  

*»In prepričani ste, da bomo izpustili propagandni film?« *

*»Jebeš ta usrani film,« *pljune Ing. *»Pa naj me zaprejo. Tako ali tako smo na njihovi črni listi. Glede nagrade si si zapomnil? Dobi jo filipinska skupina, po projekcijah.« *

*»A se predstavim kot rezidenčni filmar?«* vprašam. 

*»Zaradi mene se predstavi kot papež,«* reče Ing. *»Glavno je, da ne zajebeš imen študentskih skupin. In zastavi jim par vprašanj, pogovor poskusi moderirati proti vprašanju svobode govora. A tista punca tam zunaj je tvoj zmenek? Kaj pravi na naš dogodek?« *

V roke vzamem mikrofon.  

*»Test, ena, dva, tri.«* Nato pa brez mikrofona: *»Ma ne vem, ne zdi se mi posebej politično angažirana.«* 

Ing pokima. *»Tako je s tajsko mladino, dol jim visi. Vzgojili so jih v pridne potrošniške svinje. Ampak kaj češ. Malo po malem jim bomo odprli oči, da bodo videli, v kakšni svinjariji živijo. Kot pravi J. S. Mill, bolje je biti nesrečen Sokrat, kot pa zadovoljna svinja.« *

Potem se dvorana začne polniti, kmalu je nabito polna in gledam Nuan, kako se stlači na stopnice med sedeži.  

Neslišno mi zaploska, medtem Ing pogleda izza zavese in mi pokima, obrnem se k obiskovalcem in rečem: *»Dobrodošli na bangkoškem Festivalu svobodnega filma!« *

### Tedenski izbor: Začini si poletje

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-zacini-si-poletje

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Poletje je kot najljubša jed – najboljše je, ko se mu doda ščepec navdiha. Izbor vsebin za lahkotne dni, sproščene večere in misli, ki ostanejo.

### Tedenski izbor: Iz sveta azijske kinematografije

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-uspesnice-ki-se-slisijo-iz-sveta-azijske-kinomatografije

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Azijski filmi navdušujejo s svojo vizualno poetičnostjo, edinstveno pripovedjo in drzno režijo. Odkrijte filmske zgodbe, ki premikajo meje in ponujajo drugačen pogled na svet.

### Kosmačeva učna pot - Ta pomladni dan je zmeraj lep, svetel in zveneč 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kosmaceva-ucna-pot-ta-pomladni-dan-je-zmeraj-lep-svetel-in-zvenec

_Avtor: Andraž Gombač_

»Tisti pomladni dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit,« kakor Idrijca žubori sloviti uvodni stavek romana Pomladni dan, ki ga je leta 1950 izklesal Ciril Kosmač (1910–1980). In takšen je zmeraj znova tudi tradicionalni pohod po Kosmačevi učni poti (KUP). Zjutraj se zberemo v Dolenji Trebuši – leži ob cesti med Idrijo in Tolminom – in jo mahnemo po Kosmačevi dolini proti vzhodu, vsako leto tretjo majsko soboto, določeno po dnevu, na katerega se je pisatelj po petnajstih letih vrnil domov, kar opisuje v Pomladnem dnevu.

Tokrat pa v središču ni bil ta roman, marveč* Balada o trobenti in oblaku*, prva celovita izdaja, pri kateri sem spet imel čast sodelovati s pisateljevo hčerko *Nančo Kosmač Kogej*. Pred petimi leti sva skupaj uredila hitro razprodano in ponatisnjeno zbirko dotlej povečini neznanih novel njenega očeta *Lovim pomladni veter* (Beletrina, 2020). Letošnjo pomlad pa 80. obletnico zmage nad nacifašizmom in konca druge svetovne vojne praznujemo s slovito *Balado*, nazadnje ponatisnjeno zdaj že kar daljnega leta 1978. No, zdaj pa v rokah držimo obogateni ponatis: roman, ki ga je v letih 1956/57 v osmih delih objavil v reviji *Naša sodobnost*, je pisatelj namreč za prvi knjižni natis leta 1964 skrajšal. Izločil je več strani, na katerih njegov drugi jaz, pisatelj Peter Majcen, niza spomine, premišljuje o ustvarjanju in junaku Temnikarju, starem tolminskem kmetu, ki prvič v življenju zbere pogum in žrtvuje tako sebe kakor svojo družino, da bi ranjene partizane obvaroval pred belogardisti. V času nastanka Balade so bile esejistične primesi nezaželene, pomembnejša je bila junaška zgodba, danes pa so tudi tovrstni odlomki privlačni, zanimivi, tehtni. 

Kosmač je *Balado *pred sedemdesetimi leti pisal v samostanu Pleterje, kamor ga je v ustvarjalni mir povabil legendarni prior **Josip Edgar Leopold Lavov**, znan po sodelovanju s partizani. In prav tam sem se nedavno ustavil v družbi gospe Nanče na poti proti Valvasorjevi knjižnici Krško, kjer sva prvič predstavila celovito *Balado*:    

Kakor ste opazili, se videoposnetek izpred kartuzije prelije pred Knjižnico Cirila Kosmača Tolmin. Tam smo že dva večera zatem, 9. maja, z *Balado* praznovali dan zmage … in **Andrea Pandolfo** je zaigral na trobento – da, prav na krilni rog, ki se oglaša tudi v *Baladi*. In prav kakor v knjigi je na lep pomladni dan tudi po Tolminu zaplavala* »zelo znana, žalostna, otožna narodna pesem«*. 

Že kmalu smo se z *Balado* vrnili na Tolminsko. Na 23. pohod po Kosmačevi učni poti. Bi moral biti že 25. zapovrstjo, a ga je v letih 2020 in 2021 onemogočila koronska pandemija. Zdaj pa spet žubori kakor njegova zvesta družica Idrijca. Evo, tako je videti jutranji zbor pred šolo v Dolenji Trebuši, kjer nas je uvodoma nagovorila **Špela Mrak**, domačinka s Slapa ob Idrijci, vodja programov v Kinogledališču Tolmin in zmeraj ena gonilnih sil pohoda: 

Pozdravila sta nas še ravnateljica OŠ Dušana Muniha Most na Soči **Mojca Florjančič** in **Matej Kavčič**, na Občini Tolmin zadolžen za kulturo, medtem ko je **Igor Vezovnik** zgoščeno opisal divje dogajanje v Dolenji Trebuši med drugo svetovno vojno. Kako so se otroci tam igrali nekoč, je pokazal današnji podmladek … in oglasil se je še sloviti Kosmačev *»otrok božji«*, kajpada Tantadruj s svojimi zvonci, za katerimi smo krenili na pohod.   

Letos nas je na pohod mahnilo kakih 150. Bi nas bilo še več, a je marsikoga odbila napoved kislega vremena. Pa je bilo kapljic res komaj za vzorec, dežnike smo odprli in takoj spet zaprli, sicer pa je bilo vreme kot nalašč za hojo, ne prevroče in ne preveč sončno.  

Pot, dolga dobrih 16 kilometrov, ni kdove kako zahtevna. Vzpon je takoj na začetku, dvignemo se na Prvejk in spet spustimo, potem pa sledi samo še hoja po ravnem, po levem, prometno neobremenjenem bregu Idrijce, od Mosta pa gor pa še ob Soči do Tolmina.   

Da je pohod še lepši in prijetnejši, poskrbijo tako naravne lepote kakor izjemni domačinke in domačini, nadvse prikupni in gostoljubni. Prav vsako leto jim zaploska tudi pisateljeva hči z družino. Tretja sobota v maju je njihov pomladni dan, namenjen obisku doline Idrijce, pravi Nanča Kosmač Kogej. *»Srečam ljudi, ki so mi ljubi in sem jih spoznala ob nastajanju projekta te poti. Med nami so nastale prijateljske vezi,«* pravi. *»Veselim se pogleda z vrha Prvejka, od koder se vidi vsa dolina do Mosta na Soči, hoje ob šumenju reke, pogovorov z drugimi pohodniki, obujanja spominov na počitnice v otroštvu pri stricu v Bukovci, ko smo neko poletje z očetom prehodili prav to pot ob levem bregu Idrijce. In mislim, da bi bil oče najbolj vesel te poti, saj je v njegovi dolini, in tega, kako ohranjajo spomin nanj, kako žive ostajajo njegove besede. Vesel zaradi mladih, ki so s potjo povezani, in njihovih učiteljev. Tudi zanj je bil učitelj iz osnovne šole zelo pomemben.« *

Tem krajem je najmogočnejši spomenik postavil Ciril Kosmač, jih vpisal na literarni zemljevid. Pravil je, da velik politik hoče veliko zemlje, pisatelju pa je dovolj sedem kilometrov doline: *»Tam sem živel do svojega dvajsetega leta, popolnoma poznam vseh 116 hiš in 350 ljudi. Vem, kdo se je s kom kdaj prepiral, kdo je bil v koga zaljubljen, kdo koga ne mara, kakšne kljuke imajo na vratih, koliko imajo krav, koliko kokoši, kdo je počel to in kdo ono … In ker vemo, da je vsak človek upesnitve vreden junak, mi je 350 ljudi za vse življenje popolnoma dovolj.« *

Pisatelj, ki se zdaj po svoji dolini razgleduje s pokopališča v Ročah nad rojstnim Slapom, je odraščal v revni, a narodno zavedni in kulturno bogati družini. Med hojo kramljamo in preletimo najpomembnejše postaje njegovega življenja. Marsikoga osupne, kako veliko in preveč je izkusil v prvi polovici življenja, do svojega šestintridesetega leta: revščino, sunke prve svetovne vojne v zaledju soške fronte, prezgodnjo materino smrt, prizore fašističnega nasilja, po akciji v Dolenji Trebuši so ga kot sodelavca TIGR-a aretirali, ob izteku najstniških let je okusil fašistične ječe, se na prvem tržaškem procesu kot mladoleten ognil smrtni kazni, se izpod strogega policijskega nadzora v domači vasi izmuznil z nočnim begom čez italijansko-jugoslovansko mejo, sledilo je begunčevo životarjenje v Ljubljani, Celju in drugod, po uspehu prvih novel je mladega francoskega štipendista druga svetovna vojna doletela v Parizu, pred nacisti je na kolesu bežal po Franciji, dve leti živel v Marseillu, izjemno nadarjen za tuje jezike v Londonu delal na radijskih postajah, prek Severne Afrike prišel v Italijo, se pridružil partizanom, se vrnil v domovino, po osvoboditvi kljub pokončni drži – najbrž pa prav zaradi nje – izkusil pritlehno šikaniranje, bil zato glavni urednik Slovenskega poročevalca le dobrega pol leta ... Huh, drnec, ki ga težko preneseta že pisec in bralec, mar ne? 

Kosmač je bil še urednik tednika Tovariš, dramaturg pri Triglav filmu, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, predsednik Društva slovenskih pisateljev, predsednik Zveze književnikov Jugoslavije ... Izbrušen pisatelj in izvrsten prevajalec je živel v Portorožu, najraje pa se je vračal v svojo dolino.  

Pobudo za ureditev njegove učne poti je konec minulega tisočletja dal pokojni prof. **Silvo Fatur**. In res, potem ko so učitelji in učenci prihajali v njihovo dolino, tavali in iskali, kod je svojčas hodil Kosmač, so na OŠ Dušana Muniha Most na Soči poprijeli za delo. Pod vodstvom učiteljice **Nevenke Janež** so oblikovali sedem projektnih skupin, si iz najrazličnejših kotov ogledali Kosmača in njegovo delo. Pomagala jim je domačinka **Marija Sivec** z Zavoda RS za šolstvo v Ljubljani, s pomočjo uspeha na razpisu in donacij so z desetimi tablami označili pot med pisateljevo Bukovco in Mostom, natisnili delovni zvezek, vodnik, razglednice ...  

Projekt je fenomen, saj je povezal dolino, z veseljem pa so ga ustvarili otroci, ki še zmeraj radi sodelujejo, poudarja Nevenka Janež, kakor njena prijateljica Nanča prav tako stalna udeleženka pohoda. Vodila ga je kar štirinajstkrat, po njeni upokojitvi ga je prevzela učiteljica **Jasmina Luketa**, za njo pa **Tina Stare**.  

In tako smo tudi letos čez potok Skopičnik prikorakali do Kosmačeve domačije v Bukovci, katere vrata na stežaj odpre njen skrbnik, Tolminski muzej, medtem ko kulturni program pripravijo otroci z mentorji. Letos je zazvenela trobenta in uprizorili so odlomek iz celovite *Balade o trobenti in oblaku*, vodilne niti na tokratnem pohoda.

V hiši, kjer je odraščal pisatelj, sem k pogovoru povabil dva, ki ne štejeta več, kolikokrat sta prestopila njen prag. Pisateljev nečak **Bogdan Kosmač** in kustosinja etnologinja **Karla Kofol** iz Tolminskega muzeja:   

Kmalu zatem je bilo zelo živahno v središču Slapa ob Idrijci. Tamkajšnje kopališče so s prijetnimi melodijami tudi letos preplavili člani Jazz Punt Big Banda:

Še in še bi jih poslušali ob kozarčkih, ki so jih radodarno polnili domačinke in domačini. A je bilo treba naprej! Izkušeni smo novincem priporočili: šibajte, kajti na naslednji postaji sledi tradicionalno obilna pojedina. Vsako leto se še posebej izkažejo v Luži, zaselku v KS Idrija pri Bači. Tja je fajn priti lačen, prepričajte se:  

Potem ko se fino okrepčamo pri Lužarjih, še prehitro pod noge pride Most na Soči, kjer nas v šolski jedilnici čaka še jota. V sosednjem prostoru pa zelo bogato zgodovino kraja predstavi arheolog **Miha Mlinar** iz Tolminskega muzeja.  

Tu je še marsikaj. Tudi hiša, v kateri se je rodil pisatelj **Ivan Pregelj** (1983–1960). Pa njena soseda, mogočna stavba, s terase katere nas je še lani pozdravil dirigent **Marko Munih **(1936–2024). Spodaj pa gostilna Vuga, v kateri se je rodil **Saša Vuga** (1930–2016), pisatelj, dramaturg, scenarist, urednik in akademik, zdaj pokopan pri sv. Mavru nad Mostom. Ker je odraščal med Italijani, sprva ni obvladal slovenščine. Pred leti mi je živo pripovedoval, kakor ga je z materinščino in njenimi lepotami v premorih med snemanjem našega prvega filmskega celovečerca *Na svoji zemlji *seznanjal scenarist – da, prav Ciril Kosmač! Filmska ekipa je bila nastanjena pri Vugovih, in tako je mladi Kosmač v uk vzel otroka Sašo. Učne ure sta imela na vrtu, pod drevesom, ki ga je po vrnitvi s Koroške zasadil Vugov oče Milutin, Maistrov borec –kot »korporal Vuga« nastopa v Prežihovem romanu *Požganica*.  

Tudi o tem in še marsičem smo letos med postankom besedovali na prekrasni domačiji tik nad sotočjem Soče in Idrijce, kjer sta našo skupinico pohodnikov pod še zmeraj mogočno, sto in nekaj let staro *»koroško lipo«* gostila pisateljeva otroka, hči **Barbara **– zadnja leta marljiva avtorica slikanic – in sin **Stjenka**. 

Pred leti zadnje etape pohoda, od Mosta do sotočja Tolminke in Soče pri Tolminu, nismo smeli prepešačiti, saj so pot zaprla gradbena dela na cesti pod Ključem. Takrat smo pluli: po toku Soče navzgor nas je popeljala turistična ladja, kar je bilo dobrodošlo zlasti za starejše in otroke.  

Ha, saj bi si tudi letos kdo raje oddahnil na palubi. A pisatelj v noveli *Pot v Tolmin* nikjer ne omenja ladje – in tako smo tudi mi pripešačili v Knjižnico Cirila Kosmača sredi Tolmina. Tam so med tistimi, ki so na postajah pohoda pravilno rešili kosmačevske rebuse, izžrebali tri nagrajence, jih obdarovali z izvodi celovite *Balade*, nakar je s pomočjo mladih glasov zazvenelo še nekaj njenih odlomkov.   

Kako je uspel letošnji pohod? Iščem besede … pa se mi zdi, da je najzgovornejša zadnja fotografija, ki sem jo posnel tega dne. Učiteljica Nevenka Janež in pisateljeva hči Nanča Kosmač Kogej, prijateljici, ki ne zamudita nobenega pomladnega dne, lepega, svetlega in zvenečega, kakor iz čistega srebra ulitega.

### Tedenski izbor: Uspešnice, ki se slišijo

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-uspesnice-ki-se-slisijo

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Najboljše med najboljšimi – za vaša ušesa! Odkrijte največje zvočne uspešnice letošnjega leta. Zgodbe, ki so očarale, pretresle in navdušile – zdaj na voljo tudi za poslušanje. Izberite svoj naslednji zvočni pobeg!

### Saraje-: Nedokončani portret

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/saraje-nedokoncani-portret

_Avtor: Dino Subašić_

Nikdar dokončano in nikoli pokončano mesto. Obraz, ob katerem ne veš, kam bi ga umestil, znanec in neznanec, ki pomirja in intrigira hkrati, poln skrivnosti in jasnih meja.

Za en teden grem spet k njemu na obisk, si rečem, nenapovedano; kot pritiče obiskom v čaršiji. Džezva tam pač vedno mora biti pristavljena; če kdo pride, pride. Z mislijo »kar bo, bo«, mobilnim telefonom, stativom, nahrbtnikom z rezervnimi baterijami, bosansko SIM kartico za telefon in nekaj konvertibilnimi markami sem se za en teden odpravil v Sarajevo. Namen: ujeti spomin na znance in neznance v znano-neznanem kraju.

Saraje- je popolnoma nepopoln spomin na mesto, ki združuje in razdvaja, skozi oči nekaterih njegovih ljudi in nekaterih njihovih zgodb. Dobrodošli.

## **Prihod** 

*»Moja žena je od tod. Pravijo, da si doma, od koder je tvoja žena,«* mi ob zlaganju ročno izdelanih preprog iz Irana nedaleč od reke Miljacke prizna Abdul Karim. Na široko odprta vrata trgovine je imel, pa sem se povabil. Da so ljudje dobri in velikodušni in da mu posel teče, mi še pove, ko ga sprašujem, zakaj ima rad to mesto.  

Aha, skoraj sem pozabil. Od letališča do Abdula Karima me je peljal taksist, ki mu pravijo Dudo. Kdo bi zares lahko vedel več o mestu kot on? 

*»Rad imam to mesto, tu sem doživel vse prve najlepše stvari. Vsi hitijo, da bi nekam šli iz svojega mesta, da bi se vdali, jaz sem edini, no, nekaj nas je še ostalo tukaj, ki resnično ljubimo to mesto.« *

In kakšni ste ti ljudje? *»Na planetu ne boš našel boljših ljudi kot v Sarajevu. So pa, kot povsod, seveda tudi slabi,« *mi Dudo z odgovorom ni poenostavil dneva med čakanjem na zeleno. Če ni črno, je pač belo, kajne? Zgrozil se je nad nekaterimi prišleki ... 

Sarajevo nikoli ni bilo dokončano. Ne geografsko ne zgodovinsko, še manj pa v svoji podobi, ki so jo vedno znova redefinirali ljudje in oblasti, ki jih je mesto preživelo. Od avstro-ogrske stavbne plastike, bakrenih ostankov otomanskega cesarstva do sloga oblačenja sarajevskih rokerjev s konca 20. stoletja. Od prestolnice olimpijske evforije preko ranjene in oblegane metropole do danes je mesto videlo marsikaj. To se mu pozna, ne da se ga pretentati. Sarajevo je preizkus. Te zmoti ali očara. Te pač sprejme ali izpljune. 

*»To je najboljše mesto na Balkanu, vedno je bilo polno duha, humorja, smeha, rokenrola, vsega,« *mi je ob srebanju tradicionalne čorbe tarhane v osrčju Baščaršije zaupal Edin Adilović. Je veterinar. No, in komik. Pa youtuber. Vplivnež? Sarajevčan. Ne znam ga definirati, morda je najbližje poosebitvi tega mesta. Do njega še pridemo ... Prej pa pogled nazaj. 

## **1914** 

Danes, ko globalne sile znova iščejo svoj prostor, tudi pod tujimi sonci, lahko, če se dobro zazremo, vidimo, da je Sarajevo znova lakmus papir Evrope. Kot pred prvo svetovno vojno. 

*»Atentat ni pomemben dogodek samo za Bosno in Hercegovino in regijo. Gre za globalno pomemben dogodek, enega najpomembnejših dogodkov v zgodovini dvajsetega stoletja, neposreden povod za izbruh prve svetovne vojne, ki je povzročila temeljit preobrat v takratni Evropi,« *na kraju atentata na avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda, ki ga je leta 1914 izvedel Gavrilo Princip, ob Latinskem mostu, poudari zgodovinar in novinar Fedžad Forto. *»Avstro-Ogrska, ki je vstopila v vojno zaradi sarajevskega atentata, pozneje kot država sploh ni obstajala. Nastale so nekatere nove države, med njimi nekdanja Jugoslavija.« *

V Sarajevu zlahka začutiš nihanje nivoja strpnosti, ki bo odločil, kam bo stopila regija: k ponovitvi zgodovine ali k predrugačeni prihodnosti. Izbira med cirilico ali latinico, zakritim ali odkritim, EU ali kakim drugim velikim bratom, kot sta denimo Turčija ali Rusija, so tu del vsakdanjega pogovora.  

S svojo versko prepletenostjo, kulturno večplastnostjo in čustveno nabitostjo nekdanja olimpijska prestolnica ostaja simbol sobivanja, a tudi krhkega ravnotežja, ki se z vsakim političnim ali ekonomskim pretresom znova ziblje na tankem robu razpada. 

*»Ne vem, včasih se človek jezi na svoje mesto, na lastno državo, zaradi stanja, v katerem živi. Ko malo drugače pomisliš, pa ugotoviš, da brez tega mesta ne moreš živeti. To je tisto, kar je vtkano v nas, da so na sto kvadratnih metrih pravoslavna, katoliška katedrala, judovska sinagoga, znamenite lepe mošeje. Trk kultur, različnih imen, ta mešanica vsega je nekaj, kar na koncu človek razume, šele ko odraste,«* barvitost mesta opiše Fedžad. 

## **1984** 

*»Uh, fantastično, to so nepozabni trenutki, mislim, tega ne moreš nikoli več ponoviti in to ostane v tebi in te na neki način oblikuje kot človeka, ker si tam z največjimi športnimi zvezdami. Prisotna je tista evforija in naše staro jugoslovansko obdobje. To je bilo fantastično in v ljudeh je bilo toliko entuziazma in energije, ki ju ni več,« *mi je po srečanju s Fedžadom povedala nekdanja novinarka ameriške televizije CBS. Paulini se je zdelo zabavno, kako lovim kader Latinskega mostu, pa je pristopila. Ker v tem mestu pač tako vstopiš v dialog. 

Ulice so leta 1984 polnili prostovoljci in šolarji, ki so s snegom in z energijo čistili ulice in srca. Vesela, ker je končno zapadel dolgo pričakovani sneg, pozneje pa jih je pogrela še srebrna medalja Jureta Franka, prva na zimskih olimpijskih igrah za tedanjo Jugoslavijo. Spomin ni le nostalgičen, temveč ključen del kolektivne samopodobe – gre za dokaz, da zna Sarajevo biti svetovno in domače hkrati. 

## **1992–1996** 

*»Ni sodišča na tej zemlji, na tem planetu, ki bi lahko zanikalo, da tu ni padla granata. In ko rečejo, še tu sem bila, se pravi, jaz ... Ko ... Evo, Dino, naj zaprem oči, ostala sem brez besed, nisem mogla govoriti. Dolgo časa. Moj mož je bil tukaj in je šel domov, prišel je v hišo, prižgal tranzistor: na Markalah je bil masaker. Jaz pa sem ostala na Markalah. Tu.« *

Gospa je še pred petimi minutami promovirala kvaliteto orehov iz Goražda, zdaj pa mi z lahkoto razlaga, kako je skoraj umrla na tem istem mestu, kjer stojiva. Bera je tistega vročega junijskega dne prodajala domače sadeže, kot je to počela tudi 5. februarja 1994, ko je bilo v masakru na Markalah ubitih 68, ranjenih pa 142 ljudi. Kupil sem nekaj suhih sliv, se zahvalil in se odpravil naprej. Še nekajkrat sem se obrnil. 

Zgodovina tu ni zapisana v učbenikih, ki se razlikujejo glede na večinsko etnično pripadnost v vasi, pač pa v življenjih samih. A Sarajevčani se ne dajo, kot se ni dal niti Valter, ki ga je branil v kultnem filmu. Ta naj bi bil po nekaterih virih v devetdesetih letih najbolj gledan film na Kitajskem. Eno zadnjih linij obramb pred norostjo pa je zagotovo branil humor. 

## **Sarajevski portret** 

*»Humor je naša folklora, ker smo bili zadnjih petsto, šesto let vedno teptani, zatirani, zasmehovani, in verjetno gre za beg pred resničnostjo. Ljudje se šalimo na svoj račun. Največ šal imamo sami na svoj račun. Ne na tuj, ampak na svoj,«* mi o prvem motivu mojega sarajevskega portreta razlaga Edin, ki poleg živalskih v veterinarski ambulanti s svojimi vici ohranja tudi človeška življenja. 

*»Vse je prišlo iz nekih resničnih dogodkov, zato med pripovedovanjem šal na svojem YouTube kanalu vedno povem: *»To je resnična zgodba.«* Verjemite mi, petdeset odstotkov teh šal se nekomu v življenju dejansko zgodi. Samo pametni se šalijo, neumen človek se ne zna šaliti, ne zmore. Samo inteligentni ljudje se razumejo. V dveh stavkih se vidi, kdo se rad šali, kdo se rad heca, kdo je neresno resen. V službi je resen, s prijatelji pa se zabava.« *

Prav ta humor, samoironičen in iskren, je neločljiv del mestne duše. Kot tudi njegova pesem. 

*»Če govorimo o pomenu sevdalinke, potem moramo reči, da gre za temelj kulturnega izročila in dediščine bosanskega naroda,«* mi v domu sevdalinke, Art hiši Sevdaha, pove Armis Mašić, ki tam že leta skrbi za njen obstoj. *»Ljubezen preveva sevdalinko, srečna ali nesrečna. In brez ljubezni ne moremo niti živeti, človek, ki nima v sebi ljubezni, je prazna puščava, in ne verjamem, da lahko preživi.«* 

Poleg humorja, pesmi in ljubezni si na svojem sarajevskem portretu želim še nekaj surovo realnega. Pozvonim v tretje nadstropje bloka v okolici Grbavice, kjer stanuje slikarka Hanna Dujmović. Z galerijami gostuje po tujini, premika meje. Kaj odstira njen čopič? 

*»Ta ideja z antropomorfologijo temelji na dozi feminizma, boju za enake pravice, kjer moškega postavljam v vlogo služabnika, v sekundarni plan. Po drugi strani pa se lahko sklicujemo tudi na basni. Odraščala sem z basnimi in vedno mi je bilo zanimivo, ko so živalim pripisane človeške lastnosti. To je nekako zanimivo, ker je dvoumno, in če vam ni všeč feministično sporočilo mojih slik, potem je tukaj lahko referenca, da so to basni,«* svoje delo opiše Hanna Dujmović. Odločno, a previdno. 

In če vseseplošna previdnost zaradi prežečih ostrostrelcev nad mestom včasih res ni bila odveč, je sproščen sprehod po Sarajevu nadvse priporočljiv.* »Obiskovalec, ki je prvič tu, opazuje zgradbe, opazuje verske objekte, ljudi, mora čutiti, ne da lahko, ampak mora to čutiti v duši … in čutijo! V devetindevetdesetih odstotkih primerov gre za identično izkušnjo,«* mi o občutku, ki ga nikoli ni zares definiral, pred slovesom pripoveduje Armis.  

Tudi zaradi tega niti naslov skupka črk, ki ga bereš, ni napaka, temveč pravilno nedokončan poklon. Kot je nedokončan tudi moj portret. Nanj lahko vselej kaj doslikam, kot v življenju, kot v Sarajevu, ki nikoli ne bo povsem razloženo. In prav v tej nedorečenosti skriva svojo moč.

### Dario Varga - Sem tipičen moški, ki pri prehladu umira 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/dario-varga-sem-tipicen-moski-ki-pri-prehladu-umira

_Avtor: Sonja Javornik_

Dario Varga je eden tistih igralcev, ki jim uspe na odru in pred kamero ustvariti lik, kakršnega gledalec ne pozabi – ne zaradi zunanjih učinkov, temveč zaradi iskrene, natančne in poglobljene igre. Najširše občinstvo ga v zadnjih letih pozna kot inšpektorja Vrenka iz priljubljene kriminalne serije, ki smo jo gledali na nacionalni televiziji, sicer pa smo ga gledali v številnih filmih (Mokuš, Halgato, Kajmak in marmelada, Petelinji zajtrk, Dedek gre na jug …) in televizijskih vlogah (Naša mala klinika, Več po oglasih, Ja, Chef! …). Za svoje delo na gledališkem odru, kjer se je večkrat preizkusil tudi kot režiser, je prejel nekaj nagrad, čeprav tudi sam ugotavlja, da Slovensko mladinsko gledališče kritična javnost pogosto vidi bolj kot kolektiv in zato ne opazi izjemnih stvaritev posameznikov.

**Pred kratkim smo vas spet gledali v Primerih inšpektorja Vrenka, vendar se je zadnja sezona končala res prehitro – po samo dveh delih!** 

Veliko odzivov je bilo, da bi si gledalci želeli še. Dva dela res nista cela sezona. Zato ne preseneča, da so me klicali in spraševali, ali je morda prišlo do napake pri snemanju. Niso verjeli, da dejansko nismo posneli več delov.

**Verjetno je bila največja prelomnica v vaši karieri vloga pacienta Debevca v seriji Naša mala klinika, ki je bila izjemno gledana. V tistem času je televizijo na splošno gledalo več ljudi. So vas takrat v javnosti bolj prepoznavali kot danes?** 

Ne vem, ali je razlika zaradi drugačnih žanrov serije ali pa je morda faktor tudi to, da sem zdaj že starejši gospod … 

**Prepričana sem, da pozornosti ni manj, ker bi vi bili starejši, ampak je televizija izgubila velik del gledalcev, ki imajo raje spletne vsebine … Me pa zanima – ali tudi sicer takoj mislite, da ste sami krivi?** 

Pravzaprav res. Po horoskopu sem rak in razložili so mi, da sem zelo občutljiv. Mene hitro kdo prizadene. Zgodi se, da se tisti sploh ne zaveda, da me je prizadel, tako da mi je potem čudno, zakaj se nekdo obnaša, kot da ni bilo nič, ko pa mene boli … Tako je že od nekdaj. 

**Ste se z leti naučili, da je bolje povedati, ko vas kaj prizadene?** 

Ne, to pa ne, še vedno tega nikomur ne povem. Mi je pa zdaj laže, ker se zavedam, da sem pač tak. Horoskop je kriv za vse! *(smeh) *

**Verjamete v horoskop, astrologijo?** 

Ne. Enkrat sem naredil poskus. Zmešal sem trditve vseh astroloških znakov in jih nato naključno položil in zmeraj je bilo vse prav. Skratka, našel sem se v vseh znakih!

**O, kako sistematično ste se tega lotili. Je v vas torej nekaj Vrenka?** 

Zagotovo, saj vedno nekaj prevzameš od lika, ki ga igraš. 

**Ste potem tudi hipohonder, glede na to, da ste dolgo igrali Debevca?** 

Tudi. Zelo hitro grem k zdravniku. Na urgenci so me nekoč skoraj zavrnili, ker sem se slabo počutil, kar menda še ni življenjska ogroženost. Ampak v svoj bran moram povedati, da živim res blizu urgence … Sicer sem tipični moški, ki pri prehladu že umira. Žena Natalija me zdaj že pozna, ampak še vedno v takih trenutkih skače okoli mene. Super je biti v središču pozornosti. *(smeh) *

**Ali vam ni dovolj pozornosti na gledališkem odru, ko vam redno ploskajo?** 

Pa saj verjetno vsem včasih paše, da smo malo ubogi. Ko imam izpraznjen akumulator, ko ne vem več, od kod bi jemal, čutim potrebo po malo več pozornosti, se kar uležem … 

**Kdaj pa pridejo trenutki izpraznjenosti? Ko imate že nešteto ponovitev predstave ali morda po premieri?** 

Najbolj utrujen sem po premieri, ker se takrat zaključi celotni proces priprave predstave. Po premieri običajno kar nekaj ljudi iz ekipe zboli. Prej te adrenalin drži na nogah, ko pa popusti, zbolimo. 

**Za igralsko delo so vas nagradili že v študentskih letih …** 

No, pri nagradah sem sicer bolj slab … Kar se tiče nagrade na začetku, je to lahko past, saj se hitro preveč sprostiš, ker se ti zdi, da že vse veš. Moja študentska Prešernova nagrada je prišla verjetno malo prezgodaj. Seveda sem se takrat dobro počutil. Ampak pri igri je treba vedno delati, raziskovati, se ne ustaviti, ampak nabirati znanje tudi kasneje. V resnici sem imel v karieri srečo, da sem dobil zelo različne vloge. Zato se nikoli nisem polenil, saj sem vedno imel nove izzive. Nekaterim žal ponujajo samo iste različice vlog, ker jih v tem prepoznajo in jih tako omejijo pri raziskovanju. 

**Kakšen je občutek, ko večer za večerom nastopate v isti predstavi v isti vlogi?** 

Nikoli nisem imel občutka, da nekaj ponavljam. Zanimivo je, da ne znam posneti niti dveh identičnih kadrov na snemanjih, ker se mi zdi zapravljanje časa ponavljanje enega in istega kadra, zato vedno poskusim še malo drugače. Je pa res, da se vloga dela v montaži, saj je zelo pomembno, kako posnetke zmontirajo, na to pa igralci nimamo nobenega vpliva.

**Pred časom ste povedali, da vaše Slovensko mladinsko gledališče pri nagradah pogosto spregledajo. Ste razmišljali, da bi šli v kak drug teater?** 

Nikoli. V našem gledališču se počutim dobro. Karkoli kritičnega sem rekel, sem rekel, ker imam ta teater rad in si želim, da bi bil še boljši. Pa saj – zakaj bi kritiziral, česar ne maraš, kajne? Je pa res, da so me dali po mojih kritikah, da ne bi smeli imeti samo dnevnopolitičnega teatra, za štiri leta na led. Kar ni koristno, saj mora igralec vzdrževati igralsko kondicijo. Na srečo sem v tem času snemal, sicer bi se težko vrnil na oder. Ta kondicija je večplastna – tudi mentalna. Če štiri leta ne igraš in torej ne uriš spomina, si boš peto leto veliko teže zapomnil dialoge. Pri sebi sem opazil razliko, je pa res, da je verjetno povezana tudi s staranjem. Včasih sem tekste, kader, sekvence bral po diagonali, danes pa je drugače …

**Ste res ravnokar zavrnili vlogo v seriji, ki jo pripravljajo za Pop TV?** 

Več razlogov sem imel za zavrnitev. Zame je pri vsakem projektu zelo pomemben casting – torej kdo bo producent, režiser, igralci … Potem me zanima, kako je napisano, saj imam včasih občutek, da je scenarij pisal nekdo, ki se mu je zelo mudilo. Vsekakor si ne želim, da bi tekst popravljal na bralnih vajah, saj v tem primeru sploh ne bi vedel, kje naj začnem. Opazil sem, da recimo pišejo zgodbe, ki se dogajajo za šankom, ljudje, ki v gostilni sploh še niso bili. Skratka, kup pripomb bi imel, ampak potem bi me označili za kapricastega, ker ne pristajam na amaterizem. Zato nisem želel biti del takega projekta. 

**Izvedela sem, da na Fakulteti za računalništvo trije študentje za magistrsko nalogo preizkušajo načine za igranje šahovske igre s tremi igralci, kar ste si vi izmislili. ** 

Ta šah sem naredil pred 25 leti kot del predstave Celica, ki jo je delal Emil Hrvatin, zdaj Janez Janša. V vsaki celici je moral igralec nekaj početi. Jaz sem takrat veliko igral šah, zato mi je režiser predlagal, naj ga igram, a se mi je to zdelo premalo zanimivo. Zato sem skonstruiral take vrste šah. Nanj me je pred kratkim spomnil prijatelj, zato sem se povezal z Markom Bajcem, ki je vodja laboratorija za umetno inteligenco na Fakulteti za računalništvo v Ljubljani. On je poiskal študente, ki se ukvarjajo s tem, tako da bomo imeli kmalu predstavitev te igre. Vidite, tudi to je povezano z ohranjanjem mentalne kondicije. 

**Še dobro, da ste si našli zanimive izzive, sicer bi lahko v štirih letih, ko niste igrali v gledališču, postali depresivni …** 

Mislim, da si je pomembno najti zaposlitev – pa čeprav gradimo Eifflov stolp iz vžigalic. Pomembno je, da se nečesa lotimo. 

**Vodstvo teatra se je zamenjalo. Mislite, da boste zdaj več igrali?** 

Občutek imam, da je posijalo sonce! Morda je ta občutek subjektiven, ampak upam, da bo zdaj res vse lepše in svetlejše. 

**Na portalu Beletrine Digital je veliko zvočnih knjig. Tudi sami ste jih v vlogi bralca nekaj posneli ....** 

Tako je. Posnel sem Demšarjeve knjige, ker je verjetno tudi gledalcem serije zanimivo, da jih bere Vrenkov glas … Sicer osebno raje kot poslušam, berem papirnate knjige – niti tablic se nisem navadil, raje listam po papirju. Zdi se mi, da imam tako boljši stik z avtorjem. Sem pač analogen tip. 

**Imate hrvaške korenine, zato ste imeli tudi nekaj predstav pri južnih sosedih. Še igrate na Hrvaškem?** 

Tu pa tam me še kdo pokliče tudi za delo, kontakte imam, pa zelo veliko prijateljev, tudi med igralci. Ampak sem bolj fokusiran na Slovenijo. 

**Imate še kako željo, katero vlogo bi si želeli igrati? Bi bili Hamlet, kralj Lear ali kaj podobnega?** 

V ljubljanski Drami imajo nepisano pravilo, da igralcem pred upokojitvijo ustrežejo in jim za poslovilno predstavo dajo vlogo, ki so si je že dolgo želeli. No, jaz imam sicer še nekaj let časa, ampak res bi želel igrati Riharda III. 

**On pa ni ravno pozitiven lik! Zakaj vam je tako zanimiv?** 

Pred časom sem nekaj iskal, pa mi je nekdo rekel, naj preverim v Rihardu III. Ko sem še enkrat bral to Shakespearjevo dramo, se me je spet dotaknila. Prav zaradi Riharda III. sem gledal Igro prestolov, saj je nadaljevanka povezana z njim. 

**Rihard III. je najmlajši od treh bratov York, ki jim je uspelo osvojiti britanski prestol, potem so se zaradi pohlepa in ljubosumja pobili med sabo. Njihova zgodba se mi zdi šolski primer, kam pripelje pohlep in kako vedno pri drugih pomislimo na najslabše. Shakespeare je res dobro poznal človeške karakterje, kajne?** 

On je bil genij. V vsaki drami je razgradil nekaj drugega na prafaktorje. V sredico je zadel, kako nas prevzame zaljubljenost pri Romeu in Juliji, pa slo po oblasti v Macbethu … Pravzaprav je razdelal vsako od božjih zapovedi. Kot bi šel po spisku in vsako obkljukal, da bi vedel, da je res vse obdelal. 

**Veliko govorimo, kako nam umetnost nastavlja ogledalo, se nas dotika, uči … A če pogledava Shakespearjeve junake in današnjo družbo, vidiva, da se ni kaj dosti spremenilo. Imate kdaj občutek, da je vaše delo zaman?** 

Pravzaprav sem že zgodaj razumel, da sveta ne bom spremenil. Poslanstvo Slovenskega mladinskega gledališča je predvsem, da mlade vzgajamo in jih uvedemo v umetnost gledališča. Pa da skrbimo za slovenski jezik. Tu se pa konča!

**Rodili ste se v Novem Sadu, zato me zanima, ali spremljate študentski upor v Srbiji, ki se je začel po padcu strehe na novosadski železniški postaji?** 

Spremljam, spremljam. In bolj ko spremljam, manj razumem vse skupaj. Ne razumem, zakaj Vučić, če je vendar tako prepričan o svoji superiornosti, ne razpiše volitev? Zakaj misli, da bo opozicija prevzela oblast? Ampak v politiki je toliko igre, spinov, da je res težko karkoli razumeti. 

**Imate občutek, da so v politiki boljši igralci kakor na gledaliških odrih? ** 

Ne, ne! Predvsem so dobri v tem, da govorijo in ne povedo nič. Jaz tega ne znam, mogoče ker zmeraj govorim tisto, kar mislim, in mislim, kar govorim.

### Konji povsod, princev nikjer

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/konji-povsod-princev-nikjer

_Avtor: Sara Nuša Golob Grabner, David Pavlas_

Kje ležijo meje vesolja? Ali je človek zares sposoben svobodnih odločitev? Kaj je smisel življenja? To so vprašanja, ki se Sari Nuši Golob Grabner in Davidu Pavlasu, avtorjema rubrike Seen, zdijo povsem postranska in ki jih z levo roko obdelata že ob jutranji kavi. Veliko raje se posvečata pomembnejšim temam, kot so trenutni modni trendi, situacija kulturnih delavcev in manjšinska politika. V Rubriki Seen obdelujeta vse to in še več - tako rekoč vse, s čimer se spopadata v svojem vsakdanjem življenju. Kako bi izgledalo, če bi Milena Jesenska in Franz Kafka imela platoničen odnos in svojo jezo na svet namesto skozi pisma izražala skozi dopisovanje na internetu? Najverjetneje takole.

### Vaje Hotel Alkohol

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/vaje-hotel-alkohol

_Avtor: Jan Cvitkovič_

Jan Cvitkovič. Pesnik, scenarist, režiser, dobitnik filmske nagrade beneški lev. Bi se želeli nasmejati? Prepustite se branju njegovih dogodivščin!

Pokukajmo v zakulisje snemanja Janovega novega celovečernega filma Hotel Alkohol.

### Tedenski izbor: Energija mladosti

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-energija-mladosti

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Čas za sveže ideje, pogumne korake in malo zdrave trme. Mladost ni le vprašanje let, ampak energije, ki premika stvari. Naj danes spomnimo, kako pomembno je misliti po svoje – in verjeti, da je sprememba mogoča.

### SLOVENOLJUB - 1. odlomek iz knjige

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/slovenoljub-1-odlomek-iz-knjige

_Revolucionarji specialne kave na sončni strani Alp _

_Avtor: Noah Charney _

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Tokrat lahko okusimo delček Noaha Charneya – najbolj navdušenega prebivalca Slovenije, ki je pripravil novo knjižno poslastico. V Slovenoljubu nam v svojem duhovitem slogu predstavlja kulturno tradicijo »najboljše dežele na svetu«.

Fenomene obožujem, preprosto jih moram raziskati. In tako sem se malce poglobil tudi v fenomen pitja kave na Slovenskem in pri tem odkril nekaj pravih kavnih biserov. Preden pa vam jih razkrijem, še nekaj podatkov o nas, Slovencih, kot navdušenih kavopivcih. Kot je zapisal časnik Dnevnik, smo leta 2023 v Slovenijo uvozili 22.403 ton kave v vrednosti 100,8 milijona evrov (25 odstotkov iz Brazilije in 24 odstotkov iz Italije). Od tega smo dobro polovico izvozili ter tako na domači grudi zmleli in utekočinili dobrih 11.110 ton kave. Za kavo in kavne nadomestke, katerih poraba narašča, pa smo leta 2022 v gospodinjstvih namenili v povprečju 125,85 evra, vsak prebivalec pa po zadnjih dostopnih podatkih (konec leta 2024) doma porabi tri kilograme kave na leto. Kot so navedli statistiki, število podjetij, ki se ukvarjajo s predelavo, prodajo ali pripravo kave, v Sloveniji narašča. S predelavo čaja in kave se je leta 2022 ukvarjalo 67 podjetij, kar je 36 več kot deset let prej. O tem, da Slovenci nedvomno sodimo med najbolj navdušene kavopivce v Evropi in da smo nemara tudi prvaki glede na količino zaužitega kofeina, pa pričajo nekoliko starejši podatki s spletne strani Caffeine Informer, kjer so zapisali, da smo bili Slovenci leta 2013 četrti po porabi kave glede na težo in da najraje kuhamo turško kavo. 

Kot gotovo dobro veste, to niso za naprstnik velike merice, temveč najpogosteje ogromne skodelice, obogatene z velikimi količinami sladkorja in mleka. Veliko podalpskih prebivalcev obeh spolov jih izprazni nekaj na dan. V treh največjih svetovnih porabnicah kave, na Finskem, Norveškem in Nizozemskem, imajo raje filter kavo (po podatkih na spletni strani Nordic Coffee Culture táko pije 94 odstotkov Fincev). Na spletni strani Caffeine Informer ocenjujejo, da je v skodelici filter kave, ki drži tri decilitre in pol, okrog 120 miligramov kofeina, moji vrli Slovenci in Slovenke pa táko merico turške kave pogosto zvrnete pri zajtrku in potem še po kosilu, pri čemer je v vsaki nabito polnih 300 miligramov kofeina. To bi bilo za moje uboge Američane krepko preveč, saj so vajeni bolj vodenih zvarkov. Zato je logično, da je velika količina v Sloveniji prodane kave v obliki zmletih zrn za pripravo turške kave, pri čemer je po podatkih iz časnika Dnevnik tri četrtine trga dolga desetletja obvladovala še iz rajnke Jugoslavije trdno usidrana znamka Barcaffe. Po podatkih iz časnika Večer je imela ta znamka leta 2021 glede na prodane količine še ve dno 50 odstotni tržni delež, v segmentu turške kave pa je bil ta delež še nekoliko višji. Dolgoletno in še zdajšnje kraljevanje Barcaffeja na Slovenskem je logično, saj drugega pač skoraj ni bilo. Preden je Slovenija leta 1991 postala neodvisna in je nato vstopila v EU, je bil Barcaffe ena redkih znamk kave, med katerimi se je dalo izbirati (po druge so morali Slovenci in Slovenke, neredko skupaj z dedkom in babico ter otroki, v Italijo ali Avstrijo in jo pogosto tudi tihotapiti kje skrito v avtomobilu ali pod majico, da je ženi za kakšno številko zrasel modrček, možu pa trebuh). Zato ta znamka pri kom gotovo vzbuja nostalgijo, predvsem pa je postala stvar navade. Slovenci v lokalih pijemo espresso (kot dober Slovenec seveda vem, da je espresso po SSKJ pogovorna oblika, lepo knjižno se reče in zapiše ekspresna kava), pač po navdihu in vzoru sosedov Italijanov (Trst, kjer domuje Illy, je tik čez mejo in ne pozabimo, da je bil vse do prve svetovne vojne po številu tam živečih Slovencev največje slovensko mesto), pri zajtrku pa je na mizi, kot že rečeno, temno pražena turška kava. In kadar obiščeš prijatelje, je ustaljena navada, da v zahvalo za povabilo prineseš vrečko Barcaffeja, kajneda. 

Uvajanje specialnih kav v tej najboljši deželi na svetu, katere prebivalci so že cele rodove navajeni na to, da si doma kuhajo turško kavo že omenjene znamke (pri čemer je najpogostejši nasvet, da jo je treba pred serviranjem trikrat zavreti – kar je za kavne navdušence nekaj nezaslišanega), je zato sila trnova pot. V Sloveniji nas je le dva milijona prebivalcev in peščica kulturnih zanesenjakov prebiva skoraj izključno v naši prestolnici Ljubljani. Na področju kave pa so dejavni le redki. Ko sem Aleša Turšiča, vodjo Pražarne Stow v Kamniku, vprašal, kako je kaj s ponudbo specialne kave v Sloveniji, je protagoniste lahko naštel na prste poldruge roke. Prvi v Ljubljani je bil Tine Čokl, ustanovitelj kavarnice Čokl, ki domuje v zavetju Ljubljanskega gradu. V Mariboru, drugem največjem slovenskem mestu, je bil prvi Grega Blažič. Oba pa sta junaka le v svojem kraju. Po vsej državi, a še vedno v butičnem merilu delujeta Omar in Katja Escobar. Katja prihaja z Vrhnike, mesta, ki pri meni vsakič znova vzbudi kulturno asociacijo na kavo, saj gre za rojstno mesto Ivana Cankarja, najslavnejšega slovenskega pisatelja, ki v svoji črtici Skodelica kave obudi prustovski trenutek, ko med pisanjem v svoji sobi na Vrhniki prosi mater za skodelico kave … No, Katja in Omar, ki je Hondurašan, sta se spoznala, ko sta delala na križarki. Zaljubila sta se, se preselila v njen domači kraj in v garaži odprla pražarno kave. Na potovanjih obiskujeta Omarjeve sorodnike v Hondurasu ali raziskujeta druge države, kjer pridelujejo kavo, in zrnje prinašata v Slovenijo, kjer ga pražita in prodajata. 

> Najuspešnejšo butično pražarno v državi imata zato, ker sta našla pravšnji način za prepričevanje Slovencev, naj pijejo boljšo kavo.

Pražita kavo, ki je enotnega izvora, in jo prodajata vakuumsko pakirano, zmeljeta pa jo tako, da jo lahko skuhate kot turško (pri čemer skrbno naročita, da kave ne smete prevreti, zlasti pa ne trikrat). Še ne tako davno je skoraj vsak slovenski dom premogel ročni mlinček za mletje kave v zrnu, dandanes pa številni dajejo prednost hitrosti pred kakovostjo in se raje odločijo za že mleto kavo. Pripraviti Slovence do tega, da s skodelic turške kave presedlajo na kaj drugega, je junaški podvig, h kateremu je največ pripomoglo to, da sta jim zakonca Escobar ponudila boljšo kavo, le da jo lahko skuhajo tako, kot so tega vajeni. Poleg tega se Escobarjeva skušata trgu tradicionalnih domačih kavopivcev prikupiti tudi tako, da ponujata zelo priljubljene kave z okusi (čeprav se zavedata, da te med kavnimi gorečneži niso na dobrem glasu), na primer slano karamelo (priznam, da jo obožujem, nadvse rad jo pijem kot nekakšen posladek). Če bi bilo po njuno, bi ljudi spodbujala k temu, da kavo pripravljajo na drugačne načine in v ospredje postavijo okušanje in profile okusov (ter kavo v skodelici nehajo bombardirati z mlekom in sladkorjem), vendar pa se zdi, da so vzdušje in navade v deželi slovenski še vedno daleč od tega. Zato sta iznašla srednjo pot, izdelki iz njune pražarne pa so s tem postali najbolje prodajane specialne kave v naši lepi deželici. 

Če pa za praženje kavnih zrn iščete profesionalca, se obrnite na Aleša Turšiča. Lahko bi rekli, da se je te obrti na učil od zadaj naprej. Njegov tast je bil namreč eden od prvih in tedaj tudi redkih tehnikov, specializiranih za popravilo aparatov za espresso v Jugoslaviji, Turšič pa je delal z njim. Za praženje se je navdušil v pražarni Coffee Source v Pragi, kjer ga je osnov naučil Tomaš Hudec. Izobraževal se je tudi pri Damianu Burghesu z akademije Vergnano SCA in Patricku O’Malleyju z akademije IBCA Coffee. Pražarna Stow, ustanovljena v nekdanji stavbi tovarne Stol, je slovenski epicenter eksperimentalnega praženja, okušanja, delavnic za amaterje in profesionalce in še česa. Za vse skupaj pa ob pisanju teh vrstic skrbijo le štirje: Turšič praži, prvi sodelavec Peter izvaja delavnice in demonstracije, drugi, Damir, pa skrbi za marketing, medtem ko Tanja, Turšičeva žena, ureja birokracijo. Turšič še vedno išče najboljši poslovni model, s katerim bi Slovence vpeljal v svet specialne kave. Ocenjuje, da je morda le nekaj sto zagrizencev ali, če hočete, spreobrnjencev, ki jim je res do tega, da bi poskusili specialne kave, pražene tako, da dajo zrna od sebe najbolj še. *»Za to, da strankam prodaš zgodbo o odlični kavi, potrebuješ čas in potrpljenje,«* je pojasnil, kajti le tako bodo namreč razumele, da bo ta drugačna od klišejskega okusa kave, ki so ga vajene. Kavna zrna so lahko ista, izkušnja pa popolnoma drugačna, bolj podobna okušanju čaja ali dobrih vin, saj gre za raziskovanje zemeljskih, cvetnih ali sadnih tonov. *»Tistim, ki se na stvar že spoznajo, ni treba razlagati, pri novincih pa je potrebna prodajna strategija. Slovencem, ki so jo pripravljeni poskusiti, je brez izjeme všeč, vendar pa je ne povezujejo s kavo. Skoraj bi bilo laže, če bi jo poimenovali popolnoma drugače.« *Čeprav se zanjo morda odločijo v kateri od hipsterskih kavarn, pa si hoče jo doma – razen tistih nekaj sto spreobrnjencev – jutranjo skodelico še vedno skuhati v turški bakreni džezvi. 

Pospremiti vsako skodelico z zgodbo, ki tiči za njo, ni kar tako, a to z navdušenjem počne Alexander Niño Ruiz, kolumbijski arhitekt, ki se je preselil na Poljsko, se tam za ljubil v Slovenko, zdaj pa v ljubljanskem srednjeveškem jedru vodi Črno zrno, kavarnico v velikosti skodelice za espresso. Kavarnica je vselej natrpana z domačini, kar, odkrito povedano, niti ni težko, saj je kakih pet metrov dolga in dva metra široka, vanjo pa redno zahajajo tudi turisti. To je edina kavarna, ki jo je v obsežnem članku o Ljubljani priporočil New York Times, zato je tudi prvi cilj kave željnih popotnikov. Morda se sliši čudno, da v Sloveniji piješ kolumbijsko kavo, a kot je dejal Ruiz: *»Čeprav Kolumbijci pridelujejo eno najbolj cenjenih kav na planetu, jih večina ni nikoli poskusila kolumbijske kave, ki slovi po svetu. Na mesto tega domačini pijejo kavo iz druge roke, narejeno iz jagod, ki še niso popolnoma dozorele, ki so jih preveč spražili ali pa so celo okužene z žuželkami in boleznimi.« *To potrjujejo tudi številni članki, denimo BBC jev iz leta 2016 z naslovom* »The man who saved Colombian coffee«. »Kot velja za večino dejavnosti v gospodarstvih, ki jih pestijo težave, kmetje ustvarjajo dobiček le z izvozom – zato najboljše prihranijo za države, ki plačajo največ.«* Tako lahko najboljšo kolumbijsko kavo na svetu dejansko najdete v daljnih krajih, a tudi v kavarnici Črno zrno, saj Kolumbijec kupuje najboljša zrna iz rojstne države in jih pripravlja na pravi način. Čeprav je kava čudovita – Ruiz jo dobiva z oddaljenih kmetij v rojstni Kolumbiji –, pa je prava zvezda svojega obrata on. Ljudje prihajajo, da bi poklepetali z njim … in popili dobro kavo, a v tem vrstnem redu. Številni gostje so mu povedali, da verjetno sploh ne bi vstopili, če bi za pultom zagledali koga drugega, saj si želijo interakcije z njim, ne pa zgolj kave. Posledica tega gledališkega formata je, da se posebej pogovori z vsakim gostom, poizve, kaj bi rad pil, mu predstavi nove vrste, ki so ga navdušile, in jim na splošno predstavi zgodbo, ne pa le seznama kav, za katere večina pivcev še ni slišala. On je tisti, ki prodaja, in obiskovalci poskusijo vse, kar jim priporoči. Takšen pristop, ki se začne z zgodbo, je počasen, k uvajanju specialnih kav v Sloveniji in na Hrvaškem pa največ pripomorejo pokušine na festivalih kave. Ruiz ima lastno linijo kav, ki jih zanj praži Turšič, skupaj pa eksperimentirata s poslov nimi modeli naročanja kave v zrnu ali mlete kave po pošti – z vsem, kar bi strankam z zakoreninjenimi navadami čim bolj olajšalo prehod k specialni kavi. Slovenija za zdaj ostaja dežela, katere prebivalci imajo radi kavo določenega tipa, naloga revolucionarjev specialne kave pa je, da tukajšnje kavopivce zapeljejo in privabijo na svojo stran z vsako naslednjo skodelico, z vsako novo zgodbo.

### SLOVENOLJUB - 2. odlomek iz knjige

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/slovenoljub-2-odlomek-iz-knjige

_Najrazburljivejši muzej na svetu?_

_Avtor: Noah Charney _

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Tokrat lahko okusimo delček Noaha Charneya – najbolj navdušenega prebivalca Slovenije, ki je pripravil novo knjižno poslastico. V Slovenoljubu nam v svojem duhovitem slogu predstavlja kulturno tradicijo »najboljše dežele na svetu«.

Kako razburljiv je pravzaprav lahko muzej o slamnikih? Dobro, priznajmo: ideja o obisku muzeja slamnikov se sliši kot zaključek šale o najbolj dolgočasnem muzeju na planetu. In ravno zaradi tega razloga, podkrepljenega s kančkom hipsterske ironije, je zabavno obiskati takšen muzej. Mar ne? Tako  nespametno sem razmišljal, ko sem prvič slišal za Slamnikarski muzej Domžale. Ampak potem sem ga dejansko obiskal. Kako hudo sem se motil! V majcenem muzeju ne boste našli le razstave, ki vas pouči o izdelovanju slamnikov (z nekaj krasnimi primerki teh pokrival), ampak boste dobili tudi vpogled v bleščečo zgodovino mesta Domžale. Precej sem bil presenečen, da so bile Domžale nekoč svetovni center izdelovanja slamnikov. To se morda sliši kot prazna hvala, ampak predstavljajte si nekdanji svet. Slamniki pred prvo svetovno vojno niso bili eksotični ali čudaški, saj so bili skoraj standardno pokrivalo na glavah evropskih in severnoameriških mož. Tudi še pred drugo svetovno vojno so vsi moški v javnosti nosili klobuk – bil je nujni del celotne oprave, primerne za pojavljanje v javnosti. Kadar pa je bilo vroče oziroma med delom, so ljudje tistega časa radi nosili slamnike, saj so bili lahki, hkrati pa so zagotavljali večjo prepustnost zraka in boljšo zaščito pred soncem. Zaradi tega slamnikarstvo ni bilo zgolj obrt, saj so slamnike nekoč nosili ljudje po vsem svetu. Domžale so nastale kot vasica z dostopom do polj pšenice, katere slamo so uporabljali za izdelavo klobukov, košar in druge suhe robe. Slamo so ločili od zrnja in jo posušili. V slabem vremenu in zimskih mesecih so družine skupaj pletle slamo v kite, ki jim rečemo butarice. Te so nato uporabili tudi za šivanje klobukov – bodisi doma za izdelavo domačih končnih izdelkov bodisi so jih prodali tovarnam, ki so proizvajale tovrstne izdelke. 

V poznem 19. stoletju so se nekatere bogatejše habsburške trgovske družine, večinoma nemškega in avstrijskega rodu, preselile v Domžale in po porokah z domačinkami začele ustanavljati tovarne slamnikov. Okrog leta 1900 je bilo v majhnih Domžalah približno petindvajset tovarn slamnikov, zaposlovale so okrog tisoč ljudi. In to v vasi, ki je po popisu iz leta 1856 štela samo tisoč sto šestindvajset prebivalcev, katerih število se je v letu 1920 povečalo na dva tisoč šestinpetdeset. Te tovarne so skupno proizvedle milijon slamnikov na leto! Še več, svoje podružnice so odprli tudi na Dunaju, Budimpešti, Bukarešti, Pragi, Firencah in celo New Yorku. Da, res je, v New Yorku je bila podružnica tovarne z glavnim sedežem v Domžalah! Tristo devetdeset prebivalcev Domžal se je zavoljo svojega strokovnega znanja s področja izdelovanja slamnikov celo preselilo v ZDA. Med najboljšimi izdelovalci slamnikov so bile ženske in obstajajo fotografije domžalskih slamnikaric v Ameriki, ki tovarno, polno Američanov, poučujejo, kako šivati butarice. Presenetljivo! Tradicija izdelovanja slamnikov sega v renesančne Firence, na freski iz leta 1761 v cerkvi blizu Domžal pa lahko vidimo, da je bilo izdelovanje slamnikov v teh krajih prisotno že v zgodnji moderni dobi. Zadnja tovarna, Univerzale, je po sto tridesetih letih delovanja svoja vrata zaprla leta 2003. Slamnikarstvo je tako danes samo butična panoga, pri življenju jo ohranja nekaj lokalnih entuziastov. Resnično presenetilo pa me je to, da se tako majhen kraj ponaša s tako bogato zgodovino mednarodnega izvoza. Včasih imajo tudi najmanjša mesta na presenetljivih lokacijah velik vpliv na svetovno zgodovino.

### Kako je Bella Baxter pozdravila mojo anksioznost

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kako-je-bella-baxter-pozdravila-mojo-anksioznost

_Avtor: Sara Nuša Golob Grabner_

Po napisanem se da razumeti, da se že odkar pomnim, borim z anksioznostjo.

Priznam, *Poor Things* (Nesrečna bitja) sem pogledala veliko prepozno. Imam slabo navado, da zadnje čase prepogosto namesto dobrih filmov ob večerih gledam slabe serije, da lahko resnično izklopim možgane in se izognem mislim, ki bi me poleg že tako neizogibnih še dodatno silile k izgorelosti. Na žalost moja genialna metoda deluje samo kratkoročno, dokler ne dobim neznanske želje po pretresih in polnjenju z novimi ugotovitvami, in kot se je zopet izkazalo, me to pomiri bolj od metode, za katero sem pričakovala, da bo uspešna. Po napisanem je mogoče razumeti, da se, že odkar pomnim, borim z anksioznostjo. Ne s prisrčno *»rahlo sem nervozna in zato sem zardela«* anksioznostjo, temveč s takšno, ki nadvlada celotno telo in vse misli ter me prepričuje, da bo absolutno vse šlo narobe do konca mojih dni. Namesto prikupno zardela sem ob njej videti še posebej anemična.  

Dejstvo je, da se v tridesetih letih naučiš načinov, ki anksioznost obdržijo pod nadzorom, še posebej če na tem aktivno delaš na terapiji, za katero sem še pred nedavnim slišala, da je znak uničenih bipolarnih pičk z daddy issues. Odlična, razslojena in predvsem razumna diagnoza, ki nam vsem koristi.  

O tej oznaki veliko razmišljam, priznam. Zanimajo me razkol med ekstremi razmišljanja, sledeče poenostavljanje in strah, ki vodijo do take jeze in zavračanja kritične misli. Seveda take razsodbe običajno izustijo prav domnevno feministično razsvetljeni mladi intelektualci. Prav ob takih izjavah in bremenu, ki je življenje ženske, redno prevprašujoče spolne vloge, površen feminizem in družbeno-politično antropologijo vsakodnevnega življenja, menim, da je film *Poor Things* v moje življenje prišel ob ravno pravem času. Večkrat sem rekla, da bom nekoč zapisala psevdo-študijo svojih dvajsetih in jo naslovila *Obdukcija*. Želela sem analizirati lastna vprašanja o primitivnem splošnem odnosu do žensk, ki ne znajo biti *»dobre ženske«*, o predsodkih monogamije in poliamorije, o toksičnih ženskih prijateljstvih, kjer feminizem včasih deluje samo, dokler ga ni treba dejansko prakticirati, o moških, ki se osebnostno nehajo razvijati v srednji šoli, in slabih odločitvah, ki jih (zavedno ali nezavedno) sprejmeš, da bi prek njih globlje spoznal svet. Zdaj zaradi Belle Baxter vem, da te obdukcije ne bom nikoli delala. V prvi vrsti, ker ne menim, da si kdo zares zasluži natančno sliko mojih metaforičnih notranjih organov, v drugi vrsti pa ker sem do *Obdukcije* spremenila odnos natanko 20. 4. 2025 zvečer, ob umetniškem delu, ki ga je (šokantno, ampak up vzbujajoče) najprej napisal in nato tudi režiral moški. Ugotovila sem, da glede čisto vsega čutim mir in namen, *Obdukcijo* pa bi verjetno tretirala bolj kot svoj poskus prepričevanja sveta, da sem pogosto imela prav, kot obrazložitev same sebe. Vse, kar počnem, je samo moj eksperiment, ki ga nisem dolžna opravičevati.  

Victoria Blessington se zaradi ujetosti v patriarhalen, nasilen in posesiven zakon odloči, da se noseča vreže z mostu. Njeno truplo odkrije ekscentrični, a genialni kirurg Godwin Baxter, ki možgane njenega fetusa presadi v Viktorijino lobanjo ter jo oživi. Poimenuje jo Bella Baxter in znanstveno spremlja njen razvoj kot bog, ki je iz ničesar ustvaril novo bitje. Ob začetku ogleda sem takoj predvidevala, da je Baxter možgane nerojenega otroka Victorie presadil v njeno lobanjo, zato da bi ustvaril svojo popolno mlado in naivno ženo, k čemur je pripomoglo tudi dejstvo, da ga Bella kliče *»Daddy God«* in je na začetku povsem ločena od zunanjega sveta. Na srečo ni tako. Bella je obenem svoja mati in svoja hči. Po samostojnosti ji lahko parira le še sveta Cecilija, ki se je uspela sama mumificirati pod baziliko. Ko Bellini možgani do neke mere odrastejo in se nauči govoriti ter samozadovoljevati, se odloči, da bo s plehkim a šarmantnim odvetnikom Duncanom odpotovala v Lizbono, ker želi videti svet in ker želi gledati tudi v Duncanove oči, izkusiti njegovo telo, preden se poroči z inteligentnim in prijetnim študentom Maxom – določenim za njenega skrbnika in opazovalca eksperimenta.  

Ena od kritik filma opozarja, da v filmu kljub mnogim prizorom seksa ni govora o zaščiti, menstruaciji ali Bellini mentalni starosti med prvo ljubezensko afero. Smo v fantazijskem svetu, kjer kočije vozijo konji brez nog, po vrtu teka križanec med gosjo in psom, Baxter pa namesto prebavnega trakta uporablja nekakšen stroj, s katerim riga mehurčke. Mislim, da lahko standardna vprašanja o biologiji in razvoju možganov tokrat zanemarimo. Vseeno se mi zdi zanimivo, da nisem zasledila opazke, da Bellina brazgotina ni videti kot brazgotina carskega reza, temveč bolj kot brazgotina histerektomije, kar se mi zdi v kontekstu zgodbe pomembno zaradi Belline popolne averzije do otrok *(»I must go punch that baby.« / »I Moram udariti tega otroka.«)*.  

Drugače kot Baxter in naključni fantje na mariborskih ulicah jaz nisem zdravnik, zato me ne jemljite za besedo. Dejstvo, da v zgodbi dotična vprašanja niso upoštevana, dovoli, da Bella živi neobremenjeno, kot skoraj nadčloveško bitje. Njena zgodba ni reducirana na neželeno nosečnost, plodnost ali kliše ženske, ki si je dovolila toliko preveč, da je nemogoče, da je ne bi doletela nekakšna vesoljska kazen – ki bi bila kanonsko pričakovana tudi v fantazijski verziji viktorijanske dobe. Njena mentalna starost se ob odločitvi za mednarodno afero zdi zadostna, ko bolj samorefleksivno in lucidno kot večina svojo odločitev argumentira z: *»I shall adventure on Duncan Wedderburn, who, I think, cares little of damage to me, but will be interesting as well.« (»Pustolovščino bom doživela z Duncanom Wedderburnom, ki mi, po mojem mnenju, ne bo prav nič škodoval, a bo tudi zanimiv.«) *Na tej točki je gledalcu lahko jasno, da Bella ni več Baxterjev ali celo Maxov eksperiment, temveč eksperimentalnost zdaj pripada samo še njej sami.  

Običajno bi ob mnogih nazornih prizorih seksa zavila z očmi, a nekako je Lanthimosu uspelo seks prikazati brez seksualizacije, kakršno pričakuje moški pogled. Namenjen je prikazu Belline avtonomnosti in raziskovanja. Ona ga vidi kot srečo in absurd obenem. Kamera je večino časa na njenem obrazu, ne telesu. Dogodivščine Belle Baxter so tudi zunaj njenega spolnega življenja številne. Čeprav se njeni možgani razvijajo izjemno hitro, premore le malo razumevanja družbenih norm, spolnih vlog ali vljudnosti. Reče, karkoli misli, gre, kamor hoče, počne, karkoli hoče, pleše, kakorkoli in kadarkoli se ji zazdi. Duncan jo na začetku njune afere opozori, naj se vanj ne zaljubi, saj nima nobene želje po razmerju, in Bella to hladnokrvno sprejme. Bolj jo zanima sprehajanje po mestu, preizkušanje novih sladic in pijač. Bolj ko Bella razvija samostojnost in ne vidi razloga za podrejanje monogamnim standardom, bolj peša Duncanovo mentalno zdravje. Bellino branje Emersona *(»I do not know why he does not give advice to women. Perhaps he does not know any.« / »Ne vem, zakaj ne svetuje ženskam. Morda ne pozna nobene.«)* in njeno razvijanje socialnega čuta ga končno potisneta čez rob. Redko se na glas smejim ob filmih, a Duncanov patetični psihični zlom zaradi ljubezni do Belle (ki je vse, kar on sovraži) je eden najbolj smešnih prizorov vseh časov. Točno tako vas vidimo, ko se obnašate kot simplistični hipokriti, fantje, imejte to v mislih.  

Belle ne iztiri nič. V Parizu postane prostitutka, ker potrebuje denar, in ugotovi, da seks sam po sebi ni zelo pomenski, čeprav bi moral vseeno biti obojestransko želen *(»I still believe everyone would be happier if we could choose.« / »Še vedno verjamem, da bi bili vsi srečnejši, če bi lahko izbirali.«)*. Pomembno ji je, da lahko večino dneva bere in obiskuje sestanke socialistov *(»You’re whores!« »We are our own means of production.« / »Ve ste kurbe!« »Me smo naša lastna produkcijska sredstva.«)*. Ko se vrne k umirajočemu Baxterju in izve resnico o svojem prejšnjem življenju, se odloči kot eksperiment obiskati tudi utelešenje toksične moškosti – svojega bivšega moža, ga ustreliti v nogo ter ga, kot moderna Kirka, kirurško spremeniti v hibrid moškega in koze. Potem se odloči, da ji je namenjeno postati zdravnica.  

Zakaj je ta film torej pozdravil mojo anksioznost? Najprej sem se počutila nagovorjeno z vidika naivnosti, ki jo na začetku poseduje Bella in ki jo sčasoma preobrazi v nepodrejanje elementom družbe, ki bi jo nesmiselno omejevali. Opredeli se kot raziskovalka, pustolovka, kot ženska, ki jo iskreno zanima prav vse: lepota, sreča, seks, znanost, trpljenje, bolečina, odnosi. Povsem spontano in brez zadržkov je antropologinja vsakdanjega življenja in za svoje raziskovanje se nikoli ne čuti krivo, manjvredno ali osramočeno *(»I am finding being alive fascinating.« / »Živeti se mi zdi fascinantno.«)*.  

V trenutku, ko me je tudi sredi praznikov bremenila misel na vse obveznosti, ki me čakajo, in ko se je name zgrinjal dobro poznan občutek potrebe po analiziranju vseh načinov, na katere sem se zadnje čase razočarala, se je Bellino življenje pred mano pokazalo kot popolna osvoboditev. Ustvarjena je sama zase in živi sama zase, ne da bi izgubila iskren interes in empatijo za vse, kar jo obkroža. Ostro zavrača vse, kar se ne sklada z njenimi novimi odkritji *(»As God my father says, it is only the way it is until we discover the new way it is and then that is the way it is until we discover the new way it is and so it goes until the world is no longer flat, electricity lights the night and shoes no longer are tied with ribbons.« / »Kot pravi Bog, moj oče, je vse tako, kot je, samo dokler ne odkrijemo novega načina, in potem je tako, dokler ne odkrijemo novega načina, in tako gre naprej, dokler svet ni več raven, elektrika osvetljuje noči in čevlji niso več zavezani s trakovi.«)* in se veseli vsakršne nove izkušnje, ki ji bo pomagala na poti doživljenjskega dopolnjevanja *(»I am a changable feast as are all of we.«)*.  

Življenje spremeni iz pokorne žene in matere v pustolovko, v ljubico, humanitarko, prostitutko in socialistko, v zdravnico, brez ozira na od zunaj predpisano dogmo o plemenitosti pogosto zgrešene zvestobe enemu izbranemu načinu življenja. Zakaj bi izbrali čutiti potrebo po zvestobi do zgodovine, ki smo jo morda že zdavnaj prerastli? Nisem ženska, ki jo zanimajo otroci ali kako biti popolna žena. Kredita za hišo zaradi svoje izbire poklica verjetno še dolgo ne bom dobila. Marsikdo vam lahko pove zgodbe o tem, kako me je srečal pijano, o tem, da sem se kdaj obnašala kot popolna prasica, da širim nekonvencionalne ideje in da nasploh res nisem prijetna in prijazna mlada dama, od katere je mogoče pričakovati normalno življenje. In? 

Vprašala sem se, kdaj sem življenje nazadnje videla kot priložnost, namesto kot potencialno opravičilo za vse, kar si želim zase. Kdaj sem nazadnje k vsemu, kar delam, pristopila z entiuziazmom in radovednostjo, namesto da bi vse videla kot neskončen kup opravkov in dosežkov, ki jih moram čim hitreje in karseda popolno odkljukati. Enkrat sem celo zapisala verz: *»Življenje je kup, ki ga nikoli zares ne pospraviš.«*  

Zdaj sem se spomnila, da lahko vse besede in dogodke čutiš kot živa bitja in se potapljaš v njihovo bit. Razveselila sem se spoznanja, da lahko počnem toliko različnih stvari, namesto da bi morala početi samo eno. Izgubila sem ves sram in krivdo, ki sem ju čutila za svoje spodletele odnose, projekte, svoje netradicionalne izbire, meje, ki sem jih postavila in izbrisala glede na to, kaj me je zanimalo in se skladalo z mano v določenem trenutku. Nič od teh bremen ni bilo mojih po izbiri, samo po nekem zgrešenem občutku dolžnosti flagelacije.  

Svojiti si želim samo eksperiment lastnega življenja, ki ga upravljam glede na lastno časovnico in ideje. Po praznikih sem se z Žanom vozila nazaj v Maribor in pogovarjala sva se o tem, da nama je življenje pogosto smešno, ker tolikokrat spontano prepoznava situacijsko bizarnost. Rekel je nekaj, kar sem si nemudoma zabeležila: *»Moje življenje je gonzo novinarstvo.«* Veliko govora je o tem, da moramo živeti v trenutku, a morda je več vrednosti v tem, da trenutek pogledamo od zunaj – v smislu Marsovske poezije (Martian poetry) in ga poskusimo doživljati kot bitja s svežimi možgani, postavljena na začetek spoznavanja okolja. V očeh Duncanov so Belle zagotovo t. i. demoni, spuščeni na prostost, a na koncu je na zaprtem oddelku končal on, ne ona.

### Tedenski izbor: Filmski vajb, ki vabi k poletju 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-filmski-vajb-ki-vabi-k-poletju

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Ujemi občutek dolgih večerov, vročih dni in brezskrbnih trenutkov – kar s kavča. Izbrali smo filme, ki dišijo po poletju, svobodi in nostalgiji. Klikni, izberi, poletje se bo kmalu začelo!

### Rade Šerbedžija - Hvaležen sem Bogu, ki me je ustvaril, in mami, ki me je rodila 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/rade-serbedzija-hvalezen-sem-bogu-ki-me-je-ustvaril-in-mami-ki-me-je-rodila

_Avtor: Sonja Javornik  _

Pravijo, da so največji tudi najpreprostejši. To trditev bi vsekakor lahko potrdili na primeru Radeta Šerbedžije. Največji igralski zvezdnik s teh prostorov, ki je po mnogih uspehih v Jugoslaviji in po postanku v Ljubljani šel naprej v svet in se dobro znašel celo v Hollywoodu, hkrati pa ima še druge projekte (glasbene, svoje gledališče na Brionih …), je zagotovo preprost in ne zapleta stvari po nepotrebnem. Ob obisku v Ljubljani, kjer je predstavljal serijo Krokarjev vzpon, v kateri igra srbskega despota, ki hčer žrtvuje sultanu v zameno za mir v deželi, se me je takoj spomnil, čeprav sva nazadnje govorila pred nekaj leti. Takrat sem na Brionih delala intervju z njim in njegovo ženo Lenko Udovički, s katero zelo rad sodeluje. Ko sva se zdaj pogovarjala, so naju vmes priganjali, ampak Rade se s tem ni obremenjeval in je mirno odgovarjal dalje. Pogovor z njim je kakor klepet s prijateljem.

**Rade, vidim, da vas zabava, ker mi nagaja diktafon?**  

Saj ne da bi se zabaval, ker imate tehnične težave, ampak sem se spomnil, kako sem sam imel težave s tehniko. Večkrat sem si želel kaj posneti, da bi imel kot opomnik, recimo o kakem karakterju ali kako pesem, pa se je izkazalo, da sem nato pomotoma vse izbrisal ali pa se ni nič posnelo … Tehnika nam lahko zelo pomaga, problem pa je, ko se nanjo preveč zanašamo. Skratka – čudovita pesem je izginila …

**Ste se je kasneje spomnili?**  

Ah, kje, če takoj ne zapišeš, se zelo redko vrne, res redko.«

**Ali zdaj bolj pazite in delate varnostne kopije?**  

Ma ne, še vedno delam neumnosti, ampak to gre skupaj z mladostjo. *(Se nagajivo smeji, saj ima že 78 let, op. a.)  *

**Čeprav ste se iz Hollywooda preselili nazaj, gotovo spremljate, kaj se tam dogaja. Kako se spreminja filmska industrija?**  

Res je velika razlika, a žal mislim, da se ni nič spremenilo na bolje. Občutek imam, da bo tudi vnaprej šlo navzdol. Filmska industrija je ostala brez kinematografov, saj se skoraj vse dogaja na spletu, kar je velik problem. Ljudje se osamijo, vse postane bolj individualno, in to vodi tudi v družbene težave.  

**Prav imate! Namesto da bi šli z družbo ven, ljudje danes filme gledajo sami doma. In se sploh ne zavedajo, da ima to posledice na psihi …**  

To so resne stvari, ki jih ne bi smeli zanemariti. Zato je pomembno tudi gledališče, kjer se ljudje še družijo v živo. Pa tudi cerkev! Tudi tam se pri obredih ljudje povezujejo, celo skupno dihanje je neki ritual, ki nas povezuje ne samo med sabo, ampak tudi z davno preteklostjo. Takšne rituale smo namreč imeli ljudje že od samih začetkov, zaradi tega smo se ločili od živali in pračloveka in razvili civilizacijo, ki ima globlji smisel. Zdaj pa je postala osamljenost velik problem vseh nas, saj nas ogroža tudi osamljenost, ne samo fizične bolezni. Ne preseneča, da prihaja do množičnih pobojev. Če je človek sam, mu glava drugače deluje! Strašljivo je, ko vidiš desetletnega otroka, ki se naveliča življenja in vzame revolver … Take grozne stvari nam kažejo, kako ranljiva je postala naša civilizacija. In kako drago je vse to … Tako je tudi v Ameriki, kjer so ljudje vse bolj brez denarja, brez priložnosti … 

**Kaj je po vašem največji problem današnje družbe?**  

To je prav gotovo kapitalistični sistem. Komunizem je izgubil bitko, ker so napačno interpretirali Marxa. Starega duhovnika sem nekoč v Srbiji prosil, naj mi pokaže nekaj obredov v srbski pravoslavni cerkvi. Tega nisem poznal, saj prihajam iz partizanske družine. Ko sva potem govorila tudi o politiki, mi je rekel: gospod, komunizem je sveta stvar in z njim bi se morali ukvarjati sveti ljudje, ne pa boksarji življenja! To je tako lep stavek. Najprej je povsem pravilno opisal 'boksarje življenja' – torej vse od Stalina do naših primitivcev, ki jih je recimo Živojin Žika Pavlović izvrstno prikazal v svojih filmih in knjigah. Če bi kot družba želeli napredovati, bi morali vzpostaviti sistem, ki bi bil bolj enakopraven, človeški in human od kapitalizma, sistem, v katerem ljudje ne bi umirali od lakote. Po drugi strani bi morala biti razlika med ljudmi, da bodo bolj premožni tisti, ki zmorejo več in so bolj sposobni, delovni. Če pa komu ni do tega, bi lahko mirno preživel z manjšo plačo. Kot pravi Marx, bi morali vsi dobiti svoje glede na vložen trud. Zdaj pa imamo ljudi, ki imajo res veliko in so tako brezčutni, da sploh ne razmišljajo o tem, kako nekje ljudje še vedno umirajo zaradi lakote.

**Kaj ste še opazili, ko ste bili zadnjič v Ameriki?**  

V Ameriko grem zagotovo vsaj enkrat letno. Ob zadnjem obisku v začetku leta, ko sem imel koncerte v New Yorku, Chicagu in Bostonu, sem resnično opazil kup sprememb. Potem sem slišal, da se bodo začeli protesti proti Trumpu, ampak sem se že vrnil. Ljudje bodo še naprej protestirali, to je jasno. Iz Amerike smo šli, ko se je tam začela kriza, to je bilo pred dobrimi 15 leti. Potem je bilo nekaj let bolje, in sem že kar obžaloval vrnitev, pa da smo prodali hišo ... Ampak zdaj bo očitno še večja kriza.   

**Ali se vam zdi, da je naloga znanih osebnosti, katerih glas se bolje sliši, da povedo svoje mnenje, ali je prav, da so politično korektni?**  

O politično korektnih ljudeh si mislim le najslabše! To so te reve, ki izkoriščajo razmere in podpirajo politične voditelje, ki so največkrat nacionalisti. Takih je dosti na vseh vejah umetnosti …  

**Kot že vrsto let boste poleti na Brionih, kjer imate svoje gledališče Ulysses. Menda boste letos še zadnjič igrali Kralja Leara, s katerim ste začeli leta 2001.**  

Letos praznujemo 25-letnico na Brionih. Lani me je noga strašno bolela, zato sem rekel, da bom letos s predstavo zaključil. Ampak vmes so mi nogo operirali in je bolje, tako da bi lahko še igral, čeprav je verjetno četrt stoletja kar dovolj in je čas, da zaključimo to zgodbo.

**Imate morda kako željo, kako vlogo, ki si jo še zelo želite igrati?**  

Razmišljam, da bi na Brionih postavil *Dunda Maroja* Marina Držića. To je zdaj prava vloga zame, ampak o predstavi razmišljam bolj zato, ker se mi zdi Držić res velik pisec. Prihaja iz tako majhnega naroda, nikoli se nismo potrudili, da bi ga prevedli in predstavili svetu, čeprav je res genialec. Ta zgodba je polna humorja, jaz pa razmišljam, da bi jo igrali pol v italijanskem in pol v hrvaškem jeziku, saj so v tistih časih v Dubrovniku govorili italijansko. Seveda pa ima tudi Lenka neke svoje načrte …  

**Vas žena vključuje v svoje načrte?**  

Vključi me po potrebi. (nasmešek) Lenka si že leta želi narediti *Hamleta*, tako da bi jaz odigral vse vloge v predstavi. Enkrat sem to že poskusil in je bilo super. Zanimivo je, da sem nekoč slišal, da je nekdo že izpeljal ta projekt, ampak z Lenko sva to imela že prej v glavi …  

**Lenka je bila zelo mlada, ko sta se spoznala in še ni začela kariere režiserke. Ali mislite, da se ji je bilo teže uveljaviti kot ženski in kot vaši ženi?**  

Zagotovo je bila njena poklicna pot težka, saj so jo ves čas še bolj pozorno opazovali, kot bi jo sicer. Sicer pa sem takoj spoznal, da je izjemno nadarjena in pametna ženska, borka za ženske pravice in pravice nasploh. Zagotovo je naredila največ za gledališče Ulysses. Režirala je vse predstave, mi pa smo ji le pomagali …

**Nazadnje smo govorili na Brionih, kjer sem intervjuvala vas in ženo. Zelo sta me navdušila, ko sem vaju opazovala, kako se šalita drug z drugim, kakšno energijo imata … Kako se imata zdaj, ko so vsi otroci že odrasli?**  

Super sva. Zdaj so že skoraj vsi dobili svoje otroke, edino Milica še nima družine in trenutno živi z nama, saj končuje dela na svoji hiši. Trenutno z Lenko nabavljata keramiko … 

**Povedali ste mi že, da je Lenka izjemno pametna, moški pa se pogosto bojijo pametnih žensk. Kako vi gledate na to?**  

Ne sodim v to vrsto moških, čeprav sem tudi sam že opazil ta fenomen. To lastnost jemljem kot slabost. Sam imam rad ženske, srečen sem, ko vidim pametno in pogumno žensko v tem deljenem svetu, kjer še vedno vladajo moški. V določenih delih sveta so ženske še vedno zatirane zaradi verskih in drugih običajev. Američani tega ne morejo spremeniti čez noč, kot tudi ne morejo prepovedati določenih običajev, ki jih imajo ljudje že stoletja. Takim ženskam je treba pomagati na drugačne načine, da se izobrazijo …  

**Ste s svojim življenjem zadovoljni? Bi kaj spremenili, če bi imeli to moč?**  

Hvaležen sem Bogu, ki me je ustvaril, in mami, ki me je rodila. Ko pomisliš, kako nastane življenje, je prav noro, da si ravno ti izmed milijonov spermijev dobil priložnost. Kaj ni že to velik razlog, da se je treba potruditi, da nikoli ne počneš česa slabega, da ne sovražiš, ne obsojaš. Treba je ceniti priložnost, ki nam je bila dana in živeti s hvaležnostjo in blagostjo.

### TAM, KJER PLEŠEJO TULIPANI - 1. odlomek iz romana

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tam-kjer-plesejo-tulipani-1-odlomek-iz-romana

_Avtor: Irena Svetek_

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Tokrat lahko okusimo delček Irene Svetek in njenega novega romana Tam, kjer plešejo tulipani. Gre za osupljivo družinsko sago, ki skozi usode treh likov: babice, hčere in vnukinje, raziskuje vprašanja preživetja, identitete in generacijskega prenosa travm, prav tako pa v ospredje postavlja moč ljubezni in predvsem družinskih vezi.

Ana je ležala na postelji v svoji sobi in spala, poleg nje je ležala enoletna Tatjana in tiho dihala. Zunaj so se oglašali škržati, po hiši pa so se razlegali pridušeni zvoki, drobni premiki, ki so izdajali, da nekdo v njej ne spi. Nato je prišel trenutek. Vrata v Anino spalnico so se s truščem odprla, štirje moški v sivih uniformah so zakorakali v prostor naravnost proti speči Ani, ki se je v trenutku zbudila in se prestrašeno zazrla v uniformirance. 

»Ana Garaj Bucu, po nalogu državnih organov ste aretirani zaradi protidržavnega delovanja in sodelo vanja z reakcionarnimi elementi Informbiroja.« 

Še preden je lahko dojela pomen besed, so jo že zgrabili za roke in jo potegnili iz postelje.  

»Ne!« je zavpila. »Moj otrok, moja Tatjana …«  

Poskušala je doseči hčerko, ki se je prebudila in za čela jokati. Eden izmed mož je neprizadeto pokimal proti mlajšemu vojaku, ki je previdno vzel deklico s postelje in jo podal prestrašeni Marii Madera, ki se je prikazala na vratih sobe. Po hodniku je pritekla Katka in se v razprti jutranji halji postavila ob mater, nato pa zmedeno strmela v može v sobi.  

»Za deklico bomo poskrbeli, ne skrbite,« je hladno rekel moški v ospredju, čeprav je Ana čutila, da te besede nimajo nobene prave teže.  

Zgrabil jo je strah, globlji od vsega, kar je poznala. Ni se upirala, vedela je, da bi bilo brezpredmetno. Ko so ji na roke nataknili lisice in jo potegnili na hodnik mimo mame in babice, ki sta kot vkopani strmeli v prizor, se je zlomila in začela jokati.  

»Kaj sem naredila? Kam me peljete? Prosim, zakaj …«  

Njeno telo se je začelo stresati v nenadnih sunkih hlipanja, Katka je skočila k njej in jo objela, nato pa zavpila proti uniformiranim moškim: »Pustite jo!!!«  

Vendar ni nič pomagalo. Ne jok ne prošnje. Na dvorišču je stal vojaški tovornjak, motor je že brnel, kabina je bila zagrnjena s cerado, ob straneh sta stala dva oborožena vojaka. Tam, v polmraku, je čakal Jasenko Labudović, s prekrižanimi rokami, nepremičnega obraza, s pogledom, ki je bil hladen in prazen. Ničesar ni rekel, niti enega stavka, niti ene besede, samo stal je in gledal, kako so jo odpeljali. Ko so jo potisnili v tovornjak, je v Ano udaril vonj po razgreti kovini, vrata so se s treskom zaprla in vozilo je zapeljalo na makadamsko cesto, hacienda pa je izginila v temi. 

## **Ada Ciganlija, Beograd ** 

**Poletje 1948 ** 

Tovornjak je grmel po praznih beograjskih ulicah, njegovi težki kovinski amortizerji so v vsakem ovinku neprizanesljivo poskakovali po neravni cesti. Ana, vklenjena in stisnjena v kot, je na zapestjih občutila hlad železa, na njeni koži so se že videli krvavi odtisi. V zraku je bilo čutiti mešanico vonja po bencinskih hlapih in nočnem Beogradu, ki se je prebujal v tišini. Po dolgih minutah vožnje so zapeljali na bolj odprto območje, kjer se je svetloba cestnih luči postopoma redčila, nato je vozilo sunkovito zavilo in se ustavilo. Zunaj so se zaslišali koraki, kratki ukazi stražarjev in nato močan sunek ob hrbtna vrata tovornjaka.

»Otvaraj! (Odpri!)« je zavpil nekdo z glasom, ki je bil vajen dajanja ukazov.  

Vrata so se odprla in nočni zrak je butnil v Anin obraz. Dva stražarja sta jo brez besed potegnila na tla, noge, nekoliko otrple od vožnje, so ji ob prvem stiku z betonom klecnile. Nato so jo potisnili naprej, čez majhen betonski mostiček, ki je vodil proti temačni stavbi. Nekoč lepa, mirna rečna oaza, ki jo je pred vojno obiskovalo mestno prebivalstvo, je zdaj služila kot tajni politični zapor. Zgradba, kamor so jo pripeljali, je bila nizka, z debelimi stenami, njena okna so bila ozka, prekrita z železnimi mrežami. Pred vrati je stal oborožen stražar, ki je premeril Ano, nato pa s kretnjo pokazal, naj jo odpeljejo naprej. Odvedli so jo po hodniku, ki je smrdel po zatohlem. Koraki so votlo odmevali, dokler se niso ustavili pred prazno sobo z golimi zidovi, kjer je na sredini stala kovinska miza. Star lesen stol, ki so ga porinili pred njo, je bil majav, kot bi nanj s težo strahu pritiskalo že preveč teles. V sobo je stopil zasliševalec, moški srednjih let z brezhibno zapeto uniformo, njegov obraz je bil ne izrazit, vendar so ostre poteze na njem dajale vtis, da je že neštetokrat sedel na drugi strani mize.  

»Ana Garaj Bucu,« je prebral z dokumenta, ki ga je položil na mizo. »Veš, zakaj si tukaj?« Ana je bila tiho. Kljub vsemu, kar se je zgodilo to noč, še vedno ni mogla verjeti, da se vse skupaj zares dogaja. Bilo je, kot bi sanjala, zato je zdaj potrpežljivo čakala, da se zbudi, da nočna mora mine, da lahko pozabi na vse skupaj in se vrne k svoji Tatjani. Moški nasproti nje se je nagnil naprej in s konico prsta udaril po pa pirju. »Tukaj piše, da si sodelovala z ruskimi agenti, širila propagando Informbiroja in načrtovala beg v Moskvo. Je to res?«  

Ana je odprla usta, glas, ki je prišel iz njenega grla, je bil hripav.  

»Nikoli nisem sodelovala z nobenimi agenti.«  

Zasliševalec jo je nepremično gledal, nato se je na slonil nazaj in si prižgal cigareto. Po sobi se je hitro razširil dim, težek in dražeč.  

»Praviš, da nisi sodelovala. Nisi sodelovala …« Ana je strmela v njegov obraz. Lica je imel upadla, kot bi mu obrazne mišice popustile, na bradi je imel nekaj dlak in nad desnim očesom veliko rdečkasto znamenje. »Ampak želiš v Moskvo, ni res?« Stisnila je ustnice. Počutila se je ujeto, vedela je, da vsaka beseda lahko pomeni kaj hujšega. Moški pred njo je znova pobrskal po dokumentih. »Leta 1947 si preje la pismo od Tonje Tolstoj, ki se je vrnila v Moskvo. Mi lahko razložiš, zakaj je to pismo vsebovalo izraz prihodnost se piše v ruščini?«  

Ana se je spomnila tistega pisma. Bilo je neškodljivo.  

»To ni imelo političnega pomena,« je rekla. »Tonja je govorila o jeziku. O moji želji po študiju.«  

Moški je počasi prikimal.  

»Torej trdiš, da Moskva zate nikoli ni bila politična opcija?«  

»Nikoli.« 

»In da nisi imela nobenih povezav z ruskimi obveščevalnimi službami?«  

»Nisem.«  

Dolgo jo je opazoval. Nato se je z rokami naslonil na mizo.  

»Ana, zelo pozorno me poslušaj.« Glas se mu je znižal, dobil nevarnejši prizvok. »Imamo dokaze. Vemo, da si bila v stiku z ljudmi, ki so delovali proti državi.« Nekaj trenutkov je molčal, nato pa vprašal: »Kdo te je kontaktiral?«  

Ani se je zdelo, da se vse vrti v krogu, vprašanja, odgovori, nič ni imelo smisla.  

»Nihče.«  

»Kdo te je spodbujal k odhodu?«  

»Nihče.«  

»S kom si se srečevala v Beogradu?«  

»Z nikomer.«  

Opazoval jo je z napetim pogledom, nato pa s pestjo udaril po mizi. 

»Dovolj!« je zarohnel. »Misliš, da sem neumen? Misliš, da ne vem, kdo si?« Ana je globoko vdihni la, čutila je, kako ji srce glasno razbija, koža se ji je najprej spotila, zdaj pa jo je začelo naenkrat mraziti. Moški je ugasnil cigareto in odprl novo mapo. »Ana Garaj Bucu,« je začel. »Rojena leta 1918. V stiku s protidržavnimi elementi že med vojno. Tvoja prijateljica Tonja Tolstoj je zdaj v Moskvi. Kolikokrat si ji pisala?«  

»Le nekajkrat.«  

»Kolikokrat si jo prosila za pomoč?«  

»Nikoli.«  

»Kako dolgo si načrtovala pobeg?«  

»Nisem ga načrtovala.«  

Strmela je v povešena lica moškega pred sabo in poskušala umiriti dihanje.  

»Vidiš, Ana, problem je v tem, da si se ujela v lastne laži.« Nato je rekel: »Jure Devčić. Ti to ime kaj pove?« Zazdelo se ji je, kot bi jo nekdo udaril v želodec. Ob omembi Juretovega imena se ji je grlo stisnilo. »Si res mislila, da o njem ne vemo nič?«  

Do zdaj se je to ime vrtelo samo v njenem spominu, oddaljeno, kot bi pripadalo prejšnjemu življenju. Ampak oni so vedeli. Vedeli so vse.  

»Jure ni imel nič s tem,« je hitro odvrnila, vendar se ji je zazdelo, da ni delovala prepričljivo.  

Zasliševalec jo je nekaj trenutkov opazoval, nato pa z naglim gibom potisnil stol nazaj in vstal.  

»Si z njim govorila o Moskvi?«  

Odkimala je.  

»Ne.« 

»Si mu povedala, da želiš oditi?«  

»Ne.«  

»Lažeš!« je zakričal in jo s pestjo udaril v obraz. Glavo ji je odneslo nazaj, zletela je s stola in treščila ob tla. Začutila je kri, ki se ji je ulila iz nosu. »Kdo te je povezal z ruskimi obveščevalci!?« je vpil, videla je, kako mu je žila na čelu izstopila.  

»Nihče,« je zamrmrala in v ustih čutila bakren okus krvi.  

»Kdo je financiral tvoje potovanje?!«  

»Nih-če …«  

Grozeče se je nagnil nadnjo.  

»Vstani!« Počasi se je dvignila na noge. »Sedi na stol!« Ponovno je sedla, kri iz nosu je začela kapljati po mizi. »Ana, vsi tvoji odgovori so napačni. Veš, kako vem?« Tišina. »Ker smo že govorili s tistimi, ki so ti pomagali.« Ana je začutila ledeno stiskanje v želodcu. Zasliševalec jo je nekaj trenutkov opazoval, nato pa na naglo povlekel stol nazaj in spet sedel. »Odpeljite jo v celico,« je rekel stražarju pri vratih. »Nič še ni priznala. Ampak bo.«  

Vrata so se zaprla za njo s kovinskim zvokom. Vrtelo se ji je in še vedno je imela občutek, da sanja. Stene hodnika so se začele ožiti, vse bolj in bolj, ustrašila se je, da bo omedlela in zgrmela po tleh. Vendar ni. Pred njo so se odprla vrata mračne celice z deskami name sto prave postelje in vedrom, ki je stalo v kotu. Ana je počepnila in si objela ramena, poskušala zadržati drgetanje. V prsih je čutila val tesnobe, ki se je počasi dvigoval in se polaščal njenega telesa in uma. Tatjana je bila daleč, morda je nikoli več ne bo videla … Kaj, če bo mislila, da jo je zapustila? Upala je, da ji bosta Katka in Maria povedali, da ni bilo tako … Ni vedela, kako dolgo bo tukaj in kaj jo čaka, razumela je le, da to ni konec, iz lastne izkušnje je vedela, da bo to le vmesna postaja pred nečim še hujšim. Začela je glasno dihati, hitreje, vse hitreje, še hitreje, dokler se ji ni stemnilo pred očmi in je padla v nezavest.  

Ana je izgubila občutek za čas, dnevi v zaporu na Adi Ciganliji so se zlivali v en sam sivkast privid, v katerem je svet obstajal le med betonskimi stenami, kovinskimi rešetkami in suhim zvokom ključev, ki so se obračali v ključavnicah. A to jutro se je nekaj spremenilo. Že pred svitom so stražarji začeli klicati imena. Hodnik je odmeval od ukazov, zapornice so druga za drugo zapuščale celice.  

»Garaj Bucu, Ana!« je nekdo zaklical njeno ime.  

Vstala je, ne da bi vedela, kam jo peljejo, slišala je, da se tiste, ki so jih klicali ob tej uri, niso več vračale. Dva vojaka sta jo grobo odvedla iz celice in jo posta vila v kolono drugih žensk. Nihče ni govoril. Slišati je bilo le zvok težkih škornjev, ki so udarjali ob betonska tla, in kovinske sponke, ki so se zategovale okoli zapestij. Zunaj so jih vkrcali na tovornjak, platnena ponjava je zakrila svetlobo, vozilo je zabrnelo in za čelo tresoče drseti po beograjskih cestah. V notranjosti tovornjaka je bilo soparno, Ana je čutila, kako se ji na hrbtu nabirajo kapljice potu. Ena od žensk poleg nje je tiho nekaj mrmrala, druga je strmela v tla z otopelim izrazom. Nobena ni vprašala, kam grejo. 

## **Sveti Grgur, Federativna ljudska republika Jugoslavija ** 

**Pomlad/poletje 1949 ** 

 Pot do morja je trajala več ur. Tovornjak je drdral po neznanih cestah, mimo podeželskih naselij, skozi predmestja, kjer so hiše postopoma izginjale in so jih nadomeščali gozdovi in hribi. Sprva so bile ženske tiho, nekje na drugi polovici poti pa so začele dvigovati glave in prestrašeno gledati okoli sebe.  

»Kam gremo, ljudje božji, kam gremo?!« je naenkrat zavpila starejša ženska z dolgimi temnimi lasmi, ki je sedela nasproti Ane. Nato se je dvignila in zakričala proti kabini: »Nič nisem naredila, spustite me!!!«  

Stražar, ki je sedel na koncu, pri izhodu iz tovornjaka, se je naglo dvignil in vznemirjeno žensko udaril s puško, da je padla na tla.  

»Čuti, izdajnico naroda! (Utihni, izdajalka naroda!)«  

Nato je puško porinil vanjo in jo prisilil, da je sedla nazaj na klop. Ana se je zastrmela v tla. Ni želela na kakršenkoli način opozarjati nase. Tega se je nauči la v taboriščih, v katerih je bila zaprta med drugo svetovno vojno: nikoli ne smeš zbujati pozornosti. Z ničimer. Ure so minevale, pokrajina se je spreminjala, strah je lezel v telesa žensk, ki so sedele na trdih klopeh tovornjaka. Ko so se po dolgih urah mučne vožnje ustavili, so vojaki dvignili ponjavo. Svetloba je nenadoma oslepila Anine oči. Vonj po soli in vetru je v trenutku preplavil njena čutila. Noč je bila brez mesečine, težka in gluha, kot da se je svet pogreznil v brezdanje brezno. Nebo se je stopilo z morjem, črno in brezmejno, edini zvoki, ki so prebijali tišino, so bili pritajeno stokanje žensk in občasni ukazi stražar jev. Ana je izgubila občutek za čas. Obstajal je samo hladen kovinski pod tovornjaka, lisice, ki so ji rezale v kožo, in vonj po znoju teles, natlačenih okoli nje. Vrata so se odprla s kovinskim ropotom in noč je butnila vanje. Potem je prišel ukaz.  

»Ajmo, ajmo, van! (Dajmo, dajmo, ven!)«  

Nekje v temi so se zasvetile luči, sence stražarjev so se premikale kot črne pošasti. Ana ni imela časa misliti, ni imela časa čutiti, svet se je začel prehitro premikati mimo nje, preveč surovo, nekdo jo je sunil v hrbet in izgubila je ravnotežje, bosa stopala so ji zdrsnila, ženska ob njej je zastokala, ko je nerodno padla na tla.  

»Digni se! (Dvigni se!)«  

Moški v modri uniformi jo je sunil z nogo, da se je odkotalila naprej kot pokvarjena lutka. Ana ji je želela pomagati, a je vedela, da ne sme. V takšnih situacijah ne pomagaš, samo preživeti poskušaš. Pred sabo je zagledala pristanišče Bakar, v temi so čakale silhuete ladij, visoke in tuje.  

»Premikajte se!«  

Tovorili so jih kot živali.  

»Ruse hočete, a? Prasice stalinistične!«  

Vsaka celica Aninega telesa se je upirala, vendar so jo noge kljub temu gnale naprej in počasi se je začela premikati proti robu tovornjaka. Roke je imela še vedno vklenjene, kovina ji je surovo drgnila ob kožo, že preveč otopelo, da bi čutila bolečino.  

Moški glas je grobo zarezal v nočni zrak: »Brzo, ajde! Čekaju vas dole! (Hitro, gremo! Spodaj vas ča kajo!)« Morala je skočiti s tovornjaka. Odrinila se je in nekaj je zaškrtalo pod njenimi stopali, ko je padla na tla. »Brže! (Hitreje!)«  

Izmučene ženske so vklenjene posamično padale s tovornjaka. Ko so se pobrale, se je pred njimi prikazal pomol, ob katerem je bila zasidrana ladja. Valovi so rahlo udarjali ob njen bok in prinašali s sabo vonj po algah in ribah. Ana je s strahom opazovala, kako so vojaki v vrsti priganjali zapornice na ladjo.  

Ko je čez nekaj časa stala na plovilu, je slišala, kako je stražar za njo zavpil: »V podpalubje!«  

Vedela je, da nima izbire. Tako kot druge, je mora la skozi odprtino skočiti v ladijski trup, v črno praznino, ki je požrla vse pred njo. Od groze je zaprla oči, vendar ni bilo druge, kot da se na slepo požene naprej. Odrinila se je in padla v temo, z glavo je za dela ob nekaj trdega, tuja noga jo je sunila v rebra. Teža ženskih teles se je zgrnila nanjo, bila je to gmota trpljenja, kaosa in krikov. Nekatere so jokale od bolečine, ker so si zvile gležnje, ena si je zlomila roko, a tukaj ni bilo časa za stokanje, morje je vzvalovilo in ladja se je premaknila. Loputa se je zaprla in ženske je pogoltnila tema. Slišati je bilo le oddaljeno bučanje motorjev in mrmranje vode, ki se je penila ob trupu plovila.

Ana je čutila sapo lastnega diha in zibanje ladje, nekje v bližini je ena od zapornic zakričala: »Utopili nas bodo!«  

Telesa so se začela panično premikati, vendar je bila okoli njih čista tema, tako gosta, da je dušila. Vsenaokrog je bil vonj. Po strahu, po kislem bruhanju, po gnijočem blatu tistih, ki so se od strahu podelale. Poleg vonja pa še zvok. Stokanje, ječanje, hlastanje za zrakom, ki ga ni bilo dovolj. Ana je na koži čutila dotike zdelanih tujih teles. Po dolgem mukotrpnem potovanju, ko je ladja že večkrat močno zanihala, je brnenje motorjev utihnilo in zaslišal se je tresk kovinskih verig, ko so plovilo privezali na obalo. Loputa se je odprla in v temo je posijal pramen sonca. Zrak je bil zdaj drugačen, surov, prodoren, poln soli in morske vlage. Ko so jih spravili na krov, je Ana prvič zagledala otok Sveti Grgur. Brez dreves, brez zavetja, le gola bela skala, ki se je dvigovala iz morja. Ob obali je stalo nekaj barak, ob njih vojaška stražarnica, proti notranjosti otoka je vodila dolga pot. Ana se je ozrla proti kopnemu in opazila ženske, ki so stale tam. Njihova oblačila so bila obrabljena, lasje postriženi, obrazne poteze pa ostre, kot bi jih izoblikovala veter in teža prisilnega dela. Moški je pristopil k Ani in drugim ženskam in jim odklenil lisice. Zapornice so se po časi začele premikati, druga za drugo so stopale na pomol. V vrstah so jih gnali naprej, tudi tiste, ki so bile poškodovane in so v bolečinah vlekle noge za sabo, šepale in stokale. Svet, ki so ga pustile za sabo, ni imel več nobene zveze z novo resničnostjo, ostal je nekje zadaj, na drugi strani morja, ki se je neprizadeto bleščalo pod soncem. Ana ni vedela, kaj jo čaka. Bo morala delati? Bo ponovno zaslišana? Bo sploh še kdaj videla Tatjano? Stisnjena med druge ženske, medtem ko se je ladja zibala na rahlem vetru, je strmela v črke na njenem boku – PUNAT –, sonce je bleščalo z neba, njena usta so bila suha in vrtelo se ji je od dolgotrajnega pomanjkanja hrane in spanca. »Stanite u red! (Postavite se v vrsto!)« je zakričal stražar, njegov glas se je odbijal od surove kamnite obale. Ana je bila bosa, med transportom so jim vzeli čevlje, stopala so ji pekoče drsala po grobem betonu, ob poti, ki je vodila od pomola do notranjosti otoka, kjer so stale nizke barake, so v dveh vrstah stale druge zapornice, tiste, ki so bile tukaj že vsaj nekaj mesecev. Njihovi obrazi so bili upadli od izčrpanosti, oči prazne, postave izsušene in otrdele od dela. Stale so tam kot vrste temnih senc s sklenjenimi pestmi, nekatere s kosom lesa ali kamnom v roki. Ana je s pogledom ošinila eno od njih. V njenih očeh ni bilo nobene naklonjenosti, nobenega sočutja, samo utrujena, otopela vdanost v to, kar bo sledilo. 

Skozi zrak so zadonele besede: »Niste više ono šte ste bile! Krive ste i zato ste tu! Ovo je vaša dobrodošlica! (Niste več to, kar ste bile! Krive ste in zato ste tukaj! To je vaša dobrodošlica!)«  

»Trči (teci)! Ajmo!« je naenkrat zaslišala ukaz.  

Prva zapornica v koloni je stekla skozi koridor. Na začetku se ni slišalo ničesar razen njenih hitrih kora kov. Nato je začelo padati. Klofute, udarci s pestmi, brce v trebuh, sunki v rame, lesena palica čez hrbet. Ženska je zastokala, a se ni ustavila. To je bil edini zakon tega brutalnega odbora za dobrodošlico: če padeš, je še huje. Ana je začutila, kako se ji krči grlo. Ženske pred njo so se druga za drugo poganjale v to grozo, ki se ji je reklo špalir. Eno so zgrabile za lase in jo povlekle nazaj, ko je omagala. Padel je še en udarec. Porinile so jo naprej. »Teci, ali pa bo še slabše!« Ano je stisnilo od strahu. Komaj je naredila prve korake, že jo je z desne strani zadela roka, trdo in brez obotavljanja, od strani je dobila udarec s pestjo v rebra, da ji je za hip zmanjkalo zraka, naslednja pest jo je zadela v ramo, po hrbtu jo je treščila palica.

Slišala je besede, ki so jih kričale druge ženske, ne katere iz jeze, nekatere samo zato, ker so jim tako ukazali: »Izdajnico! (Izdajalka!) Banda!«  

In: »Bando jedna! Udri bandu! Evo ti Stalina! (Banda ena! Udari po bandi! Tu imaš Stalina!)« Sunek v tilnik jo je skoraj zbil na tla, a se je obdržala na nogah. »Ubij bandu! Udri bandu! Ubiiij!«  

Ana je stekla. Najprej se ni zgodilo nič, potem je spet začelo deževati po njej, začutila je udarec v ramo, pest v ledvice, še eno v rebra. 

»Ovo je od Partije! (To je od Partije!)« Sapa ji je pošla, sledil je nov udarec s pestjo v obraz. »Ovo je od Tita! (To je od Tita!)«  

Začutila je pekočo bolečino in iz razklanega čela se ji je ulila kri. Padla je. Vse se je dogajalo tako hitro, ni imela časa, da bi se odločila, kako se bo odzvala, samo dvigniti se je morala. Zaslišala je smeh. Smeh žensk, ki so bile tukaj dlje kot ona, ki so že vede le, kako deluje sistem. Pred sabo je videla cilj, konec tega peklenskega hodnika, kjer so nekatere že stale, vse upognjene, razbolele, a žive. Morala je priti do tja. Ko je končno pritekla iz linije, se je zrušila na zemljo in nekaj trenutkov samo dihala, nato se je s komolci uprla v tla in se počasi pobrala. Še vedno je slišala krike v ozadju, prepoznala sopeče glasove tistih, ki so šele zdaj prihajale iz pekla špalirja. Vse so bile prebite, obnemogle, potolčene. Pred Ano so stale barake. Zdaj je pripadala otoku Sveti Grgur. Tukaj ni bila več številka, kot je bila v nekem drugem interni ranem življenju, tukaj je postala navaden kos mesa.  

Takoj ko so jo porinili skozi vrata barake, je Ana začutila gosto zatohlo vročino, ki se je oprijela njene kože. Surove deske so bile zbite z zarjavelimi žeblji, med njimi so zevale tanke špranje, skozi katere je vdiral hladen veter in prinašal vonj po morju. Pogradi, natrpani drug ob drugem, so bili brez posteljnih vložkov, samo trd les, prekrit s tankimi, neuporabnimi cunjami. Ženske so ležale na njih kot sence, negibne, z odprtimi očmi, ki so strmele v strop, nekaterim so se udrla lica, druge so imele obraze zabuhle od udar cev in brazgotinaste od ran. Ana je v polmraku opa zila, kako je ena od njih sedela s hrbtom ob steni in si brezizrazno gladila na kratko postrižene lase. Nobena ni govorila na glas. Nobena ni nič vprašala. Tukaj ni bilo prijateljic, tukaj je bila vsaka zase. Ana se je zavlekla v kot, kjer ni bilo postelje, ampak le trde deske, kamor se je lahko ulegla. Roke je imela težke, glavo vročično od ran in bolečine, kot bi jo lastno meso zapuščalo in se umikalo v praznino. Zaprla je oči in zaradi izčrpanosti v trenutku zaspala. Prišle so sanje in jo ovile med zelene vinograde Vršca, videla je obraz svoje hčerke, slišala njen smeh. Naenkrat jo je med rebri zabolelo. Sklonila je glavo in spustila pogled v svoje telo, ko je začutila nenaden sunek v ramo, ki jo je dokončno iztrgal iz spanja.

»Ustaj ! (Vstani!)«  

Še preden se je dobro zavedela, je čutila trde prste, ki so jo zgrabili za zgornji del roke in jo sunkovito potegnili pokonci. Njeno telo je bilo pretežko, kolena prešibka, a roke so jo že povlekle, da je stopila na tla in se dvignila.  

»Hodi!« je zavpil nek drug ženski glas. Naenkrat je bila zunaj, v hladnem nočnem zraku. Veter ji je udaril v obraz, v bosa stopala so zarezali ostri kamni, na koži so se ji začele delati rane, toda bolečina ni bila nič v primerjavi s tesnobo, ki se je razraščala v njej. Ni vedela, kam jo peljejo. Ni spraševala, kajti vprašanja so bila tukaj brezpredmetna. Ko so zavile za barako, ji je v nosnice butnil vonj. Težak, gost, oster. Smrad človeških izločkov. Ana je zajela sapo, želodec se ji je obrnil, vse v njej se je upiralo, vse, kar je imela v sebi še človeškega, se je poskušalo braniti pred tem prizorom. Pred njo je stal sod. Velik, železen, napolnjen z gnijočo črno tekoči no, ki je valovala na površini. V tem sodu je bilo vse, kar je ostalo od teles, ki so razpadala v barakah, od žensk, ki jih je sistem zdrobil in izpljunil. To ni bil sod, bila je smrt. »Poklekni.« Ana se ni premaknila. Kolena so ji zakrknila, hrbtenica se je vzravnala proti lastni volji, ostanki človeškega dostojanstva v njej pa so se sprijeli z vsemi delci njene volje, ki se ni hotela ukloniti.  

»Poklekni, prasica!«  

Roka jo je zgrabila za lase, ji sunkovito potegnila glavo nazaj, da se ji je vrat napel, nato pa jo potisnila naprej, da se je skoraj dotaknila roba soda. Smrad je bil zdaj povsod. V njenih ustih, v nosu, v grlu. Dušila se je v gnilem, vse v njej se je dvigovalo.  

»Priznaj, da si izdala svoj narod, priznaj, da si ruska kurba!« Ana je stisnila zobe in poskušala zadržati refleks, ki ji je krčil telo in jo silil k bruhanju. 

»Priznaj, da si izdala Tita!«  

»Nisem,« je prišlo iz Aninih ust.  

»Lažeš, kurba moskovska!« Udarec v trebuh. S pestjo. V trenutku ji je vzelo sapo. »Ne boš priznala?« Ana je zaprla oči. *Ne bom se zlomila, ne bom se zlomila, ne bom se zlomila …*  

»Prav,« je rekla glavna med ženskami, ki so stale ob Ani. »Sama si to izbrala.«  

Roke so jo grobo prijele za ramena in jo porinile k sodu. Upirala se je, vendar so bile močnejše. Njen obraz je bil zdaj le nekaj centimetrov stran od roba. Smrad je bil kot grozljiv plaz, ki ji je napolnil usta, nos, misli, in se zarezal v vse pore njene biti, čutila je, kako se ji je nekaj iz želodca dvignilo, odprla je usta in žolč je brizgnil po črnih človeških iztrebkih.  

»Še zadnjič, priznaj, ali pa te bomo utopile v dreku!«  

Ana je stisnila ustnice in zaprla oči, v trebuhu je čutila krče od bruhanja, vrtelo se ji je in pomislila je: Zdaj, zdaj bom padla v nezavest … Upala je, da se to zgodi čim prej, da čim prej omedli in bo vsega konec. Zapornica jo je prijela za lase in ji potopila obraz v odvratno tekočino.  

V istem trenutku, ko se je njena glava vrnila na površje, je spet bruhnila, nato pa zakričala: »Izdala sem Tita!!! Izdala sem ga, priznam!!!!«  

»Zakaj si izdala Tita?! Povej, zakaj si ga izdala?!«  

»Ker sem Stalinova kurba!!!« je kričala in jokala kot še nikoli v življenju.  

Prijem rok je popustil in zaslišal se je smeh. Ženski smeh.  

»Vidiš, da znaš. Poglej, kako hitro si se naučila lekcije.«  

Ana je padla na kolena, tresla se je, a se ni premaknila. Ne bi se mogla, tudi če bi želela.  

Neka druga zapornica je prhnila in rekla: »Spravite jo nazaj.«  

Vlekle so jo proti baraki, v njenih nosnicah je ostajal smrad, zdelo se ji je, da se ga ne bo nikoli več znebila. Ko so jo odložile na tla, se ni premaknila, tudi oči ni odprla. Zdaj je vedela, zakaj je tukaj, in za to je obstajal samo en razlog. Imenoval se je popolno razčlovečenje.

### Tedenski izbor: Prihaja poletje

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-prihaja-poletje

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Naj te prvi topli dnevi popeljejo v svet največjih knjižnih uspešnic leta. Zgrabi priložnost za popoln uvod v poletje – z navdihujočimi in napetimi zgodbami, ki bodo s tabo še dolgo potem, ko pade sončni zahod.

### Bit ali (ne)bit-študent: O pretapljanju črk v bite ali digitalizaciji študijskega gradiva v Sloveniji

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/bit-ali-ne-bit-student-o-pretapljanju-crk-v-bite-ali-digitalizaciji-studijskega-g

_Avtor: Dino Subašić_

Medtem ko trgi drug drugega danes po levi in desni prehitevajo po širokopasovnici omrežja digitale, nosi odgovornost položajev moči na področju šolstva drugačno težo; kako črke študijskega gradiva pretopiti v bite skladno z načeli enakopravnosti? In čemu ne izkoristiti potenciala prožnosti majhne države, kjer so se med krizo pandemije fakultete digitalizirale »ne v dveh letih, kot smo si zadali, ampak v dveh dneh«?

*»Od doma«*? Čez noč je postal naša realnost. Poslušam prijatelja računalničarja, ki mi za časa kosila ob šumenju vrveža korakov, ki že zamujajo, na kavi ob Ljubljanici razlaga o opravljenih razgovorih za službo. Ne sprašuje se več, ali bo lahko delal od doma, temveč kolikokrat in ali se bo sploh še kdaj moral počesati, spraviti do službe in izvedeti, kaj je novega v življenjih njegovih sodelavcev. 

Trg z vso svojo prožnostjo izkorišča potenciale, ki nam jih prinaša tehnologija. Kako pa mlado družbo na vstop vanj pripravlja študijsko sito, ki jo vsaj do neke mere vendarle še vedno ukaluplja? Prenos današnjih norm v digitalno okolje postaja nuja. Ključno pa je, da bo ta tranzicija v skladu z vrednotami, s pravicami in z dolžnostmi, ki nas vsaj do neke mere vežejo, zato bo izziv tudi digitalizacija študijskega gradiva, pri kateri, priznajmo si, rahlo oklevamo. 

Po podatkih Evropske komisije je Slovenija po indeksu digitalnega gospodarstva in družbe leta 2020 zasedla 16. mesto med državami članicami EU. Leta 2022 pa jo je Microsoftov indeks Digital Futures že uvrstil na 7. mesto. Če nas potisne val, četudi pandemični, očitno zmoremo. Pa si tudi želimo?

### Znani rokodelci

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/znani-rokodelci

_Avtor: Sonja Javornik_

Znani obrazi so deležni mnogih stereotipnih predstav. Zagotovo je ena od teh tudi ta, da potrebujejo kup pomočnikov, ki jim strežejo spredaj in zadaj. Ampak to vsekakor v večini primerov ne drži. Pa ne gre samo za to, da je finančni uspeh pri nas neprimerljiv z večjimi oziroma svetovnimi trgi. Dejstvo je, da znanih obrazov ne smemo podcenjevati, saj imajo mnogi kup sposobnosti, o katerih javnost ne ve kaj dosti. Tokrat smo izbrali nekaj prepoznavnih, ki se sami lotijo popravil, barvanja ali celo žaganja drv.

## Brane Završan: Urna postavka mojstrov je višja kot postavka igralcev …

*»Edino vodovodne in električne napeljave nisem naredil sam, sicer pa sem poskrbel za popolno adaptacijo najine hiše,«* se pohvali igralec in režiser Brane Završan, ki ga lahko že vrsto let občudujemo na odru SLG Celje. Tudi Brane je namreč med tistimi umetniki, ki niso spretni zgolj na odru, pač pa tudi z orodjem!  

Ko sta pred dvema desetletjema Brane Završan in njegova Lučka Počkaj našla hiško v Ljubljani, sta bila predvsem vesela, da si jo lahko privoščita. *»Prej sva živela v najemniških stanovanjih in selitev v hišo je bila že moja 25. po vrsti! Za nakup sva porabila vse, kar sva imela, potem pa sem izračunal, da ne morem zaslužiti toliko, kolikor za svoje delo računajo mojstri. Urna postavka mojstrov je namreč precej večja kot urna postavka igralcev … Nama se je mudilo z vselitvijo, zato sem za dve leti zapustil gledališče in se posvetil obnovi. K sreči smo takrat posneli nekaj filmov, tako da sem imel nekaj prihodkov,«* pripoveduje Brane, ki mu tehnične stvari očitno ležijo.* »Česar nisem znal, sem se priučil, velike znanosti pa pri gradnji ni. Za streho sem imel dobrega svetovalca, profesionalca, dela pa sem vodil kar sam. Fizičnih del sem itak vajen že od malega,«* pravi Brane, ki pohvali tudi Lučko, saj je izjemno spretna pomočnica, kadar potrebuje pomoč recimo pri žaganju ali drugih delih. 

*»Morda sem najbolj ponosen na tridimenzionalne hrastove stopnice, ki vodijo v zgornje nadstropje. Les imam zelo rad, zato sem se vsakemu posekanemu drevesu opravičil in mu povedal, da bo živel naprej kot del naše opreme,« *razlaga Brane, ki si je ob hiški uredil delavnico, v kateri bo tudi v prihodnje še izdelal kak kos pohištva, saj uživa v tem ustvarjanju. Masovna proizvodnja pa ga ne zanima, čeprav so mu prijatelji povedali, da bi lahko svoje delo zelo drago prodajal na trgu.  

Najnovejši Branetovi dosežek je izjemen predalnik s skrinjo. Tudi tu je izbral masiven hrastov les. Hrast je zrasel doma na vikendu staršev, potem pa je bil dvakrat sušen in v celoti obdelan v njegovi mali delavnici. *»Malce so me zasvojili ogledi japonskih mizarjev na svetovnem spletu, in zapeljal sem se v avanturo, ki ne tolerira niti najmanjše napake. Precej natančno delo, ki jemlje veliko razmisleka, časa, previdnosti in nazadnje nudi lepo zadovoljstvo. Sicer pa zbiram najrazličnejše kose lesa, ki bodo s svojo naravno obliko in strukturo postali del kakega pohištvenega elementa. Morda stola, mize, ali le detajl v omari ... Bom videl, kaj pride na pot, ko bo čas za to,«* še pravi Brane. 

## Erazem B. Pintar: Pravi moški potrebuje delavnico 

*»Spominjam se, da mi je šlo kot najstniku na jetra, ker mi jo oče težil z vsemi mogočimi deli na hiši in okrog nje. Stvar se z leti obrne, tako sem se že zgodaj ogromno stvari lotil sam. Tu ne mislim le na elektroniko in tehniko, za kar sem si že kot osmošolec v spodnjem delu hiše postavil t. i. 'elektronski laboratorij', ki si tega naziva sicer ni povsem zaslužil, ni bil pa daleč, in v katerem sem s prijatelji popravljal in izdeloval začetniška elektronska vezja, kot so bili ojačevalci in light-showi. Šlo je tudi za hobi gradbena, tesarska in mizarska dela, izdelovanje vrtnega pohištva, polaganje ploščic in parketa, pa vodovodne instalacije in še cel kup stvari, ki jih hiša potrebuje. Fantje iz vasi te stvari načeloma vse znamo, tako na vasi pač je,«* pravi Erazem B. Pintar, poslovnež, kolumnist in nenazadnje glasbenik. 

> Zunanjo delavnico si je postavil med študijem in dolgo je bila le eden njegovih prostorov za sproščanje.

*»Včasih je bila delavnica zame predvsem hobi. Komaj sem čakal, da pridem iz službe, zamenjam poslovno obleko za delovno in skočim vanjo. Že takrat sem menil, da vsak moški potrebuje delavnico! Gre za neka prvinska kreativna dela. Kreativnost pa edina osrečuje, vsi ostali prijemi imajo videno in dokazano le kratkotrajne učinke. Potem sta prišla sinova. Že kot zelo majhna sta se učila osnov uporabe orodij, kreiranja in uživala pri tem. OK, potem je prišla puberteta pa odvisnost od elektronike, kar sicer resno nadziramo, pa vseeno, prepričan sem, da se bosta vse pogosteje vračala. Starejši je, nedolgo tega, razstavil cel motor. Bojda ga namerava celo nazaj sestaviti …«* 

Z Erazmovim vstopom v navtiko je delavnica dobila povsem drugo vlogo. *»Navdušeni navtiki vedo, da je eden pomembnih elementov te zgodbe pač šraufarija. So sicer ljudje, ki za vsa vzdrževanja in popravila najemajo servise, vendar to res ogromno stane, obenem te pa kastrira za zelo pomemben del celotnega koncepta. No, vsaj jaz mislim tako. Vse to je sovpadalo z mojim iskanjem novih izzivov, saj sem sebe vedno videl kot inovatorja in izumitelja, ne pa menedžerja, čeprav sem to počel večji del življenja. Tako je nastala butična navtična delavnica, kjer nastajajo izumi, ki jih kupujejo lastniki plovil iz celega sveta. Določeni mislijo, da se mi malo utrgalo, ko me vidijo šmirastega, mastnega in utrujenega, vendar ljudje itak ne razumejo marsičesa, če sploh kaj …« *

Erazem niti ne ve, koliko orodja in raznih strojev ima, saj mu zanje nikoli ni žal denarja.* »Vsak človek svoj čas in denar vlaga v to, kar ga pač veseli. Jaz sem vedno rad kupoval orodje. S tem orodjem delam potem svoja, posebna orodja, ki so strogo namenska, jih pa nujno potrebujem. Vse skupaj je ena sama zabava in kreiranje. Stvari, ki jih izdelujem, potujejo po vsem planetu. Super občutek je, ko pošlje sporočilo kak Avstralec, Mehičan ali Norvežan in izrazi zadovoljstvo ter navdušenje nad nečim, kar je plod moje ideje, domišljije in konec koncev mojih rok. Mladim mnogokrat razlagam, da delanje denarja iz denarja, prej je bil to Nasdaq, danes kriptovalute, ni prava trajna rešitev, niti zadovoljitev. Sam sem že kot mlad poslovnež ugotovil, da me Nasdaq ni več osrečeval, niti kadar sem dobival. Narediti nekaj novega, postaviti novo znamko, videti, da ljudje z veseljem uporabljajo nekaj, kar si naredil ali postavil, to je sreča. Upam, da spet pride generacija, ki ji bo kreiranje pomenilo več kot hitri zaslužki,«* zaključi Pintar. 

## Gojmir Lešnjak Gojc: To je boljše sproščanje kot joga! 

Gojmir Lešnjak Gojc je človek mnogih talentov. V javnosti ga najbolj poznamo kot igralca, tudi kot glasbenik je bil izjemno uspešen (nazadnje je izdal album Moj živòt je ROKentROL), izvrstno tudi fotografira, poleg tega pa je po izobrazbi lesni tehnik in se z veseljem loti raznih del, ki zahtevajo ročne spretnosti. 

> »Zagotovo nimam dveh levih rok! Za moj okus je delo z lesom eno najintenzivnejših sproščanj, boljše je kot kaka joga.«

*»Najprej moraš paziti na prste, potem moraš biti povsem osredotočen in zato ni treba razmišljati o neumnostih, ki se dogajajo okoli tebe, ampak si sam s svojimi mislimi in ustvarjaš,«* pravi Gojc, ki je za hišo na Krasu, kjer s soprogo Zvonko preživlja toplejši del leta, sam izdelal večino pohištva. *»Malo smo si še pomagali z Ikeo, par stvari pa je Zvonka kupila na bolšjaku, a tudi to je bilo treba popravljati,« *nam je zaupal Gojc, ki je tam naredil kar nekaj omar, polic, pa tudi visoke grede na vrtu in podobno. *»Les res rad obdelujem, za varjenje pa nisem strokovnjak, zato mi je pred kratkim sosed pomagal, da sva naredila tovorni voziček za na njivo in okolico, ki mi pride prav, kadar cepim drevje. Letos sem že nabral cepe pri prijatelju Marjanu. On je na sadnih drevesih pri sebi porezal cepe, jaz sem jih zamotal v vlažne krpe in spravil v hladilnik, kjer čakajo na april, ko bom cepil češnje, jablano, ringlo, marelice … Sadjarstvo imam verjetno kar v genih od nonota. On je namreč imel čudovit sadovnjak,«* se spominja. 

Gojmir je spreten tudi pri elektriki, česar se je naučil od očeta. *»Marsikaj znam sam povezati, tudi položit kake kable, za zahtevnejše stvari pa imam vseeno raje strokovnjake, da ne bi kaj pokalo ali gorelo,«* pravi in še doda, da je prav poseben občutek, ko sedeš za svojo mizo: *»Gotovo imaš drugačen odnos do svojih proizvodov kot do kupljenih. Sicer imam tudi kak kos pohištva, ki sem ga kupil – recimo pomožni pult v kuhinji s predali in poličkami, ki ga sam ne bi znal izdelati.« *

## Tinkara Kovač: Zdaj imam celo motorko! 

Primorska pevka Tinkara Kovač morda na odru deluje eterično, krhko, zato je še nas presenetilo, ko smo izvedeli, da je v resnici izjemno spretna pri popravilih in celo gradbenih delih. 

*»Moj oče je bil črkoslikar in pleskar. Seveda je tudi mene naučil obojega. Pri nonotu sem imela pa še ostale lekcije, saj sem mu pomagala v njegovi delavnici, ko je izdeloval lesene izdelke. Tudi mama je bila ročno spretna, zato smo veliko delali sami in tudi uživali pri tem. V nekem obdobju sem recimo z velikim veseljem delala mozaike. Z mozaikom sem 'oblekla' kako mizico, polepšala kak zid in podobno, sem pa tudi prebarvala stene, reciklirala omare iz stare v novo in podobno,«* pojasni pevka, ki ima doma vse osnovno orodje, po novem pa celo motorno žago. Pevka je že nekaj časa v zvezi z multiinštrumentalistom Urošem Cingesarjem, ki je tako kot ona navdušen nad tem, da sam vzame orodje v roke. *»Celo drva si sama pripravljava. Imava svoj mali gozd in poskrbiva tudi za to. Pravzaprav se zadnjega pol leta res kadi okoli nas! Z Urošem obnavljava več prostorov. V nekem malem vikendu si bova uredila glasbeni studio. Najprej sva naredila izolacijo, potem sva obložila stene s studijsko peno za boljšo akustiko. Reciklirava omare, ki jih bova na novo uredila. Jaz obvladam brušenje in lakiranje, Uroš pa je še strojnik, tako da res zna marsikaj, in tako vsak pokriva svoje področje. Res je dobro, da lahko delava skupaj in si narediva vse po svoji meri.« *

Tinkari se zdi pri preurejanju in prenavljanju starih stvari pomemben tudi ekološki vidik: *»Itak imamo vsi preveč stvari! Zakaj bi kupovali milijardo novih omaric, ko pa ima vsak predmet lahko še novo življenje, ki mu ga ti vdahneš in ga personaficiraš po svoji meri?« *Prav res, zgledujmo se po Tinkari. 

## Katjuša Štingl: Dom je naše ogledalo 

*»Dom pove o nas več, kot si mislimo – odraža našo osebnost, vrednote, strasti in življenjski slog. Drobni detajli, upodobljeni spomini, unikatno prenovljeno pohištvo – vse, kar daje osebni pečat, da se v njem počutimo zares domače in povezani s seboj. To ni nekaj, kar bi dosegli zgolj z nakupom pohištva ali dekoracijo iz trgovine, dom je zgodba, ki jo ustvarimo sami in vanjo vnesemo življenje, dušo,«* pravi pesnica in PR-ovka društva Hospic Katjuša Štingl, ki je sicer rahločutna, empatična, nežna duša, po drugi strani pa tudi zna zagrabiti za marsikatero orodje in med drugim sama izdeluje celo luči, ki so bile prijateljem tako všeč, da jih je začela izdelovati celo po naročilu! 

Katja je s svojima otrokoma najemnica, a vendar je v dogovoru z lastniki še vedno dom uredila tako, da je že na prvi pogled jasno, da je to gnezdo ustvarjalnosti in navdiha. *»Najemala sem tudi starejše hiše, kjer sta otroka lahko po svoje okrasila tudi stene otroških sob, pleskala sem prostore v živahne barve, tapete, trenutno pa z živimo na lokaciji, kjer svojo ustvarjalnost živim prek manjših detajlov. Že vrsto let sama izdelujem luči – osnovo kupim, potem pa jih 'preoblečem' ali v blago ali obdelam s servietno tehniko. Na ta način sem ustvarila tudi 'odtis' svojega nosečniškega trebuha, obakrat. To so kosi, ki mi res nekaj pomenijo in imajo posebno, sentimentalno vrednost. Tudi otroka in njuni prijatelji vedo, da morajo biti pozorni, ko se podijo naokrog, da se kaj ne prevrne ali uniči, pa sicer nisem občutljiva na morebitne razbite vaze.« *

Katjuša pa se ne ukvarja samo z izdelavo luči, pač pa je pogosto v življenje vrnila tudi kak odslužen vintage kos pohištva.* »Rada imam pohištvo, ki nosi zgodbo, ponavadi so starejši kosi še kvalitetnejši kot novodobna hitra produkcija. Želim si, da bi nekoč imela prostor, ki bo ostal naš, saj mi številne selitve onemogočajo, da bi v celoti izrazila ustvarjalni potencial in celostno opremila prostor po svoje, a hkrati se s tem učim nenavezanosti na materialne stvari. Živim tu, zdaj, s tem, kar mi je na voljo, in četudi stanovanja niso moja, sem iz njih vedno ustvarila dom. Hvaležna sem, da ima umetniško žilico in željo po ustvarjanju tudi moja desetletna hči, zato imamo doma že precej njenih stvaritev, vsi, skupaj s sinom, pa domov nosimo zanimive kamne z izletov in s potovanj. Pri selitvah je to poleg knjig včasih breme, a njihova teža odtehta spomine, ki so zapisani v njih.« *

## Lucija Harum: Osnovno orodje imam kar pri sebi 

Igralka Lucija Harum, ki se je iz rodnega Slovenj Gradca preselila v Ljubljano, je s partnerjem pred časom najela stanovanje v središču Ljubljane, kjer si je ustvarila dom po svoji meri. Lastniki stanovanja so namreč dovolili, da ga preuredi po svoje, zato je lahko pokazala, kako spretna zna biti kot notranja oblikovalka, pleskarka, mizarka … 

Lucija je v otroštvu svojo sobo opremila s posterji skupine Rebelde, ki jo je takrat oboževala, v srednji šoli pa je že sama poskrbela za pohištvo, saj je njen dedek tesar, ki ima tudi svojo delavnico, kjer je Lucija rada preživljala čas že od malega, saj jo je vse to zanimalo. *»V srednji šoli sem si zamislila svojo sobo, jo izrisala, potem pa sva z dedijem to skupaj naredila. Predelala sem recimo star predalnik, pa stole, mize … Take stvari so me zanimale, tako da sem se tudi izobrazila na tem področju in sem pohištvo sama pobrusila, prebarvala, polakirala …«* pravi Lucija, ki si večino orodja sposodi od očeta in dedka, čeprav ima pri sebi vse osnovne stvari: kladivo, žago, brusilko, vijake, vrtalni stroj … *»Imam torej vse, kar je potrebno, da se kaj zabije ali zavije.« *

Sedanjemu najemniškemu stanovanju je ob pomoči partnerja Martina Vogrina, s katerim ima glasbeni duet Luma, dala osebni pečat, saj so na stenah recimo njune zanimive polaroidne fotografije, na katerih se vidi, da se rada zabavata in imata zanimiv smisel za humor, na policah je kup knjig – tudi strokovnih, še posebej s področja psihologije, ki zanima oba … Odkrivajo nam njune interese. Imata tudi lepo zbirko vinilnih plošč in nenazadnje kup rastlin, za katere Lucija predano skrbi.

### Tedenski izbor: Živel 1. maj!

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-zivel-1-maj

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Prvi maj ni le opomnik na pravice, ki so bile izborjene – je tudi tihi spomin na solidarnost, ki se rodi med ljudmi, ko delo ni več samoumevno in dostojanstvo ni zagotovljeno. Naj bo to čas za premislek, spoštovanje in tudi za počitek, v duhu praznika pa poklon tistim, ki so gradili svet pred nami, in misel na to, kakšnega želimo graditi naprej.

### Amanda Svensson - Škržat ima v tej knjigi veliko vlog

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/amanda-svensson-skrzat-ima-v-tej-knjigi-veliko-vlog

_Avtor: Sanja Podržaj_

Amanda Svensson je švedska pisateljica, ki se je minule dni mudila v Sloveniji. Njen roman Sistem, tako veličasten, da zaslepi, je bil leta 2023 nominiran za International Booker Prize.

**Amanda, pozdravljeni, dobrodošli v Sloveniji! Kako se vam zdi na obisku? ** 

Fantastično je, moram reči. Zelo sem navdušena nad vsemi ljudmi, ki jih srečujem, in vsemi, ki želijo brati moje delo. Poleg tega je to čudovita država in čudovito mesto … pa dobra hrana. Zelo sem zadovoljna. 

**Je to vaš prvi obisk Slovenije?** 

V Ljubljani sem že bila, morda pred 15 leti, za en sam dan. Prišli smo zjutraj in odšli zvečer. Tako da sem že bila na gradu. Ampak to je v bistvu vse, česar se spomnim, poleg tega, da sem si privoščila kosilo ob reki. 

**Napisali ste zelo impresivno knjigo. Ali ste že od začetka nameravali napisati nekaj tako obsežnega ali je končni rezultat presenetil celo vas?** 

Ja, dejansko sem začela z namenom, da bi napisala res debelo knjigo. Sliši se smešno, vendar česa tako obsežnega prej še nisem napisala in sem pravzaprav izhajala iz ideje, da bi si, če bi imela veliko prostora, lahko res dovolila raziskovati vse, kar sem želela raziskovati, in to povedati, ne da bi čutila, da se moram omejevati. Tako sem se odločila, da bom preprosto pisala in videla, kaj se bo zgodilo, in želela sem, da bi bila knjiga res debela. Korpulentna, velika stvar. Preden knjigo napišem, si vedno lahko predstavljam, ali bo dolga ali kratka.

**Kakšne vrste pisateljica ste? Potrebujete svojo pisalno mizo in stalno delovno mesto ali lahko pišete kjerkoli?** 

Mislim, da bi bilo idealno, če bi imela stalno delovno mesto, neki svoj prostor, vendar je bilo to le redko mogoče. Tako sem se skozi leta naučila, da lahko pišem skoraj povsod. Svoje knjige sem pisala na zelo različne načine, na raznih mestih in v raznovrstnih situacijah. Medtem ko sem pisala knjigo, ki sem jo za romanom *Sistem, tako veličasten, da zaslepi*, sem na primer živela z možem, hčerko in starši ter njihovimi živalmi, komaj sem imela delovno mizo. Ampak mislim, da se je treba nekako prilagoditi in poskusiti kar najbolje delati s tistim, kar nam je dano.

**Pravijo, da starši enako ljubijo vse svoje otroke. Ali bi lahko to rekli tudi za pisatelje? Ali pa vam je morda kateri od likov v romanu ljubši od drugih?** 

Ja, imam najljubše, ne nujno med trojčki, čeprav mislim, da mi je dejansko Sebastian najljubši, ker se poistovetim z njim, občutljivo dušo, ujeto v grobem okolju. Vendar so mi v mojih knjigah po navadi najbolj všeč stranski liki, morda ker so pogosto nekoliko ekstremnejši ali pa se jim dogaja več zabavnih stvari, kot na primer v tem romanu. Zelo mi je všeč Sebastian; ima znanstveno kolegico Jennifer Travis, ki je prepričana, da ni človek, ker je rešila tako imenovani Turingov test za umetno inteligenco in bila neuspešna, zato je prepričana, da ni *nekdo*, ampak da je stroj. Ona mi je zelo všeč, zabavno jo je bilo pisati.

**Pišete o likih z zelo zanimivimi psihološkimi motnjami – ena od njih ima fobijo pred modro barvo, druga lahko zaznava svet le v 2D in že omenjena Jennifer Travis ne verjame, da je človek. Sodi psihologija med vaša posebna zanimanja?** 

Mislim, da je psihologija v neki meri zanimiva za vse pisatelje, pa naj se tega zavedamo ali ne. Zakaj bi drugače porabili leta za pisanje o ljudeh, ki ne obstajajo? Enostavno zanimajo me ljudje. Običajno se ne bi opisala kot oseba, ki je družabna, vendar me zanima, kako ljudje delujejo. Čeprav smo si v mnogih pogledih zelo podobni, smo tudi zelo individualni, še posebej ko gre za naše bolj čudaške plati ali naše male norosti, bi lahko rekli.

**Kako dolgo ste ustvarjali junake, junakinje in njihove zgodbe? ** 

Pet let od začetka do konca, vendar vse to obdobje seveda nisem neprekinjeno pisala. Pri skoraj vseh knjigah, ki sem jih napisala doslej, sem se držala enakega procesa – veliko časa porabim za premišljevanje in kar nekako hodim sem ter tja … Zveni zelo romantično, saj veste, hoditi sem ter tja in premišljevati. In potem, kar naenkrat, vem, kako bo stala knjiga. Od tam naprej gre precej hitro, dejansko moram samo pisati. Ampak moram začeti nekaj pisati, da imam nekakšen občutek, da sem začela, in potem veliko časa posvetim razmišljanju, nato pa, ko sem res pripravljena, se lotim pisanja, kar je zame največkrat najenostavnejši del.

**Ali ste vedeli, kam vas bo zgodba odpeljala, potem ko ste dobili navdih za pisanje, ali pa se je zaplet začel razvijati med samim procesom pisanja?** 

Pravzaprav nisem vedela praktično ničesar. Nisem veliko vedela o tem, kakšen bo dejanski zaplet in kaj natančno se bo zgodilo. In nisem prav vedela, kam me bodo peljale vse stvari, ki sem jih raziskovala. Mislim, da je to tudi razlog, zakaj je pisanje trajalo pet let, ker sem morala šele ugotoviti, o čem pravzaprav govori ta knjiga. Kadar začnem nekaj pisati, pogosto občutim, da je neka temeljna povezava, bodisi med temami ali med liki, da je za vsem tem neki pomen, ki pa ga moram skozi samo pisanje šele odkriti in ugotoviti, kako se vsi delčki sestavljajo v celoto. 

**Na platnici slovenskega prevoda je škržat. Nam lahko namignete, zakaj je ta živalca tako pomembna?** 

Škržat ima v tej knjigi veliko vlog, in ena od njih izhaja iz resnične uganke, ki je pred leti krožila po spletu, kot nekakšen meme, recimo. Imenovala se je *Cicada3301*. Ljudje pravzaprav niso vedeli, da je šlo v ozadju za zelo kompleksno igro razbijanja kode, dešifriranja; kdo je uganko ustvaril in kaj je bil njen namen, ostaja skrivnost. Škržat sam je neke vrste uganka, živali s številnimi simbolnimi pomeni in simbolnimi konotacijami, ki jih moramo razvozlati. Všeč so mi takšne stvari!

**Ali ste pri slovenskem prevodu kaj sodelovali s prevajalko Ivo Klemenčič , in če ste, ste se morda naučili kake slovenske besede ali dveh?** 

Ne bi rekla, da je šlo za pravo sodelovanje. Prevajalka je imela nekaj vprašanj, na katera sem odgovorila. Rada bi povedala, da sem zelo zelo hvaležna Evi, ki je opravila prevod in ga dejansko tudi predlagala. Moram se zahvaliti, da je knjiga zunaj v Sloveniji. Res je neverjetno gledati svojo knjigo, v kateri pa ne razumem ničesar, niti ene same besede. Tako da samo gledam nekaj, kar sem napisala, ampak hkrati nisem, ker je to napisala Eva … To je preprosto veličastno.

**Slovenščina je majhen jezik, podobno kot švedščina. Kaj menite o prevodih med jeziki z manjšim številom govorcev? So bili poleg slovenščine še kaki drugi?** 

Ja, mislim, da je fantastično, da delajo prevode iz enega majhnega jezika v drug majhen jezik. In zelo me osrečuje, da dovolj ljudi bere naše majhne jezike, da je to izvedljiva možnost. Da, so še drugi prevodi v manjše jezike, na primer v srbščino.

### Tedenski izbor: V slovo papežu Frančišku

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-v-slovo-papezu-francisku

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Poslavljamo se od papeža, ki je svoj pontifikat zaznamoval s ponižnostjo, bližino človeku in neomajno vero v moč dialoga. Njegove besede so segale onkraj zidov, njegove geste pa so odražale iskreno prizadevanje za svet, kjer so usmiljenje, pravičnost in mir več kot načela. Papež Frančišek je s svojim zgledom mnogim približal tisto, kar je bistveno – preprosto človečnost, ki jo vera ne izključuje, ampak poglablja. Za njim ostajajo misli, ki nas bodo še dolgo nagovarjale.

### Andy Warhol, ti nam čuvaj torbe, mi pa bomo tvojo umetnost  

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/andy-warhol-ti-nam-cuvaj-torbe-mi-pa-bomo-tvojo-umetnost

_Avtor: Andraž Gombač_

Predstavitve festivalskih dogodkov, koncertov in različnih drugih prireditev. Andraž Gombač nas vodi po Sloveniji in vsakič znova dokaže, da naša kura nikakor ni mrtva. Tokrat je obiskal razstavo Andy Warhol: Beyond borders v Gorici.

Kakor bržkone vsakogar je tudi mene najprej očarala že sama palača Attems-Petzenstein iz 18. stoletja, v minulih letih temeljito obnovljena lepotica sredi Gorice.   

Potem pa takoj po vstopu še prvi prizor v preddverju: sloviti ameriški umetnik **Andy Warhol** (1928–1987) učencem čuva torbe. 

In tako smo že zakorakali na razstavo *Andy Warhol. Beyond Borders*. Ima lep, krasen, tudi nadvse primeren naslov, saj jo je Dežela Furlanija - Julijska krajina zasnovala ob Evropski prestolnici kulture Nova Gorica - Gorica 2025, katere slogan, mantra in glavni smoter je prav brezmejnost. No, žal razstava, ki so jo slovesno odprli pred božičem, 180 raznolikih eksponatov iz dveh zasebnih zbirk pa si je mogoče ogledati še do 4. maja, najbolj šepa prav pri čezmejnosti. Že naslov *Beyond Borders* ni preveden – pa bi ga zlahka poslovenili v *Onkraj meja.* Spremnim zapisom v angleščini in italijanščini so sicer dodani tudi slovenski prevodi, baje strojni, opravljeni s pomočjo računalnika in zato nezanesljivi, tu pa tam nerodni, robati. Sicer ne tako neprebavljivi, kakor smo brali v nekaterih medijih. A da bo jasno: vsekakor so nesprejemljive tragikomične slovenitve *»sitotiska na papir«* v *»sitotisk vašega pisma«* – ki jih kljub zgražanju in posmehu v javnosti niso zamenjali, popravili.  

Evo, medtem je ena skupina otrok že zapustila palačo in preddverje je živahno poselila druga. Tukaj so, italijanski učenci s profi vodnikom na čelu. Kot se v našem gologlavem plemenu smemo pohecati – s ćelavim vodnikom na čelu. Tako nas povabi, naj mu sledimo v prvo sobo, kjer se obiskovalci seznanijo z umetnikovimi koreninami: 

Tako je, Andy Warhol je bil slovanskega rodu, s priimkom Warhola se je v Pittsburghu v zvezni državi Pensilvanija rodil priseljencema iz Slovaške. Oče rudar je šel tja s trebuhom za kruhom že leta 1912, žena – likovna umetnica! – pa se mu je pridružila devet let pozneje. Tam se jima je 6. avgusta 1928 rodil sin Andy, danes svetu znan kot *»slikar in kipar, grafični oblikovalec za oglaševanje, ilustrator, filmski in televizijski producent, video umetnik, režiser, model, pisatelj, dramatik, direktor in urednik revij, fotograf, glasbeni menedžer«* … in še kaj, izve obiskovalec z uvodnega panoja. *»In na skoraj vseh teh področjih je pustil globoke sledi, sprožil spremembe in inovacije. Velikan pop arta je pomagal raztopiti mejo med 'visoko umetnostjo' in 'nizko umetnostjo', zaradi česar je pop kultura postala legitimna in vplivna tema v sodobni umetnosti. Warhol je želel, da bi bila njegova dela, ne glede na njihovo kakovost, tako priljubljena kot etiketa Campbell’s Soup ali logotip Coca-Cola, da bi bila neizbrisna in preroška umetnost. Da bi to dosegel, je Warhol sprejel industrijski pristop k umetniški stvaritvi, pri čemer je uporabil tehnike sitotiska, da je ustvaril dela v serijah; izzival je tradicionalne koncepte izvirnosti in avtentičnosti ter premaknil meje definicije umetniškega dela.« *

Tuja mu nista bila ne interdisciplinarnost ne eksperimentiranje, prodoren pogled na sodobno družbo pa razkrivajo tudi njegove domislice, izreki, krilatice, ki so se prijele in zaslovele kot njegova likovna dela – najslavnejša je kajpada tista, da bo vsakdo doživel svojih petnajst minut slave.  

*»Z analizo ali preprosto opazovanjem njegovih del, formalnih rešitev, inovativne tehnike, predmetov, njegovega značilnega sloga bo obiskovalec lahko zaznal, kako Warholov vpliv sega daleč preko njegovega časa in njegovega umetniškega področja; in koliko je navdihnil naslednje generacije umetnikov, ki so vplivali ne le na umetnost, ampak tudi na modo, glasbo, oglaševanje, kinematografijo in popularno kulturo na splošno,« *beremo na razstavi.* »Ta trajni vpliv, ki mu še ni videti konca, priča o tem, da je bil Warhol največji in nedosegljiv 'vplivnež' ante litteram.«* Da, vplivnež pred vplivneži.    

Še nekaj ključnih življenjskih postaj na poti proti vrhu: rodil se je torej v dobi borznega zloma na Wall Streetu in velike gospodarske krize, zaradi česar je trpela tudi njegova družina, dečkovo otroštvo pa je bilo vse prej kot lahko. Nekaj let zatem so se razmere izboljšale, leta 1945 se je na Carnegiejevem inštitutu za tehnologijo začel izobraževati na podoročju ilustracije. Plah in negotov mladenič je prebiral knjige, v katerih sta mu Josef Albers in László Moholy-Nagy približala oblikovalsko delo nemškega Bauhausa, najpomembnejše šole sodobnega oblikovanja.  

Po diplomi leta 1949 se je preselil v New York in se zaposlil kot grafični oblikovalec v oglaševanju. Delal je tudi kot ilustrator za revije *Vogue*, *Harper’s Bazaar* in *The New Yorker*.  Že v petdesetih letih se je predstavil na razstavah, pritegnil pozornost in prejel več nagrad, ključna in prelomna pa so bila tudi zanj zlata šestdeseta.  

Leta 1962 je upodobil 210 steklenic kokakole, simbola ameriške potrošniške kapitalistične družbe, in pa še slovitejšo grafiko, eno svojih najbolj znanih in vplivnih. Zaslužna je **Muriel Roberta Latow**, galeristka, ki mu je svetovala, naj se loti česa, kar je znano vsem, saj bo tako požel več pozornosti. Pa je segel po jušnih konzervah, ki jih je poznal in s slastjo praznil že v skromnem otroštvu.   

Ključno je zaznamoval – oblikoval! – tudi popularno glasbo.

Med njegovimi slavnejšimi deli – in obenem najbolj znanimi v glasbenem svetu – je naslovnica za kultno ploščo, prvenec *The Velvet Underground & Nico* (1967), da, tisti z veliko banano. Na goriški razstavi seveda vidimo tudi ta ovitek, pa ne le to, za povrh slišimo *The Exploding Plastic Inevitable* (1966), multimedijsko *»celostno umetnino«*. Evo, privoščimo si nekaj psihedelične odštekanosti:  

Vse se je sunkovito zresnilo leta 1968, ko je Warhola obliznila smrt – **Valerie Jean Solanas**, razvpita radikalna feministka, ki so ji pozneje diagnosticirali paranoidno shizofrenijo, je vstopila v njegov atelje The Factory in ga ustrelila. Blizu je bilo, blizu! A je preživel, vse do 22. februarja 1987, ko je bila zanj usodna sicer rutinska operacija žolčnika. 

Vmes pa je iz sebe ustvaril blagovno znamko in umetnino obenem. Podiral je meje, povezoval navidez nezdružljivo, visoko umetnost in komercialno potrošništvo, bil obenem sramežljiv in izzivalen, tedanjo družbo je drezal tudi z bolj ali manj prikrito homoseksualnostjo, raziskovanjem telesa, izpostavljanjem queer identitet …    

V začetku sedemdesetih je začel izdajati revijo *Interview*, obnovil zanimanje za slikarstvo, ga pobratil s fotografijo, se družil z največjimi zvezdami, jih upodabljal … Sloviti raznobarvni sitotisk *Marylin Monroe* (1962) je upodobil takoj po tragični smrti zvezdnice in tako seveda še pospešil gradnjo mita. Drži kot pribito, kar poudarja kustos razstave **Gianni Mercurio**: kadar zagledamo takšno Marilyn, ne pomislimo nanjo, ampak nanj, da, na Andyja Warhola.   

Zanimali so ga zvezdnice in zvezdniki z najrazličnejših področij. Tudi vladarke in vladarji! Leta 1985 je ustvaril serijo *Reigning Queens* (Vladajoče kraljice), v kateri je upodobil štiri kraljice tiste dobe: britansko **Elizabeto II.**, **Beatriko Nizozemsko**, **Margareto II. Dansko** in svazijsko **Ntfombi Twala**. Zanimivo, kako se živopisni, humorni, divji Warhol s svojimi kraljicami *»ujame«* s starejšo umetnostjo, ki domuje v goriški palači. Nekako takole, recimo:

Da, miti so ga privlačili. Z njimi se je rad srečeval, soočal … in v naslednji dvorani sem šel na vse ali nič tudi jaz – pomeril sem se z največjim:  

Znani obrazi so me pričakali tudi tule. Sprva sem bil prepričan, da vse poznam, ha: 

Tale, ki ni Boris Pahor, ampak **Philip Johnson**, je živel med letoma 1906 in 2005. In je bil mojster modernistične in postmodernistične arhitekture. 

Še posebej kratkočasen je sprehod skozi s helijem napolnjene balone v instalaciji *Silver Clouds* (Srebrni oblaki) iz leta 1966: 

Seveda v Gorici, zdaj po zaslugi Evropske prestolnice kulture še krepkeje povezani s sosedo, ne manjka niti Slovencev. Med hojo po razstavi se zadovoljno smehljata tudi **Marjeta** in **Boris Jazbec** iz Medvod:  

V preddverju se pred izstopom iz palače v knjigo vtisov vneto podpisuje rdečelasa gospa. Izkaže se, da je** Adriana Pinosanu**, likovna umetnica iz okolice Vidma – prav te dni svoja nova dela predstavlja na razstavi v domačem kraju Čenta (italijansko Tarcento, furlansko Tarcint, rezijsko Tarčét). Je italijansko-romunskega rodu, rojena v Bukarešti. V šoli se je še posebej izobrazila o bizantinski ikonografiji, znanje o kitajski kaligrafiji je osvojila v desetletju življenja v Šanghaju, njena dela pa hranijo v zasebnih zbirkah na Japonskem, Kitajskem, v ZDA, Kanadi in seveda po Evropi.  

No, in kakšna se je razstava ameriškega kolega Andyja zdela njej? 

\*\*\*

\*\*\*

In jasno, v Italiji se razstava sklene z Warholovo predelavo italijanske umetnine – renesančne mojstrovine, Botticellijevega *Rojstva Venere* iz 15. stoletja.  

Zraven je na steni v angleščini, italijanščini in slovenščini pripisana njegova misel o človeški lepoti. Skrajšana, zato raje odprimo njegovo knjigo *Filozofija Andyja Warhola* (prevedla Lili Potpara, založba Modrijan, 2010) in prepišimo nekaj vrstic več: *»Nikoli nisem srečal človeka, za katerega ne bi mogel trditi, da je lep. Vsak človek je na neki točki svojega življenja lep. Ponavadi v različni meri. Nekateri so fletni, ko so dojenčki, niso pa čedni, ko odrastejo, mogoče pa se jim lepota povrne v starosti.«  *

In tako naprej.  

Malce naprej pa:* »'Lepotice' in 'lepotci' mi niso tako zelo všeč. Raje imam Govorce. Ljudje, ki dobro govorijo, se mi zdijo lepi, ker ljubim dobre pogovore. Že sama beseda pove, zakaj imam Govorce raje od Lepotcev, zakaj snemam več zvoka kot filmov. Pa ne 'čvekanja'. Govorci nekaj počnejo. Lepotci nekaj so. Kar ni nujno slabo, le da ne vem, kaj so. Bolj zabavno je biti z ljudmi, ki nekaj počnejo.« *

### Kostarika

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kostarika

_Avtor: Tjaša Ferme_

Kostarika ni kot katerakoli druga latinskoameriška država. Kostarika ali Bogata obala je organiziran paradiž. Dobesedno je to država mleka in medu, kjer te vsi nasmejani delavci že na letališču pričakajo s skoraj perfektno angleščino. Če si se v prejšnjem življenju dobro odrezal, potem se ti bo tudi tukaj dobro godilo. Če si se v prejšnjem življenju dobro odrezal, prihajaš željan poskusiti dobrote in zabave in imaš polno srce, velike oči in polne žepe. Kostarika ni kot druge latinskoameriške države, ker ni nevarna; ni pa poceni, pravzaprav denar je gospodar. Prva država, v kateri sem pristala in pomislila, kako je mogoče, da so vsi tako prijazni, ampak nihče ne baranta, vse je organizirano, ne ostaja nič »poor man’s« prevozov ali trgovin.

Preden sem prispela, sem prijateljico, ki je Kostaričanka, vprašala, ali imajo* »collectivos«*, to so lokalni skupni prevozi, ki naredijo prevoze po Mehiki *»dirt cheap«*. Ampak ona mi je predlagala Interbus, shuttle, ki me je pripeljal direktno na naslov, imel redne postanke in pa wifi ves čas vožnje, tako da lahko turisti med prevozom raziskujejo nove avanture in destinacije in jih celo bookirajo. Moj research za Kostariko je bil sledeč: vprašala sem Slovenko in Kostaričanko, kje je lepo, kje so nizki valovi, da lahko dejansko plavam, kje je ceneje in kje je manj Američanov. Obe sta mi svetovali Karibsko obalo. Potem sem naredila še en samcat *»google search«*: *»what’s a Costa Rican equivalent of Mazunte in Mexico«*, in Puerto Viejo je bil zadetek iz reddita, in tako je bila odločitev sprejeta. Rezervirala sem si let na Spiritu (ameriški EasyJet), *»zabukirala«* hostel za prvo noč, ki je imel vključen zajtrk in pa ta dragi Interbus shuttle. Vse ostalo, sem si zaupala, bom pogruntala, ko pridem tja. 

Potem ko me je *»fensi«* Interbus odložil pri mojem hostlu, sem po temi šla na sprehod do bankomata. Mestece se je v temi zdelo dosti zanikrno in nikakor nisem bila prepričana, da sem na pravem mestu in da je bila odločitev pravilna, ampak iz izkušenj vem, da je vse stvar perspektive, da moram najti le izhodiščno točko lepote. 

> Prvo noč me je malo zagrabila panika, ker je Carlos, upravitelj hostla, rekel, da želi gotovino.

Zdelo se mi je, da jo hočejo vsi, jaz pa sem računala, da bom prenočitve in pa hrano v restavracijah plačevala s kartico. Kostaričani dodajo 13 odstotkov, če plačaš s kartico!!! Vseeno mi je končno uspelo dvigniti denar in sem se pomirila, da mi bo že nekako uspelo. Postelja je bila grozna, ventilator je vso noč drdral, Carlos mi je rekel, naj se skoncentriram, ker ne bo ponavljal, ko mi je zdrdral pravila hostla, medtem ko je nabijal glasbo iz osemdesetih, kar mi je šlo blazno na jetra. Bil je bad boy, ki je med svojo dominanco izžareval tudi občutek izgubljenega fanta in nekje med nevarnostjo in zgubljenostjo flirtal s svojo bodočo mamico, to pa definitivno nisem bila jaz. Zjutraj ga hvala bogu ni bilo več, saj ga je nadomestil simpatični Janus iz Grčije, lastnik tega hostla, ki mi je najprej pripravil *»tipico«* (zajtrk – eno jajce, riž s fižolom, popečen kruhek in pa banana – kakšna kombinacija!!), mi dodobra opisal vse najboljše plaže in porinil v roke staro, predelano kolo, brez ročic, tako da sem med vročino držala razbeljeno železo v rokah in se podala na osemkilometrsko vožnjo, na lov za najlepšo karibsko plažo; baje Kostarika vedno zmaga. To sem jaz: najprej hočem videti *»zoom out«*, kje sploh sem, kontekst, ampak v resnici je to motivirano, da hočem biti na najboljšem možnem, zato naredim temeljit *»research«*. Tudi na dopustu sem tekmovalna, hočem imeti najboljši možni dopust. Ameriška optimizacija mi je zlezla pod kožo. Ta, prvi kolesarski podvig je bil temeljit, sledila sem svojemu smrčku in dobesedno prevohala vsak zaliv, hotel in restavracijo na poti, ki mi je zadišal.   

V Punti Uvi sem našla, kar sem iskala: perfektno plažo za plavanje, za jogo, za poležavanje, za sprehod, branje knjige in za dogodivščine. Podala sem se v gosto džunglo na malem hribčku, ki je ločeval dva zaliva, na njem so bili naključno posejani grobovi, pod rtom so se skrivale pa jame. Ne samo da sem jaz nekaj našla, tudi nekaj je našlo mene: sonce. Po potepanju in stikanju po puertoveijovski obali sem na polno opečena ob sončnem zahodu biciklirala nazaj. Iznenada sem zaslišala grozne glasove, ki so zveneli kot pobesnelo kruljenje divjih prašičev. Tega nisem pričakovala. Pogledala sem naokoli, vse, kar je bilo okrog mene, je bila cesta, dovolj široka za dva pasova, džungla na desni, vmes pa telefonski drogovi, dodobra oblečeni v gosto odejo pajčevine, in džungla na levi. 

> Nenadoma sem zaznala gibanje: opice!

Oh, to so bile torej te opice, ki jim pravijo *»howler monkeys«*, baje najglasnejše živali na svetu. Bile so kar velike in luštne. Sladkale so se z zelenimi listi dreves ob cesti ob telefonskih drogovih. To noč sem spremenila prebivališče, zaželela sem si malo tišine, brez Carlosovih komentarjev, prosim. Naslednji hostel je bil tik ob vodi, ves na pesku, in prelepo divje sočno karibsko rastje se je bohotilo vse naokoli. Po vonju sodeč je sicer nekaj moralo pred kratkim crkniti nekje v bližini, ampak to je pač narava. Ta dan sem se samo *»flosala«* po mestecu, bližnjih plažah in jedla banane. Naslednji dan sem se preselila v hostel, kjer so imeli tasmanskega tigra za psa, banane in kavo za samopostrežbo, biljard, savno in *»cold plunge«*, v glavnem, iz džungle sem se preselila v nemško lastništvo popotniškega wellnessa. 

Hrana v Kostariki je bila odlična, morska hrana in karibske omake so navduševale, šele proti koncu dopusta sem zastokala, da si želim že malo zelenjave, to je bila njihova šibka točka. Čeprav imaš ves čas občutek, da ta raste, pa nič kaj ne gojijo. 

Po nekaj dnevih pogostih obiskov restavracij sem se končno kot večina backpackerjev odpravila v trgovino, *»da prišparam«*. Prvi poizkus ali testni nakup, da zavoham ekonomski nivo, je zaobjemal mango, pomarančo, avokado, vse lokalno, pa še eno jabolko – uvoženo, seveda. Račun pa je bil 8 evrov. 8 evrov! V Ameriki bi lahko vse to dobila za boro polovico! Hitro sem opustila nakupovanje hrane, to se mi je zdel eksces! Da bi dvojno plačevala, pa se potem še morala mučiti s kuho, ni šanse, potem grem že raje na morske sadeže, veliko raje! 

Po treh dneh kolesarjenja, obiskov gozdov in plaž in nenehnega notranjega drgnjenja med iskanjem miru in pa svojim podivjanim mozgom mi je padla v roke mana, dobesedno. Spoznala sem nizozemskega opernega pevca, ki mi je bil v trenutku na uslugo in mi je povedal za MANAFEST. Ta se je začel naslednji dan in je vključeval veliko delavnic, glasbo, likovno umetnost, ekstatični ples, vendar sem si samo hotela zapolniti dneve z delavnicami, povečini so bile vse spiritualne, dihalne, tudi plesne in povezovalne, učenje o džungelskih rastlinah, čajih, ena je bila o avstralski morski deklici, ki zdaj čuva alge in korale, pleše s tigrovimi morskimi psi 17 metrov pod gladino z obteženimi škornji, v glavnem, vse je to mi je kar *»odpihovalo možgane«*, prav to, kar sem si želela! Hotela sem, da mi ga odpiči, um namreč, iz normalnih ustaljenih umskih vod. 

Naslednje jutro še ni bila ura 10, pa smo že plesali in peli pesmi v krogu v španščini, ni še bilo 11, ko smo bili omamljeni v šamanski ekstazi popotovanja z našimi totemskimi živalmi. Počutila sem se kot* »jaz«*. Ko sem sama s sabo, nisem vedno prepričana, kdo je tam, ni čisto zanesljiva stranka, medtem ko ob ljudeh – cvetim. Pač ekstrovert. Pri učenju džungelskih rastlin sem spoznala Bena. Ben se je izkazal za izjemen primerek. Tudi ko gre vse po maslu, rabiš dobrega prijatelja, ali pa najboljšega. Medtem ko sva vonjala *»noni«*, lokalni drevesni sadež proti nohtnim glivicam, ki je smrdel kot tri dni star brie, ves razmehčan in pozabljen na kakšni skali. Najbolj, naj priznam, me je osrečila delavnica, v kateri je nekaj amaterjev vodilo Wim Hof dihanje, potem pa so razkrili svoje resnične darove, ko so ponudili, o čemer sem jaz že aktivno sanjarila par dni, rapé (amazonski snuf, ki ti ga izstrelijo skozi nos) in pa* »ice bath«* – ledenico. Po dihanju smo odleteli v park, v krogu prejeli amazonski snuf v srčiko možganov (izstrelijo ga skozi nekaj, kar je videti napol piščal in napol okostje kakšne živali, in to ti pihnejo v obe nosnici), malo se razjokaš, malo se kolena zmehčajo, ampak ponavadi občutiš super jasnino v glavi, v precepciji. Ko sem to opravila, sem se veselo pridružila svoji klapi: Benu in nizozemskemu opernemu pevcu Teju. Oba sta se napenjala in mentalno pripravljala na ledenico, vendar sta me dobrodušno sprejela v svojo vrsto. Najprej je šel Ben, ki se je v sodu ledenice zataknil, tako da sta ga dva morala priti reševati, dejansko vleči ven za okončine. Sledil je Tejo, ki se je tudi zataknil, potem sem šla pa jaz. Dihala sem popolno, globoko, noge, gležnji, roke so skeleli, vendar se je telo presenetljivo hitro navadilo. Ko je bilo po dveh minutah treba priti ven, se mi je vse zdelo presenetljivo lahko. Veselo smo poplesavali na sončnih žarkih in se smejali kot otroci. Sreča je čisto preprosta: premagaš strah, prepustiš se, uživaš v bananah, soncu, ptičjem petju, in pa Slovenci vemo, da je srečo treba deliti. Preprosta gesta imeti prijatelje, biti skupaj, kljubovati svojih strahovom v družbi in se spodbujati, to je bilo vse, kar smo potrebovali, da smo se počutili zmagovalci svojega življenja. Vedno me najdejo prava doživetja, neprava pa ne. Kot tudi tale otročič lenivca, ki je sam zataval na dno drevesnega debla, kjer je našel in dodobra oglodal mango. Sicer je poskušal splezati nazaj v višave, vendar nekako ni šlo, nohti, čeprav naostreni, so bili še nevešči, nerodni. 

Medtem ko se je trudil, se je nabrala množica občudovalcev, in med poskusi vzpenjanja je zdaj sramežljivo škilil stran ali pa radovedno in zapeljivo mežikal prav v nas. Moram priznati, da je takšno srečanje popolnoma spremenilo moje doživljanje lenivcev, ki so se mi do zdaj zdeli ne prav atraktivne živali, povrh vsega pa jim v dlaki v simbiozi živi veliko nevarnih gliv, fungusov, glivic. Tako da nihče ni bil tako navdušen nad dotikanjem. Žival se je premikala s fascinantno motoriko, zdela se je kot nagačen motoriziran animiran stvor, ampak luštkan, malce je spominjal na animirane stop motion risanke. Kostarika je mana, ne meka za živali, ki so zelo dobro zaščitene, in po bližnjih srečanjih z opičjimi kriki ob sončnem vzhodu in zahodu, lenivci, aguti (hecen zajec brez ušes), morskimi raki, ki te pridejo pozdravit v meditaciji tudi na desetmetrskih klifih nad valovi, se res počutiš bliže naravi.

### Tedenski izbor: Poljub pred odjavno špico

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-poljub-pred-odjavno-spico

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Predstavljamo vam šest filmskih zgodb, ki obravnavajo najlepše plati ljubezni. Vsak film je edinstven prikaz ljubezenskih odnosov, prepletenih s strastjo in žalostjo, hkrati pa ponuja vpogled v kompleksnost človeških odnosov, ki segajo čez meje običajnega.

### Časom primerna premišljevanja

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/casom-primerna-premisljevanja

_Avtor: Aljoša Toplak_

Pričujoča reportaža iz Gruzije vabi k razmisleku o tem, kako osmisliti stopnjevanja političnih napetosti v svetu.

Ker z Nazar ne počneva ničesar, me prežame melanholija. Že to, da bi mi uspelo na Instagramu objaviti fotografijo, bi me malenkost potolažilo – potem bi z današnjim dnem vsaj nekaj dosegel. Sploh mi ni važno, kako patetično je to. Nazar me sprašuje, zakaj bi moral človek kar naprej kaj početi. Ne bi mogla sedeti tukaj, v postelji, in početi ničesar? Rekel sem ji, da so to zgolj samo občutki in jo bo minilo. Ampak neki del v meni ji  pritrjuje, saj je res vseeno. Pa kaj če bova še kar sedela tukaj? Pa kaj če ne spišem svoje knjige? Pa kaj če umreva? Zdi se mi, da sem nekoč na ta vprašanja imel odgovor. 

Da se ne bi pogrezal vase, sežem po nočni omarici z dnevniškimi zapisi. Nazar mi obrne hrbet in v ušesa vtakne slušalke. Nekdo je nekoč snemal podkast si in verjetno ni predstavljal, da ga bo zdaj v Gruziji poslušalo dekle, da bi se potolažilo, ustavilo jok. Zazrem se v dnevnik. *Kaj je smisel potovanja*, sprašujem prvega marca. *Pozornost nam preusmeri k tukaj in zdaj, ker nosi avro neponovljivosti. Potem lahko ujamemo trenutke, ki bodo v našem življenju igrali osrednjo vlogo*. Ne vem več, kaj sem s temi besedami mislil. Zapisal sem jih lani, ko sem se vrnil iz Kambodže in v dolgih mesecih okrevanja po tropski bolezni razmišljal o smrti. Zmeraj ko mi je postalo preveč, sem se vrnil k zapisu iz četrtega januarja: *Sedim v senci šole in me polni nostalgija. Okrog otrok se podijo psi, na travniku najstniki berejo stripe in se dregajo pod rebra. Glave sklanjajo k menihu, ki čez dvorišče vodi vajenca. Suha zemlja pod mojimi stopali je topla, veter v prsih mi nežno vibrira. Poigravam se z mislijo, da čas ne obstaja. *Nekje v moji domišljiji se je tisto šolsko dvorišče izoblikovalo kot zaklonišče pred vsako stisko. En sam spomin se je poglobil v opomnik, da svet niti takrat, ko se nam ves kaže črn, nekoč iz neke druge perspektive pravzaprav ni bil videti prav nič črn. 

To je torej poanta tega potovanja, zato sem tukaj; nekaj se nama mora zgoditi, zavoljo česar se bova kot baron Munchausen kar za lasten čop izvlekla iz dreka. Ampak zdaj mi po mislih rojijo čisto napačni spomini; ko mimo beži zasneženo gorovje, se stiskam med nahrbtniki, pod nogami se valijo plastenke vina. Razbiram turščino najinega voznika in Nazar mi prišepne: *»Iz Azerbajdžana je, po naše govori zaradi nadaljevank.«* Ko se njun pogovor razvname in mi pogled vse bolj vlečejo sovjetska poslopja, ki mimo okna preletavajo pokrajino, doda: *»Turkestan ono, Turkestan tisto, prekleti nacionalist, kako sem jezna. Podlegel je Erdoganovi propagandi.« *

Odloži naju na bencinski. Zahvaliva se mu za prevoz in nahrbtnike zmečeva na tla. Tipu na havbi svetlečega se mercedesa pomignem, naj mi prižge čik. Ko mu povem, od kod prihajam, se mi nasmehne in zakliče: *»Aha, Akrapovič! Vrum, vrum!« *

*»Hej,«* mi zakliče Nazar. *»Tale punca me ne razume.« *

Približam se okencu, kjer se prestopa natakarica. *»Može dva črna čaja za na pot?«* Pokažem dva prsta. *»Pot, vrum, vrum, za na cesto.« *

*»Harašó,«* mi pokima in izgine v notranjost bencinske trafike. 

Nazar mi izmakne cigareto in se usede na plinovod, ki se iz črpalke razveja po mestu. S pogledom sledim sveže prebarvanim rdečim cevem, ki zavijejo v neko ulico. Nato opazujem sneg, kako se vrtinči v svetlobi neonskega napisa nad vrati prodajalnice. Opomnim se, da moram, ko bom pisal potopis, bralcu omeniti, kako čudovito unikatna je gruzijska pisava … 

Iz daljave se zaslišijo piščalke, udarci na bobne, klici … 

*»Protestniki?«* vprašam. 

*»Protestniki,«* reče Nazar. *»Lahko bi šla gledat.« *

Pokimam.* »Lahko bi jih pofotkal za reportažo, da nekaj iztržim.« *

*»Glej ga, cinika. Ljudje se borijo za pravice, ti pa tukaj o denarju?« *Nazar zasika kot kača. *»Sovražim te. Sovražim ta del tebe.« *

Sklonim se k velikemu nahrbtniku in iz kupa majic izvijem fotoaparat. *»Ja,«* rečem,* »jaz tudi.«* Potem slediva hrupu vse do množice, ki se z zastavami Gruzije in Evropske unije pomika po Rustavelijevi ulici. Rdečelični možakarji udrihajo po bobnih, razlegajo se ostri žvižgi in stara ženica skandira po megafonu. Nazar se me naveliča takoj, ko začnem škljocati  prizor. Vidim jo, kako se ozira naokoli, s cigaretnim ogorkom med prsti. 

*»Ta država nima košev, prisežem,«* jo komaj slišim reči skozi hrup. 

Kmalu me požre skupina fotografov. Kot ameba se prebijamo do čela protesta, kjer ženske potiskajo platno s podobo nekih mladeničev. Ker so mi njihovi vzkliki nerazumljivi, se obrnem k fotografu ob sebi: *»Kdo so ti ljudje na plakatih?« *

*»Njihovi sinovi,«* mi reče skozi ruto, ki mu pokriva usta. *»Protestirali so, pa so jih zaprli. Mislim, da velik napis tamle pravi nekaj v smislu: *izpustite naše otroke*. Nisem prepričan.«* 

*»Aha, okej,«* mu rečem in sledim gologlavemu protestniku, ki se je z dolgo zastavo v roki namenil splezati na kip. Ko vidi, da je precenil svoje zmožnosti, se obrne proti možakarju s televizijsko kamero na ramenih in mu za posnetek zamahne z zastavo. Spustim se na kolena in zajamem nekaj fotografij. 

*»Kdo te je poslal?«* me vpraša fotograf, ko mi sledi do prizora. 

*»Nihče. Tebe?« *

*»Al Jazeera.« *

Pokimam mu. *»Svaka ti čast.«* Ozrem se naokoli. Nazar je že zdavnaj izginila v množici. Kaj naj, izginila je v množici.* »Iščete pisce?« *

*»Ne serji,«* prhne fotograf. *»Veš, kateri dan je danes?« *

*»Materinski dan?« *

*»Torej razumeš pomen današnjega protesta?« *

*»Recimo, ja,«* rečem in s pogledom spremljam, kako se zamaskiran tip izpred kipa prestavi na stopnišče visoko ležeče stavbe – zazdi se mi kot dobra razgledna točka. Sledim mu gor in s priprtimi očmi prečešem množico.* »Nazar!«* zakličem. 

Kot da bi zakričal v morje in upal, da bo zdaj nenadoma skočila na površje. Iz žepa potegnem telefon in poiščem wifi signal, da ji na Whatsapp pošljem lokacijo. Medtem si odprem nov zavihek in poguglam o protestih. Očitno se vrtijo okoli vprašanja, ali bodo napori, da bi se zbližali z zahodnimi državami, Gruzijo podobno kot Ukrajino zvlekli v vojno. Nova vlada je s takšnimi argumenti zamrznila napore, da bi pristopili k Evropski uniji, čeprav javnomnenjske raziskave nakazujejo, da Gruzijci koprnijo po pridružitvi. 

*»Prejšnji teden sem bil v Abhaziji,«* zaslišim. Fotograf, čigar obraz se skriva za ruto, mi še kar sledi, zdaj se usede na stopnico in si med noge položi torbo. Drugega za drugim iz nje vleče objektive. *»Moral bi to videti,«* nadaljuje,* »tam je noro. Zdaj bo že 15 let, odkar je pod rusko okupacijo. Vojaki čez noč premikajo žico, ki jih loči od Gruzije.« *Zaokroži z glavo, da mu spoka v vratu. Nekaj na njegovih gibih se mi zazdi pretenciozno. *»Jaz menim, da ni novi premier nič drugega kot ruska lutka. Saj veš, za kaj tukaj gre?« *Na kratko me pogleda. *»Sprejel je zakon, po katerem se morajo vse nevladne organizacije, ki prejmejo več kot petino svojih sredstev iz tujine, prijaviti kot 'tuji agenti'. Tuji agenti, jebenti. Ta zakon so direktno kopirali od Rusov. Sploh pa, saj veš, kako Evropska unija gleda na to?«* 

*»Aljoša!« *zaslišim z druge strani ceste. Nazar se prebije skozi reko protestnikov in do vrha stopnišča, še zmerom s tistim cigaretnim ogorkom. *»Nisem našla koša.« *

*»No, delo čaka,«* reče fotograf, na kamero natakne nov objekt in se spusti v množico. 

*»Prižgi mi enega,«* rečem Nazar. 

Z vratu mi sname fotoaparat in mi dá najprej ogorek, nato papirnat zavojček mentol cigaret. *»Imaš dovolj fotk?«* Brska po galeriji. *»Ta bi lahko bila dobra.« *

Na fotografiji se objemata človeka, en v gruzijski zastavi, drug v evropski. 

*»Kako to misliš, bi lahko bila?«* Prižgem.* »Bo za časopis?« *

*»Jebeš tvoj časopis,«* reče in brska dalje. *»Ne morem verjeti, da ljudje tako protestirajo. V Turčiji bi nas potolkli do nezavesti. Svet gre k vragu. Ljudem, kot si ti, pa je vseeno.« *

*»Mah,« *rečem in še njej prižgem cigareto. Nekaj časa iščem besede. *»Ne vidim, zakaj bi me politika posebej vznemirjala. Poglej dol, stvari so veliko manjše, če jih pogledaš od daleč. Kot v Tolstojevi *Vojni in miru* imamo ljudje svoje male drame, medtem ko se kolesje zgodovine suče čisto po svoje. Zdaj smo bili bolj liberalni, naslednja desetletja bomo pač bolj avtoritarni; tako to je, da stvari nihajo sem ter tja.«* 

Nazar pomisli. *»Hm, kaj je že prava beseda zate?« *

*»Fatalist?«* 

*»Imbecil,«* reče. 

*»Ampak res,«* rečem in pokažem na reko ljudi, ki teče po ulici in vse glasneje vzklika.* »Prav je, da se borijo. Narobe je zgolj to, da se delajo, kot da so stvari v njihovi moči. Se ti ne zdi, da bi tudi ti stvari v Turčiji prenašala laže, če bi se znala kdaj postaviti tako ven, tako kot sva zdaj midva?« *

*»Impotenca je tudi dobra beseda.« *

*»No,«* rečem. *»Ne vem. Samo razmišljam.« *

*»Imperfekcija, imitacija …« *

*»Ne pravim, da bodimo pasivni, borimo se, to je v naši naravi. Dodeljene so nam bile vloge in prav je, da jih odigramo. Zaradi tega bi se bilo neumno vznemirjati.« *

Nazar zavzdihne. *»Tip še kar ne neha …« *

*»Glej, to je moja teza dneva, razmisli o njej,«* rečem, ko se spustiva po stopnišču v množico, kjer protestniki zdaj drug za drugim prižigajo luči na telefonih, tako da moram pripeti veke. 

Kmalu se trg svetlika kot ozvezdje in tudi z Nazar prižgeva telefone, čeprav nisva prepričana, kaj bi naj lučke pomenile. Nato opaziva, da se reka protestnikov počasi ustavlja, tam pred ogromno stavbo z dorskimi stebri, za katero sklepam, da je parlament. Ženica z megafonom v roki si podstavi plastičen stolček in ob glasnih vzklikih ostalih protestnikov ponavlja neke fraze. 

*»Svet gre k vragu,«* nenadoma reče Nazar.* »Putin malo po malo požira to prekrasno državo in potem bo uničil vse, kar je krasnega v njej. V Evropi je vojna, na njenem pragu genocid, Kitajci in Indijci se bodo vsak čas stepli za vodo … Naši politiki pa se z vso resnostjo prerekajo o tem, da bi vse punce, ki se obnašajo kot moški, in vse fante, ki so poženščeni, vrgli v zapor. In ti si tukaj, tiščiš glavo v pesek, ker te ne grabi panika.« *

*»Morda pa iščem času primerna premišljevanja,«* rečem. *»V mirnih časih je lahko biti goreč, ne da bi se opekel. V kaotičnih časih pa človek potrebuje nekakšno distanco … kot stoiki, potem ko je razpadel Aleksandrov imperij.« *

*»Morda je v Sloveniji laže ohranjati distanco.« *

*»Ja,« *skomignem. *»Morda.« *

Tudi ona skomigne. *»Živim v stavbi, ki ni potresno varna, moja vlada pa zanika opozorila seizmologov, da se bliža grozoviti potres.« *

*»To že postaja metaforično.« *

*»Ampak ni,«* reče. *»Dobesedno živim v takšni stavbi in dobesedno se bliža potres. Pridi živet k meni in ostani tak stoik, kot si zdaj, prekleto. Svet gre h vragu, midva pa se tukaj delava turiste. Jutri greva na gruzijske plese in kačapure, kako krasno.«* 

… 

*»Ej,« *reče Nazar in se zdrznem, ker sem že ves potopljen v svoje pisanje. Po nogah mi lezejo mravljinci, ker se z zveriženimi udi oklepam prenosnika v naročju. Ker se nisva premaknila, sem pač začel pisati potopis, čeprav mi besede sprva dolgo niso zletele in sem v stiski s sebe zbrcal odejo. *»Pišeš dnevnik ali potopis?« *me vpraša. 

*»Potopis.« *

*»Lahko preberem?« *

Mislim, da je tudi ona že utrujena od tega. Nesmiselno se je tako pogrezati vase. *»Lahko,«* rečem po kratkem premisleku. 

Vzame mi prenosnik in začne brati. *»Hm,«* reče čez nekaj časa, *»sem ti res rekla, da si imbecil? Kakšna psica.« *

*»Nisi, ne.« *

*»Ampak sem res psica,«* nadaljuje, *»všeč mi je.«* Bere dalje.* »Sprašujem se, zakaj zmerom toliko dolgoveziš v uvodu? To mi pa ni všeč.« *

Skomignem *»Meni je to najljubši del.« *

*»Potem pa pusti. A danes bi morala na gruzijske plese in kačapure? A na to bi rad šel?« *

*»Ja. Morda bi nama teknilo. Mislim, morda bi zdaj to potrebovala. V Gruziji sva,«* nadaljujem. *»Saj ne moreva kar tako tukaj ležati, a ne? Bi bilo škoda.« *

*»Ne vem.« *

*»Morda bi morala zdaj … nekaj doživeti? Mimo vsega tega.« *

*»Ustvariti te, hm, spomine, ki naju bodo greli v hudi uri? Kako pa boš zaključil to zgodbo?« *

*»Ne vem še,«* rečem. *»Ampak kar si zdaj rekla, bi vse nekako poantiralo. Češ da sva na koncu vendarle premagala to depro in šla ven, ker pač človeku ne ostane drugega, kot da živi, ker življenje ni uganka, ki bi jo morali razrešiti, ampak doživetje, ki bi ga moral živeti.«* 

*»Hm, ja. To je okej konec, recimo,«* reče. *»Ampak ven lahko greš sam, jaz ne grem nikamor. Napiši, da sva šla oba zbirat spomine, tako se bo potopis lepo končal.« *

*»Okej.« *

### Nogomet, ki nosi upanje, ali kako oče Pedro z žogo riše nasmehe 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/nogomet-ki-nosi-upanje-ali-kako-oce-pedro-z-zogo-rise-nasmehe

_Avtor: Anja Kovačič_

Opoldne je neusmiljeno pripekalo. Zrak je bil gost, nasičen z vlago – kot da bi težke kaplje visele nad nami, pripravljene, da nas ovijejo v soparo.

*»Anja, se dobiva na dvorišču čez deset minut. Preoblečem se in greva na igrišče. Čas je za nogomet!«* 

Ta dan ni bil kot drugi. Bil je poseben, svetel trenutek sredi vsakdana, prežetega s skrbmi, lakoto in negotovostjo. To je bil dan za nogomet. Peter mi je obljubil me, da mi bo, preden se vrnem domov, pokazal, kako kljub bolečinam v kolenu še vedno mojstrsko obvlada žogo. To je bil dan, ko je Peter na stadion prinesel veselje in, kot že tolikokrat prej, v očeh otrok prižigal iskrice upanja. 

Madagaskar je otok, kjer se rdeča zemlja dviguje v oblake prahu pod koraki tistih, ki vsak dan hodijo dolge kilometre v iskanju boljše prihodnosti. Tukaj, v osrčju revščine, kjer so barake zložene druga ob drugo kot kocke otroške igre, kjer se otroški smeh prepleta s hrupom tlakovane ulice, kjer upanje trmasto kljubuje brezupu, že desetletja živi mož, ki je kot svetilnik sredi razburkanega morja – Peter Opeka. 

*»Malce sem se zamudil, ker sem iskal svoje najljubše nogometne hlače. Nisem jih našel, zato sem oblekel kar te – čeprav so mi nekaj številk prevelike,«* reče in pokaže na spodnji del trenirke, ki mu sega skoraj do kolen. 

*»Videti so kot aladinke – pravzaprav si kar v trendu,« *mu odvrnem. 

Nasmehne se in z urnim korakom stopi mimo velikih zelenih vrat in se poda na pot proti stadionu.  

Obut v črne kopačke, v črni trenirki, oblečen v svetleče belo-modri argentinski dres velikega Maradone, v rokah pa s spoštovanjem drži slovenski reprezentančni dres s številko 10 – dres Zlatka Zahovića. Z odločnim korakom in zanosom v očeh stopava po ulici, kjer se nama iz vsakega kotička približujejo mladi nasmejani obrazi. V koloni se za nama podijo otroci, vznemirjeni in polni pričakovanja. 

Ulice Akamasoe so prašne, a kljub temu tlakovane poti vodijo do igrišča, kjer se revščina zdi nekaj vsakdanjega, vendar upanje kljub vsemu ne ugasne. Velika kovinska vrata so že odprta. Na igrišču imajo športno vzgojo osnovnošolci in srednješolci. Pred nama se razprostira atletska steza, otroci bosi tekajo naokrog, lahkotno, z nogami, ki v pesku puščajo komaj zaznavne sledi. Na zelenici dekleta z vedri zalivajo travo – skrbno, skoraj ljubeče, kot bi na tla polivale življenje samo. 

*»Govoril bom z učitelji, naj pomagajo zbrati nekaj strastnih nogometašev in nogometašic. Na koncu lahko še malo streljamo na gol.« *

Peter se ogreva, nežno žonglira z žogo – kot bi z vsakim dotikom obujal mladost in stare sanje. Nato pokliče otroke – deklice in dečke, vse enako željne igre, enako željne trenutka, ko bodo zadeli gol in se za hip počutili kot svetovni prvaki. Razdeli jih v dve skupini, eni se pridruži sam. Igra se začne. 

Žoga lahkotno poplesava med nogami, včasih leti proti golu. Peter podaja, teče, preigrava, strelja, spodbuja in se smeji. Otroci ga gledajo z občudovanjem. Njihova telesa so premočena od napora, a v očeh žari sreča. 

Jaz ga skušam ujeti v objektiv – lovim tiste najbolj iskrive trenutke veselja in sreče. Vročina ne popušča, ob vse nižjem pritisku, ki vztraja v družbi oblačnega vremena, se prikrade do izsušene zelenice. Znoj mi polzi po čelu, žoge pa se še skoraj nisem dotaknila. Medtem se Peter pri svojih 75 letih giblje z neverjetno lahkotnostjo in deli znanje, kot bi bil eden izmed njih. 

*»Še igramo?« *vpraša Peter in z nasmehom pomigne proti žogi. 

Dekleta in fantje prikimajo. Na Madagaskarju ne vprašajo dvakrat, ko gre za nogomet. 

* »Oče Pedro, boste tokrat v napadu?«* ga eden od njih izzove. 

*»Vedno sem bil napadalec. Pogosto med najboljšimi strelci,«* se zasmeji in pomežikne. 

Igra se nadaljuje. Fantje in dekleta se podijo za žogo. Peter jo vodi, preigrava, podaja. Otroci se mu postavijo po robu, a v njegovih očeh ni tekmovalnosti – le iskreno odobravanje in spodbuda. 
*»Daj, podaj! Gremo, hitreje!«* spodbuja svojo ekipo in se usmeri proti golu. 

Zabije gol in razširi roke, kot bi osvojil svetovno prvenstvo. 

*»Gooooool!«* zavpijejo vsi v en glas. 

Peter se nasmehne. 

*»Vidite? V življenju je kot v nogometu – če izgubiš žogo, ni konec. Moraš se vrniti, boriti in jo znova osvojiti.« *

Na tribuni učenci vzklikajo njegovo ime. A on ostaja skromen. 

*»To ni odrekanje, to je zmaga,«* reče, ko sede na rob igrišča in si obriše pot s čela. 

Petinštirideset minut mine, kot bi mignil. Toda čas se nogometu še ni iztekel.  

*»Bi še malo streljali na gol? Kdo bo golman?«* zakliče. 

Najpogumnejši se postavi med vratnici in upa, da oče Pedro ne bo streljal z vso močjo. Peter se pripravi na še nekaj strelov. 

*»Koleno me vedno bolj boli, ne bi preveč silil. Ampak še zadnjič, za danes. Še zadnji strel na gol.«  *

Na betonskih tribunah sedijo otroci, bosi, v šolskih športnih uniformah, in navijajo za svojega nogometnega junaka.  

*»Pere Pedro,« *vzklikajo s tribun.  

Zadnji strel, zadnji aplavz. Peter poklekne na travo, se raztegne, naredi nekaj sklec, nekaj trebušnjakov, in se uleže na trato. K njemu pristopi Liva, njegov tihi pomočnik, ki poskrbi za stopala in razbremenitev pregretih mišic. 

Nekaj trenutkov je Peter poležal, nato pa vstal, si otrl čelo in se nasmehnil. 

*»Vroče je. Že dolgo nisem igral. Čutim, da moje koleno ni dobro. Verjetno bo jutri prišla bolečina. Koleno mi bo zagotovo dalo vedeti. Pridi, greva domov. Nimam več veliko časa. Kmalu bo popoldanska maša.« *

Kljub naporu je njegov korak še vedno odločen. Kljub izjemno intenzivni športni uri še vedno hiter. In kot vedno naju znova spremljajo razigrani otroci, ki lovijo njegovo roko za dotik pripadnosti na poti domov iz šole. 

Vrneva se domov, jaz odhitim v sobo po vlažilne robčke, da se osvežim in ulovim sapo, Peter pa se odpravi domov, da se na hitro očedi in se še pred mano odpravi k maši, kjer ga že pričakujejo najmlajši. 

Sedem na tla. Otroci me nemudoma obkrožijo. Tisti, ki najbolj hrepenijo po bližini, po objemu, po iskreni pozornosti. 

Po maši sedemo pod drevo, ki nam daje vodo. Iz sobe prinesem razglednice in stopim do Petra, da ga prosim, ali mi lahko posodi barvice.  

*»Rada bi, da mi nanje otroci narišejo risbice, preden jih pošljem v Slovenijo.« *

*»Seveda. Barvic nimamo veliko, jih hranim za posebne priložnosti. Ko jih ne bodo več potrebovali, mi jih prosim prinesi v pisarno.« *

Njihove drobne roke rišejo s srcem in predanostjo. Vsaka poteza nosi košček njihovega sveta. Dogovorimo se, da eno kartico porišemo, podpišemo in pošljemo v Slovenijo – in po prejemu jim jo bom vrnila. Majhna vez med svetovi – med njimi in mano. Med njimi in nami.

### 1. odlomek iz avtobiografije Andreja Stareta

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/1-odlomek-iz-avtobiografije-andreja-stareta

_Avtor: Andrej Stare_

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Tokrat lahko okusimo delček Andreja Stareta, najbolj prepoznavnega televizijskega športnega reporterja, ki se je marca 2024 po ekipni tekmi skakalcev v Planici upokojil, letos septembra pa bo praznoval svoj 70. rojstni dan.

Vseskozi me je izjemno zanimal šport, ne samo nogomet in košarka, kmalu so prišli v ospredje atletika, smučarski skoki, gimnastika … Moja zlata sestra je bila takrat že blizu diplomi na ekonomski fakulteti. Prostori ekonomske fakultete so bili približno 200 metrov stran od najinega doma na Gregorčičevi ulici (danes je tam sedež slovenske vlade). Mnogi znani politiki in gospodarstveniki so prišli iz generacije, v kateri je moja zlata sestra našla svojega prvega moža, danes žal že pokojnega Borisa. Bil sem približno tri leta mlajši od te skupine študentov ekonomije, a vendarle sem z mnogimi ostal v stiku. Preko njih sem spoznal tudi odlične nogometaše: Vilija Amerška in Zdenka Iskro iz Olimpije ter Mariborčana Tomija Prosena. Kadarkoli se s Tomijem vidiva, se na začudenje ljudi objameva, kajti Tomi je dve leti igral tudi v Ljubljani in pustil izjemen vtis. To začudenje je plod* »nogometnega sovraštva med Ljubljano in Mariborom«*. Na tej točki so se začela moja prijateljevanja in poznanstva z vrhunskimi športniki. Vedno bolj so me zanimala velika tekmovanja, želel sem si obiskati olimpijske igre, svetovno prvenstvo v nogometu. In glej ga zlomka: Radio Ljubljana je objavil razpis za avdicijo za novinarja v športnem programu. Odgovorni urednik športa na Radiu je bil takrat Franek Trefalt, v redakciji pa sama velika imena slovenskega radia: Franci Pavšer, Mirko Strehovec, Ivo Bajec, Stane Urek, Rajko Dolinšek, Boris Ljubič … 

> Na avdicijo sem prišel neposredno po vajah na fakulteti s polno glavo anatomije.

V kremplje sta me dobila Franek in Franci. Najprej je bil na sporedu pisni test poznavanja športa (bil je otročje lahek), nato si moral kot reporter pokomentirati prihod Sona  – maratonca iz Japonske (bil je sicer Korejec, vendar je pod prisilo tekel za Japonsko) v cilj olimpijskih iger leta 1936. Na koncu je sledil še razgovor z urednikom. Franek Trefalt me je krivenčil okrog strokovnih in političnih organizacij v športu v takratni Jugoslaviji. Skupno nas je bilo na avdiciji več kot 50. Bil sem prepričan, da sem pogorel, saj sem bil tenek pri političnih organizacijah športa v takratni skupni državi. Čez kakšne tri tedne pa sem dobil domov pismo, da sem izbran v drugi krog avdicije, ki naj bi se zgodila *»v kratkem«*. Toda nikdar je ni bilo. Tako sem opustil upanje, da bom nekoč po valovih ljubljanskega radia prenašal nogometne tekme in druge športe. 

Ampak nasmehnila se mi je sreča. Bivši mož moje zlate sestre je bil znanec Iva Milovanoviča in predstavil mu je moj potencial, v katerega je pokojni Boris verjel. Ivo je takrat dejal: *»Naj pride k nam, da se predstavi.«* 16. junija 1979 sem prvič prestopil prag RTV Ljubljana. Spomnim se celo svoje oprave: bež žametna obleka in temno rjava srajca. Ivo me je počakal v preddverju televizije in me odpeljal v prvo nadstropje, kjer je domovala športna redakcija. Privedel me je k odgovornemu uredniku Marku Rožmanu. *»Kateri športi te najbolj zanimajo?« *me je pobaral. *»Atletika, nogomet, hokej na ledu, košarka  …«* *»No, to je pa lepo, potrebujemo nekoga, ki bi mi pomagal pri atletiki, naši nogometaši (Ivo, Mito Trefalt, Franček Jauk, Franjo Mavrič) pa tudi potrebujejo osvežilni glas.«* Takrat se nisem zavedal, da sem se zapisal televiziji za naslednjih skoraj 45 let. Člani uredništva so me sprejeli zelo vzpodbudno: Tom Lajevec, Miha Žibrat, Marjan Lah (čeprav je bil takrat v JLA), Franjo Mavrič, Lado Vindiš in seveda Ivo. Bolj zadržana sta bila Mito Trefalt, takrat prvi obraz TV Ljubljana in voditelj slovite serije oddaj o rekreaciji (Kaveljci in korenine), in producent Celestin, Stine Vardjan.

> Takoj so me poslali na prvo službeno pot v Karlovac na B-finale atletskega pokala Evrope Bruno Zauli.

V ekipi sta bila še reporterja Ivo Milovanovič in Evgen Bergant. Določili so me za asistenta, saj takrat še ni bilo računalnikov in vsak reporter je bil odvisen od svoje spretnosti oziroma od asistenta, če si ga je lahko TV-postaja privoščila. Začelo se je prepletanje med študijem in televizijo. Televizija me je tako prevzela, začutil sem nekaj, česar ne znam opisati, morda klic resnice, klic notranjosti, ki mi je kričal: *»To je zate, to si ti!!! Vztrajaj!«* Temu notranjemu glasu se nisem mogel upreti. Tako sem zapustil voluntiranje na oddelku za plastično kirurgijo in opekline v UKC Ljubljana, kamor sem hodil skoraj eno leto. Medicine sicer nisem hotel nikdar zapustiti, zato sem več kot štiri desetletja vztrajal tako v medicini kot v športu. Moji mentorji so bili sami izkušeni, izjemni kirurgi: prof. Derganc, prof. Zdravič, prof. Šabec, dr. Marek Godina, dr. Janez Bajec … asistiral sem pri številnih operacijah, presaditvi kožno/podkožnih režnjev, stanjih po poškodbah roke, redukcijskih operacijah ženskih oblin. Vsakokrat so mi kirurgi dovolili nekaj lastne aktivnosti, kot je bilo šivanje postoperativnih ran in zevov, pa tudi odstranjevanje šivov, elektrokavterizacija in podobno. Dr. Marek Godina me je vselej, kadar sem mu asistiral pri operacijah dojk (povečanje ali zmanjšanje), vprašal: *»Sta obe enaki? Ti imaš super občutek za to.«* Nekoč sem dr. Prezlju asistiral skoraj devet ur pri operaciji gospoda, ki se je vinjen zgrudil v gostilni in se porezal na steklenici. Takrat sem dojel, kakšen fizični napor predstavlja kirurgija, ne samo strokovnega in psihičnega. Prof. Derganc mi je dal nalogo, da se začnem ukvarjati z rokavico (oblogo), ki nastane, če roko potisneš v posebno tekočino. Tekočina se strdi in pacient ima na dlani *»rokavico«,* ki prepušča zrak, ne pa tudi trdnih snovi in povzročiteljev vnetja. Tako sem pacientom naslednji dan po operativnem posegu na rokah ponudil kopel in izdelovanje te rokavice. Kasneje se je postopek izkazal za povsem nepotrebnega in neuporabnega.

### 2. odlomek iz avtobiografije Andreja Stareta

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/2-odlomek-iz-avtobiografije-andreja-stareta

_Avtor: Andrej Stare_

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Tokrat lahko okusimo delček Andreja Stareta, najbolj prepoznavnega televizijskega športnega reporterja, ki se je marca 2024 po ekipni tekmi skakalcev v Planici upokojil, letos septembra pa bo praznoval svoj 70. rojstni dan.

Bila je turobna nedelja, rahlo je rosilo, ljubljanske ulice so preletavale nizke, sivo črne meglice. Vlaga v zraku je bila visoka in na ulicah je bilo zelo malo ljudi. Zvečer jih je velika večina verjetno gledala osrednji TV Dnevnik. Zame kot dežurnega za šport je bila nedelja enostavna, svetovni pokali v zimskih športih so bili že zaključeni, nogometnega kola v prvi jugoslovanski ligi ni bilo zaradi priprav reprezentance na kvalifikacijske tekme. Da sem zapolnil predpisani čas v osrednji oddaji, sem se poslužil tako imenovane evrovizijske izmenjave. Dvakrat ali trikrat na dan je namreč Evrovizija v vse svoje članice pošiljala kratke posnetke raznih tekmovanj iz Evrope in sveta. Med ponudbo sem izbral tudi vest s svetovnega prvenstva v hitrostnem drsanju v St. Louisu v ZDA, olimpijskem športu, ki pri nas ni imel svojega domicila in ga nima še danes. V studiu smo bili voditelj Janko Šopar, napovedovalec Slavko Kastelic, dva kamermana in moja malenkost. Športna poročila so bila vselej ob koncu TV Dnevnika, razen v primeru kakšnega vidnega slovenskega dosežka. Vse se je odvijalo in potekalo rutinsko. Najprej domače novice, mednarodne vesti, reportaža in potem šport. Imel sem pripravljenih skupno šest vesti, od tega štiri s televizijsko sliko (posnetki). In zgodilo se je: *»V Sant Louisu v ZDA je bilo svetovno prvenstvo v hitrostnem DRKANJU …« *sem prebral. O groza, takoj sem se zavedel neumnosti, ki sem jo storil, Šopar in Kastelic sta se režala, kamermana sta še komajda držala vzvode studijskih kamer. Vendarle mi je uspelo speljati svoj nastop do konca. TV Dnevnika je bilo konec, v studiu sta se sodelavca režala, kot da bi gledala film bratov Marx. Iz studia 4 v pritličju smo odšli v DESK (osrednja redakcija) v prvo nadstropje. Zaposleni in dežurni so mi čestitali, telefoni so zvonili kot na pošti. Hitro sem se pobral v redakcijo in čimprej domov. Poklical me je odgovorni urednik in me povprašal, kaj se je zgodilo. Povedal sem mu resnico, ki je bila samo ena. Šlo je za *»lapsus linguae«.* Groza, samo ENA črka (K namesto S) je Slovence razvedrila tistega odurnega nedeljskega večera. Bil sem deprimiran, spanca ponoči ni bilo. 

> Naslednji dan sem zbral toliko moči, da sem odšel na televizijo v redakcijo. Nekateri so mi čestitali, drugi so zbijali šale, tretji so se smejali.

Odgovorni urednik je bil zaskrbljen, kaj se bo dogajalo na uredniškem kolegiju, ali bodo kakšne sankcije. Toda nihče iz vodstva DIO in TV me ni nikdar poklical na zaslišanje ali me kakorkoli sankcioniral. Tisti ponedeljek je bil zame peklenski, hitro sem se sprijaznil z dejstvom in se začel tudi sam šaliti iz te ne samo neumne črke, ki se je žal zgodila. V torek me je na televiziji srečal moj prijatelj Tomaž Terček (bil sem eden redkih, ki jih je imel za prijatelje – sicer je bil nedostopen in zaprt vase). Povedal mi je, da so sestanek CK ZKS (Centralni komite Zveze komunistov Slovenije) začeli z mano in mojim lapsusom, vendar so se po nekaj sekundah začeli vsi prisotni krohotati. S tem se je moja nerodna napaka za politiko zaključila. Na televizijo so začela prihajati pisma, en dan jih je bilo na moje ime več kot 300. Vsebina je bila bolj za kakšen porno film kot za javnost, pa vendarle. Z eno samo črko sem izzval Slovence, da so stopili iz lupine zaplankanosti. Večino so mi pisale starejše ženske in mi predlagale … no ja, marsikaj. Med drugim je neka gospa iz Trbovelj zapisala, da je pripravljena organizirati svetovno prvenstvo v drkanju (moškem masturbiranju). V redakcijo sem dobil tudi pismo prof. Jožeta Toporišiča, najimenitnejšega slavista tistega obdobja. Napisal mi je, da se zaveda, v kakšni osebni krizi sem, potem pa mi je namenil nekaj prijaznih besed in med drugim poudaril, da z vidika slavistike pravzaprav nisem naredil nič narobe. Citiral je Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je bojda zapisal: *»… bloški smučar je prišel k nedeljski maši s smučkami z drkalnim korakom, ko hribčka ni bilo, pa je moral drkati s svojimi smučmi.« »Torej drkati je enako drsati,« *mi je zapisal. Olajšanje. Miru pred tem dogodkom, tudi 40 let kasneje, pa še vedno nimam, zato bom odgovoril na najpogostejši vprašanji: Ali sem to storil namerno? Je šlo za stavo? V tej avtobiografiji lahko enkrat za vselej povem, da se mi je zgodil lapsus, nobene namere ali stave ni bilo. Sankcij na TV ni bilo nobenih, tudi odgovorni urednik je sprejel mojo razlago dogodka, za katerega bi si želel, da se ne bi nikdar zgodil.  

Drugi, zame še hujši dogodek se je zgodil približno dve leti kasneje. Ponovno sem bil dežuren za osrednji TV Dnevnik. Vse je potekalo brez posebnosti, potem pa  … Približno dve minuti prej, preden bi moral nastopiti v živo, me je pograbila panika: stisnilo me je v grlu, težko sem dihal, vidno polje se mi je zmanjšalo. Napovedovalcu sem dal papirje, s katerih bi moral brati športna poročila, in odšel iz studia. Usedel sem se na stopnice in začel počasi prihajati k sebi. *»Zakaj?«* sem se spraševal. Zavladala je panika med zaposlenimi, kje sem? Zakaj nisem bral športnih poročil? Pritekel je režiser TV Dnevnika Ečo Vodnik in me skoraj na silo odvlekel v svoj avto in via Ljubljanska urgenca na SNMP (splošna nujna medicinska pomoč). Ob prihodu na urgenco sem bil ponovno v redu, brez posebnosti, spomnim se, da me je dežurni zdravnik vprašal: *»Ja, zakaj pa ste pravzaprav prišli?« *Panika, živci, preobremenjenost? Nikdar si nisem znal prav odgovoriti, zakaj se je to zgodilo. Tudi odgovornemu uredniku nisem znal pojasniti, kaj je bilo narobe. Predlagal mi je, da nekoliko zmanjšam delovne obremenitve. Na televiziji se mi ta panična reakcija ni nikdar več ponovila. Toda prišla je še enkrat ob nepričakovanem trenutku. Imel sem zmenek z dekletom, ki mi je bilo zelo všeč, dobila sva se v lokalu Roža v Stari Ljubljani. Nekje proti koncu zmenka me je pograbila panika, podobna tisti v studiu pred dvema mesecema, in … samo opravičil sem se in zbežal. Tokrat me je stisnilo še v želodcu, zajela me je slabost, šlo mi je na bruhanje, pa zmanjšanje vidnega kota, nezmožnost govorjenja  …

### Pasti perfekcionizma

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pasti-perfekcionizma

_Avtor: Danaja Lorenčič_

Perfekcionizem - tiha epidemija sodobnega časa.

Kadar predavam o pasteh perfekcionizma na gimnazijah, me nekateri dijaki in dijakinje začudeno gledajo – kot da jim razlagam, da je dihanje škodljivo. Težnja k popolnosti se je namreč zažrla v vse pore družbe, zato jo marsikdo doživlja kot samoumevno, pa tudi kot nujno komponento srečnega in uspešnega življenja, s čimer se zlahka poistovetim, saj sem želela doseči popolnost na številnih področjih. In bila za to pripravljena plačati najvišjo ceno. 

Bistvo perfekcionizma je potreba, da opraviš stvari na najboljši mogoči način, zato ne odnehaš, dokler ne dosežeš popolnega rezultata. V ekstremnih primerih lahko gonja za popolnost posameznika obvladuje do te mere, da ogroža svoje telesno in duševno zdravje. Žal tega nisem odkrila med branjem strokovne literature, ko sem pisala knjigo o spoprijemanju s perfekcionizmom, temveč sem na lastni koži izkusila nekatera emocionalna stanja, ki so povezana s pretirano težnjo k popolnosti – depresijo, anoreksijo, anksioznost, nevroticizem … 

Na podlagi lastne izkušnje seveda ne morem izpeljati teze, da je perfekcionizem rak rana sodobne družbe in da je povezan s številnimi težavami in negativnimi emocionalnimi posledicami, temveč to potrjujejo raziskave in strokovnjaki.  

## **Tiha epidemija sodobnega časa** 

Psiholog in profesor na prestižni Londonski šoli za ekonomijo Thomas Curran pravi, da je perfekcionizem tiha epidemija sodobnega časa; produkt kulture, ki spodbuja nenasitno potrošnjo in neusmiljeno prizadevanje za samoizboljšanje. Prepričan je, da je največje gonilo perfekcionizma potrošniški kapitalizem. 

> »Živimo znotraj holograma nedosegljive popolnosti, z nujnostjo, da nenehno posodabljamo svoja življenja in življenjski slog v iskanju brezhibne nirvane, ki preprosto ne obstaja,«
>
> — je zapisal v knjigi The Perfection Trap.

V sodobni družbi je perfekcionizem zaželen in skoraj zapovedan, zato ga je težko prepoznati kot problematičnega. Nič čudnega torej, da ga nekateri nosijo kot medaljo za svoje dosežke. Obstoječi družbeni sistem potrebuje in nagrajuje perfekcioniste. Ljudi, ki se ženejo onkraj zmogljivosti, ker si postavljajo izjemno visoke cilje – ko jih dosežejo, pa si že postavijo nove. Kadar jim ne uspe uresničiti ciljev, sledijo gromozanska razočaranja, destruktivni občutki krivde in podrobna analiza napak ter zaobljuba, da si nikoli več ne bodo dovolili spodrsljajev, saj kritike in neuspehe dojemajo kot smrtno obsodbo.  

Mnogi perfekcionisti ob neuspehih krivijo sebe, zato niti ne pomislijo, da bi dvomili o družbenem sistemu, ki od nas zahteva nemogoče, obenem pa nas bombardira z idealizirano podobo sveta potrošništva in prostega trga. In človek, ki ne dvomi o sistemu, temveč o sebi, zato naredi vse (in še več), kar se od njega zahteva, je kot nalašč ustvarjen za ohranjanje obstoječega družbenega reda. 

Toda normalizacija in razširjenost perfekcionizma vodita v podcenjevanje njegovih negativnih posledic. Ena od njih je kriza duševnega zdravja mladih, opaža Thomas Curran. Mladi dandanes zelo hitro ponotranjijo idejo, da je z njimi nekaj narobe, če nimajo pravih stvari, dovolj denarja, vidnih dosežkov. V osrčju pretirane težnje k popolnosti namreč leži občutek, da nisi dovolj dober, zato moraš prikrivati in odpraviti svoje pomanjkljivosti, biti nadpovprečen na čim več področjih, v prostem času pa početi in kupovati stvari, ki bodo prispevale k temu, da si najboljša različica sebe. In vse to obvezno deliti na družbenih omrežjih – ker, *»če ni na Instagramu, se ni zgodilo!«* 

Raziskava iz leta 2018, ki sta jo izvedla Andrew Hill in Thomas Curran, je pokazala, da je med mladimi več perfekcionističnih teženj, kot jih je bilo med njihovimi predniki, saj današnje generacije čutijo vse večji družbeni pritisk glede zahtev do njih, pa tudi sami postajajo zahtevnejši do sebe in do drugih. Mladi si prizadevajo biti najboljši na različnih področjih in so zelo zaskrbljeni, da ne bodo dosegli želenih ciljev, ali pa se krivijo, kadar jim gre kaj narobe, saj niso opremljeni za spoprijemanje z neuspehom.  

Tekmovalni izobraževalni sistem je namreč pretirano usmerjen v doseganje uspehov, pri čemer ni v ospredju logika *»več znaš, več veljaš«*, temveč štejejo le odlične ocene in visoko število točk, ki niso nujno posledica dejanskega znanja, ampak zmožnosti memoriranja in skladiščenja (nepomembnih) podatkov. Zaradi pretiranega pritiska, da bi uspeli, mladi vse bolj trpijo, saj se blazno bojijo posledic neuspeha, kar se lahko sprevrže v kronični stres in duševne težave.  

## **Vrste perfekcionizma** 

Psihologa Hewitt in Flett (1991) sta prepoznala tri vrste perfekcionizma. Vase usmerjeni perfekcionizem je povezan z visokim standardom pri delu, visoko delovno storilnostjo in kariernim uspehom, vključuje pa tudi lastnosti, kot so visoki osebni standardi, strogo ocenjevanje lastnega vedenja. Vase usmerjeni perfekcionisti pričakujejo, da bodo popolni pri vsem, kar počnejo, zato se izogibajo neuspehu, sram jih je, če naredijo napake, in so izjemno samokritični, če ne dosežejo svojih visokih pričakovanj. Nekateri se celo zatekajo k samokaznovanju. 

V druge usmerjeni perfekcionizem vključuje visoka pričakovanja o zmožnostih drugih, zato jih kritično presojajo in izpostavljajo njihove šibkosti. Lahko so zelo obsojajoči in neusmiljeni, če zaznajo pomanjkljivosti druge osebe, saj za kritiziranje drugih pogosto uporabljajo zaničevanje, cinizem in sarkazem. Zaradi previsokih pričakovanj nezaupanja in prepričanja, da nihče ne more opraviti stvari bolje od njih, dela pogosto ne predajo drugim, temveč ga raje opravijo sami.  

> Tretji tip perfekcionizma pa je družbeno predpisani, zelo razširjen med mladimi. Zanj je značilna notranja prisila, da moraš doseči in izpolniti pričakovanja in standarde pomembnih drugih.

Družbeno predpisani perfekcionizem povzroči izkrivljeno prepričanje, da imajo pomembni drugi do njih izjemno visoke standarde – da jih strogo ocenjujejo in od njih zahtevajo, da morajo biti popolni, zato je največji strah takšnih perfekcionistov zavrnitev in kritiziranje njihovih napak.  

Vse tri vrste perfekcionizma lahko slabo vplivajo na duševno zdravje ljudi, vendar se družbeno predpisani perfekcionisti odrežejo najslabše, saj je ta tip težnje k popolnosti povezan s težavami, kot so osamljenost, slaba samopodoba in duševne težave, kot so depresija, anksioznost, motnje hranjenja in samomorilnost. 

Slade in Owens (1998) sta opredelila perfekcionizem s pomočjo dvoprocesnega modela, ki temelji na Skinnerjevi teoriji okrepitve. Razlikujeta med t. i. adaptivnim in neadaptivnimi oblikami perfekcionizma. Adaptivni perfekcionisti stremijo k uspehu in imajo visoke standarde za svoje delo, vendar naloge pravočasno končajo in izpolnjujejo obveznosti. Zavedajo se svojih prednosti in pomanjkljivosti, a pri tem ne pretiravajo. Takšen primer je recimo, kadar oddaš članek in ti ga urednik vrne s številnimi popravki. Adaptivni perfekcionist bo popravke sprejel brez težav, ker se zaveda, da je urednikova naloga izboljšati članek, obenem pa se bo na podlagi sodelovanja z njim in njegovih popravkov nečesa novega naučil.  

Za neadaptivne perfekcioniste pa je značilno, da se preveč ukvarjajo s popolnostjo pri vsem, kar počnejo, zato zanje nič ni dovolj dobro. Zaradi tega se lahko izogibajo opravljanju nalog, ker jih skrbi, da bodo naredili napako ali da nalog ne bodo mogli opraviti v skladu s svojimi perfekcionističnimi pričakovanji, obenem pa se ne znajo spoprijeti s kritikami, ker jih jemljejo preveč osebno. Naj ponazorim s primerom: kadar neadaptivni perfekcionist odda članek in prejme od urednika pripombe in popravke, to doživlja kot zavrnitev in dokaz lastne nesposobnosti, zato analizira vsako napako in se sprašuje, kako je lahko zadevo tako slabo napisal. Iz napak se ne zna učiti, ker jih doživlja kot katastrofo epskih razsežnosti.  

Prav tako je za neadaptivne perfekcioniste značilno, da previsoka merila projicirajo tudi v druge, zato so izjemno kritični do sodelavcev, partnerjev, prijateljev, sorodnikov, kar jim lahko povzroča precej težav v odnosih, pa tudi v službi. Ta tip perfekcionizma lahko ustvarja toksično, nevrotično vzdušje na delovnem mestu, saj nezdrava težnja k popolnosti ne vpliva le na posameznika, ki je perfekcionist, temveč tudi na njegove nadrejene in sodelavce. Raziskava iz leta 2020, ki sta jo izvedli psihologinji Emily Kleszewski in Kathleen Otto iz nemške Philipps Univerze v Marburgu, je namreč pokazala, da perfekcionisti še zdaleč niso idealni in zaželeni sodelavci. *»Če bi sodelavci lahko izbirali med delom s perfekcionistom in osebo, ki to ni, bi vedno izbrali osebo z realnimi pričakovanji do sebe in predvsem do celotne ekipe,«* ugotavlja Emily Kleszewski.  

## **Paradoks perfekcionizma** 

Večina perfekcionistov enači lastno vrednost z dosežki na delovnem področju, zato stremijo k nenehnemu napredku, brezhibnosti in čezmernemu delu, pri čemer se nehote ujamejo v zanko težnje k popolnosti – če stremiš k popolnosti, nisi nikoli zadovoljen, saj vedno najdeš kaj, kar bi bilo treba izpopolniti, nadgraditi, izpiliti ali spremeniti, pa naj gre za delo, telo, odnose ali gospodinjenje. Kadar se preveč ukvarjaš s popolnostjo pri vsem, kar počneš, nič ni dovolj dobro, predvsem pa te preganja občutek, da ti sam nisi dovolj dober, zato moraš dati vedno vse od sebe in se nikoli ne smeš ustaviti.

> Lenarjenje in počitek sta namreč za marsikaterega perfekcionista neumno zapravljanje časa, ker je treba »vsak dan v vsakem pogledu vse bolj napredovati«.

Paradoksalno je, da bolj kot se trudiš postati popoln, večji pritisk, stres in tesnobo čutiš. Vendar je to zelo težko opustiti, saj *»dandanes pričakovanja družbe močno presegajo zmožnosti večine ljudi, da bi jih izpolnili«*, opaža Thomas Curran. Perfekcionizem torej ni vedno izbira posameznika – posledica njegovih osebnostnih lastnosti, pretirane ustrežljivosti, dedne zasnove, primarne socializacije ali travm, temveč nemalokrat tudi prilagoditev posameznika na visoke standarde, zahteve in pričakovanja delovnega okolja, ki nagrajuje dosežke.  

Prav zato se številni perfekcionisti bojijo opustiti težnjo k popolnosti, ker so prepričani, da bodo zato manj uspešni, manj cenjeni in posledično slabše plačani. Poleg tega je v ozadju perfekcionizma pogosto pretirana želja po potrditvah in strah, da ne boš ljubljen in sprejet, če ne boš popoln. 

Čeprav se nekateri zavedajo, da jim stremljenje k popolnosti škoduje, se tega oklepajo, ker presodijo, da je to cena, ki jo je vredno plačati za doseganje ciljev – četudi je ta cena slabo duševno zdravje, slabi odnosi in slabša kakovost življenja. 

Kajti ljudje, ki imajo visoko izražene neprilagojene perfekcionistične težnje, veliko časa namenijo popravljanju stvari, zaradi visokih standardov in zaskrbljenosti zaradi morebitnih napak pa porabijo za nalogo več časa, kot bi bilo treba. Posledica tega je lahko pomanjkanje časa za druge vidike življenja, kar vodi v manjše število interesov, socialno izolacijo in lahko povzroči slabo razpoloženje. Življenje gre mimo njih, ker se najprej lotijo neprijetnih nalog, zato jim pogosto zmanjka časa za resnične cilje in želje. 

## **Perfekcionizem ni individualni problem** 

Zmanjšati ali opustiti perfekcionizem je vse prej kot enostavno, vendar ni nemogoče, ker se nihče ne rodi kot perfekcionist, temveč to postane zaradi socializacije in vzgoje, pa tudi zaradi zahtev družbenega sistema. Neusmiljeni perfekcionizem si kot fašistični diktator popolnoma prilašča in nadzoruje naše življenje, zato tudi za vsako ceno brani naše vrednote, še posebej če so te v skladu s priznanimi družbenimi normami in pravili. Zaradi tega marsikdo opuščanje perfekcionizma povezuje s tveganjem, da bo izločen iz družbe.  

Toda perfekcionizem ni individualni problem, temveč je problem skupnosti. Ublažitev perfekcionizma je na neki način družbeno odgovorno in revolucionarno početje, saj gre za upor zahtevam potrošniškega kapitalizma in neoliberalizma. S tem, ko ne pristajaš na zapovedi sistema, ki ljudi vidi kot nekritično maso potrošnikov in stremi k čim večji, nenadzorovani gospodarski rasti, se ne boriš le zase, temveč za pravičnejši svet, v katerem je kakovost življenja pomembnejša od BDP.  

Onkraj perfekcionizma, ki je prežet z individualizmom, je namreč skrb za skupnost – za družbeno pravičnost in solidarnost. Zato dijakom ob koncu predavanja rečem, da se je smiselno vprašati, kaj je njihov cilj – biti najboljši na vseh področjih ali biti dober človek. (Na žalost se to dvoje pogosto izključuje, saj so na vodstvenih položajih in pod žarometi pogosto ljudje brez empatije in z narcističnimi osebnostnimi potezami.) 

Takrat me nihče ne gleda, kot da sem prišla z Marsa. Se pa sprašujem, kako naj živijo dobro in so dobri v svetu, kjer šteje predvsem tisto, kar je vidno in merljivo.

### Pred Petrovim štetjem - 3. odlomek iz biografije o Petru Opeki OSTANI Z NAMI

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/3-odlomek-iz-biografije-o-petru-opeki-ostani-z-nami

_Avtor: Anja Kovačič_

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Tokrat lahko okusimo delček slovenske novinarke Anje Kovačič, ki se je odpravila na Madagaskar, kjer je obiskala svetovno znanega misijonarja Petra Opeko in napisala navdihujočo pripoved o človeku z ogromnim srcem in neomajno vero v dobro, ki na tem afriškem otoku že več kot 50 let uresničuje svoje poslanstvo in pomaga najranljivejšim – lačnim, revnim in brezdomnim, ki so izgubili človeško dostojanstvo.

V takšnem boju ne moreš zmagati enkrat za vselej.  
Boriti se moraš 
vsak dan sproti. 

PETER OPEKA

Sedimo v senci pred eno od šolskih stavb v bližini športne dvorane. Joseph Razafindrakoto je obut v močno dotrajane stare športne čevlje, v katerih zevajo luknje. Eden je celo brez vezalk. Sprana modra trenerka z dolgimi hlačnicami skriva suhljate noge. Zgoraj ima oblečeno modro polo majico, ki že nekaj časa ni bila oprana, pod njo pa ga grejeta še dve drugi majici s kratkimi rokavi. Ciklon mu je uničil dom. Pred seboj je pometel vse, kar je stalo v vasi, in ostali so brez vsega. Brez oblačil, denarja. Sedli so na avtobus in se pripeljali v Akamasoo. Vožnja je trajal tri  ure. Bilo je pred šestintridesetimi leti, ko je Joseph na smetišče nad prestolnico prišel z mamo in sestro. 

*»Ko smo prišli sem, tu ni bilo ničesar. Plastične hiše iz plastičnih vrečk in drugih plastičnih materialov, ki smo jih našli med smetmi.« *

Na smetišču je Joseph živel že pred prihodom Petra Opeke. Ko je ta stopil mednje, so se razbežali. 

*»Bali smo se ga. Bil je močan belec in res je bil strašljiv. *

*Ko pa je rekel, da je duhovnik, naj se ga ne bojimo, ker nam hoče samo dobro, smo ga počasi sprejeli.« *

Ne spomni se, kdaj točno je to bilo. A je od vsega začetka z njimi govoril malgaško, kar so še posebej cenili. Spomni pa se, kako je bila videti okolica. *»Povsod je bila trava, nekaj nizkih dreves in veliko grobnic. Ogromno ljudi je umrlo na tem smetišču. Umirali so kar povsod, kot živali so ležali naokoli. Bilo je res grozno.« *

Jedli so, kar so našli na smetišču. Iz mesta so jim občasno prinesli koruzno moko vprašljivega izvora. Do nje so zaradi povečanega števila smrti postajali vedno bolj sumničavi, tako da niso več jedli hrane, ki jim jo je nosila vladna služba. 

*»Koruzno moko so nam nosili, ker so se nas želeli znebiti. Ampak težav nismo imeli samo zaradi te njihove hrane, tudi ostanki iz smeti so nam jih pogosto povzročali. Odkar pa je prišel oče Pedro, se vsak trenutek kaj izboljša.« *

Njegova mama je umrla pri petinštiridesetih letih. Nekaj časa so jo zdravili, toda neuspešno. Oče Pedro jim je za začetek najprej pomagal namesto plastičnih postaviti lesene hiše, ki jih je kasneje zamenjala opeka. Nekatere stare hiše iz lesa še danes stojijo. 

*»Prosil nas je, naj nehamo hoditi na smetišče in naj začnemo z njim graditi hiše. Najprej zase, potem pa še za druge. Učil nas je zidarskih del in nam za delo kasneje tudi plačal.« *

Joseph danes dela kot varnostnik. Že eno leto v okolici cerkve in šole skrbi za red in mir. Za svoje delo dobi 10.000 arijarijev na teden, torej dobra dva evra. Na začetku je delal v kamnolomu, ne spomni se, kako dolgo. Kot se tudi ne spomni, kdaj ima rojstni dan in koliko je star. Najstarejši sin ima osemnajst let, najmlajši pa šestnajst. Joseph je bil poročen, a ga je žena zapustila in z obema sinovoma odšla v mesto, kjer je pred tremi leti umrla. Sinova sta ostala tam. 

*»Saj ju kdaj vidim, vendar mi ne moreta pomagati z denarjem. V mestu verjetno še sama zase težko poskrbita, ampak sta se odločila, da ostaneta tam.« *

Pravi, da je čas, da se smetišče, ki še vedno deluje in zastruplja Akamasoo, zapre. 

*»Ne potrebujemo ga več, saj imamo drugo delo. Smetišče močno onesnažuje naravo in okolje. Oče Pedro nas uči skrbeti za okolico. In tudi jaz mu pomagam opozarjati otroke, da pobirajo odpadke in ne smetijo našega mesta. Če jih vidim, da karkoli odvržejo, jih vedno prosim, da smeti poberejo in odnesejo v koš.« *

Pravi, da so spremembe opazne na vseh korakih. Manj ljudi zboli, če pa se to že zgodi, jim nudijo medicinsko oskrbo in zato preživijo, čeprav prej morda ne bi. Otroci se šolajo in ljudje se družijo. Vseeno pa so življenjske razmere še vedno izjemno težke. Joseph se spominja, da si je včasih lahko z manj denarja privoščil veliko več, kot si zmore danes. 

*»Takrat sem denar služil s prodajo uporabnih smeti. Včasih se je zgodilo, da sem ga našel tudi na tleh.« *

Ker preživlja le sebe in ima v sprejemnem centru vsak dan na voljo brezplačen topel obrok, nekako shaja s plačo, ki je za dobro življenje vsekakor prenizka, pravi. 

*»Včasih si ne morem kupiti niti riža, ki stane toliko, kot moja cela tedenska plača. In riž je edina hrana, ki jo jem, ker si česa drugega tako ne morem privoščiti.«* 

Milo se mi stori, ko ga poslušam. Ne pretiravam, če rečem, da ostanem brez besed. Kaj še vprašaš človeka, ki ti  pove, da si včasih ne more privoščiti niti riža? Joseph med pogovorom vseskozi po malem smrka. Vsi bolehamo. Otroci, starejši, Peter in tudi jaz. Sedimo v hladu sence na mrzlih stopnicah. Več kot eno uro smo tam in postaja mi vse hladneje. Joseph vedno bolj posmrkava. Sežem v torbico in mu podam robček. Tudi Catherine pravi, da jo začenja zebsti, pa je oblečena v dolge kavbojke. Zdaj mi je jasno, zakaj ima Peter ves čas pri sebi vetrovko z dolgimi rokavi. Na soncu je zelo vroče, v senci pa se hitro ohladi, še posebej, ko zapiha veter. 

Ko se tako pogovarjamo o spremembah, o minljivosti, o težkem življenju, vprašam Josepha, ali bi katero od svojih preteklih odločitev spremenil. Dolgo razmišlja, preden odgovori. 

*»Življenje ni več takšno, kot je bilo nekoč, zato težko primerjam. Marsikaj se je zgodilo in postaja vedno težje. Želim si, da bi lahko preprečil ciklon, da bi ostal v svoji vasi, z družino, ki je še vedno tam, in da bi skupaj obdelovali zemljo.« *

### Tedenski izbor: Zvok umora

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-zvok-umora

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Vstopite v svet napetih zgodb, kjer vsak zvok razkriva skrito resnico. Zvočne kriminalke vas bodo popeljale skozi labirinte prevar, zagonetnih umorov in nepredvidljivih preobratov. Prepustite se napetosti, ki jo nosi vsak odmev.

### Prepovedana fotografija

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/prepovedana-fotografija

_Avtor: Davorin Lenko_

Rodney Alcala (1943–2021) je bil ameriški serijski morilec, ki je deloval med letoma 1968 in 1979, torej v času, ko je era hipijev sovpadla z zlato dobo serijskih morilcev.

Obsojen je bil za osem umorov in leta 1980 mu je bila izrečena smrtna kazen. Med čakanjem na njeno izvršitev je umrl zaradi srčne kapi. Dejansko število njegovih žrtev ni znano, špekulirajo pa o številkah, ki segajo vse do sto trideset.

### Hipi karavana

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/hipi-karavana

_Avtor: Mateja Toplak_

Splezajte visoko med dišeče češnje in skupaj z avtorico – ki je poletje 2024 preživela v dolini Okanagan na jugozahodu Kanade – opazujte, kako se na črno nebo pritihotapi svetloba, medtem ko se sliši le zamolklo udarjanje drobnih sadežev, ki padajo v vedra.

Cesta je bila dolga in ravna, sonce visoko na nebu in proti meni je dirjalo belo vozilo. Nagibalo se je na levo in iz lopute na strehi je plapolalo rdeče blago. Ta kripa je morala biti iz sedemdesetih ali pa osemdesetih let – guncala se je po cesti in se mi hrešče približevala. Ko je cvileče ustavila, je rdeče blago pokrilo del vetrobranskega stekla. Za volanom mi je pomahala mlada ženska, v ustih je držala cigareto, njeni dolgi lasje so bili prepleteni v drede, in ko se je obrnila proti sovozniku, sem videla, da ima drugo stran glave pobrito.  

> Iz vozila je skočil moški z nazaj obrnjeno šilt kapo, prijel je moj nahrbtnik in rekel: »Salu’.«

Nekaj časa sva se gledala, potem je z roko pokazal na avtodom. Pokimala sem, in ko sem splezala na sredinski sedež, je ženska z dredi rekla: *»I don’t mind smoking.«* –Rekla sem: *»I don’t smoke.«* Ženska je v odgovor nekaj zamrmrala, moški je skočil na sedež ob meni, da se je ves avtodom zazibal, in nato je s treskom zaprl vrata. Ženska si je cigareto zataknila za uho in mi ponudila roko: *»Sophie.«  *

Menjalnik je zaškrtal, Sophie je divje speljala, moški je na radiu obrnil gumb, da so zvočniki zahrumeli in voznica je v ritmu glasbe tolkla po volanu. Lovilec sanj, ki je bingljal z ogledala, se je zaletaval v vetrobransko steklo, na armaturi pa so ležale plastične rože in med njimi lesen kipec Bude, ki je na vsakem ovinku drsel naokoli. Moški je iz škatle potegnil cigareto in po žepih iskal vžigalnik. *»Pierre,«* je rekla Sophie. Oba sta me pogledala, Pierre je skomignil, potegnil cigareto iz ust in si jo zataknil za uho.

### Praznovanje – 2. odlomek iz biografije o Petru Opeki OSTANI Z NAMI 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/praznovanje-2-odlomek-iz-biografije-o-petru-opeki-ostani-z-nami

_Avtor: Anja Kovačič_

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Tokrat lahko okusimo delček slovenske novinarke Anje Kovačič, ki se je odpravila na Madagaskar, kjer je obiskala svetovno znanega misijonarja Petra Opeko in napisala navdihujočo pripoved o človeku z ogromnim srcem in neomajno vero v dobro, ki na tem afriškem otoku že več kot 50 let uresničuje svoje poslanstvo in pomaga najranljivejšim – lačnim, revnim in brezdomnim, ki so izgubili človeško dostojanstvo.

V dvoje je lažje živeti.  
Če eden pade, ga drugi pobere. 

MALGAŠKI PREGOVOR

Jutri bo prva nedelja, ki jo bom preživela s Petrom Opeko. Prva sveta nedelja, kot jo imenujejo v Akamasoi, ko bom lahko na lastne oči videla, zakaj so njegove maše prava praznovanja in zakaj jih tako imenujejo. Pravi, da ima vsako nedeljo štiri maše. Prva je zjutraj pred dejansko mašo, ko ga na parkirišču pred cerkvijo ustavljajo verniki in prosijo za blagoslov. Druga je na odru, ko ljudje v dolgih vrstah mirno čakajo na spoved. Kar tam, pred vsemi, na hitro. Potem sledi tretja, tista prava, ki navadno traja tri do štiri ure. In čisto na koncu še zadnja, četrta – sprejem za tiste, ki potrebujejo blagoslov in so prišli prosit za pomoč. Med njimi bo tudi gospa z velikim izrastkom na vratu. 

Jutri naju torej čaka dolg in pester dan, zato ne oklevam in se odpravim v sobo k počitku. A ni tako enostavno. Pred mano je nov izziv. Kako se umiti? Na hodniku imam ogromen petdesetlitrski sod, tri vedra in dve manjši pollitrski merilni posodici. V kopalnici je kabina za prhanje, seveda brez tekoče vode. Vedra sem si napolnila že popoldan in se odločila, katero bo za tuširanje, katero za umivanje rok in v katerem bo voda za splakovanje stranišča. Stopim v kabino, se polijem z vodo in namesto tekočega mila raje uporabim vlažilne robčke, ki jih prej namočim v vodo, saj je tako porabim manj za splakovanje. Nato si umijem še zobe in ležem v posteljo. Ob 22.00 – vsaj dve uri prej kot po navadi doma. Pred mano je prva noč v začasnem domu. 

Lajež odmeva po mestu, ki že zdavnaj spi. Ulični psi imajo borbe in mi ne pustijo spati. Že po prvem dnevu sem polna nepredstavljivih vtisov. Izvedela sem, kaj vse počne misijonar, kako poln je njegov dan in kdo vse ga potrebuje. Utrujena sem. Prijetno utrujena, kot pravijo. Ne razumem, kako lahko Peter tako živi iz dneva v dan že petintrideset let. Skoraj vse moje življenje. Neutruden je. Bolj ko ga opazujem, jasnejša postaja slika, kaj je tisto, kar ga še dodatno polni z energijo. 

> Vsaka prošnja za pomoč, vsak tihi vzklik, da ga nekdo potrebuje, ga ženeta naprej.

Še višje. In s še večjo vnemo. Noben izziv ga ne izčrpa. Poskušam umiriti misli in zajeziti navdušenje nad človekom, ki vrača vero v dobro, v skupnost, v mesto, kjer se da sobivati v strpnosti, prijateljstvu in bratstvu. Nad nekom, ki ves čas neutrudno hiti po ulici in rešuje življenja. Nad nekom, ki vsakemu mimoidočemu nariše nasmeh na obraz. Poskušam najti besedo, ki bi ga lahko opisala bolje kot nadčlovek, ker mi je jasno, da je v knjigi ne bom mogla neštetokrat uporabiti. Med brskanjem po besedišču utonem v spanec. Po manj kot šestih urah spanja me ob 6.00 zbudi budilka. Hitro se oblečem, uredim in odidem na zajtrk. 

*»Dobro jutro, Anja! Kako ste spali? Je bilo udobno? Vas je kaj zeblo?« *

*»Sredi noči sem se prebudila, ker mi je bilo malo hladno, pa sem se ogrnila še z eno odejo in zaspala nazaj.« *

Kramljava, medtem ko dekleta kuhajo kavo in na mizo nosijo kruh, maslo, marmelado in med. 

*»Vau, slovenski med imate?« *

*»Ja, vsakič, ko pride na obisk kdo iz Slovenije, prinese kaj slovenskega. Ne jem ga pogosto, da mi ga ne bi prehitro zmanjkalo,«* se nasmehne.  

Reče, da je danes gospodov dan in torej najprimernejši trenutek, da sprejme mojo prošnjo po tikanju. 

*»Če Gospod vse tika, zakaj se ne bi še midva,«* me pogleda z nežnimi modrimi očmi in me objame. 

Njegov objem je pristen in ljubeč. Podari ga, ko iskreno začuti. In takrat pride iz srca. Kot vsaka njegova beseda, vsako njegovo dejanje, vsaka njegova maša.

### Prvi dan se že poslavljam – 1. odlomek iz biografije o Petru Opeki OSTANI Z NAMI 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/prvi-dan-se-ze-poslavljam-1-odlomek-iz-biografije-o-petru-opeki-ostani-z-nami

_Avtor: Anja Kovačič _

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Tokrat lahko okusimo delček slovenske novinarke Anje Kovačič, ki se je odpravila na Madagaskar, kjer je obiskala svetovno znanega misijonarja Petra Opeko in napisala navdihujočo pripoved o človeku z ogromnim srcem in neomajno vero v dobro, ki na tem afriškem otoku že več kot 50 let uresničuje svoje poslanstvo in pomaga najranljivejšim – lačnim, revnim in brezdomnim, ki so izgubili človeško dostojanstvo.

Nismo vladarji, služabniki smo.  
Tako v državi kot v cerkvi. 
Tako na ulici kot v družini. 

PETER OPEKA

Visok, pokončen in samozavesten. Nasmejan. Svetel. Siv in urejen. Z urnim, dolgim in odločnim korakom stopi predme. Iztegne roke in me objame. 

*»Anja, dobrodošli pri nas!« *

Močan stisk in globok iskriv pogled. Toplina. Svetloba. Ljubezen. Moč in volja. Skoraj nekakšen nadčlovek. Energija, ki se je ne da zatajiti. Objem kot toplina sonca in dotik, ki te napolni. V očeh globoka modrina, ki te odpelje v neki drug svet. 

*»Anja, vedite, da tega nisem omogočil še nikomur drugemu. Ne vem, zakaj, ampak zaupam vam. Spoznajte otroke, bodite z njimi in razširite besedo o tem, kako živijo. Upam, da ste tu, da jim pomagate.« *

V roko mi stisne ključe mojega začasnega stanovanja. 

*»Otroci vam bodo pomagali znositi stvari v sobo, potem pa pridite v jedilnico na kosilo.« *

Vse se dogaja s takšno naglico, da nimam časa dojeti, koga sem spoznala in kako me je sprejel. Zato v mislih vse skupaj še enkrat podoživim. Tisti dan sem bila povsem mirna. S sproščenim dihom in enakomernim bitjem srca sem s svobodnim nasmehom na obrazu čakala na trenutek, da ga bom končno spoznala. 

Na Madagaskar sem priletela brez predstave, kakšen je, brez pričakovanj, kakšen bo. V odsotnosti misli o tem, kaj bom občutila, spontana in sproščena, kot da bom spoznala povsem navadnega človeka – kar Peter Opeka zagotovo ni. Bilo je sončno oktobrsko jutro, ko sem mu pisala na WhatsApp, da bi rada že nekaj dni prej kot načrtovano prišla k njemu v Akamasoo. Dovolj mi je bilo turističnega pohajkovanja po Madagaskarju. Vožnje po cestah, kjer namesto lukenj zevajo jame. Raziskovanja kontrastov, kjer se divja lepota narave prepleta s surovostjo vsakdana. Ob obalah Indijskega oceana se raztezajo osamljene peščene plaže. Tam valovi nežno božajo zlato obrežje, na katero morje naplavlja plastične ostanke razvitega sveta, v notranjosti pa tropski gozdovi skrivajo nešteto endemičnih vrst rastlin in živali.

Obiskala sem majhne obmorske vasice, se sprehajala po peščenih stezicah, ob katerih so se otroci v senci, stran od žgočega sonca, igrali v bližini mater, ki so budno pazile nanje med pripravljanjem kosila. Dovolj sem imela nemočnega opazovanja nekoč kristalno čistih rek, ob katerih so se vrstile umazane podobe – domačini, sklonjeni nad vodo, množično perejo perilo, ki ga nato razgrnejo čez ogromne kamnite bregove, segrete od sonca. Medtem ko se sicer čista, toda obrabljena oblačila sušijo na razbeljenih skalah, reka odnaša ostanke milnice. Madagaskar ni le kraj, ki ga opazuješ – je otok, ki se ti vtisne v dušo, s svojim vonjem, zvoki in zgodbami, vkopanimi v rdečo zemljo. V Antananarivu, malgaški prestolnici s štirimi milijoni prebivalcev, ki ji vsi krajše rečejo Tana, sem preživela tri dni. Želela sem videti razliko med novim svetom, ki ga je ustvaril Peter Opeka, in resničnostjo, iz katere k njemu bežijo domačini. A še bolj sem hrepenela po tem, da spoznam Petra, da preživim nekaj časa z nekom, o katerem do prihoda na veliki afriški otok niti nisem veliko vedela. 

Približno sem se zavedala, kdo je in kaj počne, nikakor pa me njegovo delo takrat še ni tako zelo prevzelo, da bi si želela izvedeti vse o vsaki pedi njegovega življenja. Zakaj? Hmm … Pravzaprav ne vem. Od nekdaj sem imela – brez posebnega razloga – odpor do stvari, ki sodijo pod okrilje Cerkve in imajo verski pridih. 

*Draga Anja, lahko pridete v soboto. Semkaj, v vas ob smetišču. Sporočite, v katerem hotelu boste, in poskušali bomo poslati voznika, če ne bo drugih nujnih potreb. Ostanemo v povezavi.* 

Sobota. Samo nekaj ur nas še loči od – za prebivalce Akamasoe – najpomembnejšega dne v tednu. Od nepozabnih trenutkov, ko me sprejmejo v najožji krog misijonarjeve malgaške družine. Hotel v Tani, kamor me pride iskat voznik Maurice, je petnajst minut vožnje stran od Akamasoe. 

Nasmejani obrazi, ki me spremljajo z ulice, ko se z Mauriceom v Petrovem avtomobilu peljeva proti mojemu novemu začasnemu domu, mi sporočajo, da prihajam nekam, kjer mi bo lepo. Vsi poznajo Petrov avto in že od daleč, ne da bi vedeli, ali je on sploh v njem, prijazno pozdravljajo in mahajo. Topel občutek me prevzame, ko se zavem, da mi naklonjenost izražajo ljudje, ki me ne poznajo. To je prvi znak, da je med njimi res dobrodošel prav vsak. Pri vratih me pričaka *mademoiselle* Bao, gospodična Bao, kot jo kliče Peter. Njegova desna roka, pomočnica, finančna ministrica, predsednica – nešteto imen se je drži – predvsem pa močna ženska, ki mu že več kot dvajset let stoji ob strani. Toplo me sprejme in me povabi na vrt, kjer se igrajo najmlajši. Pritečejo k meni in mi, namesto da bi potrpežljivo čakali na sladkarije, kot se navadno zgodi pri otrocih, v trenutku znosijo prtljago iz avtomobila. Še preden se zavem, kaj se dogaja, so moje stvari na dvorišču. Tako pač je tu. Človek človeku človek. In predvsem prijatelj.

### 1. april - dan norcev

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/1-april-dan-norcev

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Ena izmed teorij o izvoru Dneva norcev sega v čas kralja Ludvika XIV., znanega kot Sončni kralj. Na njegovem dvoru so imeli dvorni norci posebno vlogo – lahko so si privoščili šaljive pripombe in potegavščine brez strahu pred posledicami. Kralj je celo organiziral zabave, kjer so norci prevzeli vlogo plemičev, kar je vplivalo na nastanek tradicije norčevanja in šal na 1. april. Danes je ta dan posvečen smehu in zabavi.

### MOJA JUTRA - Starejši

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/moja-jutra-starejsi

_Rutina naših starih staršev _

_Avtor: Filip Hudej_

Nekdanja ravnateljica Marija in voznik šolskega avtobusa Ferdinand sta neobičajen par, a za otroke, naj bodo njuni ali od drugih, bodisi v šoli ali na poti do nje, sta znala poskrbeti.

Ko sem ju na začetku poletja obiskal, prvič z namenom, da raziščem njuno jutranjo rutino, se nisem zavedal, da bodo slike in posnetki kmalu služili drugi, bolj žalostni zgodbi. A vendar, kot zmeraj sta me sprejela odprtih rok in mi dovolila pogledati v njuno jutranjo rutino.  

Znašel sem se v skromnem, na videz vsakdanjem stanovanju. Marija se je najprej opravičila, češ da kava še ni skuhana, jaz pa sem se zato lahko dobro razgledal, si pogledal, kje se prebujata, si ogledal njuni sobi in se prepričal, da sta vse prej kot dolgočasni. 

Staro hrastovo pohištvo, razne preproge, gobelini in majolike, kristalni servísi in radio Telefunken, kot jih najdeš tudi drugod, so bili vsak na svojem mestu tako kot v šoli. Zraven njih so se na številnih policah, na čipki, skrivali še drugačni, njima lastni in pomenljivi predmeti, kot so plišaste igrače, ki so me zabavale kot otroka. Slike in portreti ter spominki s potovanj pa so pričali o polnem življenju, četudi je bilo potrebno kdaj zaviti h krojaču … 

Po ogledu sob me je babica poklicala na balkon. Med pitjem goste črne kave, ki je kar škripala med zobmi, je dedek predstavil ne le svojo, marveč jutranjo rutino, kakršno bi želel predpisati vsakomur. Marija je medtem odšla na vrt – biti svoj vsakdanji boj s polži. Preden se je z vrta vrnila, pa se je dedek z mislimi ustavil še pri njej.  

Ko sva z dedkom spila kavo, se je babica že vrnila in postregla s svežimi novicami z vrta. 

Nenavadno, a vendar, je kavi sledil zajtrk. Za Ferdinanda in Marijo zmeraj, le tistega jutra ne, enak; pašteta na kruhu, banana in jogurt ter trije mandlji za Ferdinanda, marmelada na krekerju, ne kruhu, ker hujša, jabolko in jogurt ter trije mandlji za Marijo.  

Po gosti črni kavi in polnem zajtrku sta zavila na vrt. Tam sta še enkrat temeljito preverila za polži, vrt pa zalila, varčno … 

Preden se je njuno jutro končalo, ju je razveselil še poštar. S položnicami manj, s časopisi tem bolj. Nemudoma sta jih odšla preučit na balkon, položnice pa sta pustila za po kosilu.  

Preletela sta naslove in se tu in tam pri katerem ustavila, glasno pokomentrirala in izrazila svoje nestrinjanje ali strinjanje, najzanimivejši pa so bili vici … Ob nenadnem glasnem krohotu si lahko takoj ugotovil, da so prišli na vrsto. In naj je bil še tako neumen, ga je Ferdinand prebral tako posrečeno v smehu, da si se mu moral nasmejati še sam.  

Preden se je jutro končalo in sem jaz odšel, je dedek – preden sta skupaj odšla pripravljat  kosilo – za konec ponudil še modrost ali dve, v poduk in v spomin … 

\*\*\*

*Ferdinandu Hudeju, 7. 5. 1936–2. 10. 2024 *

### PREVARANTI / Carlos Henrique Raposo - Kralj Ria de Janeira

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/prevaranti-carlos-henrique-raposo-kralj-ria-de-janeira

_Avtor: Dušan Čater_

Zgodbe o življenju ljudi, brez katerih bi bil svet drugačen.

Leta 2002 je Steven Spielberg posnel film *Catch Me If You Can *(Ujemi me, če me moreš), resnično zgodbo o najstniškem prevarantu Franku Abagnalu mlajšemu, ki ga je upodobil Leonardo di Caprio. Frank Abagnale je začel svoje prevare s čeki, potem pa se je, ko je videl, kako je neki pilot obkrožen z lepimi stevardesami, odločil, da bo še sam postal pilot. Pilotiral sicer ni nikoli, je pa hodil naokoli v pilotski uniformi, v kateri je laže unovčeval ponarejene čeke in se družil z lepimi dekleti. Bil je tudi lažni zdravnik iz ameriške zvezne države Georgie in občinski tožilec iz Louisiane. Ponarejeni čeki so se tako pojavljali po vseh Združenih državah in agenti F.B.I. so se odločili temu narediti konec. Prevaranta so vztrajno lovili, ko pa so ga ujeli, so se najprej začudili ob dejstvu, da ima samo 19 let. In ker je mladenič svoj »poklic« izpopolnil do takšne perfekcije, se je federalni preiskovalni urad odločil, da ga vzame v svoje vrste, da bi jim pomagal preganjati podobne malopridneže. 

Frank Abegnale je Združene države Amerike vlekel za nos v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in njegova »kariera« je trajala le šest let. Na južni polobli, natančneje v Braziliji, pa je neki mladenič v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začel s svojimi prevarami in jih uspešno vlekel dobrih deset let. Imenoval se je Carlos Henrique Raposo. 

## **Asi v rokavu** 

Carlos je že od malih nog vedel, kaj bi rad bil, ko bo odrasel. Tako kot večina vrstnikov iz favele na robu Ria de Janeira: kralj Ria! A kako postati kralj svetovno znanega velemesta, turistične destinacije za petične goste, če prihajaš iz pločevinaste zbitine v faveli, kjer ni ne vode ne elektrike, za nameček pa te vsak dan na ulici čaka truplo? Biti diler ali fuzbaler je tvoja edina možnost. Carlos se je odločil za slednje. 

V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja se je družil z velikimi imeni brazilskega nogometa. Spoznal jih je v Rio de Janeiru, ko je delal kot vratar v nočnih klubih. Romario, Edmundo, Ricardo Rocha, Branco, Bebeto in Renato Gaucho so bili njegovi tesni prijatelji, družil pa se je še z mnogimi tisti čas popularnimi nogometaši. Preimenoval se je v Kaiserja, po nemško Kralja, kot so svojčas klicali znamenitega nemškega nogometaša Franza Beckenbauerja. Njegovi prijatelji so v klubih, v katerih so igrali, prepričevali trenerje in športne direktorje, da obstaja v veliki Braziliji neki mali talentirani napadalec Kaiser, ki bi ga lahko pripeljali za zelo malo denarja. Lahko bi mu ponudili pogodbo za tri mesece itd. In ker so te besede izgovarjali velikani nogometa v deželi nogometa in Carioc, so jim klubski veljaki verjeli na besedo. Carlos Henrique Raposo je prišel v klub in zdaj je bilo treba narediti korak naprej ... Kaiser je imel v rokavu kar nekaj adutov. Enega je izkoristil, ko je postal član kluba Botafogo iz Ria de Janeira. 

> Trenerja je prepričal, da potrebuje nekaj tednov, da se povsem pripravi, da pride v formo itd.

Medtem ko so drugi trenirali in igrali nogomet, je on vsak dan tekal okoli igrišča, nabiral kondicijo in se razgibaval. Po mesecu dni tekanja je nastopil čas, da novi igralec pokaže, kaj zna. Kaiser je bil pripravljen tudi na to. Iz rokava je izvlekel novega jokerja … 

*»Že v prvi minuti, na samem začetku tekme, sem od soigralca zahteval, naj mi poda žogo … Potem sem jo podal najbližjemu soigralcu in se z rokama prijel za križ … Zatulil sem od bolečine in se kot pokošen zrušil na travo … Počitek po poškodbi naj bi trajal kak mesec, mesec in pol ...«* je v dokumentarnem filmu povedal Kaiser. *»Veste,«* je nadaljeval, *»v tistih časih še ni bilo magnetnih resonanc in medicinska tehnologija še ni bila tako razvita kot danes. Bolj ko ne se je verjelo besedi nogometaša, in tu sem bil vedno v prednosti.«* 

## **Zvest ekipi** 

Med okrevanjem po »poškodbi« je Kaiser poizkušal razviti čim bolj pristen in prijateljski odnos s soigralci in z medicinskim osebjem kluba. To je znal. Ker soigralci dan ali dva pred tekmo niso smeli zapustiti hotela, se je Kaiser potrudil, da jih je v hotelu pričakalo vse, česar so si zaželeli. Ker sam ni bil v igralskem kadru, je v mesto in v hotel, kjer naj bi bili nastanjeni, prišel tri ali štiri dni prej. Tam je najel kakih deset sob in v vsako namestil dekleta, da bi tam pričakale nogometaše. 

Kaiser seveda ni imel nikakršnega talenta ali znanja za igranje nogometa. Imel je pa lep obraz, ki so ga obkrožali bujni dolgi lasje in ogromno naravnega šarma. Ta mu je kljub tehničnim pomanjkljivostim prinesel pogodbe z največjimi nogometnimi klubi v Riu: z omenjenim Botafogo, pa še s Fluminense, elitnim in najstarejšim klubom v državi, s Flamengom, ki je najpopularnejši klub v Braziliji in ima kar 47 milijonov navijačev, in pa s klubom Vasco de Gama, kjer je igral s prijateljem Bebetom. 

*»Hotel sem biti med igralci,«*** **pravi Carlos Henrique Raposo. 

> Nisem pa hotel igrati. Ni moj problem, če so nekateri hoteli, da brcam žogo.

Veliko zaljubljencev v nogomet bi recimo reklo: Super, prijatelj sem z Romariem! in bi se zadovoljili s povabilom na zabave nogometašev in bi potem s svojimi novimi »zvezami« speljali kak »posel« … Kaiser pa je razvil sistem uslug in prijateljstva in kot tak postal nezamenljiv član kluba. In če ni igral, je bilo vse pod kontrolo. 

Bil je duhovit in precej bister. Kot vsi veliki prevaranti se je hitro znašel še v tako zagatnem položaju in ga obrnil sebi v prid. Med nogometno kariero je za soigralce in vodstvo kluba, za katerega je takrat igral, organiziral orgije, blefiral poškodbe, znal je prepričati športne in druge novinarje, da so pisali o njem in znal je podkupiti navijače, da so skandirali njegovo ime.  

Navezal pa je tudi stike z mafijo. 

## **Ulična šola** 

Ko je igral za Bangu, tretjeligaški klub iz Ria, se je med ogrevanjem, preden bi moral stopiti na igrišče, namenoma sprl z navijači. Prepiral se je z njimi in se pretepal, jih žalil in nasploh delal tak kraval, da mu je sodnik takoj pokazal rdeči karton in ni smel stopiti na igrišče. Kajti če bi zaigral, bi lastnik kluba, ki je kupil Kaiserja, sprevidel, da je prevarant. Lastnik kluba Bangu pa je bil tisti čas najbolj razvpit gangster v Riu, gospod Castor de Andrade. Če bi de Andrade izvedel, da je Kaiser prevarant, potem res ne bi nikoli več stopil na igrišče, niti na stadion, sploh nikamor, če smo natančni. Izginil bi tako z igrišč kot tudi z ulic Ria de Janeira. Povsem logično je, da lastnik kluba ni bil zadovoljen s tem, kako so se stvari izšle in je zahteval pojasnilo. 

*»Dragi predsednik, preden karkoli rečete, me, prosim, poslušajte,«* je začel Kaiser. *»Bog mi je dal očeta, ki je na žalost umrl … Na srečo mi je dal še enega očeta … Vas! In jaz nikoli ne bom dopustil, da mojega očeta imenujejo za lopova, prevaranta in morilca! In prav to so navijači vzklikali! Moral sem nekaj narediti!«* je rekel Kaiser. 

Menda je potem povsem ganjeni Castor de Andrade odprl predal, ven izvlekel papir in Kaiserju za šest mesecev podaljšal pogodbo. 

V tistih časih je bil bolj ali manj vsak nogometni klub v Riu de Janeiru pod nadzorom ali v lasti *bicheirov*, mafijašev, ki so se predvsem ukvarjali z ilegalnimi igrami na srečo. Klubi so jih pogosto klicali, ker so potrebovali denar. In Kaiser je ta svet poznal do obisti. Ker je odrasel in se »izšolal« v faveli, mu je bilo tisto, čemur mi pravimo »jeba«, normalno stanje. Vedel je, kje je meja, kaj sme in česa ne. Mafija ga je imela rada, ker je bil posrečen in iznajdljiv. 

Ko mu je v klubu Bangu potekla pogodba, je Kaiser opazil, da je večina njegovih prijateljev odšla v Evropo, in sam ni hotel zaostajati za njimi. Pristal je na Korziki, v klubu Ajjacio. To je bil njegov največji izziv v življenju … Bil je prvi Brazilec, ki je prišel v klub, in na tisoče navijačev je prišlo pogledat novega zvezdnika. Kaiser je razmišljal: Poškodba ne pride v poštev. Tega jim ni mogel narediti, in kot v mnogih težavah je imel bore malo časa za razmislek … Ko je pritekel na igrišče, da se predstavi, je vzel prvo žogo, ki jo je videl, in jo brcnil med gledalce. Pa potem drugo in tretjo in četrto, dokler ni bilo na igrišču nobene žoge več. In ker ni bilo na igrišču več nobene žoge, s katero bi pokazal, kaj zmore, svoje tehnično znanje itd., trenerju ni preostalo drugega, kot da mu je naročil, naj teče okoli igrišča in maha zadovoljnim navijačem. 

Na Korziki je ostal eno sezono, v kateri je zbral 12 nastopov za klub Ajjacio, in vedno je vstopil s klopi. 

> Ni dosegel nobenega zadetka, čeprav ga je klub kupil kot napadalca in golgeterja.

Vrnil se je v Rio de Janeiro, kjer je nadaljeval s prevarami ob nogometnem igrišču. Kariero »nogometaša« je zaključil leta 1992, v dresu kluba Botafogo, kjer je pred desetimi leti tudi začel svojo predstavo. Končal pa jo je tako, da je tedaj, ob »zatonu kariere«, hodil na treningih z mobitelom na ušesu in se pretvarjal, da govori z angleškimi snubci. 

## **»Nogometaš, ki nikoli ni igral nogometa«** 

Rob Smyth, pisec biografije o »Kaiserju, nogometašu, ki nikoli ni igral nogometa«, pravi, da so mnogi igralci vedeli, da je Kaiser prevarant. In da obstaja namig, da jih je Kaiser izsiljeval, kajti Kralj naj bi imel debel dosje o marsikaterem igralcu in trenerju. Bilo je kar nekaj zapisov, ki se niso smeli pojaviti v njegovi biografiji, sicer so pa o Kaiserju vsi izprašanci govorili bolj ko ne lepo, v superlativih, in povsem možno je, da je velik odstotek njih govoril in mislil iskreno. Seveda pa vedno ostaja dvom, da je za vsem skupaj le uglajeno leporečje ali pa strah, da bi jim Kaiser uničil kariero, zakon in življenje, če bi spregovoril o vsem, kar ve. 

Pisec je nekaj časa verjel, da je Kaiser navaden zvodnik, potem pa je med raziskovanjem naletel na nekega bivšega soigralca iz kluba Vasco de Gama. Ta je povedal, da je vodstvo kluba pripeljalo Kaiserja v klub zato, da bi poskrbel za nekega zelo znanega nogometaša, ki je imel težave z drogami in alkoholom. Menda ga je Kaiser hitro spravil v red. 

*»Kaiser ni samo ena osebnost. On je zlitje desetih različnih osebnosti, od svetnika do grešnika. Predvsem je pa edinstven. Popoln unikat!«* pravi o njem Rob Smyth. 

V Kaiserjevem zasebnem življenju pa menda ni bilo vse rožnato. Poudarek na »menda«! Menda sta mu umrle dve ženi in en otrok. Ampak v tej zgodbi je spet veliko neznank in med ljudmi kroži kar nekaj variacij te tragedije. Zagotovo drži, da je Marcela Mendes, njegova prva žena, umrla, vse ostalo je bolj … Kdo bi vedel. Ni veliko fotografij in podatkov, ki bi kazali na to, da bi bil dvakrat poročen, sam Kaiser pa se zlatih časov, ki jih je preživel kot nogometni zvezdnik, ne spominja preveč dobro. Če trdi, da so umrli, zna biti, da so mrtvi zanj, da jih je izključil iz svojega življenja ali pa so oni njega. Drži, da je bil dolgo poročen z Marcelo in da se je ob njej spremenil, umiril, postal drug človek, da je našel svojo ljubezen, ob kateri se je bil pripravljen postarati. A sreča ni dolgo trajala. Marcela Mendes je umrla in Carlos Henrique Raposo je spet stopil na stara pota. Razlika je bila edino v tem, da ni imel več 25 let in da njegovi lasje niso bili več tako dolgi in bujni, ni bil več tako šarmanten in ni bil obkrožen z znanimi nogometaši. Posledično niti z lepimi dekleti, zaradi katerih se je odločil, da bo nogometaš. 

## **Jetinho Brasileiro**

Brazilci imajo v svoji kulturi tradicionalni lik prevaranta. Imenujejo ga »malandro« ali pa »171«, kar je kriminalistična šifra za prevaro. Vse to je seveda povezano z ekonomskim stanjem v državi. Brazilija ima od nekdaj velike težave z revščino, po drugi strani pa tudi veliko mogočnežev, in med enimi in drugimi je velik prepad. Tudi če imate denar, je birokracija v Braziliji podkupljena in nezanesljiva, milo rečeno. Zato se je tam spodaj uveljavila filozofija iznajdljivosti, koncept »Jetinho Brasileiro«, po naše: brazilski način, ki zagovarja tezo, da je treba iz vsakega položaja izvleči maksimum. 

Kaiser je bil tipični »malandro«. Na deseto potenco. In zato ga Brazilci cenijo in spoštujejo. Tradicija je tudi, da se prevarantu vse oprosti, če le zna povedati dobro zgodbo in zabavati občinstvo. Kralj Raposo je to znal. Še kako dobro. S šarmom, z duhovitostjo, eleganco in nonšalanco. 

V Brazilskem nacionalnem nogometnem muzeju so Kaiserju posvetili razstavo. Mladenič iz favele (pa še zdaleč ni edini) se je na ta način zapisal v zgodovino brazilskega nogometa. Kustos se je pred otvoritvijo iskreno spraševal, kako nasloviti takšno razstavo. Kdo je Kaiser? Kaj je on? Navadni lažnivec? Zvodnik? Mafijaš? *Bicherio*? Največji prevarant? Legenda? Kaj? 

Saj je jasno, kaj ... Kaiser je nesporni kralj Ria! 

In je tudi vse tisto, kar si želimo, da bi bil.

### Tedenski izbor: Materinski dan

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-materinski-dan

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Materinski dan je priložnost, da se zahvalimo materam za njihovo nesebično ljubezen in skrb. Z izbranimi vsebinami želimo poudariti pomen njihove vloge ter ponuditi navdih za iskreno zahvalo.

### Manije

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/manije

_Avtor: Anže Zajc_

Strip.

### Turistovanje

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/turistovanje

_Avtor: Nina Kremžar_

.

Ko sem minulo jesen po več letih spet sedla na daljši medkontinentalni let do Tajske, sem dokončno ugotovila, kako zelo mi grejo letala na živce. Mogoče je bilo krivo to, da sem dobila sedež C, ki je seveda najslabši možni sedež, kjer je okno predaleč za kakršenkoli razgled, kjer me je stevardesa dvakrat povozila z vozičkom in kjer sem se morala vsako uro umakniti sopotnikom, ki so želeli na stranišče. Dvomim, da bi mi nekoč omiljeni sedež ob oknu lahko kaj dosti olajšal pot. Spala sem v petminutnih intervalih, zaradi klime me je zeblo, da sem nase navlekla vse, kar sem imela pri roki, izmenično so mi zakrneli udi in vratu sploh nisem mogla več premakniti, letalska hrana pa mi preprosto smrdi. Za povrh ni deloval niti moj infotainment sistem, da bi v slabi kvaliteti gledala enega izmed na več kot tri ure razvlečenih filmov, za katere doma nimam koncentracije. Tega, da sem za letala absolutno previsoka, sem se že davno navadila, a ponavadi so mi moji potovalni triki (lastna maska za oči, silikonski čepki za ušesa, dobra potovalna blazina in mehak šal kot dober nadomestek za odejo) omogočili, da sem poti vsaj nekako znosno preživela. Letos pa sem bila sitna in utrujena, preden smo sploh dosegli višino letenja.  

Marsikomu, ki ne mara potovanj, ti občutki niso neznani. A da se to zgodi meni, ki sem včasih komaj čakala, da sedem na letalo, je bilo novo odkritje. Ne pomnim, da bi kaj takega čutila, ko sem pred sedmimi leti nazadnje dolgo letela na Kitajsko – vmes sem prestopila mejo tridesetih let, vse nas je prizemljil kovid, a vendar za to spremembo bolj kot vse ostalo krivim preprosto prekomerno težo izkušenj. Stvari so se nabirale počasi – najprej me je utrujal počasen in zrutiniran postopek check-ina. Pa opuščanje obrokov na letih in plastični pribor, vedno manj leg-rooma, zmanjševanje carry-on prtljage, nenehno izgubljanje kovčkov in podobno. Vse to je v meni postopoma zmanjševalo občutek, da je letenje nekaj posebnega, malodane čarobnega.  

Ko sem prvič sedla na letalo, sem bila še v vrtcu – v časih, ko je bilo letenje dogodek, ko varnostni pregled še ni obstajal in so si ženske kupovale luksuzne neseserje, da so s seboj na letalo nesle na litre kozmetike. Spomnim se, kako mi je stevardesa v čudovitem modrem kostimu pred vzletom na jopico pripela majhna srebrna krila – in še dolgo potem sem si želela postati ravno stevardesa. Ampak to poletje je ostalo eden mojih najbolj živih prvih spominov iz drugega razloga. Ko smo se dvignili visoko proti nebu, sem se prvič v življenju znašla na drugi strani oblakov – tistih veličastno puhastih, ki spominjajo na bombažno vato. Pogled me je tako očaral, da sem očeta vprašala, kakšen bi bil občutek, če bi sedla nanje – bi bili točno tako mehki, kot so videti? Takrat mi je oče, ki je bil tudi v pogovorih z otroki vedno zagovornik logike, razložil, da na oblak ne moreš sesti, saj bi preprosto padel skozi, kakor skozi meglo. Takrat so se razblinile moje prve otroške sanje, a v potovanja sem se vseeno zaljubila. Celo tako močno, da sem se, ko sem bila mlajša, skoznje pomembno identificirala.  

Gimnazijo sem izbrala tudi na podlagi potovanj, ki jih je omogočala. V srednješolskih letih sem tako prvič letela čez ocean, prvič sem obiskala New York in stopila na južno poloblo, prvič sem potovala s skupino vrstnikov. Vse te izkušnje so me pomembno izoblikovale, mi omogočile, da se srečam z drugačnostjo, napolnile moj rezervoar za vse, kar je tujega, novega, presenetljivega. V najstniških letih sem prek potovanj, ki so me vodila v oddaljene kraje, oblikovala svoj potovalni stil, hkrati pa tudi način, kako si želim skozi življenje. *Nunca turista, siempre viajero *(nikoli turist, vedno popotnik) – stavek, ki ga je na mojem prvem srednješolskem potovanju v Gvatemalo izrekel naš lokalni vodič, je za vedno ostal z mano. 

Obljubila sem si torej, da bom gojila radovednost, pa tudi spoštovanje do kraja, kjer sem, iskala neodkrite kotičke, vsakič šla po občutke in spomine namesto spominkov in fotografij. Sprva mi je uspevalo – v času fakultete sem se v lastni režiji odpravila na Japonsko, prevozila pol Evrope in še malo, raziskovala Združene države. Potem sem dobila službo v javnem šolstvu in moje življenjske okoliščine so se spremenile do te mere, da iz zasebnih razlogov potujem le redko. Namesto tega zadnje čase v tujino zahajam zaradi službe ali ker se udeležujem športnih tekmovanj – oboje človeka posebej utrudi, saj zahteva skrb, odgovornost in pripravo. Obenem se ravno zato znajdem na neznanih krajih ob nepričakovanih trenutkih – na primer nekje na severu Kitajske sredi decembra, ko se temperature ne dvignejo nad 10 stopinj pod ničlo, ali v majhnem kraju na Švedskem, kjer je edina turistična zanimivost športna ledena dvorana. Zato pa sem namesto v nepopisni gneči stala na popolnoma neobljudenem Kitajskem zidu, pomotoma v neki vasici v Toskani našla najboljši pistacijev sladoled, porabila tisto eno samcato uro prostega časa v najbližji kavarni v Talinu, pila odlično kavo in govorila z lokalci. 

V obdobju, ko me je potovanje začelo utrujati, ko se me je polastil občutek, da se preprosto več ne da potovati na način, da bi se izognil turizmu, kapitalizmu in komercializmu, ko sem začela nekako dvigati roke, si priznavati, da ne zmorem več biti popotnica, sem, skorajda neopazno, začela potovati drugače. In kar se mi nekdaj sploh ni zdelo vredno besede potovanje (bodisi strokovni seminar, kolesarski izlet ali šolska ekskurzija), se je izkazalo za najpomembnejšo lekcijo – kako, ko si odtrgan od velikih pričakovanj in potisnjen v ponujene okoliščine, najdeš majhne trenutke, zapostavljene kraje, skrite zanimivosti in, končno, popotnico v sebi. 

Ko sem se septembra vračala s Tajske, sem razmišljala ravno o tem – kako mi je v natrpanem tekmovalnem urniku in organizacijski skrbi za skupino dijakov, ki je bila z mano, vseeno uspelo pokusiti durian, se izgubiti v ulicah barvite tržnice in se peljati s tuktukom. Kako močan vtis so na meni pustili toplina Tajcev, bangkoške luči in (k sreči redki) muhasti tropski nalivi. Kako so doživetja, ki se zgodijo mimogrede, skorajda ponesreči, dolgotrajnejša kot tista, ki jih odkljukaš z bucketlista.  

Polet nazaj domov me je še vedno navdajal s tečnobo – neprijetno izkušnjo dolgega transporta preprosto razumem kot ceno, ki jo je treba plačati za nove izkušnje. Potem pa sem zadela na popotovalni loteriji – ne samo da sem sedela ob oknu, sedež poleg mene je bil prazen, da sem lahko raztegnila noge, se pokrila z obema odejama, blazine zatlačila povsod, kjer te sicer tiščijo trdi plastični deli sedeža, in čakala, da me enakomerno tresenje motorjev pripravi do spanca. Ko smo se dvignili skozi belino, sem jih zagledala – moje oblake, takšne, kot so bili na prvem poletu (kot sem jih, čeprav sem bila na letalu večkrat, kot se mi ljubi šteti, videla le nekajkrat) – puhaste, bombažno bele, mogočne. In sem bila spet stara pet let, majhna popotnica, ki rada gre in se še raje vrne.

### Tedenski izbor: Pomladne vsebine

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-pomladne-vsebine

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pomlad je tukaj – čas prebujenja, novih začetkov in sveže energije! Za vas smo pripravili zanimive vsebine, ki bodo v vas prebudile pomladno veselje.

### Fabuline knjižne premiere

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/fabuline-knjizne-premiere

_Kratki filmi študentov AGRFT posneti po motivih romanov letošnjih literarnih gostov_

_Avtor: Študentje AGRFT_

Kratki filmi študentov AGRFT.

**Festival Fabula tudi letos v sodelovanju z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) odpira vrata kreativnemu raziskovanju meja med literaturo in filmsko umetnostjo. V okviru projekta Fabuline knjižne premiere vsako leto festivalski program nadgradijo študentski filmski projekti, ki prinašajo avtorsko svežino in unikatne pristope v prenosu literarnih del Fabulinih gostov v filmski medij. Na zaključnem dogodku, ki bo 20. marca si bomo ogledali letošnjo filmsko produkcijo in pri tem obeležili tudi peto obletnico sodelovanja med Fabulo in AGRFT, ki vsako leto združuje literaturo in film skozi oči novih generacij ustvarjalcev.**

**Zaključno projekcijo bo zaokrožila okrogla miza, na kateri bodo sodelovali letošnji ustvarjalci, govor bo o tem, kako literatura prehaja v filmski jezik, ter kakšne umetniške izzive in priložnosti ta proces prinaša. V ospredju bodo tematike kot so: zvestoba izvirniku, razlike med različnimi narativnimi tehnikami, ter transformativni potenciali medijskega prenosa.**

**Študentski filmi bodo v času festivala na voljo tudi na spletni strani in družbenih omrežjih Festivala Fabula in Beletrini Digital, kar bo omogočilo širši dostop in odprlo dodatno dimenzijo festivalskemu programu. Fabuline knjižne premiere tako obiskovalcem ponujajo edinstveno priložnost, da literaturo izkusijo na popolnoma nov način, skozi filmski jezik, ki širi možnosti interpretacije, vizualizacije in čustvenega doživljanja zgodb. **

### **Adina soba**

**Igralci: **Špela Lovrec
**Scenarij in režija: **Ana Logar
**Kamera:** Ana Logar
**Montaža:** Rožana Švara

### Gostiteljica

**Igralci:** Patricija Sekelj, Aleksandar Jovanovski, Ana Logar, Vid Milaković
**Scenarij in režija:** Lara Šifrer
**Kamera:** Lara Šifrer
**Montaža: **Rožana Švara

### Hidžra

**Igralci: **Maja Kunaver
**Scenarij in režija:** Neža Jankovič
**Kamera:** Ana Logar
**Montaža:** Rožana Švara

### Psi

**Igralci:** Suzana Krevh
**Scenarij in režija:** Vid Milaković
**Kamera:** Neža Jankovič
**Montaža:** Rožana Švara

### Razkropljeni

**Glasovi prebivalcev sveta: **Nika Pušlar, Tara Ferbežar Felgner, Peter Podgoršek, Gala Atanasova, Jurij Lukashevich, Lina Bensa, Maxime Custodio
**Režija in animacija:** Lara Šifrer

Še nekaj utrinkov s snemanja kratkih igranih filmov po predlogi letošnjih Fabulinih knjig.

### OGENJ - odlomek iz romana

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/ogenj-odlomek-iz-romana

_Avtor: Aleš Šteger_

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Tokrat lahko okusimo delček slovenskega pisatelja Aleša Štegra in njegovega novega romana Ogenj, ki govori o Štefki Cobej, kustosinji in muzejski direktorici, ter eni najbolj kontroverznih ptujskih osebnosti.

Glagol biti. Jaz sem. Ti si. Ona je. Kako preprosto, kako samoumevno zveni vsaka od teh izjav. Izrečemo jih mimogrede, tudi po več sto krat na dan. Kljub temu prisluhnimo še enkrat, pretehtajmo, kaj sploh pomeni: Jaz sem. Ti si. Ona je. Treba je vdihniti. Biti ogenj in kurivo obenem. Treba je izdihniti in vdihniti ponovno. Biti zgolj to, kar je. O vetrovi, o vode, o zvezde, o ogenj, ki razvnemate živo in umrlo, ki razsvetljujete preteklo in ga spravljate v novi tek. Vzemite moja usta. Vzemite iz njih glas. Oblikujte ga v besede. Da se ne izgubi, kar je vmes in kar niso besede, kar niso usta. Kar nisem jaz, kar nisi ti, kar ni ona. Glagol biti. Glagol življenja in glagol revolucije in glagol trpljenja in glagol ustvarjanja in glagol uničenja. Glagol biti. Glagol, ki se nenehno spreminja, glagol, ki je spreminjanje samo in sprememba, ki sem, ki si, ki je ona sama. Dekle. Ne več otrok, a še ne ženska. Čeprav je že dovolj oblikovana, dovolj vržena v svet, dovolj uporna in svojeglava. Vidi goreti sneg. Vsi sveti so. Zbrani na pokopališču vdano poslušajo enolično župnikovo lajnanje: Bog, usmili se. Kristus, usmili se. Bog, usmili se. Noč pred tem je snežilo. Med molitvijo dekle na videz iz nerodnosti, v resnici pa iz prezira do žlobudranja molitvic in iz upora proti postavanju v ledenem vetru, s svojim prevelikim čevljem prevrne svečo, loj zajame suho cvetje, papirne pentlje in smrečje, in v naslednjem hipu zagledam, zagledaš, zagleda dekle, kako na nabuhlem trebuhu pomrznjenega groba gori sveži sneg. 

> V primerjavi z drugimi v vasi niso revna družina.

Imajo trgovino z mešanim blagom, šestnajst kmečkih gospodarstev okrog svoje hiše, prašno cesto pred vrati. Po njej vozijo volovske vprege, natovorjene s sveže posekanimi smrekami ali senom. Včasih so vprege konjske, sopihanje potnih živali, vpitje kmetov in švist biča. Dvakrat na teden pripelje mimo poštni avto in dostavi pošto. Spomladi in jeseni se cesta spremeni v blatno reko. Vozovi obtičijo, dež biča ravnico in okoliške hribčke, razbrazdane njive, gozdove in vinograde. Poleti pripeka neusmiljeno sonce, svet je razbeljena litoželezna peč, ki stoji v kotu trgovine in pozimi greje tako prodajalno kot zadnji, stanovanj ski del. Otroci sedijo skupaj z mamo okrog peči in v mraku zrejo v odprta medeninasta vratca, bledi sijaj plamenov liže njihove obraze, da usta umolknejo od toplega ugodja. Očeta največkrat ni. Je po opravkih. Zmeraj po opravkih. Mnogo jih je in zmeraj kaže, da jih bo še več. Mama nenehno dela. Poleg nenehnega dela mama nenehno rojeva. Bilo bi jih že preveč, če ne bi vsake toliko kateri od njih umrl. Angelca umre že ob porodu, ostali kasneje, a še preden začnejo hoditi v šolo. So otroci in je mama in je oče, ki ga naj več časa ni. In so sosedje iz preostalih šestnajstih hiš v vasi. Vstopajo v trgovino, si ogledujejo, kaj vse je naprodaj, in mislijo, da je vse to trgovčeva last in da so trgovčevi bogati. A le malo od tega, kar je naprodaj, je njihovo. Deklica kmalu izve, da ni ne mamino ne očetovo, da je vse le na posodo in da bo bogastvo iz trgovine treba kmalu odplačati. Kupcev ni veliko. Zato kot vsi drugi v vasi delajo na njivah, okopava jo krompir, sejejo lan, ogrščico in koruzo. Vsak od otrok ima dvoje oblačil, eno za vsak dan in eno pražnje. In ene čevlje, ki jih je pred njim ponosil starejši. Le ona, ker je najstarejša, nosi mamine ponošene čevlje. Otroci iz preostalih šestnajstih hiš so vsi bosi in pogosto lačni, in če ne bi bilo žandarjev kralja Aleksandra, če ne bi bilo Boga v cerkvi svetega Lovrenca in višjih zakonov, pred katerimi nenehno svari oče in se ob tem treplja po trebuhu, bi jih verjetno iz zavisti pomorili že za vsakega od rdečih okroglih bonbonov, ki vzbujajo skomine v veliki stekleni posodi na pultu male trgovine. Oče sedi za pultom, odpira in zapira predale. Vse preveri, vse prešteje, vse pretehta. Vsak večer, vsako jutro, znova in znova. Žene ga strah, da mu kdo kaj naskrivaj jemlje, da so mu dobavitelji podtaknili slabo robo, nit, ki se trga, neuporabne sekire, črvivo moko, kredo, ki se prerada drobi. Opreznost je vpisana v njegov obraz, opreznost v vseh njegovih dejanjih, opreznost vsepovsod, razen v očeh. Ko po gleda očeta v oči, vidi strah, ona, deklica, ga jasno vidi. Vidijo ga tudi drugi otroci in mati. In oče vidi kot v zrcalu, kar vidijo oni, v očeh svojih najbližjih vidi, da vidijo njegov strah, in ve, da ga mora skriti, da jim mora vsak dan znova pokazati, da je strah laž in da je močan, da je močnejši od sebe. Od zunaj tega ne vidi nihče. Ali pač? Vsekakor nihče ne sme videti, ne, nihče, razen mogoče Boga. Pa še Bog raje ne. Navzven je oče samozavesten, galanten gospod trgovec. Resen gospod trgovec. Zanesljiv gospod trgovec. Preudaren gospod trgovec. Tako kot je mama resna gospa, ki ima za povrh slavne prednike, njen prastric je bil ljudski pesnik, o njem se učijo otroci v šoli, odkar obstaja nova Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, to pa ni dolgo, kvečjemu deset let. Vse je krhko, sveže, ogroženo, države, zgodovina, vsak dan. Mogoče to združuje očeta in mater, ju povezuje s silo, močnejšo od obljub ali ljubezni: s silo kljubovanja. On kljubuje jadikovanju, ona revščini, on neuspešnemu poslovanju, ona vsemu hudemu, kar se zgrinja nadnje, on strahovom, ona smrti, on bolečinam v želodcu, ona bolečinam v srcu. Ne gre za aroganco premožnih, zanjo niso dovolj bogati. Gre za ponos, da kljubujejo sušam, recesiji, škodoželjnostim, slabim letinam, razvrednotenju kraljevega dinarja, povišanju carin na avstrijske in ogrske izdelke, rojem kobilic na poljih, peronospori v vinogradih in gotovemu bližnjemu koncu sveta. Kljubovanje je v ponosu, s katerim se vsa družina, pražnje oblečena in z vzravnanimi hrbti, ob nedeljah v cerkvi usede v tretjo klop na levi. Vsako nedeljo. Vsemu navkljub. Zima je, leto 1933 ali 1934. Deklica je stara deset, mogoče enajst let. Z leto dni mlajšim bratom Markom gresta vsak dan v jutranjem mraku dvanajst kilometrov daleč na Ptuj v ljudsko šolo. Pot do mesta vodi po ravninski cesti, ki se vije med zasneženimi njivami. Včasih so na poti še drugi, otroci, dninarji, delavci. To jutro ne srečata nikogar. Njeni preveliki in Markovi pretesni čevlji se vdirajo globoko v svež, moker sneg. 

> V daljavi se kot privid nad belino v prvih jutranjih žarkih prikazuje mogočen ptujski grad.

Zakaj so vsi spomini, vezani na njeno otroštvo, iz zimskega časa? Kot da časa razen zime ne bi bilo. Zakaj je Marko nikoli ne uboga? Otročji je in črke mu nikakor ne ležijo. Tudi številke ne pretirano, čeprav je očkov ljubljenček. To ve tudi sam. Po šoli ga spet ni na dogovorjenem mestu. Ni prvič, da je izginil. Oče bo za njegove neumnosti spet obtoževal njo, ker je najstarejša. Išče ga okrog šole, kliče po sosednjih ulicah. Ljudje se ozirajo. Sram jo je. Zmeraj jo je sram njenega Marka. Sram in strah, da jo bo oče pretepel, če se spet vrne brez malega Marka. Enkrat se je že in je bilo hudo. Mrači se že. Začne pihati leden veter. S starih mestnih streh neha kapljati tajajoči se sneg. Na bližnji tržnici je veliko ljudi, vozovi. So Cigani? Konji se prestopajo v mrazu, iz njihovih nozdrvi se kadi. Niso Cigani, Vlahi so. Ne razume jih, a nekega dne bo razumela vse, kar si vzklikajo med sabo. Vse bo razumela v vseh jezikih, to že ve. Tam je tudi Marko. Najraje bi ga zlasala, a je dogajanje pred njima preveč zanimivo, zato brž pozabi na jezo. Pripravlja se predstava. Nimata denarja za vstopnici. Prime ga za roko, domov morata, pozno je že, a Marko se ne pusti zvleči proč. Zdaj on vleče starejšo sestro. Pretihotapita se okrog gruče odraslih in otrok, se zrineta za vozove in smukneta skozi špranjo med deskami v ograji. Ravno stopi iz enega od vozov moški. Našminkan je. Lase ima ognjeno rdeče. V rokah ima lesene lutke, jih obesi na rob voza, odpne hlače. Dolgi curek tople scaline dela rumene vdolbine v sneg. Z Markom se potuhneta, napeto se držita za roke, njen pogled visi na leseni lutki z dolgim nosom. Gleda, kako bingljajo na nitih viseči koščki lesa, oblečeni v majhne cunjice. Ali nekje globoko v sebi sluti, da je teh nekaj kosov škripajočega lesa, da je ta človek z ognjenimi lasmi, njegova lutka z dolgim nosom, njena zgodba? Naslednji hip ju nekdo prime za ovratnika in oba vržejo ven, še preden se lutkovna predstava začne.

### Četrtzvezdi

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/cetrtzvezdi

_Avtor: Sara Nuša Golob Grabner, David Pavlas _

Kje ležijo meje vesolja? Ali je človek zares sposoben svobodnih odločitev? Kaj je smisel življenja? To so vprašanja, ki se Sari Nuši Golob Grabner in Davidu Pavlasu, avtorjema rubrike Seen, zdijo povsem postranska in ki jih z levo roko obdelata že ob jutranji kavi. Veliko raje se posvečata pomembnejšim temam, kot so trenutni modni trendi, situacija kulturnih delavcev in manjšinska politika. V Rubriki Seen obdelujeta vse to in še več - tako rekoč vse, s čimer se spopadata v svojem vsakdanjem življenju. Kako bi izgledalo, če bi Milena Jesenska in Franz Kafka imela platoničen odnos in svojo jezo na svet namesto skozi pisma izražala skozi dopisovanje na internetu? Najverjetneje takole.

### PARANORMALNO / Izkušnje s srhljivim, nadnaravnim

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/paranormalno-izkusnje-s-srhljivim-nadnaravnim

_Avtor: Samanta Hadžić Žavski _

Samanta Hadžić Žavski v najnovejšem tekstu spregovori o lastni izkušnji s paranormalnim.

Vedno me je fasciniralo vse, kar je povezano s serijskimi morilci, in najraje sem spremljala različne dokumentarce programa Discovery ID. Poleg tega tudi nisem imela posebnega problema z gledanjem grozljivk.  

Kadar pa je bilo v igri karkoli paranormalnega, takrat sem zamrznila. Prvi spomin na paranormalno grozljivko spada v čase osnovne šole. Sošolka, ki je kasneje postala moja poročna priča, je praznovala rojstni dan. Kateri, se mi ne sanja, v živo pa se spomnim silne groze, ki sem jo doživljala med gledanjem *Thirteen* *Ghosts.* Pojma nimam, ali gre za res strašen film ali zgolj za otroku strašen film, saj ga nisem nikoli več pogledala, zelo nadrobno pa bi še danes lahko opisala trenutek, ko si v filmu nekdo v kopalnici nadene najdena očala, ki mu razkrijejo krvave stene kopalnice in s tem njeno edino pravo različico. Še v odrasli dobi sem se kdaj znašla v kaki kopalnici in podoživela ta prizor. Večkrat tudi v domači.

### Tedenski izbor: V znamenju ognja

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-v-znamenju-ognja

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

V znamenju ognja se rojevajo velike ideje, oblikujejo trdni značaji in vznikajo nove poti. Ogenj je prvina, ki nas opominja, da v sebi nosimo moč sprememb, da iz pepela lahko vstane nekaj novega. Prepustite se njegovi energiji in odkrijte vsebine, ki vas bodo prevzele!

### »Jezik se branim dosti.« 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/jezik-se-branim-dosti

_Avtor: Luna J. Šribar_

Poseben je dan, ko te na obisku pri Silvani Paletti objame rozajanska bisida.

**Tam, kjer so pred tisoči in tisoči let ledeniki zarezali v tla, v senci mogočnega Kanina, ob ta Vilïki wödi, leži kraj, kjer se ljudje »pogovarjajo v stihih«. Rozajanska dulḯna, Rezija, skrita na severovzhodu Furlanije - Julijske krajine, tik ob meji s Slovenijo. Manj kot tisoč jih naštemo med prebivalstvom, še manj je tistih, ki naprej nosijo rezijansko narečje. A tam, med volkovi in lisicami, Gardinico, ob Dujaku in Dujačesi, Lol Kutleću, živi tudi varuhinja. Varuhinja rezijanskega pesemskega in pravljičarskega izročila. Pesnica. Silvana Paletti.** 

K *rozajanskim judem* nas je popeljala Zvonka T. Simčič, vizualna in intermedijska umetnica, ki jo s Silvano veže dolgoletno prijateljstvo. Skupaj sta peli, nastopali in izdali tudi zgoščenko *Mali rug / Glas neba*. Zdaj Zvonka s skupino *Za srce mo / Za srce moje* prepeva le rezijanske pesmi. Bili so časi, ko je z njimi odmeval tudi Silvanin zamolkli glas.  

*»V samoti Rezije, kjer – tako kot na Islandiji ali v Tibetu – le majhno število občutljivih in odgovornih ljudi poskrbi za to, da se nit ne pretrga, so njeni temni oji in iji razkrivali vso lepoto ene izmed starodavnih različic slovenskega jezika,« *je Silvanino petje prelila v besede Bogdana Herman, pevka ljudskih pesmi. Za zgoščenko *Mali rug* je rezijanščino preoblikovala v knjižni jezik. 

*»Vi govorite, mi *romunimo*,« *se zasmeji Silvana Paletti, ko nas pričaka pred isto hišo, kjer je prebivala z mamo že kot otrok.  

V njenih otroški letih se v šoli niso učili rezijanščine. *»Moja mama me je naučila po rozajanski.«  *

Slovenščine se je učila med pogovori z obiskovalci, ki so zahajali k njej. *»Spraševali so me, kaj pomeni to, kaj pomeni ono ...« *Za Silvano je rezijanščina dar, ki skriva tudi spomin na čase, ko je bila vsaka vas v dolini živahna skupnost s svojo šolo in vrtcem. Danes ima celotna Rezija le eno šolo. *»Zdaj je tu uradno okoli 900 ljudi, leta 1911 jih je bilo skoraj 5000,«* nas z dejstvi sooči Luigia Negro, vodja v *Muzeu od tih rozajanskih judi* / *Muzeju rezijanskih ljudi*, ki ga obiščemo kasneje. 

## **»Vse imaš govoriti«** 

Silvana Paletti ve, da je vse živo. Nagovarja Kanin, v dolini govori z vodo, s travo, s kamni.  

*»Ogenj gori. Ti si mu lepo govorila. Zato je šel naprej.«* 

*»Res? Ogenj še bolj zagori, če mu govoriš?«* 

*»Vse, vse imaš govoriti.«* 

Tudi pri petju rezijanski ljudje nagovarjajo ves svet okrog sebe. *»Petje rezijanskih pesmi je kot ena molitev. Je govor od človeka proti gori, proti vodi, proti kamnu, ker vse to čuti kot živo,«* je Silvana razkrila Zvonki Simčič, ko sta snemali stare rezijanske melodije. 

Silvana Paletti in Zvonka T. Simčič sta leta 2014 izdali zgoščenko Mali rug / Glas neba. Skuza brude je ena od pesmi na zgoščenki.

Silvanin smeh kot žogica poskakuje med nami ves čas.  

Ob njej se mi zdi, da v tej odmaknjeni dolini nismo na robu sveta, temveč v njegovem središču. Tam, kjer se dogajajo bistvene stvari. 

*»Silvana je modra žena prastarega spomina,«* jo je ob pesniško glasbenem večeru v Cankarjevem domu leta 2018 opisala Bogdana Herman. *»Z blagohotnim razumevanjem opazuje današnji svet in ne molči. Pokazala mi je, kako naj stojim v mrzli vodi, da bo odnašala moje skrbi. Povedala mi je, da za življenje zadostujeta veliko srce in velika tišina. Naučila me je sprejemati. Naučila me je peti *rozajanske biside*.« *

Silvana ne pozna osamljenosti: *»Navadiš se.«* Pogreša pa pravljice, ki so si jih včasih pravile none. *»Ko ni bilo televizije, kako so nas držali? So pravili pravljice.«* 

Na pomlad se Silvana ponoči usede pred hišo in posluša glasove. *»Gledam oblake, zvezde, kure. Slišiš lajež psa, slišiš lisico, srno ...« *

#### Särcë samö rumunï 

Dulïna Rezija, 
na skali, 
jä nu tï, 
lüna gri, 
wse muči, 
särče 
samö 
rumunï.

#### Samo še srce govori 

Dolina Rezija, 
jaz in ti, 
oba na kamnu, 
nad nama mesec, 
vse molči, 
samo še srce 
po domače govori.

Silvana Paletti
*V knjižni jezik prevedel Marko Kravos, prvič je bila pesem objavljena v zborniku Vilenica 2000*

## **Prostor za *****právice***** ** 

Lisica je kraljica rezijanskih pripovedk. Pogosto se v njih pojavi tudi volk, imajo pa tudi malega žbajančiča. V ljudskih zgodbah živali nosijo človeške zgodbe. Poleg lisïce in uka / volka se po rezijanskih pravljičnih gozdovih med črnimi bori in bukvami smukajo tudi druge živali: zajec / zec, petelin / pitilen, pes / päs, mačka / tuca, medved / midved … V pravljicah naletimo na Gardinico, katere ime izhaja iz pridevnika *gard */ grd. Tu je še Dujak, divji mož, Dujačesa, njegova žena, in Dujačesica, njuna hči. Rezijansko izročilo prinaša tudi pripovedi o dveh močnih, samotarskih junakih, o tihotapcu Lol Kutleću in Dardeju, ki je prebivalcem Solbice pomagal, da niso izgubili pašnikov na Žrtu. 

O pomenu pravljic, pripovedk, ljudskih pesmi in s tem ohranjanju slovstvene folklore Rezije priča Muzej rezijanskih ljudi, kjer nas takoj nad vhodom pričaka freska, portret pravljičarke Tine Wajtawe Plielich iz Solbice, ki pripoveduje otrokom basen.  

Muzej so začeli oblikovati po tragičnem potresu leta 1976. Začutili so, da je potrebno zbrati in ohraniti, kar je ostalo. Odprli so ga s pomočjo slovenskih študentov iz Trsta in Gorice ter raziskovalcev, strokovnjakov Mladinskega raziskovalnega tabora.  

V muzeju je tudi prostor za *právice / *pravljice, spada pod sekcijo posvečeno rezijanskemu pripovednemu izročilu.  

*»Strokovnjak, ki se je najbolj zanimal za rezijansko slovstveno folkloro, je bil slovenski akademik dr. Milko Matičetov. Od leta 1962, ko je začel obiskati Rezijo, je poleg vsega drugega zbral več kot 30.000 enot ljudskih pripovedi. Njegovo najbolj znano delo je knjiga Zverinice iz Rezije z zbranimi rezijanskimi pripovedmi,« *nas na rojaka, ki je kasneje postal tudi častni občan Rezije, spomni Luigia Negro.  

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je Milko Matičetov spoznal tudi Silvano Paletti, prevedel nekaj njenih pesmi in jih izdal v knjižnem jeziku. Njeno najbolj znano delo pa je trojezična pesniška zbirka *Rozajanski serčni romonenj / La lingua resiana del cuore / Rezijanska srčna govorica*, kjer je zbrana njena poezija v slovenščini, rezijanščini in italijanščini. Zbral in uredil jo je Roberto Dapit. *»Spomladi leta 1999 sem vprašal Silvano Paletti, ali si želi, da bi njene pesmi objavili v zbirki. Nekega dne je potrkala na moja vrata z zvezkom z rdečimi platnicami v roki, v njem je bilo okrog sedemdeset pesmi, ki jih je zbrala, pregledala in opremila s kazalom. Zbirko je naslovila *Rozajanski serčni romonenj*,«* je knjigi na pot zapisal ta furlanski jezikoslovec, ki se že vrsto let ukvarja s slovstveno folkloro Rezije. Silvanina pesniška zbirka je začela vznikati po potresu leta 1976, ki ni pretresel le zemlje in njenih ljudi,* »tedaj se je tudi meni moralo nekaj stresti v glavi«*. Tako je nekoč v pogovoru z Milkom Matičetovim pripomnila pesnica.  

Silvana Paletti nikoli ne ve, kdaj jo bo našla pesem. In ko pride, mora biti hitra. *»Ja, pride v glavo sama in jo moraš takoj ujeti, če ne zbeži.«* Njene pesmi ostajajo neukročene, kot je neukročena narava, iz katere se porajajo. *»Takšna kot pesem pride, takšno moraš pustiti.«  *

#### Moje besede 

Na belem listu 
z besedami se rada igram 
kot veter z listjem. 
Kot plava riba 
v vodi, 
tako plavam jaz sredi svojih besed. 
Ni čuti glasu, 
ne ve se, od kod prihaja, 
samo to vem, da sem, 
v igri besed. 
Zvezane, odvezane, 
se naglo kotalijo 
po bregu navzdol, 
a kar mi srce govori, 
nič več ne zbeži.

Silvana Paletti
Rozajanski serčni romonenj

Silvano Paletti vprašam, kako je, in gromko se zasmeji. *»Jezik se branim dosti.«* Njene *biside* so tiste, ki jo varno popeljejo čez vse gorkosti tega sveta. 

\*\*\*

*Reportaža je nastala, ko smo se v Rezijo odpravili snemat video Glas ustvarjalk, posvečen prejemnicam nagrade mira, ki jo podeljuje Ženski odbor slovenskega centra PEN. Silvana Paletti je nagrado mira prejela leta 2016. Gradivo za reportažo sem zbirala skupaj s pisateljico Nino Kokelj.*

### Gospa ni razočarala

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/gospa-ni-razocarala

_Avtor: Jan Cvitkovič_

Jan Cvitkovič. Pesnik, scenarist, režiser, dobitnik filmske nagrade beneški lev. Bi se želeli nasmejati? Prepustite se branju njegovih dogodivščin!

**8. maj 2024 **

Včeraj sem šel po špežo.  
To je nakup hrane, če kdo ne pozna izraza.  
Ko sem zaključil, plačal in zbasal vrečke v prtljažnik, sem se vprašal, kako bi se zdaj lahko malo razveselil.  
Odprl sem Google Maps in poiskal najslabše ocenjen bar v mestu. Ocena je bila 3.0.  
Redko vidiš bar s tako nizko oceno. Skoraj nikoli.  
To pomeni, da se lastniku ne da niti frendov niti žlahte angažirat, da bi na internet pritisnili kako lažno petko v korist lokala.  
Ali pa da jih nima. 
Sedel sem v vozilo in vžgal.  
Navigacija me je peljala v blokovsko naselje v severozahodnem delu stare Gorice. 
Malo sem se še izgubil, a na koncu v pritličju enega od blokov le ugledal nekaj kafiču podobnega.  
Zunaj dve mizici, za eno so sedele tri gospe.  
Ko sem se približeval, sem zaznal, da me pozorno opazujejo.  
Pahnil sem vhodna vrata, a se niso dala. 
*»Močneje,« *je rekla ena od njih. 
Pahnil sem močneje, vrata so se vdala in vstopil sem v lokal.  
Prostor, mogoče 15–20 kvadratnih metrov, zamrznjen v zgodnjih osemdesetih letih. Noter nikogar.  
Čez čas je prišla za mano gospa, ki je rekla *»močneje«*.  
Postavila se je za šank. 
*»Kozarec rdečega,«* sem rekel. 
*»Nimamo vina,«* je rekla. 
Pogledal sem jo. To se mi v Italiji še ni zgodilo. 
*»Nimate vina?«* sem vprašal. 
*»Nimamo,«* je rekla. 
Malo sem pomislil. 
*»Kaj pa pivo?« 
»Pivo pa imamo«. 
»Potem bi pa eno pivo.« *
Gospa je šla do hladilnika in na pult prinesla steklenico piva. 
*»Boste tu ali boste vzeli s sabo?«* je vprašala. 
Vprašanje mi ni bilo takoj jasno, a sem se zbral. 
*»Tu,«* sem rekel. 
*»Tu ne morete,«* je rekla in potegnila flašo k sebi. 
Vprašujoče sem jo pogledal. 
*»Samo za s sabo,«* je podčrtala. 
Spet sem malo zrl vanjo. 
*»Kako pa to?«* sem vprašal. 
*»To je privatni bar, pravzaprav društvo, potrebujete člansko izkaznico.« *
Vzel sem si sekundo za razmislek. 
*»Potem bi se pa včlanil.«* 
Gospa me je premerila od nog do glave. 
*»Januarja,«* je rekla. 
*»Kaj?«* sem vprašal. 
*»Januarja,«* je še enkrat rekla. 
*»Ne razumem.« 
»Januarja se lahko včlanite.« *
*»A zdaj pa ne?«* 
Gospa je odkimala.  
Do januarja je še devet mesecev, sem pomislil. 
*»A tako?«* sem rekel. 
Gospa je pokimala. 
*»Nič, potem pa nič,«* sem rekel. 
Ko sem se peljal proti centru, sem postal dobre volje.  
Gospa ni razočarala. 

❤ 448 
96 komentarjev 
Deljeno 11-krat 

**KOMENTARJI**

bar z značajem in gospa z načelom😃
(T.K) 
Kakšno oceno si jim dal na Google Maps?🤣
(M.S.) 
Top👍 grem, če najdem👍
(D.F.) 
Ti jih prou iščeš!  
In najdeš!🤣
(M.L.) 
Malo si začel na Alana Forda spominjat.. strip, ne lik. Kar je super zabavno! 
(KD.A.) 
Hehe...nadrealno duhovit lajf. 
(A.P.) 
Jan, sinoči sem na TV gledala ponovitev filma Zoran, moj brat idiot. Kakšen lep film, kakšni liki!🩷️ tista betula, pikado, svetovno prvenstvo v Glasgowu,. beli zajc, očenaš, ma daj.... krasota! 
Kdaj je bilo to posneto? 
(M.S.) 
Cvitkooo...SPET ščijemm od smeha.. 😂😂😂😂😂
So pa mali zametki Partiya... 👌👍👌
(A.D.) 
Ma potem si ostal kar žejen?😃😁 naprej nisi iskal? Počakam kako se je še končal dan😁😁
(R.K.) 
Mama mia, Che storia 
(N.Š.) 
Članska kafana,k’noben ne mara vina.😁
(D.M.) 
Nismo mi hitri, površinski smo...kaj si mislil, ni to družbeno omrežje... nekateri človeški procesi ostajajo počasni. Dobra lekcija 
(E.P.) 
Nakup špeze je res en velk dolgčas ... Ta bar je pa ena sama dogodivščina... Komaj čakam, da bo januar.👍Mogoče bojo imel pa tud vino takrat, pa avtomatska vrata. 😂🤣
(I.V.) 
Al si naš ali bodi žejen. 🤣 Če pa hočeš bit naš te moramo preverit. Postavi se v vrsto. Poskusi spet januarja🤣. Ma top. Upam da si ji dal na googlu petko😅
(A.L.)

### Tedenski izbor: 8. marec - dan žena

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-8-marec-dan-zena

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

8. marec je dan, ko slavimo pogum, dosežke in neustavljivo moč žensk. Naj bo to priložnost za hvaležnost, spoštovanje in opomin, da si vsaka ženska zasluži enakopravnost.

### Razgledi iz Savca

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/razgledi-iz-savca

_Avtor: Nina Granda / V sodelovanju z revijo Outsider_

Arhitektka Nina Granda odpira vrata zanimivih hiš, nas vodi skozi umetnost bivanja in lepoto notranjega dizajna. Tokrat si je ogledala stanovanje v Savskem naselju.

V seriji *Odprta vrata* smo doslej obiskali nekaj stanovanj arhitektov, ki pa jih poleg izjemne arhitekture povezuje še ena, manj spodbudna lastnost: da so večini ljudi takšni domovi nedostopni.  

Tokratni obisk razkriva drugačne vrste domovanje. Predstavlja vzor reševanja stanovanjske problematike srednjega sloja. Rešuje tipičen izziv: par na robu tridesetih let se želi ustaliti in si ustvariti družino. Čeprav v seriji predstavljamo domovanja arhitektov, je ta epizoda tudi v tem pogledu nekoliko drugačna. Mladi arhitekt Janez Marolt se je pred desetletjem, ko je kot mlad profesionalec sodeloval v ekipi priprave projekta za eksperimentalni blok Brdo, odločil, da arhitekturna kariera, kot jo je okušal, ni tisto, čemur je pripravljen posvetiti življenje. Strast je odkril v fotografiranju. Že na gimnaziji je bil obetaven amaterski fotograf, v temnici je sam razvijal analogne fotografije in tako ujel mnogo lepih trenutkov. 

Ko sta Janez in Vesna, arhitekt freelancer in redno zaposlena raziskovalka, iskala stanovanje, sta, kakor je običajno, spremljala oglase na nepremičninskih portalih. Oglas za stanovanjce v stolpnici v ljubljanskem Savskem naselju ju je takoj pritegnil, tudi cena je bila ugodna. Dogovorila sta se za ogled, se zaljubila v svetlo stanovanje na vrhu nebotičnika in lastniku takoj povedala, da vzameta stanovanje. Po letu dni najemanja sta mu predlagala odkup. To je bilo leta 2014, cene so bile še *»normalne«* in krediti ugodni; Janezu so se odpirale poti na področju fotografije, Vesna je imela redno službo; odločila sta se, vzela sta kredit in postala lastnika svojega stanovanja v Savskem naselju. 

Stanovanjske stolpnice v Savskem naselju sta zasnovala arhitekta Ilija Arnautović in Milan Mihelič v več fazah med letoma 1955 in 1962. Stanovanja odlikujejo za tisti čas inovativni tlorisi: dvosobne in trosobne enote so oblikovane kot velik pretočen prostor, ki ima v osrčju kuhinjo, kopalnico in stranišče – sanitarni vozel. Razmeroma majhna stanovanja s takšnim nizanjem prostorov pridobijo poglede vzdolž celotne dolžine. Čeprav so nekateri prostori veliki le toliko, kot je nujno potrebno, zasnova omogoča precejšnjo fleksibilnost pri razporejanju dejavnosti. 

To so bili začetki montažne gradnje v Sloveniji. Montažna gradnja je omogočala hitro izvedbo stanovanj, ki jih je v obdobju industrializacije po drugi svetovni vojni in v obdobju dotoka priseljencev z južnih delov Jugoslavije v Sloveniji primanjkovalo. 

Arhitekta Arnautović in Mihelič sta bila v službi uporabnika in sta svojo arhitekturo poskušala prilagoditi naravi človeka, ki se je z dežele priselil v mesto. Številni novi prebivalci mest so bili *»iztrgani«* iz podeželskega okolja, kjer so živeli v družinskih hišah. Zato ima zasnova nekaj odlik stanovanjske hiše: balkone, terase in vrtove, okoliška igrišča in park. Njuno arhitekturno delo bi lahko povzeli kot iskanje sinteze idej o bivanju, oblikovanja stavb po meri uporabnikov in raziskovanja novih načinov gradnje. 

*»Kaj vama pomeni dom?«* vprašam Janeza in Vesno.

Janez pove, da je to prostor, kjer lahko odvrže vse maske in preživlja čas z ljudmi, ki jih ima najraje. Vesna dopolni, da je dom zanjo: objem.  

Stanovanje sta opremila praktično, po meri družine z majhnima otrokoma. Najljubši kos opreme je po meri narejena knjižna omara s prostorom za zložljivo mizo in sušilo za perilo, kjer znaten del prostora zasedajo vinilne plošče. Janez in Vesna sta star gramofon kupila pri zbiratelju in ob družabnih večerih je poslušanje plošč stalnica. *»Všeč mi je obred, povezan s poslušanjem plošč. To je intimna izkušnja,« *pove Janez. 

Na stenah visijo Janezove fotografije iz družinskega življenja. *»Velike slike imam rad, ja. Vse izmed njih me spominjajo na kaj lepega. Všeč mi je, ko so slike velike, da jih v prostoru laže začutiš  in imajo okoli sebe dovolj prostora, da v njem zadihajo.« *

*»Ljub mi je tudi že malo starinski stereo sistem. Stvar je nepraktična in zavzame veliko prostora v primerjavi s kakšnim Bluetooth sistemom in glasbo s pretočne platforme. Mi je pa všeč fizični vidik medija plošče. Pomirjujoč se mi zdi ta obred, ki ga zahteva. Da ploščo izbereš, položiš na gramofon, očistiš, spustiš iglo gor, pa tudi da jo moraš po nekaj skladbah obrniti. Bolj prisotnega ob glasbi me naredi. Da ni le nekaj, kar se samoumevno oglaša v ozadju.«* 

Vesna pove, da na majhnem balkonu poleti vzgoji dovolj paradižnikov za vso družino. Toda najboljši del stanovanja je skriti biser: prostrana urbana terasa s fantastičnim razgledom na vrhu, v 14. nadstropju. To je skupni prostor za vse prebivalce bloka, tam prirejajo rojstnodnevne zabave, vrstijo se romantični zmenki in partiji z DJ-jem. *»Terasa je čudovita!«* soglašata.  

V bližini so javni servisi, med stolpnicami pa je park z otroškimi igrišči, vrtcem in šolo. Javni promet sosesko povezuje z mestom. Primer dobrega urbanističnega oblikovanja, ki, žal, še vedno presega povprečje. 

Gostitelja sta stanovanje kupila leta 2014 za 130.000 evrov. Zdaj bi zanj dobila najmanj dvakrat toliko. Kaj je razlog, da so ta poceni in hitro zgrajena stanovanja tako cenjena? 

Savsko naselje je primer izredno kakovostne gradnje in dokazuje, da je mogoče znotraj mesta zgraditi urejeno okolje, ki združuje stanovanja, servise in javni program ter je del, povezan z mestom.  

Odgovore za reševanje stanovanjske krize že imamo; samo uglasiti jih je treba s sodobnim časom in z arhitekturo. Razgled s terase bloka v Savskem naselju je postal eno mojih najljubših mestnih prizorišč.

### Saša Lošić Loša - Če bi izbiral ponovno, bi izbral drugo pot

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/sasa-losic-losa-ce-bi-izbiral-ponovno-bi-izbral-drugo-pot

_Avtor: Sonja Javornik_

Še danes se spomnim, kako sem neko poletje na Krku prvič slišala pesem Bolje biti pijan, nego star. Takoj me je navdušila. Kot vse druge po Jugoslaviji, ki so poskrbeli, da so štiri sarajevski najstniki čez noč postali idoli mladih. Njihova priljubljenost je bila neverjetna – morda jo najbolje predstavi podatek, da je moral pevec Saša Lošić Loša vsak mesec plačati beljenje bloka, ker so sosedi noreli zaradi grafitov njegovih oboževalk, ki so našle njegov naslov. Sanje pa so se za skupino hitro končale, saj je prišla vojna, zaradi katere je Loša leta 1992 prišel v Ljubljano, kjer se je moral znajti, kakor je vedel in znal. Takrat je s prijateljem Brankom Đurićem Đurom, prav tako Sarajevčanom, pisal celo humoristično rubriko v reviji Ž, katere urednik je bil Jonas Žnidaršič, ki je tudi na ta način pomagal kolegoma.

**Presenečenje za Lošo – revija *****Ž*****, v kateri je z Đurom pisal stran s humornimi prispevki.** 

Skupina Plavi orkestar se je po koncu vojne v Bosni spet zbrala in nadaljevala z delom. Nanizala je številne nove uspešnice, ki jih boste lahko slišali v Stožicah 21. marca, ko bo zasedba prvič po vojni pri nas spet nastopila v originalni postavi. Loša pa je v zadnjem času napisal še nekaj novih skladb, ki bodo tudi del repertoarja. Eno od skladb je tik pred najinim pogovorom šel poslušat v studio, saj ga je zanimalo, kako je tonski mojster oblikoval zvok … 

**V Ljubljano ste prišli s 400 markami. Ste sprejeli pisanje humorne rubrike v reviji *****Ž***** z Brankom Đurićem, ker sta potrebovala prihodke?**  

Tako je. Nikoli ne bova pozabila, kako nama je Jonas ponudil možnost, da nekaj zasluživa v teh trenutkih, ko sva se borila, da bi preživela, plačala najemnino za najemniško stanovanje za Bežigradom, kupila hrano …

**Ste bili z Jonasom že pred prihodom v Ljubljano prijatelji?**  

Mislim, da se spomniva drug drugega z nekega alternativnega festivala Novi Rock, na katerem smo tako on kot tudi Plavi orkestar sodelovali sredi osemdesetih let.

**Jonas vam je prvi predstavil internet. Bila sta med prvimi, ki sta iz Slovenije komunicirala s takratnimi uporabniki spleta po svetu. Ali je res, da sta govorila celo s svetovno znanimi imeni?**  

Tako je. Nikoli ne bom pozabil prvih stikov s Cyberspaceom, CD-romom, Eudoromom … Kakšno navdušenje, nov svet! V tistem času je res zelo malo ljudi po svetu uporabljalo internet, tako da sva si dopisovala s številnimi glasbeniki, nekoč celo z Bobom Geldofom …

**Kako dolgo ste potrebovali, da ste sprejeli Ljubljano za svoj dom?**  

V Sloveniji sem se vedno počutil dobrodošlega. Tudi pred vojno sem rad obiskoval Ljubljano, Portorož, Bovec, Kranjsko Goro in imel tam veliko prijateljev. Ko sem se preselil v Ljubljano, mi je pomagalo veliko ljudi – pa ne samo meni – in to na diskreten, lep način. Posebej oblikovalska ekipa Tandar, Magnifico, Jonas, prijatelji iz skupine Laibach, ljudje okoli Neue Slowenische Kunsta, agencija Faktor in številni drugi. V Sloveniji se nikoli nisem počutil kot drugorazredni državljan. Vsakič ko se vrnem s številnih potovanj, ob prestopu meje in vstopu v Slovenijo začutim toplino.

**Ljudje imajo stisko, ko gredo v pokoj in izgubijo neko titulo, status. Sploh si ne morem predstavljati, kako je moralo biti vam, ko ste čez noč iz največje zvezde v regiji postali begunec. Kako to vpliva na psiho?**  

To je bilo zadnje, kar me je v tistem trenutku obremenjevalo. Sliši se protislovno, vendar v slavi nikoli nisem zares užival. Sem 'normalen' človek. Tudi ob ostalih članih Plavega orkestra in vseh mojih prijateljih se ti zdi, takoj kadar jih srečaš, kot bi bili z njimi v razredu, ker so res prizemljeni. Verjamem, da je od takrat, ko se začneš obnašati ceremonialno – ko se torej začneš dojemati kot pomembnega – le še kratka pot do norosti.

**Mislite, da je dobro, da prihajate iz Sarajeva, mesta, znanega po tem, da tudi zvezdam nastavlja ogledalo?**  

V Sarajevu nihče ne more biti zvezda. To je fantastično. To te takoj spusti na zemljo. Za javne osebnosti je to mesto zdravilno. Neki duhoviti sarajevski razbojniki so nekega dne na ulici po podelitvi Nobelove nagrade zmerjali slavnega pisatelja Iva Andrića: *'Halo, pisatelj, bo treba kaj novega napisati!'*

**Ko ste začeli pisati pesmi, ste bili še v najstniških letih. Vaše prve uspešnice so bile zamišljene humorno – norčevali ste se iz staranja, navad v družbi. Ampak publika je tekste vzljubila tudi dobesedno, je tako?**  

Ja, takrat nam je bilo to zanimivo. Duh tistega časa. Tudi mi, tako kot drugi, starejši kolegi iz gibanja New Primitives, smo kot bend nekaj časa eksperimentirali s folkom, ki ga pravzaprav nikoli nismo poslušali, a nam je znotraj koncepta postal zabaven in humoren. Čeprav je pesem *Suada*, ki sva jo napisala s Pavom, postala velika elektro-folk uspešnica, je bil to le incident v naši zgodnji pop-punk fazi. 

Študiral sem produktno oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in bil tipičen pra-hipster. Frustriralo me je, da je bil v ozadju vsega našega uspeha paradoks: bolj smo postajali priljubljeni, večji je bil konceptualni poraz, ki smo ga doživeli. 

A čas je minil.* Suada* je postala ena naših najpomembnejših pesmi. Ljudje jo obožujejo in skoraj vsi moji kolegi jo pojejo na koncertih.

**Zame je največji fenomen Plavega orkestra to, da vas obožujejo množice, da ste bili pravi tinejdžerski idoli, po drugi strani pa vas ceni alternativna scena, ki je dojela vašo ironijo. Ste ponosni na to, da je vaše delo tako večplastno?**  

Mislim, da smo še vedno ujetniki tega statusa. Res je, da smo se pojavili kot člani sarajevskega gibanja New Primitives, ki sta ga takrat vodili skupini Elvis J. Kurtović in Zabranjeno pušenje. To je bil nekakšen odgovor na zagrebški, beograjski in reški novi val, iz česar smo se napajali. Še posebej smo imeli radi Idole. V sebi smo nosili neko urbano melanholijo in tako kot Idoli uporabljali določene Camp (umetniške) manire. Postali smo zelo čustveni za občinstvo in začeli resnično verjeti v posledice naših pesmi. Zdaj nas ni ne tu ne tam. Obtičali smo med vrati za 40 let … 

**Zdaj boste spet nastopali na turneji v izvirni zasedbi. Ampak verjetno je Pava zdaj nekakšen outsider, saj dobra tri desetletja ni bil del zasedbe?**  

Pava (Mladen Pavičić, kitarist prve zasedbe Plavega orkestra) me je poklical iz Toronta, mesta, kjer je živel dolga leta, da bi mi izrazil sožalje ob smrti mojega ljubljenega očeta Dobrota. Bila je pandemija, težki dnevi. Po tem stiku smo se brata Ćere (dvojčka Ćera 1 in Ćera 2 sta bobnar in basist, op. p.), Pava in jaz spet začeli spontano družiti. Kot prej. Spomnili smo se pozabljenih dogodkov in se pogovarjali o Plavem orkestru in osemdesetih letih. 

Ko smo Pava vprašali, ali bi se nam ponovno pridružil, nam je povedal, da se mu je vedno zdelo, da *'je še časa za to'*, potem pa je med pandemijo ugotovil, da časa ni več … Bil je okužen s covidom, in ko je ležal z visoko temperaturo, se mu je zdelo, da je slišal glas: *'Pava, ne boš živel 500 let!'* In potem je začel sestavljati seznam stvari, ki bi jih rad naredil, dokler je živ. Na samem vrhu je bila želja, da bi spet igral z Orkestrom na kakih velikih koncertih. In evo, ta želja se mu je uresničila! 

Naš prvi skupni koncert je v zagrebški Areni na valentinovo. Arena je bila razprodana dva meseca vnaprej, kmalu pa se obeta koncert v ljubljanskih Stožicah. Takšnega zanimanja nismo želi od svoje prve turneje leta 1985.

**V karieri ste ustvarili tudi ogromno glasbe za druge izvajalce. In jim z uspešnicami pomagali pri karieri. Ker vem, da res dolgo delate vsako pesem, verjetno skrbno izberete, s kom boste sodelovali?**  

Veliko laže mi je pisati za druge. Če je depersonalizirano, mi gre brez težav. Ko nisem v prvem planu in to ni moja odgovornost. Čim delam zase, se pravi, če vem, da bom jaz pel, kar napišem, pa zmrznem kot medved, ko ga v gozdu osvetliš z žarometom. (nasmešek) Pisal sem za Zvonka Bogdana, Severino, Zdravka Čolića, Radeta Šerbedžijo, Bajago, Crveno jabuko, Halida Bešlića, velikega turškega pevca Candana Ercetina, Gazeba in mnoge druge. In ne, ne izbiram skrbno, bolj gre za to, ali imam pesem v glavi tisti trenutek ….

**Na katero svojo pesem ste najbolj ponosni?**  

Najljubše so mi predvsem skrite pesmi Plavega orkestra, B-strani, pesmi, ki niso postale uspešnice, niso preveč čustvene, kot so: *Ljubav nije laka stvar*, ker slavi neko vzvišeno poetiko poletja, *Uspomene* zaradi obdobja, ko je nastala, *Jedina*, ker je nekomu namenjena, ali *Soldatski bal*, ker je to prva pesem, ki sem jo napisal v življenju ... in tako naprej.  

**Bi mimoidoči lahko kdaj slišal, kako iz vašega stanovanja odmevajo uspešnice Plavega orkestra? Jih poslušate kdaj doma ali ste se jih še na koncertih naveličali?**  

Nikoli, prav nikoli ne poslušam Plavega orkestra doma, ker običajno preživimo tisoč ur v studiu, ko delamo na novem albumu, potem pa se nam med miksanjem vrti v glavi od milijona ponavljanj istih pesmi. Poslušam le, kadar jih ujamem v etru, na televiziji, radiu, v kavarni ... 

**Že dolgo nimate samo enega doma, ampak ste malo v Ljubljani, malo v Sarajevu, na Hvaru in Dunaju. Zakaj vam ustreza takšno življenje? Ali imate ves čas vse v kovčkih ali pa imate na vsakem koncu vse za higieno in potrebno garderobo? Kako sploh veste, kje imate kaj?**  

Predvsem nosim kovčke. Nisem zelo praktičen tip. Edino, kar imam na vsakem kraju, so copati, televizor in knjige. Povsod imam ogromno knjižnico. Več tisoč knjig. Plus filmske in glasbene arhive po desetletjih. Pravzaprav sem zbiratelj. Kot junak knjige Nicka Hornbyja *High Fidelity* (*Zvestoba do groba*). Ko je videl vse te knjige, me je prijatelj z resnim obrazom vprašal: *'Ali si vse prebral ali si jih kupil za okras?' *(smeh) 

**Imate povsod tudi zalogo kap?**  

Ne, imam kakšnih 15, 20 kap. Nekateri so šle že zdavnaj iz mode. (smeh) Na začetku sem imel tako imenovane *leninke*, srednješolske kape, ki so se kasneje preimenovale v *lošinke*. Veliko teh kap je bilo prodanih v nekdanji Jugoslaviji … Spomnim se nekega dogodka sredi osemdesetih, ko smo doživljali to nenormalno evforijo s Plavim orkestrom. Hodil sem po ulici v Sarajevu in nenadoma za sabo zaslišim: *'Loša, Loša, samo trenutek!'* Obrnil sem se in zagledal lastnika majhne prodajalne klobukov, ki je zagnano tekel za menoj. Ko se je ustavil, mi je zadihano rekel: *'Samo zahvalil bi se rad, prodali smo 70.000 vaših kap, z ženo sva zaradi tega lahko zgradila vikend v bližini Sarajeva. Prosim, ne spreminjajte svoje podobe.'  *

Zadnjih 25 let mi klobuke izdeluje modistka Mimi iz Ljubljane. Za novo turnejo sem naročil deset njenih kap v različnih barvah.

**Vam je kdaj žal, da je kapa postala vaš zaščitni znak, ali pa vam pride prav, da se z njo vsaj malo zakrijete?**  

Včasih kar obžalujem, da bom ostal v spominu kot *'človek s kapo'*. Sam zase nimam več niti občutka, da jo nosim. Kape so postale že del moje glave.

**Nekoč ste mi pojasnili, kako se vam zdi, da so se vsi drugi znašli v življenju bolje od vas. Še mislite tako?**  

To sem vam rekel že davno. Medtem se stvari spreminjajo. Leta tečejo. Kontekst časa je drugačen. Prioritete se spreminjajo. Tisti, ki so bili srečni in so se *'bolje znašli v življenju'*, so danes žal drugačni. Kolo sreče se obrača.  

Danes uživam v preprostem življenju. Brez velikih potez. Brez velikih potovanj. Bazična, starinska kuhinja. Pogovor in druženje z umirjenimi, nenapetimi ljudmi … Znam ločiti pomembno od nepomembnega. Moje odločitve so modrejše. Preživljam bolj mirne in ugodne dneve. Kakovostneje izkoriščam čas. Vibracije niso več histerične. 

Kadar danes pogledam nazaj, se mi zdi, da sem nekje, v nekem umetniškem in življenjskem smislu, če tako rečem, pridobil, drugje pa izgubljal. Pa vseeno – če bi lahko ponovno izbiral, bi izbral drugo pot.

### Tedenski izbor: Izkrivljena resničnost

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-izkrivljena-resnicnost

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Letošnji festival Fabula - literature sveta poteka pod sloganom Izkrivljena resničnost, ki odseva kompleksnost sodobnega sveta in omogoča globok vpogled v načine, kako literatura prelamlja in preoblikuje naše dojemanje vsakdanjega sveta.

### Tedenski izbor: Pustno preganjanje zime

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-pustno-preganjanje-zime

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Pustni čas je tu! Obleci svojo najljubšo masko in se prepusti pustnemu veselju! Čakajo te sladke vsebine, smeh in nepozabna zabava. Pridruži se nam, da skupaj preženemo zimo!

### Zdaj si v najlepših letih … (petdesetih zrelih letih)  

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/zdaj-si-v-najlepsih-letih-petdesetih-zrelih-letih

_Avtor: Marko Radmilovič_

Pisatelja Marka Radmiloviča smo povabili, naj z bralkami in bralci deli spomin na pomembno prelomnico v svojem življenju.

*Prišla bo do mene, čez dvajset let. Najbrž bo vnukinja, lahko bo tudi vnuk. Da imajo v četrtem razredu nalogo vprašati svoje stare starše o prelomnem dogodku v njihovih življenjih. Če ji lahko povem.* 

*Malo bom duhovičil, da še nisem mrtev in da se lahko prelomni dogodek še zgodi. Seveda takrat ne bom vedel, da imam še leto, največ leto in pol. Pa ji bom na koncu vseeno povedal, kaj se je zgodilo, ko sem napolnil petdeset let. Abraham, kot rečejo.* 

Najprej sem ga ignoriral, potem sem se prepustil konvenciji. Ampak nobenega velikega sranja. Vabil sem skupine prijateljev, zbrane po življenjskih obdobjih ali po interesih, s katerimi sem potoval prvih petdeset let. Bilo je luštno in naokoli sem razlagal, da bom zaščitil takšno praznovanje petdesete obletnice rojstva.

### Ko zazvoni telefon na plaži ...

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/ko-zazvoni-telefon-na-plazi

_Avtor: Sonja Javornik_

Novinarko Sonjo Javornik smo povabili, naj z bralkami in bralci deli spomin na pomembno prelomnico v svojem življenju.

Ravno sem prilezla iz vode. Hitro sem si obrisala roke in poiskala telefon. Imam obsesijo, da moram vedno vedeti, kako dolgo sem plavala. Na začetku sezone sem zadovoljna z vsaj pol ure, na koncu mora biti še kake četrt ure več. Bil je julij, tako da sem bila nekje vmes. Na telefonu je bil neodgovorjen klic. Slekla sem kopalke in zavita v brisačo poklicala nazaj.* »Bi te morda zanimalo sodelovati v oddaji Poroka na prvi pogled? Bila bi ena od strokovnjakov?« *me je vprašal producent, s katerim sva nekoč nekaj že sodelovala. In kar nenadoma sem se počutila, kot da bi se mi zvišal rejting.

### Mrk nad Havano

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/mrk-nad-havano

_Avtor: Mateja Toplak_

Mateja Toplak se je novembra 2024 podala na Kubo, ko se je otoška država soočala z množičnimi izpadi elektrike.

Ko sem prispela v Havano, nisem pričakovala, da me bo avtobus odvrgel kar na nekem majhnem trgu in se bom najprej morala otresti kakih desetih taksistov, preden bom sploh lahko pogledala na telefon, ali navigacija dela.  

Navigacija me je vodila skozi ozko ulico, ki je bila tako temačna, da sem s težavo prestopala luknje na cesti. Vsak korak sem dvigovala više, poskakovala preko motnih luž, tu in tam me je oplazila kaka plastična vrečka ali pa sem butnila v kos razmočenega blaga. Zavohala sem smrad, ki se je širil od gromozanskega kupa smeti na drugi strani ceste. Tam je neka ženica pometala predpražnik, da se je naokoli vrtinčil prah, nad njo so odmevali glasovi – nekdo je vpil, druge postave na balkonih pa so glasno debatirale.  

Veliko ljudi je sedelo na lesenih pručkah pred vhodnimi vrati, telefoni so jim osvetljevali obraze, tu in tam me je kdo oplazil s sumničavim pogledom. Vseokrog posamičnih gruč ljudi so ležali razdelilci in kabli, vtaknjeni v mobilne telefone. Med njimi so brneli avtomobilskim motorjem podobni stroji valjaste oblike – prekriti so bili s kovinsko lupino, na straneh pa so imeli nekakšne zračnike, morda zato, da se ta mašina nekako hladi. 

Zvoke sem pustila za sabo – ko sem zavila v naslednjo temno ulico, sem se zabila v mizo. Ob tresku so se obrazi na pručkah sočasno obrnili proti meni. Neko dekletce mi je posvetilo v obraz, zato sem si zakrila oči. *»Amiga, amiga,«* so se smehljali obrazi. Nekaj časa sem tam obstala in gledala razmetane domine.  

Rekla sem jim: *»Hola.«  *

Nekaj so govorili drug čez drugega, nisem razumela, kaj mi želijo povedati, nekdo je zamahnil z roko, premešal domine in soj luči se je premaknil nazaj na mizo. 

Šla sem naprej, okna hiš in vrat so bila zavarovana z rešetkami, skoznje so gledali obrazi, pri tleh so gorele sveče, neka ženica je skozi rešetke porinila roke, mahala v mojo smer in mi kazala v notranjost hiše. Tam je bil stol, na njem pa papirnata vrečka soli ali sladkorja, plastenka z zeleno tekočino, gobica za pomivanje posode, trije mali tetrapaki soka in neki papirnati zavojčki. Odkimavala sem in se ji kislo nasmihala, mimo sta se vozila otroka na rolki, eden je porinil drugega, nato je tekel za rolko, se usedel za kolega, ki je klečal pred njim, in že sta izginila v temo. Malo naprej je v krogu svetilke sedel možakar, iz plastične vrečke je vlekel pločevinke in jih s težo noge stiskal, da so postale podobne majhnim krožnikom. Ko me je opazil, mi je ponosno pokimal. Nad njim je zašelestela krošnja drevesa, na kateri je bingljala svetilka. Ozrla sem se v nebo, prestolnica Kube je to noč žarela pod sojem zvezd.  

Ko so bili prsti, ki so mi gledali iz sandalov, najbrž že povsem mokri in blatni, sem se ustavila pred visokimi lesenimi vrati. Prebarvana so bila v temno modro, ali pa je bilo v tej temi vse videti temno. Zvezana so bila z debelo verigo, ki jo je stiskala velika kovinska ključavnica. Pogledala sem skozi špranjo. Od nekod je prihajala svetloba. Potrkala sem, nato pa opazila debelušnega možakarja, ki je sedel ob sosednjih vratih.  

*»Juan?«* sem vprašala.  

Možakar me je pogledal, nato je izginil skozi vrata svojega stanovanja. Teža prtljage se mi je zarila v ramena. Mimo so drseli žarometi avtomobilov iz časov, ko še niso poznali varnostnih pasov. In kolesarske rikše. Tu in tam se je katera od njih ustavila in mi je voznik zaklical:* »Amiga, taksi,«* nato pa je izginil v temo, in za seboj pustil obris ženske z velikim nahrbtnikom na ramenih. V daljavi je piskala piščalka in hreščal je glas: *»Pan, pan suave, pan!«* Starec na kolesu se je približeval, luč na balanci je po asfaltu risala črte, visok piskajoč zvok je postajal glasnejši in njegov glas mi je šel skozi možgane. Ustavil se je kake tri hiše pred krajem, kjer sem stala, in iz platnene vreče potegnil bageti podobne kruhke. Položil jih je v golo roko nekega mladeniča pri vratih in s hreščečim glasom odvandral naprej. Še enkrat sem potrkala in pogledala skozi špranjo temno modrih vrat. 

Iz sosednjega vhoda se je vrnil debelušen možakar. Mobilni telefon, s katerim si je osvetlil pot, da ne bi prevrnil pručke, mi je porinil k ušesu.  

*»Hello, hello!«* je govoril glas.  

*»Juan?«*  

*»Wait, will be home in a minute,« *je rekel in poklopil. 

Možakar je pokimal in se mi nerodno nasmehnil, ko mi je k nogam porinil pručko. Svoj nahrbtnik sem zvrnila nanjo in rekla: *»Gracias,«* ko je možakar spet izginil.  

Takrat se je od nekod zaslišala glasba, bobni so umerjali ritem, v katerega so se mešali pojoči vzkliki. Na koncu ulice se je prižgala cestna svetilka in skozi okna je posijala svetloba. *»Por fin!«* je zaklicala neka ženica in izza ovinka se je zaslišalo ploskanje. Obrazi, ki so se prej sklanjali nad ekrane, so se v hipu razjasnili, ženice so se dvignile, pručke so se slišno zamajale, nekateri so šinili v stanovanja, razlegel se je televizijski šum in je modrikasta svetloba osvetlila pločnik, prešerni glasovi so napolnili ulico, gledala sem okoli sebe in kotički ustnic so se mi samodejno ukrivili. Na sredi ceste je nek otrok opazil frnikolo in jo sunkovito pobral ter vrešče stekel v hišo. Zvok generatorjev, ki so ulico polnili z enakomernim ritmom, je utihnil. 

*»Welcome to Cuba,«* je nenadoma prineslo Juanov glas.  

Sosed je pogledal skozi vrata – sedaj ni več potreboval telefona, da bi si svetil pot – pomahal je moškemu, ki se mi je veselo bližal, in nato spet izginil.  

Ob visoki Juanovi postavi je poskakoval deček, iztrgal se mu je iz rok in mi planil v objem.  

*»Por ti,«* sem rekla in iz žepa potegnila vrečko gumijastih bombonov.  

*»Papá, papá!«* je zaklical deček in vrečko dvignil v zrak. Juan je iz žepa potegnil ključ. Debela veriga je padla po tleh, deček je odvihral skozi vrata in po stopnicah navzgor, da sem od njega slišala le še šušljanje vrečke. 

*»Finally,«* je rekel Juan, *»we don't enough have gas.«* Ker nisem vedela, kaj odgovoriti, je razložil: *»No gas, no electricity.« *

Prostor, v katerega sva vstopila, je imel visok strop in neometane stene. Na sredi je stala miza s tremi stoli, vsak je bil drugačen, na njej pa je gorela sveča v cvetličnem lončku. 

*»Wait,«* mi je rekel Juan in nekomu na ulici nekaj zaklical, preden je zaprl vrata, da je svetloba ostala zunaj in je prostor osvetljeval zgolj še droben plamen. 

*»Café?«* me je vprašal.  

Pokimala sem. Sedaj je tudi on izginil nekam v zgornje nadstropje. Skozi špranjo temno modrih vrat je v prostor uhajal snop svetlobe. Ulica se je prebujala, motoristi so trobili, glasovi ljudi so v valovih pojenjali in se spet krepili, nekdo je vlekel voziček, da je škripalo eno kolesce, kakor da bi ga bilo treba naoljiti. *Škrip*. Pavza. *Škrip.* Medtem ko sem poslušala ta ritem, se je Juan vrnil s plastičnima kozarcema in s termovko kave.  

*»Ah,«* je rekel, se stegnil nazaj proti stopnicam in prižgal luč. 

Sedaj sem dobro videla odprte stopnice, ki so vodile do dveh nadstropij, na stenah so bili nekakšni abstraktni prizori, naslikani na bele rjuhe, nekatere so bile napete na lesene okvirje, druge pa so prosto visele z žebljev, ki jih je nekdo zabil v stene. Nad stopnicami so se do stropa vlekle črne črte, naslikane s širokim čopičem, valovanje je spominjalo na morje, le namesto vodoravno so tekle navpično.

Medtem ko sem zvijala vrat in obraz obračala kvišku, se je zaslišalo trkanje in skozi špranjo je pogledal obraz soseda. Ko je vstopil, sem videla, da nosi veliko potovalko. Juan ga je spustil v hišo, nato je spet pogledal po ulici, preden je zaprl vrata in skozi luknjo na vratnih krilih napeljal debelo verigo. Debelušen sosed mi je ponudil roko in nekaj vprašal Juana. Na mizo sem položila sto dolarjev. 

*»No American?«* se je sosed obrnil proti meni.  

Odkimala sem: *»Canadian.«* Spet je pogledal Juana, nato je skomignil in odprl črno potovalko. Naštel mi je 22.000 pesosov, nato se je priklonil in Juan ga je spustil skozi vrata.  

Ko sva spila sladko kavo, ki je je bilo v bistvu le za požirek, je Juan iz žepa potegnil prepognjen karo listek, iz katerega sta padli SIM kartica in igla. Odprla sva moj telefon, kanadski SIM zamenjala za Cubacel, potem pa je Juan nekaj zaklical v zgornje nadstropje in pihnil svečo. Oprtala sem si nahrbtnik in šla za njim na ulico. Zunaj na pručki, ki jo je premaknil nazaj pred svoja vrata, je sosed kadil cigaro, smehljaje se mi je pokimal in spet ponudil roko. 

*»Gracias,«* sem rekla in stopila za Juanom, ki je naju je vodil v drugo ulico. 

Za ovinkom se je ustavil, tam je bilo odprto okno, na belih rešetkah pa so bile s kljukicami pritrjene neke micene plastične vrečke. Na eni je bil narisan kokos, na drugi pomaranča, na tretji neki meni neznani sadež. 

*»Hola, Miguel!«* je zaklical Juan. 

Skozi okno je pogledala ženica in z roko pokazala, naj počakava, ona pa je stekla po stopnicah v zgornje nadstropje. 

*»Miguelito, Miguelito!«* je odmevalo na ulico. 

*»Ha,«* je rekel Juan in se mi nasmehnil. 

*»Mmm,«* je zabrundal debelušen možakar, ko se je čez nekaj minut primajal do okna. Nosil je belo spodnjo majico in po črtah na obrazu ni bilo dvoma, da sva ga zmotila pri dremežu. 

Med rešetke je potisnil mapo, na kateri je bil nalepljen skoraj v celoti popisan list, potem je skozi rešetke porinil še kuli. Juan je napisal devet ali deset številk, zraven pa je pripisal 200 in možak za rešetkami je pokimal.  

*»Phone,«* mi je rekel Juan. 

Podala sem mu telefon, nato ga je Juan izročil možakarju, ki je naprej nekaj štrkal, nato je telefon zapiskal, možak me je pogledal in rekel: *»Dosientos.« *

*»Two hundred,«* je prevedel Juan. 

Iz torbe sem potegnila bankovce. 

*»Too much,«* je rekel Juan in pogledal po ulici, nato mi je iz rok izmaknil enega od bankovcev in ga podal možakarju. Ta se je sklonil in iz neke škatle potegnil šop kakih desetih zmečkanih bankovcev in mi jih potisnil skozi rešetke, šele nato mi je vrnil telefon. 

*»Gracias,«* sem rekla. 

Možak je pokimal in po stopnicah izginil v zgornje nadstropje. 

*»Need to go, because of my son,«* je nato rekel Juan. 

Vodil me je nazaj do svoje hiše, poslovila sva se, sosed na pručki je še zmeraj žulil cigaro, potem sem že hitela skozi ulice, glasba je donela, v soju luči sem se prvič razgledala okoli sebe, videla sem pisane hiše, podprte balkone in omet, ki ga je že odnašal čas. Nekaj ulic naprej se je odpiral pogled na morje, visoki valovi so pljuskali preko betonske ograje in mimo se je peljal policaj, ki je skozi okno avtomobila porival megafon in s pojočimi vzkliki z mokrega pločnika podil mimoidoče. Naokoli so se hiše zraščale druga v drugo, prodajalci so potiskali vozičke z zelenjavo in ženice v pisanih oblekah so ustvarjale slikovito kuliso. Ena od njih je po debeli vrvi na ulico spuščala platneno vrečko, ki jo je tako zanašalo v vetru, da jo je možak na pločniku komaj ujel. Vanjo je stlačil dve plastenki zelene tekočine in šel dalje po ulici, ne meneč se za ženico, ki mu je z balkona nekaj vreščala. Vrečka s plastenkama se je potem zaletavala v fasado, ženica pa jo je divje vlekla k sebi. 

Spodaj na pločniku so ljudje igrali domine ali se zibali na lesenih pručkah, obrazi so mi kimali in se smehljali, mimo so po svojih opravkih hodili domačini, ob cesti je nekdo prodajal kokos. Z mačeto je odsekal njegov vrh in v luknjico, ki je nastala, potopil rdečo slamico. Kupec je izpil nekaj požirkov, nato je prodajalec iz temne steklenice v luknjico natočil svetle tekočine.  

Takrat je ujel moj pogled in zaklical: *»Where you from!«  *

Zbegala sem se in rekla najbolj preprost odgovor: *»Jugoslavija!«  *

Mimo je prineslo kolesarja, zaklical je: *»Tito, Tito!«* In izginil za ovinkom.  

Skomignila sem prodajalcu, se ognila množice ljudi, v rokah so držali bele vrečke in pogledovali nekam v notranjost stavbe, nekaj rikš je stalo pred isto hišo, vozniki so noge vrgli na balanco, tam je bila neka skupina mladih, krožile so zadnjice in neka mladenka je kričala: *»Cuba libre, cuba libre!« *

Takrat je navigacija naznanila, da sem na cilju, ustavila sem se pred vrati, na beli tabli nad njimi je pisalo *Casa Marilin*, lesene žaluzije so se premaknile in so skozi špranjo pogledale oči. Že je zarožljala veriga in lesena vrata so se široko odprla. Suhcena ženica, ki je na majici nosila obraz Mikija Miške, je odpahnila še kovinske vratne rešetke, ki so cvileče zaškripale. 

*»Bienvenida niña«*, me je povabila v hišo.

### Ekstazi - 2. odlomek iz romana ŠE EN VDIH

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/ekstazi-2-odlomek-iz-romana-se-en-vdih

_Avtor: Samanta Hadžić Žavski _

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina.
Tokrat lahko okusimo delček slovenske pisateljice Samante Hadžić Žavski in njenega novega romana Še en vdih, ki govori o protagonistki, ki se sooča z diagnozo ALS, boleznijo, ki nepovratno zaznamuje njeno vsakdanjost, medtem ko jo hkrati usmerja k refleksiji lastnega življenja in odnosov.

## **Ekstazi** 

Za diagnozo izvem med osmim obiskom zdravnika, približno štirinajst dni po svoji rojstnodnevni zabavi. Prej smo se pogovarjali o izgorelosti in stresu, zdaj pa zdravnik naenkrat govori o bolezni, imenovani ALS. Enkrat ali dvakrat pove celotno besedno zvezo, ki se glasi *Amyotrophic lateral sclerosis*. Ko kasneje na računalnik vpišem te besede, želim najti njihov izvor. Za ALS sem že slišala, enkrat sem o tej bolezni brala v nekem intervjuju, enkrat drugič pa sem o njej gledala dokumentarec. Me pa pri novih besedah, sploh takih, podobnih tem, zanima izvor. Prva izvira iz stare Grčije. *A *pomeni umanjkanje oziroma brez, drugi del besede izhaja iz besede za mišice, *mys*, in zadnji, *trophikos*, pomeni hranjenje. Se pravi, če nekoliko poenostavimo, mišice se ne morejo hraniti. Nekaj podobnega pove tudi zdravnik. *Lateral* je malo težje prevedljiva beseda. Tudi glede izvora obstaja več različic, nekje piše, da beseda prihaja iz latinščine, nekje je omenjena stara francoščina. Lahko bi rekli, da *lateral* pomeni nekaj, kar se navezuje na nekaj drugega ali iz tega izhaja, ampak se mi zdi to kar pomanjkljiva razlaga. *Sclerosis* pa ponovno izvira iz stare grščine in pomeni trdo. 

Medtem ko doktor Bakijević našteva prve simptome, med katere spadajo glavoboli, težave z dihanjem, krči in napete mišice, ga naenkrat ne poslušam več, ampak se osredotočim na fotografijo, ki visi na steni, za njegovo desno ramo. Kako se človek, ki prinaša ljudem novice o njihovi smrti, odloči, da bodo njegovi pacienti občudovali njegovo jahto? Je to direktno in namensko posmehovanje ali samo splošno pomanjkanje empatije? 

Zame ta slika pomeni možnosti, ki jih več nimam. Gospod Bakijević se ob jahti smehlja, brez ene same skrbi je. Smehlja se tako, kot se smehljaš ob zavedanju, da imaš pred seboj še mnogo let. Meni vsekakor ni do smeha, čeprav me ta fotografija spomni tudi na nekaj lepega. 

Vsako leto sem odštevala dneve do poletja, samo zato, da bomo šli na morje, vsako leto sem vsaj mesec preživela v naši prikolici, na otoku Hvaru, v Vrboski. Namesto zdravnikovega govorjenja in nizanja dejstev o bolezni in nadaljnjih pregledih slišim škržate, ki se skrivajo na borovcih na plaži. Enkrat sem prebrala, da se škržati izvalijo globoko v zemlji, da potrebujejo trinajst do sedemnajst let, da pridejo na plano za nekaj tednov, potem pojejo in umrejo. To je podatek, ki ga v tem trenutku s kančkom ironije, ki ga premorem, lahko preslikam nase. Zdi se mi, da bom želela v času, ki ga imam, nadoknaditi vse, česar nisem storila, in prepričana sem, da tega ne bom zmogla, če ne bom razrešila uganke, ki me spremlja že toliko let. 

Moji starši so prikolico kupili, ko sem bila stara devetnajst let. Prvo poletje, to je bilo potem naslednje leto, ki sem ga tam preživela s prijatelji, mi je najbolj ostalo v spominu, pa čeprav smo skupaj preživljali še vsa nadaljnja poletja na faksu. Pili smo viski kole in se zakajali z Bojanovo domačico. Enkrat, bila je sobota, smo odšli žurat v diskoteko v mesto Hvar. Mihela je peljala avto moje mame, rekla je, da se bo žrtvovala in ostala trezna, sicer po tem, ko smo vsi skupaj skadili že dva jointa. 
Nekje na polovici noči, ko sem se rahlo oddaljila od svoje skupine, sem plesala z enim izmed fantov, ki so se že cel večer motali okrog nas, bile smo namreč tri samske punce in Bojan ter Peter, ki očitno nista delovala dovolj teritorialno, sploh glede na to, da se je Bojan po eni uri lizal že z drugo punco, ki ni pripadala naši skupini, Peter pa je pri šanku tolkel po viskiju, kot da jutri sonce ne bo več posijalo. Fant se mi je predstavil, ime mu je Adel in prihaja iz Kozarca v Bosni. Povedala sem mu, da živim v Ljubljani in da želim postati slikarka. Po tem mi je v roke potisnil tabletko in mi rekel, da naj mu zaupam. Vprašala sem ga, kaj je to in ali lahko postanem odvisna od tega, je rekel, *ekstazi, ne, seveda ne, od ene tabletke pa res ne boš odvisna*. Rahlo me je bilo strah, ampak bila sem* *ravno dovolj navdušena nad tem, kako se je večer razvijal, da* *sem tabletko brez globljega razmišljanja s posebnim zanosom* *nesla v usta. Ne vem, kako hitro je začela droga delovati, meni* *se je zdelo, da v trenutku. Začutila sem neskončno srečo, evforijo* *in globoko povezanost z Adelom. Plesala sva in cel svet* *se je vrtel okrog naju, za naju, obdajale so naju barve, ki so* *oddajale žarečo toplino in vse je bilo pred nama. Ko sem se* *zazrla v njegove temne oči, se mi je zdelo, da tonem vanje in* *da me vlečejo vase kot živi pesek. Droga je delovala v intervalih,* *včasih bolj izrazito, včasih manj, ampak bilo mi je vseeno,* *po licih so mi tekle solze sreče.* * 

Šele zdaj, skoraj trideset let kasneje, ko mi po licih spet* *polzijo solze, a tokrat niso srečne, sem se spomnila podrobnosti,* *ki se mi je prej zabrisala v spominu. Zjutraj, ko sva se* *z Adelom razšla in nadaljevala vsak po svoji poti, brez nesmiselnih* *obljub in želj po pismih in stikih, sem mu podarila* *verižico iz medenine, ki sem jo v mladih letih nosila za* *srečo. Kmalu za tem je izbruhnila vojna, najhuje je bilo na* *jugu Hrvaške in v Bosni in večkrat sem se spraševala, ali je* *Adelu uspelo preživeti, in če je, kako zelo so ga ti grozljivi dogodki* *oropali mladosti in brezbrižnosti, ki ju je nosil v srcu.* *Lahko si domišljam, da je v najtežjem trenutku stisnil obesek* *Sončnega kralja na medeninasti verižici in da ga je ta ponesel* *nekam daleč, v svet miru, kjer se je zaljubil, imel otroke in bil* *srečen. 

Zdravnik še kar govori in dolgovezi. Njegov glas je doneč in monoton, niti sekunde ne bom več zdržala s poslušanjem tega nevzdržnega zvoka, ki me praska po ušesih. V tem trenutku pogoltnem čustva, ki jih bom držala v sebi še kar nekaj tednov po tem srečanju. Nekje sem slišala, da imajo zdravniki sedem minut časa za enega pacienta, meni se zdi, da sem v ambulanti že celo večnost. Zdravnik mi preseda s svojo nesramnostjo do drugih pacientov. Njegovo govoričenje mi načenja živce, boljše delo imam. Itak pa se nič ne da spremeniti. Ali pač? 

*»Se opravičujem,«* ga prekinem. *»Ali lahko zdaj grem? Mudi se mi, dogovorjena sem.« *

*»Ampak …«* Zdi se mi, da je presenečen. Verjetno ni navajen, da kdo posega v njegove modre in naučene besede, kaj šele, da ga niti ne posluša do konca. *»Ampak nisva se dogovorila za naslednje korake,« *reče. 

*»Ja, ja. Samo datum mi povejte, bova na naslednjem pregledu nadaljevala, saj načrtujete naslednji pregled?« *vprašam. 

*»Seveda, nedvomno, in to kar hitro,«* mi odvrne. 

*»No, vidite, pa je stvar rešena,«* rečem in vstanem. 

*»Sestra vam bo dala datum!«* zakliče za menoj, ko grem skozi vrata njegove nevrološke ordinacije. 

Ko odhajam z zapisanim datumom na samolepilnem rumenem listku, se mi zdi vse skupaj kot v filmu. Takrat še ne morem vedeti, kaj vse se bo dogajalo v mojih naslednjih obiskih te ordinacije, ne zavedam se še, da bom zahtevala drugo mnenje in zavrnila diagnozo, ki mi je predpisana, ampak lepo počasi, vse bom izvedela, že tako mi življenje prehitro polzi iz rok. 

Ko se kasneje dobim z Mihelo, se smejiva njenim prigodam v službi, kjer med njenimi sodelavci in tajnico poteka tiha vojna, ki jo direktor vestno poskuša razrešiti, in zdi se, da bova tole srečanje izpeljali brez sivega oblaka nad nama, dokler me naenkrat ne vpraša: 

*»Čakaj, a nisi imela ti danes zdravnika? Kaj je rekel, že kaj vejo?«* 

*»ALS,« *rečem suho. *»Mišice mi odpovedujejo. Naj še malo ostane med nama.« *

Mihela me objame. Ostala je brez besed. 

*»Saj je okej,«* rečem. Kot že rečeno, čustva sem pustila v ordinaciji. 

*»Pa je to ozdravljivo?«* reče in skuša neuspešno zadržati solze. 

*»Ne,«* odvrnem in šele zdaj se mi zazdi, da je postalo resnično. 

Mihela je edina oseba v mojem življenju, ki ji nisem nikoli ničesar zamolčala. Ona je več kot prijateljica, je moje zatočišče, kjer lahko brez filtra izrazim svojo skrb, dilemo ali radost. Še Simonu včasih nisem znala ubesediti nekaterih svojih občutkov in misli, z Mihelo pa to nikoli ni bil problem. Tudi če je šlo za nekaj, česar sem se sramovala še sama pred sabo, vedno mi je dajala občutek varnosti, da je med nama prostor brez obsojanja. Pri drugi najboljši prijateljici, ki jo imam, Tadeji, sem imela večkrat občutek, da tudi sama ne razgrne celotne zgodbe, zato sem se tega držala tudi jaz. Pa ne zato, ker ji ne bi zaupala, zgolj iz nekega nenapisanega pravila, ki se je ustvarilo v najinem odnosu. Vedno se mi je zdelo, da tistih res najglobljih skrivnosti pač ne deliva med seboj, in to se mi je zdelo čisto v redu. Mihela, na drugi strani, pa je nosila svoje srce na dlani in v pogovoru je vedno znala postaviti pravo vprašanje, na katero sem morala odgovoriti. 
Zato je bila Mihela tudi prvi klic, ki sem ga opravila, ko sem se resnično zavedela, da je Simon izginil. Vedno je spustila vse iz rok in prihitela in bila je najboljša opora, ki bi si jo človek lahko zaželel. Bila je tudi prva, ki sva ji zaupala novico o tem, kaj se dogaja z najinim Timonom. Prva, ki sem jo poklicala po tem, ko sem izvedela, da sta v meni vzniknili Zola in Teja. Tista, ki sem jo največkrat vprašala za mnenje, ker sem vedela, da bo to brez obsojanj in očitkov, ne glede na to, kaj sem storila ali kaj se mi je zgodilo. Miheli sem tudi prvi povedala za Pavla, takrat sem se blazno bala, da me bodo ljudje obsojali, da niti toliko nisem mogla počakati, da bi pokopala moža. Mihela se je takrat namesto tega iskreno razveselila in me pozvala, da gremo skupaj na večerjo, da ga spozna. *»Res mi je všeč tvoj okus za moške,«* mi je pomežiknila na vratih, ko smo odhajali iz restavracije. Vedno me je bodrila in spodbujala, tudi če se o čem nisva strinjali. Bili sva si blizu, podobni, ampak hkrati nisva nikoli tekmovali med seboj, in to je tisto, kar v ženskih prijateljstvih največ pomeni. Samo tako so lahko zares pristna.

### Jezus - 1. odlomek iz romana ŠE EN VDIH

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/jezus-1-odlomek-iz-romana-se-en-vdih

_Avtor: Samanta Hadžić Žavski_

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina.
Tokrat lahko okusimo delček slovenske pisateljice Samante Hadžić Žavski in njenega novega romana Še en vdih, ki govori o protagonistki, ki se sooča z diagnozo ALS, boleznijo, ki nepovratno zaznamuje njeno vsakdanjost, medtem ko jo hkrati usmerja k refleksiji lastnega življenja in odnosov.

## **Jezus** 

Danes je 27. junij. Praznovanje je. Namenjeno je meni, priložnost je obletnica mojega rojstva. Tudi sama praznujem, saj bom novico, ki me bo tako potrla, da mi nikoli več ne bo do slavja izvedela šele čez nekaj dni. Ampak danes je drugače. 

*»Zaslužiš si, mami,« *mi nazdravi Teja, ko presenečena vstopim v prostor, po tem, ko vsi v en glas zakričijo presenečenje. 

*»Ja, mami, vse najboljše!«* mi Zola v roko potisne kozarec. Zadovoljna sem, razmišljam po plazu poljubov in čestitk z vseh strani, pomešanih s solzami presenečenja na mojih licih. Tu so vsi, ki mi kaj pomenijo. Za menoj je pol stoletja. Pol stoletja! Kaj takega. Sicer imam občutek, da sem mentalno ostala nekje pri dvaintridesetih. Ja, ravno nekje po Tejinem rojstvu, vseeno pa ne morem mimo obdobja, ko je odšel Simon, njun oče, takrat sem se precej postarala, če ne telesno, pa vsaj v glavi in srcu. Vendar to ni zgodba za današnje slavje. To je zgodba za kdaj drugič, kasneje. 

Pavel in jaz sediva sredi dogajanja, videti je, kot da smo na najini poroki. Seveda o njej nisva nikoli razmišljala. Ne bi imelo smisla. Še vedno sem poročena s Simonom, tako ali drugače. Ljudje se smejijo, jedo, trkajo s kozarci, uživajo. Če bi na hitro preštela družino in prijatelje, bi rekla, da nas je okoli sedemdeset. 

*»Kako bomo plačali vse tole?«* me naenkrat prešine, medtem ko se nagnem k Pavlu, da bi komentirala ponesrečeno eksplozijo na glavi tete Vide. 

*»Ne skrbi, za vse je poskrbljeno!«* me skuša na hitro pomiriti. 

*»Ne, res. Kako si naj tole privoščim?«* me skrbi. Ravno sem se izkopala iz obdobja, ko posel ni ravno cvetel, trenutno je super, ampak pri teh stvareh nikoli ne veš, pridejo meseci, ko životariš, kmalu za tem so meseci, ko ti sploh ni treba gledati na denar. Na samostojno poslovno pot sem se v celoti podala šele pred desetimi leti. Pred tem sem bila previdna in sem raje redno delala, potem pa ustvarjala v prostem času, bolj za dodaten zaslužek. Prej sta bili punci še majhni, nisem upala vsega kar pustiti in živeti samo od slikanja. 

Že od nekdaj sem vedela, da želim življenje posvetiti slikanju. Spomnim se, kako sem, ko sem bila majhna, enkrat naletela na neko staro nemško slikanico, ki se je vtisnila vame, v vsako poro posebej. Podobe iz te knjige, čeprav niti ne vem, kakšen je bil njen naslov, naslikam še danes. Ko zaprem oči, pred sabo vidim ilustracije, ki so čiste, izostrene, kot da od mojega poslednjega snidenja z njimi ni minilo že štirideset let. Žal mi je, da se zgodbe ne spomnim prav dobro. Knjigo sem v preteklosti že skušala najti, ampak brez uspeha. Vem, da se v zgodbi pojavlja lisica, ki pomaga ježku, ki je ostal brez mamice. Barve, ki jih je ilustrator uporabljal, so siva, rjava, zelena in modra. Živali so imele gosto in močno dlako ter kvadratne obraze. 

*»Nehaj, no. Vsak je dal nekaj zraven, preostanek pa smo dali za skupno darilo, to je to. Prosim, če nehaš vrtati, ker točno vem, kam vse to pelje.«* Pavel pogled zapiči v teto Vido, ki se masti s piškoti in hlasta po različnih vrstah peciva, kot da je njena sladkorna bolezen izpuhtela. Medtem potresava z glavo, da je videti, da njena pričeska živi svoje življenje in uživa na neki drugi, tehno zabavi. 

*»Sploh pa, a ne vidiš, da se okoli naju dogajajo naravne katastrofe, ti pa se ukvarjaš z denarjem?!« *

*»Ha, ha. Tokrat naj ti bo,«* se kislo nasmehnem in ga potrepljam po rami, medtem ko se počasi dvignem od mize in odpravim ven. 

Ko stopim pred dvorano, da bi se malo ohladila, saj je notri vroče kot v peklu, zagledam otroke na svoji levi strani, kako se za vhodom, pri igralih, neuspešno skrivajo in kadijo. Prikradem se jim za hrbet, ko slišim Evo, hčerko svoje najboljše prijateljice, Zola, pazi, tvoja mama. 

*»Ima kdo kakšen čik?«* vprašam najstnike, ki me presenečeno gledajo. 

*»Kaj je, samo enkrat se živi,«* želim podkrepiti svoje vprašanje. Še vedno nič, dokler direktno ne pomignem z brado proti Evi. 

*»Samo, prosim, ne povedati moji mami,«* reče in mi poda škatlico. 

*»Ogenj,«* rečem s cigareto v ustih. Matej mi prižge.  
Otroci še vedno gledajo vame, in odkar stojim zraven njih, še nihče ni upal premakniti rok, v katerih držijo cigarete. Potegnem cigareto in zdi se mi, da se bom zadušila. Zasmejijo se in se končno malo sprostijo. 

Točno se spomnim trenutka, ko sem pokadila zadnjo cigareto. Tudi predzadnje se dobro spomnim. Eno in drugo je ločil test nosečnosti. 

*»Okej, zdaj grem,« *sem rekla Simonu, ko sva stala na balkonu. 

*»V redu. Srečno!«* je zaželel, trezen kot vedno. Od nekdaj sem mu zavidala to zmožnost ohranjanja razsodnosti še v najbolj negotovih situacijah. 

Nekaj trenutkov kasneje sva spet stala na balkonu, tokrat oba solzna od sreče. Kar nekaj časa sva se trudila za to, vmes sva mislila, da nama ne bo nikoli uspelo. 

*»Pizda, to je to. Otroka bova dobila,«* sem rekla in prižgala še zadnjo cigareto v svojem življenju. Tako sem vsaj mislila do zdaj. Ni držalo. Ne to s cigareto ne to z otrokom. Prvi – ime bi mu bilo Timon, čeprav je Simon temu ostro nasprotoval, rekel je, da bi bil bedak, če bi dal svojemu sinu ime, ki se rima na njegovo, *Ivan bo, tako kot moj pradedek*, je govoril, a oba sva vedela, da bo na koncu obveljala moja beseda – se je rodil mrtev v mojem petem mesecu nosečnosti, s sproženim porodom. Po tem sem bila prepričana, da bom še kadila, pa se na svoje in Simonovo presenečenje nisem nikoli več odpravila v trafiko na Dunajski, kjer sem kupila večino svoje kadilske zaloge. Seveda se mi je s Timonovo smrtjo podrl svet in najbolj me je bolelo, ko mi je kdo rekel, saj sta še mlada, saj bodo še priložnosti. Seveda so imeli prav, a rojstvi Zole in Teje nista odtehtali ali pa izbrisali bolečine, s katero sva se s Simonom soočala ob izgubi najinega prvega otroka. Tega dela njune predzgodovine najini hčerki ne poznata in tako bo najbrž tudi ostalo. Timona nama namreč ni bilo treba poimenovati in pokopati, kot bi se zgodilo, če bi še vztrajala s to, k bridkemu koncu usmerjeno nosečnostjo. Tudi zaradi tega nama ni bilo nič lažje, izgubila sva del sanj in upov za prihodnost. 

*»Kaj pa je to, Jezus?«* rečem in se zasmejim tudi sama. 

*»A na faracajgu? Ja, Jezus je. Tako mi ga vsak vrne. Vse ostale mi pokradejo, Jezus pa očitno v ljudeh zbudi slabo vest,«* razloži sestričnin sin in se reži. 

*»In, kako kaj faks?«* se obrnem proti Evi, ki je edina od trojice že na faksu. 

*»Pa je šlo pet sekund kul mame,«* zavzdihne Zola. 

*»Ej. Pazi, na tankem ledu stojiš,«* privzdignem obrvi in pogledam hčer, ki mi stoji naproti. Ravno vstopa v fazo nekje med punco in mlado žensko. Mislim, da je karakterno že precej oblikovana, vseeno pa potrebuje še nekaj izkušenj, ki jo bodo sestavile v najimenitnejšo osebo, kar jih poznam. Zola ima dolge rjave lase, ki jih je za današnjo priložnost razpustila in zravnala, drugače jih vedno spenja v gost čop. Za črnosivimi očali z dioptrijo, ki je verjetno posledica nenehnega prebiranja knjig v vseh možnih razmerah, se skrivajo Simonove oči in pod njimi ter na obrazu pege, prav tako podedovane od njega. 

*»V redu, en izpit mi je še ostal za september, drugače pa sem zaključila, no, za v drugi letnik imam pogoje, v glavnem,«* odgovori Eva, ki je bila tako kot Zola v svoji generaciji zlata maturantka. 

*»Super, pridna si. Boš lahko mentorica naši Zoli. Čeprav tudi ne dvomim, da ji bo šlo brez težav,«* pogledam proti hčerki, ki mi je v preteklosti tolikokrat očitala, da je nikoli ne pohvalim. 

*»In? A se imaš fajn?«* spremeni temo, kot vedno, kadar ji je neprijetno. 

*»Ali ne vidiš?«* pokažem proti na pol pokajeni cigareti v roki. 

*»Dobro ste to skrili. In izpeljali! Res sem mislila, da se dobimo s Tadejo in Mihelo,«* nadaljujem. 

*»Pa si res mislila, da bi ti vsi trije skupaj res podarili samo predpasnik?« *se smeji Zola. *»Saj smo škrti, ampak tako pa spet ne.« *

*»Jaz sem bila s predpasnikom čisto zadovoljna,«* se ji nasmehnem. 

*»Zola, daj mi en čik!«* že od daleč kriči moja rahlo opita mlajša hči.  

*»Mislim, čigumi!«* se popravi in najverjetneje na pol strezni, ko me zagleda. Nasmešek se ji kljub temu ne izbriše z obraza. Teja je Zolino nasprotje, vseeno pa bi med njima lahko potegnili kar nekaj vzporednic. Teja v zadnjem obdobju v družbi prekipeva od energije. Še nekaj let nazaj ni bila takšna, vedno sem sumila, da je žrtev medvrstniškega nasilja, vendar mi tega nikoli ni priznala. Zdaj pa je pravo nasprotje tiste nesigurne Teje. Včasih se vprašam, ali ni morda to maska, ki si jo je nadela, da je nič več ne bi presenetilo in prizadelo. Teja ima krajše, svetlejše in redkejše lase kot Zola, oči so moje, očetov je samo nasmeh. Tejo fascinirajo dokumentarne oddaje o serijskih morilcih in glasbenikih, resničnostni šovi in včasih posega po rumenem tisku, nad čimer pri nas doma nihče ni pretirano navdušen, ampak tako se vsaj za deset minut fokusira in kaj prebere. Tudi v šoli nima bleščečih ocen, a ji je za to vseeno. Je pa več kot praktična in odlična reševalka problemov. In njene pozitive se človek res naleze. 

*»Danes naj vama bo! Ampak da ne bosta mislili, da bosta zdaj kadili pred mano … in doma,« *jima povem in napovem prihodnost, ki se je bomo sveto držale. Nikoli se ne bomo več tako sprostile ena pred drugo. Vedno sem občudovala kolegice, ki imajo s svojimi otroki prijateljski odnos, ampak sama sem bila že od nekdaj mnenja, da neki red in distanca med starši in otroki morata biti, če ne, ni zdravo. 
*»Mami, pa ti si luda, ej!«* reče Teja in me poljubi na levo lice. 
*»Tole moram pa ovekovečiti!«  *
Še preden uspem nasprotovati, že delamo selfi, ki bo kasneje krasil Tejino steno. Edina slika, na kateri bom jaz, na ostalih je s prijatelji. Očetovi sliki pa se skrivata v denarnici in medaljonu, ki ji ga je kupil enkrat na morju. Tiste skupne, ki sva jih imela obešene po hiši, sem v zadnjih letih v večini s težkim srcem umaknila, saj sem si predstavljala, da se Pavel ne more počutiti najbolje, če ga vsako jutro na steni gleda moj mož. 

*»Govor! Govor! Govor!«* se razlega po vsej dvorani, ko se vrnemo nazaj. 
Sestrična Mara mi prinese mikrofon, ki ga imamo po navadi na njenih feštah za ponesrečene karaoke. 
*»Ja, s čim naj začnem? Najprej ena velika zahvala vsem skupaj, da ste tole izpeljali. Sploh glede na to, da sem v telefonu ene svojih hčerk zapisana s kratico FBI, mi tole ne bi smelo uiti.« *Ozrem se po zbrani množici, ki stoji in vame uperja kozarce, njihov pogled pa je trenutno na Teji, ki skomiga z rameni in odgovarja nekaj v smislu, *če pa si FBI.* *»Torej, hvala vsem, ki me pet desetletij, no, nekateri malo manj, spremljate skozi življenje in bodrite v težjih, ja, res ni bilo vedno lahko, pa z mano nazdravljate v tistih lepših trenutkih. In hvala, da mi na splošno osvetljujete življenje. Prekrasni ste! Iz srca sem vam hvaležna.« *
*»Pa saj niste resni. Hecate se,«* rečem, ko po predstavitvi mojega življenja, ki sta jo skupaj, kot se za praznovanje abrahama spodobi, v rimah, odvodili Zola in Teja, izvem, da so mi za pol leta najeli atelje v bližini Starega gradu, ki sem ga v preteklosti že večkrat želela najeti, pa je vedno prišlo kaj vmes. 
Ko se peljemo domov, sem izčrpana, ampak res srečna. V avtu zadremam in sanjam o Simonu. V sanjah me vodi za roko, pelje me po cesti, ki se vije pred nama. Zdi se mi, da me vodi v Veliki kanjon, ja, večkrat sva se že pogovarjala, da bi lahko odšla tja. Upam, da nama uspe pravočasno, saj se zavedam, da naju, če se bo Simon ozrl nazaj, čaka podobna usoda kot Orfeja in Evridiko, le da sva zamenjala vlogi, jaz bom ostala, njega pa bo vzelo podzemlje. Upam, da se ne obrne, samo naj se prosim ne obrne. Obrne se.

### Prva služba

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/prva-sluzba

_Avtor: Samanta Hadžić Žavski_

Pisateljico Samanto Hadžić Žavski smo povabili, naj z bralkami in bralci deli spomin na pomembno prelomnico v svojem življenju.

Magistrsko nalogo sem zagovarjala septembra 2019. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem se predzadnjič (zadnjič je bilo nekaj let kasneje, ko sem svojo ljubljeno fakulteto izkoristila za eno najosnovnejših človekovih potreb) sprehodila po stopnicah Filozofske fakultete in se sama pri sebi nasmihala, ko sem videvala mlajše, nadobudne kolege, polne zanosa in zaupanja, da se bo v svetu našlo mesto zanje. Takrat sem namreč že prišla do zavedanja, da nimam pojma, kaj naj s papirjem, ki ga bom pridobila. Tudi podiplomski študij, ki sem ga izbrala in v katerega sem še danes zaljubljena, je bil enopredmetna smer primerjalne književnosti in literarne teorije. Tako sem se, po enajstih letih neprekinjenega študentskega dela (v nekem obdobju sem istočasno opravljala celo štiri različna dela), lahko že oktobra prijavila na center za socialno delo za prejemanje socialne podpore. Nisem načrtovala, da bo dolgo trajalo, samo toliko, da najdem primerno službo. Trajalo je točno dva meseca, da sem ugotovila, kako bo tudi zdaj potrebno poprijeti za delo, ki ni niti približno to, kar sem si predstavljala, da bom po svojem študiju počela. Tako sem, ko sem se konec novembra peljala z razgovora, ki mi je naslednji dan zagotovil prvo službo, jokala. Pa ne ker bi me skrbelo, da bom po natanko 19 letih šolanja prejemala minimalno plačo, ali ker nisem postala na primer kulturna novinarka, kakor sem si želela. Jokala sem, ker sem se spoznala s stranko, z žensko, pri kateri bom opravljala delo osebne asistentke.  

Ko sem nekaj trenutkov pred prizorom z jokom v avtu vstopila v prostor, v katerega me je povabil glas ženske, s katero sem se za razgovor dogovorila po telefonu, sem se začela zavedati, da sem pri nekom doma. Ne vem, zakaj pravzaprav sem si to srečanje predstavljala v neki pisarni. 

*»Se lahko tikava? Zdravo, jaz sem Laura. Kar vzemi copate.«*  

Najprej sva se rokovali, ko sem si nadela copate, pa me je s kretnjo povabila naprej. Sledila sem ji do kuhinje, kjer je ob zastekljenih vratih, ki so vodila na čudovito teraso, sedela neka ženska.  

*»Dober dan,«* sem pozdravila. 

Naslednje, kar sem takoj zatem opazila za masko na njenem obrazu, so bile prijazne oči. Bile so takšne, kot so oči, ko se smejimo. Stisnjene skupaj in z nežno iskrico. 

*»Pozdravljena, Samanta. Torej, to je Karmen. Zanjo bi skrbela tukaj,« *je povedala Laura. Sedla sem na prostor, ki sta mi ga namenili.  

Zaslišala sem pritajen zdravo, ki mi ga je namenila Karmen. 

In tukaj bi režiser lahko naredil rez in se vrnil k prizoru v avtu. Na razgovor me je pripeljal partner in me počakal v avtu. Ko sva se peljala proti domu in sem mu želela odgovoriti, kako je bilo, so me zalile solze. 

*»Sploh ne vem, zakaj jočem, ampak moral bi jo videti … Saj sploh ne vem, koliko je stara, lahko bi bila od trideset do sedemdeset, sanja se mi ne. Niti je nisem razumela, kaj ji je, ampak grozno mi je, da se to sploh lahko dogaja. Tako kot sem ti rekla prej, šla sem samo preverit, če bi res lahko počela kaj takega …« *

*»Torej boš zavrnila, če te pokličejo?«* je vprašal Andrej. 

*»Ne … sprejela. Ne znam ti opisat, ampak mislim, da sva se začutili, nekaj je bilo v njenih očeh, kar me je prepričalo.« *

Karmen je v mesecih, ko sem delala zanjo, postala zelo pomembna oseba v mojem življenju. Težko je razložiti, kako človek v takšnem položaju odvrže masko in se osredotoči na tisto najpomembnejše, bistvo. Tisto, kar z ljudmi okrog sebe, ne glede na to, kako blizu jih spustimo, le redko začutimo. Pogovarjali sva se o stvareh, o katerih se ne pogovarjam niti z najboljšo prijateljico. Ne znam razložiti, ampak gre za odnos s človekom, za katerega opravljaš najbolj osebna in najosnovnejša opravila, zaradi katerih se ta oseba počuti razčlovečeno, pa naj sem se še tako trudila, da bi ji dokazala, da to opravljam z najglobljim spoštovanjem in da mi ni odveč. Takšen položaj v angleščini zelo dobro ujame izraz – *something else*. 

V glavnem, Karmen je name naredila globok vtis. Tudi ko sem po nekaj mesecih nehala delati zanjo, sem jo naprej obiskovala in si srčno želela – čeprav sem vedela, da se to ne bo zgodilo – da bi se vendarle zgodil čudež.  

Obljubila sem ji, da bom napisala knjigo o njej in o tem, kako je ozdravela, ona pa meni, da me bo po končani agoniji peljala na morje. 

*»Boš videla, kako všeč ti bo pri nas na morju, borovci in plaža in daleč nič drugega.« *

Svoje obljube ni mogla izpolniti, jaz sem svojo izpolnila delno. Tudi v knjigi bi se mi zdel srečen konec za lase privlečen, bralci bi to laž zavohali. In vsi vemo, da nikoli nisem bila pristaš srečnih koncev.  

Kakorkoli, Karmen je verjela v reinkarnacijo in še v marsikaj drugega. Tako da, Karmen, kjerkoli že si, vem, da zažigaš, in upam, da sediš nekje na samotni plaži in uživaš v življenju, ki ti ga ne bo vzela diagnoza.

### New York - Kdo henga v Nju Jorku? 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kdo-henga-v-nju-jorku

_Avtor: Tjaša Ferme_

V rubriki Tuje nebo delimo z bralci izkušnje Slovencev, ki so se odločili za življenje v tujini. Prisluhnite njihovim zgodbam.

Reportaža! Reportaža o mojem življenju v Ameriki! V New Yorku. Tukaj sem že 17 let. Bi lahko rekla, da sem že *»navajena«* ali naveličana? Ja in ne. Navajena ja, ampak navajena česa? Navajena, da se vse nenehno spreminja. A ne bi bilo tako povsod, ker se mi sami spreminjamo? Ja in ne, ne vem, ker nisem povsod, sem samo na enem kraju naenkrat. Pretežno v New Yorku, včasih v Sloveniji, včasih v Mehiki, včasih v Gvatemali, preselim se, ko se naveličam enega kraja ali elementa, kot recimo newyorškega mraza pozimi, tega se naveličam, ja. Ampak trenutno v New Yorku vse utripa, vse se premika, vse je še zeleno, vse živi, vse išče svoj lesket in odsev, vse išče svoje ogledalo veličastnosti, v katerem bi se lahko dodobra nagledali svoje veličine, povsem vzvišeni. Kolesarim, skoraj vsepovsod se peljem s kolesom, tudi na tole rojstnodnevno zabavo grem s kolesom. Ko končno prispem iz Midtowna do West Villagea, sem OBLITA z vročim potom, slučajni vročinski naval, pač, konec avgusta, 28 stopinj ob 19h in soparno kot hudič. Ne glede na vse me *»birthday boy« *predstavi vsem. Samo svojim odraslim otrokom ne, šele ob torti izvem, kdo sta. Tu so res režiserji, filozofi (no, samo Nataša, ki ima tako hecno frizuro, da za trenutek pomislim, da je lasulja), umetniki, akademiki in lastniki teatrov, vsak s svojo zgodbo. To stanovanje je kot palača, ogromna, negovana, vse je belo in nedotakljivo, lesketajoče se v svoji *»novosti«* in brezmadežnosti, brez postelje. Ne, še enega stanovanja ne rabita, to je bolj *»atelje«* za prijatelje umetnike.

Ok, kolikor lahko ocenim, to ni za nove Jacksone Pollocke, bolj konceptualne umetnike, ki poglobljeno razmišljajo in po moreči samoborbi v glavi napišejo v mali zvezek tri čačke. Hrana je božanska, birthday boy mi zaupa, da iz restavracije, ki se oglašuje kot *»mediteranska«*, ampak je pravzaprav palestinska. Utopim se v namazih. Srečam belorusko umetnico, ki mi med rahlim dežkom v gostiteljevem prostornem, lepo osvetljenem vrtu zaupa svojo življenjsko zgodbo, in ko ji povem svojo, se malo ljubeče gledava,* »ko bom 14 let starejša, hočem biti videti kot ona«*, si mislim, ona mene gleda, ker sem v primerjavi z njo še vedno mlada upornica s svetlečo kožo in iskrico. Obema se nama da, ne, nisva naveličani. Odpre mi roke, ponudi teater, ponudi rezidenco, ponudi vse. Sprejmem. Skupaj greva na slavnostni govor slavljenca pred torto. Tu se ponujata najboljši torti na svetu, citiram. Črna, trdo zbita čokoladna – najboljša italijanska torta na svetu, zagotavljajo, in rahla jagodna, japonska, tudi najboljša na svetu! Pri italijanski se posmiham in si mislim svoje, japonska je pa kar ok, nadevam si še. 

Potem se začnem pogovarjati z mladeničem, s katerim, mislim, sva se spoznala že vsaj trikrat; tako je prijazen, da je kar malo sumljiv. Kasneje me nekako najde na spletu in pošlje sporočilo, da bi bilo lepo, če bi šla kdaj ven, namenoma, ne le slučajno. OK. Ko vprašam skupnega prijatelja, ali je možno, da flirta, ker se mi zdi, da igra za drugo moštvo, pravi, da vsekakor, da je sicer poročen, ampak v odprtem odnosu. Tipično. 

Medtem ko si bašem palestinske dobrote v usta, networkam; producentu, ki pravkar začenja vaje v LaMami, govorim o svojim igralskih uspehih in avanturah in o tem, kako to trenutno malo pogrešam in hočem še! Naj me pokliče v vsakem primeru! Francoski kulturni atašejevki pustim govoriti in na koncu pripomnim, da imam nekaj predstav, ki so pripravljene za turnejo TAKOJ. Izmenjava si vizitki. Akademski kdovekaj, ki pripravlja nov Art-Science Connect *»pitcham«* BIOADAPTED, mojo predstavo o umetni inteligenci. Medtem ugotavljam, da se kolegica, ki si je z mano delila posteljo v Edinburgu in bila moja koproducentka, dokler ji niso jetra odpovedala, pa mogoče možgani tudi, glede na to, da se je raje zaposlila v sosednji pekarni, meni pa prepustila, da odigram in odproduciram do konca, se mi danes zdi prijazna, mirna, naklonjena. Kot ponavadi se mi zdi prenaporno držati zamere ali pa krivdo, ker kdove, kaj pa če sem jaz kriva, in se mi iskreno zdi, da bi lahko skupaj naredili še kaj. Bleknem, ampak pravi, da ne, da jo je že enkrat skoraj ubilo. Prav, ne sekiram se preveč, *»samo preverjam«. *

Birthday boy si je izmislil igrico, da vsak povabljenec zabave naredi dadaistični kolaž. Kot ponavadi mi gredo same neumnosti in pa seks po glavi. Kot čtivo za razrezati in prilepiti, sem prinesla svojo *»acting postcard«*, ker igralci pač nimamo *»business cards«*, mi rabimo cele razglednice, da se pokažejo naša lepota in dosežki. Ta je iz 2014. Vmes sem imela se kake tri ali štiri, kdo bi štel, ampak sem jih že vse razdelila ali pa so se zmočile ali pa izgubile v nizu mojih selitev. Mogoče prav zaradi tega kolaža, ki ga delava, s Poročenim-Odprtim nekaj zaplamti. 

No, ne vem, do naslednje žurke.

### Tedenski izbor: Lahko ti podarim samo ljubezen

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-lahko-ti-podarim-samo-ljubezen

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Svet ljubezni je tisti čaroben prostor, kjer se vsak trenutek spremeni v navdihujočo zgodbo. Ob Valentinovem vam ponujamo izbrane vsebine, ki vas bodo popeljale v globine najlepših ljubezni.

### Grafiti - Hur

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/grafiti-hur

_Avtor: Anže Zajc_

Intervju Anžeta Zajca z znanim ljubljanskim grafitarjem, katerega identiteta je zaradi njegove varnosti zakrita.

\*\*\*

*Pripravil: Anže Zajc, magister oblikovanja vizualnih komunikacij
Ljubljana, januar 2025*

### Površina / STRIP

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/povrsina-strip

_Avtor: Anže Zajc _

Površina - strip o grafitarjih v akciji.

### Street art & grafiti v Ljubljani

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/street-art-grafiti-v-ljubljani

_Avtor: Dušan Čater_

Grafitarstvo v Ljubljani se je začelo razvijati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila Slovenija še del socialistične Jugoslavije. Takratni politični in družbeni kontekst je bil prežet z omejevanjem svobodnega izražanja ter družbenim nadzorom, kar je marsikoga, še posebej mlade, spodbujalo k iskanju alternativnih poti za izražanje in protest. Ena teh je bilo prav grafitarstvo, saj je ponujalo sredstvo, s katerim so lahko ustvarjalci anonimno, na zidovih in drugih javnih površinah, sporočali kritične misli do oblasti, izražali upor proti sistemu ali preprosto iskali nove, neodvisne oblike umetniškega izraza.

## **Zgodovinski družbeni kontekst** 

V osemdesetih letih je bila Jugoslavija v procesu postopnega razkrajanja socialističnega sistema, politični pritiski so sicer deloma popuščali, a svoboda izražanja je ostajala omejena. V tem ozračju se je razmah grafitarstva pojavil kot priročno in nenadzorovano sredstvo *»govora zidu«*, ki se mu je oblast teže zoperstavila. Pisanje in risanje po zidovih sta bili seveda pogosto označeni za vandalizem, a sta hkrati veljali za učinkovito in hitro metodo širjenja sporočil – od političnih parol do subkulturnih simbolov. 

Zunaj institucionalnih okvirjev se je tako oblikovala alternativna subkulturna scena, ki je poleg glasbe, fanzinov in drugih ročno izdelanih publikacij uporabljala tudi grafite za komunikacijo s širšo javnostjo. Mlada generacija je v svojih delih izražala kritiko družbe, ironijo in nepripravljenost na sledenje togim državno določenim smernicam. Nekateri napisi in risbe so odsevali politično nestrinjanje, drugi so zgolj iskali umetniški izraz v prostoru, ki jim sicer ni bil dostopen. 

 V Ljubljani so takratni pionirji grafitarstva raziskovali nove načine vizualnega izražanja – poslikave z razpršilci (spray) so jim omogočale takojšnje intervencije v prostoru. Sprva so bile večinoma nezakonite in pretežno *»podtalne«* narave, saj ni bilo mehanizmov, ki bi takšno dejavnost podprli ali razumeli kot umetniško.

### Tedenski izbor: Svetovni dan boja proti raku

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-svetovni-dan-boja-proti-raku

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Na svetovni dan boja proti raku se spomnimo, da ima vsak od nas moč prispevati k preprečevanju, zgodnjemu odkrivanju in podpori obolelim. Prisluhnimo zgodbam, ki ozaveščajo, delimo informacije, ki rešujejo življenja, in skupaj ustvarimo svet, kjer je rak premagljiv.

### Razkošje na Kronplatzu

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/razkosje-na-kronplatzu

_Avtor: Sonja Javornik _

Petra Lovšina sem spoznala kot otrok, saj je bil sodelovec mojega očeta na Delu. Ko sem imela 17 let pa je bil moj prvi šef na reviji Grom. To je bila slovenska revija za popularno glasbo. Ko je šel na Stop, sem mu sledila, tako da je bil moj dolgoletni mentor, s katerim se še danes, ko sva dobra prijatelja, rada posvetujem. V Kronplatz sva šla na povabilo hotelov Falkensteiner.

Kronplatz je smučišče v čarobni Južni Tirolski, za mnoge še skriti dragulj Italije, za Hrvate pa kar Kro-plac, saj je pri njih izjemno priljubljen. Zato ne preseneča, da smo se s slovensko-hrvaško skupino, v kateri je bil tudi legendarni roker Peter Lovšin, pred kratkim odločili, da obiščemo prav to smučarsko središče. Na lastne oči sem se lahko prepričala, da je januarja tam hrvaščina res priljubljen jezik. Kronplatz ima samo kilometer manj kot okroglih 120 kilometrov prog, moderne gondole in sedežnice (osemsedna je letošnja pridobitev), tako da niti najzahtevnejši smučarji ne morejo biti razočarani. Razen če zataji vreme, ki tudi v času našega bivanja ni bilo ves čas idealno. Ampak na srečo smo bivali v 5-zvezdičnem hotelu, ki ponuja toliko aktivnosti, udobja, kulinaričnih presežkov in tretmajev za razvajanje, da sem en dan z veseljem prej končala smučanje v slabi vidljivosti in se prepustila mehurčkom v jacuzziju … 

> Pero mi je nekoč povedal, da ima gore zelo rad, ampak predvsem v primeru, da gre gor zelo hitro z gondolo, navzdol pa po smučarski progi.

Ne bi se mogla bolj strinjati s tem! Ker je bil nekoč moj šef in mentor, ga imam še vedno za veliko avtoriteto, zato tudi sama izkoristim vsako priložnost za obisk gora – seveda v smučarskih resortih. *»Bova vsaj na gorskem zraku,«* sva se strinjala med štiriurno vožnjo, ko sva videla, da vremenska napoved ni najboljša. Ob prihodu v hotel Falkensteiner Kronplatz pa sva se hitro sporazumela, da bo, tudi če sploh ne bi smučala, tam več kot udobno.

### Čim bolj osebno

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/cim-bolj-osebno

_Avtor: Ahmed Burić _

"Ali ni že pisanje vsakega teksta avtopoetika?"

Iz pogovora za tale zapis so mi v spominu ostale tri besede: *»Čim bolj osebno.«* Osebno. Nikoli nisem vedel, kaj pravzaprav to pomeni: mogoče nikoli nisem imel privilegija, da bi napisal karkoli osebnega. Kot bi vedno vedel, da bo nekdo to bral. Mogoče je to prepotentno. Ne sodim med tiste, ki so se težko odločili, kaj bodo počeli v življenju. Že od malega sem vedel, da bom novinar, in sem za časopis socialistične mladine pisal o vtisih, ki mi jih je dala glasba, ki sem jo poslušal, in sestavljal svojo imaginarno lestvico hitov. Čeprav v razredu nisem bil med boljšimi učenci, so redno objavljali moje prispevke. Imam prijatelja, nekateri od vas veste, za koga gre, ki je pri trinajstih letih v zvezek napisal svoj prvi roman, naredil ovitek in nanj prerisal logo DZS, Državne založbe Slovenije. In je postal romanopisec. Nič čudnega. To so leta, pri katerih se to počne.

> V letih, ki so minila, se je zgodilo veliko stvari, in ena od njih je ta, da sem postal pomočnik glavnega urednika najstarejšega državnega dnevnika, potem pa je ta svet – izginil.

Enostavno ga ni več bilo. Kot bi se nekega jutra prebudili in videli mesto, v katerem ste odraščali, porušeno.

### Moji klošarji 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/moji-klosarji

_Avtor: Samanta Hadžić Žavski _

"Kar bi danes mogoče skrbelo vsakega starša, mojih takrat vsekakor ni, saj sta ob mojih omembah Bojana lenobno zamahnila z roko in rekla nekaj v smislu: Ti in tvoji klošarji."

Odraščala sem na Vrtni ulici v Celju. Ob robu mestnega pokopališča je stala naša hiša, za katero sem se vedno bala, da bo nekega dne kdo potrkal na njena vrata in nas izselil, saj sem starše večkrat slišala, da živimo na območju črne gradnje. Takrat se mi je to zdelo nekaj prepovedanega in zaradi tega sem živela v groznem strahu. 

Naše majhne hiše ne bi namreč zamenjala za katerokoli kraljevo palačo, saj je imela nekaj, česar mi ne bi mogel omogočiti noben dvorec na svetu: najboljšo lokacijo. Stala je namreč v neposredni bližini hiš mojih dveh najboljših prijateljic iz otroštva, in kar je še pomembneje, zraven pokopališča. In ta občutek bo razumljiv samo ljudem, ki so odraščali ob pokopališču in v nekem oziru tudi na pokopališču. Tam smo preživeli namreč ogromno prostega časa. Ob večerih smo se dobivali pri vežici ali ob grobnici Stermecki, ponoči pa pri pipi, ki je služila za nalivanje vode v kanglice, s katerimi so ljudje potem zalivali svoje najdražje oziroma rože nad njimi. Moj najljubši prostor iz otroštva je vsekakor prostor pri pipi.  

Tipični večer v mojem najstniškem življenju je bil videti takole: počakati, da starši zaspijo, zlesti skozi moje pritlično okno (naj živijo delavske plače in majhne hiše!), iti mimo Tarzana (nemški ovčar), mimo našega golobnjaka (res je, golobe imamo, in ne, ne jemo jih, in ja, ko jih spustimo, se vrnejo), čim tiše odpreti ograjo, steči do kamnite ograje in po travniku hoditi do njenega konca, smukniti mimo nje na pokopališče, nato pa kolikor mogoče hitro teči mimo štirih vzporednih vrst grobov do prvih stopnic, klančine in znaka za prepovedano sprehajanje psov, potem pa mimo dveh pravokotnih vrst nagrobnikov, ob živi meji, na koncu pa zaviti levo takoj za drugimi stopnicami. Levo od njih se pojavi kraj zločina.  

Gre za v hrib, vkopan prostor, sestavljen iz dveh delov. V prvem je prostor za odpadne sveče, v drugem pa pipa in klop. Ta klop je naša klop, pred in za nami se na njej verjetno ni tako pogosto zbrala ekipa, kot se je naša. Na začetku (pred zbiralnikom sveč), na sredini (med košem za sveče in predelom, kjer je pipa) in na koncu (za klopjo) so betonski tobogani, po katerih pridemo do vrha teh dveh prostorov; ravne ploščadi, kjer sedimo v raztrganih in porisanih kavbojkah na zvon in širokih teniskah, če je le mogoče, so te črne ali kariraste. Gre za kraj, kjer se je predebatiralo vse, o čemer se je debatirati dalo. Bili smo: darkerska soseda Nina, Rok, v katerega sem bila takrat na smrt zaljubljena, Dayvi, za katerega je za njegovim hrbtom veljalo, da je pozer, včasih se nam je pridružil Martin, podžupanov sin, potem pa se je kasneje občasno zraven pojavila še moja sošolka Nastja, ki je najprej hodila z Dayvijem, nato pa z Rokom.  

Naš drugi najljubši prostor pa je zgornja klop na Mirni poti, ki vodi do pokopališča. Gre za naš dnevni prostor. Ta je na neki način še bolj zanimiv, saj je od našega naselja, za katero sem kasneje izvedela, da se mu je včasih reklo Kurja vas, kar precej oddaljen. Prečkati je treba celotno pokopališče, tako da je ta dnevna klop od naše hiše na črni gradnji oddaljena kar dobrih deset, petnajst minut hoje. Pri tej klopi je pravzaprav najzanimivejše, da sta pod njo stali še dve, ki bi v očeh naivnega mimoidočega bili čisto navadni klopi, mi pa smo vedeli, da je sredinska klop veljala za mejo, na spodnji pa so se vse dneve zbirali klošarji. Zakaj ta izraz? Ker niso bili brezdomci, bivali so namreč v hiši, ki je od nekdaj oklicana za Hotel California. To je pisalo celo na njej, v obliki slabega grafita. 

Tudi to njihovo bivališče ni bilo tako zelo blizu, ampak kaže, da nas je vse skupaj tja vlekel neki magnet. Ali pa bi lahko to pripisali našemu begu od doma. Najstniki smo lahko tukaj na skrivaj kadili, klošarji pili, zato je med nami šlo za neke vrste skrivno zavezništvo. V nasprotnem primeru bi mi dobili prepoved zapuščanja svojega doma, oni pa prepoved vračanja vanj. 

V tistem času sem s sosedo velikokrat hodila tudi v mesto ali pa vsaj do Voglajne, tako smo namreč domačini rekli Mercatorjevi trgovini pod Mirno potjo. Začelo se je z občasnim pozdravom, nadaljevalo pa s tem, da sva se z enim izmed njih, klošarjem Bojanom, ogromno pogovarjali. Tako me je včasih klošar Bojan spremljal, kadar sem šla sama iz mesta ali pa proti njemu. Klošar Bojan je bil precej fit klošar, nosil je majice brez rokavov, ki so razkrivale mišice na njegovih rokah, kavbojke s ketnami in dolge, v čop spete lase. Po krajšem pogovoru z njim je tudi najstnik hitro sprevidel, da je nekje verjetno veljal za vaškega posebneža, nikoli pa ni bil vsiljiv ali na kakršenkoli način prostaški ali kaj podobnega. Kar bi danes mogoče skrbelo vsakega starša, mojih takrat vsekakor ni, saj sta ob mojih omembah Bojana lenobno zamahnila z roko in rekla nekaj v smislu: *Ti in tvoji klošarji*. To najino druženje je vztrajalo nekaj let, tudi skozi obdobje mojega obiskovanja srednje šole, ko pa se je Bojan že začel malo izgubljati. Ko zdaj gledam nazaj, je šlo verjetno za faze, ki so ga spremljale vse življenje. Razlagal mi je o vladi in o tem, kako so mu neke gorile, ki delajo zanjo, polomile rebra. Kako so na njem izvajali poskuse in podobno. Takrat sem se ga začela izogibati, če se je le dalo. Postajal je naporen in res se mi ni ljubilo ukvarjati se s tem. V tistem času se je na klopci pojavila nova klošarka, Esma, stara ženska iz Bosne, za katero je Bojan večkrat trdil, da jo onegajo vsi klošarji Hotela California ter da ima kraste med nogami. To sem si takrat zelo močno vizualizirala. Esma je bila vedno dobre volje, veselo me je pozdravljala in me, tako kot sem bila navajena že pri očetu, klicala *»sine moj«* in mi pripovedovala o svoji družini, vendar nikoli o tem, kaj se je z njo zgodilo. Esma je bila res posrečen karakter, spomnim se, da sem jo nekoč zagledala na nekem naključnem pogrebu, kako stoji praktično v prvi vrsti, nato pa sem jo na poti domov vprašala, kdo je umrl, in odgovorila mi je: *Šta ja znam tko, nemam pojma, ali netko jest. *Imela je tudi zelo zabavno navado, ki se mi, vse do takrat, ko  sem s pripovedmi o njej zabavala kolege, sploh ni zdela pretirano zabavna: ko si se že odmikal od nje in korakal dalje, se je vedno drla za tabo. In tudi ne vem, iz katerega razloga smo jo klicali princeska. Drugi najljubši spomin, povezan z njo, je vsekakor, kako je enkrat, ko sva se pogovarjali, sredi pogovora začela urinirati. Jaz sem se vljudno pretvarjala, da tega ne opazim, ona pa očitno res ni opazila. Ko sem doma pripovedovala o njej, sem dobila enak komentar kot na Bojana: *Ti in tvoji klošarji. * 

Vsekakor sem srečna, da sem živela v času, ko ni bilo nič takega, da se otrok in kasneje najstnik spušča v debate z ljudmi, ki živijo na robu, in da takrat nihče ni zganjal panike. Esma je nato izginila ravno tako hitro, kakor se je pojavila. Bojana sem videla še lani. Z drugimi klošarji smo ostali samo pri *»zdravo«*, tako da je šlo pravzaprav bolj za *moja klošarja.* 

Kar sem ugotovila skozi pogovore z njima in opazovanje drugih klošarjev s tretje klopce, je to, da so enaki kot mi. Živijo iz dneva v dan, debatirajo neke svoje debate in preganjajo čas.   

In kar mi je zanimivejše: če se danes sprehodim mimo teh naših klopi, na njih ni nikogar več, niti najstnikov niti klošarjev.

### PREKLETA – 2. odlomek iz romana

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/prekleta-2-odlomek-iz-romana

_Avtor: Beatrice Salvioni _

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina.
Tokrat lahko okusimo delček italijanske pisateljice Beatrice Salvioni in njene uspešnice Prekleta, v kateri govori o dveh zelo različnih deklicah in njunem prijateljstvu v času fašistične Italije.

Kadar so govorili o njej, so se prekrižali čez ustnice ali razdraženo odmahnili, kot bi odganjali oso, skoraj kot bi se je bali. Odrasli so o deklici, ki bo morala ponavljati prvi letnik nižje gimnazije, govorili kakor o grdi bolezni, o kosu zarjavelega železa, na katerem se porežeš, dobiš visoko vročino in nazadnje umreš. Videla sem jo, ko je prihajala v park, opazovala sem jo in se z gugalnico poganjala vse više, medtem ko je mama klepetala s prijateljicami v senci ceder, da so ji sončni žarki, ki so pronicali skozi krošnje, osvetljevali klobuk in bele rokavice. Njena mama ni nikoli prišla z njo, zmeraj jo je spremljal starejši brat Ernesto, ki je pravkar dopolnil dvajset let in se je običajno po središču mesta vozil s kolesom; z močnimi nogami je poganjal pedale, ne da bi se dotikal sedeža, in še v klanec je drvel hitreje kot avtomobili. Imel je ogromne dlani, temne lase, vse brazde na obrazu pa počrnele od saj iz tovarne. Sedel je ob strani, na edini klopci na soncu. Prekleta se je gugala na vejah hrasta in plezala više od drugih otrok, on pa je molče kadil in pazil nanjo. 

Ko sem mamo vprašala, zakaj ne smem z njo plezati po drevesih, me je močno prijela za zapestje in mi zabičala, da se s Prekleto ne smem družiti: smolo prinaša.  

> Kamorkoli je šla, so se zgodile grde stvari, ki jih je mama s stišanim glasom, kot je počela, ko je izgovarjala lepe in težke besede, imenovala »tragedije«.

Stvari, kakršne se dogajajo v hišah, kjer narobe obesijo konjsko podkev in tako težave pritegnejo, namesto da bi jih odgnali. *»Nevarna je ko tajfel,« *je govorila mama v narečju, ki ga drugače skoraj ni več uporabljala, ker so jo sicer druge gospe gledale zviška, se hihitale in si z rokami, skritimi v elegantnih rokavicah, pokrivale usta. 

*»Ne verjamem,«* sem ugovarjala. *»Zakaj ne more biti moja prijateljica?« *

Tako mi je mama povedala zgodbo o dečku, ki je padel skozi okno in se ni več pobral. To je bila ena od zgodb, ki so se prenašale med materami od ust do ust, medtem ko so v senci kramljale v ritmu udarjanja pahljač. Ena tistih zgodb, ki se hranijo s sposojenimi besedami, zašepetanimi skrivaj. 

Zgodilo se je nekega dne, ko je imela Prekleta sedem let in se je v kuhinji igrala s šele štiriletnim bratcem Dariem. Njuna mama, gospa Merlini, ju je za kratek čas pustila sama, medtem ko je skočila k sosedi po sol. Ko se je vrnila, Daria ni bilo več. Iskala ga je pod posteljami in v omarah, med umazanim perilom in za zavesami, ki jih je napenjal veter. Naposled je deklico, ki jo je ves čas stoje opazovala, vprašala: *»Kje je? Kje je tvoj brat?«* 

Mala je dvignila roko in pokazala proti oknu. *»Nisem jaz kriva,«* je izustila. 

Tedaj se je gospa Merlini nagnila skozi okno in pogledala dol.  

Dario je ležal na dvorišču, štiri nadstropja niže, iz ust in ušes pa mu je mezela temna, lesketajoča se kri.  

Mama mi je hotela vzbuditi strah do tiste zanikrne deklice, da se ne bi pogovarjala z njo. Zato mi je povedala za njenega bratca, ki je padel skozi okno, opisala pa mi je tudi dogodek, ko je sošolka, ki je v razredu sedela v klopi s Prekleto, na lepem začela vpiti sredi nareka ter butati z glavo ob mizo, znova in znova, dokler ni prevrnila črnilnika in ji ni s senca začela curljati kri, iz ust pa se ji je pocedila slina. Povedala mi je tudi za prigodo, ko se je leseno ravnilo, s katerim je učiteljica udarila Prekleto, zlomilo in se ji zarezalo v meso med palcem in kazalcem, da je zemljevid Italije poškropila s krvjo. Rana se je vnela in malo je manjkalo, da učiteljica ne bi nikoli več ničesar napisala na tablo.  

Upala je, da bom po tistih srhljivih in krvavih zgodbah nehala hrepeneti po prijateljstvu s Prekleto, ki bi nadme prej ali slej priklicala prekletstvo, kajti tako počnejo čarovnice.  

Toda dosegla je ravno nasprotno – še bolj sem se čutila povezano z njo: tudi Prekleta je imela brata, ki ga ni bilo več, in morda je tudi njo težilo dejstvo, da je ostala živa.  

Mama je vztrajala, da o mojem bratu ne smemo govoriti. Njegovo ime smo izgovarjali le ob dnevu spomina na mrtve in 26. aprila, ko smo na belo nagrobno ploščo na koncu platanovega drevoreda postavili šopek gladijol.  

Ko se je rodil, je mama v zibko položila dve mandarini in vrečico bombonov v pisanih ovitkih. *»Štorklja je prinesla dojenčka za naju in sladkarije zate,«* je naznanila. Toda brata sem mrzila, četudi štorklja ni pozabila name. Bil je preglasen, ves zaripel in zalit, vrh vsega pa ni znal sam stati na nogah. Vsako noč nas je zbujal z vpitjem in mama je bila nenehno izčrpana. Govorila je, da sem bila tudi jaz taka, ko sem bila še dojenček, a ji nisem hotela verjeti. Odkar je prišel, nisem več obstajala. 

Na dan, ko je umrl, nisem bila žalostna in morala sem na silo potočiti nekaj solz, da ne bi razburila staršev. 

Dobil je barvo zrele slive in na lepem ni mogel več dihati, kot bi pogoltnil češnjevo pečko in bi se mu ta zagozdila v grlu. Potem ko je zdravnik naznanil, da mu ne moremo več pomagati, je mama obupano zagrizla v rjuhe. 

Če bi me kdo prosil, naj opišem svojo mamo, o nečem niti za hip ne bi podvomila: ni bila srečna. Že prej ne, preden je bolezen izčrpala pljuča dojenčka, ki je bil le slabo leto moj brat. V redkih trenutkih vedrine je v narečju recitirala stavke iz gledaliških predstav ali filmov, ki jih je gledala v kinu. Odpirala je omare in se ovijala v svoje najlepše rute z resicami in svilenim cvetjem. Kazala mi je slike v albumih s šuštečimi stranmi, ki se jih nisem smela dotikati, da se ne bi strgale, in govorila: *»Poglej svojo mamo. Poglej, kako je bila lepa.« *Pripovedovala mi je o ženskah, ki niso bile resnične, a so bile zanjo bolj resnične kot učiteljica v šoli: Didona in Greta Garbo, Marlene Dietrich in Medeja. Vse prelepe in tragične. *»Nekoč sem bila tudi jaz taka kot one,«* je ponavljala. 

Očeta je spoznala v gledališču Petrella v Neaplju, ko je tam dopustoval z bratranci, mama pa je nastopala v predstavi *Svatba.* Rada mi je pripovedovala, kako se je pustila zapeljati moškemu, ki je imel oči barve megle s severa in ki bo iz nje – tako je verjela – naredil filmsko igralko. Od tistih željá je ostal le nedoločen duh tragedije. Njena lepota je izpuhtela, polnost, ki ji je napela trebuh in lica, da je lahko mojemu očetu dala otroka, ki si ju je želel, pa je po vseh teh letih še ni zapustila.  

Zdravniki so krivdo pripisali počitnicam ob morju, češ da si je moj bratec tam nakopal bolezen, ki mu je ohromila pljuča, da se je tako rekoč utopil. Po tistem poletju, ko ga je ugonobila otroška paraliza, nismo več počitnikovali na morju; oče je sklenil, da bomo raje hodili v hribe, da se *»nadihamo svežega zraka«*.  

Mama se je vse bolj zapirala v molk: povsem se je podredila lepotnim obredom, ki si jih je zapovedovala sama. Držala se je stroge diete, lase si je postrigla na kratko, z zvitimi resicami na sencih. Oče ni prenesel te pričeske. Govoril je, da ženska ne bi smela imeti kratkih las, češ da se to ne spodobi. Mama je skrivala modne revije pod vzmetnico. Zanjo so bile kakor *Biblija*, učbenik. Na oblazinjenem taburetu je posedala pred ogledalom in si oblizovala konico kazalca, da je preverjala temperaturo kodralnika za lase. 

> Oče skorajda ni več spregovoril z njo.

Bila sta molčeča in odmaknjena, kakor stara psa, ki živita na istem dvorišču, a sta se že naveličala vonjav drug drugega. Gotovo se je kdaj pa kdaj še spominjal, da jo je ljubil. To sem razbrala po tem, kako ji je ponudil roko, da ji je pomagal po stopnicah, in po tem, kako se je obiral po sobi, medtem ko si je zavezovala trakove na obleki. Obraz mu je prekrival oblak dima, ki je puhtel iz pipe, lasje so se mu redčili na sencih, kjer mu je nepogrešljivi klobuk puščal brazdo. Kadar so ga dajali živci, se je v vse manjših krogih gladil po členkih. Doma se je le redko zadrževal, odhajal je že zjutraj, brez zajtrka, in se vračal zvečer, ves izmozgan od garanja v svoji tovarni klobukov. 

Dom smo vedno polnile same ženske: jaz, mama in služkinje. Nato nas je polagoma zajel val gospodarske krize, ki so jo sprožile – tako je trdil oče – Amerika in njene banke. Marca 1932 smo se morali preseliti v manjše stanovanje pri Largu Mazzini, od služkinj pa smo obdržali le Carlo, ki se je rada pritoževala nad svojimi oteklimi nogami in je spominjala na kmetico, a je bila poceni. 

Mama si je sama krpala oblačila in pogosto je sedela pred toaletno mizico v spalnici ter se na vse pretege trudila še naprej dajati vtis fine gospe; oče pa je vse dlje ostajal v tovarni, kožo na členkih je imel vse bolj zlizano, njegova odsotnost pa je bila vse bolj vnebovpijoča.  

Navzela sem se navade, da sem se skrivala v omari, kjer sem med čistimi srajcami in kosi mila imela dovolj prostora, da sem se zvila v klobčič. Vrata sem zaprla ravno toliko, da je skoznje pronicala tenka reža svetlobe, nato sem obraz zakopala v očetovo srajco in začela vpiti. Potem mi je odleglo. A ne za dolgo.     

Od nekdaj sem imela rada samoto, toda z odraščanjem sem se vse bolj zavedala, da se moje življenje, namesto da bi iz dneva v dan raslo z mojim telesom, prsmi in stegni, vse bolj manjša in manjša ter da bom nazadnje še izpuhtela. 

Vse pa se je spremenilo tistega junijskega dne, ko sem v strahu, da bom umrla, pogoltnila češnjevo pečko in pogledala Prekleto. 

Prvič se mi je zgodilo, da me je nekdo gledal v oči, kot bi mi sporočal:* »Izbrala sem te.«  *

### PREKLETA – 1. odlomek iz romana 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/prekleta-1-odlomek-iz-romana

_Avtor: Beatrice Salvioni _

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina.
Tokrat lahko okusimo delček italijanske pisateljice Beatrice Salvioni in njene uspešnice Prekleta, v kateri govori o dveh zelo različnih deklicah in njunem prijateljstvu v času fašistične Italije.

## Prolog

Težko je s sebe odstraniti truplo.  

To sem odkrila pri dvanajstih letih, s spodnjicami, ovitimi okrog gležnja, medtem ko mi je iz nosu in ust mezela kri. Trdi kamenčki z obrežja reke Lambro so se mi kakor nohti zarivali v tilnik in golo zadnjico, hrbet se mi je pogreznil v blato. Njegovo težko, koščeno truplo mi je pritiskalo na trebuh. Imel je svetle, prazne oči, po bradi se mu je cedila bela slina, iz odprtih ust pa se mu je širil slab zadah. Preden je omahnil, me je pogledal, obraza, spačenega od strahu, roko je tiščal v spodnjice, črne zenice pa so se mu razširile, da se je zdelo, kot da se topijo in počasi polzijo po licih.  

Zgrudil se je naprej, s koleni mi je še vedno pritiskal ob stegna, ki mi jih je bil na silo razkrečil. Ni se več ganil.  

*»Hotela sem samo, da odneha,«* je rekla Prekleta. Dotikala se je glave, kjer sta ji kri in blato lase strdila v razmršeno kepo. *»Morala sem to narediti.« *

Približala se je, lahka obleka se ji je prilepila na premočeno kožo in izrisovala jasne obrise mršave, žilave postave. *»Prihajam,« *je naznanila.* »Počakaj!« *

Tako ali tako se nisem zmogla ganiti: moje telo je postalo kakor oddaljena, pozabljena gmota, kakor odpadel zob. Med ustnicami in na jeziku sem čutila okus krvi, stežka sem lovila sapo.  

> Maddalena se je spustila na vse štiri, kamenčki so škrtali pod njenimi golimi nogami.

Nogavice je imela premočene in izgubila je čevelj. Z rokama se je uprla v njegov trup, potiskala je še s komolci, nato s čelom. Naprezala se je, a ga ni mogla premakniti. 

Mrtve reči so težje, tako kot mačka na Noèjevem dvorišču, prepojenem z zemljo, z lepkim drobovjem in rojem muh, ki so ji odžirale gobček in oči. Skupaj smo jo pokopali za ogrado z gosmi.  

*»Sama ne zmorem,«* je dahnila Maddalena. Z las, prilepljenih na obraz, ji je kapljalo na kamenčke. *»Pomagati mi moraš.« *

Njen glas mi je vse glasneje pljuskal v misli. Mukoma sem izpod trupla izvlekla eno roko, nato še drugo. Z dlanema sem se uprla v njegove prsi in potisnila. Nad nami se je dvigal obok mostu, obdan z mrkim nebom, pod nami so pokljali mokri in spolzki kamenčki. Obdajal nas je šum reke. 

*»V enem sunku potisni.« *

Ubogala sem jo. Ko sem zajela sapo, sem vdihnila medel in sladkoben vonj njegove kolonjske.  

Maddalena me je pogledala in ukazala: *»Zdaj!« *

Skupaj sva potisnili, kriknila sem, se usločila, in nenadoma se je odlepil od mene. Zvalil se je na hrbet, s široko odprtimi očmi, zevajočimi usti in spuščenimi hlačami. Zaponka pasu je rožljala ob kamenčke.  

Brž ko sem se rešila bremena, sem se prevalila na bok, izpljunila rdečo slino po prodnikih ter se s prsti podrgnila po ustnicah in nosnicah, da sem izbrisala njegov vonj. Za hip sem ostala brez sape, nato sem se zvila v klobčič in poskušala dihati. Elastika na spodnjicah je počila, tkanina pa se je pretrgala, ker se mi je drgnila ob peto. Besno sem jih zbrcala s sebe in se pokrila z obleko, ki se mi je zapletla nad popkom. Trebuh sem imela hladen in telo razboleno.  

Maddalena je vstala in si z dlanmi otrla blato s stegen.* »Si cela?«* me je vprašala. 

Ugriznila sem se v ustnico in prikimala. V grlu se mi je naredil cmok; občutila sem ga kakor jez, ki bo vsak hip popustil. Ampak nisem jokala. Tega me je naučila ona. Jok je za bedake. 

Umaknila si je lase, ki so se ji lepili na čelo. Z zoženim, neusmiljenim pogledom je pokazala na truplo in rekla:* »Ne bova ga mogli premakniti.«* Obliznila si je kri pod nosom. *»Tukaj ga morava skriti.« *

Vstala sem in stopila k njej. Komaj sem se obdržala na nogah, z usnjenimi podplati mi je drselo po spolzkih kamenčkih. Oprijela sem se je in jo s prsti čvrsto stisnila za zapestje. Zrak je prežemal vonj po reki. Maddalena je drgetala, toda ne iz strahu. Ničesar se ni bala. Ne psa gospoda Tresoldija z nabreklimi dlesnimi in peno med zobmi ne hudičeve noge, ki se spušča skozi dimnik v pravljici, ki so jo pripovedovali odrasli. Pa tudi krvi in vojne ne. 

Drgetala je, ker se je zmočila, ko jo je zgrabil za lase in jo vso vpijočo in brcajočo zvlekel k vodi. Da bi jo utišal, ji je držal glavo pod vodo in ob tem z raskavim glasom, kakor tisti po radiu, prepeval: »*Govori mi o ljubezni, Mariù. Zame na svetu obstajaš le ti.*«

*»Veje morava poiskati,«* je sklenila Maddalena, *»čvrste veje.«* A še vedno je strmela v negibno postavo, polno izboklin in vdolbin, ki me je še malo prej držala za zapestja in mi rinila jezik v usta: zdelo se mi je, da ga še vedno čutim na sebi, da čutim njegove prste in dah. Najraje bi legla in zaspala. Kar tam, sredi prodnikov, obdana s šumenjem vode, toda Maddalena se je rahlo dotaknila moje rame in rekla: *»Raje pohitiva.« *

Truplo sva odkotalili z obrežja, ga zvlekli do stebra mostu in ga zvitega v klobčič prislonili ob steno, iz katere je mezela vlaga. Komolci so mu štrleli v zrak, prste je imel pokrčene, usta odprta. Nič na njegovem obrazu ni več spominjalo na mladeniča, kakršen je bil: eleganten in predrzen, z dolgimi hlačami s polikanim robom, značko z butaro in trobojnico, ki si je lase česal z glavnikom iz želvovine in v smehu ponavljal: *»Še počenega groša nista vredni.« *

Nabrali sva veje, ki so se, kadar je reka narasla, zagozdile na peščini, med račjimi gnezdi in odtočnimi jarki, ter jih razporedili po truplu, napol pogreznjenem v vodo. Obložili sva ga s kamni in koreninami, da ga tudi ob narasli reki ne bi odneslo.  

*»Oči mu morava zapreti,«* je rekla Maddalena, ko je nanj spustila še zadnji kamen, velik kakor pest. *»Tako se naredi z mrtvimi. To sem videla.« *

> »Nočem se ga dotikati.«

*»Prav. Bom jaz.«* Dlan je prislonila na njegov bledi obraz ter mu s sredincem in palcem zaprla veke.  

Ko je takole ležal z zaprtimi očmi in odprtimi usti, prekrit z vejami in kamenjem, se je zdelo, kot bi ga sredi noči presenetila môra, iz katere se ne more prebuditi. 

Oželi sva si obleki in nogavice. Maddalena si je sezula čevelj, ki ji je še ostal, in ga potisnila v žep. Jaz sem enako storila s spodnjicami – premočenim kosom blaga, prepojenim z blatom, ki sem ga pobrala s tal.  

*»Zdaj pa moram iti,«* je naznanila. 

*»Kdaj se vidiva?« *

*»Kmalu.« *

Na poti domov, ko so mi nogavice čmokale v čevljih, sem razmišljala o časih, preden se je vse začelo. Še slabo leto poprej je bila moja obleka suha in nepomečkana, trebuh sem pritiskala ob zidec Levjega mostu in od daleč opazovala Maddaleno. Takrat sem o njej vedela le to, da prinaša nesrečo. Nisem še vedela, da lahko z eno samo besedo odloča o tvoji usodi, o tem, ali se boš domov vrnil le s premočenimi nogavicami ali pa boš za vedno zaspal z obrazom v reki.

### Tedenski izbor: Oskarji

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-oskarji

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Ob letošnji razglasitvi nominacij za nagrado oskar, smo za vas izbrali pretekle nominirance, ki vam bodo olajšali čakanje na veliko razglasitev zmagovalnih filmov.

### Mnogo takšnih primerov

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/mnogo-taksnih-primerov

_Avtor: Muanis Sinanović_

"Njegovega očeta so ubili. Srednje šole se mu ni dalo končati, v glavnem igra stave in si dopisuje z razuzdanimi ženskami prek družbenih omrežij."

Sedim na postaji in čez cesto gledam opečnato stolpnico, v kateri z ženo živim zadnji dve leti. Je srednja med tremi enako visokimi. Pogledam uro. Avtobus zamuja že šest minut. Še enkrat sem nategnjen. Moral bom počakati na naslednji vlak. 

Podplačani voznik prispe. Skozi dolino nas pripelje do železniške postaje v kanjonu reke Save, ki se, danes smaragdna in otožna, prosojnejša in umirjena, razide od mene v Zidanem Mostu. Ampak tja je treba najprej priti. Vlak je na postaji, kot kaže, tudi on zamuja. Včasih se dva minusa takole združita v plus. Vendar mi odpelje tik pred nosom. Odprem telefon in začnem pisati županu. Napišem mu, da ne bom odnehal, dokler ne bo urejen mestni prevoz, saj na prevoznika, katerega lastnik je eden najbogatejših Slovencev, nad katerim se vsi pritožujejo, vendar se nič ne spremeni, ne gre računati. 

Na srečo vendarle pripelje še en vlak, ki zamuja še veliko dlje, in nanj sedem. V Zidanem Mostu pa ni zveze za naprej, kot mi reče sprevodnik. Odločim se, tokrat bom še zaupal, da je bolje seznanjen od mene. Sedem na kavo in jo počasi pijem, saj imam še pol ure časa. Po petnajstih minutah po zvočnikih napovejo vlak za Maribor, ki očitno prav tako zamuja in bi moral priti ob nekem prejšnjem terminu. Ta zamuda pa mi spet pride prav.

### Vesna Milek - Literatura je v tem času vsesplošnega ekshibicionizma zame edini varen prostor

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/vesna-milek-literatura-je-v-tem-casu-vsesplosnega-ekshibicionizma-zame-edini-vare

_Avtor: Sonja Javornik_

Poleti je izšla knjiga Pariz, ljubezni iz drugih časov, ki je navdušila številne bralce. Konec leta pa je Vesna Milek izdala še prvi del zgodovinskega romana Kleopatra: Naj se zgodi. Tudi ta knjiga je že velika uspešnica, zato bralci nestrpno čakajo na izid nadaljevanja. Vesna se je spet dokazala kot piska z izjemnim stilom, navdušila pa je tudi poznavalce zgodovine, saj je – kot pridna piflarka – predelala vse, kar ji je prišlo v roke o obdobju te pomembne vladarice. Spet je pokazala svoje mojstrstvo, zato bi v tem letu bilo veliko presenečenje, če ne bi pobrala kake literarne nagrade. Da ne bo edina tista za Žensko leta. Kajti Vesna ni samo ženska leta, ampak ženska, ki s svojim talentom in trdim delom navdihuje že desetletja.

**Kolegica je v uvodu intervjuja z vami napisala, da bi se kot ena najbolj cenjenih novinark lahko nosili, a se ne. Mene pa zanima: se počutite cenjeno? Ste se počutili bolj cenjeno pred desetletjem, dvema, ko je bilo novinarstvo tudi finančno bolje stimulirano?** 

Saj veste, kako pravijo, če se ceniš sam, te bodo cenili tudi drugi. Jaz imam najverjetneje tako imenovani 'imposter syndrome' (smeh), sindrom vsiljivca, kar pomeni, da ves čas mislim, da si ne zaslužim ničesar, da nisem naredila dovolj dobro, da bi bilo lahko vse še boljše … S svojim delom nisem bila nikoli zadovoljna, sem ga pa vedno delala strastno, in to je najbrž razlog, zakaj tisti, ki so imeli vzvode, niso ravno ovrednotili mojega dela. Moram pa reči, da se vsak dan poskušam opomniti, da sem lahko hvaležna, ker imam toliko bralcev in bralk, ki berejo moje članke in intervjuje v Sobotni prilogi, še vedno je veliko tistih, ki me ustavijo na ulici in se želijo pogovarjati o oddajah na TV Slovenija *Od blizu*, in očitno tudi zelo cenijo moje knjige. Toliko lepih odzivov, kot sem jih dobila zdaj za *Pariz* in *Kleopatro*, že dolgo nisem dobila.

**Nedavno ste dobili nagrado revije *****Elle***** – Elle ženska 2024. In to je v resnici vaša prva nagrada, kajne?** 

Najbrž res. Kot sem rekla, mi je bilo kar malo nerodno, saj se mi zdi, da nekako ne spadam v ta svet, čeprav mislim, da je moda pomembna znanilka družbenih sprememb. A ko mi je urednica Petra Windschnurer rekla, da je to v resnici nagrada za navdih, se mi je zdelo prav lepo. Ker – kaj je lepšega, kot da navdihuješ in si navdihnjen?

**Ste razočarani, da vas do zdaj še niso nagradili zaradi pisanja?** 

Ne. Je pa zanimivo. Tako ali tako menim, da bi morali nagrade dobivati mladi. Samo v tem primeru lahko pomenijo nov zagon, potrditev, prepoznavnost.

**Pred kratkim je umrl Vinci Vogue Anžlovar. On se mi zdi tipičen slovenski primer človeka, ki je šel mnogim na živce, ker je štrlel ven in ni bil ponižen. Bi rekli, da tudi vi štrlite ven in greste zato komu na živce?** 

Vinci je bil poseben človek. Ne bom pozabila njegovih dnevnikov za Sobotno prilogo, v katerih je izkazal totalni literarni talent. Tisto je bilo tako dobro! Ko je odšel, mi je bilo, kot da sem se poslovila od celotnega obdobja po osamosvojitvi, zdi se mi, da sem bila tako ali drugače, kot novinarka ali prijateljica, prisotna pri vseh njegovih filmih in projektih, z vsakim je nekako zaznal duha časa. 

Jaz sem za razliko od Vincija preveč prijazna in uslužna, vedno raje pohvalim, kot da bi kritizirala, a to ne pomaga. Ljudem greš na živce že zato, ker si tak kot si – in ker nate nalepijo določene predstave, ki jih ne moreš izbrisati.

**Prihajate iz Grahovega pri Cerknici. Že kot otrok ste navduševali, tudi učiteljice so pričakovale veliko od vas. Se vam zdi, da je dobro biti nadarjen otrok ali je to tudi breme?** 

Saj ne vem, če sem bila kaj posebej nadarjena, sem pa zelo zgodaj in zelo veliko brala. Vse, kar mi je prišlo pod roke.

**V Ljubljano ste prišli v srednjo šolo. Vam je bilo zaradi naglasa kaj nerodno?** 

Nikoli nisem imela naglasa, če ga nisem hotela imeti. Z domačimi lahko govorim čisto notranjščino, če kaj takega sploh obstaja, saj ima vsaka vas, vsak kraj, svoje specifično narečje. Ne sramujem se naglasa, sem pa res že zelo dolgo v Ljubljani, tako da se je verjetno že precej moje klene notranjščine izgubilo.

**Se v vas še skriva preprosta duša s podeželja, ki se ji kdaj zdi mesto preveliko?** 

Preprosta duša s podeželja se nič ne skriva, to sem še vedno jaz. To, da bi se mi pa mesto Ljubljana zdelo preveliko, je pa malo hecno, se vam ne zdi? Všeč mi je občutek v velikih mestih, kot so Ciuduad de México, New York, Kairo ... To so taki sodobni Babiloni, prav čutiš bobnenje v notranjosti zemlje, kot nek čuden magnet, ki vleče ljudi v njihovo orbito. Si pa ne predstavljam, da bi v takem mestu živela.

**V Ljubljani ste si ustvarili družino, dom. Ob sobotah hodite na trg, vidimo vas lahko na Rožniku ali na gradu … ** 

Dolgo si nisem mogla predstavljati, da ne bi živela v centru. Rožnik, grad, tržnica, ulice, kavarne. A kot da Ljubljana zaradi visokih cen stanovanj in najemnin ni več prijazna do tistih, ki ustvarjajo pravi utrip mesta, študentov, mladih, mladih družin, kulturnikov, umetnikov. In če bodo iz mesta prisiljeni oditi takšni ljudje, bo lahko še tako ljubko in lepo, a ne bo imelo več kreativnega naboja in šarma. Mesto ustvarjajo ljudje v njem.

**Vse življenje veliko potujete. Pa še tarnate, da je to premalo. Kaj vas vleče na vse konce sveta? Radovednost, nemir?** 

Zdaj vas bom morala razočarati. Res premalo potujem. V določenem obdobju sem imela srečo, da sem lahko potovala na festivale latinske Amerike, skupaj s Slovenskim mladinskim gledališčem, z gledališčem Tomaža Pandurja, z ljubljansko Dramo … To so bila vsakič posebna doživetja, potovati z igralskim ansamblom na mednarodni gledališki festival. To so zgodbe, ki so me oblikovale, zaradi njih sem, kar sem. Je pa res, da so me v zadnjih letih zelo zaznamovala potovanja v Egipt, v Vzhodno puščavo, kjer sem se pridružila slovenskim raziskovalcem, pa zdaj v Aleksandriji, kjer sem imela spet privilegij, da sem bila na predavanjih z našimi raziskovalci v Aleksandrijski knjižnici in govorila z mednarodno priznanimi arheologi. 

**Se spomnite časov, ko še niste pisali? Je bilo to takrat, ko še niti niste brali, ali tudi kdaj kasneje?** 

Ko gledam nazaj, se mi zdi, da sem od nekdaj pisala. Vsaj dnevnike. Male kratke zgodbe. Naivne pesmi. Vedno je bilo pisanje moj kanal za izražanje.

**Ste se izražali še na kak način?** 

Zdaj sem se spomnila, da sem v nekem obdobju tudi risala. Nekakšne stripe in filmčke, ki sem jih vrtela otrokom v soseščini in vmes govorila zgodbe. Ali pa sem hotela v našem malem kraju delati gledališče. 

**Kako opravite z ustvarjalnimi blokadami?** 

Ne frustrira me prazen list papirja. Ne poznam treme pred na novo odprtim dokumentom, blokade, o kateri govorijo mnogi pisci. Ne, imam drug problem. Najbrž je profesionalna deformacija, a kjerkoli sem, karkoli počnem, povsod vidim zgodbe, male, vsakodnevne, nepomembne zgodbe, s taksisti, z brezdomci, s prodajalko v trafiki, z uličnimi umetniki ... In ne le to, večkrat se zalotim, kako jih že vmes, ko se dogajajo, hkrati zapisujem v glavi; karkoli se zgodi, moja glava neodvisno že uvršča, razvršča, analizira, išče prave metafore, stavčne zveze, kako bi to lahko izpisala, da bi napisano vsaj približno odsevalo realni dogodek ... Na koncu doma odprem pet različnih dokumentov in pišem in pišem in nato vsega skupaj ne znam dokončati, ali pa se mi vse skupaj zdi popolnoma brez smisla, nerelevantno, nepomembno, sploh v primerjavi s članki, eseji, teksti drugih novinarskih kolegov.

**Vam novinarstvo koristi, da imate pri pisanju rutino, ali se vam zdi bolj v breme, ker zaradi redne službe manj pišete literaturo?** 

Uf, tole je pa precej intrigantno vprašanje. Če bi vprašali mojega urednika Alija Žerdina, bi rekel, da sem daleč od rutine. On ve, kaj pomeni, ko mu rečem, takoj bom, samo še deset minut ... Pred časom me je spet posedel v svoji pisarni in mi rekel: glej, novinarstvo ni umetniško ustvarjanje, niti ne literatura. Novinarstvo se ji lahko približa, a to ni ustvarjanje. 

To je najbrž ta čudna obsedenost s tem, da bi naredili nekaj dobrega, boljšega, to nenehno tekmovanje s samim sabo. Čas, v katerem smo, ni naklonjen ustvarjanju, pisana beseda nima več prave vrednosti.

***Kalipso***** je bila vaša prva knjiga. Zaradi nje so vas grdo napadali. Ste zaradi tega postali previdnejši? Ste se samocenzurirali?** 

Mislim, da se je zgodilo točno to, ja. In opažam, da se samocenzuriram, včasih tudi nezavedno. Tudi zdaj. Zato so intervjuji z ustvarjalkami v revialnem tisku večinoma zelo podobni, ker se vsaka boji, da ne bo izrekla česa nepredvidljivega, ekstravagantnega, norega, ker bodo to uporabili najprej v naslovu, potem pa se bo usulo. Mi si več ne upamo govoriti, mi se nenehno cenzuriramo, jaz tudi – in tudi to je tisti izziv, ki ga imamo ženske zdaj. Govoriti, kar zares mislimo. Jasno in glasno govoriti. Pisati, a brez strupa, brez žaljivosti. Kritika je dobra stvar, kadar je tehtna, na mestu, konstruktivna, brez žalitev, brez poniževanj, v tem času pa se je še bolj razraslo blatenje med anonimnimi spletnimi komentatorji. 

Najlepše je kritizirati iz naslanjača. Najlepše je kritizirati, kadar nimaš poguma, da bi svojo ustvarjalnost pokazal drugim – in potem to nemoč, ta strah usmerjaš v druge.

**Verjamete v solidarnost med ženskami?** 

Verjamem v solidarnost nasploh. Nisem pa naivna, dovolj dolgo sem na svetu, da poznam vse te človeške sence, drobne zavisti, tekmovalnosti, vsi se soočamo s tem, vprašanje je samo, koliko pogleda vase imaš, da jih hitro zaznaš in opraviš z njimi. 

Ženska, ki bo poskušala onemogočati drugo žensko, je prestrašena ženska. Ravno tako kot je moški, ki se spravlja na drugo žensko, nemočen moški, slabič. Ženske, ki imajo moč in vpliv, se morajo še posebej zavedati odgovornosti svojih misli, svojih zavisti, svojih primerjav, svojega vrtičkanja.

**So vas zaradi *****Kalipso***** napadali ženske ali moški?** 

Ko sem začenjala, ko sem izdala *Kalipso*, so me napadli ženske in moški, na način, ki bi bil danes več kot primeren za tožbo. To niso bile kritike romana, to so bila natolcevanja o moji osebnosti, ki je, mimogrede, tisti, ki so o njej pisali, niso poznali; žaljivke, ki so letele na moj imidž, na seksualnost, na mojo domnevno 'fatalnost' ... Kot da bi bil to kakšen greh. Smešno, res. Ampak to so bili drugi časi, ni bilo spletnega sramotilnega stebra, bile so uradne kritike in zapisi. Nisem razumela, a sem preživela. Takrat, konec dvajsetih, bi potrebovala podporo ženske. In sem jo tudi imela. 

Tako da: solidarnost se po mojem neha v trenutku, ko brez pravega razloga javno osramotimo žensko, ki ni ni naredila ničesar slabega, ne, celo trudi se, da bi naredila nekaj dobrega ali pokazala kakršnokoli svojo veščino, pesem, ples, glas, politični govor. 

Če na glas vpiješ o solidarnosti med ženskami, potem pa v istem hipu zmelješ drugo žensko, ki ni govorila neumnosti, ampak se tebi tako zdi – kakšen feminizem je to?

**Izdali ste še kar nekaj zanimivih del, ampak mislim, da je treba posebej omeniti *****Cavazzo*****. S tem romanom ste odprli pot številnim biografskim romanom. V nekaterih so vas avtorji celo kopirali do te mere, da so – kot vi pri *****Cavazzi *****– vključili zapise bližnjih oseb in podobno. Ste ponosni, da niste zgolj navdušili bralcev, ampak da ste tudi pokazali, kako narediti biografski roman še zanimivejši?** 

Če sem na kaj ponosna, sem na to, da sva z Borisom ustvarila neko posebno vez, neko alkimijo zaupanja, ki se gotovo odraža v tej knjigi. Boris je človek, ki nosi v sebi takšno bogastvo različnih, včasih celo nasprotujočih si svetov. Je hkrati trpinčen občutljiv deček, deček z dvema domovinama, deček, ki si je moral izboriti svoje mesto z boksom, mladenič, ki je šel na ladjo in prepotoval pol sveta … Ne bi rekla, da me je kdo kopiral, je pa res, da se je z biografskim romanom *Cavazza* pri nas začel nov trend pisanja biografij, ki so bile takrat v tujini že zelo dolgo med bolj prodajanimi žanri.

**Letos ste izdali dve knjigi. Prva je posvečena Parizu in v veliki meri Parižankam. Druga pa Kleopatri. Ker ste preučili kup zgodovinskih osebnosti, me zanima, koliko se je svet spremenil za ženske?** 

Fascinantno je, kako so pravzaprav v vseh zgodovinskih obdobjih obstajale posameznice, ki so si znale izboriti svoj položaj, privilegije, samostojnost. Recimo ženske, o katerih pišem v pariški knjigi, so bili dolgo pospravljene v predalček z naslovom 'muze', čeprav so bile vse te ženske, od Dore Maar, Lee Miller do Camille Claudel, tudi same izjemne umetnice. Camille Claudel je umrla osamljena, zapuščena od vseh, razglašena za noro, tudi zato, ker je nora ljubezen do Rodina uničila njeno ustvarjalnost. Dora Maar se je sama zaprla v samostan in izrekla besede: 'Po Picassu samo še bog.' Bile so tudi muze, ki se niso dovolile poteptati, kot je recimo Dalijeva Gala, ki je bila nekakšna 'muza menedžerka', muza gospodarica. Muza Toulousa Lautreca, Suzanne Valadon, je bila najprej akrobatinja, nato plesalka, nato muza umetnikov, ki je med drugim strla srce Ériku Satieju, danes jo poznamo kot mater slikarja Mauricea Utrilla. A to žensko je prav Lautrec učil slikati, postala je neodvisna močna ženska in dobra slikarka. Tu so še Marie Duplessis, ki je morala umreti pri triindvajsetih, da je postala Dumasova Marguerite v *Dami s kamelijami*, pa Manetova Olympia, Man Rayeva Kiki de Montparnasse ... 

Hkrati pa so kulturno sceno v recimo 17. stoletju v Parizu vodile izjemne, izobražene, posebne ženske in v svojih salonih zbirale intelektualno in umetniško elito tistega časa, od Molièra do Voltaira. Včasih pomislim, da gre svet vzvratno, toliko je govora o emancipaciji, o pravicah žensk – na zahodu se lahko zahvalimo našim predhodnicam, da so si izborile volilno pravico, hkrati so se Nika Kovač in prostovoljke in prostovoljci Inštituta 8. marec zdaj morali zagrizeno truditi, da so zbrali milijon podpisov za nekaj, kar se nam zdi neodtujljiva pravica, ki smo si jo izborile že zdavnaj: da lahko odločamo o svojih telesih. 

Vemo, da v več kot polovici sveta ženske še vedno nimajo niti približno enakih pravic kot moški. Egipt je imel v zgodovini kar resno tradicijo ženskih vladaric, od Nefretete, Hačepsut, pa potem Arsinoje in Berenike, ki so vladale samostojno, potem je tu kraljestvo Kuš, ki se je raztezalo na ozemlju današnje Nubije in Sudana, kjer je bilo kar nekaj posebnih vladaric, od Šanakdakete do Amanirene, tiste, ki je celo Rim nikakor ni mogel premagati. 

V obdobju, o katerem pišem, torej v 1. stoletju pred našim štetjem, je zaradi širjenja rimskega imperija, ki je prodiral na vzhod, ženska izgubljala na veljavi, sicer pa tudi v Grčiji ni imela kake posebne politične vloge. Rim je recimo Kleopatri in Aleksandriji očital, da je žensko mesto. Kar je bilo delno celo res. Aleksandrinke tistega časa so, za razliko od Rimljank, lahko kupovale posesti in upravljale s svojim premoženjem brez prisotnosti moške figure. Lahko so se ločile, če se mož ni izkazal, če je segal po pijači, če ni skrbel za družino.

**Bi rekli, da so ženske pogumnejši spol?** 

Ne bi rekla. Tako kot ne bi rekla, da so moški pogumnejši spol, čeprav vsa umetnost naše civilizacije večinoma opeva junaška dela moških. Kako močni in pogumni smo, se po mojem v resnici pokaže samo v ekstremnih situacijah, kot so vojna, naravne katastrofe ali revolucija – takrat, ko smo pripravljeni ne glede na posledice dvigniti svoj glas, stopiti iz cone udobja, tvegati vse, da pomagamo sočloveku. Kleopatra je bila predvsem izjemno inteligentna in dobra diplomatinja – v mislih je imela dobrobit države, želela je ohraniti tradicijo Egipta, njegovo znanje, kulturo …

**Ali je *****Kleopatra***** vaše življenjsko delo?** 

To mi je zadnjič rekel Dan Podjed. In sem se prav zamislila. Je res? Ne vem. Me pa prav gane, kako so ljudje, ki jih res cenim, kot osebnosti in ustvarjalce, dojeli ta roman. Res dobivam lepe odzive. 

Glede na to, da je knjiga nastajala toliko časa, pol življenja, je v njej vsaj med vrsticami, pa tudi konkretno, vpleten del mojega življenja. 

**Kar dve desetletji ste posvetili temu romanu. Ste si oddahnili, ko ste ga končali?** 

Nisem si še oddahnila. Pravzaprav sploh ne dojamem, da je končno izšla prva knjiga – in da bo v kratkem izšel še drugi del, ki je na srečo že napisan. Bom pa seveda po svoji navadi še malo mečkala in urejala. Zdi se mi, da se nočem posloviti od te zgodbe, tako kot napišem na koncu, da te zgodbe v resnici ne morem in nočem končati. H komu se bom vračala v zgodnjih jutranjih urah, ko ne bom mogla spati, pogrešala bom noči ob računalniku, ko so me obsedale določene podobe in sem jih morala napisati. Kar nekaj časa sem vzporedno živela v drugem času, v drugi kulturi, čutila skozi telo druge ženske. Tako da ... je zdaj, ko je knjiga s to kačo v obliki osmice na naslovnici (ki jo je ustvaril Rok Marinšek) končno zunaj, kar nenavaden občutek, priznam.

**V knjigi pišete v prvi osebi. Ste našli Kleopatro v sebi? V čem sta si podobni?** 

To me je pred kratkim vprašal nekdo, ki mi je res blizu, in sem začela nekaj motoviliti in se sprenevedati …  (nasmešek)  Res ne vidim podobnosti, vidim pa diametralno nasprotje: imela je vse, česar jaz nimam. Ne mislim samo na moč, oblast, enormno bogastvo, analitičen preračunljiv um, tudi na krutost, brezčutnost v vladarskih zadevah. 

Mislim pa, da je v resnici ljubila, čeprav je to, vsaj tako čutim, spoznala nekoliko prepozno. 

Sicer pa, kadar pišem v prvi osebi, moram v sebi poiskati vsaj delček tega lika. Tako je bilo pri Borisu Cavazzi, tako je bilo pri nekaterih ženskah v knjigi *Pariz, ljubezni iz drugih časov*, tako je zdaj, pri* Kleopatri*. 

Mislim, da se mi je predvsem zdelo predrzno, da bi oseba, ki se je rodila v Grahovem pri Cerknici in ki je kot deklica našla biografijo, ki je bila takrat prekompleksna zanjo, v odraslem življenju začela raziskovati to nenavadno življenje o eni najbolj razvpitih vladaric v zgodovini. Mislim, da sem s tem romanom tako dolgo odlašala, ker mi je bilo v resnici nerodno, da me je poklicala prav ta tema.

**Kaj vas je najbolj navdušilo, ko ste raziskovali njeno življenje?** 

Koliko fantazem Kleopater obstaja danes, se sprašuje Lucy Hughes - Hallet v knjigi *Cleopatra, queen, lover, legend*. Mislim, da sem s tem romanom poskušala poustvariti žensko iz mesa in krvi, ki ni samo karikatura, ki ni samo simbol ali mit. Seveda so me zanimali tudi njena izobrazba, inteligenca, politična inteligenca, dostop do vseh znanj, shranjenih v Aleksandrijski knjižnici. Aleksandrija je bila v njenem času kulturni in gospodarski center sveta. Tudi Stacy Schiff v biografiji ugotavlja njeno zavidljivo izobrazbo: retoriko, študijo znanosti, obvladala je klasične avtorje, bila je genialna lingvistka. Po Plutarhu je bila edina v dinastiji Ptolemajcev, ki se je poleg številnih drugih jezikov naučila tudi jezika njene dežele. Aleksandrija, kakršna je bila takrat, je pomenila grožnjo Rimu in njihovem odnosu do žensk – in  Kleopatra je to grožnjo dobesedno utelešala. Zanje je bila brezčutna vladarka, sadistka, razuzdanka, ženska, ki se obdaja z evnuhi in ženskami, ženska, ki je kastrirala Antonija, pošast in tako dalje.   

Gotovo se mi je zdelo zanimivo tudi to, da so jo v zgodovini predstavljali zelo različno, po idealih določenega obdobja. Enkrat je bila najbolj fatalna ženska v zgodovini. Arabski avtorji so jo imeli za znanstvenico in modro žensko. V drugem obdobju so jo navajali kot primer ženske zvestobe, tretjič je bila ideal ženske, ki je umrla za svojega moškega.

**Pa je res?** 

Po mojem ne. O tem pišem v drugi knjigi *Kleopatra: Novi svet*. Vprašanje je tudi, ali je dejansko hotela žrtvovati življenje Antonija, da bi obdržala oblast. Nekateri zgodovinarji menijo, da je inscenirala svojo smrt, da bi sam naredil samomor, drugi menijo, da so mu prenesli lažno novico o njeni smrti. Tako ali tako se večinoma zanašamo samo na Plutarha, ki pa je pisal v času rimskega imperija. Mnogih stvari ne bomo vedeli. Zato pa imamo domišljijo – oziroma lahko iz dostopnih podatkov sestavimo mozaik. 

Zadnjič sem v starejšem članku Irene Štaudohar prebrala stavek Oliverja Sacksa, ki je rekel, da je življenje zgodba in da si v resnici zgodbo o sebi sestavimo sami.

**Se vam zdi, da ste se v tej knjigi tudi zasebno razgalili? Opisali ste namreč celo svoj porod, in tudi sicer je v knjigi kar nekaj osebnih vložkov.** 

Še vedno je to literatura, ne razgaljanje. (nasmešek) Morda sem to jaz, morda nisem. Literatura je v tem času vsesplošnega ekshibicionizma zame edini varen prostor. Res je, da je tudi urednik Urban Vovk vztrajal, da zadržim prvotno idejo, da v zgodbo o ptolemajski kraljici, ki se dogaja pred dva tisoč leti, naključno posejem polavtobiografske odlomke iz sedanjosti ali bližnje preteklosti, ki so sicer tako ali drugače povezani z zgodbo. Poglavju, v katerem je opisano rojstvo Cezariona, sina Cezarja in Kleopatre, sledi odlomek rojstva otroka v sodobnem svetu. S tem sem hotela povedati, da ne glede na naš tako imenovani napredek rojstvo otroka v celotni zgodovini človeštva ostaja univerzalno doživetje, drugačni sta samo kostumografija in tehnologija; takrat nož iz obsidiana, danes skalpel. 

Kar se tiče razgaljanja: čeprav sem se v življenju potrudila, da sem v veliki meri svoje intimno življenje zadržala zase, je res, da se, če že hočete, razgalim v vsaki kolumni, v vsakem zapisu v Delovi rubriki *Dobro jutro*. Kaj sploh pomeni razgaliti se? Mislim, da nobeno dobro umetniško delo, ne more nastati brez tega, da bi umetnik, pisatelj avtor postrgal zadnje koščke svoje duše in se razgalil. Preprosto moram verjeti, da vse, kar ustvarjaš, slikaš, pišeš, oblikuješ ...  iskreno, s prepričanostjo, da je to najbolj zares, kar zmoreš, nosi v sebi potencial, da nekaj spremeni. Ne v družbi, to bi res zvenelo pretenciozno. V človeku pa lahko.

**Pred kratkim ste bili spet v Aleksandriji, mestu, ki ga je ustanovil Aleksander in v katerem se je rodila vaša junakinja Kleopatra. Je naključje, da ste sinu dali ime Aleksander?** 

Sinu je dal ime njegov oče. In jaz sem se seveda takoj strinjala. (nasmešek) Je pa zanimivo, koliko čudovitih ljudi je v mojem življenju, ki jim je ime Aleksander.

***Kleopatra: Naj se zgodi***** je prvi del romana. Kdaj lahko pričakujemo drugi del?** 

V prvi polovici tega leta. Če me bo Urban Vovk dovolj vztrajno priganjal. Bo pa to veliko bolj strastna in vznemirljiva zgodba, polna dramatičnih političnih spletk in konflikta med Vzhodom in Zahodom, ki sumljivo spominja na sedanji čas. Skozi to zgodbo o ptolemajski kraljici sem še enkrat spoznala, da je zgodovina res ena sama spirala, dogodki se nenehno ponavljajo, in mi ves čas govorimo: nikoli več, ampak očitno je človeštvo naravnano tako, da se po določenem obdobju vse spet ponovi. Kot je rekel Hegel, iz zgodovine se naučimo tega, da se iz nje ničesar ne naučimo.

**Ali knjige raje pišete ali berete?** 

Hamletovska dilema. Biti ali ne biti, brati ali pisati. Od vsega bi v tem trenutku najraje plavala. Recimo v morju Aleksandrije, ob jutrih pa v miru, brez drugih obveznosti, dokončala drugi roman. To bi si menda že morala dovoliti.

### St. Mary’s City - Po ameriškem času

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/po-ameriskem-casu

_Avtor: Nina Kremžar_

V rubriki Tuje nebo delimo z bralci izkušnje Slovencev, ki so se odločili za življenje v tujini. Prisluhnite njihovim zgodbam.

Pravijo, da so ameriške hiše lesene, ker je bila ameriška divjina prepolna visokih hrastov. In ker so jih prvi priseljenci tako lahko najhitreje postavili. Ampak zdi se tudi, da jih je bilo zato toliko laže zapustiti, oditi dlje proti zahodu v iskanju večjih ozemelj, dobrin, obljubljenih sanj. Lahke lesene hiše omogočajo neobremenjeno seljenje in neprestano gibanje, ki ostaja del ameriške zavesti in je tako bistveno drugačen od evropske zakoreninjenosti. A ko pomislim na ameriške hiše, si predstavljam tisto eno z modrimi polkni, tisto, kjer sem preživela pol leta svoje študijske izmenjave in kjer sem bolj kot nestanovitnost našla prepustnost – tako zraka kot ljudi – predvsem pa veliko časa. 

Pred desetimi leti (sliši se neskončno daleč, čuti pa otipljivo blizu) sem nekega januarskega večera pristala na letališču v Washington D.C.-ju. Prihajala sem brez pričakovanj – vsaj zdelo se mi je tako, dokler se nisem v stari toyoti naslednji dve uri počasi odmikala od ameriške prestolnice in metropolitanskosti, ki sem je bila vajena z mojih prvih obiskov ZDA v New Yorku in Miamiju. Avtocesta 301 se je počasi iztekla v bistveno ožjo cesto, ki se, če pokukaš na zemljevid, sicer preprosto konča na sami konici polotoka, kakor bi padla v zaliv Chesapeake. A še pred tem se ustavi v kraju St. Mary’s City, ki so ga Evropejci naselili že leta 1634, danes pa razen nekaj hiš in episkopalne cerkve obsega v glavnem kampus kolidža St. Mary’s in nič kaj dosti drugega, še trgovine ne (do prve se je treba zapeljati dobrih 10 kilometrov, v kraj, ki je pravzaprav samo skupek najrazličnejših supermarketov in verig s hitro prehrano). Ko sem se tako znašla pred z drevesi obdano dvonadstropno hišo profesorja, pri katerem naj bi bivala naslednjega pol leta, sem se dokončno ovedla, da prvič v življenju ne bom živela v mestu. In da človek s sabo vedno nosi tudi pričakovanja.

### Smučarska sezona se je začela

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/smucarska-sezona-se-je-zacela

_Avtor: Sonja Javornik_

Smučarska sezona se je začela in treba se bo odločiti za destinacijo, kjer bi za svoj denar dobili čim več. Si želite smučati na soncu – tudi zdaj, ko so še kratki dnevi? Imate radi dobro pripravljene, široke proge, brez gneče? Potem imamo za vas izvrsten predlog. Pred kratkim smo obiskali avstrijski smučarski resort Sillian, ki je pravi skriti zaklad na vzhodnem Tirolskem, samo 11 kilometrov stran – že na italijanski strani – pa je še večje smučišče Drei Zinnen (Trije vrhovi), ki navdušuje tudi najbolj zahtevne smučarje.

Sillian je manjše alpsko mestece z nekaj več kot 2000 prebivalci in kapacitetami za manj kot 1000 gostov, od italijansko-avstrijske meje oddaljeno le štiri kilometre. Neposredna bližina 2407 metrov visoke gore Thurntal zagotavlja čudovito panoramo, zaradi raznolikosti letnih dogodkov pa je kraj zanimiv v vseh letnih časih. Sillian ima približno enako gostov poleti kot pozimi, saj gondola vozi vse leto, tako da lahko uživajo vsi ljubitelji gora, zelo priljubljen pa je tudi pri kolesarjih. 

## **Malo žičnic, veliko prog** 

Šest žičnic in 22,4 kilometrov prog se zdi malo, ampak glede na to, da so proge raznolike, široke, izvrstno pripravljene, ne preseneča, da v Sillianu pogosto naletite celo na slovenske smučarje, ki se raje peljejo še kak kilometer dalj (226 od Ljubljane), da le uživajo na soncu, saj je to smučišče zelo visoko, tako da so temperature dovolj nizke in je večina prog tako rekoč ves dan obsijana s soncem. Proge so raznoliko zasnovane in vključujejo široke, položne poti, idealne za začetnike, ter zahtevnejše trase, ki so izziv tudi za izkušene smučarje. Poseben poudarek je na preglednosti prog, kar je za družine ključnega pomena. Drugače kakor na naših smučiščih, kjer pogosto dve ali celo tri žičnice vodijo na isto progo, imate tu izbiro, ko smučate, saj na eno žičnico pride več različnih prog, to pa pomeni, da je smučanje dinamično in da nikakor ni možnosti, da bi se naredila gneča. No, ob tem je treba priznati, da na progah ni gneče tudi zato, ker so sedežnice in sidra malce počasnejši. V vsakem primeru boste zaradi naštetega na marsikateri progi celo popoldan našli sledi ratraka! 

Najdaljša proga (črna oziroma rdeča) je dolga kar pet kilometrov in ima 1200 metrov višinske razlike, tako da je primeren podvig tudi za napredne smučarje, za mlajše pa je na vrhu nekaj bolj položnih prog. Destinacija je primerna za družine, saj imajo začetniki na voljo lahke proge, izkušeni smučarji izbirajo bolj strme, adrenalinski odvisneži pa imajo možnost vožnje po skakalnicah. Posebno pozornost namenjajo otrokom, saj imajo prilagojeno otroško smučišče, smučarske šole in varno okolje, kjer se lahko najmlajši brezskrbno učijo prvih korakov na smučeh. Lahke proge so na smučiščih običajno na nizkih višinah, kar pomeni, da so pogosto senčne ali pa sneg hitro postane južen, težek. V Sillianu pa so proge na višini 2000 metrov, tako da sneg ostaja čvrst, a ni leden, kar je res izjemno. 

## **Popoldne boste prišli skozi ceneje** 

Še ena prednost tega smučišča je cena. Za ves dan boste v najvišji sezoni odšteli 67 evrov, kar je 10 evrov manj kot v sicer večjem Drei Zinnen. Ampak Sillian ima pri cenah res korektno ponudbo, saj nima cenejših dopoldanskih kart, kot je običajno, ampak ima ponudbo za tiste, ki na smučišče raje pridejo malo kasneje. Ker je na vrhu lahko zgodaj dopoldne res zelo mrzlo, vam bo morda bolj ustrezalo, da pridete po 11. uri. Takrat boste v polni sezoni plačali samo 54 evrov, če pa pridete še kako uro kasneje, se znesek še zmanjša. Ker so proge resnično dobre, se boste tudi popoldne lahko še izvrstno nasmučali. 

Sillian nameravajo v prihodnjih letih povezati z italijanskim smučiščem Drei Zinnen, tako da bo takrat gotovo tudi danes precej zaspana vasica bolj zaživela. Že zdaj pa v vasici najdete nekaj barov in restavracij. Čeprav imate do Silliana preprost dostop z avtomobilom ali vlakom, kljub priročni lokaciji kraj ostaja manj oblegan kot večji alpski centri, kar zagotavlja bolj sproščeno in mirno vzdušje. 

## **Trije vrhovi za zahtevnejše** 

Tri Cine oziroma Tre Cime ali Drei Zinnen (slovensko Trije vrhovi) je eno od boljših smučišč s 115 kilometri prog za vse stopnje smučarjev. Vse bolje ga poznajo tudi naši smučarji, v središču regije pa je čudovito mestece San Candido s kar 1250 let zgodovine in tudi z nekaj smučarskimi progami. 

Proge v središču Drei Zinnen so zelo široke, izvrstno opremljene, na smučišču ni gneče, saj v primeru, da naredijo novo žičnico, poskrbijo še za novo progo. Proge pa smučarji, ki poznajo konkurenco po vsem svetu, ocenjujejo kot ene najboljših v Italiji, ki je že tako poznana po res dobro pripravljenih progah. 

Gostje prihajajo v Drei Zinnen tudi zaradi drugih lepot. Že razgled je navdušujoč. Rapsodija v modrem in belem z dodatkom rdeče, ko popoldansko sonce še posebej prelestno obarva slikovite dolomitske vršace, je prekrasna scenografija za zimsko veselje. Smučišče leži v enem najlepših delov Dolomitov in ni brez razloga v zadnjih letih prejelo vrsto nagrad v različnih kategorijah turistične dejavnosti. Smučišče, ki je bilo še nedolgo poznano samo po imenu največje vasice okrožja Sexten ali Sesto po italijansko, se bliskovito razvija in število gostov hitro narašča.

Domačini zaradi dolgoletne izolacije svoj zaklad še vedno predstavljajo kot najbolj varovano skrivnost Južne Tirolske. V primerjavi z njihovimi za zdaj bolj znanimi sosedi, kot so Kronplatz (s tem smučiščem so tudi povezani, tako da lahko v enem dnevu skupaj presmučate celo 200 kilometrov prog!), Cortina ali pa Alta Badia je razlika več kot opazna, saj tu resnično ni posebne gneče niti v najbolj obleganih terminih, tako da je na praktično vsakem od 115 kilometrov prog več kot dovolj prostora, da se počutite varno in bi morali imeti res smolo, da se kdo zaleti v vas. Kar je ponekod že velik problem in drastično zmanjšuje užitek na belih strminah. 

Letos torej za užitek na snegu izberite smučišče s soncem in z razgledom, družinski Sillian ali Drei Zinnen za bolj zahtevne pa sta več kot dobra izbira.

### Tedenski izbor: Arhitektura

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-arhitektura

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Arhitektka Nina Granda z radovednimi očmi raziskuje tako tradicionalne kot sodobne domove slovenskih arhitektov, ter bralcem omogoča, da spoznajo širok nabor pristopov k zasnovi bivalnih prostorov.

### Umik iz Teherana

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/umik-iz-teherana

_Avtor: Aljoša Toplak_

Pričujoči zapis združuje doživetja dveh slovenskih filmarjev, ki sta oktobra 2024 sklenila sodelovanje s podtalnimi umetniškimi kompleksi v islamski republiki Iran. Zaradi zaščite njunih iranskih kolegov so nekatere fotografije v prispevku cenzurirane.

Na poti se mi prenekateri teksti spišejo sami; dogajanje se samodejno izkristalizira v izgotovljeno zgodbo, ki jo bralcu predam še svežo iz spominov. Včasih jih obujam v varnem zavetju doma, vselej z novo hvaležnostjo, kako lepo gre pravzaprav slovenskemu človeku. In tudi takrat se mi te pustolovščine kažejo kot nekaj, kar je transparentno in preprosto – ko pišem o Tajski, pišem o opitosti nad svobodo, ki jo prinese poceni eksotično okolje. In tudi o dilemi ob misli, da smo privolili v sukanje kolesa, ki je turistično državico sprevrglo v prostitutko zahoda. Ko pišem o Kitajski, po kateri sem štopal v nesrečnem času izbruha pandemije, pišem o soočenju z abnormalnostjo, ki je potlej stopila v fokus vsega sveta. Zdaj skušam odkriti, kaj je zgodba Irana, kamor sem se brezglavo pahnil po tistem, ko so zdesetkali organizacijo Hezbolah – čutim potrebo, da bi o tej zgodbi spregovoril in pisal, čeprav se mi je zakrčila v enigmo, ki mi je ne uspe razvozlati. 

Namesto kohezivne celote se mi ob misli na Iran porodijo drobcene misli in utrinki. Na primer, ko ustavim na križišču, se čez vetrobransko steklo razlije rdeča. Komaj vidim motorista, ki z dečkom v naročju spelje čez prehod za pešce. Njegova mašina za hip preglasi mimoidoče, ki so zgolj sence na ozadju cestne razsvetljave. V avtu vlada tišina, ker Martin štrca po radiu – napol zajamem zrak, da bi mu rekel, naj mi pomaga odrositi okno, pa opazim, da skoraj razumem klice, ki se širijo s pločnika. To me povsem zamoti, in ko se cesta obarva zeleno, speljem. Potniki na zadnjem sedežu se mi hihitajo. 

Nato na radiu zaigra klavirska skladba s setarjem in žametnim napevom iz slovitih verzov mlade Tahirih, ki so jo usmrtili perzijski klerikalci. Z Martinom brundava zloge, ker jih že znava na pamet, in tudi potniki za nama pritegnejo. Nato ustavim na obronku neke stanovanjske četrti in se slišim reči: 

*»Jaz mislim, da ne morem več.« *

Martin me pogleda. *»A te še kar drži?« *

*»Ja.« *

Ugasnem avto in stopim v noč. Tudi Martin izstopi in mi po strehi avtomobila preda zavoj Bahmank. Eno si prižgem, medtem ko opazujem, kako se ven valjajo tudi potniki z zadnjega sedeža. 

Po ulici se razlega cvrčanje čričkov. 

*»Kje smo?«* vpraša Nasrin. Čez lase, ki se ji zelenkasto svetijo v soju lune, si povezne hijab. Dotakne se kolegice in vpraša:* »A bi jaz peljala?«* Ozre se k Saeedu, ki se z glasnim vzdihom potegne iz avta. *»A misliš, da bi morala jaz peljati?« *In ne da bi počakala na odgovor, zaključi: *»Ja, jaz bi morala peljati.« *

*»Aljoša, zakaj si ustavil?«* zahteva Fazeh. 

Martin ji ponudi cigareto. *»Pavza.« *

Fazeh me premeri. *»A bi Nasrin peljala?« *

*»Vseeno,«* rečem in se ozrem proti balkonu nad nami. Iz njega vihra grb Hezbolaha, ki pod svetlobo lune deluje plavkast. 

Nasrin se mi približa. *»Mislim, da bi morala jaz peljati. Eno je vožnja po deželi, v Rashtu pa je kaos … Da ne govorim, kaj bi se zgodilo, če nas ustavi policija.« *

*»Prebičali bi ga,«* odsotno reče Martin. 

Pogledam jo postrani. Pravzaprav ne vem, kaj sem od Irana pričakoval, tega zagotovo ne – brez izpita in zadet, za volanom; zmačkan od araksagija; utrujen od ponočevanj. Morda smo se bali vojne, morda nam to pojasni ta dejanja. Še najlaže je, če človek iz sebe naredi žival, potem so mu človeške skrbi tuje. Ampak kdor kot žival živi, kot žival tudi trpi, brez možnosti odrešitve. Spraševal sem se, kako dolgo bom zmožen pred tem tihim zavedanjem bežati. 

*»Mislim, da bi morala jaz peljati,«* ponovi Nasrin. 

Pokimam. *»Koliko je do Teherana?« *

Nasrin pogleda Saeeda. 

Ta se glasno pretegne. *»Štiri ure.« *

»*Jesus Christ*,« sikne Martin. 

*»Lahko bi kje prespali,« *reče Nasrin. Pogleda Saeeda. *»A bi lahko kje prespali?«* Pogleda Fazeh. *»Saj ti tudi tako misliš? Prav, dajmo nekje prespati!« *

Vozimo po mraku, ob cesti poskakujejo zastavice premraženih možakarjev. Nasrin spusti okno, vpraša po ceni, nato eden od njih švigne na motor in mu sledimo do hišice ob šumu hudournika. Nasrin in Fazeh gresta preverit notranjost: *»V redu bo, pridite, gremo spat.« *

Zjutraj se zbudim na preprogi, obdan s telesi. Na balkonu gledam hudournik in pozdravim otroka, ki ob nabrežju raznaša ploščati kruh, salaam. Na košu za smeti, v katerega zabriše papirčke bonbonov, je prečrtana Davidova zvezda. Skuham si kavo in v dnevnik zapišem zgodbo, v kateri se človek sprašuje, kako čudna misel je to, da bo moral prav zdaj umreti. Telesa na preprogi zbudim v to našo strašljivo realnost in potem tečemo po otroka s kruhom.

Zajtrkujemo ob hudourniku, jajca s paradižnikom in tahini z datljevo pasto. Opazujem drevesa, nebo, balkone, s katerih visi plakat iranskega voditelja. Jutranji molk prekine Saeed, to je čudovit čas za pot po naši deželi, če odmisliš vojno. Pritegnemo obešenjaškemu smehljaju. Vreme se je res nekoliko spustilo iz peklenskih stopinj, Fazeh in Nasrin sedita vsaka v svoji odeji in odkimavata – kdaj gremo v Teheran?

Premaguje me želja, da bi zdaj zapisal, kako se v njunih tresočih se telesih neti ogenj uporništva – že večkrat so ju aretirali, pa ni to nobene prepričalo, da bi zdaj zakrili svoje lase ali popek.

Nasrin sanja o Parizu in bohemskem načinu življenja, ki si ga tam predstavlja, čeprav ni nikdar zapustila Irana. Naznani mi, da bo filmska režiserka, in občasno spregovoriva o Foucaultu. Tudi Fazeh sanja o Evropi, o kateremkoli koncu Evrope, samo da bi pobegnila in se predala svoji strasti, plesu. Z diplomo sodobnega plesa se očitno lahko vrneš celo v Iran, in to ne bo problematično – dokler ne plešeš v Iranu. Saeed pa ni dokončal vojaškega roka, zato ni sanjal o ničemer. *C'est la vie*, mu včasih rečem, ko deli takšno mrko izjavo, on pa mi zmeraj nameni pogled, *what c'est la vie, c'est la mort*! Ko pospravimo zajtrk, naju z Martinom odpeljejo do Kaspijskega morja, pa potem, ko se vrževa v toplo vodo, nočejo z nama, da se ne bi prehladili. 

Gledajo s plaže, kako se boriva z valovi, in razmišljam; kaj bi malo hladnega vremena proti bičanju in smrtni kazni, ki jim ves čas visita nad glavo? Pred leti mi je nekdo razlagal, kako je moralna policija v stanovanju zasačila ženske, ki plešejo, in so vse pobili. Zdaj smo mi pili in kadili in plesali, dan za dnem, morda so najini iranski kolegi do takšnih nevarnosti otopeli. Iranska mladina je pač enaka kot naša – popiva, se zadeva in veseljači, pleše, seksa. Samo da se v njihova življenja vmešava policija. Fazeh mi je nekoč omenila, da so jo policaji zasačili brez hijaba, in so jo tako pretepli, da se je zbudila v bolnici. In zdaj ga še kar ne nosi, razen v avtu, ker bi nas lahko ustavila patrulja, in v centru, kjer mrgoli policajev. Zdaj je bolje, mi zagotavlja, ljudje več ne verjamejo v to državo, prav zdaj je treba kljubovati. Mislim, da je to tisto upanje, ki moje iranske prijatelje drži pokonci. Tiste noči, ko so na Tel Aviv zletele iranske bombe, je Nasrin skočila pokonci: *»Končno, vojna! Živela vojna! Naj nas zrušijo do konca! Naj nam pade vlada! Smrt velikemu vodji!« *

Fazeh pa se je držala za glavo. *»Joj, Nasrin …« *

Iz te misli se iztrgam v sedanjost našega zajtrka; globoko vdihnem jutranji zrak in vlago, ki prši od hudournika. Nebo preletavajo ptice. Nad nami visi malodušje, tako da s trudom pretrgam novonastali molk: *»Ja, čudovit čas je, Iran je čudovit … Moram priznati, da ne vem, kdaj sem se nazadnje počutil tako živega. Spominjam se nekega filozofa, ki je poskušal samomor, nato pa so ga poslali na fronto in je zapisal nekaj v smislu, kako zelo si zdaj želi živeti in da se je težko odpovedati življenju, ko ti postane všeč.« *

Martin se namrgodi. *»Kaj dramatiziraš!« *

*»V redu bosta,«* reče Fazeh.* »Z nami sta, pazimo na vaju. In kadarkoli bo treba, se lahko spet umaknemo iz Teherana.« *

Pogledam Martina. *»A tvoji že vedo?« *

Skomigne. 

     *   »V Sloveniji je čista histerija,«* rečem. *»Ljudje mi še kar pišejo, naj zbeživa. Moje domače bi kap, če bi izvedeli, da se vračava v mesto.« *

        Fazeh se dotakne mojega ramena. *»Še zmerom si lahko premislita.« *

        *»Eh,« *reče Martin. *»Pusti ga.« *

        Užaljeno prhnem. *»Zjutraj sem dobil sporočilo z ambasade, da če se zdaj karkoli zaplete, nama več ne morejo pomagati.« *

        *»Daj no.«* Martin se potipa po žepih, izvleče zavoj Bahmanov. *»Mislim, da ima vlada bolj važne stvari od dveh Slovencev, ki snemata butast dokumentarec. Obljubila sva jim, da bova pomagala. Ali si si spet premislil?« *

        Pogledam Fazeh. *»Nisem si, film bomo izpeljali do konca. Zgolj izražam pomisleke.« *

*»Butast ali ne,«* v pogovor poseže Nasrin, *»še zmerom gre za kaznivo dejanje. Ni dvoma, da bi vaju vtaknili v zapor, in prebičali tudi.« *

Medtem ko si prižiga čik, ji Martin nameni pogled. *»Ne pomagaš.« *

Ona skomigne. *»Samo pravim, da vama ne bi zamerila, če bi stvar pustila za sabo.«* 

*»Ne bova je pustila za sabo,«* rečem in Martinu pomignem, naj mi poda čike.* »Ampak moramo biti še previdnejši in še natančnejši in še bolj … vse, kar se pač da storiti.« *

Saeed se zlekne v Nasrino naročje in zazeha. Potreplja se po trebuhu, očitno do vrha sit tahinijeve paste. *»Mene skrbi predvsem, da sta tujca. Nekega dne ju bodo preprosto odpeljali.« *

*»Izogibala se bosta centra,«* reče Fazeh. 

*»Kako, odpeljali?«* vprašam. 

Saeed nekaj časa išče pravo besedo. *»Aretirali.« *

*»Ja, se dogaja,«* reče Nasrin, medtem ko odsotno boža Saeeda po laseh. *»Vidva sta še posebej sumljiva.« *

Prižgem si čik. *»Kako sumljiva?« *

*»Tako, na vse načine.« *

Temu se zasmejimo, Martin ji pokaže rumeno nalakiran sredinec. Nenadoma mimo pripelje glas govorca, ki prizor narave prekrije z zavijanjem in hrskanjem perzijskega jezika. Ko z megafoni ozvočen kombi odpelje dalje, naju pusti z vprašujočimi pogledi. 

*»Kaj pravi?«* vprašam. 

Fazeh skomigne. *»Novice in propaganda.« *

*»Je kaj novega?«* vpraša Martin. 

Nasrin odkima. *»Eno in isto sranje.« *

*»Kaspijsko morje je blizu,«* nenadoma reče Saeed. *»Se nam mudi? V Teheran?« *

Premerim Saeeda, na obrazu se mu rišejo podočnjaki in poganja senca brade. Zdi se mi jasno, da tudi najini iranski kolegi nočejo nazaj, ali pa skušajo zadevo vsaj zamakniti. Naju z Martinom bi v najslabšem primeru zaprli – bojim se, da bi njih kratko malo usmrtili. Zato se pravzaprav sprašujem, kako so lahko tako mirni? Če bi tudi nama pretila ta nevarnost, ali bi zmogla ostati tako mirna. So do ideje preprosto otopeli? 

Sedimo na obali, z Martinom se sedaj treseva, zavita vsak v svojo kopalno brisačo, veter naju biča do kosti, Iranci pa posedajo na skalovju in se smejijo, neumna Slovenca, saj se bosta prehladila. Nisva edina, ki se opogumiva za plavanje, tudi neka družina stopi najprej do kolen, nato pa se ženica v burkiniju – posebna burka, namenjena plavanju – vrže v razburkane valove, njen moški zmajuje z glavo in miri otroka, ki kriči. Najstnika v pesku brcata žogo in se vsake toliko ozreta proti nam – ne vem, ali sva jima bolj zanimiva midva, bela turista, ali pa ženski, ki zraven naju sedita brez hijaba na glavi. 

*»Spet bomo vozili po temi,«* tišino prekine Fazeh. 

*»Vsaj zadeti ne bomo,«* reče Martin. 

Namuznem se. *»In v prsih bomo nosili prostranost Kaspijskega morja.« *

Martin mi nameni pogled. *»Uau, ta je pa naravnost za v kak potopis!«* 

*»Tiho bodi,«* mu zabrusim. 

*»Počasi bi se lahko odpravili,«* reče Nasrin in vstane. Z golih stegen pobriše nekaj peska in grdo pogleda najstnika, ki sta ustavila igro z žogo. Povesita pogled in pri priči nadaljujeta. *»Pogrešam Teheransko vreme.« *

*»Sta se torej odločila?«* vpraša Saeeda in se z naporom postavi pokonci. 

Pokimam. *»Ja, gremo v Teheran.« *

Nato dolge ure drsimo po avtocesti in se opajamo s perzijskimi melodijami, medtem ko vijugamo med svetlo modrimi tovornjaki, ki jih prehitevajo brezbrižni motoristi brez čelad, s cigareti in telefoni v rokah. Spet se sprašujem, kaj sem pričakoval od Irana. Čemu sem tukaj? Sem pogledal preveč Kiarostamijevih filmov in se predal slepemu navdušenju, je odgovor tako preprost? In zdaj si pač tudi sam želim posneti film, v državi, kjer za takšno dejanje velja najstrožja prepoved?

Na neki točki zaspim in se vidim v rodnih Markovcih, kot to zmeraj znova uzrem v sanjah – spet sem osnovnošolec in pozdravljam učitelje ter sošolce, oni pa me ne poznajo, še jezika ne razumejo, kratko malo se zgrešimo, in zaradi te zmede so vsi popolnoma iz sebe.

### PREVARANTI / Legatov Tonček – kralj Gorenjske

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/prevaranti-legatov-toncek-kralj-gorenjske

_Avtor: Dušan Čater_

Anton Legat, Legatov  Tonček po domače, se je nekega jesenskega dne, davnega leta 1935, odločil, da si bi malce privoščil Bohinjce.

V mladosti smo s prijatelji redno obiskovali Dneve komedije v Celju. To je bil festival, ki je iz lokalnega kmalu prerasel v pomemben slovenski gledališki dogodek in je vsako leto v Celje pripeljal vrhunske gledališke ustvarjalce in ansamble. Tja smo hodili malo zato, ker se nam je zdelo fino, da smo lahko del nečesa večjega, in ker nas je gledališka scena s časom tudi prevzela, še najbolj pa ker smo se radi smejali. Doma nas je s televizijskih zaslonov spravljal v smeh Vinko Šimek, alias Jaka Šraufciger. Oblečen v delavski kombinezon in s čelado na glavi nas je vsako silvestrovo pozdravljal z dvignjeno roko, nam mahal in nam prepeval, tu in tam pa nam je serviral tudi kakšno strupeno, politično obarvano. Takrat se je malenkost sklonil h kameri, nam pomežiknil in s tišjim glasom ustrelil kako navihano proti tedanjemu režimu. Tako med nami, a ne? Tudi sami smo se skrivoma hihitali, kajti takrat se je vedelo, kaj se sme in kaj ne. Meje so bile jasno in glasno postavljene in spomin na tisti otok sredi Jadrana, kamor so odpeljali neposlušne, je bi še kako živ. A kot pravi bosanski pevec Dino Merlin: *»Smijehom strah pokrijem uvijek ...«, *in tako je tudi bilo. Tone Fornezzi – Tof, ki nas je nagovarjal z radia, je hodil po samem robu dovoljenega in ob kaki njegovi strupeni puščici se je moj oče večkrat namuznil in rekel: »Mater, tega bodo enkrat zaprli!«  

## **Lokalna legenda**

Politična satira je bila vedno dobrodošla. Šaljivci so seveda bili še pred Šimekom in Tofom, a niso dobili mesta v medijih, bodisi ker so bili preveč lokalni bodisi ker takšnih množičnih medijev, kot sta radio in televizija, takrat še enostavno ni bilo. Vsaka skupnost ima svoje posebneže, ki s svojimi dejanji, humorjem in z izvirnostjo za vedno pustijo svoj pečat. Eden takih je bil tudi Legatov Tonček, iz Lesc pri Bledu doma, ki je z iznajdljivostjo in s smislom za humor postal lokalna legenda.

Bil je rejec konj in v Lescah je imel gostilno, kjer je nastalo kar nekaj njegovih norčij. Bil je tisti tip človeka, ki so ga vsi poznali. Menda je enkrat, ko si je prišel navzkriž z zakonom in so ga na sodišču zasliševali, s čim se ukvarja, rekel, da s kurbarijo. »Imam petelina, imam žrebca, imam merjasca, junca in skrbim, da se plodijo …« Med nemško okupacijo v drugi svetovni vojni je celo pristal za rešetkami. S svojimi potegavščinami si je okupatorja nekajkrat dobro privoščil, sodu pa je izbilo dno, ko je hodil naokoli in ljudi prepričeval, naj gredo v partizane. Ko so Nemci to izvedeli, so ga zaprli. Legenda pravi tudi, da je bil hud ženskar in da je rad zvrnil kak kozarček preveč. Pa tudi, da je bil odličen plesalec in muzikant, in kot tak naj bi menda nekoč zapeljal tudi neko nuno.

Jo je res ali ne, to sploh ni več pomembno. Je samo še ena zgodba, in teh zgodb o legendah je vedno več in vedno daljše so. Nekatere zgodbe ga poveličujejo kot marljivega, klenega Slovenca, narodu v ponos, druge pravijo, da je bil navaden »vbogajme«, da si je od vseh izposojal denar in da je bil zadolžen do vratu. Glede na slišano, prebrano in povedano je še najverjetnejša tista, da je tudi v resnih razmerah znal poskrbeti za dobro voljo in nasmejati tudi tiste, ki so se vedno držali kislo. In to je vrlina, ki je vedno in povsod dobrodošla.

## **Afriški cesar**

Anton Legat, Legatov Tonček po domače, se je nekega jesenskega dne davnega leta 1935 odločil, da si malce privošči Bohinjce. Blejci in Bohinjci so od nekdaj radi tekmovali med sabo, kdo ima lepše jezero, kje so boljši ljudje in nasploh, kdo je bolj svetovljanski. Potegavščina, ki si jo je zamislil, je zahtevala kar nekaj priprav in pomagačev, tudi mladeničev iz Bohinja, ki so videli dlje od lokalnih špetirov. In to precej dlje. V daljno Afriko, natančneje v Abesinijo, današnjo Etiopijo. Tistega leta je namreč Benito Mussolini iz svojih kolonij, iz sosednje Eritreje in Somalije, vkorakal v takrat še edino neodvisno državo Abesinijo. Časopisi so bili polni novic o novi vojni in o tem, da se abesinski cesar namerava odpraviti Evropo, da bi pri Društvu narodov izprosil pomoč za svojo državo. Legatov Tonček pa si je zamislil, da bi bil fino, če bi abesinski cesar Haile Selassie ob tej priložnosti obiskal še Bohinj.

In so stekle priprave. Dva tedna kasneje je v Bohinj prikolesaril poštar. Ustavil se je pred Bohinjskim fantovskim društvom in jim izročil telegram, ki je prišel iz daljne Afrike. Pisalo je: »Bohinj obišče cesar Abesinije Haile Selassie, dragi Bohinjci, slovesno ga sprejmete dne 25. oktobra ob opoldanskem vlaku. Stop.« Podpisa na brzojavki ni bilo, pa vseeno … Novica se je hitro razširila po Bohinju in okoliških vaseh. Časa ni bilo veliko in Bohinjci so se zbrali na posebnem sestanku, kjer so se ob ponosnem trepljanju po ramenih in tolčenju po prsih pomenkovali o sprejemu. Nihče se ni vprašal, zakaj se je neki afriški cesar odločil obiskati ravno Bohinj. Uradno je veljalo, da se bo cesar udeležil slavnostnega razvitja novega prapora fantovskega kluba Bohinj, neuradno pa zato, ker je Bohinj pač lep, veliko lepši od Bleda, recimo. Okrasili bomo mesto, pevski zbor bo zapel kako domačo in pogostitev bo tudi takšna, da si jo bo cesar zapomnil za vse življenje, domača in na nivoju, vrednem kronane glave, so modrovali Bohinjci in za trenutek pozabili na pregovorno gorenjsko škrtost. In vse to v tako kratkem času! Treba je bilo pošteno pljuniti v roke. 

Medtem ko so Bohinjci postavljali mlaje in vsepovsod rože in je dekliški pevski zbor vadil enoglasno petje in so gospodinje pripravljale domače dobrote, je v Lescah pri Bledu lokalni frizer Ivan Jauševec maskiral Legatovega Tončka. S sajami je mazal njegov obraz, da bi bil videti črn, nalepil mu je brke in umetno brado, ga oblekel v belo uniformo, mu na nos nataknil očala, na glavo pa posadil prav tako belo safari čelado. 

## **Dobrodošel, cesar!**

Nastopil je veliki dan, nedelja, 25. oktobra 1935. Dan, ki ga Bohinjci še dolgo ne bodo pozabili. Med dvema mlajema je že visel napis z dobrodošlico, prapor fantovskega društva je bil razvit, cvetje je bilo na vsakem koraku in v belo oblečene deklice so s cvetjem v rokah pričakovale afriškega gosta. Tam so bili tudi mestni veljaki, ki so že od jutra izbirali najboljšo obleko, v ponos cesarju in vsej dolini, in tam so bile njihove gospe in ljudje, stari in mladi od vsepovsod. Prišli so gostje iz Žirovnice, z Jesenic, Bleda … Pol Gorenjske je želelo pozdraviti abesinskega cesarja, toliko ljudi na kupu Bohinj do tistega dne še ni videl. Po tleh so bile razgrnjene preproge, ki so jih domačini nesebično odstopili, da cesar ne bi hodil po trdi in neizprosni gorenjski zemlji, godba na pihala je bila pripravljena, pevski zbor prav tako.

V daljavi je zapiskal vlak … Med ljudmi je završalo. Oglasila se je godba na pihala in radovedneži so stegovali vratove, da bi bolje videli prihajajoči vlak, veljaki v prvih vrstah pa so se nervozno prestopali z noge na nogo. Ko je posebni vlak ustavil na postaji v Bohinjski Bistrici, se je na vlaku odprlo eno okno in skozenj je najprej pomahala črna roka v beli obleki. Ljudje so ploskali in ploskali, dokler se ni na oknu pokazala tudi glava abesinskega cesarja, z očali, kocinasto brado in s tropsko čelado. Legatov Tonček je zavzel cesarsko držo. Mahal je zbranim, potem ko so ovacije počasi jenjale, pa jih je nagovoril v svojem jeziku. Zbrani Bohinjci so utihnili in mu prisluhnili, a kaj, ko niso ničesar razumeli. V tistem se je na oknu pokazal tudi njegov prevajalec Jože Medja, po domače Kavčov Joža, ki je prevedel njegove besede: »Cesar vas pozdravlja! Lepo, da ste ga prišli pozdravit!« Ljudje so spet ploskali, nakar je Legatov Tonček Kavčovemu Jožatu spet nekaj prišepnil na uho, ta pa je simultano prevedel: »Cesar je zelo vesel, da je lahko prišel v tako lep kraj, ki je še lepši od Bleda!« Potem je cesar spet nekaj zašepetal Jožatu na uho, ta pa je povedal, da cesar ve, da v Bohinju živijo dobri ljudje in da je vesel, da je lahko prišel na obisk.

Bohinjci so se kar topili od navdušenja. Tako so bili vzhičeni, da niso niti pomislili, da tukaj nekaj smrdi. Kavčovega Jožata so vendar poznali. Bil je uslužbenec železnice, strojevodja, ki ga je Legatov Tonček po vsej verjetnosti podkupil, da je zapeljal prazen vlak v Bohinjsko Bistrico, in se niso niti za trenutek zamislili nad tem, od kod pa zdaj ta Joža, naš strojevodja, zna abesinski jezik! Ob tako slovesnem dogodku, kot kaže, to nikogar ni zmotilo.

## **Polomija**

Ko je pevski zbor odpel nekaj domačih viž, so pred cesarja pripeljali belega konja, kot se za kronano glavo tudi spodobi. Legatov Tonček je zlezel na konja in ob koračnicah pleh muzike se je slavnostni sprevod namenil po cesti proti jezeru. Na obeh straneh ceste so stali ljudje in mahali afriškemu gostu. Ustavili so se pred hotelom Bellevue. Tam jih je čakal slavnostni banket. Najprej so postregli kosilo, nakar jih je čakalo skupinsko fotografiranje, potem pa se je zabava preselila na teraso, kjer je bila živa glasba in stojnice, ki so se šibile pod težo domačih dobrot. 

Druženje je iz uradnega postalo veliko bolj spontano. Abesinski cesar se je tudi že naučil nekaj slovenskih besed, in ko je ansambel zaigral nekaj melodij za ples, se je »Haile Selassie«, visoki afriški gost, preizkusil tudi v polki. Najprej se je sramežljivo in radovedno poučil o plesnih korakih in jih tudi nekaj nerodno izvedel. Ampak Legatov Tonček je imel rad ples, še rajši pa kozarček vina. Nazdravljal je z domačini in po nekaj kozarčkih se je opogumil in zaprosil za ples brhko mladenko v gorenjski narodni noši. Polka ga je tako ponesla, da je malone pozabil, kdo je. Bohinjci so bili navdušeni. Pomislite! Naše plese poznajo celo v Afriki, so modrovali. In ker se Tonček kar ni mogel ustaviti in se je vedno bolj in vedno hitreje vrtel v ritmu polke, je prišlo do katastrofe … Zaradi potu se mu je odlepila kocinasta brada in padla na tla. Godba je potihnila in plesalci so ostrmeli. Začeli so šepetati med sabo, Legatov Tonček pa se je sklonil, da bi pobral brado, in ko jo je hotel pričvrstiti nazaj na lice, si je razmazal saje na obrazu, da se je videla bela polt, za nameček pa mu je z glave padla še tropska čelada, pod katero so se pokazali svetli lasje. V trenutku se je Bohinjcem zazdel afriški cesar nekam znan. Brhka soplesalka, ki se je še nekaj trenutkov nazaj vrtela skupaj z njim, ga je začudena vprašala v gorenjskem dialektu: »Tončk, as t?«

Legatov Tonček je prav tako po gorenjsko psoval in stekel v hotel, od tam pa proti zadnjim vratom, kjer so ga za vsak primer čakali fantje iz fantovskega društva. Sedel je v avto in odbrzeli so proti Bledu. Legenda pravi, da se nikoli več niso vrnili v Bohinj, saj bi jih tam namesto dobrodošlice pričakale pesti.

## **Pravi Haile Selassie**

Ampak Bohinjci pravijo, da ni bil nihče preveč jezen na Legatovega Tončka. Šala se jim je zdela posrečena, so se pa seveda našli tudi taki, ki so trdili, da so ves čas vedeli, da to ni pravi cesar. So pa vsekakor slabih trideset let pozneje, leta 1964, ko je Gorenjsko obiskal pravi Haile Selassie, bili malenkost v dvomih, ali ne gre spet za kako potegavščino. Ne, ni šlo za potegavščino. Etiopski cesar je v času neuvrščenih res bil gost na Bledu. Izvedel je za potegavščino in dejal, da so Bohinjci res čudoviti ljudje, in tako so dobili vsaj nekaj zadoščenja. Dejal je tudi, da je Legatov Tonček prav tako čudovit človek, a žal se nista uspela srečati. Legatov Tonček je namreč umrl pet let pred prihodom pravega afriškega cesarja.

### Kapverdski otoki - Boa vista

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kapverdski-otoki-boa-vista

_Avtor: Darja Lovšin_

Zelenortski otoki, uradno Cabo Verde, so pred petdesetimi milijoni let izbruhnili na plano kot vulkan v Atlantiku, vzporedno z obalo Senegala, petsto kilometrov stran. Ime so dobili po rtu, ki sega iz Senegala v morje proti Kapverdom in je, uganili ste, lepo zeleno poraščen. Praoče tega atlantskega arhipelaga je vulkan Fogo, ki je nazadnje togotno zagodrnjal leta 2014.

## **Marija in devetnajst jamborov** 

Z matičnega afriškega kontinenta so na otoke, deset jih je in nekaj drobiža, relativno pozno prišli Afričani, šele za Portugalci, ki so se kot prvi predstavniki človeškega rodu v petnajstem stoletju motali tam okoli. Pustolovski pomorščaki v procesu koloniziranja niso imeli nič proti prišlekom iz Afrike, in očiten dokaz, da je mešanje ras lahko človeštvu le v prid, je izjemna lepota otočanov. Niso ne beli ne črni, ampak zamolklo rjave polti, in ko se takšna kreolka s svojimi boki in z oprsjem sprehodi skozi mesto, pa magari s košaro na glavi, je tako kraljevska, da bi človek pokupil vse, kar ponuja ... Marija, koliko pa si stara? Devetnajst let, pove in mogoče je dodala tudi, da ima dva otroka, tako kot turiste prepričujejo k nakupu druge prodajalke na tržnici, boš pa ja odprl mošnjiček, če je treba otroke preživet! Moja Marija s križišča mesteca Sal Rei na otoku Boa Vista me je tistega dopoldneva, ko je bil dan še perspektiven, obogatila za dve denarnici na zadrgo iz kokosovega oreha. Za slikanje si je nadela bleščeč nasmeh, ne tak kot Mona Liza, ampak z razprtimi polnimi ustnicami in biserno belimi zobmi.

### Tedenski izbor: GLEDALIŠČE - NA ODRU MOJEGA  ŽIVLJENJA

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-gledalisce-na-odru-mojega-zivljenja

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Preberite navdihujoče biografije legend slovenskega gledališča in filma – Borisa Cavazze, Milene Zupančič, Jožice Avbelj, Radka Poliča in Jurija Součka – umetnikov, ki so s svojim izjemnim talentom oblikovali zlato dobo slovenskega gledališča in filma.

### Tedenski izbor: V imenu človeka

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-v-imenu-cloveka

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Filmi so lahko močno orodje za osvetlitev pomembnih vprašanj o enakosti, pravičnosti in svobodi. Vabimo vas, da se poglobite v filme, ki pripovedujejo zgodbe o boju za človekove pravice, osvetljujejo socialne neenakosti in spodbujajo spremembe v svetu.

### Izar Lunaček – Od vrtčevske manufakture do viteza reda umetnosti in leposlovja

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/izar-lunacek-od-vrtcevske-manufakture-do-viteza-reda-umetnosti-in-leposlovja

_Avtor: Luna J. Šribar_

Odprem vrata v striparno Stripolis na Poljanski ulici v Ljubljani, ki jo je soustanovil Izar Lunaček. Avtor stripa Zalóženi raj (Paradise misplaced) je svoj stripovski raj dobro zalóžil. V »strip studiu in štacuni« sva obdana z bogatim izborom avtorskih, akcijskih, biografskih in zabavnih stripov. Sedem v udobno naslanjalo na Izarjevi levi strani. Kasneje ugotovim, da sem sedla prav. Liki na levi strani stripovskih sličic so prijateljski, tisti, ki jih spremljaš. Z desne pa navadno prihajajo antagonisti, tisti, ki napadajo, mi pojasni stripar. Seveda! Hočem, da je pogovor s tem striparjem, ilustratorjem, slikarjem, komparativistom in doktorjem filozofije, ki tako pomembno sooblikuje domačo in mednarodno stripovsko sceno, prijateljski. Le kako bom drugače izvlekla iz njega bolj osebne stvari? Izkaže se, da brez težav. Izar, ki so ga že doma naučili, da je dobro o stvareh govoriti, ker te drugače tlačijo (oče je eden naših vodilnih psihoanalitikov), ne skriva »stripovskih« prigod svojega življenja.

**Kdaj in kako si postal »tist, k riše«, Izar? Rojen z barvico v rokah?** 

Že od malih nog sem risal. Tako, kar malo nevrotično. Začelo se je v vrtcu. Papirčki, svinčniki, blokci. Otroci so hodili do moje klopi, kjer sem si ustvaril pravo 'manufakturo', in govorili 'nariši papagaja, nariši to, nariši tisto'.

**A si svoje storitve ponujal kar brezplačno, ali pa si že takrat imel podjetniške tendence?** 

Socialni status sem si kupoval. Bil sem prestrašen, tih otrok in bi me drugače 'eni ljudje' ves čas napadali. Takšna je pogosta zgodba bolj zaprtih risarjev. Potem so me spraševali, kaj bom, ko bom velik. Vedno sem govoril, da bom slikar. To sem si tudi zelo jasno predstavljal. Eden od družinskih prijateljev je bil slikar, imel je hišo na Rakitni in v njej atelje. Tudi brado je imel in jaz sem si potem vedno predstavljal, da bom imel brado, in tudi, kdove zakaj, da bom zelo debel.

### »Nimam nič proti drugačnosti, vendar …« 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/nimam-nic-proti-drugacnosti-vendar

_Avtor: Andraž Gombač_

Predstavitve festivalskih dogodkov, koncertov in različnih drugih prireditev. Andraž Gombač nas vodi po Sloveniji in vsakič znova dokaže, da naša kura nikakor ni mrtva. Tokrat je obiskal Mestni muzej v Ljubljani, kjer je bila postavljena razstava ob 40-letnici LGBTQ gibanja v Ljubljani.

> LGBTQ+ gibanje je bistveno vplivalo na spremembo družbenih norm in vrednot, povezanih s spolnostjo in spolno usmerjenostjo. Boji in dosežki LGBTQ+ skupnosti so prispevali k spoštovanju temeljnih človekovih pravic, vključno z enakopravnostjo pred zakonom. Prizadevanja LGBTQ+ aktivistov so vodila tudi k boljšemu dostopu do trga dela in k odpravi diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti.
>
> — dr. Marina Gržinić

Tako širši vpliv gibanja, ki se še zmeraj mora vsak dan dokazovati in boriti za svoje pravice, filozofinja, umetnica in aktivistka dr. **Marina Gržinić** zgosti v prispevku *Prostori, strategije, vizije*, objavljenem v spremnem katalogu razstave *Prostori gibanja* – še vse do 23. marca si jo lahko ogledate v Mestnem muzeju Ljubljana na Trgu francoske revolucije, saj veste, tam med NUK-om in Križankami. Toplo priporočamo obisk, tudi in zlasti če se vam je morebiti izmuznil jubilejni, 40. Festival LGBT filma, ki je decembra povezal Ljubljano, Maribor, Ptuj, Idrijo, Koper in Trst.  

Razstavo sta zasnovali **Corinne Brenko** in **Suzana Tratnik**. Slednja – pisateljica, prevajalka, sociologinja in aktivistka – naj nas popelje skozi štiri desetletja gibanja. En sam klik na tale video nam na stežaj odpre vrata in oči:

### John Fekner - Govorimo o družbi, ki ji ni mar za ljudi

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/john-fekner-govorimo-o-druzbi-ki-ji-ni-mar-za-ljudi

_Avtor: Nina Kokelj_

Retrospektivno-dokumentarna razstava Johna Feknerja, rojenega leta 1950, uličnega umetnika iz New Yorka, ki je v galeriji Vžigalica v Ljubljani na ogled do 19. januarja 2025, je prva samostojna predstavitev njegove umetnosti v javni instituciji. Na njej najdemo tudi krstni list, ki pove, da ta hip stojimo nedaleč od kraja rojstva umetnikovega očeta Ivana Feknerja; rojen je bil leta 1909 na Karlovški ulici v Ljubljani.

Najstnik, ki je pisal poezijo, je leta 1968 na stavbo v parku Gorman 85th Street v newyorškem Queensu z velikimi belimi črkami naslikal naslov uspešnice Small Faces *Itchycoo Park*. To je bil njegov prvi grafit. John Fekner jih je ustvaril več kot 300; v anonimnosti je po petih četrtih New Yorka izvajal gverilsko grafitarsko akcijo *Opozorilni znaki*. Na propadajoče stavbe je grafitiral jedrnate napise, med katerimi so najbolj poznani: *Prelomljene obljube*, *Propad *ter *Tračnice prek poti staroselcev*. 

**Kaj vam pomeni beseda »razkroj« in katere so po vašem mnenju najbolj boleče propadajoče točke v New Yorku?** 

Če govorimo o razkroju, govorimo o družbi, ki ji ni mar za ljudi, za prebivalce mesta. Razkroj se začne na vrhu, razkrajajo tisti, ki so lastniki nepremičnin, posamezniki, ki svoje stavbe prepustijo razkroju. Tragedija ne izvira od spodaj, izvira od zgoraj, ker so lastniki pohlepni in hrepenijo po oblasti. Dež v obliki razkroja nato pada na skupnost. Na družine, delavce, zdravnike.

*Besede in simboli na propadajočih stavbah in zapuščenih vozilih so bili opozorila na razmere v mestu, ki ga John ljubi in ga le redko zapusti.* 

**Imate radi New York?** 

Da.  

**Ste veliko potovali tudi po Evropi ali po drugih krajih, ali pa ste ves čas samo v New Yorku?** 

Večino časa sem v New Yorku.  

**Kakšen odnos imate do narave in kako se z njo povezujete, glede na to, da ste urbani, zelo urbani umetnik?** 

Z vsakodnevnimi sprehodi po parku. Živim blizu parka, ljudje moramo biti povezani z naravo. To je bistveno. Po vsem New Yorku so majhni žepki parkov in igrišč, nepremičninarji pa nam poskušajo odvzeti še tiste neprofitne, že odobrene prostore, kjer se lahko igrajo otroci. Skupnosti lahko tam gojijo vrtove, ženske, moški, katerikoli spol, katerakoli identiteta se lahko sprehaja po teh majhnih žepkih ... Poskušajo nam vzeti celo te majhne prostorčke zelenja. S svojo močjo želijo zaobjeti vse, zakriti in prekriti s cementom, z asfaltom in arhitekturo. Želijo izbrisati vse. Kakor so izbrisali avtohtone staroselce. Brišejo majhne ljudi, slehernika. Ljudi, ki ustvarjajo skupnost. Človek lahko cveti samo znotraj skupnosti, le v krogu skupnosti. To je edini način, da lahko New York preživi. Vsaj upam, da lahko.

*Izjave Johna Feknerja so bile vedno odločne, glasne in na pravih mestih, sam je po lastni izbiri ostal bolj ali manj anonimen.* 

**Ljudje pravijo, da ste, citiram, »znani neznani umetnik«. Kaj pomeni biti neznan v New Yorku, v Ameriki?** 

Gre za zasebnost. Zasebnost ti omogoča, da se izraziš na takšen način, kot si želiš. Brez vmešavanja v smislu, da bi kdo poskušal nadzorovati tebe in to, kar počneš. Galerija, če si del galerije, te nadzoruje v smislu produkcije, v smislu količine del, ki jih ustvarjaš, rokov in tako dalje.

**Zakaj ostajate bolj ali manj, recimo, anonimni?** 

Ponovno gre za zasebnost, v smislu, da poskušaš obdržati svoj način razmišljanja. Če to počneš, to počneš v ozkem krogu prijateljev, in to je zame edini način. Zdi se mi, da je to način preživetja.

*John Fekner je znotraj gibanja urbane umetnosti konec 70. let in v 80. letih obveljal za »pionirja šabloniranja«; leta 1977 je začel ustvarjati ročno izdelane šablone – stencile in je prvi umetnik, ki je začel to tehniko uporabljati na ulicah. Šablonske napise v avtoritativni uradni tipografiji je imenoval besedni znaki in jih v kombinaciji z barvnimi spreji uporabljal na lokacijah od industrijskih ulic Queensa do južnega Bronxa. Ti grafiti na ruševinah v mestu, te preproste a jasne in ostre besede v tipografiji, podobni časopisnim naslovom, so v svojem bistvu nosili politična sporočila, delovali uradno, kot da so legalni. Enostavno, učinkovito.* 

**Vem, da ste že večkrat odgovorili na vprašanje »zakaj šablone«, vendar ali lahko poveste še kaj na to temo?** 

Šablone so učinkovite. Vsako črko sem zasnoval tako, da sem jo lahko hitro uporabil, da je videti uradno. In če je videti uradno, ni videti kot grafit.

**Zdi se, da sta preprostost in enostavnost v jedru vašega umetniškega ustvarjanja. Redukcija, preprostost, čemu?** 

Gre za najmanjši skupni imenovalec. Kar je enostavno, je dostopno in odprto za druge, da so lahko vključeni. Vključevanje in ne izključevanje. Ko so stvari zreducirane na zelo preprosto obliko, jih lahko veliko ljudi razume.

*John Fekner je bil del umetniške skupnosti, ki je obstajala med ulicami vse od središča New Yorka do njegovih obrobij, skozi začetke ulične umetnosti je zasejal seme nastajajoče kulture hip hopa.  Bil je del tedanje živahne umetniške scene, razstavljal je z Donom Leichtom, Keithom Haringom, Davidom Wojnarowiczem, Jenny Holzer in z drugimi.* 

*Leta 1980 je začel delovati v skladu koncepta Fashion Moda, prostora, namenjenega eksperimentalni umetnosti, kulturni izmenjavi ter predstavitvi umetnosti grafitov, breakdancea in rapa. * 

**Kako vas navdihujejo druge generacije in kako z njimi sodelujete? Denimo, v preteklosti in kako to počnete sedaj? Isto vprašanje, dva konteksta.** 

Sodelovanje s preteklostjo teče skozi um in spomin. New York je poln mojih spominov, mojih preteklih umetniških odnosov. In to se razširja na moje tekoče ustvarjanje, na um in srce. Trudim se, da bi me ti spomini premaknili na nove pozicije v smislu drugačnega načina ustvarjanja umetnosti. Upam, da je to način, na katerega se lahko povežem z mlajšimi ljudmi, ki nekaj počnejo in želijo, da pri tem sodelujem.

**Kaj pa starostniki?** 

Povezan sem s svojo sosesko, z ljudmi, ki imajo zdravstvene težave, in mislim, da je to eden od načinov vzpostavljanja skupnosti. Veste, ne gre samo za vas. Skrbeti moramo za starejše.

*Umetnost je zanj javna izkušnja. »Moja dela so vedno namenjena občinstvu, ki je v stiku s prostori, v katerih se delo nahaja, in sporočilo, ki ga predajam, spodbuja opazovalce, ne le da reflektirajo moje delo, ampak tudi same sebe, v odnosu do prostora, v katerem bivajo.« * 

**S svojo umetnostjo ljudem prinašate sporočila, o katerih želite, da razmišljajo. Ali vidite kakšne rezultate, oziroma katera je bila vaša največja zmaga v tem kontekstu?** 

Kot umetnik o tem ne razmišljam. Občinstvo je tam zato, da ponotranji tisto, kar zazna, ne glede na to, kaj počnem jaz. Ne zanima me toliko vedeti, kaj vidijo ali razumejo. Mislim, da je treba to prepustiti javnosti, omogočiti občinstvu, najsi bo to splošna javnost ali pa v nekem prostoru, kot je institucija, alternativni prostor ali galerija, muzej, da lahko ljudje reflektirajo tisto, kar vidijo, in si to razlagajo na svoj način. Ne potrebujem odobravanja kritikov ali celo mnenja kogarkoli o tem, kako moje delo vpliva nanje. Če le imajo ob njem nek občutek, je to najpomembnejše pri ustvarjanju sprememb. V slehernem življenju. Mislim, da je to način, namenjen mojemu delu.

*V fascinaciji nad umetniškim delom ter osebnostjo Johna Feknerja, v želji, da bi ga zabeležili, predstavili, razširili njegova sporočila, se postavi vprašanje – kako dela iz javnega prenesti v galerijski prostor?* 

*»To razstavo smo postavili z digitalnimi datotekami in materiali, ki jih je bilo mogoče pripeljati v mapi,« pojasnjuje kurator ****Jani Pirnat****. »Po izobrazbi sem umetnostni zgodovinar. Med študijem smo veliko proučevali srednjeveško umetnost, pri kateri je tudi v zapisih tekstov veliko simbolike in ikonografije, podobno kot v sporočilih ulične umetnosti. Street art mi je blizu. Ne potrebuje inštitucije, rojena je iz situacije, kot protest. Živa je, hodi po robu, na ta način nagovori. Gre za aktivno participacijo, ulični umetnik s prstom pokaže na problem: 'Ne vem, kako da ga nihče ne vidi. Jaz bom povedal zanj. Problem je tukaj.' V mladostniških letih sem kot skater neko obdobje preživel na ulici ter dojel draž scene in ulične umetnosti. John pa je eden od starost te umetnosti.«* 

***Kako se je projekt pravzaprav pričel? *** 

*»Prvi impulz zanj je bil ustvarjalni pogovor in druženje, debate ob razstavi Invader v MGLC leta 2021.«* 

*Svetovno znani francoski ulični umetnik, ki ga opisujejo kot umetnika, posameznika, gibanje, aplikacijo, igro in življenjski stil, več kot 20 let intenzivno soustvarja vedno pomembnejšo vlogo ulične umetnosti in je prepoznaven tudi  po svojih mozaikih iz keramičnih ploščic po vzoru pikselirane umetnosti 8-bitnih video iger iz 70. let minulega stoletja. Med akterji slovenske ulične scene je zaživel pogovor, da bi bilo dobro pripraviti razstavo ob bok Invaderjevi, na kateri bi predstavlili Jona Feknerja in Dona Leichta.* 

*»Ugotovili smo namreč, da sta Don ter John pravzaprav prva, že v osemdesetih, še pred boomom, uporabila danes zelo znan motiv Space Invaderja, pa za to ne ve nihče. Imeli smo srečo, da je to vedel Brad Downey, danes dokumentarist in arhivist Feknerjeve umetniške zapuščine. Prišli smo na idejo Johnove retrospektive in Brad nas je pri odločitvi podprl.«* 

*Razstava se je razprla v prazničnem decembru 2024.* 

**Božični večer?** 

Na božični večer bom najverjetneje z bratom in njegovo ženo, ki živita na severu zvezne države New York, v gorah, in to je pravi družinski božič. Število ljudi v moji družini se zmanjšuje, a ostaja brat, sedem let starejši od mene, in njegova žena Elaine. Paul in Elaine sta si res želela, da grem na to potovanje, zato sta me spodbujala in molila zame, da bi bilo varno. Zelo bosta vesela, da se bom vrnil k njima v času božiča, poln radostne energije. Da bi z njima delil božične praznike. 

**Vesel božič, John. ** 

Vesel božič tudi vam.

### Dyker Heights - najbolj božična soseska na svetu

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/dyker-heights-najbolj-bozicna-soseska-na-svetu

_Avtor: Dušan Čater_

Dyker Heights, soseska v Brooklynu, v zvezni državi New York, je postala slavna po svojih izjemnih in razkošnih okrasitvah z božičnimi lučkami. Tradicija, segajoča v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, je nastala, ko so lokalni prebivalci začeli okraševati svoje domove z lučkami in prazničnimi dekoracijami v želji, da bi širili veselje med prazničnim časom. Tisto, kar se je začelo kot nekaj posameznih hiš v soseski, ki so prikazovale svoj praznični duh, je postopoma preraslo v skupnostno tradicijo, danes pa je Dyker Heights znan po tem, da ponuja ene najbolj impresivnih božičnih luči v ZDA.

### Oh, spet ta božič! 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/oh-spet-ta-bozic

_Avtor: Tjaša Ferme_

Tjaša Ferme je slovenska igralka, ustvarjalka in režiserka, ki že sedemnajst let živi in dela v New Yorku. Prejela je nagrado NYSCA, slovensko filmsko nagrado vesna, posebno omembo žirije na FF500, nagrado občinstva za film Wild Child in the City na TSD ter nagrado za igralske dosežke Sapphire na Cinerockomu.

Igrala je glavne vloge, kot so Beatrice (Much Ado About Nothing), Lady Macbeth (Macbeth), Eva (Confessions of a Nymphomaniac), Debra/Prairie (Hooded na 59E59-MacArthur Award), Taja (Revolution of Everyday Life, del stalne zbirke Tribeca Film Institute) in Ilona v 10+ nagrajenih televizijskih serijah Three Trembling Cities ter mnogih drugih.

Tjaša je ustvarila Ophelia's Flip (Cannes Film Festival, 2012), uspešno farso Cocktales, ter interaktivne solo predstave Wild Child in the City in My Marlene (HERE). Nedavno je ustvarila in režirala Bioadapted, ki ga je New York Times označil za »pionirsko ustvarjalnost«.

Oh, spet ta božič! Vse prehitro. V New Yorku smo imeli noro dolgo poletje, še celo v novembru smo imeli en vikend s temperaturami okoli 20 stopinj. Mogoče sem samo jaz, ker sem mi zdi, da se med zadnjo umetniško rezidenco ta zadnji vikend v avgustu, ko sem vešče trenirala skoke na glavo v najlepšem in najbolj osvežujočem bazenu v vsem Conneticutu (ja, tam, kjer so klopi in množična obolenja za boreliozo), in sedanjim (baje!) božičnim časom ni zgodilo prav nič, razen moj zadnji projekt [Science in Theatre Festival. ](https://scienceintheatrefest.my.canva.site/)

### Blišč in beda dveh posebnih dni

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/blisc-in-beda-dveh-posebnih-dni

_Avtor: Vlasta Nussdorfer_

Pravijo, da je december med najlepšimi, če ne celo najlepši mesec leta.

> Sreča ni cilj, proti kateremu potujemo, ampak način potovanja.
>
> — Tasso

Mnogi pravijo, da je december med najlepšimi, če ne kar najlepši mesec leta. Se s tem strinjate?  

Se morda sprašujete, zakaj? 

Ker se vse okoli nas pravljično svetlika; izložbe, trgovine in naša mesta, hiše in vasi so lepo okrašene, prihajajo trije *»dobri možje«*, polni daril, ljudje so povečini veseli in prijazni, voščijo zdravja in sreče. Tu so še proslave, zabave, ognjemeti in burna praznovanja, celo na prostem. Vse več jih je. 

Če si tega res ne želiš, lahko živiš tudi v svojem svetu. Nihče te namreč ne more prisiliti, da stopiš na vrtiljak prazničnih doživetij. Če pa, potem se na njem preprosto …* »vrtiš«*. 

Meni je *»vrtenje«* všeč. 

V medijih je v tem mesecu tudi veliko zgodb o darovanju revnim, pa tudi hvalisanja bogatih. Si kdo zgolj »pere« vest? Je vse iskreno ali vsaj malo zlagano? Kakor kdo, kje in kdaj. 

Blišč in beda sodobnega sveta, bi temu rekli. 

Kajti: vsi niso tako zelo srečni. Niti prijazni.

### LeLuka - fotograf

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/leluka-fotograf

_Avtor: LeLuka_

Luka ne igra po pravilih. Njegovo delo zajema modo, umetnost in telo v vsej svoji surovosti in popolnosti.

Le.Luka je fotograf, ki prihaja iz Slovenije in se je *»usidral«* v Cape Townu. Prepotoval je svet v lovu na umetnost in lepoto. Preden je poprijel za fotoaparat, je več kot 15 let preživljal na setih kot frizer in mojster ličenja, delal s tistimi, ki vedo, kaj pomeni prava estetika, in srkal energijo modnih legend.

### Rodney iz Samo bedakov in konjev spozna turista iz Slovenije 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/rodney-iz-samo-bedakov-in-konjev-spozna-turista-iz-slovenije

_Avtor: Andraž Gombač_

Vsak izmed nas ima fotografijo, ki mu je ljuba in v kateri se skriva nostalgična zgodba, katera veže naš spomin na drobce minulega življenja.
Andraž Gombač razkrije zgodbo fotografije, ki jo je izbral.

Kadar uzrem njegov podolgovati obraz žalostnega klovna, se vselej nasmehnem. Spomnim se nepozabnih prizorov iz kultne angleške humoristične nanizanke *Only Fools and Horses* (*Samo bedaki in konji*). Da, tudi kadar preberem novico, kakršna po svetu kroži prav te dni: da Nicholas Lyndhurst spet blesti v ameriški seriji *Frasier*. Se nasmehnem in mi je prijetno. Ker se spet vse tako lepo poveže … 

\*\*\* 

Včasih godrnjam, kadar se mi žena ne oglasi, kdaj pa se ji pozneje zahvalim, saj po zaslugi njenega utišanega ali zgolj pregloboko v torbo potisnjenega mobija doživim kaj nepozabnega, spomina vrednega. Na primer srečam Nicholasa Lyndhursta, angleškega igralca, ki še zmeraj kajpada najbolj slovi kot preklasti, naivni Rodney v* Samo bedakih in konjih*.  

Leta 2019 sem v Londonu svojim rekel: *»Opa, glej, glej, glej, v teatru nedaleč stran igra ta mlajši Trotter!«* So takoj razumeli, po minuti pogajanj je bil plan tak: oni obredejo neko gromozansko trgovino z igračami, jaz pa skočim na popoldansko reprizo. Na repertoarju gledališča Coliseum, minutko, dve hoje od trga Trafalgar, je nenavaden muzikal *Man of La Mancha *(Človek iz Manče), v katerem je pisec Dale Wasserman leta 1965 prepletel biografijo in fikcijo, medtem ko je glasbo prispeval Mitch Leigh. Za povrh ne nastopa samo en zvezdnik – naslovno vlogo Cervantesa in obenem Don Kihota igra Kelsey Grammer, televizijski Frasier. Ob njem so Peter Polycarpou kot Sančo Pansa, Cassidy Janson v alternaciji z Danielle De Niese kot prostitutka Aldonza in oboževana Dulsineja ter drugi … 

> Glej ga, tu je tudi Nicholas Lyndhurst v podvojeni vlogi, tako jetnik kakor pijani gostilničar, berem na spletu.

### Tedenski izbor: NAJBOLJŠE KNJIGE LETA 2024

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-ho-ho-ho

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Ob božično-novoletnih praznikih vam uredniški izbor Beletrine Digital prinaša deset knjig, ki so zaznamovale leto 2024. Naj vas te izjemne mojstrovine pospremijo v novo leto in vam prinesejo navdih, užitek, ter globoko bralno izkušnjo. Srečno in vse najboljše v 2025!

### Rhodos je pripadel Heliosu

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/rhodos-je-pripadel-heliosu

_Avtor: Darja Lovšin_

O grških krajih ne gre pisati, če takoj na začetku ne osvetlimo mitov, ki se jih držijo, in družinskih odnosov na Olimpu, kjer ima Zevs tisoč in eno preglavico s svojo družino. Kot boste videli, čisto zasluženo zaradi šlamparije. Resda je zmago nad velikani, po kateri je postal vrhovni poglavar zemlje, proslavil tako, da je velikodušno razdelil zemljo svojim otrokom, vsak je dobil en kos. A kaj ko bog sonca Helios ni dobil ničesar, ker je bil na poti, kot vselej. Ko se je vrnil in videl, da ga je oče pustil na cedilu, ni bil nič jezen, izgovoril si je le, da bi pa on imel zemljo, če se bo kakšna dvignila iz morja.

Tisti trenutek, ko si je to izgovoril, se je iz morskih globin začel dvigati otok, ki s svojo žarečo lepoto osreči vsakogar; boga, prebivalce in – turiste. Odprl se je kot cvet, otrok Afrodite, boginje ljubezni, in postal Soncu nevesta, tako mu je slavo zapel Pindar, veliki antični pesnik. In prav res, nikjer se sonce, ko plavaš ven na morje, ne blešči s temno modrega neba tako močno, da mora človek zapreti oči, saj bi ga od silnega sijaja oslepilo.

### Andaluzijske poti

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/andaluzijske-poti

_Avtor: Nina Kokelj_

"Španija novembra 2024 do naju prijazna, gosti naju s polnim naročjem pomaranč."

> Najbolje se putuje kada putuješ sam

**Sem si nemirna drzna mladenka popevala na svojih prelepih poteh. Na avtobusu za Piraeus, na ladji za Izrael, na vlaku za Adelaide na poti v rdečo avstralsko puščavo. In v Amsterdam in v Dublin in v Sevillo. Na svojih samotnih poteh. **

**Pri dvajsetih sem ujela vlak za južno Španijo, pričakala me je s palačami, vrtovi, polnimi rož, z oljkami. Nekje na poti sem srečala otožnega fanta iz Belgije in potem sva nekaj časa potovala skupaj. Danes je kralj oglaševanja, uvrščajo ga med najbolj kreativne ljudi sveta. Leta 2014 sva se spet videla; bil je gost SOF-a, Slovenskega oglaševalskega festivala v Portorožu. **

**Ne, ne prisegam več na Partibrejkerse, na njihovo pesem. Ne potujem več sama. **

Letos sem vnovič obiskala Andaluzijo. Z Matejo. Prijateljico, arhitektko z energijo puhaste mačke, strastno v svojem delu. Ta strast je nalezljiva. 

Ko na najin prvi španski dan pijeva kavo v simpatičnem lokalčku, ugotavljava, kako tiho, mirno mesto je Sevilla.

### Tedenski izbor: TOP 5 VSEBIN LETA

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-top-5-vsebin-leta

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Predstavljamo vam pet najbolj gledanih, poslušanih in branih vsebin na naši platformi. Pridružite se nam in uživajte v najboljših delih, ki so zaznamovala leto 2024!

### Animateka je živopisna in z njo smo močnejši

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/animateka-je-zivopisna-in-z-njo-smo-mocnejsi

_Avtor: Andraž Gombač_

Predstavitve festivalskih dogodkov, koncertov in različnih drugih prireditev. Andraž Gombač nas vodi po Sloveniji in vsakič znova dokaže, da naša kura nikakor ni mrtva. Tokrat je obiskal Mednarodni festival animiranega filma Animateka.

*»Joj, joj,«* je roke vila znanka, *»letos mi ne uspe prav nič skočiti na Animateko, tako sem žalostna!« *

Da, znanka ima prav, saj ima ta znamka dober sloves. V dveh desetletjih si ga je pošteno prislužila. Za povrh pa še raste in se krepi. Minuli teden je Ljubljano z živo popisala že 21. mednarodna Animateka, in letošnji program je še posebej izstopal po kakovosti, saj so jagodni izbor svetovne animirane krajine izluščili iz nabora kar 800 prijavljenih filmov.  

Marsikdo si ni dopustil, da bi zamudil Animateko. Jok, brate, seveda gremo! In tako je bilo živahno še pred uradno otvoritveno slovesnostjo, že na ponedeljkovem popoldanskem odprtju  Slonovega tekmovalnega programa, namenjenega najmlajšim, starejšim od treh let.  

Uvodoma nas je nagovorila otroška žirija, v kateri so animirane filme pozorno gledali in ocenjevali **Maša Bečaj Berkopec**, **Nil Ferro Seliškar**, **Emil Vanja Mlakar Smrekar**, ** Matevž Pikl** in **Ida Šturm**. V Kinodvoru se je tako z njimi pogovorila pripovedovalka in pisateljica **Špela Frlic**:

### Déjà vu

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/deja-vu

_Avtor: Samanta Hadžić Žavski _

Srhljiva zgodba o tem, kako nihče ne more ubežati pred sabo. Lahko minejo dnevi, meseci, leta, skrivnost bo vseeno priplavala na plano.

Vse imam, nič na tem svetu mi ne manjka.  

Hodim v službo, delam v marketingu, vedno sem bil namreč dober promotor in prodajalec, našel sem si žensko, ki skrbi zame, ime ji je Sara in vem, da me obožuje. Imava psa Bilija, skupaj hodimo na dopuste, normala.  

Pred nekaj leti ni bilo tako. Diagnosticirali so mi kar nekaj simptomov in nekaj bolezni, vendar sem takrat na zdravljenje pristal, samo da mi dajo mir. Nekaj časa je, po prihodu iz bolnišnice, zame skrbela mati. Lani je umrla, izdalo jo je srce. Zanimiva je, ta misel, da te izda srce. Srce, tisti tvoj center, na katerega se res zanašaš. Srce izda tvoje zaupanje in umre. 

> Moja mama je bila super ženska, vse življenje se je borila za naju z bratom, ničkolikokrat se je vrgla na kolena pred očeta in ga prosila, naj preneha z mlatenjem, naj udarja njo namesto naju.

Včasih je to tudi storil, včasih pa nas je vse tri nabil kot – saj sploh ne vem, s čim bi primerjal. Vem, da je mamo zelo bolelo, ko sem zbolel, zame je namreč vedno želela le najboljše. Samo kaj boš, ni znala ven iz tega dreka, življenja z očetom. Brat se je obesil, ko sem bil star dvanajst let, on je bil takrat star devetnajst. Tudi sam očitno ni znal drugače ubežati razmeram doma. Mamo je bratov samomor dotolkel in od takrat se je res osredotočala samo na to, da imam jaz kolikor mogoče malo stikov z očetom. Naposled je pobegnila stran od njega in si našla službo v majhni trgovinici na drugem koncu Slovenije. Mene je bilo vedno strah, da bo prišel za nama. Ta strah mi je v nekaj letih uspelo nekako potlačiti, potem pa je nekega dne mama uletela z novico, da je stari umrl. Pijan je padel sosedu pod nakladalko. Ta smrt se mi je zdela primerna zanj.

### Lepši svet

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/lepsi-svet

_Avtor: Samanta Hadžić Žavski_

Srhljiva godba o dobrih dejanjih dobrih ljudi. A kaj se zgodi, ko delaš dobro za nekoga, ki ni dober?

*»Res je čudak, ne vem, zakaj sploh še hodiš tja in mu nosiš kosila,«* mi je rekel Peter.  

*»Pač, nosim. Človek si zasluži, da se z njim ravna lepo. Nikoli ni nikomur škodil,«* sem mu zabrusila. Peter je čisto super, samo včasih me preprosto ne razume.  

*»Saj mu ni mogel, tako … mislim, od doma,«* je še rekel. 

*»Peter, prosim te, vsi imamo svoje probleme, kajne?«  *

Dobro je vedel, kam ciljam.  

*»Lepo te prosim. To sploh ni primerljivo.« *

Posodi s hrano sem zložila v vrečko. V eni sta bila kranjska klobasa in krompir, v drugi zeljna solata.  

*»Čao!«* sem mu rekla in ga poljubila. 

*»Kdaj prideš nazaj?«* je rekel.  

*»Jutri.«  *

Namenil mi je enega tistih zdolgočasenih nasmeškov, ko ustnice raztegne v ravno črto preko celotnega obraza.  

*»Joj, no, šala Peter. Okrog enajstih bi morala zaključit. Danes dvomim, da bo gneča.« *

### Tedenski izbor: Decembrska čarovnija

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-decembrska-carovnija

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Uživajte v čarobnem prazničnem decembru z najboljšimi animiranimi družinskimi filmi! Pripravili smo seznam 5 filmov, ki bodo očarali vse generacije in poskrbeli za pravo praznično vzdušje.

### FILM / Molly Manning Walker - Kako seksati

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/film-molly-manning-walker-kako-seksati

_Avtor: Vid Šteh_

Vas zanimajo filmi, serije, knjige? Bi želeli izvedeti, kaj je dobro in kaj ni, kaj se splača pogledati in česa ne? Prisluhnite našim komentatorjem umetnosti.

### Adventna filmska smrečica

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/adventna-filmska-smrecica

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Ustvarite prav posebno vzdušje in ob vsakem dnevu odkrijte film, ki bo popestril praznične dni. Naj vam december prinese nepozabne zgodbe, ki bodo ogrele srce, okrasile vaš dom z magijo in ustvarile spomine.

Ustvarite prav posebno vzdušje in ob vsakem dnevu odkrijte film, ki bo popestril praznične dni z novim presenečenjem. Naj vam december prinese nepozabne zgodbe, ki bodo ogrele srce, okrasile vaš dom z magijo in ustvarile spomine, ki bodo trajali še dolgo po koncu prazničnih dni.

## 24. december

## 23. december

## 22. december

Po izboru igralca Borisa Cavazze:

## 21. december

## 20. december

## 19. december

## 18. december

## 17. december

## 16. december

## 15. december

Po izboru režiserja Slobodana Maksimovića:

## 14. december

## 13. december

## 12. december

Po izboru režiserja Jana Cvitkoviča:

## 11. december

## 10. december

## 9. december

## 8. december

## 7. december

## 6. december

## **5. december**

## 4. december

## 3. december

## 2. december

## 1. december

### Tedenski izbor: SVETOVNI DAN INVALIDOV - KORAKI V SVET BREZ OVIR

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-svetovni-dan-invalidov-koraki-v-svet-brez-ovir

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

3. december je Mednarodni dan invalidov in oseb s posebnimi potrebami, katerega cilj je spodbujanje in razumevanje problematike povezane z invalidnostjo, pravicami invalidov in njihovim vključevanjem v družbo. Za vas smo izbrali nekaj vsebin z izpostavljeno tematiko, med njimi tudi plesno predstavo MOVE.ing, ki jo je režiral Boris Cavazza in je plod sodelovanja članov Društva študentov invalidov Slovenije in poklicnih baletnikov ter koreografov.

### Dan z gibalno ovirano študentko

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/3-december-mednarodni-dan-invalidov

_Avtor: Dušan Čater_

3. decembra praznujemo mednarodni dan invalidov. Leta 1992 ga je razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, cilj pa je bil spodbuditi razumevanje problematike, povezane z invalidnostjo, s temeljnimi pravicami invalidov in z vključevanjem invalidov v družbo.
Mednarodni dan invalidov ima vsako leto določeno temo, ki poudarja različne vidike življenja invalidov. Teme so lahko usmerjene v izobraževanje, zaposlovanje, digitalno dostopnost, človekove pravice in izboljšanje pogojev za neodvisno življenje. Tako se mednarodna skupnost zavzema za enake možnosti ter se bori proti diskriminaciji in izključenosti.
Ob prvem obeležju tega dneva iz krovne invalidske organizacije Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS), ki v Sloveniji povezuje večino reprezentativnih in drugih invalidskih organizacij, sporočajo: »Vsakoletno obeleževanje je namenjeno osveščanju o tem, da smo tudi invalidi del družbe in ne želimo biti le pasivni prejemniki skupnostne pomoči, ampak vstopamo v aktivno vlogo sooblikovalcev družbeno ekonomskega okolja, v katerem živimo.« (VIR: Statistični urad RS)

Slovenija z obeleževanjem mednarodnega dneva invalidov poudarja pomembnost vključevanja invalidov v vse vidike družbenega življenja. Prav z namenom krepitve te zavesti in prikaza potencialov, ki jih nosijo invalidi, smo leta 2014 z Društvom študentov invalidov Slovenije izvedli projekt *Move.ing*, s podnaslovom: *V harmoniji dveh svetov*. V tej plesni predstavi so gibalno ovirane študentke plesale z baletniki ansambla SNG Opere in baleta Ljubljana na glasbo Damirja Avdića. Koreografijo so zasnovali Goran Bogdanovski, Andrej Novotny in Klemen Pirnar, za kostumografijo je poskrbela Tina Kolenik. Sam sem poskrbel za scenarij, vse skupaj pa je potekalo pod režiserko taktirko Borisa Cavazze.

### Nepal – Himalaja april 2024, 3. del

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/nepal-himalaja-april-2024-3-del

_Avtor: Tine Bele_

"Najprej se je videla svetloba izza gora, ki je počasi pronicala po nebu. Gore, ki so ponoči živele svoj prastari obstoj, so začele dobivati svetniški sijaj."

Zbudili smo se v drug dan, tokrat sem se celo naspal in vsi smo bili kar dobre volje, seveda so bile težave, ki pritičejo takšnemu teranju na takšni višini – zabuhli obrazi, kašljanje, ki je izdajalo pljučnico, zjebano koleno … Ampak ob uri smo bili vsi *ready* s palicami v rokah in z nasmehom na ustnicah. To tako občudujem – mnogo ljudi bi preprosto odnehalo (čeprav tu ne moreš odnehati) oziroma preprosto ne bi šlo sem, toda tudi kje drugje, takoj ko je majhen žulj na peti, je že cela scena. Tu pa vsi zjebani (vsak je kot svoj križ nosil svojo bolečino) in pripravljeni na dobesedno vse. Konec koncev smo sredi Himalaje, nad 4000 metri. Kakorkoli že, ta dan, je že prejšnji dan najavil Lakpa, bo posebno zajeban, najbrž najtežja tura te dogodivščine. Ampak pri Lakpi nikoli ne veš, kaj *zares* misli. Ima do potankosti izdelano prefinjeno psihologijo, kako držati kolikor toliko sproščeno vzdušje, zna pomiriti (ni malo paničnih napadov zaradi manka kisika ali zaradi izolacije ali zaradi česa drugega) in predvsem zna pripeljati ekipo do cilja. In za to uporabi vsa sredstva, ki jih ima. Ima pa *»le«* besede, in z njimi dela čarovnije. Ampak pri tej napovedi te ture je bil bolj resen kot ponavadi. Pot da je dolga in gre čez 3 prelaze. Ok, torej, 3 prelaze prehodimo, pa smo tam, idemo!

### MOVE.ing

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/move-ing

_Avtor: Boris Cavazza_

Plesna predstava s priokusom dramaturških vložkov pod režijo Borisa Cavazze, glasbena produkcija pod avtorstvom Damirja Avdića, s kostumi Tine Kolenik, se imenuje MOVE.ing. Naslov povezuje giba baletnika in invalida. Za vsak gib je potreben trud, pa ni pomembno, ali si neoporečen baletnik ali invalid. Vsi skozi izražanje, ljubezen do estetike ter željo po sprejetju v družbi bogatimo ta gib.

SINOPSIS: 
*Želja neizpolnjena,* 
*bolečina je srca.* 
*Kot vroča svetla iskrica* 
*pade dol z neba.* 

*Sanje mladega dekleta, da bo nekoč balerina, se v trenutku razblinijo, ko v trgovini kupuje baletne čeveljce in se zaveda, da bo šlo malo teže, saj je na invalidskem vozičku. A želja tudi leta pozneje ne usahne, in tako se nekega večera vseeno znajde na plesu, kjer pa sramežljivo stoji ob strani in se spominja poloma, ko je na sestrini poroki hotela plesati, pa so se ji vsi smejali.* 
* Ko pride do nje postaven mladenič in jo povabi na ples, premaga strah in se zavrti z njim. V trenutku začuti voljo do življenja, energijo, za katero ne pozna besed. Ples postane njena nova ljubezen in odloči se, da bo nadaljevala. Začne obiskovati ure baleta, kjer s soplesalcem uživa v vsakem trenutku plesa.*

### Nepal – Himalaja april 2024, 2. del

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/nepal-himalaja-april-2024-2-del

_Avtor: Tine Bele_

Naslednje jutro se je začelo kot prav vsako na tem trekingu, z začetka prijetnim, proti koncu pa že kar brutalno najedlivim prodornim klicom sicer legendarnega Lakpe “good morniiiin, breakfast iz re-diiii!!!”, ki ti je zavrtal direktno v neprespane in od višine že rahlo skisane možgane. Ta dan je bila pot še za odtenek težja in spet se ni in ni nehala, do naslednje “baze” smo spet prišli proti večeru. Tokrat smo višino čutili že čisto jasno - kot boleče kljuvanje po celotni glavi in izrazito utrujenostjo. Bili smo že skoraj na 5000m. Noč je bila boleče blodeče ledeno zmešana.

Vso noč sem preživel v nekakšnem *limbu*, prostoru med spanjem in budnostjo, z norimi vizualijami, ki so se stapljale in pretvarjale v ostro, kljuvajočo bolečino. Po nečem, kar se je zdelo dolgo kakih 1000 let, in v tem času sem bil povsod – od prostorov pred rojstvom do Ljubljane, K4, Filozofske fakultete, raznih knjig in podobnega, zjutraj sem pa lahko le obležal zvit v fetus položaj, v katerem me je krivila za višino in nespanje specifična mešanica norosti in bolečine. Blodnje, ki so podobne vročičnim, so me prestavljale iz različnih prostorov in časov, povsod, le v Himalajo ne, zato sem bil toliko bolj začuden, ko so me po nekaj aspirinih in podobnih tabletah in praških malce spravili k sebi in sem se začel zavedati okolice, ki pa je bila v podobnem razsulu kot jaz. Utrujenost in višina sta dotolkli več kot polovico ekipe, le 5 najmočnejših oziroma najbolj odpornih je šlo dalje. Ko so tablete prijele sem lahko le nemočno odracal pred hišico in v daljavo pomahal pogumni odpravi. Malo mi je bilo hudo, ker sem začel prihajati k sebi in sem že razmišljal, kako bi jih ujel, a vseeno je bila predolga tura in z ostalimi smo se odločili, da gremo lepo dol do Ghunse, kjer počakam na ekipo. Pred seboj smo vseeno imeli še več kot polovico trekinga. Tako smo po podobnem postopku – neskončna utrujenost, hoja brez konca in kraja in mraz ter kamenje, kamor pogledaš ali prideš – začeli sestopati. A z eno veliko razliko – spuščanje je, če odštejemo seveda bolečino v kolenih, tako blagodejno vplivalo na težave, povezane z višino, kakor bi vsak spuščen meter občutil v jedro same biti kot čisto ugodje. Tako smo čez 2 dneva prišli spet v Ghunso, zdaj že poznano vasico, kjer smo se končno konkretno spočili – naenkrat smo imeli naslednji dan fraj. A kaj narediš na prosti dan, ko si že popolnoma nor od konstantne hoje? Greš hodit, seveda!

### Dva Američana na obisku tradicionalnih kolin v Goriških Brdih

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/dva-americana-na-obisku-tradicionalnih-kolin-v-goriskih-brdih

_Avtor: Noah Charney & Josh Rocchio_

Včasih se preprosto zbudiš in veš, da bo dober dan. Pravzaprav je vsak izgovor dober, da zapustiš ljubljansko kotlino in se odpraviš obiskat čudovite ljudi ter čarobne pokrajine Krasa, še posebej ko je tam zunaj sonce.

Dan je bil čudovit za vse, razen za nekaj nesrečnih prašičev. Tako je, nismo se odpravili na sproščen dan degustacije vin in testeninskih jedi, medtem ko bi lenobno opazovali vinograde in valovite hribe, temveč na dan trdega dela ob priljubljenem zimskem opravilu v Sloveniji: kolinah. Načrt: obiskati dva različna proizvajalca, enega tradicionalnega, ki še vedno dela vse po starem, tako kot so to počeli na kmetijah, med družinami in manjšimi obrtniki, in enega modernega, ki uporablja najnovejšo tehnologijo in strožje standarde za oskrbo restavracij, povečini tistih čez mejo, v Italiji. Naši gostitelji so bili Nejc »Niko« Nikolavčič, ki je bil študent našega naslednjega gostitelja, legendarnega Uroša Klinca z Domačije Klinec, neizpodbitnega kralja pršuta v Sloveniji, katerega znamenite noge zorijo 4 leta – in so običajno že pred prvim letom večinoma rezervirane in vnaprej prodane.

Če zgodnja ptica dobi črva, pa v teh koncih zgodnja Noah in Josh (ter njuna zvesta snemalka) dobita močan požirek šnopsa in hiter opomnik, da je treba zavihati rokave in se pripraviti na trdo delo. Konec koncev nismo naredili vse te poti, da bi stali in gledali. In tako smo kmalu začeli delati.

Vseeno smo si vzeli trenutek, da malce pobožamo smrčke. Očitno lahko ljubiš živali in kljub temu meniš, da so okusne! Fantje so nas opozorili, da bi nas prašič lahko ugriznil, a je Josh odgovoril, da tudi on namerava kasneje ugrizniti v prašiča, zato bi bilo pošteno, da tudi prašič zdaj ugrizne vanj.

### Tedenski izbor: Črni petek, zeleni minus

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-crni-petek-zeleni-minus

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Kakšna je cena črnega petka in splošne nakupovalne potrošnje izdelkov, ki jih kupujemo brez pravega zavedanja o njihovem izvoru, proizvodnji in možnosti reciklaže po tem ko izdelek zavržemo? Črni petek, ki smo ga iz enega dneva zavlekli v cel mesec norih popustov, terja črni davek za naš planet, ki se utaplja v gorah plastike, morju odvrženih naprav in oblačil, ki so jih modni goruji označili za preživete. Skupaj z nami premislite o davku potrošništva, ki ga osvetli film Večje od nas in si s knjigo Psihologija množic zastavite vprašanje, zakaj posamezniki postanemo nepremišljene entitete potrošniških čred.

### Nepal – Himalaja april 2024, 1. del

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/nepal-himalaja-april-2024-1-del

_Avtor: Tine Bele_

Najprej se je videla svetloba izza gora, ki je počasi pronicala po nebu. Gore, ki so ponoči živele svoj prastari obstoj, so začele dobivati svetniški sijaj.

**Dan se na čuden, do sedaj še nikoli viden način preveša v noč, okoli mene se dvigujejo ogromni ledeniki, katerih vrhovi so zaviti v velikanske črne oblake in veter, brutalni veter me reže, kot bi bilo moje telo izpostavljeno množici nevidnih nožev, ki divje režejo sem in tja. Poskušam dojeti, kaj se dogaja, a edino, kar vedno znova in znova ugotovim, je, da sem sredi strme poti, po kateri, zaradi majhnih kamenčkov, vseskozi podrsujem navzdol, vsakič ko hočem ugotoviti, kaj se dogaja in kje točno sem, mi spodrsne, da se moram ujeti z vsemi štirimi. Okoli mene so nejasne postave nosačev, s katerimi potujemo, in nekakšen sanjski ekvivalent rdečo-črne podobe Coca-cole. **

**Hočem vdihniti, a ne gre, ni dovolj kisika, tu gori ni nikoli dovolj kisika, jaz sem pa preveč zadihan, da bi lahko umiril dihanje. Ker ne pride do mene dovolj kisika, svoje naredi še panika in še zaostruje vse že tako stimulirane čute, srce mi začne divje razbijati, nikakor ne morem do kisika, zdaj drsim že nekaj časa, pod mano dobesedno neskončne grape ter čisti absurd - vedno manj kisika, kot da bi letel navzgor, smrtni stran in panični napad me ukleščita hkrati, zakričim, a iz mojega grla ne pride niti zvok, naenkrat izgubim tla pod nogami in zalebdim nad himalajsko pokrajino, tako lepo, a tako zelo zelo daleč od vsega in tako zelo zelo osamljeno … **

**Živčno se zbudim in srce mi razbija kot noro. Vzdihnem in v zraku je čudno veliko – normalno – kisika, zrak je prijetne, sobne temperature, ugotovim, da nisem več v Nepalu, ampak na varnem v domači sobi v Ljubljani. Take in podobne sanje sem v zadnjem mesecu, odkar sem se vrnil s pohajkovanja po skrajno severovzhodnem delu Himalaje, doživel večkrat. To vsekakor nekaj pove o moji prvi izkušnji s Himalajo, ki povsem upraviči svoj sloves najbolj veličastnega, sublimnega in surrealističnega, neizmerno čudovitega in v enaki meri napornega in neizprosnega gorovja na svetu. Pa začnimo kar od začetka … **

V gore zahajam praktično že od rojstva. Rojen sem v družino strastnih ljubiteljev gora, oče je tudi gorski reševalec in alpinistični inštruktor. Tako da sem vajen vsega hudega, na Triglav sem zlezel že v prvem razredu osnovne šole in v takšnem duhu, z nekaj trmasto najstniškimi prekinitvami, nadaljeval do danes. Za sabo imam kar nekaj vzponov, tako pri nas kot v tujini, in nekaj odprav, v zadnjih petih letih tudi v gruzijski Kavkaz, na turški Ararat, šetnja čez Libanon … Za letos spomladi pa je bil cilj ta napol mitični Nepal, povezan z mojo družino že od malega, saj je oče pred 34 leti tam prvič inštruiral Nepalce za gorske vodnike. Od takrat se, tudi v navezi z mojo mamo, tja vrača redno. Tako da sem res že veliko slišal o tem vsekakor čudnem in oddaljenem svetu, ki prebiva bolj med oblaki in kjer se pogosto svet šele začne, na višinah, kakršnih v Sloveniji ne dosega nobena gora. Kakorkoli – že na prvi pogled se zdi Nepal država ekstremov: v Himalaji, ki se razteza čez severno polovico države, so najvišje gore sveta, znana je tudi po dolgih in napornih trekingih (kar bom kmalu izkusil na lastni koži) ter tudi po res nezavidljivi revščini, ki te šokira, ne glede na to, kaj si že videl prej, in prebije še tako s cinizmom utrjeno kožo zahodnjakov. Penetrira skozi našo vsega hudega vajeno otopelost, kajti naenkrat si tam, v tej revščini, in jo doživljaš, jo živiš, ni več le nekaj, kar je od tebe ločeno z varnostjo zaslona in večtisočkilometrsko razdaljo. Kakršnakoli prisotnost konformnosti absolutno izgine, in ne le *pred *tabo, ampak *s tabo* vred se svet naenkrat pokaže kot nekaj absolutno drugega. Preseneti te, ker karkoli si prebereš in pogledaš, je vedno prisotna ta razdalja, in podobno je bilo s trekingom v Himalaji – mislim, da te nič ne more pripraviti na tak napor, na tako ogromno dogodivščino, edino, kar lahko storiš, kar je pravzaprav sploh pogoj za preživetje teh »počitnic«, je radikalna fizična utrjenost (tu vsekakor ne pride v poštev, da treniraš nekaj mesecev prej za to, za to moraš imeti t.i. »življenjsko kondicijo«), ostalo pa nekako »štukaš sproti«, seveda pa za to plačaš. Kako – v nadaljevanju. 

Najprej je treba priti iz Ljubljane preko Istanbula v glavno mesto Nepala, v Katmandu. 

> Na letališču v štirimilijonskem Katmanduju nas pričaka neznosna vročina in neskončne množice ljudi.

Katmandu ima hkrati poteze standardnega velemesta, kot so gneča, množice domačinov in turistov, diši neverjetno podobno, kot diši v Londonu, nekakšna specifična mešanica orientalskih začimb (po domače: curry) in dima oziroma smoga ter zahodnjaškega tempa in povsem svoje singularnosti – nekakšne mitične esence hinduizma in budizma, ki preveva ulice in lebdi nad tem čud(ež)nim mestom. A več o tem kasneje, nismo se namreč dolgo mudili v Katmandu, prespali smo v hotelu in drug dan že odhiteli ponovno na letališče in s smešno majhnim letalom poleteli na skrajni jugovzhod države – v Bhadrapur, ki meji na Indijo. A treba je priti še na sever! Pred nami je bilo tako takoj po letalu še 9 ur vožnje do »hotela« (te evrocentrične kategorije smo počasi začeli puščati za sabo, tako konkretno kot metazifično) sredi niča, kjer smo prespali, drug dan pa v off-road džipe in po najbolj sesuti »cesti«, ki sem jo videl v življenju. Tako nas je metalo še nekaj ur in šele nato smo bili na uradnem izhodišču, torej začetku našega trekinga. Vsi zdemolirani in resnično utrujeni smo popadali iz džipov ter se začeli pripravljati na naš pohod. V trenutni utrujenosti mi je vse skupaj delovalo zares nadrealistično – zdaj šele *zares* začnemo? »Pa saj smo že 100 let tu«, ampak po drugi strani je pa pasalo se malce pretegniti. Šele ko smo začeli hoditi, sem zares začenjal dojemati eksotičnost okolja. Naenkrat smo se znašli v popolni džungli, ki preveva spodnjo plast himalajskega gorovja, torej ta *limbo*, prehodni del, vznožje. Prejšnjo nedefinirano tišino je zamenjalo barvno razkošje divjih glasov raznih živali, predvsem ptičev, ki so nas spremljali še ves dan. Mistična eksotičnost celotne zadeve je počasi prihajala na dan in tudi sam sem postajal drugačen, zahodnjaško naveličanost in spontano cinično držo je počasi, skoraj neopazno nadomeščala neka čudna, ampak spremembam skoraj predpisana zagnanost, navdušenje, skorajšnja evforija povsem novega, drugačnega okolja. Naša skupina je bila sestavljena iz 11 Slovenk in Slovencev ter enega Francoza, spremljala nas je pa še ekipa nosačev (6 nosačev) ter vodiča Lakpe.

### Najznosnejša lahkost bivanja

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/najznosnejsa-lahkost-bivanja

_Avtor: Davorin Lenko_

Vzel sem malo manj kot tri grame precej, a ne povsem posušenih gob sorte Golden teacher. Ko je začelo prijemati, sem bil s psoma na vrtu.

Ker se ne spomnim, od kdaj, bi lahko zapisal, da me že od nekdaj zanimajo možnosti nekonvencionalnih oziroma alternativnih stanj zavesti. Pravega vzgiba za ta interes ne znam najti, sumim pa, da izvira iz dejstva, da nočem – niti ne morem – dojemati življenja kot nekaj zgolj fizičnega, oprijemljivega, celo materialističnega. Povsem možno pa je seveda tudi, da je pri tem že od začetka šlo za dobri stari eskapizem.

Tega področja dolgo nisem raziskoval, niti se nisem o njem spraševal. Šele na faksu, ko sem postal obseden z *The Doors *ter se pričel gibati v nekoliko bolj intelektualno-zadetkarskih krogih, sem ta interes začel ozaveščati. *Stonerska* mentaliteta mi je nekaj časa zelo odgovarjala in ugotovil sem, da imam preprosto rad občutek zamaknjenosti, ki mi ga je dala trava. Eksperimentiral sem z različnimi *settingi* ter se v njih (razen socialnih) počutil hkrati doma in obenem daleč, daleč stran: na vse, kar sem poznal, sem pod vplivom trave ali hašiša lahko pogledal nekoliko drugače, iz drugačnega zornega kota. 

> Glasba je bila drugačna, moja čustva so bila drugačna, sámo telo se je čutilo drugače.

Vse je imelo večji pomen in hkrati manjšo težo.

Kljub tem eksperimentom v načinih zaznavanja pa dolgo nisem izkusil prave halucinacije ali tistega, kar so *The Doors* mislili s »prebojem na drugo stran«. Na travi bi navsezadnje karkoli od tega tudi težko dosegel. Toda neke lepe poletne noči, ko sem kadil hašiš (ki je vsaj v naših koncih veljal – in kolikor vem, še vedno velja – za precejšnjo redkost), so se moja vrata zaznavanja očitno odprla nekoliko bolj in znašel sem se sedeč na kavču svoje sobe, kjer sem osuplo opazoval nadrealistično, skoraj magično prelivanje barv na steni. Prizor ni trajal dolgo, in ko je stena spet postala bela, sem iz zakajene sobe šel na balkon na svež zrak in tam – kot nekaj čudovitega, a tudi povsem normalnega – opazoval, kako so se šibke sence dreves, ki jih na tla metala mesečina, nežno premikale. Bile so tridimenzionalne in človeških oblik. Tista slika se je nepreklicno vžgala v moj spomin. Poimenoval sem jo *V sanjskem vrtu tekočih senc* in je eden najpomembnejših eksponatov v galeriji »mojih trenutkov«. 

Po tem dogodku sem začel resneje raziskovati poti, ki vodijo v ta zamaknjena, drugačna stanja zavesti in dojemanja sveta okoli sebe, v svet, ki mu ne vladajo znani in dokazljivi zakoni materije. Vozovnica v ta svet je samo ena. Psihedelične droge. Na tej točki se je začela moja dolga odisejada s temi substancami, ki žal ni tako pestra in barvita, kot bi si kdo mislil. Odisejada v tem primeru namreč pomeni predvsem blodenje.

Hitro se je izkazalo, da se za kakršnekoli eksperimente v tej smeri gibljem v napačnih krogih, hkrati pa si nisem upal spustiti se povsem v neznane, in moja psihedelična ekspedicija je tako zaradi nedobavljivosti robe za kar nekaj let ostala na stranskem tiru. Do teh substanc enostavno nisem mogel priti na način, ki bi se mi zdel varen. Čakal sem na pravi trenutek. Med čakanjem sem veliko bral o tej temi in razvil svoje približno pozitivno mnenje o sintetičnih substancah ter veliko boljše o naravnih – še posebej o gobah. Tistih zloglasnih norih gobah, ki po naši zakonodaji še vedno sodijo v isto kategorijo prepovedanih substanc kot heroin, kokain in podobni težkokategorniki. Bolj sem bral o tem, bolj sem verjel – in še vedno verjamem – da je psihedelična izkušnja nekaj, kar je človeku zelo naravno (zgolj pozabljeno), zato sem vedno želel, da je naravna tudi pot do nje.

> V zadnjih desetih letih mi je nekajkrat vendarle uspelo priti do gobic.

Prvič sem jih vzel sam. Poskrbel sem za primerno glasbo in se umiril. In čakal. In čakal. Zgodilo se ni nič. Tudi naslednjič je bilo isto: nič. Nič, razen tega, da sem se tistega dne pozneje zastrupil s pokvarjenim mesom. Dogodka sta bila mogoče povezana, mogoče ne. Tretjič sem jih vzel s prijateljem. Skoraj do jutra sva popivala in grizljala gobe. Gram po gram. Bila sva daleč od kakršnekoli jasnosti, toda *tripal* ni nobeden. Gobe so bile sveže in zdaj vem, da sva jih imela premalo. Globoko razočaran nad tem, da se mi tista slavna »vrata zaznavanja« nočejo odpreti, sem začel brskati za možnimi vzroki, da gobe name nimajo vpliva, in ugotovil, da je bil verjetno problem v antidepresivih, ki sem jih v tistem obdobju še jemal. Antidepresivi menda onemogočajo kakršenkoli *trip*. V luči tega dejstva mi ni ostalo drugo, kakor da svojo ekspedicijo spet preložim za nedoločen čas.

Četrtič sem dobil gobe v dar za rojstni dan. Priloženo je bilo navodilo, kako si iz njih pripraviti čaj. Ker nisem več jemal antidepresivov, sem ves vzhičen sledil tem navodilom – in verjetno s prevročim pripravkom uničil psilocibin v njih. Zgodilo se ni nič, jaz pa še vedno nisem obupal. Kak mesec pozneje smo si z gobami spet prekrižali pot in … V peto je delovalo. Petič je uspelo. Na lep avgustovski večer leta 2024 se mi je po skoraj dvajsetih letih poizkušanja končno uspelo prebiti na »drugo stran«. In bilo je čudovito.

### Tedenski izbor: V znamenju filma

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/v-znamenju-filma

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Dragi ljubitelji filma, filmski teden je tukaj! Letošnji Ljubljanski mednarodni filmski festival (Liffe) je v polnem teku, zato vas tudi na Beletrini Digital vabimo k ogledu nekaterih filmsko obarvanih vsebin - za vas smo izbrali kontroverzen in provokativen film Paula Verhoevena Benedetta, ki raziskuje temo lezbijstva med nunami v 17. stoletju. Zmes golote, nasilja, satire in parodije katolicizma je filmska izkušnja, ki s svojim senzacionalizmom obuja spomine na Verhoevenove prejšnje provokacije. Vabljeni k ogledu!

### Intifada ljubezni

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/intifada-ljubezni

_Avtor: Nejc Krevs_

"Gaza je eno samo grobišče, ki se razteza na 366 kvadratnih kilometrih in ob sebi čuva tudi dva milijona živih mrtvecev."

Globok vdih, vreden tri male izdihljaje obupa. Znova iz cigaretnice, kupljene pri šejku Jasinu, potegnem najbolj fin jeruzalemski tobak, zvit v usodo šekla revnega beduina, ki skuša nahraniti lačna usta in posušena bedra svojih otrok. Cigareta našega človeka je strastna reč. Vedno jo močno oslinim, preden se utopim v njenem dimu. Že od malega so pri nas kavna zrna in cigarete rutina, s katero prebujamo temperament arabskih plemen. Kave s kardamomom mi že dolgo ne kuha mati. Pred leti jo je večni spanec poljubil v Gazi. Ob raketnem napadu izraelskih lovcev ji ni uspelo ubežati siloviti eksploziji v Džabaliji, kjer so več ur ležala razkosana trupla na desetine nedolžnih. Zdaj z neba kričijo po roki pravice. Moja kri je zavrela, ko sem gledal strto srce očeta. Ta je kot mantro ponavljal skupek besed: *»Moja draga Amira, naj ti Alah podari dženet … Moja draga Amira, naj ti Alah podari dženet … Moja draga Amira, naj ti Alah podari dženet …«* Oče je kmalu po mamini smrti dobil sporočilo, da do nadaljnjega ne bo mogel več hoditi na delo v obmejne kibuce, saj je nekdo od žalujočih na njen grob prinesel Hamasovo zastavo. Živo se spominjam žalosti, ki mi je vzela še očeta Mohameda. Mamine smrti ni nikoli prebolel, opustil je vero v Najvišjega in se zatekel k nočnim seansam rednega pitja alkohola. Še preden bi postal šahid, ko bi lastno kri žrtvoval in maščeval smrt ljube žene, ga je vzela bolezen. Alah naj mu podari dženet. Še danes ne vem, kje je njegov grob, govorilo se je, da bo mir poiskal pri Beit Hanunu. Tja je v državljanski vojni našega ubogega naroda nosil v zastavo Fataha ovite in od krogel prerešetane sorodnike.

### SEKSIZEM / Ženska je Machiavelli

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/zenska-je-machiavelli

_Avtor: Sara Nuša Golob Grabner_

Sara Nuša Golob Grabner v svojem najnovejšem tekstu neposredno in na podlagi lastnih izkušenj spregovori o seksizmu v kulturi.

Na delovni trg sem stopila hitro in neučakano. Delala sem na več področjih kulture in umetnosti, a od sebe sem vedno pričakovala produktivnost – ne zaradi splošne družbene obsedenosti z nenehno koristnostjo, temveč ker mi je delo nudilo ustvarjalnost, možnost, da pokažem, česa sem sposobna in da lahko stojim na svojih dveh nogah. Mama me je vzgajala sama in že od otroštva sem bila soočena z vzorom samostojne delovne ženske, kar sem tudi vedno želela postati. Seveda sem vedela, da je eden od pogojev kakršnegakoli dela tudi soočanje s seksizmom – o tem sem brala, videla sem ga v filmih, o njem sem poslušala zgodbe, in ko ga še nisem znala zares klasificirati, sem ga doživljala – morda prvič najizraziteje, ko je profesor v srednji šoli odprl eno prvih predavanj prvega letnika z besedami: *»Punce ste lahko lepe ali pametne, oboje ne boste nikoli.« *Pogledala sem po razredu in skušala oceniti, katere punce smo lepe in katere pametne. Zase iskreno nisem mislila, da sem karkoli od tega, kaj šele oboje. Čeprav zdaj dobivam znake, da morda spadam v obe kategoriji, se pogosteje počutim grdo in neumno, in za to krivim predvsem delo v kulturi.

### Darja Lovšin - Sprehod na dan drži zdravnika stran!

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/sprehod-na-dan-drzi-zdravnika-stran

_Avtor: Sonja Javornik_

V teh dneh, 14. novembra, praznujemo svetovni dan diabetesa. Bolezni, ki prinaša ogromno težav in je zaradi slabega življenjskega sloga vse bolj razširjena. »Imamo epidemijo diabetesa,« pravi Darja Lovšin, prva dama diabetesa pri nas. Ustanoviteljica Zavoda Diabetes in revije Dita, katere izvršna urednica je, že od leta 2012 vodi nacionalno kampanjo proti diabetesu Bodi odličnjak! Na pogovor v kavarno Union se je pripeljala s kolesom in s pritlikavo šnavcerko Meri.

**Diabetiki bodo v četrtek, 14. novembra, praznovali svoj svetovni dan, hkrati pa tudi rojstni dan izumitelja inzulina. Morda veste, kako je našel to zdravilo, ki rešuje življenje?** 

Res je, na ta dan se je rodil dr. Frederick Banting, kanadski zdravnik, ki je leta 1923 dobil Nobelovo nagrado za to odkritje. Kako dramatični so bili tisti časi, ko so otroci z diabetesom tipa 1 lahko popolnoma shirani čakali samo na smrt, si danes težko predstavljamo. Morda še nikoli ni bilo nobeno zdravilo tako težko pričakovano kot inzulin, življenjsko pomemben hormon, ki krvnemu sladkorju odpira vrata celic. 

**Kako je sploh prišlo do odkritja?** 

Banting je s kemikom Charlesom Bestom začel leta 1921 delati poskuse na psih, ki so jim odstranili trebušne slinavke in jim tako umetno povzročili diabetes tipa 1. Odstranjene žleze so zmleli in iz njih ekstrahirali inzulin. Prvo živo bitje, ki je preživelo s pomočjo injekcije inzulina, je bila psička Marjorie. Le nekaj mesecev kasneje, januarja 1922, je Leonard Thompson, 14-letni deček, ki je umiral zaradi sladkorne bolezni tipa 1, kot prvi človek prejel injekcijo inzulina. V štiriindvajsetih urah mu je padla nevarno visoka raven sladkorja v krvi in doživel je kar lepo starost. 

**Se je zdravilo potem hitro razširilo po svetu?** 

Skoraj hkrati so začeli proizvajati inzulin v Ameriki in na Danskem, saj se je zelo mudilo, ker so dobesedno reševali življenja. Danes so proizvajalci inzulina in antidiabetičnih tablet tudi med najmočnejšimi proizvajalci shujševalnih zdravil, kot je Ozempic, in spet smo priča povpraševanju, ki presega ponudbo. 

**Koliko sploh je diabetesa pri nas in po svetu?** 

Diabetes ima po podatkih Diabetes atlasa razsežnost največje svetovne epidemije z blizu 600 milijoni bolnikov. Slovenski neslavni rekord v številu bolnikov je približno 180.000 diabetikov. Tipa 1, imenovan tudi juvenilni diabetes, je manj kot 5 odstotkov, vse ostalo so bolniki z diabetesom tipa 2. Pri tipu 1 je bolnik doživljenjsko odvisen od zunanjega inzulina. Za diabetesom tipa 2 pa zbolijo ljudje po štiridesetem letu zaradi nezdravega življenjskega sloga, tako da je sprememba navad tudi najboljše zdravilo. Kdor diabetesa ne vzame resno in hitro ne uredi teže ter krvnega sladkorja, tvega diabetične zaplete, ki zelo poslabšajo kakovost življenja. 

**No, v Zavodu Diabetes to bolezen jemljete resno, kajne?** 

V Zavodu Diabetes vidimo svoje poslanstvo v tem, da bolnike opolnomočimo za samostojno zdravljenje, najprej seveda po naravni poti, brez zdravil. Diabetes je upor telesa nezdravemu in nespametnemu življenju, ki mu mora slediti temeljita sprememba navad.

**Ko sem z vami pred dolgimi leti prvič govorila o diabetesu, ste rekli, da bi bilo bolezni veliko manj, če bi se več gibali.** 

Res je, zelo enostavno se zdi, pa vendar očitno ni tako. Ljudje nočemo nehati s prenajedanjem in nočemo se več gibati. Soočeni smo s trendom širjenja diabetesa, ki kaže, da lagodno življenje ni naravno in je treba z gibanjem porabiti energijo, ki jo dobimo s hrano. Zato je dobro hoditi, kolesariti, plavati, krepiti mišično maso v fitnesu ... in tudi sama se tega držim, ker vem, kakšno škodo lahko diabetes naredi organizmu.

**Zdi se, da je diabetes veliko hujša bolezen, kot si ljudje predstavljajo. Zakaj?** 

Pred leti se je že začelo govoriti o kardiodiabetologiji, torej sodelovanju kardiologov in diabetologov, saj ima bolnik z diabetesom tri- do štirikrat več možnosti, da ga bo doletel srčni infarkt. Diabetes je tudi dejavnik tveganja za možgansko kap in odpoved ledvic. Visok krvni sladkor kvari kapilarni sistem očesnega ozadja, zato se slabša vid in lahko pride do slepote. Pogost je sindrom diabetične noge, ko okvara živčnega sistema, slaba prekrvavitev in poškodbe z okužbo povzročijo razkroj tkiva in razjede na nogah s posledično gangreno in amputacijo. Diabetiki, ki dobijo zaplete, hodijo od enega specialista do drugega, okvare pa so, žal, ireverzibilne, kar pomeni, da se jih ne da povrniti v prvotno stanje. 

**Nevarne so tudi hipe, do katerih lahko pride celo v spanju, kajne?** 

Hipa je takojšnji zaplet, ki je značilen za diabetes tipa 1 in se zgodi, ko je inzulina v telesu preveč, zato krvni sladkor pade pod normalno mejo. Enkrat sem prav tu (pokaže skozi okno na Miklošičevo cesto, op. a.) videla žensko, ki se je, kot bi bila gumijasta, ovila nazaj okoli droga. Prizor je bil nenavaden in takoj sem pomislila, da bi to lahko bila hipa. Gospa je potrdila, da je diabetik, in v bližnji slaščičarni smo ji pomagali s tortico. Zgodilo se je zato, ker je doma vzela inzulin, preden se je odpravila po nakupih, in ker ni nič pojedla, je doživela hipo.

**Diabetes in debelost sta torej povezana, in tako verjetno ni presenečenje, da oboja zdravila izdelujejo ista farmacevtska podjetja?** 

Žalostno, da je ob enormnih zaslužkih farmacevtske industrije vse manj njihove družbene odgovornosti. Včasih so še podpirali preventivo, zdaj pa nič več, in v ospredju gotovo ni več človek, temveč kopičenje kapitala, pri čemer iščejo vedno nove načine, kako bi povečali število uporabnikov. Množično predpisovanje statinov, tudi diabetikom, nima, denimo, znanstvene osnove, o čemer je vse več dokazov. Leta 2017 so v ugledni reviji JAMA objavili raziskavo, ki dokazuje, da statini nimajo bistvenega vpliva na umrljivost, pa vendar z njimi prav posiljujejo bolnike. 

Debelost, še posebno trebušna, je z diabetesom tako povezana, da govorimo kar o DIAbelosti, in ker ljudje radi iščejo bližnjice, zdaj množično posegajo po zdravilih za hujšanje. Kaj šele bo, ko bo Pfizer dal na trg tableto! Ker za zdaj so še potrebne injekcije.

**Kako komentirate navdušenjem nad zdravilom ozempic, ki ga je zaradi uporabe za hujšanje zmanjkalo za diabetike?** 

Da je zmanjkalo zdravila za bolnike, je simptomatično in nakazuje novo smer, v katero se obrača farmacija: zdravljenje debelosti. Debelost je uradno klasificirana kot bolezen, in to bo nova kokoš, ki bo nesla zlata jajca. Še zlasti bo hud pritisk na zdravstvene zavarovalnice, da bi pokrivale stroške, ker se bo s tem zelo povečalo število uporabnikov.

**Bo tudi inzulin kdaj na voljo v tabletkah?** 

Inzulin je beljakovina in bi ga želodčna kislina, če bi ga pojedli kot tableto, uničila. Pravi problem pa ni to, ampak vprašanje, zakaj je vedno več diabetesa tipa 1 pri otrocih? Nekateri starši odklanjajo cepljenje, ker je diabetes tipa 1 izbruhnil takoj po prejemu cepiva.

**Vaš mož je legenda slovenske rock scene Peter Lovšin, skupaj pa sta že od študentskih let. Kako se imata?** 

Gre, vsak delava svoje, potem pa si vzameva čas in kam odpotujeva. Pred kratkim sva se vrnila z Rodosa, kjer sva si malce podaljšala poletje. Oba sva precej športno navdahnjena, močna stična točka pa so tudi knjige. 

**Psička Meri, ki naju tako budno opazuje, je očitno pomemben del vaše družine. Verjetno ste tudi zato tako doživeto opisali, kako so trpeli psički, da je človeštvo prišlo do inzulina.** 

Smilijo se mi vse živali, ki trpijo, in veliko jih je, pa tudi še vedno trpijo, da bi bili mi zdravi. Vedno pa rada rečem: za zdravje pelji psa na sprehod, tudi če ga nimaš.

**Še vedno ste izvršna urednica revije Dita, čeprav ste že nekaj let v pokoju. Očitno ne znate lenariti na kavču?** 

Kje pa! Prvo je zdravje, zato imam povsod s seboj, tudi na potovanjih, športne copate in grem vedno že pred zajtrkom na dolg nordijski sprehod, od česar ima korist tudi Meri. Sprehod na dan drži zdravnika stran! Tako kakor za sprehod si moramo vzeti tudi čas za kuho. Upam, da ne bomo prevzeli ameriškega vzorca in si, tudi zaradi promoviranja pogrevalnic v novo grajenih soseskah, začeli hrano samo še pogrevati. Naj bo kuhanje hvaležna sprostitev, saj to, da imaš kaj dati v lonec, niti ni samoumevno. Sicer pa pišem, kuham, lončarim in aktivno spremljam družbena dogajanja. Smer, v katero gremo, mi ni všeč in prihodnost me ne navdaja z zaupanjem. 

**Diabetikom so že vrsto let v pomoč vaše kuharice. Ste se jih lotili, ker radi kuhate?** 

Predvsem zelo rada pišem, zadnja kuharica *Diabetična kulinarika* dobiva res dobre odzive. Distributer nam je ravno javil, da je prava uspešnica in bo na voljo tudi na letošnjem knjižnem sejmu.

**V tej kuharici ste kot zdrave predstavili tradicionalne slovenske jedi. Ali te ne zvišujejo krvnega sladkorja?** 

Naša tradicionalna kuhinja se gotovo lahko primerja z najbolj zdravo sredozemsko prehrano, ker imamo v osnovi veliko kaš. Uporabne so za vse vrste slanih, sladkih in kombiniranih jedi. Ričet, jota, prekmurska bujta repa, ajdov kruh, vse to je lahko na diabetičnem jedilniku, ki je na splošno zelo pester. Mislim, da smo s to knjigo res lepo povzdignili slovensko kulinariko kot zdrav način prehrane.

**Kaj pa skuhate svojemu možu, ima kako najljubšo jed?** 

Peter ima rad vse, kar je na žlico, imava pa oba problem, ker se pri hrani včasih težko omejiva. 

**Katera od njegovih pesmi pa je vam najbolj všeč? Vam je katero posvetil?** 

*Samo en majhen poljub*, ta pesem je nastala v obdobju manjše zakonske krize, mogoče je imel slabo vest. (smeh) 

**Pa se lahko zakonska kriza reši že z enim majhnim poljubom?** 

Niti slučajno! Ženska, ki nekaj da nase, se mora nujno dalj časa kujati! (smeh)

### 14. november - svetovni dan diabetesa

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/14-november-svetovni-dan-diabetesa

_Avtor: Darja Lovšin_

Leta 1923 je Frederick Banting za odkritje inzulina prejel Nobelovo nagrado in naziv Sir.

Kmalu prihaja e knjiga **Diabetična kulinarika**, nova kuharica priznane avtorice Darje Lovšin, ki na inovativen način pristopa k prehrani sladkornih bolnikov. V knjigi avtorica združuje zdravju prijazne sestavine, ki pozitivno vplivajo na raven krvnega sladkorja, hkrati pa zagotavlja, da so jedi polne okusa in enostavne za pripravo. S poudarkom na dostopnosti sestavin in preprostosti postopkov bo vsak bralec lahko pripravil okusne obroke brez dragih sestavin in zapletenih korakov. 

Razglasitev 14. novembra za svetovni dan diabetesa je bil odziv Mednarodnega združenja za diabetes in Svetovne zdravstvene organizacije na vse večjo zaskrbljenost mednarodne skupnosti zaradi širjenja sladkorne bolezni. Svetovni dan diabetesa je priložnost za ozaveščanje o sladkorni bolezni po vsem svetu, in tako tudi v Sloveniji.  Tudi letos ponavljamo, kakor že vsa leta doslej, da diabetes preprečujemo z zdravim življenjskim slogom, pri zdravljenju pa ima gibanje, skupaj z zdravo prehrano, terapevtski pomen in drži bolnika stran od diabetičnih zapletov.   

## **Dramatično odkrivanje inzulina** 

Odkritelj inzulina, kanadski zdravnik **Frederick Banting** (1891–1941), rojen 14. novembra, je za to odkritje prejel Nobelovo nagrado. V počastitev njegovega življenja in dela pa je njegov rojstni dan razglašen za svetovni dan diabetesa. 

Pred dobrimi sto leti so bolniki z diabetesom tipa 1 umirali, ker še niso poznali zdravila. Hormon inzulin sta leta 1921 odkrila mlada zanesenjaka iz Toronta, zdravnik Frederick Banting in kemik **Charles Best**. Le nekaj mesecev po revolucionarnem odkritju, 23. januarja 1922, ga je že prejel prvi človek na svetu. Deček **Leonard Thompson **je bil že povsem shiran in je umiral zaradi diabetesa tipa 1, s pomočjo injekcij inzulina pa je preživel in doživel prav lepo starost, okrog osemdeset let. Pot do industrijske proizvodnje je bila odprta in skoraj hkrati so inzulin začeli pridobivati v ZDA in na Danskem. Leta 1923 je Frederick Banting za njegovo odkritje prejel Nobelovo nagrado in naziv Sir.

### Tedenski izbor: Martinovanje

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-martinovanje

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Veselje, smeh in dobra kapljica! Pridruži se nam na Martinovanju, kjer bomo skupaj obujali tradicijo in nazdravili ob vrhunskih vinih. Naša vinska klet je pripravljena, mi pa že komaj čakamo, da te razvajamo z najboljšimi okusi letošnjega leta!

### 2. odlomek iz romana Kleopatra: Naj se zgodi

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/2-odlomek-iz-romana-kleopatra-naj-se-zgodi

_Avtor: Vesna Milek_

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina.
Tokrat lahko okusimo delček novega romana Kleopatra: Naj se zgodi Vesne Milek, ki bo kmalu izšel kot zvočna in e-knjiga.

## **Ime mi je Kleopatra**

Ime mi je Kleopatra, tako kot hčeri Filipa Makedonskega in Olimpije in tako kot tisti ženski, s katero se je tik pred smrtjo poročil oče Aleksandra Velikega in si zapečatil usodo. Olimpija, Aleksandrova mati, je, potem ko je dala ubiti Filipa, njo, mlado Kleopatro, dala živo zažgati. 

Začnimo znova. 

Rodila sem se v Aleksandriji, mestu, ki ga ljubim, zdaj še toliko bolj, ker vem, da nikoli več ne bom videla svojih vrtov, svojih strupenih rož, svojih rož mesojedk, svojih nasadov tristo letnih oljk, knjižnica, ki nam jo zavida svet, in je v njej vse, kar je treba vedeti, da nadaljuješ vizijo mladeniča, ki je temu mestu dal ime. Vse okrog mene je bilo ustvarjeno zato, da sem se počutila kot tista, ki je izbrana. Na to so me opominjali kolosalni granitni kipi mojih prednic na vhodu v palačo.

Izbrana. Jaz sem bila izbrana. 

Zato nisem ničesar pogrešala. Oblast, znanje, obilje, razkošje, rituali in moč, to mi je od nekdaj pripadalo. Tega si nisem dovolila pogrešati. In vendar, od kod potem ta nerazumna lakota po več?

Vse imam, me je učil Sosigen, moj najljubši učitelj. Ne potrebujem ne matere ne očeta, le možnost, da se prestavim v tisto resničnost, ki mi je namenjena. Tako me je učil. 

Potin me je učil, kako naj besede prihajajo iz mene, kako naj zvenijo, mrežo, fino mrežo iz besed, ki se počasi ovijajo okrog žrtve, ki čaka, potrpežljivo, da pridem in se napijem njene krvi. 

> Vse žrtve hočejo biti žrtve, me je naučil, ne morejo drugače, to jim je usojeno.

Premolkni. Znižaj glas. Govor je kot pesem, z njim se dotakneš tistih, ki poslušajo, jih presenetiš, ko vidiš, da jih imaš na vrvici, jih odpelješ tja, kamor si želiš. To mi je govoril Potin, učitelj retorike, z obrazom, polnim vzvišenosti in arogance, medtem ko je pregibal svoje mesene ustnice in v meni razpihoval nečimrnost in željo po znanju, željo po biti še boljša. 

Teodot, moj učitelj zgodovine, me je naučil, da sem imela ušesa in oči nenehno odprta. Morda me je učil preveč dobro, morda bi mu morala biti hvaležna, da me je tega naučil tako dobro, da sem se mu po tem, ko se je obrnil proti meni, lahko izmaknila. Teodot, zgodovinar, prijatelj prvega reda, minister za posestva in finance, glasnik zla.

Timagen mi je predstavil vse velike ume, ki so prebivali v naši knjižnici, v meni vzbujal slo po znanju, po tem, da bi vedela še več. 

Odprl mi je knjigo naše dinastije, me učil o vladarjih, ki so premikali meje, zato, da me je lahko kasneje uničil s svojim znanjem, mi zarinil nož v srce in se prodal Gaju Oktaviju. 

Tako kot vsi, tako kot vsi, ki so mi prisegli zvestobo. 

Moji učitelji so me vsi po vrsti izdali, razen tebe, Mardian. Lahko bi vedela. Vsaka vladarica ima lahko samo enega evnuha, ki ji je zares zvest. 

## Imela sem vse

mela sem vse, princesa, ki so jo obsipali s pohvalami in z darili, da bi v sebi še bolj čutila veliko strašno praznino, ki je nihče ni znal zapolniti. Nekaj je manjkalo. 

Ne spominjam se dobro svoje matere. V resnici ne vem, ali se je sploh spominjam. Rekli so, da je bila očetova polsestra, Kleopatra Trifaena V. Rekli so, da je umrla kmalu po mojem rojstvu in da zato nosim v sebi dve ženski. Rekli so vse mogoče stvari. Rekli so, da je bila lepa, tako kot so bile lepe vse ženske v naši rodbini. Spominjam, da je dišala po sandalovini in jasminu. Da so bile njene dlani mehke, da so ji na prstih žareli dragi kamni. Tako se je spominjam. Ker je to lep spomin, ni nujno, da je resničen. Da je ljubila bisere, so mi povedali drugi. 

Morda je to edino, kar me povezuje z mojo materjo. Blag, mehak vonj po sandalovini in biseri. Morda sem jih imela rada samo zato, ker so mi povedali, da jih je ljubila ona.

### 1. odlomek iz romana Kleopatra: Naj se zgodi

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/1-odlomek-iz-romana-kleopatra-naj-se-zgodi

_Avtor: Vesna Milek_

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. 
Tokrat lahko okusimo delček novega romana Kleopatra: Naj se zgodi Vesne Milek, ki bo kmalu izšel kot zvočna in e-knjiga.

Vsak sedanji trenutek nosi v sebi sled preteklosti in prihodnosti, mi je rekel. Ljubimca, ki se uničujeta, se morata samo spomniti, kako sta se nekoč ljubila. Vse je še tam in tukaj, v času, ki smo si ga izmislili, da bi zabrisali to, da se stvari dogajajo hkratno. On, ki odhaja, bo nekoč spet živel ta čas, in vem, da se bova našla, v drugih podobah, v drugih kostumih.

In on, ki mi je vzel vse, bo živel naprej po mojem solarnem letu, živel bo moj čas po mojem koledarju, ki so ga postavili moji astronomi, ne da bi pomislil, da bi se brez mene tudi njegov čas vrtel drugače. 

Ne bo mu mogel ubežati, mojemu času, Gaj Oktavij.

Ne bo mogel ubežati temu, da bo ime Kleopatra po moji smrti še močnejše, ne glede na to, kako se bo trudil, da ga izbriše, bo njegovo ime v zgodovini svetilo slabotneje. Lahko uniči vse moje kipe, podobe, vse reforme, vse moje študije, vse moje papiruse, lahko uniči vse, kar sem pustila za sabo, ne bo mogel izničiti mojega imena. Preganjalo ga bo do smrti, pa čeprav bo na stene templjev dal vklesati svoje podobe v starodavnem jeziku, ki ga nikoli ni poznal.

Ostala bom vladarica brez obraza, a močnejša, kot je bil sam kdajkoli za časa svojega življenja.

Zdaj, ko sem tik pred tem, da bom prestopila največji misterij, se zdi, da nima smisla govoriti resnice. Resnico želijo slišati redki. Vsak od nas je prepričan, da je njegova resnica edina prava, redki od nas so pripravljeni umreti zanjo. Jaz nisem bila, to že lahko rečem. A preden grem, bi povedala svojo resnico, takšno, kot jo lahko vidim, ko se je moj um končno sprijaznil s tem, da nimam več izhoda. 

Preden so ga, Antonija, z vrvmi, kot kos kamnitega bloka, privlekli na streho mavzoleja in ga na nosilnici položili predme, sem morda še mislila, da obstaja možnost. V glavi sem reševala enačbe, iskala rešitve in izhode. Preden so mi ga pripeljali sem, moškega, ki je bil še pred nekaj meseci gospodar Azije, sem mislila, da prenesem pogled na umirajoče, da sem videla dovolj iznakaženih mož, da je bilo v mojem življenju dovolj izgub, da lahko prenesem tudi to.  

Ležal je pred mano, zavit v povoje, in tam, kjer so bile njegove prsi in njegov trebuh, so rasle velike rože sveže krvi. Bil je bled in spačen od bolečin. Njegov nož je zgrešil srce. 

*Gnothi seauton*, spoznaj samega sebe, pravi napis v preročišču v Delfih. Sem se zdaj, ko sem na koncu poti, spoznala? Ne spoznam se niti zdaj, ko trgam svoja oblačila, čeprav bi raje raztrgala svojo kožo. Zvijam roke, se udarjam po prsih, mršim lase in ga kličem, naj ostane z mano, moj Antonij. In ne vem, ali si to res želim.

Moj um, oster kot rezilo, moj um, ki se nenehno vrti, moj um, opevan, hvaljen, redno vzgajan, negovan, podžigan, discipliniran, moj um mi je preprečeval, da bi lahko dojela eno samo stvar. Da sem v resnici ljubila. 

Moja zadnja predstava zate je to, Antonij, ni več vrtnic, po katerih si bredel, ko si prvič stopal proti meni, ni omamnega vonja, je samo vonj po razkroju. Nekaj v meni se dviguje in opazuje ta prizor: ženska v dragoceni svili kleči ob moškem in nič ni videti, da je to ženska, ki je imela vse in zdaj vse izgublja.

Umirim misli, njegovo glavo zajamem v dlani. V zadnjem hropečem sunku iz njegovih ust bruhne kri, madeži krvi rišejo rože na mojo vijoličasto obleko. Pomislim, da si bom za vedno zapomnila barvo te obleke, prepojene z njegovo krvjo. A te obleke si ne bom zapomnila za vedno. Nimam več časa. Kmalu se ne bom spomnila ničesar več.

Ne boš odšel tako, me slišiš, ne tako, prigovarjam. 

Ostani buden, ostani buden, vsaj še malo.

Njegove oči se delno odprejo in spet zaprejo, iz ust prihaja hropenje.

Ti si moj moški, edini, edini zakoniti mož, moj vladar, moj bog, šepetam, na to pot grem s tabo. Samo malo kasneje.

Samo malo kasneje.

Ne vem, kako dolgo sem šepetala in zrla vanj, zdelo se je, da me sliši, zdelo se je, da razume, da nisva nič drugega kot lika v tragediji življenja. In da se bo ta prizor odvil še neštetokrat, nekje drugje, v drugih preoblekah. Njegov obraz se je nenadoma sprostil, oči so zažarele v spoznanju, samo za hip, kot bi me ugledal, takšno, kot morda zares sem, in nato ugasnile.

Zaprla sem mu veke, da se mi ne bi vtisnil v spomin njegov stekleni pogled. Hočem se spomniti njegovih oči, ko so bile žive. 

Njegov *ba*, ptica z njegovim obrazom, se dviga nad njegovo telo, a jaz je ne vidim.

Morda te ptice sploh ni.

Morda ni nič. 

Morda me je najbolj groza tega, da bom to spoznala.

Morda je nič počitek. Končno.

> Tukaj ni ničesar več za naju, Antonij.

In vendar sem te ljubila, bolj kot sem kdaj ljubila kogarkoli, niti tebe, Cezar, niti tebe nisem ljubila s takšno obupano silo kot tega moškega, ki zdaj leži pred mano.

Zidovi govorijo, glasovi v glavi mi prišepetavajo, glasniki z one strani me opozarjajo. Na tem svetu, v tem življenju, ki je samo privid, ni ničesar več zame. Končano je. Dal me bo ubiti, Gaj Oktavij, tiho, neslišno, in rekel, da sem se ubila sama. Ne bo dovolil, da me razkazujejo v triumfu, tudi če bi sama privolila v to. 

S čim se je najtežje sprijazniti? S svojim lastnim podpisom. Z besedo, ki sem jo zapisala vsakič, ko sem zahtevala, da se zgodi moja volja. *Ginesthoi. Naj se zgodi. *

Antonij je odšel na pot. Morda mu zavidam, da bo prej spoznal misterij smrti. 

Moja skrivnost bo razkrita, ko bodo zastrupljene konice lasnic prodrle v mojo kožo. 

Obljubil je, Olimpos, da bom odšla brez bolečin. Pravzaprav je smešna obljuba, ne vem, ali obstaja hujša bolečina, kot jo zdaj čutim v prsih, morda bi mi bolečina telesa pomagala preglasiti bolečino, ki ne bo izginila. 

Ampak ne, umreti moram lepa in nepoškodovana. Nečimrnost je privilegij bogov. *Hybris* je počelo vsake grške drame, tudi moje. Hoteli smo tekmovati z bogovi. 

Ira še zadnjič spleta bisere v moje s kano pobarvane lase in njene solze mi kapljajo po vratu. Mirna sem. 

Prinesite mi ogledalo, da se bom še zadnjič videla. 

Prinesite mi še eno ogledalo, prinesite mi ogledala. Ljubim ogledala, bolj ko strmim vanje, bolj čutim, da sem del družine tistih onstran ogledalne ploskve.

### Hiša Alenke Korenjak in Blaža Kandusa – Manj stvari, več ležernosti 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/alenka-korenjak-in-blaz-kandus-manj-stvari-vec-lezernosti

_Avtor: Nina Granda / V sodelovanju z revijo Outsider_

Arhitektka Nina Granda odpira vrata zanimivih hiš, nas vodi skozi umetnost bivanja in lepoto notranjega dizajna. Tokrat se je posvetila prenovi hiše arhitekta Ivana Paškulina – obiskala je dom arhitektov Alenke Korenjak in Blaža Kandusa v Rožni dolini v Ljubljani.

Prenovljena hiša – polovica dvojčka na robu Rožne doline in ob vznožju Rožnika – me nagovori s podobno sproščeno igrivostjo, kot jo izžarevata njena lastnika, arhitekta **Alenka Korenjak** in **Blaž Kandus**. Nepretenciozna in razumna, a zelo posebna in topla. Hišo je arhitekt **Ivan Paškulin** zasnoval konec šestdesetih let kot del celote štirih tlorisno enakih enot v dveh objektih. Alenka in Blaž sta leta 2022 kupila hišo, potrebno obnove, in se odločila za selitev svoje družine iz stanovanja v najbolj urbanem delu Ljubljane v meščansko zasnovo vrtne hiše.

### Tedenski izbor: Literarne novosti 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-literarne-novosti

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Tokrat smo za vas izbrali šest knjižnih novosti ob branju katerih vam zagotovo ne bo dolgčas. Izbirate lahko med uveljavljenimi pisatelji kot so Peter Handke, Tone Partljič, Feri Lainšček, Dušan Čater, Ana Schnabl in Davorin Lenko. Vzemite si čas in se potopite v branje biografije Govorim Marka Verdeva, poslovneža z (za slovenske standarde) nenavadnimi vodstvenimi pristopi in nekonvencionalnim videzom (direktor s tatuji in piercingi!), ki z neizprosno iskrenostjo spregovori o homoseksualnosti, drogah, depresiji in anksioznosti, pa tudi o družini in ljubezni, ter nujnosti prevzemanja odgovornosti za lastno življenje. Turbulentna in predvsem navdihujoča zgodba, ki uči, da je življenje treba uživati … In ki obenem nikdar ne zanika dejstva, da je to isto življenje lahko tudi izjemno brutalno in neizprosno.

### Slovenskemu filmu se obetajo dobri kadri

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/slovenskemu-filmu-se-obetajo-dobri-kadri

_Avtor: Andraž Gombač_

Predstavitve festivalskih dogodkov, koncertov in različnih drugih prireditev. Andraž Gombač nas vodi po Sloveniji in vsakič znova dokaže, da naša kura nikakor ni mrtva. Tokrat je obiskal 27. Festival slovenskega filma v Portorožu.

Radi gledamo filme, ki se godijo v zaporih. No, letos pa smo jo na 27. Festivalu slovenskega filma najprej mahnili v Magazin Grando, nekdanje portoroško skladišče soli tik ob morju, kjer so v preglednem programu* Panorama* predvajali film o nekdanjem kriminalcu in zaporniku, ki je postal pisatelj, slikar – in zdaj še glavni junak dokumentarca *Fela F. Blackwood – Što na umu to na drumu*. **Feliks Plohl**, ki je pri Beletrini izdal romana* Vsi moji grehi* (2019) in *Grešnik na kvadrat* (2022), je na projekcijo v Portorož pripotoval z Danskega, kjer zdaj živi. In pred našo kamero stopil v družbi scenarista **Matjaža Pikala** ter režiserja in soscenarista **Boštjana Korbarja**:** **

Letošnji Festival slovenskega filma je tradicionalno odprla podelitev nagrade Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo. Prejela jo je kostumografinja **Zvonka Makuc**, ki so se ji v avli Avditorija Portorož poklonili tudi razstavo njenih izbranih del. Prav posebej pa je odmevala napoved ministrice za kulturo **Aste Vrečko**, da bo država domačemu *filmu* naslednje leto namenila *14,4 milijona* evrov, torej *4,75 milijona* več kot letos. Kako se bo to pokazalo, bomo videli – dobesedno!

Tokrat se je v tekmovalnem programu zvrstilo 72 filmov. Na osrednjem prizorišču, v Avditoriju Portorož, je daleč najbolj slavila *Odrešitev za začetnike*, tretji celovečerec **Sonje Prosenc**, ene naših mednarodno najbolj uveljavljenih in cenjenih režiserk. Že s celovečernim prvencem *Drevo *je pred desetletjem na festivalu v Portorožu osvojila tri vesne in nagrado Združenja filmskih kritikov, nakar je z njim gostovala na petdesetih festivalih po svetu.

### Bob Dylan. V živo. Trikrat zapored. Spet. 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/bob-dylan-v-zivo-trikrat-zapored-spet

_Avtor: Andraž Gombač_

Reportaža s koncerta Boba Dylana v Pragi oktobra 2024.

Ma ja, seveda sem spet – in večkrat zapored, kakor zmeraj in vedno in vselej – dobil staro, večno, vztrajno vprašanje: *»Zakaj spet na Boba? In zakaj trikrat?! A enkrat ni dovolj?«  *

Ko mi je prekipelo, sem prijateljici pošteno vrnil udarec: *»Zakaj pa ti vsakič znova seksaš s svojim dragim? A enkrat ni dovolj?!«  *

Ben, dobri stari Albert bi rekel, da je vse relativno. Tukaj me nepoučeni debelo gledajo, kadar povem, da imam za sabo 41, no, zdaj *»že«* 44 koncertov Boba Dylana. Tam, v našem plemenu, pa me starešine z dvesto in več koncerti v malhi tolažijo, trepljajo: *»Pa saj 44 ni tako malo, je kar v redu …« *

Bili so najboljši časi, bili so najslabši časi. Bilo je leto 2005, ko sem v enem samem mesecu – bil je veseli november – obiskal osem Bobovih koncertov: za ogrevanje po enega v Münchnu, Bologni in Milanu, zatem pa peterico v Londonu, v neprekinjenem drncu, vsak večer v Bobovi družbi. In malo prej na Filofaksu v Ljubljani ubranil diplomsko nalogo iz primerjalne književnosti. Naslov:* Poezija Boba Dylana v letih 1962–1969*. Prva tovrstna tam, iz popularne glasbe, je povedal mentor dr. Boris A. Novak, tudi sam vrhunski pesnik in občudovalec Dylanovega dela.  

Bila je ogrlica let s po enim, dvema, največ štirimi Bobovimi koncerti na leto. In bilo je kovidna suša 2020, ko niti Bob ni smel koncertirati, medtem ko smo se mi smeli zgolj kremžiti in tresti v abstinenčnem deliriju. In objokovati prekinitev tako imenovane Never Ending Tour, Neskončne turneje, ki jo Bob tke že vse od leta 1988. Naniza po osemdeset, devetdeset, sto koncertov na leto! Da, živi na odru. No, je pa prav takrat, v koncertno nemem letu, izdal 39. studijski album *Rough and Rowdy Ways, *z njim pri 79 letih osvajal vrhove lestvic … in napovedal istoimensko triletno turnejo v letih 2021–2024. Najprej sem jo užil leta 2022 na dveh koncertih v Berlinu, lani v Toskani in pred nekaj dnevi še v Pragi. Kjer je Bob s koncerti 4., 5. in 6. oktobra odprl očitno zadnji krak turneje, evropsko popotovanje, ki ga bo sredi novembra s prav tako tremi koncerti sklenil v londonski dvorani Royal Albert Hall.   

Eh, dragi moji, pot se izteka, vsaj tale, kdove kaj bo in česa več ne bo, priložnost izgubljena ne vrne se nobena … Tako sem pleteničil in pridigal doma, dokler se bližnji niso predali. Prav, Praga. In če smo že tam, velja ljubega nam nobelovca zaužiti v vseh treh zaporednih večerih, sem trmaril. Prav, je rekla žena, a dodala, da bo njej tudi tokrat dovolj en sam koncert.  

Vlak naju je popeljal na Češko. Kjer je mesto lepo dihalo z Bobom, na marsikaterem koncu si zaznal, da je On v mestu – razen v osrčju orkana, okrog koncertnega prizorišča, našim Stožicam sorodne arene 02. V prvih oktobrskih dneh se je resda stresala v severnoameriških ritmih, vendar ne Dylanovih, temveč hokejskih, saj je tam gostovala liga NHL. Sosedje doma, sosedje na gostovanju: prav na večer, ko je Dylan v Pragi odprl evropsko turnejo, se je nekaj korakov stran začela 108. sezona najmočnejše hokejske lige na svetu.  

Oboževalci smo na prizorišče drli skupaj. Okej, njih je bilo veliko več in bili so veliko glasnejši. A sem jih izkoristil, zlorabil, potegnil v naše vode. Žena me je urno posnela, četudi so se ji v smehu solzile oči in je komaj zdržala. Takole:        

Pred prizoriščem solze točimo od smeha, notri, v sosednji, manjši dvorani univerzuma O2, pa od ganotja. Kako bi jih ne, ko pa 83-letni nobelovec v družbi štirih glasbenikov pred 4000 sedečih poslušalcev skozi polmrak počasi pridrsa za klavir – in s takoj prepoznavnimi akordi krene v *All Along the Watchtower*, eno svojih slavnejših mojstrovin. Napisal in posnel jo je konec leta 1967, jo izdal na akustični plošči *John Wesley Harding*, najsloviteje in najgromkeje pa je zadonela, ko jo je na električno kitaro položil Jimi Hendrix. In jo uvrstil na album *Electric Ladyland *(1968) – kjer se Dylan pojavi že v naslovu: *Electric La****dylan****d*.  

Pesem sodi v čas, ko je Bob opustil kompleksne modernistične epopeje in skušal čim več povedati s čim manj besedami in akordi. *All Along the Watchtower*, ki jo je baje napisal med nevihto, ob bliskanju, grmenju in treskanju, ima samo ducat stihov, besedilo je preprosto, okleščeno časovnih in prostorskih koordinat, univerzalno, večno, kratko, obenem pa bogato. In srhljivo. Uvodni vzklik je eden najbolj klavstrofobičnih v Dylanovem opusu: *»Mora biti kaka pot od tod!«* Izgovori ga šaljivec, ki se jezi nad sprevrženostjo sodobne družbe. Dylan povzema svetopisemsko preroško videnje padca Babilona (Izaija, 21:4-9) in ga razširi: ne le Babilon, celotna civilizacija mora pasti! To vesta oba sobesednika v pesmi, šaljivec in lopov, dva obraza enega in istega Dylana. Medtem ko se šaljivec pritožuje nad lopovi, ki mu kradejo vino in zemljo, se lopov obregne ob šaljivce, ki v življenju vidijo zgolj navadno šalo. A čas, ki ga opisuje pesem, terja resnost in dobre živce: kajti bliža se konec. Kje je pot od tod? Ni je, saj je pesem ciklična, šaljivec in lopov sta njena večna ujetnika. V sklepni kitici Dylan pogleda s svetopisemskega stražnega stolpa in zagleda jezdeca, ki galopirata iz puščave: šaljivec in lopov iz prvih dveh kitic. Sporočilo je znano: zabava, ki se ji v trdnjavi brez zavor predaja civilizacija, je prišla h koncu. In vse to v nekaj pičlih verzih, ki besnijo v trikotniku iz treh akordov! 

Takoj zatem na koncertu zazveni še starejša, trpka *It Ain't Me, Babe*. Podatek, ki običajno očara ljudstvo: okroglih 60 let staro pesem je Dylan izdal na svojem četrtem albumu* Another Side of Bob Dylan* (1964). Ne, s prvih treh tokrat ne igra ničesar. Zato pa naniza tako rekoč vse z najnovejšega* Rough and Rowdy Ways*; no, vseh devet s prvega cedeja, ne pa tudi najdaljše pesmi v svojem opusu, skoraj 17 minut dolge *Murder Most Foul*, navdihnjene z mračnim, najmračnejšim dnevom, atentatom na predsednika Kennedyja.  

> Bob Dylan se je v začetku šestdesetih uveljavil in po svetu zaslovel, ker je pisal pesmi, kakršnih dotlej ni nihče – povezal je akustični folk, električni rokenrol, renesančne umetnike, romantike, simboliste, bitnike, pel in godrnjal in renčal je o ljubezni, smrti, vojni, pesem je vrnil glasbi …

A primernejši od preteklika je sedanjik: da, še danes piše pesmi, kakršnih drugi ne! Na novem albumu* Rough and Rowdy Ways *je v robat blues, mehek folk in oster rokenrol ovil dolge pesmi, v katerih se navezuje na starogrško in rimsko književnost, na Homerja, Ovida, Vergila, Katula, večkrat se sklicuje na Julija Cezarja, mimo Shakespearja, Whitmana in drugih mojstrov peresa seže vse do popularne kulture naše dobe, navaja Indiano Jonesa, poredne Rolling Stonese, Brazgotinca Pacina, botra Branda … Zajema od vsepovsod, kotel njegove umetnosti nima dna.   

Ha, ko so slišali novo pesem *Black Rider*, so se nekateri zgražali. Bob skrivnostnemu črnemu jezdecu – je nagovor, je samogovor?! – prepeva: *»Velikost tvojega tiča te ne bo pripeljala nikamor.«* Takšnih obscenosti pri njem nismo vajeni. *»Packon!«* so vzklikali. Pa se je izkazalo, da Bob citira rimskega satirika Juvenala z začetka našega štetja! 

Da, pravi raj za univerzitetne profesorje, ki pišejo študije in knjige o Dylanovi umetnosti. In seveda za obiskovalce koncertov, ki se zlepa ne naveličamo ne starih ne novih pesmi. Bob zna obojim vdihniti novo življenje, vsakič znova. Koncertni seznam pesmi se zadnja leta sicer ne spreminja tako hitro kakor svojčas, ko res nisi vedel, kaj pričakovati, znajo pa biti korenito drugačne izvedbe iste pesmi.   

Po prvem praškem koncertu in začetku evropske turneje sem ujel dva povsem različna obiskovalca. Evo, tako je novo mašo doživel veteran Hemann iz Nemčije:  

Aha, Hermann omenja *Desolation Row*, eno najbolj cenjenih Dylanovih, modernistično epopejo, ki veličastno sklene ploščo *Highway 61 Revisited *(1965), meni in še marsikomu najljubši album na tem planetu, osupljivo poročno potovanje rocka in poezije. V studijskem izvirniku Desolation Row premore deset dolgih kitic, skupno 120 verzov, traja debelih enajst minut. Dylan jo je najbrž naslovil s pomočjo romanov Jacka Kerouaca in Johna Steinbecka: prvi je napisal *Desolation Angels*, drugi *Cannery Row, *poslovenjeno v *Ulico ribjih konzerv*. V vratolomnem nadrealističnem scenariju v tesnobne položaje potisne resnične in fiktivne like, Pepelko, Bette Davies, Romea, Kajna in Abela, notredamskega zvonarja, Ofelijo, v Robina Hooda preoblečenega Einsteina, fantoma iz opere, Casanovo, pionirjema modernistične poezije Ezri Poundu in T. S. Eliotu odmeri mesto na Titaniku … Pošastni karneval moralno opustošene Amerike – ali kar sodobnega sveta – zaokroži v sklepni kitici, pevčevem pismu neimenovani dami (domnevamo, da je ženska, spol je v angleških verzih zabrisan), morda pravi avtorici opisanih prizorov, ki jim je on, utrujeni, vsega naveličani pevec, samo »preuredil obraze in dal nova imena«. Vse ostaja skrivnostno, na čelu z naslovno Ulico obupa, ki izziva nove in nove interprete, na koncertih pa vsakič požanje gromke pozdrave. Tudi v Pragi jih je, četudi je Dylan dolgo besedilo prepolovil. Je pa ritem blagodejno pospešil, k čemur letos blagodejno prispeva še en veteran, od Boba le leto mlajši, 82-letni legendarni bobnar Jim Keltner. Ki si je sicer nakopal nekaj gneva oboževalcev, češ da marsikateri pesmi ne zmore slediti, da se zapleta in lovi … 

Hja, takšni smo, budno sledimo, v popolni tišini, neobičajni za koncerte … Aha, še nekaj moram pojasniti. Zadnja leta Bob vztraja pri koncertih brez motenj. Torej v prvi vrsti brez mobilnih telefonov. Obiskovalci jih ob vstopu moramo položiti v posebne žakeljčke, ki jih hostese zapečatijo z magnetnim sistemom. Varnostniki pa te pretipajo od glave do peta. V Pragi smo morali tudi zakorakati skozi senzorje, kakor na letališču.  

Sleherno snemanje koncerta je najstrožje prepovedano. V dvorano mi je vseeno uspelo pritihotapiti fotoaparat (podrobnosti profesionalno in preračunljivo zamolčim), a sem ga uporabil šele čisto na koncu, v tistih nekaj sekundah, ko Bob pred slovesom postoji sredi odra in šibko osvetljen malce pozira, za hip ali dva, preden spet ponikne v temo.  

Pred samim koncem nočem snemati. Všeč mi je popolna tema v dvorani, zlasti pa svečana tišina, v kateri spremljamo glasbo in še posebej njegov raskavi, nepravilni, razpokani glas. Kdor s svetlim zaslonom skali tovrstno mašo, leti ven, če ga zalotijo varnostniki. In si nakoplje neprikriti gnev Boba, če karkoli opazi z odra. Že dvakrat sem na koncertu izkusil, kako prekine pesem, vse v dvorani osupne z zanj neobičajnim nagovorom občinstva, bentenjem, da tako ne gre, da sem ni prišel pozirat, ampak nastopat … Leta 2019 sem bil na odmevnem dunajskem koncertu, o katerem so naslednjega dne poročali svetovni mediji, celo revija *Rolling Stone*: Dylan se je razjezil, zakorakal na sredino odra, v mikrofon bevsknil nekaj glede fotografiranja in petja, ritensko zakorakal proti bendu, se spotaknil ob monitor, se opotekel, da smo se zgrozili, zastal nam je dih, a zdaj se nam bo pa božanstvo kar sesulo sredi odra ali kaj?! A je urno ujel ravnotežje, vzdihnil, se vrnil k mikrofonu nagovoril občinstvo, da, prav on, ki nikoli ne nagovori občinstva: *»Bom ponovil: fotografirajte ali ne fotografirajte, mi pa bomo ali igrali ali pozirali. Prav?!«* Kljubovalno je obmolknil, levico uprl ob bok in začel pozirati. Tako, jezno. Občinstvo se je mahoma streznilo, telefoni in fotoaparati so poniknili v žepe, oglasili so se vzkliki, bodrilni, proseči, roteči: *»Igrajte, igrajte, igrajte!«* Dylan je sedel za klavir … in vendarle sklenil koncert s pesmijo.

Vse je posneto. Itak. Zlasti zvok neopazni mojstri snemajo vseskozi, tile naši pridni *»bootleggerji«*, lovilci posnetkov na črno, ki jih oboževalci zatem črpamo iz spletnega vsemirja, si jih delimo in ob njim uživamo, spet in spet. Evo, za okus posnetek ene boljših različic *Desolation Row* zadnja leta. Za tole, ujeto na drugem koncertu v Pragi, tudi veteran Hemann pravi, da je morda najboljša, kar jih je slišal. Posnel jo je oboževalec s psevdonimom apbd, zvok je izmojstril v našem plemenu legendarni Bennyboy, s svojimi starimi in svežimi fotkami Boba, ujetimi od leta 2010 do letošnje Prage, pa sem pesem opremil kar jaz: 

Na koncertih naših dragih legend vselej še posebej uživam ob pogledu na nove rodove poslušalk in poslušalcev, mladih, ki se ne pustijo odgnati tisti stari, zlizani krilatici, češ da je to glasba nekih drugih generacij. Ah, še pomnim, kako sta me zakonca, ki bi bila po letih lahko moja starša, nekoč debelo gledala: *»Kako pa da ti poslušaš Boba Dylana?! To je pa ja muzika *naše *generacije!«* Sem se zadržal, a vseeno zagodel: *»A ja?! Potem Beethovna in Mozarta ne bi že zelo dolgo poslušal več nihče, da o ubogem Bachu niti ne govorimo!« *

Evo, ob izhodu iz praške dvorane sem prvega večera ujel tudi tole mladenko, Rebecco iz Avstrije:  

Pred leti je nekdo iz naše skupine med hojo iz dvorane Stožice – Bob je tam prepeval na slovenski dan državnosti, 25. junija 2015 – pohvalil koncert, takole, na splošno, a je kakor Rebecca iz Avstrije zagodrnjal, da bi rad slišal še kakšno uspešnico. Na primer mirovniško himno *Blowin' In the Wind*. Pa se je žena zasukala k njemu: *»Saj jo je pel! Zadnja pesem je bila *Blowin' In the Wind*!«* Mož ni mogel verjeti. Bob je lastno klasiko tako predelal, da je ni prepoznal še marsikdo drug. Jo upočasnil, prednost dal klavirju in violini, ne kitari in orglicam. Mož še ni prišel k sebi, zmajeval je z glavo, mrmral *»a tisto, da je bila *Blowin' In the Wind*, kdo bi rekel«*, ko smo na ploščadi pred dvorano zagledali gručo poslušalcev. Nagnetli so se okrog uličnega kitarista. Verjeli ali ne, ravno je brenkal in prepeval *Blowin' In the Wind*. Kakor jo je Bob leta ’62, originalno verzijo z akustično kitaro in orglicami. *»Evo,«* je plosknil mož, *»to je *Blowin' In the Wind*, ne pa tisto prej!«*  

Podobno smo doživeli tudi na ploščadi v Pragi. Pesmi, ki so jo že večkrat razglasili za najmočnejšo v svetovni popularni glasbi, kajpada *Like a Rolling Stone*, Dylan že več let ne igra – jo je pa po koncertu gromko in z opaznim uspehom nažigal tale godec:   

Ne samo po Bobovih, v Pragi smo jo mahnili še po poteh drugih mojstrov. Franza Kafke. Jaroslava Haška. Karla Čapka*. *Václava Havla. Videli, kje se je leta 1968 protestno zažgal Jan Palach. Pa v izložbi trgovine z oblekami spet uzrli Bobov obraz. Na majici. In v glasbeni trgovini kajpada iz zvočnikov slišali njegov glas. Pa na policah njegove plošče: nekaj uradnih izdaj in prostran ocean piratskih izdaj.   

V Prago smo se zgrnili od vsepovsod. Tudi iz Slovenije nas je bilo nekaj. Tudi **Tadej Košmerl**, prvi mož ugledne firme Koncerti.net, ki rojake razvaža po koncertih v tujini. Včasih pa si privošči kaj samo zase. Pa za bližnje. Pa dolgoletnemu koncertnemu pajdašu kaj pove. Na primer tole: 

Tu bi se prispevek pravzaprav moral šele začeti. Kajti Bob se je prvi večer v Pragi izkazal, nas res ganil. Drugi večer je bil v redu, nekaj pesmi je zazvenelo najkrepkeje, na primer gornja *Desolation Row*, tudi* It's All Over Now, Baby Blue* je bila izvrstna, izjemno sem užival med rariteto *Dignity*, s katero je prva dva večera totalno presenetil, nas šokiral, prvič sem jo slišal v živo, pa sem po njej koprnel vse od albuma *MTV Unplugged* leta 1995 (no, ne ravno vsak dan). 

Ampak. AMPAK! Tretji večer se je dogajalo nekaj … nekaj … nekaj, o čemer zvesti sledilci težko govorimo in pišemo. Bob, ki je prvi večer povečini stoje igral klavir in prepeval, renčal in mrmral, le tu in tam sedel in si odpočil, drugi večer pa povečini sedel in redko stal, tretji večer ni obležal, kakor smo se bali. 

> Ne, še zmeraj zna presenetiti, tudi pri 83 letih.

Tretji večer je stal, se spočetka precej ubadal z mikrofonom, ga odmotaval s stojala, se sprehodil okrog klavirja, naposled odmotal kabel … in zatem stal, povečini naslonjen na klavir kakor na šank. In tako pel, nam prigovarjal, s komolcema naslonjen na les, zaupno, kakor bi bili v oštariji. Zatem je mikrofon držal v eni roki, z drugo zaigral na klavir … Pa odložil mikrofon na klavir, da je zabobnelo, in zaigral z obema rokama. Pa spet z obema pograbil mikrofon – in pel, kakor bi prvič in poslednjič. Samo za nas. Samo tam. Samo takrat. 

In potem ko si že prepričan, da si z njim osvojil vrh, z drugega konca Evrope poročajo, da je v roke spet vzel – kitaro! Po novem z njo začne koncert, zatem pa spet zakoraka za klavir. In tu so seveda še zmeraj dobre stare orglice, ki jih na koncertih vsakič znova gromko pozdravimo, kakor bi na oder prikorakala svetovno slavna zvezdnica. Kar je res. Že debelih šest desetletij.  

Že, že, eden nespornih vrhuncev tokratne turneje je *It's All Over Now, Baby Blue*. A v našem plemenu raje prepevamo neskončni refren tiste druge … *Forever Young* … Daj, ostani za vedno mlad …

### Sonja Prosenc - Z vsem se upiram

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/sonja-prosenc-z-vsem-se-upiram

_Avtor: Aleš Solina in Nina Kokelj_

Pogovor s Sonjo Prosenc. Zapremo se v pisateljsko vilo na Tomšičevi 12, kot se v hišo, ki spominja na terarij, zapre družina Kralj v filmu Odrešitev za začetnike: tretji celovečerni film Sonje Prosenc, ki sledi filmoma Drevo in Zgodovina ljubezni, je žirija letošnjega, 27. Festivala slovenskega filma nagradila s sedmimi vesnami. »Film Odrešitev za začetnike odpira temo disfunkcionalne družine na izviren, drzen in humoren način ter jo prenaša v širši družbeni kontekst. Gre za pogumno in pronicljivo satiro, ki prinaša nov val energije v slovenski film,« je v utemeljitvi za vesno za najboljši celovečerni film zapisala žirija v sestavi Gordan Matić, Olmo Omerzu in Miran Zupanič.
Sonja Prosenc je na filmskem festivalu v Portorožu prejela vesno za najboljši scenarij, za najboljšo glavno žensko in moško vlogo sta bila z vesno nagrajena Katarina Stegnar in Marko Mandić, za najboljšo stransko žensko vlogo pa Mila Bezjak. Z vesno za najboljšo izvirno glasbo je žirija nagradila duo Silence, ki ga sestavljata Boris Benko in Primož Hladnik, Tajana Čanić Stanković pa je vesno prejela za najboljšo scenografijo.
Film Sonje Prosenc, ki jo je Portal Cineuropa leta 2016 uvrstil med osem najobetavnejših evropskih filmskih režiserk, je po svetovni premieri na festivalu Tribeca v New Yorku, predpremieri na Ljubljanskem gradu in projekciji na Sarajevskem festivalu Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev izbrala za uradnega slovenskega kandidata, s katerim se v letu 2025 potegujemo za oskarja za mednarodni celovečerni film.
Celovečerec Odrešitev za začetnike v produkciji zavoda Mono o je v Sarajevu prejel CICAE, nagrado združenja 3000 art kinematografov z vsega sveta, nato pa je režiserka Sonja Prosenc prejela častno nagrado Živka Nikolića na filmskem festivalu v Hercegnovem, ki jo podeljujejo ustvarjalkam in ustvarjalcem, ki s svojim delom izrazito prispevajo k filmski umetnosti.
Poleg Katarine Stegnar, Marka Mandića in Mile Bezjak v Odrešitvi za začetnike srečamo tudi Aljoscho Schneiderja, Kristofferja Jonerja in druge, duo Silenice pa – z vdori disonance – v filmu preigrava motive Purcellove opere Kralj Artur.

**Nefunkcionalna družina. Danes mogoče sploh ni tako lahko opredeliti disfunkcionalnosti in funkcionalnosti? ** 

Res je, da so socialni, kulturni in osebni konteksti vse bolj kompleksni in medsebojno prepleteni, in ne vem, ali je možna enotna in definitivna opredelitev. Zame je bilo pomembno, da ne moraliziram ali kažem s prstom.

**Je bil morda zato žanr prava rešitev?** 

Izbran žanr omogoči, da se najprej nasmejimo samim sebi skozi samoironijo. Naša filmska družina sprva poskuša vzdrževati red, ki ga sami dojemajo kot funkcionalnost svojih odnosov, s čimer pa občinstvo gotovo ne soglaša. Kasneje, ko v hišo vstopi življenje – skrivnostni tujec in pogojno funkcionalna družina – se film preoblikuje v blago črnokomično dramo.

**Aleksandra Kralja kot glavno vlogo igra Marko Mandić. Zanimiva je njegova izjava, da vas ne moti, če so igralci do svojih likov distancirani ...** 

Šlo je za to, da so oni v začetku res zreducirani na tisto, kar predstavljajo. Epitom nekega družbenega stanja. Niso pravi liki, niso iz krvi in mesa. Mi jih gledamo z distance in oni očitno sebe gledajo z distance, ne pustijo si začutiti ničesar, in šele potem, skozi film, ko to razpada, nekako prihajajo v stik s samimi sabo in Marko v stik z likom Aleksandra. Vse bolj je žmohten, vse bolj človeški. Tudi s kamero vdiramo vse globlje. 

**Govorimo o variaciji igre in delovanja likovnega sektorja, ki sovpada z razvijanjem filma?** 

Res je, ne gre samo za igralce. V času priprav imamo večdnevna kreativna druženja, kjer smo skupaj na neki lokaciji brez kakršnih koli distrakcij iz svojih vsakodnevnih življenj, tudi s celotnim vizualnim sektorjem. Vem, da tak način dela pri nas ni pogost, in ko avtorji sodelujejo pri mojem filmu, se vsem zdi *wow*: 'Tega nikjer drugje ne počnemo!' Jaz si film brez tega dela težko predstavljam. To so skupne delavnice celotnega vizualnega sektorja - Mitje Lična, direktorja fotografije, scenografinje Tajane Čanić Stanković ter kostumografinj Dubravke Skvrce in Gilde Venturini. Ker vse te aspekte dejansko vidimo v kadru, vidimo v prizorih. Če ne zaigrajo skupaj, če fotografija govori eno zgodbo, kostumografija neko drugo, potem izgubimo potencial vizualne govorice filma. Sploh pa pri tem filmu, kjer glavna lokacija – družinska hiša – že deluje kot lik, ki ima svoj razvoj, svoj dramaturški lok skozi ves film. To je bilo treba dodelati zelo natančno.

***Odrešitev za začetnike***** je družinska drama, farsa, satira, črna komedija. V filmu najdemo tudi tri velike politične teme današnjega trenutka: ekologijo, migracije in atomizacijo družbe. Ali je Aleksander Kralj onesnaževalec okolja, migrant in na neki način tudi razbijalec družbe?** 

Aleksander že v hiši deluje, kot da bi bil na vesoljskem shuttlu, kamor si želi – njegov mehurček je sterilno notranje okolje, ki ga je ustvaril z izčrpavanjem narave in iz katerega se v naravo vračajo le odpadki. Lahko bi rekla, da Aleksander Kralj v filmu predstavlja vse te vidike.

**Omenili ste slovenski filmski val, ki bi lahko butnil v Evropo. Kakšni filmi bi morali biti na tem valu? Evropejci smo si vse bolj podobni. ** 

Zelo problematično je, če si tudi filmi postajajo zelo podobni. Včasih so stvari pri ljudeh, ki zdaj delajo prve, druge filme, rahlo premišljene, katere 'kvadratke' vse morajo odkljukati, da bodo všeč festivalom, kritikom, pa po možnosti še domači publiki. Kar je nemogoče. Mislim, da tako ne moreš delati filmov. Kar lahko naredi distinkicijo pri tvojih filmih, je, da si res zvest temu, kar te zanima kot avtorja, svojemu izrazu.

**Lahko rečemo, da so v vaših filmih lepi ljudje z lepimi telesi ... To je lahko tudi politično nekorektno. En kvadratek bi lahko bil problematičen, kaj mislite?** 

Sama mislim, da se z vsem upiram. Sicer ne namenoma, ampak se samo držim tega, kar me zanima. Ne obstaja recept. Tudi če odkljukaš vse 'kvadratke', ti to ničesar ne zagotavlja. Če že  nečemu posvetiš toliko let svojega življenja, kot jih zahteva celovečerni film, potem ga sama pač nočem posvetiti kljukanju 'kvadratkov'. Zdi se mi škoda zapravljanja življenja za to. Možnosti, da sploh posnameš celovečerni film, ne dobiš ravno pogosto, ne glede na uspehe filmov jo doživljam kot privilegij. Za vse druge člane v ekipi je to delo, in če imaš srečo, tudi ekipa tvoj film vzame kot svoj.

**Vaši filmi so nastavljeni na način, da bi lahko šli v atrakcijo. *****Drevo*****; tema krvno maščevanje, »bes«, z lahkoto bi posneli neke fanatizme, veliko orožja, krvi, tradicionalizem ... V *****Zgodovini ljubezni *****bi lahko šli v pretirano erotiko in povsem uničili temo žalovanja ... Pri *****Odrešitvi za začetnike***** niste prikazali pre-bogatih, pre-disfunkcionalnih ljudi. Vzdržujete zelo premišljeno mero.** 

Ne čutim potrebe, da bi bile stvari, ki jih delam – atraktivne. Mnogo več mi pomeni, če gledalcu ustvarijo okoliščine za neki metafizični moment. Na eni od delavnic, na katerih smo razvijali scenarij za film *Drevo, *je bil tutor sin nekega zelo znanega evropskega *script editorja*, ki je delal v Ameriki z največjimi imeni, med katerimi je tudi Scorsese. Scenarij je zašel v anglosaksonsko smer, v popolno osredotočenost na pripovedovanje napete in zabavne zgodbe. Nama z Mitjo se je zdelo nespoštljivo do otrok, o katerih delava film, da iz njihove zgodbe nareditva *entertainment*. Za film smo že imeli odobrena sredstva, že smo delali *research *v Severni Makedoniji. 

V nekem trenutku sva si z Mitjo priznala, da naju to ne zanima več, da to ni več najin film. Kaj bova? Ko se vrneva v Slovenijo, bova denar vrnila. Kot po nekem srečnem naključju pa je ravno tisti teden prišlo vabilo na drugo delavnico v Sloveniji s tujim mentorjem. Ko sem se prijavljala, sem mu – ne vem zakaj – poslala* treatment* prve ideje, kjer ne vidimo druge družine, celotne etnografije, napovedi krvnega maščevanja, vsega tistega, kar sta prej omenila ... Resnično smo zaprti v tej hiši, na tem dvorišču, z le tremi liki. Predstavljala sem si, da je ta hiša sredi ogromne praznine, ta pa je svoboda. Ko je mentor delavnice ta treatment prebral, je dejal, da je prav to esenca filma, ki ji morava slediti, da je to najin film. Da naj narediva točno to, kar želiva narediti. Tako je potem nastalo *Drevo*.

**V Hollywoodu so že nekaj časa v modi remakei. Bomo tudi Slovenci naredili kak remake? ** 

Slovenski remake slovenskega filma?

**Da.** 

Če že remake, je meni zanimivo, da Haneke posname remake svojega lastnega filma. Kjer je zelo dobeseden. Ne vem, ali potrebujemo remake, jaz mislim, da je mogoče tudi zelo dobre stvari povedati na novo.

**Se je film *****Odrešitev za začetnike***** že »odlepil« od vas? Vam je kot izraziti avtorici težko film izpustiti? Kdaj postanete gledalka? ** 

Če si zelo obremenjen s svojim delom, se mi zdi, je to obdobje zelo dolgo. Če pa si zaupaš, če vidiš, da je narejeno, kar si hotel narediti, potem se to obdobje po mojih izkušnja skrajša.

**Zelo hitro, tako rekoč takoj, ste našli svoj izraz. Kako ste videli svoj film, ko niste posneli še prav ničesar?** 

Intuicija je zelo pomembna. Te dni razmišljam ravno o tem. Po eni strani je delanje filmov zelo racionalno, mora biti, po drugi strani pa je popolnoma intuitivno. Zdi se mi, da vedno lovimo ravnotežje med intuicijo in zelo racionalnimi odločitvami. A verjetno je podobno tudi v drugih zvrsteh umetnosti. Povsod ima ustvarjalec na voljo neka orodja za izražanje, mora se jih naučiti uporabljati, hkrati pa jih lahko uporablja tudi na zelo intuitiven način. Takrat najbolj pride do izraza iskrenost, konec koncev tudi svojstvenost izraza, ki jo verjetno ima vsak umetnik. Zato se mi zdi, da se je to dokaj hitro pokazalo. Če se osredotočim na celovečerne igrane filme: že v prvem sem res zaupala svoji intuiciji, obenem pa mi je zelo pomagalo, da sem totalno vizualen človek. Kako sem videla film, še preden je nastal? Takšnega sem videla. Kakršen je. Statičnega, vkopanega, zakoreninjenega, kot tradicijo, ki ji želimo pobegniti, kot *Drevo*. *Zgodovino ljubezni* fluidno kot reko, žalovanje, v katero se lahko potopimo. In *Odrešitev* kot samoironično refleksijo zaprtosti v mehurček z nevidnimi, steklenimi stenami, ki nam ponujajo naš lastni odsev.

### Camino in jaz

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/camino-in-jaz

_Avtor: Eva Pelemiš_

Moje zanimanje za El Camino de Santiago ali Jakobovo pot se je začelo pred leti, ko sem si ogledala film The Way (Pot) Emilia Esteveza. Zatem so se moje misli pogosto vračale k tej poti, ki ima bogato zgodovino popotnikov in privržencev. O Caminu je napisanih že veliko knjig, na spletu pa je ogromno vsebine, ki opisuje vse, kar radoveden človek želi izvedeti o poti. Vsaka izkušnja je seveda edinstvena in neponovljiva. Niti moja ni bila izjema.

Zakaj sem se odločila za to pot? Končno odločitev sem sprejela, ko sem se začela utapljati v lastnih vzorcih, bolečinah, frustracijah in nedokončanih odgovorih, ki so me vse bolj dušili. Čutila sem, da je to moja zadnja rešilna bilka, in ker rada hodim v naravi, sem vedela, da mi bo to še dodatno pomagalo. Izbrala sem Portugalsko – obalno pot, ki me je sprva peljala ob oceanu in naprej v kraje, skozi vasice in gozdove, mimo cerkva in po zaprašenih cestah, vse do španskega Santiaga. 

Dva meseca pred odhodom sem zbrala pogum in kupila letalski karti. Fizično se nisem posebej pripravljala, saj sem od ljudi, ki so pot že prehodili, izvedela, da kondicijo pridobivaš sproti, dan za dnem. Bolj so me skrbeli potovanje do letališča, bivanje v hostlih in interakcije s tujimi ljudmi. Strah me je bilo poleta z letalom in tujine, saj še nikoli nisem potovala sama in nikoli nisem prehodila toliko kilometrov. Bila je pot v neznano, kar mi je povzročalo skrbi.

### TEREZA VUK – 2. odlomek iz nedokončanega romana

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tereza-vuk-2-odlomek-iz-nedokoncanega-romana

_Avtor: Tereza Vuk_

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Tokrat lahko okusimo delček novega romana Tereze Vuk, ki bo, četudi ji ga pred veliko prezgodnjo smrtjo ni uspelo dokončati, izšel v tiskani in e-knjigi.

## julij 2022

*»Que pasa mi Teresita? Estas bien? Despertate, conche de tu abuela. Long time no see pa to.« *Začutila sem hladna tla pod sabo. Z rokami sem na slepo tipala po keramičnih ploščicah okoli sebe in na silo odprla eno oko. Neka razglašena muska je donela okoli mene. Nekam znana mi je bila ta brezintonacija. Ko sem dvignila oko proti stropu, sem jih zagledala. Pajki moji, nazaj ste. Sej jaz vas nisem hotela stran spodit. Sam mogla sem. *»Šta priča ova?«* se je oglasil en, k je očitno emigriral sem. *»Nč, pust jo,«* se je oglasil ta drug pajk, vmes ko se je drl v mikrofon: *»Ein, zwei, drei!« »Nč po švabsk. Kle je uno, due, tre,«* je zasurlila pajkica v vijoličastih pajkicah, očitno primorskih korenin. *»Dejmo ji eno Briškulo zapet. Sej vidte, da je šlo že vse u kurac.« »A od Mlakarja?«* je vprašal bobnar. *»Ne, od Game over!«* so se mu vsi zadrli nazaj. In modeli kot so, so začeli kr eno svojo verzijo furat. Refren je šel nekak tko: *»Briškulo si najdla, štrika pa še ne. Štrikaj in seštrikaj si svoj štrik. Štrik, štrik, štrik, naš štrik.«* En, k je bil očitno še kitarist pri švedskih Europe, je mal preveč notr padel, pa se začel s čist zjebanimi prameni na trajnici dret: *»Vsi roke gor!«* Takrat sem z roko nekje na tleh otipala mokro brisačo. Z vso silo sem jo vrgla vanje. In so poleteli z vso svojo fršterkarijo v jašek banje. 

> Spizdite. Sam za v knjigo ste bli. Ni vas. In takrat sem zagledala, kako curlja kri iz brisače.

Oprijela sem se za umivalnik in probala dvignit svoje koščeno telo. Opotekla sem se iz kopalnice, šla čez hodnik, se zaletavala levo in desno v vse slike znanih slikarjev in si vlekla gor spodnje gate, na katerih je bil narisan Snoopy. Prišla sem do spalnice in izmučena dvignila telefon:* »Ja?« »Alo, ti, si se preselila na Primorsko al kaj?«* sem zaslišala neko ljubljansko omrežje. *»Ne, sam v Ljubljani mi prenavljajo stanovanje. Bratovo, seveda.« »Pa sej si že skor tri mesece tam sama? Končno te je fotr spustil na vašo Vukovo parcelo samo. Kok je trajalo. 30 let? V bistvu te kličem, če si v redu.« »Sem v redu. Pač se iščem kle al ne vem kaj. Pridna ko bubica,«* sem se zaslišala, vmes ko sem si spet roza spodnje hlače vlekla gor. *»Pa dobr da si me zbudil, k sem mela spet ene čudne sanje. Uni debili pajki iz knjige so spet srali z bendom naokol, pa kr na tleh kopalnice sem se znajdla spat. Pa kr neki so po špansk nabijali.« »Kakšni pajki, kašna knjiga? Tega ni! Jao, teb je ta udarec včer res škodil.« »Je, k sem vidla po časopisih. Je knjiga.«* Šele pol sem dojela situacijo: *»Hm. Ker udarec?« »Pa sej si sama vse klicala iz urgence včer! Sred šivanja tam na mizi si se zajebavala, da te zarad ganje nč ne boli, pa dohtarju morila, če gresta en krog, da mu mal svojih tekstov razkažeš. Zraven pa pošiljala nam fotke sebe cele krvave. Sam še uno svojo namišljeno knjigo bi mogla zraven luknje na glavi držat za selfie. To bo fotr vesel: Ti, pridna k bubica. Pa še knjigo si si izmislila, da ti ne bo treba men vrnit keša.«*

Fuck. Začela sem brskat po torbici in grabit ven izvide. *»Prisotna, neprizadeta. Zenici enaki. 6 centimetrov rana. Izpiram pesek ven iz kosti. 12 šivov. Čez dva dni se vstavi drenaža. Pravi, da je padla pod lipo pri noni zaradi vročine.«* Đizs. *»Sam jaz nisem bla nažgana,«* sem dahnila dolgoletnemu frendu v telefon. *»Ne boš verjela, jaz ti celo verjamem. Dva meseca si mi govorila, da boš padla dol.« »Ja, k sem kakije po vročini ...« »Ma kakšni kakiji, kretenka. Z eno nogo si v grobu. Sama veš to. Pejt si slikat glavo. Teb tam neki ne špila dobr. To bo fotr vesel,«* je še pripomnil in fuknil dol telefon. Potegnila sem Snoopyja ven iz riti. In se odkotalila proti kuhinji. Po poti sem na hodniku zagledala ogledalo. Pejt pogledat svojo Briškulo, me je nagovarjalo steklo. Pridi. Prisilila sem se in vzdignila veke. 

> Zagledala sem svoje desno oko napol zaprto, krvavo, vse v modricah in celo čelo poflikano.

God damn. Zakaj nč ne boli? Fotr bo resno vesel. Ker takrat sem se spomnila vsega za včerajšnji dan. Nad mano je stal nekdo, se drl, da rešilca, jaz sem se vzdignila iz nezavesti in se šla pogledat v isto ogledalo. Končno sem si videla glavo. Gledala sem lobanjo in šla s prsti proti ogledalu. Dovoli mi, da zarijem notr svoje prste. Sej bi ratalo, če me ne bi uni butlji zvlekli pa strpali v avto, pa da nujno na urgenco. Skoz celo Vrtojbo smo leteli, ko da tekmujemo, ker bo prej mrtev. Ko je šoferka z avtom skor v šipo urgence pribila vsa živčna. Vstopili smo skoz vrata v čakalnico. Ma Guy Ritchie se skrije. Vzuni še cela galama, ko smo vstopili notr, je bil pa scenarij v čakalnici tak: vstopimo notr in vsi utihnemo. Pogledamo uno tišino tam. Se obrnemo desno, dva penziča z berglami sedita na stolčkih. In nas gledata. Se obrnemo na levo, spet dva penziča z berglami, pa ena stara mama, k je vnučka po glavi božala, da bo še vse v redu. In oni spet nas gledajo. In mi vsi sebe med sabo gledamo. Zgledal smo hujš k nedeljski Živ žav za ta starejše.

Jaz sem tiščala vse živo na glavi in skor špricalo je ven vse. Roke, noge, vse rdeče. Dvakrat me je še po tleh odneslo, k je blo tok splozko, kork da mi bi mi voda odtekla, ne pa taka lava ven iz glave. Vzad pa modeli z robčki, k me pobirajo. In mi strumno ko vojska vsi dalje: *»Tam je receptorka!«* Smo uleteli, kot da smo ušli iz avdicije za film neki med Star Wars pa E. T. Pa po poti še ukradli uno konjsko glavo iz Botra.* »Vi biti receptorka.«* Sej receptorka, če bi lahk kadila, bi ji čik padel iz gobca. Tko je pa sam rekla: *»Joj, joj, kja je pa to.«* Luknja v moji glavi. *»A zavarovanje mate?«* je iz prve zaslišala, vmes ko je zvonila na en gumb: *»Gospod doktor, kle je en nujen primer za čez vrsto.«* Odšpicala sem mimo vseh penzičev, vmes ko so me ubijali s pogledi. Bi mel pa lobanjo ven! In sem odšetala skoz vrata. In tko sem se mirno gledala v ogledalo dan kasneje. Odfukala sem ogledalo in šla mirno dalje. Odprla sem vse polknice v hiši. Vročina poletna je butnila vame. Usedla sem se za mizo v kuhinji. Lahko bi si odrezala kos črnega kruha in gor namazala maslo. Lahko bi si skuhala kavo. Tako sem pa samo v tišin obsedela in čakala. 

Mrtvo sem strmela skoz okno. Gledala sem oljko in palmo. Ponižno sta škilili v tla posušene zemlje. Nekje v ozadju so blejale koze in bratranec je kosil travo. Pomislila sem, da se je po istih prostorih igral majhen Stanko Vuk. Mogoče je sedel na istem stolu kot jaz zdej in se spraševal, zakaj je kaki za oknom tok suh. Njega so ubili, bojo tud mene? Bova oba končala v mlaki krvi? Dva meseca sem že sama v hiši teh svoji prednikov. Vse diši po preteklosti. Takrat sem se odločila, da rajš nesem plesniv kruh kozam in grem celi vasi pokazat svoj nov podvig na glavi, zvani: *»Neki med šljivo pa zaselotejpanim čelom.«* Ko sem vsem ob reki Vipavi obrazložila, da to je ljubljansko čelo, da ne može nam niko ništa, kamoli lipe, sem se končno po temi privlekla domov. Še vedno je blo prevroče. Vrgla sem kratke rokave dol in šla v *»svojo«* nonino sobo, vsem jamrat na Fb, da mam luknjo v glavi. Začela sem razmišljat o skejtarčku in začela plesat na Dire Straits ... *»You are so far away from me, I just can't see«* ... Kar naenkrat so polknice po hiši začele ropotat na vse strani. Veter je začel premikat hišo in slišala sam lipo, kako ji hoče utrgat veje, kot da rojeva. Prestrašeno sem začela pogledovat proti hodniku. To ni hiša duhov, strezni se. Vsa potna sem dala zvočnike na glas. Litfiba in Regina di cuori. … *»Dici che m'ami … non sai se mi ami … o forse che si o no …«* Ropot okoli hiše je preglasil note. 

> Polknice so ropotale, ko sem zaslišala: *»Mi Teresita. Buenas noches.«*

Padla sem s stola dol in se probala zavlečt proti glavnim vratom. *»Kdo, kaj, se vam vsem že meša?« *sem probala z nohti odpret ključavnico. *»Boš rekla, da se me spomniš? Čilenca, k si ga privlekla sem iz Portugalske, da kako bova zaljubljena, in pol pustila sred Italije? Hitr si ti pozabla vseh teh 30 let nazaj.«* Probala sem odpret vrata v paniki, ampak vseen vprašala:* »Pa kako? Kje si? Kako govoriš z mano? Wtf?« »Na tvoji glavi sem,«* je rekel mirno. *»V glavi moji?« »Na tvoji glavi. Še vedno si kdaj glupa ko točak.«* Probala sem že brcat v vrata, ko se je spet oglasil: *»Tvoj šiv sem. Tvoj šiv na brazgotini. In zarad mene so ti včeraj zašili svojo postarano kožo nazaj, kokr majhnemu odojku. Zarad mene. Tvoj bivši tip.«* Brcala sem v vrata in končno se je ključavnica odklenila. Stekla sem ven, zagledala točo, kako pada, in slišala, kako meče celo streho dol. Za mano se je drl v španščini: *»Misliš, da nam boš ušla? Še 11 šivov te čaka! In vsi smo tvoji bivši!«* Začela sem tečt proti izhodu. Tekla sem po dežju in toči. Siddharta mi je donela po glavi ... *»zlezi pod mojo kožo, poženi mi kri po žilah ... primi me močno za vrat, saj greva … blizu meddrevesa …«*

Na levo sem zagledala Stanka Vuka, kako kot 15-letni piše poezijo pod lipo. Na levo je pranono kosil travo. Na desno je nona obrezovala rože. Na levi se je moj fotr guncal na gugalnici pod drevesom in bil star dve leti. Videla sem vse nas. Vse bratrance in sestrične. Ko sem pritekla iz parka, sem se ustavila in začela gledat cesto. Povsod so bli gasilci in zvonjenje alarma. V modrcu in kratkih hlačah sem stala tam vsa premočena in kr stegovala roko. Z mano govorijo šivi! Dokler nisem zaslišala: *»Ma kej je pej z vami gospa. Bejžte notri. Ne vidiste, da je vsem vrglo strehe dol?« »Povejte ji, da je Idrija u tistu smer,«* se je oglasil en mlajši gasilce zraven. *»Ma ste ranjena vi?«* me je vprašal ta starejši, ko je videl mojo povito glavo. Toča je padala mimo mene in obrnila sem se nazaj proti hiši za sekundo in začela tečt nazaj bosa po vseh lužah. Preskočila sem vse strešnike od hiše in se zaprla notr. Dvakrat sem zaklenila vrata in obsedela na tleh. Iz vseh sob je prihajal mraz. Stekla sem v sobo pokojnega strica. Ulegla sem se na njegovo posteljo in se zavila v njegove deke. Pomislila sem, da se je v tej isti postelji odločil za svoj konec. Za svojo Briškulo. Polknice so še vedno ropotale, streha je padala dol in men je šlo na jok.* »Prisebna, prisotna« … »Pejt si slikat glavo, pejt si slikat glavo …«  *

### Tedenski izbor: Halloween

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-halloween

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Vabljeni v svet grozljivega, kajti nastopil je čas, ko se zrak napolni z mračnostjo in skrivnostmi. Ko sonce zaide, se sence podaljšajo in po ulicah se širijo šepetanja ...Prihaja 31. oktober, noč, posvečena dušam, ki so zapustile svet živih, noč, v kateri se meje med svetovi zameglijo. Ljudje se oblačijo v strašne kostume – od grozljivih čarovnic in vampirjev do zombijev, ki oživijo nočne more. Domovi se preoblikujejo v strašljive labirinte, okrašene s pajčevino, izrezljanimi bučami, ki z bledečimi očmi strašijo mimoidoče. Otroci, opremljeni s košaricami, se odpravijo na lov na sladkarije, a nepozabna groza se skriva za vsakimi vrati. V temi se lahko slišijo daljni kriki in šumi, ki obljubljajo, da ta noč ni le igra, ampak trenutek, ko se spomini mrtvih prebudijo. Zato zaklenite vrata, pokrijte se z odejo in se prepustite krvavem izboru vsebin, ki smo jih izbrali samo za vaš Halloween ...

### KLARA KRACINA - slikarka

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/klara-kracina-slikarka

_Avtor: Klara Kracina_

V ateljeju razstavlja slikarka Klara Kracina.

Klara Kracina (1999) je univerzitetna diplomirana akademska slikarka. Leta 2022 je diplomirala iz grafike na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana. Sedaj zaključuje magistrski študij na smeri slikarstvo. Področja njenega samostojnega ustvarjanja obsegajo slikarstvo, grafiko, risbo, strip, instalacijsko umetnost, izraža pa se tudi prek konceptualne umetnosti. Je aktivna članica umetniškega kolektiva Podmladek in v letih 2019–2024 ustanovna in aktivna članica umetniško aktivističnega kolektiva Kvadratni meter. Kolektiva sta dosegla kar precejšnjo prepoznavnost na umetniški sceni v Ljubljani in Sloveniji. 

V individualnem delu se ukvarja z osebnimi vprašanji identitete, narodne zavesti, kolektivne nostalgije in pop kulture, prav tako pa odpira družbenokritična vprašanja, ki jih v svojih delih obravnava s humorjem in cinizmom.  

Navdihujeta jo človeški vsakdan ter raziskovanje življenja neznancev, s katerim se srečamo prek sledi, ki jih ljudje puščamo za sabo, kot so pozabljene fotografije, najdene na socialnih omrežjih, pozabljeni arhivi ali izgubljeni predmeti, ki jih lahko najdemo na ulici. V umetničinih delih gre za reinterpretacijo vsakodnevnih najdenih podob, ki so predstavljene v bolj monumentalni formi ter so tako izolirane od svojega običajnega formata. 

Klara Kracina se je doslej predstavila na petih samostojnih razstavah. V hostlu Tresor se je leta 2018 predstavila z razstavo *Zbirka novel, *kjer je na ogled postavila serijo linorezov, ustvarjenih po novelah pisatelja Roalda Dahla.

### JANEZ ŠKRLEC - slikar

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/janez-skrlec-slikar

_Avtor: Janez Škrlec_

V ateljeju razstavlja slikar Janez Škrlec.

Janez Škrlec (1999) zaključuje magistrski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Zanimajo ga predvsem figure, ujete v trenutkih izolacije, hrepenenja, čakanja in staranja. Med slikanjem se pogosto zanaša na naivne barve, mešanje tehnik ter na počasno, meditativno oddaljevanje od portretov, karikatur in akta. Osrednji izmišljeni liki njegovih slik so postavljeni v neroden položaj in z unikatnimi izrazi opozarjajo na ne popolnoma dovršene ekspresije čustev. Doslej je razstavljal v Sloveniji (DLUM, ALUO, MGBS, Svetlobna gverila).

### KAZIMIR OGRIZEK - slikar in fotograf

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kazimir-ogrizek-slikar-in-fotograf

_Avtor: Kazimir Ogrizek_

V ateljeju razstavlja slikar in fotograf Kazimir Ogrizek.

Kazimir Ogrizek, rojen leta 2004, se nam predstavlja s tremi serijami: serijo fotografij *Fleurs de Nuit*, serijo slikarskih portretov *Ožgani negativi* ter serijo risb *Prehodna bitja*. Seriji fotografij in slik v središče postavljata portrete posameznikov, ki jih je spoznaval na potovanjih po evropskih velemestih. Pri fotografijah gre za idealizacijo mladosti, slavljenje (mladega moškega) telesa, vanje ob zavedanju minljivosti trenutka vdirajo tudi drobci melanholije. Slikarski portreti pa se nasprotno pomikajo v smer groteske, zrcalijo pretresenost, ki jo je umetnik čutil ob soočenju z njimi. V tej razpetosti med ekstrema lahko razberemo perspektivo adolescenta, ki je še potopljen v najstniško romantiziranje, a obenem že okuša grenkobo streznitve ob nastopu odraslosti. Pri tretji seriji risb pa človeški subjekt ni niti idealiziran niti demoniziran, ampak preprosto odsoten. Nadomestijo ga neznana bitja, ki jih avtor upodablja s hladno naklonjenostjo. Kakor bi se želel odmakniti od vsega družbenega in se poglobil v meglico kjer se človek konča, začneta pa se žival in mehanika. 

## Fotografska serija "Fleurs de Nuit"

### Tedenski izbor: Skrivnosti

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-skrivnosti

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Skupaj vstopimo v napeto potovanje v svet skrivnosti in obsedenosti! V filmu "Dvojni ljubimec" režiserja Francoisa Ozona boste spremljali mlado žensko, ki se sreča s svojo preteklostjo. Ne zamudite te izjemne psihološke drame, ki vas bo držala v napetosti do konca! Vabimo vas tudi, da odkrijete skrivnosti, skrite za vrati idilične vile; film "Vila mirna" režiserja Pabla Trapera nas popelje v svet družinskih dinamik in neizrečenih resnic. Pridružite se nam na tem čustvenem popotovanju, ki razkriva, kako preteklost vpliva na sedanjost in kako odnosi med družinskimi člani oblikujejo našo identiteto. Doživite edinstven filmski večer!

### Tedenski izbor: Narava

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-21-narava

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

V tokratnem izboru vam predstavljamo zgodbe, ki govorijo o naravi, ki je naš najdragocenejši zaklad, poln skrivnosti in lepote, ki nas obdaja. Vabimo vas, da si ogledate film Povedka o gozdu avtorjev Kim Saarniluoto in Villeja Suhonena o starih Fincih, ki so verjeli, da je nekoč raslo veliko drevo, ki je bilo začetek vsega. Okrog njega so se vrteli nebo in zvezde, v ravnovesju naj bi držalo celo vesolje. To drevo je bilo Svet, naokoli so rasla druga drevesa, ki so prerasla v gozd. Preberite še knjigo Richarda Powersa Razvejenje, ki govori o drevesih kot čudežnih bitjih drevesi, ki že milijone let pretvarjajo ogljikov dioksid in vodo v organske snovi, ter na Zemlji ustvarjajo pogoje za življenje.

### Rim

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/rim

_Avtor: Kazimir Ogrizek_

Hodim ob bregu Tibere, nekaj korakov za nuno. Ob njeno črno ogrinjalo udarja veter. Zagotovo ji je vroče, pomislim, a vsaj ne razmišlja o kožnem raku.

## 01

Hodim ob bregu Tibere, nekaj korakov za nuno. Ob njeno črno ogrinjalo udarja veter. Zagotovo ji je vroče, pomislim, a vsaj ne razmišlja o kožnem raku. Sprašujem se, ali tudi ona ob močnejših sunkih vetra zapre oči in se nasmehne njegovemu nastopaštvu. Nemara pusti oči odprte in se namrgodi. Iz njene drže in načina hoje sklepam, da je njen pristop do boga in vetra resen.  

Hodim nekaj korakov pred *»Mornarjem«*. (Ne vem, ali je to njegov poklic, a pustim si užitek vzdevkov.) Je brez majice, njegovi sandali pa drsajo po razbeljenih tleh. Glasno pozdravi znanca na motorju, s čimer prikliče tudi moj pogled. Prestrežem njegov nasmeh, namenjen motoristu, ki razkrije popolnoma simetrične in skorajda modro bele zobe, med katerimi ni vidnih mej. Zagledam se v njegova rdeča ramena in bele dlake na prsih – nenavadno prijazen prizor. Niti on ne razmišlja o kožnem raku; opekline bo hladil s pločevinko piva.

### TEREZA VUK – 1. odlomek iz nedokončanega romana 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tereza-vuk-1-odlomek-iz-nedokoncanega-romana

_Avtor: Tereza Vuk_

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina.
Tokrat lahko okusimo delček novega romana Tereze Vuk, ki bo kljub temu, da ga ni uspela dokončati, drugo leto izšel v tiskani in e obliki.

## Julij 2022 

Mečkala sem bankovec v roki in zapirala trhla vrata v wc-ju. Ko sem se primajala iz stranišča, sem rekla vsem:* »Pa kje ste, banda?«* Probala sem vrnit nazaj eni ženski denar in bla zraven še pametna: *»Jutr ti vrnem pa še 10 evrov. Vem, skadila sem ti 10 evrov. Jaz sem mislila, da so rizle, majke mi.«* Upala sem, da ne padem po betonu po tleh, in šla do svoje mize. Ko je prišel natakar in sem brisala svoj švic z mize, je zafilozofiral: *»Tereza, kri ti teče.«* Pogledala sem ga hladno: *»Ma dobr je, prines mrzlo pivo. Pa nimam menstre.« »Ma kakšna menstra, iz nosa ti teče!« »Aja? Nč ni videt po mikici.«* Poklapano sem šla nazaj do straniščne školjke in si začela tlačit papir v nos. Kje oni vidjo kakšno snifanje, da jim jebem vse. Ko sem prišla nazaj za mizo, sem imela v eni nosnici papir, s ta drugo sem probala pa še več vlečt nazaj. Ko sem izpadla, da že ne vem , kam snifat, je zazvonil telefon: *»Kdo je, ne shranjujem cifer.« »Un tvoj jebač je v umobolnici,«* sem zaslišala na drugi strani. Lahko bi bla presenečena. Lahko bi bla žalostna. Lahko bi bla zgrožena. Tko natabletano slino sem hladnokrvno še enkrat povlekla v nosnico, gledala prijateljico iz otroštva nasproti svoje mize, kako srka kokto, ji nakazovala s prstom okoli glave, da enmu spet je spet zmešalo, in odgovorila v telefon: *»Ja, no kaj. Ta je še dobr čez prišel. Drugi so vsi pocepali po zaporih.«*

*»Vidva se nimata kej družit!« *se je začel dret glas na drugi strani slušalke. *»Ma dej, to bo jutr vzun,«* sem bla prepričana, vmes ko sem si brisala kri z majice, na kateri je pisalo *»legends never die«.* *»Garçon, še eno pivo!«* sem se zadrla, kot da sem bla jaz glihkar hospitalizirana. *»Kaj se vidva ne družita! Po že skor 19ih letih sta zabluzila vse.« »Nč jaz ne vem.« »Pa sej je sam Polje,«* sem hotla pomirit histerijo v njem. *»No sej, teb je vse sam hec. Pust ga na miru!«* Prekinila sem telefon in si na vrtu lokala pod vejami dreves začela zvijat zjeban joint in še bolj zjebane rizle. Na nos sem že pozabila. Zagledala sem otečene gležnje sredi norišnice. Zombije, kako me iščejo in probajo svojo natabletano slino izbruhat na meni. Prijateljica iz otroštva je nagnila vrelo kokto na drugi strani mize. Jaz sem pa zaslišala Joker Out po svojih že davno zatečenih možganih: *»A sem ti povedal kdaj?« *… In takrat nisem bila več v lokalu. Bila sem v svoji ujeti, zarešetkani umobolnici. Plesala sem pod našo stoletno primorsko lipo. Pod razbohotenimi krošnjami je izgledalo vse lepše. Burja mi je meštrala lase in jaz sem plesala. Vrtela sem se v krogu ... *»A sem ti povedal kdaj, kako lepo dišiš mi, kako žariš, ko pred spanjem govoriš mi, da boš naredila vse, da ne pozabim te, in da bom jutri spet zraven tebe zbudil se.« *Vrtela sem se v krogu in se smejala vesolju. On je tekel mimo mene, mimo našega parka, gledala sem ga, kako v počasnem posnetku vleče tiste sexy hlače gor in teče proti svojim otrokom. Bori se z vejami, ampak bo prestopil dvoriščna vrata. Pomislila sam na vse njegove dotike. Dlani med stegni. Plesati, kot da sva Urška. In povodni mož. Strastno dihanje in potrebno, perverzno, izmaličeno lizanje ran obeh … *»Šepetaj mi, koliko me hočeš. Ugrizni, preden se odločiš.«* Še vedno sem se vrtela v svojem krogu, ko sem uvidela, da moja norišnica ni njegova norišnica. Frendica me je izza mize predramila: *»Pa kaj je s tabo?« »Nč, nč. Za minuto se mi je zazdel, da vidim svojo prihodnost.« »In kaj je zdej z unim Poljem?«* je drkala dalje svojo radovedno rit. *»Ma to bo jutr vzun, a me noben ne posluša? Poklical si je taxi, pa šel za en dan surlit tja.«* V tišini sem gledala zjeban bar s še bolj zjebanmi ljudmi. *»Grem na wc,«* sem ji rekla otopela. Tam sem se gledala v ogledalo. Vrži dol zjebano školjko. Naredi si na tistem podkrekanem gnoju črto. Smrad si in v smrad se povrneš. Naredi si lajno kr po tleh in zraven posnifaj še ves penzionističen urin, zmešan z viagro. Sej ti nisi v umobolnici. Ampak zakaj potem vidim, slišim svojo prihodnost?* »Šepetaj mi, koliko me hočeš.«* 

> Z vso silo sem začela boksati v bančno kartico, pod katero se je boril kamen kokaina.

... *»A sem ti povedal kdaj?«* … Iz vseh ploščic okoli mene je začela špricati kri. Probala sem se ne zadušit, vmes ko sem iz wc -ja tekla mimo šanka, vseh miz na terasi, vlekla svoje težke noge po luži krvi. Proti naši lipi. In tam sem se zagledala. Kako se še vedno vrtim in vrtim. Usedla sem se pred našo primorsko hišo in vse gledala v počasnem posnetku. Njegove bose noge, kako so tekle na desno, čez vsa drevesa in trnaste veje, ampak vseen me je poljubljal pod lipo po vratu in skupaj sva se vrtela. ...* »Ugrizni, preden se odločiš.«* … Naenkrat sem zagledala, kako vse leti čez mojo glavo. Obleke, nahrbtnik, računalnik, mize izpod kostanja. Vse to sem opazovala z naših stopnic, v najbolj počasnem filmu. Gledala sem sebe, kako se vrtim, vse leti nad našimi glavami, njegove bose noge, kako so se končno prebile iz trnjev, in teče svoji sreči naproti. Ko sem gledala uno nesrečnico, kako še vedno upa in se vrti v svojem krogu, sem na levo zagledala očeta. Hodil je ritensko od naše hiše proti sončnemu zahodu. Gledala sva se z usmiljenjem v očeh. ... *»A sem ti povedal kdaj?«* … Vse je letelo po zraku, in takrat ko je hodil s hrbtom proti soncu, se je začel krohotat in še on začel metat vse naše mize pod kakiji naokol. Vsi stoli so počasi leteli nad mano. .... *»dokler mi srce ne poč«* … Ko sem gledala, kako vse leti nad nama, sem šla do sebe. In skupaj sva se zavrteli pod lipo. … *»šepetaj mi, kok me hočeš«* … Trgala sem si lase iz glave. Vrtkavka si, vrtavka! In takrat se je muzika končala. Zaslišala sem škripanje možganov. Obsedela sem na tleh in se obračala levo, desno. Zakaj ni več muzike, sta me res oba zapustila? Je to naš začetek konca ali konec začetka? Nič več ni letelo nad mojimi razočaranimi očmi.

*»Rešilca bo treba poklicat,«* je rekel nek tuj glas za mano. *»Grem v norišnico?«* sem probala poizvedet.* »Ne,«* je glas še vedno mehko odgovarjal.* »Ja, no, pol pa sem že v norišnici, ne?« »Ne, pod vašo lipo sediš. Cela krvava.« »Ja, sam nimam menstruacije,«* sem hotla ugovarjat. *»To so tvoji problemi,«* je glas še vedno pametoval. *»V lobanjo ti gledamo,«* se je začel posmehovat. *»A v lobanjo mi vidte?« »Ne veš, kakšno luknjo maš na glavi, ker si zdej padla v kamnitno ograjo pod lipo?« »Veliko?« »Poglej se.«* Takrat so netopirji nad mojo glavo začeli špricati svojo kri vsevprek. Leteli so in leteli, in jaz sem z lobanjo na zraku štela kamenčke v svojih možganih. ... *»šepetaj mi, kok me hočeš«* … Vmes, ko sem se gledala celo krvavo, so spet leteli stoli, mize, obleke in računalniki nad mojo glavo. Vsi smo mi v svoji umobolnici. ... *»ugrizni, preden se odločiš«* … Še vedno sem sedela tam v sopari pod zelenimi krošnjami z luknjo v glavi. In se končno opogumila. *»Ej, glas, kdo si sploh ti?«* Na ves glas se je začel krohotat. *»Tvoja brazgotina, a ti še zdej ni jasno?« *Padla sem z glavo nazaj na suho kraško travo in kri mi je zalila oči. … *»dokler mi srce ne poči, dokler ne ugasne noč« … Garçon dej še eno pivo.« *

nekoč … 

Vsa živčna sem sedela pred belimi vrati. Vsi v belo oblečeni so hodili mimo mene in jaz sem potrkavala z nogo po tleh. Ne desni zraven mene je sedel on. Mirno je gledal pred sabo. Tud pomislila nisem, kako me mora sovražit ta moment. Stara sva bla 24 in 20. Mogoče sva v vsem tistem bednem trenutku dojela, da mogoče morava en druzga rešit. Mogoče nisva. Le sedela sva tam v tišini in gledala bele, že davno zdrgnjene podplate medicinskih sester, kako škripajo okoli naju. Na desni sem čutila udarec po nogi: *»Kdaj bo že? Men se mudi.« »Dej k poslušam Lynyrd Skynyrd. I'm on the hunt. Pozmaš ta komad?«* sem fuknila slušalke dol z ušes.* »Ej, zarad tebe sem kle …«* je neki jamral, ko so se končno tista na novo prepleskana vrata odprla.* »Izvolte notr,«* je ena zakinkana glava, neki med Nirvano pa Alice In Chains, pametovala pri vratih. Notr sva stopila ko dva zdolgočasena papka, k čakata sam še repete od kosila v osnovni, pa spavanje v plenicah pol. *»Dan.« »Dan.« »No, usedta se. Lepo, Tereza, da ste se vrnila.«* Posedla sva svoje riti na stole pred njegov ksiht in oba gledala hladnokrvno tisto njegovo frizuro, k ni bla še čist ziher, al bo grunge al boy band. *»Ja, ja, sem prišla nazaj. K sva bla zmenjena za apaurine.« … »I'm on the hunt«* … Popravil si je prečko na glavi, vmes ko je držal un glup blok na svojih kolenih, ko da bo s kulijem, na katermu piše Farmacija, napisal doktorat iz moje skurjene glave.* »To pa ne bo res,«* je rekel, kot da že drka na une papirje. *»Jaz sem vam rekel, da pripeljite koga iz vaše družine. Da bomo vam lažje pomagali.« »Ja sej, evo, kle je z mano moj brat, živjo, živjo, dejte apaurine zdej. Da mi pomagamo.«* Neki sem začela mežikat bratu na desno, sam on je rajš buljil v svojo uro na roki, k je bla po možnosti še iz italijanskega pralnega praška. ... *»I'm on the hunt« ... »Tereza, sem ti že zadnjič rekel. Pri teb sumim na manično depresijo.« *

> No, jaz sem pa vam že prejšnjič povedala, da so te vaše manične zajebancije sam v nadaljevankah. Mi smo vsi normalni. Tranquillo pa tko. In dejte zdej apaurine.

Sem hotla še neki začet jamrat: *»Ta nima pojma, ni videl ceste od daleč, mamicu mu, še prhljaj mu pa pada iz une oasis čupe,«* sam sem rajš skor brata zagrabla za kapuco, pa ga vrgla k njemu v ring: *»Evo, familija! Dej pilule! Boksajte njega!«* Je pa motherfucker preobrnil taktiko. In se kr naenkrat preusmeril na mojga brata, vmes ko je ta tolkel po šipci od ure, pa gledal, če je prašek iz Trsta notr. *»Povejte, njen brat.«* Poslinil je list papirja, na katermu ni pisalo Farmacija. *»Kaj pa vi? Kako ste kej z alkoholom in substancami? Kaj ste kej probali?«* To, zdej bojo padli apaurini … *»I'm on the hunt«* … Še kar je buljil v šipco na roki.* »A jaz?«* se je obrnil proti še bolj zakinkanemu. *»Nč tko, realno gledano. Pijem pivo pa travo kadim. Pa ekstazije smo vzeli, pa tripal večkrat, pa koka, gobe …«* je začel in ni hotel nehat. In so šli moji apaurini. Z odprtim usti sem ga začela gledat na svojo desno stran, če se mu je zmešalo. *»Čakte, čakte. On je resen študen. To je mogoče kdaj probal, pa še to ziher laže.«* Poslinil je nov list papirja, ga obrnil naokoli, fuknil še mal prhljaja dol iz las in ga spet pogledal.* »No, brat, pa povejte. Kaj ste pa kej letos vzeli?«* To, apaurini so spet nazaj! 

Suvereno sem ga gledala nazaj v zaspane oči. Zdej boš videl. Ampak kaj ko mora bit moj brat frajer okoliša, pa magar psihiatričnega. Kr naenkrat sem ga zaslišala: *»A letos? Ja, pismo … pivo, trava … pa ekstazi … čak, kaj že … aja, tripi, gobe, koka … aja, pa speed, točno.«* Tokrat se nisem šokirana ozrla proti njemu z odprtimi usti. Tokrat so bla odprta, z dodatkom sline, k je tekla ven po tleh. Al nej mi vse to, kar je naštel, takoj zdej zatlači v gobec al pa fuck off. Kr glava mi je padla na kolena. Vsi zakinkani v tej situaciji … ta moj on the hunt je še takoj v kurac. … Sam brata sem začela za kapuco vlečt gor s stola, ga skor brcala proti vratom, porivala naprej, pa se nasmihala nazaj temu šentivškemu Paulu McCartneyju: *»Mi biti uredu. Mi ne manična depresija. Niet pilule. Mi biti študenti. Sayonara.« *Pa kr tam na šus čez vrata, pa direkt v bratov hrbet med podboji vrat, sva se še tam mal zavrtela, dokler se ni un glupan spet neki oglasil od odzad: *»Pa ne ji dajat več denarja! Nikol ne bo cenila!«* Ko sva se končno prerinila čez vrata, sem brcnila z bulerji v ta prvo psihiatrično steno. Ne tablet, ne dajat keša, dejmo ji pomagat ... nanananana … marš! 

Brat je odprl vrata ustanove in nekam hitr pospešil korak tam sredi teme. Naše teme. *»Alo, alo, mulc!«* sem se začela dret za njim, vmes ko sem hotela ujet njegov korak. *»Se ti delaš budalo iz mene al kaj?? Pa koje kurac substance?? Kaj ti tam prijavljaš! Pa še …«* sem hotla dokončat, sam me je prekinil. *»Ja, ja, pa še apaurini so ti šli!«* se je obrnil z vso silo nazaj. Hodil je proti meni in jaz sem se ritensko umikala. *»Ti boš men govorila! Kaj tebe briga, če sem dal kej vase! Naša Tereza, skoz naša Tereza. In kdo je kle na konc s tabo pri psihatru? Jaz! Edini jaz!«* Hotel se je odpravit naprej, pa sem se vseen spotikala še naprej zad za njim. *»Sam čaki, ti si moj brat! Edini iz istih zblojenih delov ven iz jajc! Sam ti si un, k veš zares!«* 

Spet se je obrnil sredi teme proti meni: *»Kaj bi ti rada?? Ne, nisva iz perfektne družine. So te tepli? Niso. Get over it že enkrat. Ne jokamo vsi. Drugje si življenje nardimo.« »Ja, sam jaz sem teb zgodbice brala kot majhnemu. Se spomniš, kako sva se snemala? Pravljice sem ti brala skoz.«* Takrat mu je začel kr Freddie Mercury špilat ven iz ušes z You don't fool me. Skor je začel tečt proti meni. *»Pravljice?? Pa ti si resno bipolarna motnja. Pa si vedla takrat, ko si mi tok oh in sploh pravljice brala, da bo čez par let drugač? Da bojo tvoji tipi uletavali na vrata, k so dobili po pički s koli, da bom jaz zbiral ven iz hranilnika svoj keš za vaju? Fucking 15 let sem mel ženska!« ... »You don't fool me« … »Bi rada, da nadaljujem? Kako si ti perfektna v vsej tej blodnji od te čudovite familije?«* Takrat sem utihnila. Pomislila sem na vse svoje grehe. Jaz sem perfektna! Ko je nadaljeval svojo pot proti temi, obsijani s polno luno, sem s hripavim glasom tipala za njegovo postavo. Hotla sem ga spet zgrabit za kapuco. *»Ampak midva … midva sva tisto. Midva edina veva.« *Preden je izginil v temo, se je obrnil: *»Ti si bla tista, k si šla! Pobegnila, spizdila, in jaz sem ostal. In sam tih bod. Jebale te pravljice, res. Življenje niso pravljice!« *Sesedla sem se na tla in on se je še enkrat obrnil:* »Zakaj si mogla sploh pridet nazaj. Vse si mela tam v tujini. Ne, spet si prišla vse zajebat.« *In je odšel po svoji zvezdnati poti. Odvezala sem si vezalke na bulerjih in en čevelj vrgla z vso silo v prvo grmovje. Ne bo apaurinov. Zakaj sem res sploh prišla nazaj? Na kaj sem upala? Končno sem odvezala vezalke še na drugem bulerju in ga fuknila v isto grmovje. S pisanimi nogavicami na betonu sem si podpirala glavo. Ko še nisem vedela, da mi bo čer par dni mama z nekim takim čudim mailom poslala:* »Tvoj brat ima kosilo ob enih. Ti ob treh. Noče te več videt.« *Neko čudno zadovoljstvo sem slišala v črkah. Zdej smo vsi trije proti tebi. In čez par let je vzel kovček in vsem trem pokazal fakiča. In odšel. Svoji novi polni luni naproti. In to nikol več ne bo Slovenija. In ko sem tko sedela v pisanih štumfih na nekem pločniku in tuhtala, kdaj bojo bulerji sami prišli nazaj, sem se spomnila: nas štirih. *»Dober dan, kr naprej,«* je mijavkala tam ena. Posedli smo se za en okroglo mizo. Stara sem bla 15, brat 12. Ženska v kostimu je začela: *»Ja, vidim tukaj. Hči problematik. In, kaj bomo kej povedali?«* Mati je začela buzerirat z njeimi psihološkimi forami, jaz pa brat sva pa, kot bova nekoč v ordinaciji unga, k predpiše vse, sam apaurinov ne, pa še prhljaj ma. Pogledala sem brata na desno, on mene, in spet sva jo gledala hladnokrvno nazaj. Kot wannabe Beatla. 

Tišina je bila taka kot na naših božičnih družinskih večerjah. Ko čakaš Umo Thurman, da pride z mečem posekat vse. Una v kostimu, k je mela pa frizuro direkt tako, k da je glihkar stari mami havbo za sušit lase zaskvotala, je končno rekla moji mami:* »A vaši otroc nč ne govorijo?« »Če nočjo, ne,«* je zavzdihnila. *»Hja, tko ne bomo mogli delat,«* je začivkala ta vmes, k je gledala, če so ji najlonke popokale.* »Sam, počakte vi. A niste vi štirje? Kje je pa četrti? Kje je vaš mož, njun oče?«* Z bratom sva jo še vedno gledala kot dva zoglenela zombija.* »Aja, v avtu vzun sedi pa čaka,«* se je oglasila mati.

### Usedline Londona 2

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/usedline-londona-2

_Avtor: Kazimir Ogrizek_

Mene pa je prešinilo, da je vse skupaj natanko tisto, po čemer sem hrepenel: marelično jutro, London, sunkoviti ritem prestolnice.

## 03

Bled, visok, skoraj plešast moški je stal na sredini ceste, ki vodi globje v Chinatown. Čez njegov obraz je galopirala podlost in mu raztegnila ustnice v skrivenčen nasmeh; razširila je njegove nosnice in prižgala divji lesk v očeh. Na povodcu je držal vpadljivo velikega psa, ki je glavo molil proti jušni skledi Kitajke. Sedela je na pločniku in jedla. Moški je, ne da bi enkrat samkrat pomežiknil, z višine gledal nanjo. Nesramno ji je navrgel: *»Zakaj pa nočeš deliti?!«* In razrahljal prijem, da je pes z gobcem planil še bliže k skledi. Stal je kot vkopan in bolščal v Kitajko, ki ga je v slabi angleščini prosila, naj svojega psa povleče nazaj.

### ŽENSKA V MENI - 2. odlomek iz biografije

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/zenska-v-meni-2-odlomek-iz-biografije

_Avtor: Britney Spears_

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Tokrat lahko okusimo delček ene izmed največjih prodajnih uspešnic lanskega leta, biografijo, ki jo je napisala Britney Spears.

Medtem ko se je meni vse sesuvalo, je moja mama pisala spomine. Pisala je, kako je gledala svojo lepo hčerko, ki si je obrila glavo, in se spraševala, kako je to mogoče. Dejala je, da sem bila nekoč *»najsrečnejša deklica na svetu«*. 

Kadar sem naredila kakšno napačno potezo, se je zdelo, da mame to ne skrbi. O vsaki moji napaki je pripovedovala po televiziji v okviru promocije svoje nove knjige. 

Napisala jo je lahko zato, ker je izkoriščala moje ime in pripovedovala, kako je vzgajala mene, mojega brata in mojo sestro v času, ko smo bili vsi trije otroci primeri za psihiatra. Jamie Lynn je bila noseča najstnica. Bryan je iskal svoje mesto na svetu, še vedno prepričan, da je oče razočaran nad njim. Jaz pa sem se sesuvala. 

Ko je knjiga izšla, se je mama pojavljala v vseh jutranjih oddajah in jo reklamirala. Kadar sem prižgala televizor, sem zagledala kadre s snemanja videospotov in svojo obrito glavo, ki se je bliskala na zaslonu. Mama je v oddaji *Today* pripovedovala Meredith Vieiri, kako se je ure in ure spraševala, kje se je pri meni tako zelo zalomilo. V neki drugi oddaji je občinstvo ploskalo, ko je rekla, da je moja sestra noseča pri šestnajstih letih. To je bilo očitno od hudiča imenitno, saj je bila še vedno z očetom otroka! Ja, kako lepo – poročena je bila in pri sedemnajstih naj bi rodila. *Še vedno sta skupaj! Super! Ni važno, da je punca otrok, ki bo imel otroka!* 

Časi, ki sem jih preživljala, so bili med najmračnejšimi v mojem življenju, moja mama pa je pripovedovala občinstvu: *»O, ja, in tukaj je ... Britney.«* 

> In v vsaki oddaji so razkazovali fotografije, na katerih sem bila z obrito glavo.

Knjiga je bila zelo pomembna zanjo, vse skupaj pa je potekalo na moj račun. Izbrala je hudičevo neprimeren trenutek za to. 

Pripravljena sem priznati, da sem sredi hude poporodne depresije, po moževem odhodu, ob mukah zaradi ločenosti od sinčkov, ob smrti tete Sandre, ki sem jo oboževala, in ob stalnem pritiskanju paparacev začela v nekaterih pogledih razmišljati kot otrok. 

Kljub temu ob pogledu na najhujše, kar sem naredila v tistem času, ne verjamem, da je vse skupaj vsaj približno tako kruto kot dejanje moje matere, ki je napisala in reklamirala tisto knjigo. 

Pojavljala se je v jutranjih oddajah in prodajala svojo knjigo, v kateri je pisala o času, ko sem bila v bolnišnicah in me je spravljalo ob pamet to, da sem bila po več tednov ločena od sinčkov. Služila je s tem temačnim obdobjem. 

V tistih dneh nisem bila ravno najbistrejša glavica. To drži. Ampak knjigo moje matere je veliko ljudi razumelo kot:* »Oh, Britney je strašno slaba.«* Zaradi njene knjige sem še *sama* verjela, da sem slaba! In to je naredila v času, ko sem že tako ali tako čutila ogromno sramu. 

Prisežem pri bogu, da mi gre kar na jok ob misli, da bi moja otroka prestajala kar koli tako težkega, kot sem prestajala jaz, ko sta bila majhna. Če bi kateri od sinov prestajal kaj takšnega, mislite, da bi o tem napisala knjigo? 

Padla bi na kolena. Naredila bi kar koli, da bi mu pomagala prebroditi težke čase, da bi ga podprla, mu olajšala vse skupaj. 

Nikakor pa se ne bi postrigla na paža, si nataknila okusen hlačni kostim, sedla v studio jutranje oddaje nasproti preklemanske Meredith Vieira in služila z otrokovo nesrečo. 

Včasih kritiziram na Instagramu. Ljudje ne vedo, zakaj čutim takšno jezo do staršev. Ampak če bi bili v moji koži, bi po mojem razumeli. 

## 31

Skrbništvo nad mano je bilo domnevno uvedeno zato, ker naj bi bila nesposobna početi kar koli – hraniti se, trošiti svoj denar, biti mama, vse. Zakaj so mi torej nekaj tednov pozneje priskrbeli snemanje dela nanizanke *Kako sem spoznal vajino mamo*, potem pa me poslali na naporno svetovno turnejo? 

Po uvedbi skrbništva sta mama in bratovo dekle odšli k frizerju in na večerjo, na kateri sta pili vino – tam so bili paparaci in so ju fotografirali. Vse skupaj se je zdelo zrežirano. Oče mi je prepovedal stike s fantom in nisem smela voziti. Mama in oče sta mi odvzela ženskost. V vsakem primeru sta bila na boljšem. 

Še vedno sem bila v šoku, da je zvezna država Kalifornija moškemu, kakršen je moj oče – alkoholiku, ki je razglasil stečaj, neuspešnemu podjetniku, ki me ga je bilo v otroštvu groza –, dovolila nadzorovati me po vseh mojih uspehih in vsem, kar sem dosegla. 

Razmišljala sem o nasvetih, ki mi jih je dajal oče v letih, ko sem se upirala, in se spraševala, ali bi se lahko upirala tudi zdaj. 

> Oče je skrbništvo predstavil kot odlično odskočno desko na poti do moje »vrnitve«.

Sicer sem le nekaj mesecev prej izdala najboljši album svoje kariere, ampak v redu. V očetovih besedah sem slišala: *»Zdaj je super! Za naju dela! Takšen položaj je idealen za našo družino.« *

Ali je bilo super *zame*? Ali pa je bilo super *zanj*? 

*Kako zabavno!* sem razmišljala. *Spet lahko delam, kot da se ni zgodilo prav nič! Preveč bolna, da bi si lahko sama izbrala fanta, nekako pa vseeno dovolj zdrava, da bi se lahko pojavljala v humorističnih nanizankah in jutranjih oddajah ter vsak teden na drugem koncu sveta nastopala pred več tisoč ljudmi!* 

Od takrat naprej sem začela meniti, da sem zanj prišla na svet samo zato, da bi izboljšala njegovo plačilno sposobnost. 

V mojem domu je oče zasedel moj mali kabinet in kotiček z barskimi stoli ter ga spremenil v svojo pisarno. Tam je bila skleda, v kateri je bil kup računov. 

Ja, priznam: bila sem takšna piflarka, da sem vse račune shranjevala v skledi. Vsak teden sem tako kot v starih časih seštela stroške, da bi bila na tekočem s tem, za koliko si lahko zmanjšam obdavčitev. Tudi ko sem preživljala noro obdobje, so bili moji osebnostni temelji nedotaknjeni. Skleda z računi je bila zame dokaz, da sem še vedno sposobna urejati svoje zadeve. Poznala sem glasbenike, ki so jemali heroin, se tepli in metali televizorje skozi hotelska okna. Ne samo, da nisem ničesar ukradla, nikogar prizadela niti jemala trdih drog – *bila sem na tekočem s svojimi davčnimi obveznostmi*. 

Nič več. Oče je odrinil skledo z računi in si po pultu razpostavil svoje stvari. *»Rad bi ti samo povedal,«* je rekel, *»da sem glavni jaz. Ti boš sedela na tistem stolu, jaz pa ti bom govoril, kako in kaj.« *

Pogledala sem ga, čedalje bolj zgrožena. 

*»Zdaj sem jaz Britney Spears,«* je dejal.

### ŽENSKA V MENI - 1. odlomek iz biografije

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/zenska-v-meni-1-odlomek-iz-biografije

_Avtor: Britney Spears_

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina. Tokrat lahko okusimo delček ene največjih prodajnih uspešnic lanskega leta, biografije, ki jo je napisala Britney Spears.

Vse, kar vsi govorijo o starševstvu, se je pri meni uresničilo. Sinova sta dala smisel mojemu življenju. Šokiralo me je, koliko prave in takojšnje ljubezni sem čutila do teh bitjec. Kljub temu je bilo materinstvo ob tolikšnem pritisku doma in zunaj v svetu precej, precej težje, kot sem pričakovala. 

Ker sem bila odrezana od prijateljev, sem začela postajati čudna. Vem, da se moraš v takšnih časih osredotočiti samo na to, kako biti mama, ampak meni je bilo težko vsak dan sesti in se igrati z njima, postavljati materinstvo na prvo mesto. Strašno zmedena sem bila. Že od nekdaj nisem poznala nič drugega kot razgaljenost na vseh ravneh. Nisem vedela, kam naj grem ali kaj naj naredim. Bi morala oditi domov v Louisiano, si omisliti hišo z zidom okrog nje in se skriti? 

Zdaj vidim tisto, česar takrat nisem bila zmožna: oropana sem bila vseh elementov običajnega življenja – odhodov med ljudi, ne da bi postala snov za časopisne članke, delanja vsakdanjih napak kot mama dveh dojenčkov, občutka, da lahko zaupam ljudem okoli sebe. Nisem imela svobode, pa tudi varnosti ne. 

> Obenem me je mučila, kot vem zdaj, huda poporodna depresija.

Priznam, da sem imela občutek, da ne bom preživela, če se stvari ne bodo obrnile na bolje. Vsi drugi so počeli svoje, mene pa so opazovali iz vsakega kotička. Justin in Kevin sta si lahko privoščila toliko seksa in trave, kolikor sta hotela, ne da bi jima kdo kaj rekel. Jaz sem se vrnila domov po večeru pohajanja po klubih in napadla me je lastna mati. Zaradi tega sem se bala narediti kar koli. Moji domači so me hromili. 

Vleklo me je k vsakemu, ki je vskočil in deloval kot blažilec med mano in njimi, še posebno k ljudem, ki so me odpeljali ven žurat in me začasno razvedrili ob vsem nadzoru, ki sem mu bila izpostavljena. Med temi ljudmi so bili tudi takšni, ki niso bili kaj prida, vendar sem takrat krvavo potrebovala kogar koli, ki mi je vsaj na videz želel pomagati in je deloval sposoben tega, da moje starše drži na varni razdalji. 

V okviru svojega prizadevanja za polno skrbništvo je Kevin skušal vse prepričati, da sem popolnoma neobvladljiva. Začel je govoriti, da moja otroka ne bi več smela biti pri meni – sploh. Ko je to rekel, se spomnim, da sem si sama pri sebi rekla: To je gotovo šala. To ni namenjeno nikomur drugemu kot tabloidom.  

Kadar beremo o poročenih slavnih osebnostih, ki se prepirajo, pravzaprav nikoli ne vemo, kaj je res. Jaz vedno domnevam, da je veliko tistega, kar slišimo, izmišljenega in posredovanega časopisom v okviru nekakšne zvijače, kako pridobiti prednost v boju za skrbništvo. Tako sem kar čakala, kdaj mi bo vrnil sinova, potem ko ju je odpeljal. Ne samo, da mi ju ni hotel vrniti, več tednov mi ju sploh ni dovolil videti.  

Januarja 2007 je po dolgem in krutem boju z rakom jajčnikov umrla moja teta Sandra. Bila mi je kot druga mama. Ob grobu tete Sandre na pogrebu sem jokala bolj kot kdaj koli. Delati se mi je zdelo nepredstavljivo.  

V tistem času me je poklical neki priljubljen režiser glede projekta, ki ga je pripravljal. *»Za vas imam vlogo,«* je rekel. *»Zelo temačna je.«* Odklonila sem jo, ker sem menila, da s čustvenega stališča ne bi bila zdrava zame. Ampak sprašujem se, ali sem jo že samo zato, ker sem vedela zanjo, podzavestno igrala v mislih – si predstavljala, kako bi bilo biti tisti lik. 

V sebi sem že dolgo čutila temačen oblak. Navzven pa sem še naprej skušala vzbujati takšen vtis, kot so ljudje hoteli, in se še naprej obnašati tako, kot so hoteli – ves čas sem skušala biti prikupna in lepa. Ampak maska je bila takrat že toliko obtolčena, da je je bilo komaj še kaj. Od mene so ostali samo še razrahljani živci. 

Februarja, ko že tedne in tedne nisem videla sinov in sem bila popolnoma iz sebe od žalosti, sem se odpravila moledovat, ali ju lahko vidim. Kevin me ni spustil noter. Rotila sem ga. Jayden James je bil star pet mesecev, Sean Preston pa sedemnajst. Zamišljala sem si, da ne vesta, kje je njuna mama, in da se sprašujeta, zakaj noče biti z njima. Hotela sem poiskati oblegovalnega ovna, da bi prišla do njiju. Nisem vedela, kaj naj naredim. 

> Paparaci so vse skupaj opazovali. Ponižanje, ki sem ga čutila, je bilo nepopisno.

Bila sem stisnjena v kot. Bila sem na prostem, kjer so me kot vedno lovili možje, ki so čakali, kdaj bom naredila kaj takšnega, kar bi lahko fotografirali. In tako sem jim tistega večera dala nekaj gradiva. Odšla sem v frizerski salon, vzela strižnik in si obrila vse lase. To se je vsem zdelo zelo smešno. Glejte, kako zmešana je! Celo moji starši so se obnašali, kot da jih je sram zaradi mene. Ampak nihče ni razumel, da se mi je preprosto zmešalo od žalosti. Vzeli so mi otroka. Zaradi obrite glave so se me vsi bali, celo mama. Nihče se ni več hotel pogovarjati z mano, saj sem bila pregrda. 

Moji dolgi lasje so bili pomemben del tistega, kar je bilo ljudem všeč pri meni – to sem vedela. Vedela sem, da se dolgi lasje veliko moškim zdijo seksi. S tem, ko sem si obrila glavo, sem po svoje rekla svetu: 

> Goni se nekam. Hočeš, da sem lepa zate? Jebi se. Hočeš, da sem dobra zate? Jebi se. Hočeš, da sem tvoje sanjsko dekle? Jebi se.

Leta in leta sem bila pridno dekle. Vljudno sem se smehljala, medtem ko so voditelji televizijskih oddaj pohotno gledali moje oprsje, medtem ko so ameriški starši govorili, da kvarim njihove otroke s trebuhom, razgaljenim zaradi kratke majice, medtem ko so me menedžerji vzvišeno trepljali po roki in se spraševali o mojih kariernih odločitvah, čeprav sem prodala milijone in milijone plošč, medtem ko se je moja družina obnašala, kot da sem zlobna. In tega sem bila naveličana. Konec koncev mi je bilo vseeno. Hotela sem samo videti svoja sinova. Kar slabo mi je bilo, ko sem pomislila, koliko ur, koliko dni, koliko tednov z njima sem zamudila.  

Moji najdragocenejši trenutki v življenju so bili dremeži s sinovoma. Takrat sem se počutila najbližje bogu – kadar sem čez dan hodila spat s svojima dragima otročkoma, vohala njune lase, ju držala za rokice. Postala sem neverjetno jezna. Mislim, da to razume veliko drugih žensk. Neka prijateljica mi je nekoč rekla: *»Če bi mi kdo vzel otročka, bi naredila še marsikaj drugega, ne bi si samo postrigla las. Mesto bi požgala do tal.« *

### Tedenski izbor #20: Študentje se vračajo v študijske klopi

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-20-studentje-se-vracajo-v-studijske-klopi

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Študentska leta so obdobje raziskovanja, prijateljstev in osebne rasti, polna so nepozabnih trenutkov, študijskih izzivov in zabavnih noči. Oglejte si film Večno mladi Valerie Bruni Tedeschi, ki govori o skupini študentov ene najprestižnejših francoskih akademij za uprizoritvene umetnosti, ki krmarijo med vzponi in padci umetnosti in ljubezni. Preberite tudi prispevek o študentskih jutrih v Rožni dolini, ki ga je napisal študent primerjalne književnosti Filip Hudej. Vzemite si trenutek zase in se potopite v svet literature in filma. Prijeten teden vam želimo!

### KURJA FIZIKA – 1. odlomek iz romana

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kurja-fizika-1-odlomek-iz-romana

_Avtor: Feri Lainšček_

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina.
Tokrat lahko okusimo delček najnovejšega romana Ferija Lainščka Kurja fizika, ki je po Kurjem pastirju in Petelinjem jajcu zaključni del njegove trilogije.

Mali Fêrek je bil zdaj že prepričan, da Dolénci ne ležijo na koncu, temveč na začetku sveta. Začetek  je zmeraj tam, kjer se rodiš in od koder se potem nekoč nekam odpraviš. Od tod so odšli že mnogi, ki so se vračali le še na obiske ali pa jih ni bilo nikoli več nazaj. Prišli so le redki. A še ti so upali, da bodo lahko kmalu spet odšli. Vojaki, ki so na karavli služili domovini in varovali mejo z Madžarsko, so odštevali dneve do datuma, ko so lahko slekli uniforme. Včasih je bil kateri preveč neučakan in je skušal celo pobegniti. Vodnik Jovo Úzelac ga je takrat ves nasršen iskal po vasi, pomagali so mu tudi miličniki iz Šálovec, a ga običajno niso našli. Prijeli so ga šele kje v várašu, od koder ga niso poslali nazaj na karavlo, temveč so ga odvedli v vojaški zapor. Zakaj so bili nekateri raje za rešetkami, kot pa da bi se v Doléncih sprehajali po gránici, Fêrek nekako ni mogel razumeti. Nihče mu tega tudi ni znal pojasniti. 

*»Iz gliste se ne da napraviti vojaka,«* je zatrjeval vodnik. 

*»Ni se še dovolj napil maminega mleka, pa ga vleče domov,«* je menil oče. 

A to niso bili odgovori na vprašanja, ki si jih je deček zastavljal. Vsi okoli njega so le natolcevali in se spotikali ob podrobnosti, on pa je želel izvedeti, za kaj na tem svetu v resnici gre in kaj ga nekje tam v neznanem čaka. Tudi Titova štafeta je začenjala svojo pot v Doléncih. To je bilo gotovo dobro znamenje. Čeravno mu je oče potem razložil, da je tako krenila še iz mnogih majhnih krajev v Jugoslaviji, ga to ni potrlo. Zdelo se mu je bolj pomembno, da je bil tudi tu njen začetek. Pač eden od začetkov … Iz Dolénec so otroci s štafetno palico tekli v Šálovce, tam sta se pridružili štafeti s Hódoša in iz Márkovec, skupna pa je nato nadaljevala pot v Gornje Petróvce, kjer se je srečalo še več štafet iz okoliških vasi, ki jih Fêrek ni poznal. Gotovo ni bilo nikogar, ki bi poznal vse kraje, v katerih so si tako predajali palice iz rok v roke. Cela dva meseca so morali vztrajno tekati, dokler ni zadnja štafeta prispela v Beograd, kjer so jo na veliki paradi izročili predsedniku države tovarišu Titu. Središče Jugoslavije, ki si jo je deček zaradi zapletenega potovanja štafetne palice predstavljal kot velikansko pajkovo mrežo, je bilo torej res nekje daleč, daleč. Svet je bil veliko večji, kot si ga je lahko sploh zamišljal. Poti, ki so ga povezovale, so bile tako razpredene, da bi se že za sosednjimi griči verjetno izgubil. Ugotavljal je tudi, da štafetna palica, ki so jo ponesli z njihovega šolskega dvorišča, v resnici ni nikoli prispela v Beograd. Že pred šálovsko šolo jo je nadomestila druga. Vse njihove dobre želje in voščila za maršala Tita, ki so jih zapisali na papir in vtaknili vanjo, so se torej tam zataknila in obtičala. To spoznanje ga je hudo razočaralo.

Vzneseni, ganjeni in tudi preznojeni so verjeli v nekaj, kar se ne bo uresničilo. Tovariš Tito, največji komunist, ki mu je oče pravil rezervni bog, ne bo njihovega pisma nikoli prebral, tako kot ne bo prebral sporočil še iz mnogih takih majhnih krajev, kot so Dolénci. Pa tudi iz tistih večjih ne. Na koncu mu bodo izročili le eno štafetno palico … 

*»Če bi bil jaz tovariš Tito, bi zapovedal, da morajo vse štafete nujno priti do Beograda,«* je o tem naposled spregovoril. 

*»Če pa bi bil jaz na njegovem mestu, bi ta cirkus takoj ukinil,«* je zamrmral oče Pištek. *»Vse skupaj je le zapravljanje časa in denarja.« *

*»Ne govori tako, saj veš, da lahko otrok nese v šolo!«* ga je opomnila mama Trejzka. 

*»Ne boj se, nikamor ne bo tega nesel,«* jo je skušal pomiriti. *»Dobro že ve, kaj mora ostati med štirimi zidovi,«* se je zavzel zanj. *»Dovolj pameten je, da lahko razmišlja s svojo glavo,«* ga je celo pohvalil. *»Če že en tak majhen otrok vidi, da pri tem nekaj ne štima, potem verjetno res ne štima,«* je čez čas zaobrnil.

*»Sploh pa si ni tega Tito sam izmislil, temveč je vse skupaj prekopiral od boljševikov,«* je že razpredal. *»Komsomolska mladina je z Leninovimi štafetami tekala po Sovjetski zvezi že, ko se Josipu Brozu še ni niti sanjalo, da bo nekoč maršal in bo imel svojo državo …« *

*»Pištek, ne nori!«* je spet posegla mama. *»Res ne bi bilo fajn, če bi otrok o tem pravil v šoli,«* ga je znova opomnila. *»Veš, da si z Rusi nismo ravno dobri …« *

*»Eh, Trejzka, ne seri!«* je dvignil glas tudi oče. *»Kaj pa ti veš o politiki!«* jo je zavrnil. *»Misliš, da bi šel Tito v Moskvo k Brežnjevu, če si ne bi bila na skrivaj dobra?«* jo je vprašal in zaobrnil z očmi. *»Eno figo bi šel,«* je zatrdil. *»Nikamor ne bi on šel, če ne bi imel garancije, da bo prinesel nazaj celo rit,«* je bil prepričan. *»To ti lahko jaz povem, saj ga čitam kot knjigo,«* je zatrdil. *»Poznam ga bolj kot svoj žep …« *

*»Ti ga poznaš, ja,«* je siknila mama in zmajala. 

*»Bogme, da ga poznam.« *

*»Nazadnje boš rekel, da sta vkup krave pasla.« *

*»Nisva jih pasla, a kot da bi,«* je dejal Pištek in si na hitro prižgal cigareto. *»Saj ni bilo nič drugače v tistem Kumrovcu, kot je tu,«* je zamrmral skozi dim. *»Trava je tudi tam zelena, mleko je belo, krave pa mukajo …« *

*»Je Rusija večja kot Jugoslavija?«* je vprašal Fêrek, ki je ves ta čas nestrpno čakal, da bo lahko spet prišel do besede. To ga je res zanimalo. 

*»Kako ne bi bila večja?«* ga je ošinil oče. *»Iz cesarske Rusije je nastala Sovjetska zveza, ki je zdaj največja država na svetu,«* mu je pojasnil. *»Iz enega njenega konca do drugega vozijo vlaki tudi po štirinajst dni,«* mu je skušal to velikost opisati. *»Če bi šel človek od Kijeva do Vladivostoka peš, bi hodil tri mesece,«* je nekako izračunal. *»A ker bi moral vmes tudi spati in malo počivati, bi verjetno potreboval kar šest mesecev,«* je še pristavil. 

*»Pol leta!«* je vzkliknil deček, ki se je silno čudil. 

*»Pol leta, ja,«* je pritrdil oče. *»Zdaj pa si zamisli, kake razdalje so tam, če sem jaz med vojno v desetih dneh pripešačil iz Pančeva.«*

### SIMON CHANG - fotograf

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/simon-chang-fotograf

_Avtor: Simon Chang_

Simon Chang je tajvanski fotograf, čigar dela največkrat posvečajo pozornost ljudem, katerih glas je redko slišan.

Simon Chang je bil leta 1978 rojen v Tajpeju na Tajvanu. 
 
Živi v Evropi, kjer od leta 2003 dela kot dokumentarni fotograf, pri tem pa se večinoma osredotoča na zgodbe o ljudeh, katerih glas je redko slišan, marginaliziranih skupnostih ter duševnih motnjah v regijah nekdanjega konflikta. Kmalu potem ko je diplomiral na oddelku za komukacijsko umetnost na univerzi Fu-Jen Catholic University v Tajpeju, se je preselil v Prago ter leta 2004 nadaljeval študij na tamkajšnji akademiji FAMU (Film and Television Academy of the Performing Arts). Od leta 2010 živi v Ljubljani. 

## PROJEKT / Shepherds and the Slaughterhouse (2020)

### KURJA FIZIKA – 2. odlomek iz romana

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kurja-fizika-2-odlomek-iz-romana

_Avtor: Feri Lainšček_

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina.
Tokrat lahko okusimo delček najnovejšega romana Ferija Lainščka Kurja fizika, ki je po Kurjem pastirju in Petelinjem jajcu zaključni del njegove trilogije.

Vsak večer sta s čéjzi pripeljala kaj, kar se jima je zdelo vredno in česar nista želela zavreči. Bili so to leseni opaži, oboki, police, tramovi, vrata … Nato sta pripeljala okna. To je pomenilo, da sta ta dan hiši iztaknila oči. Dečka je spreletelo, da je revica odslej slepa in ne more niti več zreti tja proti Füjsinim in Križu. Zatiskal je oči in si zamišljal, kako je biti slep. Potem si je skušal dopovedati, da hiša v resnici ni živo bitje in se vse to dogaja le v njegovi domišljiji, vendar so bila čustva močnejša od razuma. Zopet je podoživljal njeno razkrajanje, se vživljal v njene občutke in se ji v mislih opravičeval, ker jo je pustil na cedilu. Velikokrat ji je obljubil, da se to ne bo nikoli zgodilo, a zdaj je bil resnično nemočen. Upal je, da je vsaj to lahko začutila in ga po svoje razumela. 

*»Dobro je, da je glažójna cela in bo še za kako rabo,«* je dejala mama, ko sta z očetom zlagala okenska krila pod streho. *»Če ne za drugo, bom z njimi lahko na sprtoléjt pokrila flance,«* je glasno razmišljala. 

*»Nič ne boš z njimi pokrivala,«* je naposled spregovoril Fêrek. *»Ta okna bomo lepo nekam pospravili in jih bomo čuvali,«* je predlagal. 

Mama in oče sta se presenečena spogledala in se nato vprašujoče zazrla vanj. 

*»Zato, ker jih hočem za spomin,«* je rekel trdo in odločno. 

*»Za spomin?«* je čez čas zategnil Pištek. 

*»Kako – za spomin?«* je pritegnila Trejzka. 

*»Tako,«* je pribil. *»Lepo,«* je rekel z glasom, ki ni trpel ugovora. *»Ker so to okna, skozi katera sem prvič gledal v svet,«* je pojasnil. *»Nikoli mi ne bodo nobena druga okna pomenila toliko kot ta,«* je še dodal. 

Mama in oče sta se spet spogledala in sta za daljši čas obmolknila. Njuna obraza sta bila zresnjena in videti je bilo, da so se ju njegove besede dotaknile. 

*»Dobro,«* je potem dejal oče.* »Če ti tako hočeš,«* je zamrmral in skomignil. 

*»Ampak saj nisi gledal skozi glažójno,«* je Trejzka še poskušala ugovarjati. *»Ko si bil bába, sem te vsak dan nesla ven,«* mu je želela dopovedati.  

*»Ti tega ne razumeš,«* je dejal Fêrek. 

*»Česa ne razumem?«* je bila nejevoljna. 

*»Tako se reče, čeprav ni čisto tako,«* ji je pojasnil Pištek.  

Mamo je to pomirilo, oče ga je po svoje razumel, deček je dobil kuhinjska okna in dve krili z oken v spalnici. Obrisal je z njih prah, jih zložil in v kleti spravil pod posteljo. Tam se mu je zdelo ta hip še najbolj varno. Zadal si je, da jih ne bo nikoli izgubil in jih bo hranil do konca življenja. Po tej zaobljubi mu je presenetljivo odleglo in ni tako neutolažljivo žaloval za ížo, ki je na püjklu že kmalu ni bilo več.

### Gradec - Gemma, hajde wallah!

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/gradec-gemma-hajde-wallah

_Avtor: David Pavlas_

V rubriki Tuje nebo delimo z bralci izkušnje Slovencev, ki so se odločili za življenje v tujini. Prisluhnite njihovim zgodbam.

Ko so se moji starši pred desetimi leti na delo prvič odpravili čez mejo, v avstrijsko Štajersko, si nikoli ne bi mislil, da bom nekoč tam živel tudi sam. Avstrija se mi je zdela kot obljubljena dežela, nekakšna Indija Koromandija, kjer se cedita bučno olje in finančna stabilnost. Takrat, v zgodnjem najstništvu, se mi je zdelo, da ta čarobni kraj leži nekje na robu sveta – razdalja devetdesetih kilometrov pri tistih letih res deluje nepopisno daleč. Danes na poti v Gradec, ki je zdaj že skoraj dve leti moje domače mesto, niti ne opazim, kdaj prečkam mejo. 

Pred selitvijo sem, kakor večina Slovencev, tudi jaz Gradec poznal predvsem po zaslugi nakupovalnih centrov in božičnih sejmov. Sploh v Mariboru, kjer sem preživel vse najstništvo in tudi prva leta* »odraslosti,«* so o Gradcu govorili predvsem, kadar so povpraševali po destinacijah za zimske vikend oddihe ali za nakup modnih oblačil (pa tudi po dobro plačanih delovnih mestih, kar pa v najstništvu še ni bila ena mojih skrbi). Če se kmalu po pričetku diplomskega študija ne bi odločil, da bom študij na naslednji stopnji nadaljeval prav tam, v *»metropoli na Muri«*, bi verjetno tudi meni ostala znana predvsem po naštetem, po selitvi pa sem hitro ugotovil, da mesto nudi veliko, veliko več kot le dobro kuhano vino in poceni kavbojke.

### Tedenski izbor #19: Čarobni svet Ferija Lainščka

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-19-carobni-svet-ferija-lainscka

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Feri Lainšček je eden najbolj priljubljenih in prepoznavnih slovenskih pisateljev, ki s svojimi deli nagovarja široko bralno občinstvo. Ta teden smo za vas izbrali filma Petelinji zajtrk in Šanghaj, ki sta bila posneta po njegovih delih, ter s kresnikom nagrajeni roman Muriša in Strah za metulje v nevihti. Preberite še prispevek Liu Zakrajšek, v katerem ji Feri zaupa zgodbo, ki se skriva za eno izmed njegovih najljubših fotografij.

### Stanovanje Tine Hočevar - Kot arhitekt lahko ustvariš toliko lepega

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/stanovanje-tine-hocevar-kot-ahitekt-lahko-ustvaris-toliko-lepega

_Avtor: Nina Granda / V sodelovanju z revijo Outsider_

Arhitektka Nina Granda odpira vrata zanimivih hiš, nas vodi skozi umetnost bivanja in lepoto notranjega dizajna. Tokrat se je posvetila prenovi meščanskega stanovanja – obiskala je dom arhitektke Tine Hočevar, ki stoji nasproti Drame v Ljubljani.

Ljubljana je razcvet doživela v obdobju meščanstva na začetku 20. stoletja. Leto po velikem potresu leta 1895 je županovanje prevzel bančnik Ivan Hribar (do leta 1910) in kot glavnega urbanista angažiral Maksa Fabianija, ki je imel domišljeno in napredno urbanistično vizijo. Ljubljana se je razvijala, kakor bi rekli danes, po meri človeka: četrti so bile povezane in dostopne, z velikimi parkovnimi in vrtnimi površinami, s širokimi pločniki, sadili so drevesa in urejali drevorede, deloval je javni promet. Postavili so mnoge stavbe, ki danes krojijo podobo mesta. Takrat je nastala stavba nasproti Drame, v katero vstopiva s fotografom. 

Vzpneva se po lepem kamnitem stopnišču s kovano ograjo. V drugem nadstropju naju pričaka arhitektka Tina Hočevar.  

## **Zvok občinstva pred večerno predstavo**

Stanovanje, potrebno obnove, je našla prek oglasa v *Delu* leta 2012. *»Takoj ko sem vstopila vanj, sem vedela, da je to to. Čeprav je bilo v obupno zapuščenem stanju, petnajst let je bilo prazno, če ne štejem živali, ki so ga začasno naselile in pustile močne sledi. Prav to, da je bilo možno čisto vse narediti na novo, predvsem napeljave, je obetalo veliko svobode pri organiziranosti prostora. To je bila zame prednost.«* Pritegnili so jo lokacija, ravno prava velikost in direkten pogled na pročelje gledališča. *»Zdaj razmišljam, kako se je ta lokacija spremenila v nekaj letih. S pozidavo Šumija in začetkom prenove Drame je bilo odstranjeno vse okoliško zelenje. Direkten pogled na Dramo je moj najljubši. Kadar so tam predstave, rada poslušam množico, ki se zbira pred gledališčem.«*

### »To je najbolj čaroben kotiček na svetu!« 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/to-je-najbolj-caroben-koticek-na-svetu

_Avtor: Andraž Gombač_

Predstavitve festivalskih dogodkov, koncertov, bizarnih prireditev in še kaj. Andraž Gombač nas vodi po Sloveniji in vsakič znova dokaže, da naša kura nikakor ni mrtva. Tokrat je obiskal LARGO PRI ŠPINI legendarnega Draga Misleja Mefa.

Izolski poletni *Četrtkovi večeri pri špini* so hit! Na Ljubljanski ulici v Izoli, v tako rekoč Mefovi dnevni sobi na prostem, žuborijo klepet, smeh, odlična glasba, vohati je okusno hrano, najmočneje na prireditvah, kakršni sta Šalšijada in Čilijada – no, slednjo je letos skazil dež, a so jo vseeno izpeljali. Kak koncert so morali prav tako zaradi pretežkih kapelj odpovedati, veliko večino pa so spet uspešno izpeljali.    

Vstop je vselej brezplačen in ljudstva je vedno veliko. Izkušeni si pravočasno priskrbijo rezervacijo sedišča, marsikdo pa raje stoji zadaj in ob glažu kako reče s tovarišijo.    

Tako je tudi tega dne, ko jo primaham na letošnji najbolj mednarodni večer pri špini. Medtem ko ljudstvo šele kaplja na prizorišče, se večera že veseli Dorina Beržan, domačinka, pesnica, ki stihe niza v starem istrskem dialektu:

### Tedenski izbor #18: LGBTQ+

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-18-lgbtq

_Avtor: Urednštvo Beletrine Digital_

V tokratnem izboru vam ponujamo zgodbe, ki raziskujejo ljubezen, iskanje identitete in vsakdanje izzive LGBTQ+ skupnosti, predvsem pa razkrivajo raznolikost izkušenj ter poudarjajo, kako pomembna sta sprejemanje in enakopravnost. Ob njih boste spoznali osebne poti junakov, ki vas bodo navdihnile za večjo odprtost, empatijo in razumevanje v svetu, kjer raznolikost igra ključno vlogo pri ustvarjanju povezanosti. Oglejte si film Prehodi (Passages) režiserja Ire Sachsa, ki raziskuje kompleksnost odnosov skozi ljubezenski trikotnik. Zgodba spremlja režiserja, ki začne afero z moškim, medtem ko je še vedno v zakonu z ženo. Sachs subtilno obravnava teme spolne identitete, ljubezni in strasti ter razkriva, kako intimni odnosi vplivajo na življenja vseh vpletenih. Poslušajte še biografijo znanega slovenskega poslovneža Marka Verdeva, ki pogumno hodi lastni poti in ruši tabuje, ki bi mogoče morali biti že zdavnaj porušeni.

### Streznitev - 1. odlomek iz biografije GOVORIM

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/streznitev-1-odlomek-iz-biografije-govorim

_Avtor: Marko Verdev, Davorin Lenko_

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina.
Tokrat lahko okusimo delček Marka Verdeva, mariborskega podjetnika, ki v svoji biografiji odkrito spregovori o tabuiziranih temah, kot so izgorelost, depresija in tesnoba v poslovnem svetu ter o homoseksualnosti, po drugi strani pa tudi o lepoti življenja, ljubezni in notranji moči, ki ga žene naprej.

Tistega poletja sem se do septembra še osemkrat vrnil h Chrisu na Majorko. Izkoristil sem vsak trenutek, ki sem ga lahko. Iz Gradca je bila direktna povezava. Dve uri leta in bil sem pri njem. Bilo je prikladno in – priznam – precej avanturistično. 

Chris je delal v neki prestižni nemški verigi frizerskih salonov, ki je imela poslovalnico tudi na Majorki, in sicer v nekem prav tako zelo prestižnem hotelu, kjer so bivali zvezdniki tipa Leonardo DiCaprio, pa tudi člani kraljevih družin, razni šejki … Friziral je elito elite. Sam sem v tistem času ugotovil, da lahko kar precej svojega dela opravim na daljavo, zato mi ni bilo treba biti ves čas v Mariboru. Kljub temu sem bil v tistih mesecih najbrž zelo priljubljen pri letalskih družbah. Ker sem imel dovolj oblačil že na Majorki pri Chrisu, sem potoval *light* – samo z denarnico in oblačili, ki sem jih imel na sebi. To mi je omogočilo ugodne cene letalskih vozovnic in zelo hitro premikanje mimo varnostne kontrole. Kupil sem si tudi špansko SIM kartico za mobilni telefon in na Facebooku bolj za šalo kot zares objavil, da sem se preselil v Palmo. 

Zdelo se je, da nama gre vse na roko; živela sva na *»visokih obratih«*. Na neki zabavi, ko sem bil sicer v Mariboru, je Chrisa opazila ameriška fotografinja Samantha Hemsley, ki se je ukvarjala predvsem s portreti. Ker je bil precejšnji *»eksot«* (imel je kup tetovaž in piercingov – v primerjavi z njim sem takrat izgledal kot kamilica), je takoj pritegnil njeno pozornost in povabila ga je na *fotoshooting*. Pokazal ji je še moje fotografije in predlagal, da bi naju fotografirala skupaj. Samantha se je strinjala. Dogovorili smo se, da bodo fotografije za naju brezplačne, ona pa jih bo uporabila za promocijske namene. 

> Z najinimi fotografijami je želela spodbuditi in opogumiti druge istospolne pare za skupno nastavljanje objektivu.

Ko sem se naslednjič vrnil na Majorko, smo se sestali pri Samanthi doma, v gorovju Serra de Tramuntana, kjer je imela najeto veliko *finco* (španski izraz za posestvo na deželi s kamnito hišo) z bazenom, fotografskim studiem in prekrasnimi razgledi. Ker je bilo zame fotografiranje v spodnjem perilu popolnoma nova izkušnja (kaj šele fotografiranje gejevskih portretov), sem bil ves na trnih. Fotografirali smo zunaj, na dvorišču. Seveda mi je bilo precej nerodno, a bili smo sredi ničesar, na samotnem posestvu. Kljub začetni tremi sem se kmalu sprostil, zagrabil Chrisa, ga nagnil ob steno in … Posneli smo nekaj res odličnih fotografij, ki so bile zelo erotične. Celo seksualne, strastne. Ne pa – to moram poudariti – tudi pornografske. A vsekakor zelo eksplicitne.  

Pozneje se je izkazalo, da so bile zelo pomembne. Sploh ena, na kateri Chrisa poljubljam na vrat.  

Ko se je poletje začelo bližati koncu, Chris ni bil več prepričan, kako bo z njegovo službo. Izven sezone so namreč občutno zmanjšali število zaposlenih, in ker je bil zadnji, ki se je pridružil ekipi, mu je grozilo, da jo bo z jesenjo tudi prvi zapustil. Govorila sva o tem in v luči te negotovosti je padla ideja, da bi zaživela skupaj. Pa ne na Majorki, ampak nekje bliže mojemu delu. 

Povedal mi je, da je pred prihodom na Majorko že živel v Gradcu (menda so bile frizerske plače v Avstriji bistveno boljše kot v Nemčiji), kjer pa je bil zelo osamljen, zato je, ko se je pojavila priložnost, sprejel službo na Majorki. O tem je pripovedoval zelo neprizadeto, mene pa je strašno navdušila ta njegova lastnost, da je bil sposoben pri svojih tridesetih enostavno spakirati in oditi. To mi je bilo nepojmljivo in zdelo se mi je, da odraža neko noro in meni nepredstavljivo mero poguma. Da daš vse svoje življenje v kovček in pustiš za sabo vse … Vse prijatelje … Vse življenje … In enostavno greš. To me je noro fasciniralo in tudi zaradi te neobremenjenosti in izjemne svobode sem ga občudoval. 

> Ugotovila sva, da bi se – glede na mojo službo in na to, da bi se on z lahkoto zaposlil v Gradcu – lahko preselila nekam med Gradcem in Mariborom.

Ideja je hitro pričela zoreti in začela sva iskati stanovanje ter hitro našla enega v občini Lang, ki je osem kilometrov od Lipnice v smeri proti Gradcu. Stanovanje, ki se nahaja na deželi, v parku ogromnega posestva graščine Eybesfeld, mi je bilo zelo všeč in z graščakom, kot rad nagajivo poimenujem svojega najemodajalca, gospoda Eybesfelda, sva se hitro dogovorila o najemu. Vanj sem se preselil že konec avgusta 2014, oktobra pa sem šel še zadnjič na Majorko. Tokrat z avtom in z menoj je šel Prijatelj. Šla sva do Barcelone in od tam na trajekt. Vožnja je trajala celo noč. Pri Chrisu sva bila skupaj še kakšna dva dneva, potem pa je Prijatelj odletel domov, midva s Chrisom pa sva spakirala njegove stvari in se po isti poti z avtomobilom napotila domov – v Avstrijo. 

Med tisto vožnjo proti novemu skupnemu domu sem začel dobivati močne sume, da vse skupaj mogoče ni bila najbolj pametna odločitev, a žal se nisem znal poslušati. Prvi opozorilni znak je bil že kar na trajektu. Videl sem, da se Chris ne počuti v redu. Bil je slabe volje, in ko sem ga vprašal, kaj je narobe, mi je rekel, da zapušča najlepše obdobje svojega življenja in kraj, kjer se je imel zelo lepo. To se mi je zdelo čudno. Vedno se mi je namreč zdelo, da je človek doma tam, kjer je srce, in ne tam, kjer je lepo. Poslušal sem ga in ga tolažil, nisem pa poslušal svoje intuicije, zato sem njegove besede hitro pozabil. 

Vzela sva si čas in potovala kar nekaj dni. Po izkrcanju v Barceloni sva tam ostala še dva dneva, se nato vozila po Franciji, prespala v Marseillu in potem še nekaj noči v Benetkah. Ne vem, ali sva na tisti poti v novo poglavje svojih življenj zavlačevala ali pa uživala.  

Najbrž oboje. 

Nedolgo zatem sem na Facebooku objavil eno izmed fotografij, ki jih je poleti posnela Samantha. Tisto, na kateri poljubljam Chrisa na vrat. To je bil še drugi del mojega diptiha objav na družbenih omrežjih, ki so v marsikaterem pogledu spremenile vse. Najprej razhod z Matejo … In potem še poljubljanje moškega.  

S tem je vse skupaj postalo *»uradno«*. Bil je neki konec – in bil je neki začetek. To je bil moj javni *coming out*. En zapis na Facebooku in ena fotografija.  

Kmalu so začeli padati komentarji. Še posebej na fotografijo.  

Mama, ki je sicer vedela, da sem s fantom, mi je rekla, da bo to skrivnost obdržala zase. *»Kakšno skrivnost?«* sem jo smeje vprašal. *»Če je pa na Facebooku! Povej, prosim, vsem! Nimajo vsi Facebooka.«* Razložil sem ji, da sem star že čez štirideset let in da ne mislim več živeti v skrivanju. 

Rekla mi je, da nisem normalen, a mislim, da je s tem bolj kot na to, da me zanimajo tudi moški, ciljala na mojo izjavo, naj govori o tem.  

A kot se vedno zgodi pri takšnih *»razodetjih«*, je tudi moje naletelo na mešane odzive. Nekateri so ga sprejeli zelo lepo, obenem pa se je name usul tudi plaz neodobravanja, sodb in kritik. Vse to je verjetno še toliko močnejše, kadar je človek na višji poziciji v poslovnem svetu. Ne samo, da sem z moškim, še na internetu objavljam fotografije, na katerih ga poljubljam! Mogoče sem bil pri tem tudi sam nekoliko naiven. Ker sem že objavljal fotografije, na katerih sem se poljubljal z žensko, sem menil, da lahko isto storim tudi s fotografijami, na katerih sem z moškim. Očitno sem se motil.  

> V službi so mi – s Stricem na čelu – očitali, da bom s tem uničil firmo. Praktično z danes na jutri so tisto fotografijo videli vsi.

Tudi tisti, ki sploh niso bili moji prijatelji na Facebooku. Te sem – namesto da bi se zagovarjal – raje vprašal, kako so sploh prišli do nje, čeprav sem seveda poznal odgovor: ljudje so si jo pošiljali med sabo. To pa je pomenilo, da jih je stvar močno zanimala. Človek ne shrani fotografije na svoj telefon in je pošlje drugemu, če se mu ne zdi pomembna. To me je nekoliko zabavalo.  

A tako, kot me je zabavalo, so mi očitki do neke mere prišli tudi do živega. Ljudje so se vtikali v moje osebno – da ne rečem seksualno – življenje in to nekako začeli povezovati z mojimi poslovnimi sposobnostmi po logiki *»faliran strejt – faliran direktor«*. 

Sploh od starejših sodelavk sem takoj začutil spremembo v odnosu. Šlo je za neki odpor, celo gnus. Pogledale so me in v njihovih očeh sem videl zgolj … *»Fuj.«* To šikaniranje me je precej prizadelo, a prav zaradi njega sem spoznal nekaj, kar me je obogatilo kot direktorja: s takšnimi reakcijami ljudje pokažejo svojo resnico. Svoj pravi obraz. Ko gre vse dobro in ko nas nič ne moti, je lahko nositi maske. Ko pa se z nečim ne strinjamo ali nas skrbi, se te maske hitro stopijo. 

Pred tem v službi (z izjemo nekaj sodelavcev, ki so mi bili najbližje) niso vedeli, da sem gej, čeprav predvidevam, da je že marsikdaj zaokrožila kakšna govorica ali da se je kdo na glas spraševal o tem. Dejstva, da so mi všeč tako moški kot ženske, nisem nikdar skrival. Kadar me je kdo direktno vprašal o tem, sem mu to tudi potrdil.  

Nekoč so sodelavki za rojstni dan prinesli torto v obliki falusa. Ko sem jo jedel, je neka druga sodelavka pristopila do mene in me vprašala, kakšen je občutek, ko ga *»dam v usta«*.  

*»Meni je zelo dober,«* sem rekel. 

*»A ne boš tajil?«* 

Odkimal sem: *»Nikoli nisem.«* 

Zdi se mi, da ljudje ne razumejo, koliko lahko izveš, če vprašaš direktno. 

A tako kot nikoli nisem skrival svojih seksualnih nagnjenj, jih tudi nisem razglašal. Vsaj ne do Chrisa. Takrat se mi je zazdelo, da je napočil primeren trenutek, da se *»izjasnim«* in enkrat za vselej končam z negotovostjo in ugibanji.  

Držal sem se pokončno in stal za svojimi odločitvami ter prepričanji, a resnica je bila, da sem bil v tistem obdobju čustveno precej na psu. Zadnja stvar, ki sem jo potreboval, je bilo šikaniranje v službi. Želel sem si, da bi me pustili pri miru, kar pa seveda ni šlo. V slabega pol leta se mi je življenje obrnilo povsem na glavo in kmalu me je pričelo že resno skrbeti, da sem izgubil več, kot sem pridobil.  

Za začetek so se skrhali odnosi z nekaterimi poslovnimi partnerji, ki prihajajo iz bolj homofobnih držav. Čeprav je del mene ohladitev odnosov pričakoval, je drugi del vseeno mislil, da so me ljudje skozi leta spoznali kot Marka in da vest o moji spolni usmerjenosti naših odnosov ne bo spremenila. Pa jih je. Kot primer lahko navedem nekega turškega partnerja. Če me je pred meseci še objemal in sva ob šanku pila in razmišljala o skupnih podjetniških potezah, sem imel po svojem razkritju občutek, da gleda skozi mene. Da me dobesedno prezira. Nikdar več nisva spregovorila na štiri oči. Kvečjemu v skupini ljudi, pa še to le nekaj vljudnostnih fraz. To mi je pokazalo, da sem vendarle zelo pogumen, če ne že drzen, da sem se leta 2014 tudi v mednarodnih vodah javno deklariral kot gej.  

Ker se imam za družinskega človeka, ki obožuje otroke, sem se počutil odrezanega od sinov in v meni je zaradi tega zazevala nekakšna praznina. Ne glodala, ampak razžirala me je slaba vest, da so po novem večino časa brez mene. Čeprav vem, da takšno razmišljanje ni pravično do Mateje, se mi je na neki način zdelo, da so ostali sami. Vsak dan, ki je minil, ne da bi jih videl, mi je bilo hudo – hudo pa mi je bilo tudi, ko sem bil z njimi, saj so me opominjali, da nisem in ne bom več tako prisoten v njihovih življenjih, kot sem bil. 

Tudi z Matejo – razumljivo – nisva bila v najlepših odnosih. Nisva se sicer prepirala, a bila sva precej hladna drug do drugega in komunicirala sva zgolj o najnujnejših zadevah. Povrhu vsega pa mi je vedno bolj postajalo jasno, da moja zveza s Chrisom ne vodi nikamor in da ima zelo omejen rok trajanja. 

Po opojnem in razburljivem poletju je jesen prinesla streznitev.  


Nedolgo zatem je Chris zbolel. Pravzaprav ni bilo nič posebnega. Šlo je za neki prehlad, ki pa se ga nikakor ni mogel znebiti, zato je šel k zdravniku. Ko se je vrnil domov, mi je povedal, da so mu vzeli kri in da je ob tej priliki prosil, naj ga testirajo še za spolno prenosljive bolezni. Rekel sem, da se mi zdi to super in odgovorno, potem pa na stvar pozabil.  

Kak teden pozneje pa sem prejel klic. Spomnim se, kot bi se zgodilo včeraj. Z otroki smo šli v Mercator po nakupih, in ko sem na parkirišču zlagal vrečke v prtljažnik avtomobila, mi je zazvonil telefon. Chris. Javil sem se. Bil je povsem iz sebe.

### Črta, čez katero se ne stopi - Pred črto - 2. odlomek iz biografije GOVORIM 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/crta-cez-katero-se-ne-stopi-pred-crto-2-odlomek-iz-biografije-govorim

_Avtor: Marko Verdev, Davorin Lenko _

V rubriki Okus po knjigi objavljamo odlomke literarnih del, ki bodo kmalu izšla pri založbi Beletrina.
Tokrat lahko okusimo delček Marka Verdeva, ki v svoji biografiji odkrito spregovori o tabuiziranih temah kot so izgorelost, depresija in tesnoba v poslovnem svetu ter o homoseksualnosti, po drugi strani pa tudi o lepoti življenja, ljubezni in notranji moči, ki ga žene naprej.

Po naravi sem zelo radoveden in želim prezkusiti vsako stvar, ki obstaja, če le ni preveč nevarna. Še posebej, če nudi užitek! Nagnjen sem k eksperimentiranju, in to napol iz firbca in napol iz želje po novih, še nepoznanih užitkih. In kadar govorimo o slednjih, droge niso daleč stran. 

O marihuani sem že pisal, a to je samo del te zgodbe. In če sem v tistem poglavju govoril o uporabi (in naravi), nadaljevanje zgodbe kliče po tem, da spregovorim še o zlorabi. In kemiji. 

Do drog nikoli nisem imel apriorno negativnega stališča, sem se pa obenem vedno zavedal, da je to početje lahko nevarno, zato sem se jim približeval zelo, zelo previdno. Nisem povsem prepričan, a zdi se mi, da je bila moja prva tovrstna izkušnja z LSD-jem. Pogumno, vem! To je moralo biti okoli leta 1991, ko sem imel osemnajst let ali še kakšno manj. Z avtobusom smo šli na neko plesno tekmovanje, in ko smo se vračali domov, mi je nekdo ponudil papirček z LSD-jem. Rečeno mi je bilo samo: *»To si daš na jezik in bo super.«* Bil sem med poznanimi ljudmi, ki sem jim zaupal, zato sem ubogal, toda izkušnja nikakor ni bila *»super«*; halucinacije, ki sem jih imel, so bile daleč od hipijevske utopije, kakršno pogosto vidimo v filmih.  

Kmalu zatem sem se srečal z marihuano. Okus mi je bil sicer izjemno neprijeten, a občutek sproščenosti, ki me je preplavil, mi je bil fantastičen. Še vedno mi je. Poleg tega pa mi je vsakič, ko sem jo kadil, šlo na smeh. Najbrž je vsakdo rad sproščen in se smeji – tudi jaz nisem izjema. Zaradi tega sem vzljubil marihuano. Je nežna droga, ki je povrh vsega še – načeloma – popolnoma naravna in ne povzroča odvisnosti. Kadil sem jo povsem spontano. Nisem je kupoval, niti zares iskal. Nisem je niti *»žical«*. Če pa je kdo zvil joint, sem se mu pri kajenju z veseljem pridružil. Tako je (z redkimi izjemami) ostalo kar nekaj časa. 

> V drugi polovici devetdesetih let smo začeli hoditi na partyje. Takrat se je v Sloveniji začela razvijati rave scena, katere osrčje je bila Ambasada Gavioli.

Če bi moral opisati njen pomen v besedi ali dveh, bi lahko rekel samo, da je šlo za kulturni šok – in prepričan sem, da nisem edini. To, kar se je v tej diskoteki dogajalo na njenem vrhuncu, je bilo v našem prostoru nekaj popolnoma novega. Še nevidenega. Za marsikoga šokantnega. In za marsikoga osvobajajočega. 

Rave scena je lahko popolnoma *»odštekana«* in mi je zaradi tega takoj postala nekako domača. Bila je blizu temu, kar čutim in kar sem. Verjamem v svobodo izraza, pa čeprav še tako bizarno. Ambasada Gavioli je v slovenski prostor prinesla svobodo in norost, kakršno sem prej doživel samo na Ibizi. Tam si videl vse možno. Recimo plesalke z izrezanimi majicami, da so kazale joške, in živo se spomnim neke punce, ki je imela namesto modrčka zajemalke. Kreativnost v osvobojenosti. Takrat sem videl, da živim v zelo *»zabačeni«* državi, kjer so ljudje zakrčeni in si ničesar ne upajo. Ibiza me je glede tega zelo navdušila. Mogoče bi lahko celo rekel, da mi je odprla oči. Tako glede tega, kaj se dogaja po svetu, kot tega, kaj se pri nas ne. Ambasada Gavioli je prinesla tisti odštekan duh Ibize nekoliko bliže domu. 

Vsaka *»odpiljena«* scena pa po navadi prinese tudi svoje droge in v tem primeru je bil to *extasy*. Z njim me je seznanil moj prvi resni fant in me takoj opozoril, da je to droga, ki ti – sploh če si začetnik – zelo rada *»udari na seks.«* 

Glede na način, kako mi je stvar predstavil, sem lahko rekel samo: *»Ja, prosim.«* 

Izkušnja je bila čudovita. *Extasy* človeka zmehča (ne najdem boljše besede). V svojem telesu se počutiš udobno, hkrati pa začutiš izjemno močno željo, da bi se k nekomu stiskal … Se po nekom vlačil. Na svoje poskuse in izlete z drogami iz tega obdobja imam zelo pozitivne spomine. Jemal sem jih samo v pravi družbi, v pravih situacijah. Nisem izsiljeval izkušenj. In definitivno nisem ničesar jemal sam.  

Okoli leta 2005 sem se čisto po naključju prvič srečal s kokainom. V mestu sem pil z dvema prijateljema in v nekem trenutku smo se znašli na stranišču ter vlekli bel prah. Takrat sem imel svoje predstave o tem, kaj droga je in kaj ni. Imel sem svoja pričakovanja. Ker te kokain ne pomiri kot marihuana in tudi ne povzroča halucinacij, se mi je njegov učinek sprva zdel precej brezvezen. Brez prave poante. Seveda pa sem hitro opazil, da zelo dobro vpliva na mojo žurersko vzdržljivost, zato sem ga – tako kot marihuano – dodal na svoj *»rekreativni repertoar«*. Obojega sem se posluževal izključno v družbi in izključno v dobrih psihičnih stanjih. Menil sem, da se dovolj poznam in da sem dovolj močan, da lahko uživam brez nevarnosti, da bi me stvar potegnila pregloboko. Ni me bilo strah.  

Še vedno me ni. Je pa ta zgodba o rekreaciji v naslednjih letih šla nekoliko svojo pot. 

> Počasi, a vztrajno se je kokain v mojem življenju pričel pojavljati vedno pogosteje. Postajal je del »rednega repertoarja«.

Snifal sem ga večinoma v kombinaciji z alkoholom. S Prijateljem sva bila v nekem obdobju pivsko precej aktivna in kokain je glede tega seveda *»pomagal«*. Kokain te *»popravi«*. Negativne posledice pijanosti magično izginejo.  

Mogoče sem takrat začel hoditi po robu. Če sem, je ta hoja trajala kar nekaj časa. Pravzaprav vse do leta 2014, ko sem na Majorki spoznal Chrisa. Takrat sem dal v višje obrate. Chris je bil žurer in glede drog veliko bolj angažiran in podučen od mene. Mislim, da sem z njim v tistih začetnih fazah razmerja (z izjemo tega, kar se v telo spravi z iglo) vzel vse. Igla mi je namreč že od nekdaj predstavljala mejo. Limito. Črto, čez katero se ne stopi. 

S Chrisom sva, kot sem že pisal, hitro postala par in nekaj časa sva vsak vikend močno žurala ter jemala, kar je pač bilo za dobiti. En vikend je bil to kokain, drug vikend *speed* … Enkrat smo MDMA zdrobili in ga vlekli skozi nos, drugič smo ga topili, da smo imeli tekoči *extasy* … V tisti družbi skorajda ni bilo meja in na nekem potovanju po ZDA sem prvič kadil kristalni metamfetamin – ali po domače Tino – in mogoče je prav ta izkušnja na neki način tlakovala mojo nadaljnjo pot. Ne bom rekel edino pot, ker to ni bila, ampak eno izmed njih. 

Na tej točki se moram ustaviti in nekaj obrazložiti. Ter nekaj priznati. 

Vse te droge, ki jih naštevam, se zelo pogosto uporablja pri seksu. Oziroma: za seks. Marsikdaj so neločljivo povezane s seksom. Med gej populacijo, sploh pa v ZDA, je Tina na primer izjemno razširjena. Zakaj prav med gej populacijo? Glede tega imam svojo teorijo – ki pa ni samo moja. Menim, da smo glede drog in fuka (zanalašč nisem napisal seksa) moški preprosto bolj odprti kot ženske. O tem se lažje pogovarjamo in po vsem, kar sem v življenju videl in doživel, menim, da smo v nekem družbenem prerezu večji seksualni manijaki. Gre za stvar vzgoje. Ženske so povečini vzgajane v to, da morajo biti dame, moški pa smo – če se smem tako izraziti – večje svinje. Ali pravilneje: nismo vzgajani, da *moramo* biti svinje. Ni pa nič posebej narobe, če smo.  

Seks droge, torej droge, ki se jih zlorablja za seks, imajo nekaj ključnih lastnosti. Človeka najprej sprostijo in mu odprejo vrata domišljiji, obenem pa mu dajo tudi energijo. Ogromno energije! V takšnih stanjih si preprosto drzneš več … S tem pa so žal povezane tudi spolno prenosljive bolezni. Ko si zadet, se ti glede njih tako sladko in gladko jebe, da na zaščito niti ne pomisliš. Povsem izgubiš orientacijo. Lahko bi nategnil avtobus. 

Naj se povrnem na Tino. Kristalni metamfetamin je čudna stvar. Nekaj posebnega, drugačnega. Pri travi recimo čutiš mehkobo, ki te odpelje, in pri kokainu ali *speedu* čutiš naval, ki te preplavi … A ko sem v ZDA prvič kadil Tino na pipico, me je presenetilo, ker ni bilo ne mehkobe in ne navala. Ni bilo tistega tipičnega občutka zadetosti v smislu, da je delovanje tvojih možganov kemično spremenjeno. Seveda, da to sploh lahko dojemaš, potrebuješ neko referenčno točko in mogoče se Tina poigra prav z njo. A kljub temu je bil zelo jasno razviden eden od glavnih učinkov te droge: človek se seksualno nikakor ne more potešiti. Spati pa tudi ne.  

A ne glede na vse, kar sem jemal, in ne glede na to, kako dobro sem se pod vplivom različnih substanc počutil, so bile droge v mojem življenju še vedno sorazmerno občasen pojav. Bile so v kategoriji *»razno«*. Nisem jih potreboval na dnevni bazi ali v rednih, fiksnih intervalih. Bile so mi sredstvo in ne cilj. Pozneje je med mano in Chrisom pričelo prihajati do trenj tudi zaradi tega. On je namreč potreboval tovrstne zabave vsak vikend, in ker sam nisem želel jemati drog tako redno, sem na neki točki enostavno prenehal hoditi ven z njim. A tovrstni žuri so naju vedno združevali, in ko sem postal glede njih bolj svojeglav, so se sčasoma trenja med nama sprevrgla v oddaljevanje. 

Spomladi leta 2019, ko Chrisa že dolgo ni bilo več v mojem življenju, sem spoznal nekega fanta, Philippa, s katerim sem se dogovoril za *sex date*. Kazalo je, da bo najin odnos povsem *casual* in razveselil sem se, ko sem videl, da je prinesel kristalni metamfetamin. Do tu vse super … Potem pa sem videl tudi iglo.  

Moram reči, da znam kar hitro prebrati človeka in da se v tem redko zmotim. Po moji oceni je bil ta moški vreden zaupanja, pa vendar me je tista igla spravljala v hudo nelagodje. Govorila sva o tem. Povedal mi je, da on pač *meth* jemlje na tak način (temu se reče *slemanje*), in mi zatrjeval, da to ni nič posebnega, a jaz sem vztrajal na svojem … Nobene igle! Bila sva vsak na svojem bregu. Potem pa je Philipp začel graditi most. *»Kaj pa, če te pičim jaz?«* je predlagal in začel sem se krhati.  

Za demonstracijo je pripravil dozo zase in še polovico enake doze zame. Začel sem razmišljati. Se zanašati na dobro staro logiko. *»Če sva podobno težka in če jaz vzamem pol tega, kar redno jemlje on …«* Nenadoma sem si zaželel izkušnje. Ob njem sem se počutil relativno varnega in v dobrih rokah, logika pa je tudi – recimo – držala. Privolil sem. Mu *»dal«*. A ko me je pičil, sem kljub vsemu gledal stran. Potem pa …  

> Kar koli vzameš na iglo, deluje hipno. Nekaj sekund od tal do stratosfere. Rush je bil neverjeten. Neprimerljiv s čimer koli.

Neprimerljiv s kajenjem *metha*, pa čeprav gre za isto drogo. To ni bila stopnica višje, ampak nadstropje višje. Kar pa mi je bilo še posebej všeč, je bilo to, da zadeva useka … In potem tudi spusti. Kakor hitro pride v kri, tako jo tudi zapusti. Drži kakšnih petnajst ali dvajset minut, potem pa telo kri prečisti in ti si nazaj na planetu Zemlja. S *speedom* ali kajenjem Tine sem imel vedno težave prav s tem. Na neki točki sem imel dovolj in sem želel iti spat, a droga je držala in držala, jaz pa nisem mogel niti zapreti oči, kaj šele zaspati.  

Tina na iglo je glede tega zelo praktična rešitev, čeprav ne brez negativnih posledic: ker tako hitro popusti, je želja po novi dozi večja. Dvajset minut je sorazmerno malo časa, in ko si en trenutek v oblakih, naslednji pa na tleh, je skušnjava, da bi vzel še – in potem še enkrat in še enkrat – velika.  

S Philippom sva se začela sestajati, jemala sva *meth* in vedno sva se imela odlično. O teh stvareh je vedel ogromno in povedal mi je, da se na iglo lahko jemljejo tudi druge droge, zato sva si – kadar ni bilo mogoče dobiti Tine – vbrizgavala kokain. Na našem koncu sveta je do te droge veliko lažje priti. Če gledam nazaj, mislim, da je bila prav to moja točka preobrata. Do takrat sem vse skupaj držal pod kontrolo … A s kokainom v igli sem to kontrolo izgubil. Izkazal sem se kot popoln idiot in storil sem usodno napako, ki je bila pravzaprav dvojna.  

Prvi del napake je bil ta, da sem se v tistem obdobju znašel doma z zalogo in ugotovil, da droga ni kot krompir za ozimnico: če imaš vsaj približno rad njene učinke, je ne moreš pospraviti v omaro, kjer bi čakala na *»posebne trenutke«*. Če jo imaš, jo moraš porabiti. *»Pridi!«* pravi. Da se temu klicu upreš ali da ga celo sploh ne slišiš, moraš biti zelo trda, močna oseba. Potrebuješ pravo motivacijo na podzavestni ravni. Te motivacije takrat preprosto nisem imel. In bil sem daleč od trdnosti.  

Zakaj?  

No, to je drugi del napake: zaljubil sem se v Philippa. In to močno. 

Začel sem se pikati sam.

### SATANIZEM / Satanisti! Sami satanisti!

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/satanizem-satanisti-sami-satanisti

_Avtor: Davorin Lenko_

Davorin Lenko v svojem najnovejšem tekstu neposredno in na podlagi lastnih izkušenj spregovori o metalu in satanizmu - ter o lepotah in zavrnitvah, ki jih pojava vnašata v posameznikovo življenje.

*No matter how your paradise is shaped 
No matter what, there will always be a certain Satan 
A certain serpent to re-image your bliss 
*Funeral Mist: *Bread to Stone* 

V petem razredu osnovne šole me je mama vpisala v počitniško kolonijo na enem od hrvaških otokov. Bilo je precej brezvezno in večinoma smo bili prepuščeni samim sebi. Nekateri smo bili še otroci, drugi pa, v naših otroških očeh, odrasli (fantje so namreč ves čas govorili o seksu in punce so imele vidne prsi). Edina omembe vredna stvar v tistem tednu ali mogoče nekaj dneh se je zgodila, ko se je po kampu začelo šušljati, da so najstarejši fantje in dekleta neke noči klicali Hudiča. Menda so bili nagi. To se mi je zdelo strašno lepo in romantično in bil sem zelo užaloščen, ker tega nisem izkusil tudi sam. Veliko bi mi pomenilo. 

Zdi se mi, da je bil to moj prvi stik s satanizmom. Prvi, ki ni temeljil na tradicionalnem, folklornem zastraševanju. Čeprav je bil omadeževan z občutkom zapostavljenosti in užaljenosti, imam ta stik v lepem spominu. Veliko mi pomeni. Bil je iskra, ki je vžgala vžigalno vrvico, a je bila ta v meni seveda že prej. 

Šest, sedem let pozneje sem že* »pokal«*. Ko je v okviru popisa prebivalstva neka gospa prišla zbirat podatke, me je seveda vprašala tudi o veroizpovedi. *»Rimokatolik, ne?«* je kar sklenila. 

Nekaj sem mencal, potem pa: *»Satanist.«* 

In ona: *»Bova napisala kar rimokatolik.«* 

Ob tem sem se takrat počutil izjemno užaljenega, utišanega in diskriminiranega, zdaj pa vem, da sva obrazec izpolnila čisto prav. Sumim le, da sva do istega zaključka prišla po zelo različnih poteh.

### Sotočje glasbe, narave in užitka, imenovano Sajeta

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/sotocje-glasbe-narave-in-uzitka-imenovano-sajeta

_Avtor: Andraž Gombač_

Predstavitve festivalskih dogodkov, koncertov, bizarnih prireditev in še kaj. Andraž Gombač nas vodi po Sloveniji in vsakič znova dokaže, da naša kura nikakor ni mrtva. Tokrat je obiskal festival SAJETA v Tolminu.

Med številnimi festivali na Tolminskem je Sajeta Art & Music Festival najmanjši – butični, mu pravijo. In obenem najstarejši. Letošnji je bil že 25. po vrsti. Našo malo tovarišijo je povsem očaral. No, že čisto na začetku, še preden smo stopili v osrčje dogajanja, nas je presenetil bliskovit prihod na Sotočje. Tja se po novem ni več treba cijaziti skozi Tolmin, ampak na cilj v nekaj trenutkih prišvigaš po novi obvoznici, takole:

### Tedenski izbor #17: Mladina

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-17-mladina

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Mladost je polna intenzivnih čustev, razburljivih dogodivščin in nepozabnih spominov, ki nas sooblikujejo in spremljajo na poti skozi življenje. To je čas, ko se soočamo s prvimi ljubeznimi, prijateljstvi in sanjami o prihodnosti, pa tudi s prvimi razočaranji in dvomi. Film "Čarobne noči" režiserja Paola Virzija nas popelje v čas mladostne drznosti in hrepenenja. Postavljen v Rim v poznih 90-ih letih, film "Čarobne noči" pripoveduje zgodbo o treh mladih scenaristih, ki se znajdejo v središču preiskave skrivnostne smrti slavnega producenta. Skozi njihova doživetja se odkriva ne samo razburljiv svet italijanske kinematografije, temveč tudi kompleksnost življenja, kjer se ambicije, prijateljstvo in moralne dileme prepletajo na nepričakovane načine.

### Tedenski izbor #16: Črno beli svet v barvah

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-16-crno-beli-svet-v-barvah

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Kako je živeti v Sloveniji z dvema ali več kulturnimi identitetami? V naših intervjujih predstavljamo zgodbe birasnih Slovenk in Slovencev, ki z nami delijo svoje izkušnje z raznolikostjo, soočanja s stereotipi in sprejemanjem lastne identitete. Razumevanje raznolikosti je ključno za bolj vključujočo družbo, zato se nam pridružite in poglobite razumevanje o tem, kaj pomeni biti birasen v današnji Sloveniji. Oglejte si še odličen francoski film Yao, o mladem fantu, ki rad bere knjige in sanja o pustolovščinah. Ko pobegne iz svoje vasi v severnem Senegalu – skoraj 400 kilometrov do Dakarja, spozna svojega junaka, uglednega francoskega igralca, ki je na obisku prave domovine. Ker ga tako gane njegova zgodba se igralec odloči, da ga bo pospremil domov. Toda na stranskih senegalskih cestah je vse več kot nepričakovano. In ko skupaj delita »prašno« pustolovščino v Yaovo vasico se igralec zave, da potuje tudi proti svojim koreninam …

### Lina Akif - Izraz mulatka je žaljiv, saj prihaja iz besede mula

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/lina-akif-izraz-mulatka-je-zaljiv-saj-prihaja-iz-besede-mula

_Avtor: Gabriela Babnik_

Pojem temnopolte Slovenke je bil za Lino Akif v njenem otroštvu protisloven. In marsikdaj je še zmeraj. Slovenci v temnopoltih ne vidimo sodržavljanov, pravi sogovornica. Temnopolte, tako kakor njenega očeta, pogosto istovetimo z državami, od koder prihajajo. “Sama nikdar nisem imela druge izbire, kot da sem Slovenka. Tu sem se rodila, tu živim in ustvarjam.” Sudan pa je bil od nekdaj oddaljena dežela, ki jo je obiskala zgolj kot turistka …

> Spraševale smo se, kje sta ženski pogled in ženski užitek.
>
> — Lina Akif

Mlado igralko Lino Akif trenutno lahko gledamo v štirih gledaliških predstavah: v *Črni koži, belih maskah* (Anton Podbevšek Teater), *Strahu in bedi Tretjega rajha *(koprodukcija SMG-ja in Kina Šiška), *Razcufanih zgodbah* (Mladinsko gledališče) ter v nizu petih predavanj-performansov *Spolna vzgoja II *(Slovensko mladinsko gledališče), ki z različnih zornih kotov in skozi raznolike uprizoritvene prakse osvetljujejo pravico do seksualnega užitka kot temeljno spolno pravico v okviru človekovih pravic.  

Dve uri po najinem pogovoru je bilo mogoče prebrati, da je *Spolna vzgoja II* uvrščena v tekmovalni program Borštnikovega srečanja. Lini so se ob tem zasvetile oči. O vseh projektih, pri katerih je sodelovala, govori zbrano, umirjeno. Njihov skupni imenovalec je različnost ras, telesa, spolne usmerjenosti in družbenega spola. 

*»Učili so me, da so vse 'nenormativne' spolne prakse, na primer BDSM, svinganje, raziskovanje fetišev, striptiz, vse oblike spolnega dela itd., deviantne in 'nefeministične'. Da služijo le moškemu pogledu in moškemu užitku,«* je zapisala v članku *Moč erotike. *Avgusta 2022 je šla na umetniško rezidenco v New Yorku. Hotela si je ogledati čim več vznemirljivih off-off-broadwayskih predstav. Vse naštete prakse se razlikujejo in so vsaka po svoje zapletene in specifične, skupen pa jim je element sramotenja – javnega in lastnega. V *Spolni vzgoji II* več performerk raziskuje »alternativne« konsenzualne spolne prakse: *»Hotele smo raziskovati žensko spolno in telesno emancipacijo. Spraševale smo se, kje sta ženski pogled in ženski užitek.«  *

Tik preden so končali prvi sklop vaj za *Spolno vzgojo II* in ko je razmišljala o lastni spolnosti, so na površje priplavali njeni boji s sprejemanjem telesa, spolno sramotenje in *»nenormativno«* spolno vedenje. Pri tem se ji zdi ključno, kdo v imenu koga sploh govori kako zgodbo.  

Vedno znova belopolti straight ljudje pripovedujejo zgodbe drugih marginaliziranih skupin. Pri *Spolni vzgoji II*, ki je dokumentarna predstava, je zelo pomembno, da gledalci slišijo dejanske glasove teh ljudi. *»Če že nismo mogli na oder postaviti dejanskih ljudi, da bi bila torej na odru namesto mene hendikepirana performerka, smo poskrbeli vsaj, da so zgodbe povedane z njihovimi glasovi. V tistem delu sem jaz večinoma zgolj animatorka in povezovalka,«* je dejala Lina, ki se je med pogovorom nekajkrat opravičila zaradi preskakovanja s teme na temo. Toda očitno je, da jo zanimajo različne stvari.  

## **Oče kot pozitivna kurioziteta**

Lina je od nekdaj vedela, da je ne zanima zgolj vprašanje rase, čeprav je rasa nekaj, s čimer se bo ukvarjala vse življenje, kakor pravi sama. Takšen pristop razbira tudi v delih drugih ustvarjalk, posebej pisateljic. Omeni Bernardine Evaristo, leta 2019 z bookerjem ovenčano pisateljico, ki v romanu *Dekle, ženska, druga-i, *pa tudi v* Manifestu*, pripoveduje o današnjem mnogoterem svetu. *»Ko sem brala njen *Manifest*, sem si ves čas prikimavala. To sem jaz. To je tudi moj položaj.«*  

Z Lino pogovor le posredno začnem pri razredu. Ne moreva mimo gibanja neuvrščenih, v katerega je bilo včlanjenih več kot sto predvsem nekoč koloniziranih držav. Med njimi tudi Sudan, od koder prihaja njen oče.* »Pri devetnajstih je dobil štipendijo od Tita in prišel v Slovenijo.« *Čeprav je bil med cilji gibanja neuvrščenih boj proti imperializmu, kolonializmu, rasizmu, je bila osrednja ideja kolonialistična. Jugoslavija je z izobraževanjem mladih Afričanov, predvsem inženirjev in zdravnikov, tudi delovala imperialistično – pomagala naj bi razviti *»tretji svet«*. *»Nedvomno je bila pri štipendiranju afriških intelektualcev v tedanji Jugoslaviji prisotna ideja, da pomagajo razviti zaostali svet. Ali če to še potenciram, gre za *white savior* *moment*.«  *

Nekaj afriških študentov je ostalo v državah, kjer so se izobraževali, med njimi Linin oče. Študiral je v Mariboru in tam spoznal Linino mamo.* »Mama je del madžarske manjšine v Sloveniji. Študirala je dramsko igro v Ljubljani. Nastanili so jo v študentskih domovih, kjer sta se z očetom spoznala. On je študiral, ona je ravno začela službo v SNG Maribor. Zaljubila sta se, nekaj let kasneje se je rodila moja sestra in potem jaz.«  *

Ko je očeta spraševala o rasizmu v času Jugoslavije, ji je odvrnil, da ga ni občutil. *»Oče je bil pozitivna kurioziteta. Skupina Afričanov, ki je prišla študirat v Slovenijo, je veljala predvsem za zanimivost. Bili so vključeni v skupnost, hkrati pa so se držali zase. Oče pravi, da ni doživel rasizma, ampak z mojimi očmi, morda tudi pokvarjenimi, je vseeno bil kurioziteta. In biti objekt, ki je gledan, opazovan, to se mi ne zdi enako kot biti vključen v skupnost.«  *

Oče prihaja s severa Sudana, iz glavnega Kartum, ki je izrazito islamski in arabski. *»Po rasi so sicer temnopolti, toda po kulturi in veri so muslimani.« *

Očetova identifikacija s Sudanom, čeprav zdaj več časa preživi v Sloveniji kot pa v Sudanu, načenja spraševanje o pogojih za sprejem v imaginarni pojem slovenstva. Lina se še enkrat vrne v čas Jugoslavije: *»Jugoslavijo idealizirajo skoraj vsi, s katerimi sem govorila. Se je pa zgodil prelom, ko se je Slovenija osamosvojila. Predvsem v smislu, kako Slovenci dojemamo druge.« * 

## **Prepričanje, da rasizma v Sloveniji ni**

Ob vprašanju, ali je do preloma prišlo tudi v očeh njenega očeta, previdno prikima. Za magistrsko nalogo je prebrala knjigo Catherine Baker *Race and the Yugoslav Region*. Knjiga umešča ozemlja in kolektivne identitete nekdanje Jugoslavije v politiko rase – ne le etnične pripadnosti. Catherine Baker pravi, da v deželah jugovzhodne Evrope vlada prepričanje, da zgodovina kolonializma nanje ni vplivala. In da rasizma ni. Ta naj bi se vedno dogajal nekje drugje. Posledično za druge veljajo južnjaki, čefurji, cigani, begunci, ne pa nekaj deset Afričanov, ki so v Slovenijo prišli, da bi pridobili znanje. *»Šele s pomočjo te knjige sem spoznala, zakaj se je ideja bratstva, ne samo medrasnega bratstva, tudi medetničnega, mednacionalnega bratstva, spremenila in prelomila. Slovenija se je identificirala s srednjeevropskim prostorom. In Srednja Evropa je ideja bele, krščanske Evrope. Kar je bilo zelo opazno v času begunskega vala leta 2015.« * 

Catherine Baker navaja, da je Slovenija izmed vseh jugoslovanskih držav najostreje pristopila k begunskemu vprašanju: *»Seveda se je to zgodilo že prej, v času izbrisanih. Govorim o času, ko je prišlo do begunskega vala iz Sirije. Sklepam, da se je to zgodilo, ker je bila Slovenija zadnji branik pred Evropo. In zdi se mi, da je to okolje pustilo pečat tudi na meni.«  *

V času odraščanja je zaradi barve polti imela občutek drugosti:* »Na hitro sem morda videti kot migrantka ali begunka. V otroštvu sem bila izpostavljena predvsem verbalnemu nasilju. Hočem reči, da je ideja o nepripadanju nekaj, kar sem v otroštvu zelo močno čutila. In kadar se pogovarjam z drugimi birasnimi ljudmi, ugotavljam, da je ta drugost prisotna pri vseh nas.« *

Lino so v otroštvu pogosto zamenjavali z Romko. *»Žal mi je, da je romska skupnost pri nas neskončno marginalizirana in izpostavljena nasilju, tako verbalnemu kot fizičnemu.«* Seveda se ji danes zdi, da je biti del romske skupnosti nekaj, na kar so lahko ljudje ponosni. *»Gre za živo skupnost, z bogato kulturo, bogatim jezikom. Kot otroku mi je bilo pomembno, da sem sprejeta, in sem se bala biti marginalizirana, zato romski skupnosti nisem želela pripadati. Tako da mi je bilo pomembno povedati, da imam afriške korenine. Ko sem pojasnila, da sem ‘mulatka’, takrat sem ta izraz še uporabljala, sem postala kurioziteta.« *

## **Neprimernost besed, kakršni sta mulat, mulatka** 

*»Moja izkušnja rasizma je drugačna od očetove. Gre za različna konteksta, v katera sva vstopila. Oče je bil del ene največjih črnih diaspor v regiji. Povabili so ga kot mladega afriškega intelektualca. Dobil je štipendijo. Bolj ali manj so ga, tudi zaradi ideje bratstva in enakosti, sprejeli z odprtimi rokami. Kontekst, v katerega sem vstopila jaz, pa tega absolutno ni poznal. Tako da sta najini izkušnji radikalno drugačni. In tako je tudi z najinim dojemanjem rasizma.« *

Zelo pomembno je povedati, da arabski in temnopolti očetje, vsaj kot jih doživlja Lina, težko priznajo, da je karkoli narobe. In težko priznajo svojo ranljivost.* »Zato moj oče nikoli ni govoril o rasizmu v Sloveniji.« *Poudari, da je bil njen oče prisotni oče. Čeprav vera v družini ni bila izpostavljena, niti arabska kultura kot taka, se je Linin oče držal načel: *»In če pogledam svojo vzgojo, v primerjavi s sošolkami, se mi je zdelo, da je drugačna, strožja. In morda tudi zaradi vzgoje nisem mogla biti tako vpeta v svet vrstnikov.« *

Linin oče danes živi Mariboru in je zelo povezan z arabsko skupnostjo v Mariboru. Z arabskimi prijatelji se vsakodnevno srečuje. Pomagajo si med seboj in ohranjajo svojo kulturo.  

O očetovi barvi polti, ki določa, kako jo vidijo v Sloveniji, kjer je bila rojena, se pravi kot drugo, nekoga od zunaj, je premislila šele, ko je bila na faksu. Danes še bolj kot temnopolto reprezentacijo pogreša prezentacijo vseh marginaliziranih oseb – spolnih identitet in usmerjenosti, vseh ras, vseh tipov teles.* »Teh podob nimam in mi manjkajo. Zdaj sem bolj lačna teh podob, kakor pa sem jih bila kot otrok.« *

> Kot otrok si želiš biti sprejet, in tako sem povsem prevzela bele podobe kot svoje.
>
> — Lina Akif

Pomembno pa je tudi, katere izraze uporabljati. V Sloveniji še vedno operirajo z izrazi, kakršna sta mulat, mulatka. Lina navede anekdoto, ko se je s kolegi peljala na predstavo *Črna koža, bele maske*: *»Zaradi močnega sneženja se je predstava zamaknila. V avtomobilu smo preživeli tri ure. In tako sem soigralce in soigralke začela spraševati o rabi besede 'mulat, mulatka'. Sama sem popolnoma opustila ta izraz, medtem ko ga nekateri temnopolti še vedno uporabljajo in se z njim identificirajo. Mišljen je kot žaljivka, saj izhaja iz besede mula. Šele ko sem pri štiriindvajsetih za magistrsko nalogo naredila intervju z igralko Metko Trdin, sem se seznanila z izvorom te besede. Zelo mi je pomembno, da uporabljam izraz birasen ali pa temnopolt. V resnici v slovenščini nimamo izrazov. V angleščini je to veliko laže. Če rečem, da sem 'person of colour', se mi zdi, da je najbolj 'komot'. S tem izrazom se veliko laže poistovetim.« *

Postavlja se vprašanje, kako je z njenimi vzornicami. Med njimi omenja predvsem pisateljice. Audre Lorde, Bell Hooks, Rafia Zakaria, Angela Davis, Maya Angelou, Bernardine Evaristo in Zadie Smith ter najbolj Amia Srinivasan, ki je izdala odmevno knjigo *The Right to Sex *(Pravica do seksa). Knjiga pripoveduje zgodbo temnopolte deklice, ki je bila, *»čeprav je bila lepa in priljubljena«*, *»neustrezna«*, ko je šlo za zmenke na zasebni šoli, ki so jo obiskovali večinoma belopolti otroci. Ker so *»vroče blondinke«* in vzhodnoazijske ženske v naši družbi *»nadvse fukabilne«*. Z izrazom *»fukabilnost«* Srinivasan ne cilja na spolno razpoložljivost teles, temveč na njihovo sposobnost, da *»podelijo status tistim, ki imajo spolne odnose z njimi«*. 

Kako pa je s slovenskimi zgledi? 

*»Kot otrok sem noro pogrešala, da bi temnopolte ali pa birasne ženske nastopale v javnem prostoru. Kaj bi dala, da bi na mariborskem odru videla Metko Trdin! To bi bilo fenomenalno! Da bi Metka igrala čudovito, raznoliko paleto vlog. Pa pač te možnosti ni bilo. Moramo zato me o tem govoriti in na to opozarjati.« *

## **Ko oče razume, zakaj je hčerki pomembno najti identiteto** 

Odmevni projekt *Slovenski pasijon, *v katerem je na *»oltar slovenstva«*, na Triglav, odnesla kurentovo glavo, se soočila z barvo svoje kože in s svojo slovenskostjo,* *je pomenil prelomnico. Nastal je v koprodukciji Zavoda Melara in Zavoda Godot. V osemminutnem dokumentarnem filmu vidimo mlado temnopolto žensko, ki se s Pokljuke vzpenja proti Aljaževemu stolpu z bremenom kurentove maske. Vidimo pa tudi njene starše.  

Oče je v filmu spregovoril o tem, da ima domovino, v katero se lahko vrne, in da se ga opazke, češ da ni enakovreden ali enakopraven, ne dotaknejo. Medtem ko je z njegovo hčerko drugače. Ker je Slovenija njena domovina: *»Ti si Slovenka. Pure Slovenka.« *

Lina pravi, da se je je očetova izjava v dokumentarcu zelo dotaknila. 

## **Raznolike in podobne izkušnje temnopoltih Slovencev in Slovenk ** 

*»Kadar se pogovarjam, na primer, z Josephom Nzobandoro, ki je znan kot Jose, pa z Mašo Kagao Knez, opazim očitne razlike med nami. In ne samo v generacijskem pogledu. Moj oče prihaja iz Sudana, kjer je islam prevladujoča religija. Gre za povsem druge kontekste, čeprav smo vsi temnopolti. Po kulturi mi je najbližji Tarek Rashid, ki je zaposlen v celjskem gledališču.« *

Ker je Lina na začetku pogovora omenila, da ji je bilo v otroštvu pomembno poudariti, da je Slovenka afriškega porekla, ne Romka, se je odprlo vprašanje, ali je kdaj imela občutek, da birasne otroke ali pa kar odrasle primerjajo, in to zgolj zaradi barve njihove polti. 

*»Mislim, da so naše izkušnje podobne, predvsem v smislu, da komentirajo našo 'lepo' slovenščino, ali pa nas popolni neznanci na cesti sprašujejo, od kod prihajamo. Vendar se odzivamo različno. Glede na kontekste, v katerih smo odraščali. Sama sem odraščala v petčlanski družini, oba starša sta bila prisotna, mama je igralka, odraščala sem z gledališčem. Te štartne pozicije so pri vsakem drugačne. Zaradi barve polti so med nami določene podobnosti, si pa ne tajim, da so določene izkušnje drugih veliko bolj grenke od moje ali pa prežete celo z nasiljem. In mi je zato hudo.« *

Lina je bila deležna verbalnega nasilja. Gre za blage oblike rasizma. Komentar tu pa tam. In zato je včasih komu zelo težko opisati dogodek, ker se zdi, da pretiravaš. Poleg tega skupnost temnopoltih v Sloveniji ni enotna: *»Ni nas veliko. In razmere tudi niso primerljive z ameriškimi. Toda ne moremo reči, da rasizma v Sloveniji ni.«  *

> V mladih letih sem čutila, da me zdravnice in zdravniki drugače obravnavajo kot moje belopolte vrstnike.
>
> — Lina Akif

Gre torej bolj to, v kateri življenjski krivulji se z rasizmom soočiš in kako se nanj odzivaš. *»Nič čudnega, da smo se nekateri birasni otroci odločili za performativne poklice. Se mi zdi, da skozi performanse razvijamo lastnosti, ki so všečne in niso toliko vezane na barvo kože.« *

Na vprašanje, ali se je morala zaradi barve polti več dokazovati, več delati, biti pri določenih predmetih pametnejša, pomolči. *»Ne vem. Morda. Podzavestno. Nekaj je doprinesel tudi moj karakter. Svoje pa je verjetno opravilo tudi to, da sem bila punčka … Morda je to bolj povezano s spolom kot z barvo kože. Barva kože in dokazovanje sta se pokazala v medvrstniških dinamikah. Tam sem se morala dokazovati, da bi bila sprejeta v skupine prijateljic. In med ljudmi, ki so me prvič spoznali. Zdravniški pregledi, na primer. V mladih letih sem čutila, da me zdravnice in zdravniki drugače obravnavajo kot moje belopolte vrstnike. In zdravniki ali medicinske sestre so mi večkrat rekli: Ah, vi Romi …«  *

Torej niso problem samo policisti? 

*»Ne, ne, diskriminacijo sem občutila predvsem ob zdravnikih. Sistematski pregledi so bili najočitnejši primer, ker sem bila takrat s svojimi belopoltimi sošolci. Zelo očitno je bilo, da sva bila jaz in moj romski sošolec obravnavana drugače. Bi pa poudarila, da pri učiteljih, ki so me že spremljali, ni bilo diskriminacije. Poznali so moj kontekst, tudi gledališke igre, vedno sem bila v milijon krožkih … Torej so me vzeli za svojo. Ko smo šli skozi predstavitveno fazo, ko so ugotovili, da imam afriške korenine, sem se čutila del skupnosti.« *

Lina pravi, da najlaže govori o izkušnjah v gledališču. V času študija jo je nekaj mentorjev opozorilo, da bodo nastopile težave zaradi njene polti: *»Vsi smo se zavedali, da je barva moje kože nekaj, česar ni mogoče spregledati. Obstajala je skupina ljudi, ki je poudarjala, da bo to problem. Druga skupina pa je trdila, da ne vidijo barve moje kože. Obstajal je medprostor, v katerega se tudi sama nisem znala umestiti. Tako ali tako me je bilo strah za prihodnost. Tako kot večino vrstnikov. Ko sem diplomirala, torej leta 2019, kar je sovpadlo z begunskim valom, sem dobila zaposlitev. In igrala begunko. V tistem času sem igrala izključno temnopolte vloge. Šlo je za pomembne zgodbe beguncev, Arabcev, temnopoltih, ki jih je treba obravnavati resno in delikatno. Toda zdelo se mi je, da ne bom preživela, če bom igrala zgolj temnopolte vloge. Verjela sem, da mora znotraj gledališča obstajati prostor, kjer se lahko osvobodim. In da torej tudi nekdo, ki je videti kakor jaz, lahko igra lepo Vido. Klasično slovensko vlogo. Ko sem izstopila iz celjskega gledališča in se podala na samostojno pot, so te vloge začele prihajati.« *

Takšen primer je predstava *Vsi ptice*, koprodukcija Mestnega gledališča Ptuj, Mini Teatra in Festivala Ljubljana. Zdi se ji pomembno, da je njeno vlogo igrala oseba arabskega porekla. Prav tako v primeru predstave *Rajzefiber*, koprodukciji celjskega gledališča s Prešernovim gledališčem Kranj: *»Čudno bi bilo, če bi se v vlogi begunke iz Iraka pojavljala belopolta igralka.«* Omeni tudi predstavo *Strah in beda Tretjega rajha *v koprodukciji SMG-ja in Kina Šiška v režiji Sebastijana Horvata, kjer v prvem delu vstopa v vse navedene vloge, ki niso rasno opredeljene. Potem pa pride prizor, kjer na večerjo k slovenski družini nepričakovano pride arabska begunka. *»V tem prizoru, kjer je v ospredju rasno vprašanje, begunska kriza, rasizem in podobno, pa je pomembno, da vlogo igram jaz.«  *

Na vprašanje, zakaj ravno maske, in to še slovenske, Lina sprva odgovori dvoumno: *»Zdelo se mi je pomembno, da čim prej začnem delati tiste vrste teatra, ki me zanima. Gre za izrazito avtorski, politični in družbenokritični teater. Zato sem tudi zapustila celjsko gledališče.«* Po drugi strani pa je šlo pri ukvarjanju z maskami tudi za dejstvo, ki je postalo še očitnejše, ko je stopila na trg dela: *»Nekateri režiserji in dramaturgi so me začeli pozivati, naj razmislim, ali bi me zanimala lutkovna umetnost. Ker naj se tako ne bi videlo, kakšne barve sem. In da mi bo v lutkovnem gledališču precej laže.« *

Takšen nasvet naj bi ji dal nekdo z akademskim nazivom? *»Ideja o umiku z odra, saj se tako ne bi videlo mojega obraza ali pa telesa, je bila izrečena mimogrede. Kot nekakšen *by the way* rasizem, ki pa pusti pečat.« *

S *Slovenskim pasijonom*, projektom, ki izvira iz intimnih izkušenj, je Lina opozorila na problem zmotnih prepričanj družbe, ki umešča posameznike v nacionalno ali rasno pripadnost le po odtenku kože. Predvsem pa je iznašla način, kako izkušnjo rasizma prenesti v družbenopolitični prostor, ter se na ta način tudi notranje osvoboditi: 

> Ugotovila sem, da ne morem vplivati na to, kakšne vloge mi bodo dali, lahko pa se razbremenim občutka tujke v lastni domovini.
>
> — Lina Akif

Lina se je torej zavestno odločila, da ne bo igrala vloge žrtve. In ravno v tem pogledu je predstava *Črna koža, bele maske, *v kateri še vedno sodeluje, izjemna. Ne išče zaključkov in odgovorov. Igralci, ki na odru predstavljajo svoje zgodbe, ne kažejo s prstom proti publiki in Slovencev ne obtožujejo rasizma. Nenazadnje, kdo vse so Slovenci? V predstavi gre bolj za to, da so zgodbe Slovencev afriškega porekla dali na kup. Pri tem se je pokazal vzorec, ki o slovenski družbi nekaj govori. Kaj pa s tem storiti, ostaja odprto.  

Lina poskuša o rasizmu razmišljati v zdravem okolju. Recimo, *Slovenski pasijon *je projekt, ki je bil izjemno dobro sprejet. Okoli perfomansa se je ustvarilo precej dialoga. Ko je bil projekt že končan, jo je Mesto žensk povabilo k sodelovanju. Na isti način so jo povabili na Trienale mladih umetnikov v Celje. In potem tudi na Borštnikovo srečanje. *»Moja teza ni bila, vi vsi ste rasisti. Nikakor! To je bolj moj križ, s katerim bom hodila in iskala načine, kako se z rasizmom soočiti. Tudi ker se ves svet ukvarja z rasnimi vprašanji.« *

Navrže berlinsko izkušnjo. Povabljena je bila na International Forum, diskurziven program, namenjen mladim profesionalcem z vsega sveta, kjer se je udeležila okroglih miz, artist talkov, se mrežila itd. *»V Sloveniji imam občutek, da preveč govorim o rasi. Preveč travmatiziram. Potem pa sem prišla v Berlin, in smo vsi ves čas govorili prav o tem. Cela skupina raznolikih ljudi, od spolnih identitet do spolnih usmerjenosti in rase, je ves čas govorila o tem, kako premalo je na odru raznolikosti.« *

## **Kako iznajti jezik ali pa orodje, s pomočjo katerega se lahko bojujemo proti rasizmu?**

Vprašam, ali ima kdaj občutek, da smo se Sloveniji glede rasnih vprašanj zataknili. V pogovoru za časopis *Delo* je na primer Maša Kagao Knez spregovorila o Fanovovem tekstu *Črna koža, bele maske*. In o tem, kako se še vedno lahko identificira z besedilom, ki je nastalo daljnega leta 1956: *»Berem in se čudim, da knjiga opisuje enake občutke, kot jih imam jaz na drugem koncu sveta 70 let pozneje. Skupna s Fanonom nama je le temnejša polt od tiste, ki velja za normo.« * 

Gre za to, da je Franz Fanon tako dober pisatelj (in psihoanalitik), ali pa se do danes ni nič spremenilo? 

Lina meni, da ni bilo narejenega toliko, kot bi si želela. *»In želela bi si, da bi nas bilo na akademiji neskončno več. Vsi bi bili ful mešani, rasno, telesno drugačni, spolne identitete različne. Ja, v neki moji utopiji, v kateri bi rada živela. Absolutno ni bilo narejenega dovolj. Ne morem pa reči, da začenjam iz čiste nule. Ker obstajajo močni predhodniki. Edina temnopolta igralka, ki je bila na akademiji pred menoj, je Metka Trdin. In med nama je dvajset let razlike. Moram pa poudariti, da je ona z akademije prišla v nekem čisto drugem času kot jaz. In da je bilo zanjo neprimerljivo drugače. In spet, ne morem reči, da štartamo iz nule, ker imamo tukaj Mašo. In Josa. In Ireno. Leticijo. Vse to so pomembni ustvarjalci, ki v Sloveniji ustvarjajo že dvajset let, ali pa manj oziroma več, odvisno od starosti. Njihov doprinos je izjemno pomemben.« *

Lini se zdi pomembno, da so vidni. Navede primer Irene Yebuah Tiran, ki je bila žirantka v prvi sezoni popularnega šova *Znan obraz* *ima svoj glas*. Koliko ljudi je na televizijskih ekranih in torej na poziciji moči tedaj prvič videlo temnopolto žensko slovenskega porekla? 

Čeprav ne moreva mimo državne proslave leta 2011 v režiji Matjaža Bergerja. Sodu je izbilo dno, ko je Irena Yebuah Tiran zapela himno. Spletni troli so se zgražali. Lina dogodek, ki ponazarja, kako je nekaterim še vedno nemogoče sprejeti raznolikost kot *»našo«*, označi za grozljiv, nesprejemljiv, katastrofalen. In opozori, da se nekateri odzivi vedno znova ponavljajo. *»Vendar ne želim, da negativne stvari preplavijo dogodke, pojavljanja, ki so pomembna.«* Kar je ključno, je iznajdba jezika ali pa orodja, s pomočjo katerega se lahko bojujemo proti rasizmu.  

*»Celo odkar sem leta 2021 ustvarjala *Pasijon*, se je marsikaj spremenilo. Ko sem pred nedavnim prebirala zapiske za magistrsko nalogo, se mi je zdelo, da sem bila tedaj v obdobju, ko sem se formirala kot oseba. Ne samo kot igralka. Takrat sem morala sprejeti odločitev, kako se bom soočala z resničnostjo. Prišla sem iz zavetja akademije in študijskega procesa na trg dela in začela dialog s profesionalno skupnostjo. Ugotovila sem, da je edino, kar imam na vajetih, možnost, da se pomirim sama s sabo. In odločitev, kako govorim o barvi kože. In da ne morem vplivati na to, kaj si bodo drugi mislili ali kako me bodo dojemali. Dolgoročno seveda upam, da se bodo razmere za temnopolte v Sloveniji drastično spremenile. Ampak to ne bo samo zaradi mene, pač pa zaradi vseh nas.« *

\*\*\*

*Povezave do gledaliških iger, iz katerih smo črpali fotografski material:*

[*Spolna vzgoja II: Igre*](https://mladinsko.com/sl/program/163/spolna-vzgoja-ii-igre/)

[Slovenija šteje](https://mladinsko.com/sl/program/187/slovenija-steje/)

[*Razcufane zgodbe*](https://mladinsko.com/sl/program/143/razcufane-zgodbe/)

### EMA ŠIREC - fotografinja

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/ema-sirec-fotografinja

_Avtor: Sara Nuša Golob Grabner_

Ema Širec (2001) je fotografinja, ki se ukvarja tudi z grafiko. Diplomirala je iz vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in trenutno zaključuje magistrski študij na Royal College of Art v Londonu. Ukvarja se z dolgoročnimi projekti, ki se vrtijo predvsem okrog eksperimentiranja z materiali v analognem svetu in s človeškim telesom kot objektom. Že več let deluje tudi na slovenski drag sceni, v katero je stopila skupaj z Haus of Vulva. Sodelovala je že s kar nekaj institucijami, med katerimi so: DiH, Ljubljana Pride, MKC, MSRO, Škuc ... Kot članica Mišnice v GT22 vodi razne delavnice na temo fotografije. Za svoja dela je prejela nagrade v Tokiu, Parizu in Budimpešti. Razstavljala je v Sloveniji in tujini, v najnovejšem projektu pa s festivalom Offprint londonske galerije Tate Modern.

Fotografije Eme Širec tematizirajo človeka kot kos mesa, pripravljenega za prodajo na neoliberalnem trgu, razstava kot celota pa kritiko antropocentrizma predstavi tudi multimedijsko, prek videa, zvoka in skulpture. Umetnica svoje serije preizkuša v več medijih, tako spremlja njihov razvoj in njihove meje ter prek tega ustvarja zaokroženost sporočilnosti. 

Kombinacija vizualnega, haptičnega in avditivnega pripomore k preseganju golega opazovanja, pri katerem se lahko gledalec še distancira preprosto kot voajer trpljenja in vzpostavi moralno držo, ki ga ločuje od predstavljene problematike. Dotik eksponatov ni prepovedan, saj aktivacija različnih čutil onemogoča pasivnost do koncepta in likovnih del samih. Ustvarja potencirano atmosfero absurdnega okolja, interpretiranega skozi fotografije človeškega telesa, zavitega v folijo, zvok pasjega glodanja kosti, mehko skulpturo kosa živalskega mesa in kosti same. Prikazano je vzporejanje živalskih mesnih produktov s človeškim telesom in brisanje meja med umetno ustvarjenimi hierarhijami bitij v času, kjer domnevni človeški napredek spremlja tudi vse močnejša dehumanizacija.

### Gora rocka, prostovoljcev in dobrodelnosti

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/gora-rocka

_Avtor: Andraž Gombač_

Predstavitve festivalskih dogodkov, koncertov, bizarnih prireditev in še kaj. Andraž Gombač nas vodi po Sloveniji in vsakič znova dokaže, da naša kura nikakor ni mrtva. Tokrat je obiskal festival GORA ROCKA v Tolminu.

Tolminska je Meka rocka, metala, punka in še česa blagodejno gromkega. Tam grmi in tuli prav vsako leto, in tako že dve desetletji. Evo, v Kosmačevi rodni vasi Slap ob Idrijci smo ondan drug za drugim spet zavijali gor v hrib. 

Cesta se strmo vije, gremo gor, gor, gor … Romarjem, ki nas kot magnet k sebi vleče Gora Rocka, na razpotju pravo pot z električno kitaro kaže prijetna lutka, muzikant v majčki gromkega ansambla AC/DC.

### Ožbe Šteblaj - Prostranstvo afriške savane

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/prostranstvo-afriske-savane

_Avtor: Nina Kokelj_

Intervju z Ožbejem Šteblajem, mladim in ambicioznim rančerjem, ki se je pravkar vrnil iz Južne Afrike, kjer je sodeloval pri štetju in selitvi divjih živali.

**Ožbe Šteblaj je ustanovitelj in vodja Inkluzivnega parka 1890, na Sveti Trojici nad Vrhniko, kjer živijo konji in druge živali, kjer uspeva zeliščni vrt, brenčijo čebele, otroci spoznavajo svet okrog sebe, jahajo konje, študentje in stroka izvajajo raziskovalne projekte, občani ter obiskovalci pa uživajo tudi ob kulturnih dogodkih na prostem.**

**Mladega ambicioznega rančarja z magisterijem iz zootehnike navdušuje okoljski menedžment ter ljudje, ki svoje delo opravljajo s strastjo. Ljubi divjino, prostranstva. *****»Napolnijo me z zavedanjem, kako majhen je človek, kako nemočen. Minljiv. Delček mogote. Vsakič znova se zavem, kako pomembno je, da ne izgubljamo trenutkov, da iz sebe res damo kar največ.«***

**Ožbe se je nedavno vrnil iz Južnoafriške Republike, grmičaste savane, safari parka Ant African Safaris, velikega 8.000 hektarov, kjer je skupaj z izbranimi prostovoljci z vsega sveta, sodeloval v projektu Game Census, štetju in selitvi divjih živali - nosorogov, antilop, žiraf, zeber, gnujev, bivolov - iz enega v drug rezervat. Za pogovor o tej izkušnji smo ga ujeli pri postavljanju novega pašnika za konje.**

**Kaj je bil osnovni vzgib za vašo tokratno pot v Afriko?** 

V Afriki sem bil že večkrat, vendar še nikoli na safariju. Močno sem si ga želel doživeti. Ko sem ugotovil, da lahko združim safari s konji in pri tem še pomagam veterinarjem pri delu, sem si rekel: *»To je to! Tega enostavno ne smem zamuditi!«* Seveda pa je bil na delu tudi vonj po adrenalinu, pustolovščini, divjina ter potencial za nove izkušnje, take, kakršnih ni mogoče dobiti na vsakem koraku.

**Kako doživljate Afriko?** 

Afrika je zelo kompleksa celina. Včasih me – z izjemo njene narave – ni močno navduševala, zdaj, ko sem starejši, bolj izkušen, še bolj odprt za izzive, pa me vse bolj privlači. Seveda, še vedno najbolj njena divjina, mi je pa zelo zanimivo opazovati in doživljati tudi razvoj ter delovanje tamkajšnje družbe, prebivalstva, politike, kjer se krešejo različni svetovi in interesi. Privlači me njen pustolovski duh. Tam dobesedno ne veš, kaj te čaka za naslednjim vogalom ali pa naslednji dan. Včasih imaš občutek, da v Afriki lahko potuješ skozi čas, od družbe nabiralcev do družbe 21. stoletja. Privlačijo me vse razlike, ki jih je tam mogoče doživeti. Obenem v Afriki vidim tudi ogromno potenciala, ki pa po mojem mnenju v velikem merilu verjetno nikoli ne bo izkoriščen in bo Afrika kot celina vedno ostala kaotična. Vseeno priznam, da bi se z veseljem lotil kakega tamkajšnjega posla na področju okoljskega menedžmenta in turizma.

**Kako ste se povezali s safari parkom Ant Africa Safaris?** 

Za Ant Africa Safaris sem izvedel prek instagram strani Africa Horse Safaris, ki jo spremljam že dolgo. Gre za promocijo safarijev, ki omogočajo doživljanje afriške divjine s konjskega hrbta. Pred dvema letoma so prvič objavi program *Game Census v Ant Africa Safaris*, ki ga nisem mogel izpustiti. African Horse Safaris so me povezali s safarijem, na srečanje z njimi pa sem moral počakati kar leto in pol. Vsekakor je bilo vredno. Gre za program, za katerega je obvezno izpolnjevanje določenih kriterijev. Predvsem moraš biti suveren jahač, zaželeno pa je tudi, da imaš izkušnje pri rokovanju z velikimi sesalci. Prijavilo se je več kot 100 ljudi iz celega sveta, izbrali pa so jih le osem; eden od teh srečnežev sem bil tudi jaz. K izboru so zagotovo prispevale moje dolgoletne izkušnje dela v ljubljanskem živalskem vrtu in pa seveda to, da imam tudi sam 14 konj.

**Kako bi opisali lastnika parka?** 

Ant Baber je zelo karizmatičen gospod. Samosvoj, inovativen in izredno zanimiv sogovornik. Njegova družina je z Irskega pripotovala v Južno Afriko že leta 1820. Od očeta je podedoval 5000 hektarjev veliko posestvo, na katerem so redili govedo. Lahko bi se reklo, da je odrasel v družini afriških rančarjev. Samosvoj in inovativen ter res velik ljubitelj narave je imel vizijo: površino vrniti divjini. Tako je govedo zamenjal z divjimi živalmi, njegov glavni vir dohodka pa je postal butični turizem. Pred časom so v Južnoafriški republiki pobili večino velikih, največjih predstavnikov določenih živalskih vrst – njegova vizija jih je vračati v velikosti, v katerih so nekoč pasle in teptale afriško divjino. Tako v njegovem parku lahko najdemo genski material in samce določenih živali, ki spadajo med največje primerke v državi in okolici, morda celo v vsej Afriki oziroma na svetu. Ant igra veliko vlogo tudi pri ohranjanju nosorogov v okvirju programa *Save the Waterberg Rhino*,* *kjer počasi nastaja območje z največjo populacijo nosorogov na svetu. Te živali neprekinjeno spremljajo in varujejo oboroženi čuvaji.

**Živali v Antovem safariju torej niso namenjen lovu?** 

Ne, namenjene so povečevanju genetskega bazena. Ant zelo skrbi, da se povečuje tako genetska kakor tudi biotska pestrost parka. V času svojega vodenja safarija je Ant povečal površine s 5000 hektarjev na 8000. Ravno ko sem bil tam, je zaključil nakup dodatnih 1000 hektarjev sosednje kmetije. Ant je človek z ogromno znanja, ki z vsem srcem živi za ohranjanje afriške divjine. Nad tem navdušuje kar 70 svojih zaposlenih in mnoge obiskovalce z vseh koncev sveta.

**Kakšna pa je bila ekipa projekta Game Census? ** 

Vzdušje je bilo zares zelo sproščeno, kljub zelo resnemu, napornemu in nevarnemu delu, ki smo ga opravljali. Nas je pa vse vsako jutro gnala nova doza adrenalina. (smeh) V Cenzusu so od zaposlenih sodelovali le oskrbniki konj in parka, vodji turizma, Ant, posebej za to delo najeti veterinar in pa pilot helikopterja. Potem smo bili tu še prostovoljci in pa skupina dvajsetih gostov, ki so nas spremljali na konjih, niso pa lovili živali. Prostovoljci smo bili stari med 28 in 48 let. Iz ZDA, Švedske, Nemčije, Nizozemske, Velike Britanije. In Slovenije. Smo se pa v tem kratkem času res povezali, saj smo vsak dan skupaj jahali po osem ur, skupaj jedli, delili izkušnje, se znašli v položajih, v katerih se je bilo treba hitro odzvati ter zaupati drug drugemu. Še vedno smo v rednih stikih in nedvomno se še srečamo.

**Kaj je bistvo tega projekta?** 

Lahko bi rekli, da gre za vsakoletni opravek v parku, ki ga izvajajo enkrat letno zadnjih trinajst let. Prostovoljce in goste – opazovalce v delo vključujejo zadnjih pet let. Cilj Game Censusa je oceniti okvirno število določenih živali v parku ter jih ločiti po spolu. Sicer je območje parka zelo veliko, a vseeno ograjeno, torej omejeno, kar pomeni, da živali ne morejo prosto prehajati meja. Tako je treba poskrbeti, da je v parku pravilno ravnovesje med različnimi vrstami prežvekovalcev. Nosorogi in bivoli, denimo, se pasejo popolnoma drugače, pasejo druge rastlinske vrste kot nekatere antilope ali pa žirafe. Da se ohranja vegetacijo v stanju, ki je značilna za to pokrajino in zagotavlja maksimalno vrstno pestrost, je tako treba skrbeti za ravnovesje števila posameznih živali in tudi razširjenosti posameznih vrst. Prav tako je treba skrbeti, da ne pride do parjenja v sorodstvu, še posebej pri vrstah, ki v parku ne štejejo veliko živali.  

Potem ko smo prešteli in približno ocenili stanje živali in vrst v parku, smo določili, koliko jih je treba prestaviti zaradi prenasičenosti vrste. Določili smo tudi, katere samce je treba preseliti in jih nadomestiti z novimi. To smo, denimo, izvedli pri žirafah, kudujih in bivolih. Ujeli smo štiri žirafje samce, ki so bili prodani v sosednje safarije, pa tudi dva kuduja in bivola, samca, ki sta šla v prodajo, nadomestili pa so ju mlajši samci iz manjše ograde v lasti Antovega safarija, ki niso v sorodu z aktualno čredo. Da zmanjšajo čredo na željeno, za okolje vzdržno raven, ujamejo in prodajo tudi nekaj samic bivolov, zeber, gnujev in eland antilop.  

Med delom smo opazili tudi, da ima eden od mladih samcev nosorogov rano na nogi; spotoma smo jo veterinarsko oskrbeli.  

**Kakšne so bile vaše zadolžitve?** 

Moja naloga je bila, da sem s konjem skozi grmičasto savano v polnem diru sledil živali, ki jo je z uspavalno puščico iz helikopterja ustrelil veterinar. Živali je bilo treba slediti, dokler se ni začela opotekati od uspavala – v najdaljšem primeru je to pomenilo tudi devet kilometrov galopiranja čez drn in strn. Takoj ko je žival začela kazati znake, da uspavalo deluje, sem konja razjahal in žival podrl v pravi položaj – na prsi z glavo navzgor –, da ji tekočina iz vampa ne zalije pljuč, kar bi bilo za žival usodno. Iz gobca sem ji potegnil jezik, da je imela proste dihalne poti. Nato sem ob živali počakal veterinarje na terenskem vozilu, ki so ji odvzeli genske vzorce, ji vbrizgali vitamine in dodatke proti stresu ter sredstva proti notranjim in zunanjim zajedalcem. Žival smo nato prenesli na transportno prikolico, in ko je bila na varnem, je prejela protiuspavalo, da je bila karseda hitro spet na nogah.

**Lahko z nami delite nekaj prizorov »akcije«?** 

Najbolj razburljivo in tudi najzahtevnejše je bilo varno uloviti in preseliti žirafe. Žirafe imajo zelo šibko srce, tako da so lahko pod narkotikom – v tem primeru morfijem – le pičlih deset minut. V tem času je žival treba podreti na tla, postaviti v položaj, iz katerega bo lahko vstala, opraviti vse veterinarske postopke ter pravilno nadeti oglavko in vrvi, s katerimi jo vodijo na prikolico. To je najbolj nevarna selitev tako za žival kot tudi za nas, ki smo *»skakali«* okrog nje, saj se je treba zavedati, da žirafa že z eno brco lahko ubije leva, če pa vse skupaj traja predolgo, ji lahko tudi odpove srce. Prav zaradi tega se seli mlade živali, ki so še pri polnih močeh. Najbolj kaotično je, kadar se čaka, da se žival po prejeti dozi protiuspavala spet postavi na noge, saj ji je treba ves čas držati glavo pokonci, nikoli pa ne veš, kdaj bo vstala in se boš znašel pod njenimi nogami. Ko je enkrat spet na nogah, počakajo še nekaj trenutkov, da začne v popolnosti obvladati telo, potem pa jo odpeljejo na posebno prikolico za transport žiraf. Skratka, ta akcija je vsakič znova *»adrenalin v žilo«*. 

V spominu mi je ostalo tudi sledenje mlademu samčku zebre. Dokler tega ne doživiš, si sploh ne moreš predstavljali, kako močne in vztrajne so lahko divje živali. V sebi je imel že tri uspavalne puščice, pa mu je na koncu še vseeno uspelo preteči devet kilometrov čez drn in strn. S Fredom, glavnim vodičem v parku, s katerim sem povečini delal v tandemu, sva za njim na konjih letela debelih 25 minut. Konja sta bila že popolnoma preznojena, midva potolčena in popraskana od grmovja, nog praktično že nisva več čutila od utrujenosti – ta akcija se je odvijala že proti koncu dolgega dneva in tedna, ko smo bili dnevno v sedlu po osem ur. Zebre enostavno nisva želela pustiti, da se izgubi nekje v nepreglednem grmovju, saj bi bilo to lahko zanjo usodno. Ko je uspavalo končno začelo prijemati, delovati, se mi je uspelo zebri približati na razdaljo, s katere sem iz svojega konja lahko v drncu skočil nanjo in jo končno spravil na tla. To je bil moj *»cowboy moment« *tega tedna. (smeh) 

**Kako bi opisali pokrajino, park?** 

Pokrajina je drugačna, kot si predstavljamo ogromna prostranstva savane. Zelo je grmičasto, z ogromno trnja in na določenih mestih neprehodno. Bil sem prav vesel, da sem imel s seboj usnjene jahalne hlače, saj sem si prihranil marsikatero prasko in raztrgane obleke. Je pa res neverjetno opazovati, kako zelo so tu živeče živali prilagojene na pokrajino. Med gostim grmovjem se premikajo res hitro in skoraj neslišno. Včasih, ko smo šli s konji v poln galop med lovom na posamezno žival, je bilo izbiro smeri najbolje prepustiti kar konju. Tako smo se prebijali skozi pokrajino najhitreje in z relativno malo udarci vej.  

Tam poznajo dva letna časa, poletje – v času naše zime – velja za mokro obdobje, pozimi – v času našega poletja – pa je suša in tudi precej hladno. Določena jutra v času mojega obiska so bila res hladna, temperatura je bila le nekaj stopinj nad lediščem. Je pa v tem času na drevesih najmanj listja in je vse bolj rjavo, tako da je živali laže opaziti. Prav zato Game Census poteka v času njihove zime. Pa tudi temperaturne so ugodne, kar je pomembno, da živali ne izpostavljamo pregrevanju med dolgimi teki.

**Kakšno je bilo slovo od ekipe, safari parka?** 

Pravega slovesa sploh ni bilo, saj smo vsi vedeli, da se še vrnem. Sicer pa smo se res dobro povezali, in pravijo, da sem vedno spet dobrodošel. Za spomin sem dobil usnjeno denarnico z njihovim logotipom; nosim jo v žepu, kamorkoli grem. Kot zelo entuziastičen prostovoljec pa sem se lahko predzadnji dan svojega obiska peljal preko savane še v helikopterju in doživel safari iz perspektive, ki jo je ves teden imel veterinar.

**Kaj je »Afrika 2024« zbudila v vas, vam dala?** 

Dala mi je ogromno, predvsem novo znanje, izkušnje in poznanstva srčnih ljudi. Dala mi je nova doživetja in zgodbe, pa tudi tisto dozo adrenalina, ki me ohranja motiviranega za vse, kar v življenju počnem. To je bil res dober teden, saj sem od jutra do večera lahko počel le tisto, kar mi polni dušo in telo. Kljub temu, da so bili dnevi dolgi in naporni, noči pa kratke in mrzle, so bile to zame prave počitnice. Ko sem lahko odklopil zunanji svet in bil tisto, kar sem najraje … otrok divjine in pustolovščin. Nedvomno se je v meni premaknil tudi delček, ki me vedno močneje vleče nazaj v afriško savano, raziskovati in prispevati, za daljši čas.

**Torej se v Ant Africa Safaris nameravate vrniti?** 

Absolutno! Upam, da naslednjič vsaj za mesec ali dva.

### Ponovljeno otroštvo / RAZSTAVA

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/ponovljeno-otrostvo-razstava

_Avtor: Simon Chang_

Opazovanje hčerkinega odraščanja, proces razvoja dojenčice v deklico, me je ponesel v preteklost in v meni obudil zgodbe iz lastnega otroštva.

Le kdo se lahko spominja obdobja, ki ga ne pozna?  
 
V trinajstih letih potovanja po Evropi sem pogosto fotografiral in snemal življenja in zgodbe drugih. Ko sem postal oče, nisem hotel biti odsoten, stran od procesa hčerkinega odraščanja zato sem odklonil dela, ki so zahtevala fotografiranje v oddaljenih krajih. Odločil sem se, da bom ostal ob ženi in hčerki in posnel svoje življenje. Žena Anja je Slovenka, vzgoja otrok evropskih staršev pa se znatno razlikuje od azijskih navad in mišljenja, podobno kakor sta drugačna evropsko vreme in prehrana. Evropsko poudarjanje obdobja otroštva je zelo nazoren primer. Evropski starši menijo, da dragocenosti otroštva in njegove iskrene narave odločanja ni mogoče nadomestiti z ničimer – zgodbe, ki jih bodo otroci v tem obdobju izkusili, jih bodo zaznamovale za vse življenje.  

Neposredno opazovanje odraščanja lastne hčerke, proces razvoja dojenčice v deklico, me je avtomatično ponesel v preteklost in obudil lastne zgodbe iz otroštva. Čas mojega odraščanja na Tajvanu v sedemdesetih letih je sovpadal s tajvanskim *»ekonomskim čudežem«*. Tedaj očetje niso imeli porodniškega dopusta, mamice pa so po enem mesecu od rojstva otroka morale nadaljevati delo v službah. Takšno je bilo takratno ozračje, delovna zavest je bila zasidrana v slehernem posamezniku tajvanske družbe. V času rojstva moje žene Anje je bila Slovenija še del Jugoslavije, Balkanskega polotoka, ki ga je od leta 1991 zaznamovalo osemletno obdobje vojne. Popolnoma različno okolje in družbena klima Tajvana sta Anjo seveda močno pritegnila, njena radovednost do mojega otroštva pa je vzbudila tudi moje lastno zanimanje. Takrat sem odkril, da se moji spomini na obdobje pred tretjim letom starosti zlepa ne povrnejo, pa naj se še tako močno trudim … 

Strokovnjaki so pojav nezmožnosti pomnjenja zgodnjih let otroštva poimenovali otroška amnezija. Letos smo se vsi trije skupaj nekajkrat vrnili na Tajvan, da smo obiskali sorodnike. Vsakič sem vneto prisluhnil materinim spominom, ki so mi zarisovali raznovrstne podobe obdobja, ko me je nosila na hrbtu. Šele tedaj sem izvedel, da je po mojem dopolnjenem mesecu dni že morala nazaj v službo, zame pa sta od tedaj skrbela dedek in babica. Samo ob koncih tedna me je mati lahko nesla domov. Dve leti pred odhodom v vrtec me je že navsezgodaj zjutraj puščala v otroškem varstvu blizu svoje pisarne in prihajala pome šele ob večernem mraku, ko je zaključila z delom. Bežno se spominjam sončnih žarkov, ki so pronicali skozi okno dnevne sobe, piškotov v obliki aviončkov in plastičnih zelenih vojačkov, ki sem jih občudoval v otroški sobi varuške ... Ko se je rodil bratec, sem imel štiri leta. Anja me je radovedno vprašala, kakšne so bile tedaj razmere in kje sem sploh bil. Ali je bilo moje otroštvo sploh srečno?  Tedaj sem spoznal, da se pravzaprav lahko sam spomnim le bridkega joka, ko sem tavajoče iskal vhod pri glavnih vratih, in da detajlov iz otroštva ne morem obuditi … Zdi se, kakor da se spomini iz otroštva zbirajo nekje »tam«, v prazni kamrici vsakega posameznika. Dan za dnem sem s tiho projekcijo obujal trivialne spomine in se veselil dneva, ko se bodo spomini posnetkov združili s svojimi lastniki. Včasih, kadar sem opazoval leteče snežinke in ob tisti nevidni luni nisem mogel spati, sem lahko celo slišal zvok spomina prizora; zvok lahkotne nostalgije snežink, ki so prevzemale naključne podobe, ko so v prijaznem ritmu druga za drugo izginjale. 

Spomini iz otroštva še zdaleč niso *»izpred davnin«*, pač pa sem jih začel načrtno zbirati šele po dobrih tridesetih letih. Njihova globina je močno presegla moja pričakovanja. Ravno to napenjanje možganov, ko veš, da nekje obstajajo, a se jih ne spomniš, me je prepričala in privedla do odločitve, da bom fotografiral odraščanje lastne hčerke. Vsekakor zelo resničen kot tudi nadvse prijeten projekt. V tem obdobju sem neprestano zbiral fotografije in videoposnetke in z urejanjem podob vseh nas treh skušal ponovno sestaviti naše veliko popotovanje skozi življenjski vsakdan. Če se ozrem na celoten niz vseh podob, vem, da nudijo neprecenljivo zmožnost spoznavanja davno izgubljenih spominov, ki so se ponovno združili v drugi časovni dimenziji in v drugačni obliki. Čisto nehote je prostorska omejenost pristnega fotografiranja postala metafora otroškega spomina – zgodba se stalno odvija, a okvir slike ločuje opazovalca od spominov. Kot da bi bilo namenoma; naj se še tako trudiš približati, se ne moreš, lahko le pokukaš skozi majceno lino zaslonke. Skušal sem ohranjati potrpljenje, globoko zajemal sapo in nadaljeval z iskanjem minljivih sledi. Najpomembneje je, da tedaj zmoreš odmisliti predsodke, s katerimi gledamo odrasli, in da zaupaš vodenju spominov svetlobe in sence. Šele tedaj lahko morda ujameš spomin na graciozno pokrajino in tisti žarek svetlobe v razpoki vrat.  

Nisem prepričan, da se bo ta živahna in poskakujoča hčerka pred mojimi očmi spominjala svojih pisanih izkustev iz dobe pred svojim tretjim letom,  med drugim tudi štirih obiskov sorodnikov na Tajvanu. A vendar sva Anja in jaz presrečna, da sva od prvega dne, ko je prišla na svet, ohranila vse njene sledi. Opazovanje hčerkinega odraščanja je bilo podobno veselemu opazovanju gledaliških igralcev, ki jim je rahlo nerodno, ko izvabijo bučen aplavz. Življenje odraslih je prepojeno s pravili in logiko. Velike rjave oči z neskončno vizijo in mnogoterimi scenariji pa ponovno obudijo otroštvo, kakor tudi venomer opominjajo, da bo hitri vlak otroštva, ki linearno pospešuje vse od odhoda s postaje, enkrat nenadoma zapiskal in odpeljal. Kaj lahko naredimo? Ko sem spoštljivo prisluhnil hčerkinemu opisovanju sveta, kakor  ga vidi sama, in poslušal njen cvileči otroški glas, je bila to zame najlepša melodija, kar sem jih kdaj slišal. Deliti otroško samoto z njo, vaditi in zasledovati spomine, se mi je zdelo kot zbirka pesmi, napisanih v tujem jeziku.  

**Kaj lahko povrne spomin na obdobje, ki se ga ne spomnimo? Fotografija.     **

Morda je to, kar mi je dala triletna hčerka, razsvetljenje. Podobno kot se iz lepega poraja kaka ideja, sem intuitivno fotografiral hčerino otroštvo. Tako sem lahko izhajal iz najbolj globokih uličic spominov in našel ogrado, ki razmejuje svet odraslih s spomini otroštva. Četudi je bila pred fotoaparatom pokrajina kontinentalnega evropskega pomladnega travnika ali slovenskega gozda, se mi je v spomin nezavedno vračala dedkova skrb za zelenico v babičinem dvorišču, zvonjenje srednješolske ure v večernih poletnih dneh, podoba babičinega ekspresnega pečenja ribe v kuhinji. Del med spomini in domišljijo se zdi kot slika na fotografiji na kateri čas mirno stoji. Bežno se spominjam tistih brezskrbnih dni, ko sem se počutil kot da bi bilo vsak dan lepo vreme...Skozi fotografske leče sem skušal iskati vzroke za manjkajoče spomine na svoje otroštvo. Moje podajanje zgodbe skozi posnetke je pravzaprav nekakšen protest nad zasegom izginulih spominov. Hčerino otroštvo je v hipu postalo moje drugo otroštvo. Ponovno sem odkril presenečenja in silhueta tistega malega dečka v mojem srcu je postopoma postala jasna. Ko so oči prežete s starimi spomini mežikale med odpiranjem in zapiranjem zaslonke, sem v univerzumu s povprečno velikim centrom za izgubljene predmete skušal najti vsakršne njihove morebitne sledi izgubljenih spominov in se v tistem najbolj spokojnem vakuumu odmevajočega ritma ponovno zbližal s svojim davno izgubljenim otroštvom.  

Veliko fotografij in posnetkov je bilo narejenih, ko je hčerka začenjala govoriti. Predno je znala govoriti namreč ni mogla povezati drevesa pred njenimi očmi z besedami ali pa imeti asociacijo drevesa z rastlino: eno drevo je pač bilo eno drevo. Otroška iskrenost je bila tista, ki je vodila fotografa k videnju resnične slike. Jamice v hčerinem nasmešku tik pred fotografiranjem so bile kot malo bleščeče sonce in so mi vedno znova pustile verjeti, da bo fotografija stičišče preteklosti in prihodnosti.  

Videoposnetki hčerinega odraščanja pa so kot nekakšne podaljšane ilustracije skoraj pozabljenih otroških spominov, šepetajoč vzklik in hrepenenje večne nostalgije. 

Kdo se bo spominjal obdobja, ki ga ne pozna? 

Ohranjujoča distanca med vselej radovedno človekovo zavestjo in spomini iz otroštva, intimnost med senco in njenim telesom so najbolj odtujene povezave in stičišča. Pa vendarle, tudi znanstveniki so potrebovali precej časa in truda, da so odkrili, da zaradi različne gostote navadne in morske vode, kar 90% površine plavajočih gora na severnem ter južnem polu sega globoko pod morsko gladino in da se zgolj z gledanjem ledenih plošč na površini ne da ustvariti pravilne podobe sveta pod mirnim morjem. Ali povezava med zavestjo in spomini ne spominja ravno na odkritje o ledenih gorah? Namreč nismo pozabili prekrasnih prizorov v naši globini, so le daleč narazen drug od drugega. Spomini iz otroštva niso nekaj kar se nahaja zunaj nas ampak nekaj kar je vedno prisotno v nas samih, nekje na meji med dnevom in nočjo, nekje med vidnim in nevidnim.

### Vse se da, če se hoče

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/vse-se-da-ce-se-hoce

_Avtor: Liu Zakrajšek_

Marko skače, Marko skače, po zeleni trati ... Pa je trata na drugi strani res bolj zelena? Zgodbe o lastnem dojemanju stereotipov, ki so značilni za Slovenijo in Slovence.

Vedno se mi je zdelo, da sem bolj idealistka kot pa realistka. Prvi literarni idealist, na katerega sem naletela kot otrok, je bil Martin Kačur, ker sta bila tako dedek kot oče ljubitelja istoimenskega romana Ivana Cankarja, meni pa je v spominu ostal tisti slavni Kačurjev stavek: *»Kraj je lep, da bi le ljudi ne bilo …«* Idealistom, kakršen je Cankarjev obupani učitelj, ki ga iz vsakega novega kraja, kjer si skuša ustvariti ime, preženeta ta ali ona usoda, očitajo malo preveč sanjanja in malo premalo hoje po realnih tleh, vendar ima čudovito moč – moč abstraktnega mišljenja. Tako so to v otroštvu pojasnili meni, ki sem v šoli med poukom malo preveč risala po robovih zvezkov in strmela skozi okno, *»v svojem svetu«* (v katerem pa naj bi otroci sploh lahko živeli?). Zaradi preveč sanjarjenja mi ni šlo pri matematiki, sem imela pa več domišljije, več *»abstraktnega mišljenja«*, in to, je rekla učiteljica, moram izkoristiti pri spisih iz slovenščine pa tudi v življenju nasploh. Vprašljiv nasvet, no.  

Zdi se, da je abstraktno mišljenje odšlo iz ekskluzivne domene idealistov ali sanjačev in da naša družba ne trpi zaradi pomankanja abstraktnega mišljenja, ampak, nasprotno, zaradi preobilice abstraktnega mišljenja. Na družbeni ravni smo v vsakodnevnem življenju in delu zmožni producirati toliko abstrakcij, da bi s preprostimi retoričnimi obrati razblinili vse, kar je disfunkcionalno, krivično, kar zahteva naše ukrepanje. In ena bolj škodljivih tovrstnih abstrakcij je povzeta v reku: Vse se da, če se hoče.

### Tedenski izbor #15: Kaj prinaša prihodnost

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-15-kaj-prinasa-prihodnost

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Prihodnost je nepopisan list, na katerem se rišejo zgodbe jutrišnjega sveta. Je prostor možnosti in priložnosti, kjer se srečata upanje in negotovost, oblikovana z našimi sanjami, strahovi in vizijami o tem, kar bi lahko bilo. V dokumentarnem filmu Večje od nas si oglejte mlado indonezijsko okoljsko aktivistko Melati, ki si že šest let prizadeva za prepoved uporabe plastike, ki onesnažuje njen domači otok Bali, v filmu Ničelni teorem, distopičnem spektaklu Terryja Gilliama z zvezdniško igralsko zasedbo, pa ob ogledu razmislite o vlogi tehnologije v današnji družbi. Z Ničelnim teoremom Gilliam končuje trilogijo, ki jo je začel s filmom BRAZIL in nadaljeval s filmom 12 OPIC, ter ponuja vpogled v to, kako prihodnost danes vidijo starejši moški.

### Mrtvi dvig in ruski zvonci

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/mrtvi-dvig-in-ruski-zvonci

_Avtor: Muanis Sinanović_

Od nekdaj sem imel rad šport. Čeprav sem bil velik del odraščanja debel in nisem obdarjen s kakimi atletskimi sposobnostmi, sem veliko časa preživel v igrah z žogo.

Od nekdaj sem imel rad šport. Čeprav sem bil velik del odraščanja debel in nisem obdarjen s kakimi atletskimi sposobnostmi – počasen sem, denimo, v šprintu in imam slab odriv – sem veliko časa preživel v igrah z žogo. Zaradi svoje intuicije in občutka za prostor sem najprej dobro igral na šolskih tekmovanjih v nogometu, potem sem bil tudi del šolske reprezentance v košarki na drugi šoli. Do nedavnega sem igral košarko, in med običajnimi rekreativci mi je šlo dobro. Pred slabimi tremi, štirimi leti, ko sem še živel v Ljubljani, sem velikokrat igral na Kodeljevem, ki velja za eno najboljših igrišč v mestu. To je bil težji zalogaj. Razen občasnih prebliskov, ko mi je v nekaj potezah uspelo odločiti kako od iger, sem bil med zbranimi, večinoma mlajšimi igralci, ki so za seboj povečini imeli nekaj let resne organizirane košarke, pogosto potisnjen v ozadje. Včasih me je bliskovita igra, ki je v skladu z novodobnimi trendi temeljila na metu za tri točke, upehala, tako da sem serijsko grešil mete. Pa vendar imam za uspeh to, da sem na tem terenu sploh lahko igral s takimi košarkarji, med katerimi so se včasih znašli tudi izkušeni udeleženci turnirjev v ulični košarki.  

> Nekaj let predtem sem se zatrdno odločil, da bom shujšal.

Začel sem z dolgimi sprehodi, potem pa nadaljeval s teki, ki so se hitro začeli daljšati. Imel sem izjemno kondicijo. Malo sem jedel in kmalu sem shujšal na manj kot osemdeset kilogramov. Užival sem v vzporednem stanju zavesti, v katero te pripelje tek. Če sem kam potoval, sem tekel tudi tam in na ta posebni način spoznaval okolje: zavite in strme ulice mest, kraško pokrajino ali pot ob obali. Na koncu teka sem vsakič naredil še nekaj sklec, trebušnjakov in *dipsov* na klopi ali kakem naravnem robu.

### Ki je mogoče že minil

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/ki-je-mogoce-ze-minil

_Avtor: Liu Zakrajšek_

Poletje povezujem z občutkom nostalgije in občutkom nekakšne udobne zapuščenosti.

Že zdaj sem nostalgična, pa poletje še niti ni minilo. Tako je vsako leto, in tega se razločno spominjam že iz otroštva. Poletje sem vedno začela pogrešati že julija. Junij je bil še za silo normalen: hodila sem v šolo, pisala domače naloge, popoldne sem hodila v knjižnico pod blokom, kjer sem si nabirala DVD-je in se sprehajala med policami v kratkih hlačah, zvečer pa sem s sestro zavzela ulice Kodeljevega. Sprehajali sva se med hišami in si pripovedovali o načrtih za poletje, ki je nato lepega dne planilo na naju izza prvega vogala.  

Poletje povezujem z občutkom nostalgije in občutkom nekakšne udobne zapuščenosti. To pripisujem dejstvu, da sem v otroštvu poleti dolge popoldneve preživljala v mamini pisarni za Bežigradom in se hodila hladit v tamkajšnjo knjižnico, kjer sem s sestro listala knjige, kupovali sva čokoladne tablice iz brnečega avtomata in se prestavljali z enega naslanjača v drugi, iz zgornjega v spodnje nadstropje ter gledali na uro. Seveda sva tudi brali, a dnevi so se naravnost vlekli. Zdelo se mi je, da sem edina iz svojega razreda, ki poletje preživlja doma, s sestro in z mamo, namesto s prijateljicami, s katerimi bi lahko hodila v prenatrpan McDonald's in na bazen, med množico zagorelih ljudi. Kasneje, v srednji šoli, sem si pred začetkom vsakega poletja obljubila, da bo ravno prihajajoče poletje tisto, v katerem bom postala punca, kot si želim. Zaljubila se bom (niti približno), hodila plesat na Metelkovo v novi obleki (na koncu sem vedno raje ostala doma, s slušalkami v ušesih, in se spraševala, zakaj sem tako osamljena), telovadila, spoznala nove ljudi, počela bom, skratka, vse, kar počnejo kul punce, kajti poletje je čas, ko se znoriš, ko se zgodijo lepe stvari, ko je obveznosti manj (sploh če si najstnica), večeri pa so topli in milostni. V resnici ni nobeno poletje nikoli prineslo kakega večjega razodetja, razen zavedanja, da lahko svoje fantazije o filmskih *coming-of-age* srce parajočih romancah lepo zapakiram v škatlo za čevlje in jo zapečatim s cenenim selotejpom. Če si osamljen pozimi, to še ni tragedija. Če si osamljen poleti, si patetična ovenela roža na okenski polici. Vsaj tako sem se vsako poletje od začetka srednje šole počutila sama.

### Predolgo za gostilne

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/predolgo-za-gostilne

_Avtor: Davorin Lenko_

Iz najzgodnejšega otroštva imam v spominu tri markantne lokacije: dom, cerkev in gostilne. Šele pozneje sem dodal četrto: šolo. Kaj več ni zares obstajalo.

V S. smo neke noči popivali. Močno. Bili smo štirje in selili smo se od gostilne do gostile. Za te migracije smo potrebovali avto, za pitje pa denar. Na neki točki večera smo sedli v prijateljev avto in se zapeljali do edinega bankomata v vasi. Avto je bil s polnim tankom vreden dvakrat več kot s praznim, v njem pa sta poleg nas štirih še dve kanti bencina, dve ročni kosi in ena motorna žaga. 

Bankomat je bil ob vaški trgovini, ki stoji na majhni vzpetini. Na eni strani je gor vodilo kakih deset stopnic, na drugi strani pa ozka asfaltirana vzpetina, namenjena kolesom in nakupovalnim vozičkom. Ker se nam je zelo mudilo, se je prijatelj odločil, da bo z avtom zapeljal kar po slednji. Šlo je na tesno, *»na milimetre«*, a uspelo mu je in denar je lahko dvignil kar iz avta. A takoj za tem se je pojavil problem: ugotovil je, da ni osnovne možnosti za vzvratno vožnjo po isti poti. Kaj zdaj? Ker je pogum laže zbrati, kadar človek nima izbire, je rekel, da bomo pač šli po stopnicah. *»Saj jih ni veliko.«* 

> Prijatelj, ki je sedel poleg mene na zadnjem sedežu, je trdno prijel motorno žago, jaz pa sem poprijel kosi, da ne bi koga obglavili.

*»Vožnja«* navzdol ni bila tako grozna, kot bi si mogoče kdo mislil. Ropotalo je in treslo in spomnim se, da sta me bolj kot vsi ostri predmeti v kabini skrbeli tisti kanti bencina. A vse skrbi so bile odveč. Srečno smo *»pristali«* in odbrzeli proti nekaj kilometrov oddaljeni gostilni. Mudilo se nam je. Nujno smo potrebovali sedemnajsti pir tistega večera v šesti gostili po vrsti. Turneja je turneja. Bili smo na misiji. 

Z avtom se nismo vozili po stopnicah, da bi izpadli kul. To ni bilo prioritetno. Res kul je namreč tisti, ki izpade kul tačas, ko počne kaj drugega. Recimo: ko rešuje problem. Pa četudi ta izhaja iz nekakšne kolektivne, čeprav lokalne obsesivno-kompulzivne motnje. 

Kraji, od koder izviram, imajo *»težave«* z alkoholom. Zdi se, da više ko greš po dolini, bolj izraziti so, in S., vas, iz katere izviram, je povsem na njenem koncu (oziroma začetku). Kadarkoli pomislim nanjo, pomislim na gore, gozdove in alkohol. Seveda pa tudi na svež zrak, čeprav pravijo, da je v S. nekaj promilov alkohola tako ali tako že v zraku. 

Iz najzgodnejšega otroštva imam v spominu tri markantne lokacije: dom, cerkev in gostilne. Šele pozneje sem dodal četrto: šolo. Kaj več ni zares obstajalo. To je bila realnost, dejstvo – in otrok pač sprejme dejstva. V mojih otroških očeh so odrasli delali ter hodili po gostilnah in v cerkev. Moški sicer pogosteje v gostilne in ženske v cerkve, pa vendar … Logičen svet. Ter (in to pravim brez ironije) po svoje precej stabilen. 

Ko smo pozneje, proti koncu osnovne šole, tudi otroci pričeli eksperimentirati z alkoholom, se nam je zdelo, da smo šele tako in zato stopili na pot odraslosti. Najprej smo se skrivali, potem pa vedno manj in kmalu sploh ne več. Vse zanimive zgodbe (tudi seksualne) so vedno imele nekako, od nekje, priključen tudi alkohol. Ni postal, kot se reče, *»del vsakdana«* v smislu vsakodnevnega pitja, bil pa je del življenja. Del kulture in okolja. Seveda nismo bili vsi isti, a tisti, ki nas je to zanimalo (in nismo bili v manjšini), smo bili v gostilnah dobro sprejeti tako med gosti kakor pri natakaricah, polnoletnost pa pri tem ni igrala kake omembe vredne vloge. 

Alkohol je bil prisoten povsod. Na zabavah in na obiskih, na delu (oče je delal kot finomehanik in za malico je vedno spil vsaj dva pira, do konca službe pa se jih je nabralo vsaj šest, pa je veljal za zelo natančnega delavca), po delu, kar tako. Za veselje … in vse drugo. V S. za to obstaja lepa beseda: *»vržeh«*. Ta pomeni isto kot *»razlog«*, s to razliko, da se *»vržeh«* pogosto išče, oziroma se ga malo izsili. *»Vržeh«*, če hočemo, se vedno najde. Če je vroče, je lahko prevroče. In kadar je sneg, ga je zelo hitro lahko preveč. Ali pa ravno toliko, da ga ni za kidati, obenem pa preveč, da bi počel kaj drugega. 

Toda kljub temu pijančevanje v S. nikoli ni zares zašlo v depresivne, eksistencialistične vode. Pozneje sem videl še več drugih z alkoholom prepojenih scen, in vse po vrsti so bile prepojene še z obupom, pa tudi s hitrimi izbruhi agresije. V S. pa, vsaj po mojih opažanjih, tega nikoli ni bilo zares zaznati. Mogoče se pojasnilo skriva v čudoviti naravi in patriotizmu, ki je vezan predvsem nanjo. Mogoče tudi v tem, da je življenje v S. sicer pogosto res skromno, obenem pa je tudi zelo malo tiste prave, paralizirajoče revščine. Zelo verjetno pa ima pri tem kako vlogo prav tisti *»vržeh«* od prej. *»Vržeh«* namreč ne pomeni toliko nuje kakor željo. V tem je zaznati nekak vitalizem. Pa čeprav še tako samodestruktiven. 

A najsibo tako ali drugače, ta osnovni *»mindset«* mi je znan in domač. Okolje mojega odraščanja je bilo prepojeno z njim in ostal je v meni. Ko sem čez poletja delal na vstopni coni krajinskega parka ter pobiral vstopnino, mi je bilo, kot mnogim pred mano (in ob meni), povsem normalno na delovnem mestu spiti pivo, dve ali šest. Ne bom rekel, da sem že zjutraj v trgovini, kot oče, kupil sixpack – nisem ga. Je pa res, da so planinci, namesto da bi plačali vstopnino, radi ponudili pivo ali dve. Temu se nikoli nisem upiral, in če sem deset čet sedmo zjutraj že odpiral piksno, ni bil to noben izredni dogodek. 

S tem se ne hvalim, obenem pa se niti ne posipam s pepelom. Ni mi ne v ponos ne v obžalovanje. V S. za prebivalce neke druge vasi radi pravijo: *»Če si L\*\*\*\*\*ec, ni glih greh, lepo pa tudi ne«*, in s tistim jutranjim popivanjem je bilo podobno. Včasih je bilo zanimivo, včasih ne, vsekakor pa v kontekstu okolja nič res posebnega. Šele leta pozneje sem se začel zavedati, da ti normativi niso ravno del standardnega repertoarja naše družbe, pa čeprav se ta že sama po sebi solidno nagiba k steklenici. 

Pri vsem tem pa pripovedništvo igra pomembno vlogo. Zgodbe v S. so v osnovi anekdotične in večinoma govorijo o delu in alkoholu. Več seveda o slednjem. To so anekdote o tem, v kakšnem stanju je kdo kaj rekel ali naredil, in ljudje (predvsem moški) si jih z veseljem pripovedujejo, tudi leta in desetletja po dogodkih. V gostilnah sem jih lahko poslušal ure in ure. Takšno pripovedništvo ima navsezadnje tudi vzgojno komponento: ko dovolj časa poslušaš zgodbe o podvigih drugih, si v pripovedno zakladnico zaželiš doprinesti kaj tudi sam, in to lahko postane tvoj osebni *»vržeh«*. Tako se tradicija in folklora nadaljujeta povsem sami od sebe. Ni ju treba na silo ohranjati pri življenju. 

Pri vsem tem mi vloga žensk ni bila nikoli povsem jasna. Seveda, za šanki so večinoma ženske, in te so skoraj vedno nasmejane in ustrežljive, le redke pa aktivno pijejo. Vedno so se mi zdele … statične. Verjetno jim s to besedo delam krivico, zato naj dodam še, da so se mi vedno zdele tudi stabilne. 

> Ženske sem v tem okolju vedno dojemal kot protiutež pogosto kaotičnim alkoholnim podvigom moških.

Zaradi tega sem jih po svoje vedno občudoval, hkrati pa se tudi spraševal o njihovih pravih občutjih in mnenjih. Razen redkih drobcev, na podlagi katerih si nisem uspel ustvariti res konkretnega mnenja, mi tema ostaja neznanka. 

Verjamem, da se za domačimi stenami lahko dogaja marsikaj, a ko prideš v gostilno, tega ne vidiš in ne čutiš. Piješ in pripoveduješ in poslušaš. Pred leti je nekdo koma pijan prevažal petdeset litrov svinjske krvi na zadnjem sedežu avta. Pa ne v zaprtih kantah, temveč v velikem odprtem čebru. Potem pa je zletel s ceste. 

*»Pa mu je bilo kaj?«* 

*»Ah, kje! Ampak avto …!«* 

Kri je menda špricnila tako močno, da je zalila motor. 

Čeprav smo to zgodbo slišali že stokrat, se vsi smejimo. Vključno z natakarico. Potem pa se nekdo spomni, da je žejen, in naroči novo rundo. 

Ne znam dobro razložiti, kako in zakaj, toda v tem pripovedovanju sem vedno našel nekakšno stabilnost in varno kontinuiranost (ki ni tako drugačna od *»Babi, preberi mi še eno zgodbo«*), in tudi zato razumem, da ljudje, ki so z delom in s srcem, s spomini in z zemljo neločljivo vezani na to okolje, postanejo odvisni od te *»stabilnosti«*. 

Pri vsem tem pa sploh ne gre za alkohol sam po sebi. Nikoli ni šlo. Poanta ni v kemični substanci, ki vpliva na človekove možgane, temveč v tem, kaj vse zgradimo okoli nje. 

V najstniških letih mi je lahko bilo v tem okolju prijetno, pa četudi sem šel ven* »samo«* enkrat na teden ali še redkeje. Kljub temu pa sem v tej družbi (mogoče tudi zaradi svoje anksioznosti) vedno imel nekolikšen *imposter syndrome*, saj se mi ni zdelo, da je res, *res* moja. Vsaj z eno nogo sem namreč vedno stal še v kakem drugem svetu – bodisi je bil to metal bodisi knjige in pisanje, pozneje faks. Bolj kakor dajal ali prispeval, sem sprejemal in opazoval. Bil sem pasiven, in kot takega so me drugi tudi sprejeli. A kljub temu (in stran s kakršnimkoli moraliziranjem) lahko mirne vesti rečem, da mi je to okolje pustilo več kakor samo nekaj dobrih zgodb in lepih spominov. In da … popolnoma se zavedam, da so ti spomini nekoliko do celo zelo zromantizirani. 

Alkohol na vsakega posameznika deluje drugače. Krepak človek, ki je fizično aktiven že vse življenje, ga bo verjetno res *»nesel«* več in ga tudi bolje prenašal na daljši rok, toda vseeno ljudje zaradi alkohola umirajo dolge in mučne smrti. Ali pa hitre v avtomobilskih nesrečah. Najbrž ima vsaka družina vsaj eno zgodbo, povezano s tem. Žalostno in dolgo. Predolgo za gostilne. 

Tudi moj oče je ena teh žrtev. Ne bom rekel, da je po upokojitvi njegov alkoholizem ravno eskaliral, a dolgoletno popivanje ga je ulovilo in njegovo zdravstveno stanje se je zadnjih dveh, treh letih močno poslabšalo. Tega ne more spremeniti nobena družba in nobena zgodba. Ostanejo samo še spomini, ki, čeprav so mogoče prijetni, le še poglabljajo razkol med stanjem in željo. 

> Ko romantičnost preide v odvisnost, zlorabo, uničevalno dekadenco, ne pomaga nič več.

Še najmanj pa dvolitrska plastenka vina na dan. Boli me, ko ga gledam hirati, toda obenem vem, da se je za to pot – okolje in tradicija gor ali dol – odločil sam. Vedno sem verjel, da je treba ljudem pustiti živeti njihova lastna življenja brez vmešavanj drugih. Sploh če ne prosijo za pomoč … In še posebej, če so njihove prioritete že desetletja kristalno jasne. 

V krajih, kot je S., vsi poznajo takšne ljudi in njihove žalostne zgodbe, a nič se zares ne spremeni. Življenje, kakršno pač je, gre dalje, in včasih se sprašujem, v kolikšni meri se pije zato, da bi se pozabilo na alkoholizem. Imel sem obdobja, ko sem to zaradi očetovega stanja počel sam, in zato se mi zdi, da je vprašanje upravičeno. 

Kadar sem šel *»v vas«*, sploh poleti popoldne, sem pogosto povsem izgubil občutek za čas. Pa ne za uro ali dve, temveč za desetletje. Včasih celo za stoletje.

Občutek je bil vedno zelo pomirjujoč. Ker ne živim več v S. (ampak se le tu in tam vrnem k staršem za dan ali dva), se občasno zalotim, da ta občutek pogrešam. Bilo je, kakor bi se potopil v morje zgodb. Tistih, ki se jih pove, in tistih, ki se jih ne. A občutek gre naprej od tega. Če zaprem oči, lahko še vedno čutim Spanec. Umirjen in globok spanec. Morje spanja. Vem, kako lahko je potoniti in kaj leži na dnu, zato se želji po tem potopu upiram. Kljub temu, da nisem noben abstinent, mislim, da mi upiranje uspeva. A to, sploh na težje dni, ne ublaži pogrešanja. 

Kljub mešanim občutkom (ali pa ravno zaradi njih?) moram priznati, da bo S. na neki način vedno moj dom. Zgodbe, ki se jih tam pripoveduje, so mi domače, razumem in poznam okolje, ki je, hočem ali nočem, del mene, in zadnja stvar, ki bi jo želel, je ta, da bi ga obsojal. Verjamem, da ljudje znajo (morajo znati) sprejemati odločitve glede lastnih življenj, in spoštujem tradicijo, ki je živa sama po sebi – hkrati s tem pa zahtevam tudi svobodo, da se od nje, če mi tako ustreza, tudi oddaljim. 

Pride recimo lep poletni dan, ko peljem mamo na pokopališče, da uredi družinski grob. Ker je pri tem zelo pedantna, sem ji lahko samo v moralno podporo, toda ker to rada počne, ne potrebuje niti te, zato se sprehodim po pokopališču. Ko gledam stopnišče, ki vodi nanj, se spomnim na našo vožnjo po (sicer drugih in veliko krajših) stopnicah. Tisto vožnjo s kosami in kantama bencina in z motorko. Nasmehnem se nepotrebnosti tega dejanja – in obenem njegovi neizmerni zabavnosti in anekdotičnemu potencialu. 

Ko zapiha veter, opazujem, kako se v njem zibljejo neke rumene travniške rože. Ob tem se spomnim, da me je nekoč neki turist, raje kakor da bi plačal vstopnino, podkupil s steklenico belega vina. S sodelavcem sva jo spila okoli poldneva, in prisežem, da mi nikoli v življenju na nobeni substanci ni *»dogajalo«* tako močno kot takrat. Pozneje sva ugotovila, da je šlo za šmarnico. 

Ko imam dovolj starih zgodb, se vrnem h grobu. Mama pove nekaj o svojih starih starših, ki sta pokopana pod nama. Bolj kot o njima razmišljam o tem, da sva na poti do pokopališča pred eno izmed gostiln videla parkiran očetov avto. Odkar je z njim slabše, menda ni več posebej priljubljen med drugimi gosti in natakaricami. Kljub temu vztraja. 

\*\*\*

*Refleksija predstavlja introspektiven pristop k raziskovanju lastnih čustev, odzivov in spoznanj. Je prostor, kjer avtorji delijo svoje misli, občutke in izkušnje. Vabljeni, da se skupaj z njimi poglobite v razmišljanje.*

### Tedenski izbor #14: Čar prijateljstva

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-14-car-prijateljstva

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Prijateljstvo je ena izmed najpomembnejših vezi, ki jih lahko ustvarimo v življenju. Oglejte si film Bunkica Anne Fletcher o "okrogli" najstnici Willowdean (Danielle Macdonald), ki živi v vitki senci svoje matere Rosie (Jennifer Aniston), nekdanje lepotne kraljice, ki svojo hčer nepremišljeno kliče po vzdevku Bunkica. V knjigi Jaroslave Blažkove Happyendi se skozi pisma, ki jih glavna junakinja pošilja prijateljici Evi, potopimo v pripoved o nekem resničnem življenju, polnem prevratov in težkih trenutkov, pa tudi neskončne lepote, humorja in volje do novih happyendov, medtem ko Peter Handke v zvočni knjigi Moje leto v nikogaršnjem zalivu ponuja introspektiven roman o življenjskih premišljevanjih protagonista. E-knjiga Davida Grossmana Pride konj v bar pa skozi zgodbo stand-up komika razkriva bolečo preteklost in soočanje z osebnimi demoni.

### Mesto na glavi

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/mesto-na-glavi

_Avtor: Mojca Mavec_

Sprehodite se po Kopru, dvignite pogled in se skupaj z Mojco Mavec zazrite v dimnike.

Poglej navzgor. Kako malokrat v življenju zares dvignemo pogled. Kot da bi to bila posebna veščina. Kot da bi bilo navzgor rezervirano samo za sanjače. Zgoraj so vendar oblaki, ki burijo domišljijo, spodaj je vsakdanje življenje, cesta, pločnik, prehod, kup ovir, kjer se je treba ustaviti, križišče, kjer se moraš odločiti, ali boš zavil levo ali desno. 

Če bi se med sprehodom po koprskih ulicah večkrat zazrli navzgor, bi brez pretirane domišljije opazili, da se na opečnatih strehah dviguje še eno mesto. Množica stolpičev sili proti nebu. Čepijo skupaj kot jata vrabcev ali pa se držijo vsak zase, kot bi samo za trenutek prišli na streho zajet svež zrak in izpustit misel v obliki belega oblaka. 

Koper je Capodistria, glava Istre, in prav je, da se zgodba začne zgoraj med dimniki. 

> Glede na svoje osnovno opravilo se koprski dimniki sicer prav nič ne razlikujejo od sorodnikov po svetu.

Odvajajo dim iz hiše, tu ni veliko prostora za improvizacijo. Tudi njihova sestava je podobna kot drugod. Imajo tuljavo, obložene elemente in kapo, da jih ne zmotita veter in dež. A znotraj teh osnovnih značilnosti, tu, visoko na strehah hiš, težko najdeš dva enaka. Dimniki v Kopru so odraz svojevrstne mestne elegance. Na glave so si nadeli klobuke, baretke in dragocene turbane iz uvoza. Nekateri so tako radovedni, da so raje brez pokrivala. Poglej navzgor in opazil boš, kako iztegujejo gole glave. So taki, ki imajo na vrhu pravo palačo s kolonado. Drugi so si glavo raje obzidali s ploščatimi opekami, ki štrlijo na vse strani neba in morda pridejo v modo šele naslednjo sezono. 

Tudi drugod po svetu so si dimniki omislili svoje posebnosti, a redkokdaj tako enotno in po vsem mestnem jedru kot v Kopru.

### Kraljice preobleke / RAZSTAVA

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kraljice-preobleke-razstava

_Avtor: Simon Chang_

Razstava Simona Changa slavi raznolikost in ustvarjalnost slovenske scene kraljic in kraljev preobleke (angleško: drag queens).

> Tišine sem se naučil od zgovornih, strpnosti od nestrpnih in prijaznosti od neprijaznih ...
>
> — Khalil Gibran

**Vedno me zanima, ali lahko fotografija ponovno počloveči tiste, ki so bili razčlovečeni.**

### Tedenski izbor #13: Svetovi avtizma

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-13-svetovi-avtizma

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Avtizem je spekter nevroloških razlik, ki prinaša edinstvene izzive in darove. Razumevanje in sprejemanje avtizma nam pomaga graditi bolj vključujočo in podporno družbo za vse. Prisluhnite zgodbi Sarah Kurcak I overcame my autism, ki govori o premagovanju izzivov avtizma in iskanju svojega mesta znotraj sveta kot ga poznamo. Oglejte si še ganljiv film Posebni o dveh predanih prijateljih, ki vodita center za avtistične otroke in mladostnike, nato pa se potopite še v dokumentarni film Zakaj skačem in skozi oči avtističnega mladeniča odkrijte globoko doživljanje sveta, ki prinaša vpogled v svet avtizma.

### Maroko

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/maroko

_Kmalu po začetku leta se je v nama vzbudila želja po potovanju v Maroko..._

_Avtor: Špelca Mrvar_

Kmalu po začetku leta se je v nama vzbudila želja po potovanju v Maroko.

Ko je bilo jasno, da bo prvotni načrt potovanja v skupini preko agencije zaradi datumskih prilagoditev splaval po vodi, sva se spogledali: »Greva sami?« – »Greva!« Seveda sva se pred potovanjem naposlušali različnih svaril in nasvetov: »Kaj, sami, v Maroko kot dve ženski ne smeta sami, sploh pa ne z najetim avtomobilom skozi berberske vasi, preko Atlasa …« »Ne jejta nič surovega, nobenega sadja brez lupine in solat, zboleli bosta!« »Ne rezervirajta sob z zakonsko posteljo in nobenega alkohola, sicer vama grozi zapor!« »Ne vozita se mimo obljudenih vasi in mest, napadli in oropali vaju bodo!« »S fotografiranjem bo težko …« In podobno. 

Bilo pa je tudi veliko takih, ki so nama bolj redkobesedno dejali: *Pojdita! Zagotavljam vama, da se bosta želeli vrniti!* Ti so imeli prav. 

> Priznam, tudi sami sva imeli nekatere pomisleke in tudi malce strah naju je bilo.

Doslej sva sicer v lastni režiji veliko prepotovali, vendar ne še izven meja Evrope. Zato sva pot skrbno načrtovali. Odšli sva takoj po prvomajskih praznikih, na voljo sva imeli 10 dni in želeli sva videti Marakeš, Fes, gorovje Atlas in puščavske sipine (t. i. klasična maroška tura). V Marakešu, kjer je pristalo letalo, sva najeli avto in se po malce več kot 1000 prevoženih kilometrih in 4 dneh pripeljali v Fes. Ker sva želeli imeti za ogled mesta Fes vsaj dva dni in nato vsaj toliko za ogled Marakeša, sva v Fesu pustili avto in si rezervirali notranji let za Marakeš.

### Usedline Londona

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/usedline-londona

_Avtor: Kazimir Ogrizek_

Pazljivo sem se poslovil in jo objel. Njen krčeviti objem me je streznil.

V meni se nalagajo usedline. Samo sedijo tam, dokler jih ne dvigne kak droben sprožilec, kot se dvigne mivka, ko se s konicami stopal odrineš od morskega dna. Tako se dvignejo te usedline in ustvarijo barvno meglico tistega časa, ko so se odtisnile vame: poscano rumene ulične svetilke, brleča rdečina lampijonov v Chinatownu, ostro utripanje nočnih klubov … Dvigajo se vse do površja in mi kot majhne bunkice prebodejo kožo in naježijo dlake. Pisal bom o usedlinah, ki so se nalagale vame v Londonu. Odškrnjeni drobci mesta. 

**01**

Sedim na podzemni železnici: District line. Na naslednji postaji bom izstopil, kot sem prvič izstopil na njej prejšnjo jesen, in nad izhodom prebral napis: Whitechapel. Nad njim je še en napis, ki označuje enako, le da z bangladeškimi črkami, ki sem jih prvič zmotno imel za arabske. Nekaj na tem napisu me je spravilo v krč. V zavite dvodebelinske vijuge in kvadratne pike in črtice so bile zažrte karikature iz časopisov, fotografije iz *National Geographica* in stara francoska upodobitev »Orienta«, ki združuje krotilca kač, prodajalca preprog, predanega vernika in žensko za tančico.

> A pred mano ni eden od sedmih vhodov v obzidju Damaska, ampak izhod iz podzemne železnice.

Stopim na Whitechapel Rd. Neskončni geometrijski vzorci niso sestavljeni iz keramičnih ploščic in poldragih kamnov, ampak so natisnjeni na platnene prevleke nad stojnicami, ki se stikajo druga z drugo, in na plastičnih vrečkah, ki jih dobiš, ko vzameš gyro ali falafel to go. Začimbe niso shranjene v natančno poravnanih platnenih vrečah in pletenih košarah. V kotu vsake stojnice se kopičijo palete, na katere so brezbrižno položene plastične zelene gajbice in kartonaste škatle. To je realnost, ki jo ponuja Whitechapel. Na drugi strani izložbenega okna name ne čaka starec s turbanom, ki v svoji starinarni prodaja starodavne skrivnosti vzhoda, ampak tip mojih let z obiljem power-bankov in adapterjev. Zagotovo je več povpraševanja po takšnih rečeh kakor po starodavnih maroških svetilkah, pomislim. Le kdo bi imel čas za posedanje v njihovi pridušeni svetlobi? London, kot ga poznam, neprestano hiti.

### Na poti s Perotom Lovšinom

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/na-poti-s-perotom-lovsinom

_Kratka reportaža o nastajanju knjige Pero (Behind the scenes)_

_Avtor: Dušan Čater_

Poglejte, kako je videti izlet na morje z legendo našega punka.

Nekega zgodnjepomladanskega dne sem se s prijateljem Mohorjem nastavljal še sramežljivim sončnim žarkom, ki so padali na teraso pred njegovo hišo. Mogoče sva se tam že preveč zasedela, kajti najin pogovor je počasi zamrl, teme, ki so nama ljube, sva izčrpala in napočil je čas, da gostitelj, ki je svojčas delal tudi kot DJ, zavrti kaj iz svojega bogatega repertoarja. Po nekaj udarnih ritmih anglosaksonskih glasbenikov je iz zvočnikov zadonel znan glas. *Greva, punca, v južne kraje,* je vabil, glas pa je bil Perotov. Zelo prepoznaven. Raskav in sproščen, na trenutke len, predvsem pa kul. 

Vsak k... ima že svojo biografijo, je rekel moj prijatelj. Pero pa ne! 

Strinjal sem se in dodal, da sem prebral tudi nekaj zelo dobrih biografij. On tudi, je rekel, ampak Pero si jo pa res zasluži, je dodal in jaz sem se spet strinjal. Napolnjena s sončno energijo sva takoj stopila v akcijo. Mohor je poznal Perota in ga je takoj poklical. Jaz sem biografijo o Perotu predlagal Čandru, ki jo je z veseljem »požegnal«. 

> Dan je bil lep in vse se je zdelo tako enostavno. Pa ni bilo čisto tako.

Pero, skromen, ki se nikoli ni rad razgaljal v javnosti več, kot je bilo treba, in po vsej verjetnosti že fino naveličan pompa, ki se je že od najstniških let ustvarjal okoli njega, je menil, da to ni najboljša ideja. 

A j... ga! Kaj pa zdaj? sva se vprašala. Nič, bom jaz govoril z njegovo ženo. Darja ga bo prepričala, je rekel Mohor, in nekako se je izšlo. Pero je popustil in še pred poletjem sva se dobila na kavici v eni od gostiln na Kodeljevem, kjer oba prebivava. Soglašala sva, da se morava bolje spoznati, da ga jaz kot pisec biografije začutim, on pa se mi mora odpreti, mi zaupati. Že po nekaj uvodnih besedah sva ocenila, da s tem ne bova imela težav. Še več: bil sva si edina, da vsekakor nočeva kakega špeha od knjige, kot je to v navadi pri biografijah, ki so polne nekih datumov in podatkov, ki si jih nihče ne zapomni, so pa na voljo na wikipediji itd. Da pa bi vse skupaj še bolj utrdila in potrdila, sva se zmenila, da me tu in tam vzame s seboj na koncert ali pa kakšno drugo zadevščino, ki je povezana z njim in njegovo glasbo. Tako sem na začetku poletja prisostvoval snemanju videospota za pesem z njegove nove, prihajajoče plošče in se čudil njegovi energiji, konec julija pa sem ga spremljal na zabavo ob rojstnem dnevu njegovega prijatelja Gašparja Gašparja Mišiča. 

Tule je kratka foto in video reportaža s tega dogodka. 

Pero je seveda izkušen moški, za njim je malone že 50-letna kariera glasbenika in je takih izletov že vajen. Predlagal je, da naju vozi Matjaž Zupan, glasbenemu občinstvu bolj znan kot pevec skupine Kalifornija, pa tudi kot solo izvajalec MZ Hektor, ki ne pije alkohola in je precej odgovoren človek. Sedli smo v njegovo kugo, in ker sem hotel združiti prijetno s koristnim, sem ga povprašal, kaj so njemu kot glasbeniku pomenili Pankrti. 

Dejansko nisem verjel, da misli Pero resno s tem, ko mi je rekel, naj vzamem kopalke s seboj. Da se bomo kopali v našem morju. V Ljubljani je deževalo in dež je bil lep. Spral je prah z ulic in laže se je dihalo in nisem niti pomislil na kakršnokoli kopanje, ampak moje izkušnje vsekakor ne dosegajo Perotovih. Izkazalo se je, da je vedel, o čem govori. Vedel je tudi, kje na naši obali je najlepše mesto, da se malenkost osvežimo. Sam sem bil tam prvič, a sem mu zaupljivo sledil. 

Rezidenca Vina Koper je fascinantna.  Le streljaj stran od Hrvaške, od Dragonje, do koder sežejo vinogradi avtohtonega refoška, bele istrske malvazije, shiraza in rumenega muškata, ki veselo rastejo v tem submediteranskem podnebju. Sprejem je bil veličasten. Bolj ko ne so bili veseli Perota, jaz in Matjaž pa sva se hitro umaknila izpred objektiva fotoaparata lokalnega novinarja. Za dobrodošlico je bil šampanjec iz neke njihove trte, a jaz, ki sem bil tam *»službeno«*, in Matjaž, ki je odgovoren človek, sva sramežljivo namočila zgornjo ustnico v peneči se nektar, potem pa sva si vzela vsak svojo mineralno vodo. 

Ker imam pri svojih letih marsikatero hibo, tu in tam pa tudi kakšno izkušnjo, sem takoj videl, da zabava diši po nevarnosti. Dobrote, takšne in drugačne (v detajle tukaj ne bi šel), so bile vsenaokoli in jaz sem samo človek iz krvi in mesa. Odločil sem se, da čim prej opravim, kar sem se namenil narediti, in vzel mobitel v roke. Glede na to, da imam glasbo zelo rad, sem takoj prepoznal nekaj akterjev z naših odrov. Tukaj je nekaj posnetkov, mogoče ne najboljše kvalitete, ker nisem ravno vajen takšnega početja, so pa dovolj zgovorni. 

Slavko Ivančić pravi:

Tulio Furlanič pa:

Ti kleni možje, *»legende z obale«*, so brez težav povedali, kaj si mislijo o Perotu, Jan Plestenjak pa je prosil za 20 minut, da se pripravi. Takole pravi: 

Po mojem skromnem mnenju je bil edini, ki je razumel *»novinarsko delo«*, ultramaratonski plavalec (ne vem, kako se temu v resnici reče) Martin Strel, brez katerega, kot kaže, ni prave zabave, pa kamorkoli že pridemo. Bil je edini, ki je rekel v mojo mobi kamero tisto, kar sem ga prosil  (na posnetku se sicer malomarno vidi moj prst, ker, kot rečeno, nisem ravno vajen tega početja, ampak namen je vsekakor dober): 

Pero, ki se je moral rokovati z vsakim gostom, me je kot svojo senco vseskozi predstavljal kot pisatelja. V nekem trenutku sem ga prijazno naprosil, če me lahko predstavi kot svojega novega kitarista, ker se mi je zdelo, da bi na ta način dobil več razumevanja, odobravanja in* »ljubezni«*. Pero je to z nasmeškom in brez vprašanj storil. Se mi zdi, da so se mi potem ljudje bolj odprli. 

Ljubezni, takšne in drugačne … Ampak, samo ena je prava *»ljubav«* … 

Matjaža sem vprašal, zakaj je toliko glasbenikov na Gašparjevi zabavi in odgovoril mi je, da je gospod Mišič, ko je bil poslanec, naredil veliko na področju avtorskih pravic za glasbenike. Bog v malem ... 😊In bogovi slavijo! Ob dobri glasbi, seveda. 

Odgovorni Matjaž naju je ob prvem mraku pričel preganjati, ker je imel še neke zasebne zadeve. Odšli smo. Kot smo bili dogovorjeni. Niti jaz niti Pero se nisva kaj preveč upirala, kar mi daje upanje za nadaljnje sodelovanje … Če se nekaj zmeniš, se tega držiš. Meni povsem samoumevno. Na poti nazaj smo bolj ko ne molčali in poslušali glasbo po izboru MZ Hektorja. V to se ne bi spuščal. Lahko rečem, da je bilo vsemu navkljub lepo. Vse se je spet zdelo tako enostavno. Ko smo prispeli v temno Ljubljano, sicer lepo sprano od dežja, sem se v nekem streznjenem trenutku zavedal, da vendarle spet ni tako enostavno. Dobil sem občutek, da je Pero (pre)velik možakar in vsekakor (pre)velik zalogaj za eno kratko biografijo, kot sva na začetku dorekla. Izrazil sem svojo zaskrbljenost glede tega, Pero pa je vame uprl tisti svoj prst, ki sem ga že 100x videl v  njegovih glasbenih spotih in vsaj 10x na njegovih koncertih. In potem je svojim hripavim, kul glasom rekel: Ti lahko! 

P.S. Knjiga o Petru Lovšinu bo izšla spomladi leta 2025, ob njegovi sedemdesetletnici.

### Tedenski izbor #12: Zlata leta

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-12-zlata-leta

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Starost prinaša modrost, izzive in edinstvene zgodbe, ki bogatijo našo družbo in nas učijo vrednot, potrpežljivosti ter vztrajnosti. Poglobite se v tematiko starejših z našimi izbranimi vsebinami, ki razkrivajo različne vidike staranja. Spoznajte življenje z demenco skozi ganljive zgodbe in praktične nasvete za bolnike in njihove bližnje, ter si oglejte izjemen dokumentarec Krt o tajnem agentu, ki se infiltrira v dom za starejše, da bi razkril resnico o njihovem življenju. Uživajte še v srčni zgodbi Ledena babica, filmu, ki govori o starejši ženski, ki najde novo strast in smisel v življenju skozi nenavadne okoliščine.

### Tedenski izbor #11: Časovna odiseja

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-11-casovna-odiseja

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Zgodovina je bogata zakladnica zgodb, ki nam pomagajo razumeti preteklost in oblikovati prihodnost. Vsak dogodek in osebnost prispevata k mozaiku človeštva, razkrivata dinamiko moči, kulture in napredka. V knjigi Kratka zgodovina katoliške cerkve, se poglobite se v večstoletno zgodovino ene najvplivnejših institucij na svetu in odkrijte njen razvoj skozi različna obdobja. Prisluhnite zgodbi Lise Brahin Tears over Russia, pretresljivi pripovedi o preživetju in pogumu v času ruske revolucije in državljanske vojne ter uživajte v zgodovinski drami, ki raziskuje Dreyfusovo afero, enega najbolj kontroverznih sodnih primerov v francoski zgodovini.

### Prvi julij 2019

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/prvi-julij-2019

_Avtor: Davorin Lenko_

Pisatelja Davorina Lenka smo povabili, naj z bralkami in bralci deli spomin na pomembno prelomnico v svojem življenju.

Kot otrok sem večino časa preživel z babico, ki je imela veliko zgodb. Zdi se, da predvsem takšnih o duhovih. Rada je pripovedovala o tem, kaj se je dogajalo drugim in o tem, kaj je doživela sama. Luči na nebu, nemi spremljevalci, ko je ponoči hodila domov in ki so izginili na pragu hiše, lebdeče sveče ob oknu, skladovnica drv, ki se je podrla v uri smrti njenega očeta … 

Bila pa je tudi verna, vsaj v tradicionalnem, če že ne religioznem smislu in kot otrok nisem nikoli zares ločeval med krščanskimi zgodbami in zgodbami o paranormalnih pojavih. Odraščal sem v nekakšnem apriornem zavedanju, da nikdar nisem zares sam, da so okoli mene vedno prisotne nevidne sile, bitja, ki gledajo, ki vidijo in ki opazujejo. To so bili razni duhovi, demoni, angeli … ali pa kar vsevidno oko samega Boga. V ranem otroštvu me je ta občutek opazovanega navdajal z grozo in se tudi zaradi tega nisem nikoli zares naučil sprostiti se. Vedno sem se v takšni ali drugačni obliki skrival, čeprav sem vedel, da se pred temi opazovalci nihče ne more zares skriti. 

> Občutek, da sem opazovan, se je z leti umirjal, dokler ni izginil, kljub temu pa je nekje globoko v meni vendarle ostal kot – žal ne najdem boljše besede – refleks.

Teh *»prisotnosti«* nikoli nisem aktivno iskal ali se zaradi njih zataknil v tisti postmodernistični *»hočem verjeti«*. Prav tako nikoli nisem na lastne oči videl česarkoli izven zakonov materialnega sveta in nikoli tudi ni prišlo do dogodka, ki bi me prisilil, da bi se z nadnaravnim ukvarjal na izkustveni ravni. 

Takšnega dogodka enostavno ni bilo. Ne, dokler se ni zgodil.

### IZAR LUNAČEK - stripar

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/izar-lunacek-stripar

_Avtor: Izar Lunaček_

V ateljeju razstavlja stripar Izar Lunaček.

Izar Lunaček** **(1979) je stripar, ilustrator, prevajalec, založnik in promotor stripa.

Zaključil je študij tako slikarstva kakor tudi filozofije in primerjalne književnosti. Stripe že od leta 1999 objavlja v domačih časopisih in revijah (*Slovenske novice, Delo, Stripburger* in *Mladina*).

Med letoma 2009 in 2011 je risal prvi slovenski spletni strip *Založeni raj*, med letoma 2014 in 2020 pa objavljal svoj kolumnistični stripovski blog v spletnih medijih *delo.si* in *ludliteratura.si*.  

Njegovi stripi so doslej izšli zbrani v enajstih knjigah, od tega ena v Španiji (*Paraiso extraviado*, 2013) in dve v ZDA (*Animal Noir*, 2016, in *Holy Fools and Funny Gods*, 2023).  

> Lunaček je leta 2012 začel organizirati tudi mesečne večere na temo stripa.

Ti so sčasoma prerasli v prvi slovenski mednarodni stripovski festival Stripolisfest. Ta se je po dveh letih ob pridružitvi drugih ustvarjalcev na slovenski stripovski sceni prelevil v festival Tinta in je do danes postal osrednji letni dogodek na področju stripa pri nas.

Izar Lunaček se je predstavil na več samostojnih razstavah. Za knjige, pri katerih je sodeloval, je večkrat prejel znak kakovosti zlata hruška. 

*Fotografije in ilustracije: Izar Lunaček*

### Tedenski izbor #10: Družinska kronika 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-10-druzinska-kronika

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Vabimo vas, da se poglobite v naš izbor vsebin, ki raziskujejo raznolike vidike družinskih odnosov in vam pomagajo krepiti vezi z vašimi najdražjimi. Prisluhnite nostalgični zgodbi romana Kurji pastir Ferija Lainščka, ki govori o otroštvu in družinskem življenju na slovenskem podeželju, polnem toplih spominov in dragocenih življenjskih lekcij, ter odkrijte izjemno družinsko sago Ivane Šojat Unterstadt, ki raziskuje prepletene usode več generacij in razkriva univerzalne teme ljubezni, izgube in vztrajnosti. Oglejte si še film Hamyja Ramezana Prvi sneg in uživajte v ganljivi zgodbi o družini, ki se sooča z izzivi preselitve in prilagajanja na novo okolje.

### Feri Lainšček - Spomin med drevesi

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/feri-lainscek

_Avtor: Liu Zakrajšek_

Vsak izmed nas ima fotografijo, ki mu je ljuba in v kateri se skriva nostalgična zgodba, ki veže naš spomin na pretekle drobce minulega življenja.
V pogovoru z Liu Zakrajšek je Feri Lainšček razkril zgodbo fotografije, ki jo je izbral.

Nimam fotografije, ki bi bila spomin na moje prvo srečanje s Ferijem Lainščkom, vendar je to ostalo živo v mojem spominu. Takrat sem imela kakih štirinajst, petnajst let. Literarni večer, na katerem je nastopal v naši majni knjižnici v Mostah, je bil prvi pogovorni večer s slovenskim pisateljem ali pisateljico, ki sem ga kadarkoli obiskala. Takrat še nisem celih dni preživljala zakopana med knjižnimi policami NUK-a, obdana z zapiski s predavanj srednjeveške književnosti in s papirnatimi lončki za kavo. V knjižnico Jožeta Mazovca me je tistega dne peljala moja nekdanja varuška Suzana, ki je ostala naša družinska prijateljica. Ferija tudi osebno pozna. Spomnim se, da ji je prinesel bučno olje. Še danes ne maram oljčnega, zaradi njenih velikih solat, ki mi jih je vedno postregla v pisanih posodah.  

Kot vseh dogodkov iz najstniškega obdobja se tudi literarnega večera s Ferijem Lainščkom v naši natrpani knjižnici ne spominjam zelo podrobno. Zelo jasno pa je v mojem spominu ostalo Ferijevo pripovedovanje o njegovem pisateljskem procesu. Povedal je, da nikoli ne piše za zaprtimi vrati, saj ima otroke, ki so vselej dobrodošli v njegovem kabinetu (morda je bil kabinet, morda pisarna). 

> Poudaril je, da ne želi biti tiste vrste pisatelj, ki ga družina nikoli ne bi smela zmotiti med pisanjem, in da lahko njegovi otroci vselej pridejo v sobo, kjer dela in se obrnejo nanj ali samo pogovarjajo z njim.

### Marko Rop - Povratek v lepoto

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/marko-rop

_Avtor: Nina Kokelj_

Ilustrator Marko Rop, ki je doslej ustvaril okoli 100 projektov v 20 državah, je odraščal v Šmartnem, živel v Ljubljani, Kostelu, na Dunaju, v Pragi, Zadru. Zdaj živi v Mostu na Soči. Največji del njegovega ustvarjanja predstavljajo ilustracije za otroke, ilustriral je več kot 20 slikanic, tako za slovenske, kot tudi za ugledne mednarodne založbe. Introvertiran je, ni vedno na razpolago. In vendar se z ljudmi često sreča na sončnem polju globokega razumevanja. Prijatelj ima svojo kitaro shranjeno v eni od sob nekdanjega hotela, ki je Markov dom. Ljubljanski balkon prijateljice krasi sadika razraščajoče se vinske trte – njegovo darilo. Pa možiček – okrasek za novoletno jelko, ki ji ga je v žepu volnene jopice nekoč pozimi prinesel iz Kostela. Marko sebe, ilustratorja, doživlja tudi kot osebo, ki lahko otroku pokaže, kako gledati v svet skozi uči umetnika, kako umetnika v sebi ozavestiti, pri čemer besedo “umetnik” na tem mestu razume v filozofskem, ne togo formalnem smislu. Te dni končuje novo ilustracijo za eno od najstarejših revij za otroke na svetu, ameriško revijo Jack and Jill, serijo gozdnih živali za oglaševalsko agencijo iz Romunije, pod streho pa je že knjiga zgodb o drevesih s celega sveta, Čudežna drevesa, ki bo izšla jeseni, pri založbi Malinc.

**Kakšne so bile vaše otroške risbe?** 

Od nekdaj sem zelo rad risal. Še posebej na vse tiste prazne, bele strani v knjigah, tako se je veliko mojih najzgodnejših risb ohranilo. Večina jih je veselih, pisanih, se pa pojavlja tudi meni kot odraslemu zelo poetičen, ponavljajoč se likovni motiv trojice srna-zajček-veverica, ki se sprehajajo po pokopališču. Očitno so me filozofska vprašanja zanimala že kot otroka. Zanimive se mi zdijo tudi risbe, na katerih sem vsakemu otroku narisal svoje lastno sonce.

**Že tedaj umetnik?** 

Moje življenje bi bilo dosti manj srečno, če se ne bi kot otrok naučil gledati sveta skozi oči umetnika. In tega sem se naučil od drugih umetnikov. Prva hiša ob potoku, kjer sem odraščal, je bila hiša - slikarjeva. Davno jo je bil zgradil, sam, in še danes se mi zdi najlepša hiša, kar sem jih videl. Babičina prosojna ruta, poveznjena preko televizijskega ekrana, je črno-bel beli program spremenila v bombažni Tehnicolor. Najbolj od vsega me je kot osebo definirala prav vez z babico. Naklonjeno, spoštljivo je pozdravila vsako mojo idejo. Pozornost in spoštovanje odrasle osebe do otroka se mi zdi nekaj najbolj čistega in lepega. Mislim, da si otrok tako zgradi mehanizme, ki mu pomagajo skozi življenje. Sam sem skozi otroške slikanice in risanke zgradil močno zanimanje za naravo, stvarno in metafizično. V trenutkih opotekanja skozi labirint življenja me je spomin na otroštvo, na babico, na metulje, vedno potolažil in mi ponudil spoznanje, da bistvo ni v tem, kam gremo, ampak kam se vračamo.

**Torej ste se v Kostel ob Kolpi, kamor ste se preselili kot študent turističnega managementa na Bledu, dejansko vrnili, čeprav ste šli tja prvič?** 

Da.

**Kakšen kraj je Kostel, kaj vam podaril?** 

Tih, mističen, prvobiten. Hiša na samem pod gradom, ki zre v širne pragozdove in strugo Kolpe, travniki polni divjega življenja, srne, medvedi, jelenjad in široko tiho zvezdnato nebo, meter snega pozimi. Kraj, ki spomni na stvari, ki si jih pogrešal, ne da bi to vedel. V letih v Kostelu sem veliko bral in pisal, prvikrat v življenju pa sem imel res veliko časa za sprehode po naravi in slikanje. Takrat sicer nisem resno razmišljal, da bi bil ilustrator, bolj sem se videl kot nekdo, ki bo pisal, je pa izkušnja tega boemsko-odročnega življenja dokončno definirala to, po čem v življenju hrepenim. Povsod po malem iščem ta 'Kostel'. 

**Ko ste v Bratislavi delali reportažo za *****Pil Plus*****, ste srečali ljubezen, bili sprejeti na Univerzo za uporabne umetnosti na Dunaju. Štiri leta ste živeli na Dunaju in študirali scenografijo. ** 

In postal ilustrator.

**V katerem trenutku?** 

Sicer sem tu in tam kaj narisal, ampak še vedno nisem zares razmišljal o tem, da bi bil ilustrator. Potem pa sem proti koncu četrtega letnika začel s študentskim delom – bil sem natakar. Najprej mi je šef pokazal kako se skuha kava, moja druga naloga pa je bila na novo napisati na tablo cene rogljičkov in peciva. Poleg cen sem na tablo dodal še nekaj ilustracij, in šef je bil tako navdušen, da sem bil namesto kot natakar najet kot hišni ilustrator.

Komplimenti so deževali in v nekaj dneh sem se odločil, da bom postal – da že sem – ilustrator. Bilo mi je pravzaprav absolutno jasno, da je to to, hkrati pa sem bil hvaležen za pretekla iskanja; za pesem *Otroška igra*, za dramaturgijo plesne predstave *Soba brez odmeva*, za radijsko pravljico *O metulju, ki izgubil krila *… Rad imam nekonvencionalnost, in kadar mi življenje ponudi možnost česa povsem novega, tako priložnost sprejmem.

**Zdaj živite na Mostu na Soči. V nekdanjem hotelu. Kakšna je zgodba te hiše?** 

Prvi zapisi o hiši so iz osemnajstega stoletja, v zgodovini je šlo skoznjo mnogo zgodb. Je rojstna hiša pisatelja Saše Vuga, v njej so med snemanjem prvega slovenskega filma *Na svoji zemlji* bivali člani snemalne ekipe, soba, v kateri imam spalnico, pa je bila nekaj časa tudi dom Vitomila Zupana. V predalih omar so še vedno knjige gostov, iz časov, ko je bil v hiši hotel. Sredi glavnega hodnika visi veliko ogledalo, nekoč inventar bordela v Kobaridu. Tako kot stare fotografije po stenah in suhe rože po predalih je videlo mnogo zgodb.

**Kakšna pa je vaša zgodba v tej hiši?** 

Kar nekaj časa sem razmišljal, kje bi zares rad živel. Ko sem si odgovoril, da bi rad vnovič živel v kraju, podobnem Kostelu, se je Most na Soči zgodil tako rekoč v nekaj dneh. Nisem človek, ki rad potuje, rad pa se preselim v nov kraj in tam živim. Iskal sem kraj, kjer so mir, voda in gozdovi. Iz spalnice se pogled razprostira na Sočo in brežine, ki so med najpomembnejšimi prazgodovinskimi najdišči v Evropi. Preplet neokrnjene narave in zgodovine v Posočju je izjemen.

**Imate slovito kolekcijo rož.** 

Zelena, sploh smaragdna, je moja najljubša barva. Zelo uživam v konceptu vrta. Na balkonu, na njivi, v herbariju ali pa na steni. Ukvarjanje z rastlinami je eden mojih načinov meditacije.

**Radi hodite na sprehode v naravo?** 

Da. Del mene se zelo identificira z umetniki na prehodu iz 18. v 19. stoletje. Pravzaprav se sam dostikrat počutim kot lik na znameniti sliki C. D. Friedricha *Popotnik nad meglenim morjem*. Pred leti sem obiskal nemški otok Rügen, na katerem je omenjeni slikar naslikal eno svojih najbolj znanih slik *Kredne pečine na Rügenu*. Dolgi sprehodi v naravi, sam ali v paru, so že vse življenje moj ritual, moj modus operandi. Na njih razdelujem načrte, si sestavljam urnik, nabiram rastline, opazujem naravo narave. Obožujem raziskovanje izvirov potokov, iskanje skritih razglednih točk. Pogosto tudi foto-dokumentiram prizore, ki jih potem uporabim kot izhodišče za kadre, ko ilustriram knjige. Kadar se sprehajam v paru, se ponavadi pogovarjam o klasičnih filozofskih temah, o smislu, smrti, strasti do življenja. Včasih me na takih sprehodih sreča tudi kakšna pesem.

**Lahko kakšno delite z nami?** 

Da, zadnja leta sicer ne pišem veliko poezije, kadar pa jo, vedno zapišem tri pesmi skupaj. Temu pravim tropesmje.  


OBLAK NAD JEZEROM 

Lepo je umreti, kakor umre oblak.  
Padati po kapljah na gladino lastnega ogledala,  
iz lastnega ogledala sprati lastno sliko.  
In na koncu postati lastno ogledalo.  
Brez odseva, na praznem nebu.  

MORJE  

Prvi dotik, ali –  
neizbežen začetek najinega oddaljevanja, 
okončenje neke prej neskončne končnosti,  
ki jo zdaj spreminja v valove, las, potokov,  
kakor tvojih.  
Vedno bolj naju bo zbliževalo to,  
kako se bova vedno bolj oddaljevala drug od drugega.  

JUTRO  

Sonce razkaplja zvezde v roso.  
Drevesa se kadijo 
nad potokom. 

**Antoine de Saint-Exupéry v *****Citadeli***** zapiše: *****»Če hočeš zgraditi ladjo, ne zbiraj ljudi, da bi nabrali les, ne dodeljuj jim nalog in dela, pač pa v njih vzbudi hrepenenje po neskončni brezkrajnosti morja.«*** 

Antoine je razumel bistvo.

### Tedenski izbor #9: Kulinarika drugače

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-8-kulinarika-drugace

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Z vrhunskim kuharjem in znanstvenikom se v finski dokumentarni seriji podajte na edinstveno kulinarično potovanje in poglejte, kaj prinaša prihodnost prehranjevanja. Preberite še Knjigo o čaju in pustite, naj vas popelje skozi tradicije različnih kultur, ki razkrivajo skrivnosti priprave in uživanja te pijače, nato pa s someljejko Miro Šimić spoznajte še različne sorte in pridelavo vrhunskih vin. Vabljeni v svet kulinarične različnosti.

### Odrezane glave, živi mrtveci … in veliko smeha!

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/odrezane-glave-zivi-mrtveci-in-veliko-smeha

_Avtor: Andraž Gombač_

Predstavitve festivalskih dogodkov, koncertov, bizarnih prireditev in še kaj. Andraž Gombač nas vodi po Sloveniji in vsakič znova dokaže, da naša kura nikakor ni mrtva. Tokrat je obiskal GROSSMANNOV FESTIVAL FANTASTIČNEGA FILMA IN VINA.

Odrezane glave, krvavi noži, živi mrtveci … in veliko smeha! Res, prav zabava festivalu, kakršen je Grossmannov v Ljutomeru, zagotavlja dolgoživost, sicer bi ga že zdavnaj pobralo. Tako pa še naprej razigrano poskakuje – nerodno naj se opotekajo zombiji! Ki jih tam kajpada nikoli ne manjka. Niti letos jih ni, ob jubilejni 20. izdaji festivala fantastičnega filma in vina, na katerega sem spet prav rad krenil. Lani sem tja skočil samo intervjuvat posebnega gosta, dobitnika častne nagrade hudi maček, legendarnega ameriškega režiserja **Johna McTiernana**, ki nam je dal klasike *Predator* (1987),* Die Hard (Umri pokončno,* 1988), *The Hunt for Red October* *(Lov na Rdeči oktober*, 1990), *The Thomas Crown Affair (Afera Thomasa Crowna,* 1999) in druge. Intervju z njim je še zmeraj dosegljiv ([AirBeletrina - John McTiernan: »Alec Baldwin se je bal Seana Conneryja«](https://airbeletrina.si/john-mctiernan-alec-baldwin-se-je-bal-seana-conneryja/)) 

Seveda sem organizatorjem tudi letos že zgodaj začel sitnariti, drezati, spraševati, kdo bo tokratni gost. Naposled sem izvedel. **Slobodan Šijan**, srbski režiser, podpisan pod kultne jugoslovanske filme *Ko to tamo peva (Kdo neki tam poje,* 1980), *Maratonci trče počasni krug (Maratonci tečejo častni krog,* 1982), *Kako sam sistematski uništen od idiota (Kako so me idioti sistematično uničili,* 1983), *Davitelj protiv davitelja (Davitelj proti davitelju,* 1984) …  

Dogovoril sem se za intervju z mojstrom, spakiral in takrat še prijetno toplega junijskega jutra krenil v Prlekijo. Pa na vse živahnejšem Glavnem trgu v Ljutomeru že popoldne takoj srečal kar nekaj ljudi. A prvi znani obraz, ki sem ga pozdravil, ni bil iz filmskega sveta, temveč iz literarnega in glasbenega. **Klarisa Jovanović**, pesnica, prevajalka, pevka, ki sem jo spoznal v njenih izolskih letih, mi je prijazno pojasnila, kako je zašla tja. Prisluhnite: 

Na drugem koncu trga so postavljali oder pod velikim platnom, nameščali stole … Med mnogimi drugimi nalogami, ki so ga še čakale, je vse nadzoroval **Tomaž Horvat**, programski vodja festivala iz prve, trdožive ekipe zanesenjakov, ki še zmeraj vztrajajo. Ni imel časa, a si ga je vzel: 

Mimogrede, Tomažu Horvatu naknadno čestitamo še za radijsko priznanje: poslušalci Vala 202 so ga po 20. Grossmannu izglasovali najprej za ime tedna, zatem pa še za ime meseca junija. Poleg njega so stebri festivala še brata **Miha** in **Marko Mehtsun, Peter Beznec, Borut Horvat**, stike z javnostjo tke **Urška Comino **… in tu je še vselej radoživi in duhoviti Romain Roll iz Luksemburga, prekaljen maček, doma na mnogih festivalih. Pravšnji za vprašanje, zakaj je Grossmann tako poseben:   

Nekaj o tem, zakaj je Grossmann edinstven in kaj vse se je dogajalo tam, ve tudi **Dejan Ognjanović**, filmski in literarni kritik iz Niša, ki je letos na festivalu predstavil čisto svežo knjigo *Grossmann Tales: 20 Years – 20 Interviews*, izdano pri Kulturno turističnem društvu Festival Ljutomer. Zakaj so filmski festivali dragoceni, se sprašuje v predgovoru. Ker si tam lahko ogledamo čisto nove dobre in odlične filme? Ne, odkima, to dandanes lahko počnemo tudi v mirnejšem zavetju doma, kjer se nam ni treba bosti s preglasnim okolišem. Festivali so dragoceni in nujni, ker prinašajo tudi dodatni program, denimo predavanja, razstave, delavnice, nam omogočajo druženje, celo športne dejavnosti in še marsikaj. Predvsem pa: med nas pripeljejo posebne goste! Ognjanović, ki kakor vsak pravi novinar prisega zgolj na intervjuje v živo, iz oči v oči, ne na pisne, praviloma suhoparnejše in dolgočasnejše, je na Grossmannu za mizo sedel z lepo četico legendarnih imen: njegovi sobesedniki so bili **Roger Corman, Christopher Lee** (da, grof Drakula), **Udo Kier, Robert Englund** (da, Freddie Krueger iz *Nočne more v Ulici brestov)*, **John McTiernan** … in mnogi drugi. Tudi Slobodan Šijan, ki je častnega hudega mačka na Grossmannu prejel že leta 2007, zdaj pa se je vrnil odkrit 13. ploščo s svojim imenom na Prleškem pločniku slavnih.  

Kakšen mož je? Odgovarja njegova vseživljenjska sopotnica **Narcisa Knežević Šijan**, do upokojitve dolgoletna  direktorica Muzeja afriške umetnosti v Beogradu: 

Večer se izteče s projekcijo na osrednjem trgu. Odzvanja smeh, saj se po platnu ziba kultni rdeči avtobus. Gledamo Šijanov prvenec *Ko to tamo peva*, ki ga je pri 34 letih – kakor dve leti tudi naslednjega, *Maratonce* – briljantno posnel po briljantnem scenariju **Dušana Kovačevića**. Naslednji dan sem deležen posebne časti: za mizo na turistični kmetiji Hlebec na Kogu, v prečudovitih Jeruzalemsko-ormoških goricah, mi Šijan iz oči v oči – no, pa tudi v oko kamere – pove, kako so snemali to, kar je postalo zgodovina:  

Šijan se je razgovoril še o marsičem, tudi o svojih knjigah – v *Filmusu* piše o črnem valu jugoslovanskega filma, v monografiji* Pisci u bioskopu (Pisatelji v kinu)* nam približa, kako so film doživljali različni jugoslovanski književniki … Še posebej pa ga veseli, da je tik pred izidom njegov novi film *Budi Bog s nama (Bog bodi z nami)*, v kinematografe naj bi končno prišel jeseni. Snemali so ga kar pet let, vse od leta 2019. V petih letih je Šijan na začetku svoje poti posnel vse svoje štiri filme, po katerih slovi še danes – v novi dobi pa komaj enega, in še tega z veliko mukami. V biografski zgodbi o njemu zelo ljubem srbskem filmskem pionirju **Bošku Tokinu** (1894–1953) igrajo **Miloš Biković, Nebojša Dugalić, Goran Bogdan** in drugi, glasbo je prispevala legendarna slovenska zasedba Laibach, Slovenija pa je tudi med sedmimi sodelujočimi državami, med mnogimi koproducenti je Studio Virc. *»Zbiranje denarja za snemanje filma je danes zelo naporno, težko, dolgotrajno. Mladim kolegom prav nič ne zavidam,«* pravi Šijan.  

Zato velja vsakemu uspehu tem iskreneje nazdraviti – na Grossmannu kajpada z izbranimi vrhunskimi vini. Naj nam jih predstavi magistrica **Tjaša Kos**, skrbnica vinskega programa na festivalu: 

Skratka, odličnega vina v Prlekiji ne manjka, zlasti pa ne kratkočasnih, grozljivih in kratkočasnih, tudi duhovitih filmov, vsem težavam pri zbiranju denarja in zapletom pri snemanju navkljub. Za glavno nagrado, hudega mačka za najboljši celovečerec, se je potegovalo pet tujih filmov. Slavil je *Pogreb* turškega režiserja **Orçuna Behrama**. *»Izjemno režijsko potovanje, ki gre od body horrorja preko ljubezenske zgodbe do zombijevske nekrofilije in uspešno razkriva ustroj turške patriarhalne družbe. Road trip, ki nastavi ogledalo trgovcem s smrtjo,«* so v obrazložitvi zapisali **Mladen Djordjević, Andrej Košak **in **Matjaž Javšnik**.   

Posebno omembo si je prislužil španski film *Ti nisi jaz*, ki sta ga režirala **Marisa Crespo** in **Moisés Romera**: *»V filmu Ti nisi jaz nas v atmosferi Rosemaryjinega otroka španski režijski dvojec spretno in brez podcenjevanja publike pelje čez prevpraševanje o temeljnih medčloveških odnosih in nas postavlja pred dilemo izbire najmanjšega zla. Kdo je rabelj, je prepuščeno izbiri publike.« *

Občinstvo je nagrado prisodilo *Jedcu duš*, celovečercu o krutih umorih in izginulih otrocih v gorski vasici, francosko-belgijski koprodukciji, ki sta jo režirala **Alexandre Bustillo** in **Julien Maury**. Podelili so še druge nagrade, seveda tudi za vino – slavil je traminec 2023 iz kleti Plemenič s Koga.  

Še posebej zadovoljna pa sta po letošnjem Grossmannu slovenska režiserja, ki sta na festivalu predstavila svoja nova filma. Ptujčan **Dejan Babosek**, znan že po celovečercih *Izhod* (2013), *Ksana* (2017) in partizanskem *Preboju* (2019), je v Ljutomer pripotoval z *»najbolj utrganim slovenskim filmom leta«*, kakor ga oglašujejo. *Jama*, v kateri so glavne vloge odigrali Lea Cok, Marko Plantan in **Darja Krhin**, je *»kombinacija črne komedije, špageti vesterna in grozljivke – slasherja, navdihnjena s filmi Tarantina, Rodrigueza, Leoneja in eksplotacijskimi ameriškimi žanrskimi filmi sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja«*. Režiser nam je priznal, da mu je na Grossmannov festival fantastičnega filma in vina končno uspelo priti šele tokrat, ob 20. ediciji. *»Večkrat sem imel že nameraval, a se je v tem terminu vedno kaj zalomilo, kakor lani, ko so gostili režiserja Johna McTiernana, pa sem ravno v tem času imel snemanja. No, letos mi je končno uspelo, verjetno tudi ker so moj novi film *Jama *prikazali na festivalu in me hkrati povabili v žirijo za kratke filme.«* Je pa festival že prej spremljal, četudi od daleč: *»Fasciniralo me je, kako je ekipa entuziastov Sloveniji z minimalni sredstvi zgradila tak festival in s tako izjemnimi gosti. Zdel se mi je pravi mali biser v slovenskem filmskem miljeju. Vsi moji vtisi in razmišljanja so se izkazali za pravilne na samem festivalu, ko sem spoznal to čudovito organizacijsko ekipo, mnoge filmske kolege z različnih koncev sveta, filmske entuziaste in izjemno prleško gostoljubnost. Razvili smo super filmske debate, si ogledovali filme, uspešno predstavili moj film *Jama*. Mesto krasno diha s festivalom in vse skupaj te napolni s kreativno energijo in željo do ustvarjanja. Naslednje leto se gotovo vrnem.« *

S pohvalami ne skopari niti **Perica Rai** – Predrag Rajčić iz Kopra, avtor mnogih glasbenih videospotov in reklam, je na Grossmannu premierno predstavil svoj celovečerni prvenec, nietovsko naslovljen 

*Pa tako lep dan je bil*. V filmu, ki je nastajal počasi in dolgo, dlje kot desetletje, igrajo **Katarina Čas, Ula Furlan, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Jure Henigman, Janez Starina** in drugi. Vezi med štirimi najboljšimi prijateljicami iz otroštva, ki so vsako poletje nekaj dni preživele v hribih, je pred leti strgal dogodek na zabavi. Ko se želijo soočiti in začeti znova, se zapletejo s čudaško družino, nakar jim stvari zbežijo iz rok …* *

*»Premiero sem hotel v Sloveniji, ker je to slovenski film, v njem slišimo slovenščino, zato je prav, da na pot krene doma,«* pravi režiser. *»Smo pa že prijavljeni na nekaj večjih tujih festivalov, ki sledijo Grossmannu – na Nizozemskem, v Nemčiji, Italiji, Španiji, Skandinaviji … Še čakamo odgovore. 30. novembra bo premiera v Cineplexxu Rudnik v Ljubljani, od 5. decembra pa bodo film predvajali v vseh Cineplexxih po Sloveniji in še v 32 manjših dvoranah Art kino mreže. Ekipa bo potovala okrog, predstavljali bomo film …« *

Tudi Perica Rai je tokrat Grossmannov festival obiskal prvič: *»Všeč mi je bila dobra atmosfera, ljudje so tam zelo prijazni, samo vreme nam jo je malo zagodlo, zato na naši projekciji žal ni bilo toliko ljudi, kot bi jih bilo sicer. A je bilo vseeno lepo. Naslednje leto grem zagotovo tja za tri, štiri dni. Pripravljam tudi nov kratki film, srhljivko, ki jo bom tam predstavil,«* pravi. *»Zanimivo mi je bilo tudi, da si lahko na festivalu ogledaš tako visokoproračunske filme, posnete z milijoni, kakor tudi takšne, kakršen je naš, usvarjene z nekaj sto tisoč evri. Produkcija je zato precej drugačna, obenem pa razlike med scenariji in samo kakovostjo filma niso kdove kakšne, saj je tehnologija že tako napredovala, da tudi cenejši filmi lahko konkurirajo dragim z večmilijonskimi proračuni.« *

Dodaja, da smo na Grossmanna lahko ponosni: *»Je zelo profesionalno organiziran. Bil sem že na veliko festivalih, zato sem opazil, da tukaj res vse štima. Majhno mesto, kakršno je Ljutomer, je tem zanesenjakom uspelo postaviti na svetovni filmski zemljevid.«* Ameriška revija *MovieMaker Magazine*, najbolj brana neodvisna filmska revija na svetu, je Grossmannov festival fantastičnega filma in vina lani uvrstila med 25 najboljših filmskih festivalov na svetu. *»To je velikanski uspeh, saj je na svetu 11.000 filmskih festivalov!«* poudarja Perica Rai. *»Zelo dobro se mi zdi, da so se osredotočili na žanrski film. Tu so grozljivke, srhljivke, fantastični filmi, na koncu še tematska povorka … Bil sem že na kar nekaj festivalih žanrskega filma, a takšnega, kakršen je Grossmannov, drugje ni.«  *

Festival so zanesenjaki začeli leta 2005, ob stoletnici slovenske kinematografije v Ljutomeru, na trgu, kjer je dr. Karol Grossmann posnel prve metre slovenskega filma.  

Pa sta ugotovila, kdo je dobil stavo! Narcisa Knežević Šijan ni soglašala z možem Slobodanom Šijanom. Šla sta stavit – in končno sta člana strokovne žirije na Grossmannovem festivalu Matjaža Javšnika v Ljutomeru lahko vprašala, kje ju je kot organizator Mednarodnega filmskega festivala KGIFF gostil pred šestimi leti. Dobro namreč pomnita, da sta si kot njegova gosta ogledala film *Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba* v režiji Rajka Grlića* in* Matjaža Ivanišina. Večer je bil posvečen legendarnim Mileni Zupančič, Radku Poliču Racu, Dušanu Jovanoviću in Borisu Cavazzi. A kje so se družili – pod skakalnico v Planici, kakor je trdila gospa Šijan, ali pa pri jezeru Jasna v Kranjski Gori, kakor je trdil njen mož. Stavo je dobila dama.

### NAJLJUBŠE ŽIVALI

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/najljubse-zivali

_Avtor: Filip Hudej / Lila Prap_

Pokukajmo v dom Lile Prap, kjer se uresničujejo sanje in kjer čarovnija postaja resničnost.

Vsako jutro, ko se zbudim in si odidem pripravljat zajtrk, v jedilnici zagledam svoj in očetov portret. Simbolično darilo celjske ilustratorke Lile Prap. Kot nosorog se hitim prestavljat po kuhinji in si pripravljat kavo, ki po navadi prekipi, potem jo hitim nerodno pospravljat, da mi pade na tla zdaj gobica zdaj žlica, s katero v džezvo dajem kavo, in tako naprej, drugo za drugim, vse in povsod. Ko mi naposled uspe rešiti, kar se od prekipele kave rešiti da, ko se nekajkrat ponesrečim še pri pripravljanju jajc, pa z rušilno silo skozi vrata, ki se zaradi sunkov zmeraj bolj polegajo, prispem na balkon. Tam ponavadi zagledam novo razdejanje, ki ga na mizici pusti oče. Vse polno šalic, madežev in pepela. Kamorkoli se obrnem – dokazi o prebujanju dveh nosorogov. Drugače pa, ne kot nosorog, prej kot maček, vse skupaj na koncu za sabo pospravim in se odpravim na obisk, v pravljični svet Lile Prap. 

Prebivališče Lile Prap in Borija Zupančiča, njenega vseživljenjskega partnerja, slikarja in socialnega delavca, je na severu Celja. Ko tja prispeš, zagledaš pravo pravcato posestvo, zgrajeno iz štirih poslopij. Hišo obdajajo visoka drevesa in bujna živa meja, ki radovednim očem zakrivajo pogled. Zraven stoji garaža, za garažo potok, blizu pa so še Lilina delavnica oziroma galerija, obrnjena proti polju hmelja, in prenovljena hiška namenjena za oddajanje.

### Tedenski izbor #8: Čudežna potovanja

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-8-cudezna-potovanja

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Čudežna potovanja ponujajo nepozabne avanture in odkritja. Odkrijte oskarjevski film "Vse povsod naenkrat," ki vas popelje skozi vrtinec neverjetnih svetov. Prav tako vas čaka zgodba o Pragi iz rubrike Tuje nebo, kjer je Liu Zakrajšek živela kot študentka. Poslušajte še "Slovenology" Noaha Charney, ki vas bo skozi zabavno predstavitev slovenskih običajev popeljal na edinstveno pot po Sloveniji, kot jo vidi Američan.

### SVETA TROJICA - Zgodba o Iloni Staller

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/sveta-trojica-zgodba-o-iloni-staller

_Avtor: Dušan Čater_

Zgodbe o življenju ljudi, brez katerih bi bil svet dugačen.

Za Cicciolino sem prvič slišal poleti leta 1987, ko sem ležal v bolnišnici zaradi abscesa, ki se mi je razvil v grlu. To je bilo zadnje poletje pred odhodom na služenje vojaškega roka. Nejevoljno sem ga  preživljal v drugem nadstropju splošne bolnišnice v Celju, v sobi, ki sem jo delil še z dvema ali s tremi moškimi, ne spomnim se več najbolje, in pa z neko starejšo žensko, ki se je zastrupila z varikino. Popila jo je, potem ko ji je zmanjkalo šnopsa. Nje se še kako dobro spomnim; imela je prav tako razžrto grlo kot jaz in za nameček še požiralnik in želodec. Neko noč je čudno grgrala in glasno kričala, potem so jo odpeljali in je nisem videl nikoli več. Od prijaznih medicinskih sester sem izvedel, da ni preživela. Bilo je tudi v časopisu: mala novička v lokalnem *Novem tedniku*, ampak moja zgodba se osredotoča na drug časopis. Na ljubljanski tednik *Mladina*. Takrat je bil časopis, ki je pogumno govoril v drugih medijih skrito resnico in se trudil presegati meje novinarstva. Zlati časi. Na naslovnici tiste poletne številke *Mladine*, ki sta mi jo v bolnišnico, skupaj s pločevinko hladnega piva, večer prej prinesla brat in prijatelj, je bila neka bujna blondinka s cvetjem v laseh. V sebi je imela tri penise: enega v ustih, drugega v sprednji odprtini, tretjega pa v zadnjični. Zame je bila to za tisti čas precej šokantna naslovnica. Na njej je bil še prilepljen kondom in vse skupaj je bilo zapakirano kot skrb pred vse prehitro naraščajočimi okužbami z AIDS-om, kugo tistega časa. Spomnim se, da sem pozno v noč preučeval to naslovnico in jo pred spanjem odložil na nočno omarico. Zjutraj je prišel v sobo zdravnik, da bi opravil vizito, in ko je na moji nočni omarici zagledal časopis in na naslovnici bledično in 3x napolnjeno žensko s cvetjem v laseh, je vzel revijo v roke, si jo nekaj časa pazljivo ogledoval, potem pa strokovno pokomentiral: *»O, Sveta trojica!« *

### »Kino Otok je pomlajevalno sredstvo!« 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kino-otok-je-pomlajevalno-sredstvo

_Avtor: Andraž Gombač_

Predstavitve festivalskih dogodkov, koncertov, bizarnih prireditev in še kaj. Andraž Gombač nas vodi po Sloveniji in vsakič znova dokaže, da naša kura nikakor ni mrtva. Tokrat je obiskal FILMSKI FESTIVAL KINO OTOK v Izoli.

No, pa jo mahnimo spet v Izolo! Sem vzkliknil, še prej pa pobrskal po svojem arhivu. In si potrdil slutnjo: da, da, drži, bil sem že na prvem Kinu Otok, takrat, ko so imenu pridali še gostobesedno opredelitev *»festival afriškega, azijskega, latinskoameriškega in vzhodnoevropskega filma s prijatelji«*, za povrh pa na dvojezičnem obočju in v skladu z mednarodnostjo druženja oboje pojasnili še v italijanščini in angleščini. Majhen festival z dolgim imenom in veliko dušo.  

Da smo tu, pri nas, dobili nekaj povsem novega, doslej neznanega, sem takrat, spomladi 2004, spoznal, čim sem pred Kulturnim domom Izola zagledal tegale možakarja s kar nekaj odtenkov temnejšo poltjo in odetega v oblačila, nekolikanj drugačna od istrske noše:

### Tedenski izbor #7: V globinah intime

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-7-v-globinah-intime

_Avtor: Uredništvo Beletrina Digital_

V globine tokratnega tedenskega izbora skočite z našo ambasadorko in rekorderko v potapljanju na vdih Alenko Artnik. Za vas je izbrala ljubezenski film Jesensko listje, ki je na festivalu v Cannesu prejel nagrado žirije, zvočno različico knjige Vesela sem, da je mami umrla, ki velja za navdihujoč roman o pričakovanjih okolice in spopadanju z boleznijo ter podkast Pod odejo, kjer voditeljica Eva Ostrouška gosti zanimive goste in z njimi odpira teme kot so seksualnost, odnosi ter intima.

### Milijoni džulov energije

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/milijoni-dzulov-energije

_Avtor: Muanis Sinanović_

Čutim, kako so v njegovem telesu, tako kot v mojem, nabrani milijoni džulov energije, ki se v tem atomiziranem svetu, kjer smo prepuščeni vsak sebi in kjer nas obsojajo tako ali drugače, nima kje sprostiti.

Medtem ko so vlaki v preteklosti razmeroma pogosto zamujali, pri čemer pa so bili tudi razmeroma točni, se je stvar v zadnjih mesecih spremenila. Subjektivni občutek, gotovo napačen, je, da zamudijo skorajda večkrat, kakor pa pridejo ob pravem času. Vlak v Celju zaradi izrednih postankov zamuja približno dvajset minut. Potem ko pride mimo Zidanega Mosta, začne voziti približno trideset minut na uro, kar na upravičeno pritožbo sopotnice, starejše gospe, pove sprevodnik. Pred Zagorjem zaradi obnove železnice stoji kakih deset ali petnajst minut, nato pa se sploh ne ustavi v Trbovljah, za katere sem kupil dvakrat – pred prestopom v Zidanem Mostu in po njem – overjeno karto. Pristanem v Litiji, in najboljša stvar, ki mi pride na pamet, je, da pokličem taksi iz Trbovelj. Gre za nenaspanega moža, ki dela štiri ure na dan, širi biznis, mlajšega človeka pravzaprav, mojega vrstnika bi rekel, Bosanca. 

Taksi čakam petintrideset minut.

> Ko me pobere in ne vem točno, kam bi dal torbo, me pogleda in priljudno vpraša, zakaj sem tako raztresen, izkaže pa se seveda, da je to zgolj projekcija, saj je raztresen on.

### MARKO ROP - ilustrator

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/marko-rop-ilustrator

_Avtor: Marko Rop_

V ateljeju razstavlja ilustrator Marko Rop.

Marko Rop (1983) je slovenski ilustrator. Na Univerzi za uporabne umetnosti na Dunaju je študiral scenografijo, nato pa svojo poklicno pot usmeril k ilustraciji in doslej ustvaril okoli 100 projektov v 20 državah.

### Tedenski izbor #6: DJ, Play My Favorite Song

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-6-dj-play-my-favorite-song

_Avtor: Uredništvo Beletrina Digital_

Vabljeni v svet glasbe, kjer melodije razkrivajo moč in lepoto človeškega izraza. Poglejte dokumentarec o Janis Joplin: Otožno dekle, ki prinaša vpogled v življenje legendarne pevke, polno strasti in bolečine. Prav tako vas čaka dokumentarni film o največji operni divi vseh časov, Mariji Callas in njeni tragični ljubezni. Filma osvetljujeta notranji svet izjemnih žensk, ki sta skozi glasbo izrazili neverjeten talent. Prepustite se njihovim zgodbam in spoznajte, kako glasba prepleta ljubezen, trpljenje in vztrajnost.

### Tschimy Obenga - Moja zgodba je do neke mere žalostna

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tschimy-obenga-moja-zgodba-je-do-neke-mere-zalostna

_Avtor: Gabriela Babnik_

S Tschimyjem Obengo – znan je tudi kot Tschimy – mladim domačim pevcem, producentom, beatmakerjem, sem se dobila v Mostah. Kavica, veter, zvok ambulantnih vozil so služili kot zvočna kulisa. K najini mizi so prihajali znanci, prijatelji, pozdravljali, Tschimy je bil do vseh ljubezniv, in ko se je vrnil k pogovoru – premišljen, poglobljen, tudi strasten. Rodil se je očetu iz Gabona in materi iz Slovenije. Kot otrok je sprva igral klavir, kasneje pa ga je opustil in se raje začel učiti igrati kitaro. V najstniških letih je kot basist deloval v zasedbi Lube duše, ki je preigravala jazz standarde in bossanovo. Ko je skupina razpadla, je začel ustvarjati lastno glasbo.

Oktobra 2020 je pri založbi Ente Tapes izdal debitantski EP *Human OS*. Požel je pozitivne kritiške odzive, glavni single *Hera* pa je na Youtubu v treh mesecih osvojil 11.000 ogledov. Kritiki so pisali, da je Tschimy *»vznemirljiva kurioziteta za mladino, ki je glasbenike s sorodno senzibilnostjo dotlej iskala onkraj domačih meja«* (*Mladina*, Jaša Bužinel, september 2022). V naslednjih letih je Tschimy izdajal nove single in sodeloval z glasbeniki, kot so Matter, Tsujigiri in lav. Lani septembra je pri Ente izdal še dolgometražni album *Princ*. Tschimyjev alternativni indie pop, kot ga poimenujejo kritiki, *»je tudi v svojih novih oblačilih ohranil značilne žanrske preplete sodobnosti«*, ki jih je bilo moč spoznati s hiti, kot so *Hera*, *Afterparti* in *Potihem*. 

Na njegov lanski koncert v Kinu Šiška sem peljala mamo in hčerko, ki znata komaj kakšno besedico slovensko. Obe sta navdušeno komentirali, da je Tschimy *»pesnik«*. 

Na vprašanje, ali se strinja, da ob njegovi glasbi omenjajo besedo introspekcija, Tschimy prikima: *»Ja, mislim, da me ta beseda odlično opiše. Velik del moje glasbe je nekako utemeljen v introspekciji. In se mi zdi celo težko pisati iz perspektive koga drugega. Vse izhaja iz mojega pogleda, ker je to edini, ki ga zares lahko raziskujem po lastni volji. In o katerem vem največ in o katerem mi je najudobneje pisati.«* Izhajanje iz lastnih izkušenj za Tschimyja med drugim pomeni, da se glasbe nikoli ni priučil po institucionalni poti. Se pravi, da bi jo dojemal na zahodnjaški način.  

Povprašam, kdaj je zaslutil, da je *»glasba njegovo polje ustvarjanja«*? Očitno je zadovoljen. In očitno se nama obeta dober pogovor. 

*»Dobro vprašanje. Ni bilo nobenega točno določenega trenutka, ko bi se zares spremenil moj pogled na glasbo. V bistvu je bilo zame ukvarjanje z glasbo nekako naravno početje. Od nekdaj. In me sploh ni motilo, da sem se tega lotil zunaj institucionalnega okvirja.«* Nekako se mu je zdelo, da se institucionalni način ustvarjanja nikoli ni skladal z njegovimi interesi. Ko se mlad človek znajde v glasbeni šoli, ne razume, kaj so prednosti uvodnega suhoparnega učenja tehnike. Zdi se mu, da je institucionalni način učenja glasbe preveč enodimenzionalen. In da nima zares izobraževalcev, ki bi imeli tak pogled na glasbo, ki bi se razlikoval od klasičnega zahodnjaškega načina. To je sicer odličen način za razumevanje in opisovanje glasbe, vendar se mu zdi, da glasbe ni pametno gledati skozi perspektivo ideologije ali dokumentacije. *»Glasbena šola ni zadovoljevala mojih interesov, vsaj takrat ne. Verjamem sicer, da se to na konservatoriju ali ob dobrih profesorjih na akademiji spremeni. Da imajo več možnosti tudi za vključevanje glasbe drugih kultur, tudi v smislu poučevanja teorije te glasbe, zgodovine in tako dalje. Seveda pa v osnovni glasbeni šoli ni zares prostora za to.« *

Ko ga vprašam, kdaj se je odločil, da je glasba tisto, kar si želi početi, se posmeji.* »Na enak način, kot se je kdorkoli odločil, da govori lastni jezik.«* Pravi, da ni bilo enega samega trenutka, ko bi rekel, aha, zdaj pa se izražam na način glasbe! *»Nekako mi je bilo vedno naravno to početi.«*  

Med raziskovanjem Tschimyja in njegove glasbe mi je ves čas odmeval pristop nekaterih zahodnoafriških umetnikov, bodisi režiserjev bodisi gledališčnikov, ki niso bili deležni formalne izobrazbe. Seveda so izjeme, ki so šle skozi institucionalno oblikovanje. Kar nekaj pa se jih je umetnosti priučilo. S prakso. In Tschimy še enkrat pritrdi, da je tudi njemu tak način učenja bližji. *»Ampak vseeno moram priznati, da obstajajo standardizirane prakse učenja glasbe, ki jih človek težko nadomesti drugače.«* Se pravi, da imata oba načina svoje prednosti in slabosti. *»Mislim, da te tovrsten način početja namesto študiranja bistveno bolje pripravi na praktične primere ustvarjanja. Redko boš pristopil k ustvarjanju na način, kakor ga predpisuje klasična zahodnjaška teorija. Vsaj po mojih izkušnjah.«* Toda hkrati priznava, da v zahodnjaški teoriji obstajajo tehnični prijemi, ki znajo biti učinkoviti. Oziroma dobro in učinkovito uporabijo inštrumente, ki so na voljo našemu telesu.* »Zato sem iskreno hvaležen, da se glasbe lahko učim na tak način. Ne bi pa nikomur svetoval, da klasično pot opusti ali se ne ozira na določene vidike institucionalnega učenja glasbe. Ker menim, da je tam ogromno znanja.« *Prisega torej na zlato mešanico obojega. V gledališču, režiji to morda ni toliko razvidno. Toda v umetnosti, ki temelji na telesnem, plesu, petju, se včasih zgodi, da doseže celo boljši rezultat, kdor se nauči po svoje, kakor če bi šel po klasični izobraževalni poti. 

Ko ga spomnim na študij francoščine, se razveseli. Vendar niti ta ni bil zanj.* »Tako je. Eno leto sem študiral prevajalstvo. Na Filozofski fakulteti. To je bila nekako naravna pot.« *Zdelo se mu je, da je bil vedno še kar nadarjen, ne toliko za jezikoslovje, pač pa za govorjenje in učenje jezikov na splošno. 

Spomnim ga na izraz *»novodobna popevkarska slovenščina«*. Ob čemer se zasmeji. Priznam, da je bila prva stvar, ki me je pritegnila pri Tschimyju, jezik. Čeprav v večinski beli družbi gojijo stereotipe o temnopoltih in jih sprašujejo, kje so se tako lepo naučili jezika. Tschimy sleče plašč. Obema je jasno, da gre zdaj, ko sva se dotaknila teme jezika, zares!* *

> Če živiš z mojimi lastnostmi, kot nekdo, ki je temnopolt … ali ki je azijskega porekla ali kakorkoli etnično drugačen v dokaj homogeni družbi, se pač naučiš mnogo registrov. In ti postane naravno te registre mešati. Govorim o registrih formalnosti, neformalnosti.
>
> — Tschimy Obenga

Verjetno tudi iz preživetvene nuje? 

*»Morda. Celo. Kolebaš med več subkulturami. Skoraj neizogibno, ko pač uporabljaš različne ravni slovenščine.«* Pri tem misli na širok spekter, od profesorjev, ki govorijo v striktnih formalnih registrih, do migrantov, katerih slovenščina niti ni njihov prvi jezik. *»V glavnem, že zaradi samega premikanja iz subkulture v subkulturo, pa tudi nekako iz perspektive tega, da je slovenščina moj materni jezik, se pač poskušaš naučiti registrov, ki bi jih uporabil v določenih situacijah.«* Tschimyju se zdi menjavanje registrov dokaj naravno. Tudi k pisanju glasbe je pristopil z zavedanjem, da obstajajo različni registri. In da imajo zelo velik učinek na to, kako je slišati določen stavek ali poved. In kakšne implikacije ima. *»Meni je to zelo pomembno pri pisanju glasbe v slovenščini. Ker se zavedam, da določeni registri zvenijo togo. Ali pa nenaravno. S tem v mislih poskušam pisati svojo glasbo na način, ki je hkrati jasen in pristopen. Da ni preveč formalen. Poskušam najti register, ki mi je naraven. In ki je tudi vsem ostalim naraven.«* To se mu zdi zelo pomembno. Po njegovih besedah pa ima slovenska glasba še dodatno težavo – pogosto izbere knjižni jezik. *»Tudi če register sam po sebi ni formalen, je pa takšna izgovorjava, kaj pa vem, besede so izgovorjene na formalen način. Kjer ne smeš niti ene besede pogoltniti. Kjer ne smeš uporabiti niti ene slengovske besede. Jaz se temu seveda poskušam izogniti. Moje pisanje v slovenščini je pač podkovano z zavedanjem, kako zvenim, ko govorim. Pozoren sem na to, kdaj se neka stvar sliši formalno. Ali pa togo, naučeno. In kdaj se kaj sliši pogovorno.«  *

Preverim, ali sem prav razumela. Zaobjetje teh različnih registrov izhaja tudi iz Tschimyjeve izkušnje temnopoltosti, oziroma pripadanja več identitetam?  

*»Mislim, da je to, kako govoriš slovensko, zelo pomemben dejavnik v smislu, kam te ljudje, s katerimi se pogovarjaš, umestijo. Se pravi, če se pogovarjaš z nekom in imaš kakršenkoli naglas, ki je na kakršenkoli način neslovenski, se zdi, da si postavljen v drugačno kategorijo temnopolte osebe, nisi torej v enakem položaju kot nekdo, pri katerem res ni nobenega dvoma, da je odrasel v Sloveniji.«* Pogovarjal se je z migranti prve generacije, druge generacije, torej migranti, ki so tu že desetletja, pa ima njihova slovenščina še vseeno subtilen pridih nečesa drugega. *»In vidim, da jih obravnavajo drugače. Slovenski sogovorci zelo pogosto zamenjajo register ali pa raven pogovora, če opazijo takšne naglase. Včasih gre stvar celo tako daleč, da ni stvar naglasa, ampak registra.« *Po Tschimyjevem mnenju veliko dejavnikov narekuje interakcije, ki jih imamo na podlagi tega, koliko registrov znamo, koliko smo vešči v tem, kdaj katerega uporabiti. Zdi se mu zelo pomembno, da se je naučil razlikovati različne dialekte in registre ter jih ob pravi priložnosti uporabljati v svoj prid. 

Jezik za Tschimyja torej še zdaleč ni sredstvo discipliniranja, čemur smo priča zdaj, tudi v primeru migrantov ali pridobivanja državljanstva za tujce, ampak je zanj kreativna materija. Ob vprašanju, ali je sam razčistil, v katerem jeziku piše, na kateri ravni, s katero barvo, se spet posmeji. *»Iskreno, sploh ne gre za tok zavestnih odločitev. Gre bolj za intuitivno prepoznavanje, kdaj sem mogoče šel v preveč formalen ali premalo formalen register za to, kar želim povedati. Ne vem, težko je opisati. Veliko stvari primerjam s kuhanjem. Ker se mi zdi, da je to neka taka intuitivna stvar, ki jo ljudje razumejo …« *

Pa Tschimy rad kuha? 

Prizna, da ne. Kar se mu zdi ironično, ker vedno uporabi to prispodobo, nima pa veščin, da bi jo podkrepil še v praksi.* »Samo sklepam, ali pa si predstavljam, da ljudje tako dojemajo.«* Pri ustvarjanju, pravi, gre za podoben postopek.* »Zdaj, človek se pri kuhanju odloči za neko stvar, za ali proti, pač, spraviš se delati, sproti pokušaš, ugotoviš, ali je malo preveč slano ali sladko … Čisto naravno pridejo neki popravki. Ali karkoli že.« *Bolj gre za to, da stvar pripraviš za nekoga. In veš, komu je namenjena:* »Rečeš si, ne bom zdaj kakih prefinjenih pet- ali večzložnih besed vključeval, ker to nima smisla. To moram opisati čim preprosteje in dostopneje. Ampak vseeno naj ne izgubi nians, ki jih skušam ubesediti. Ne gre torej za utemeljevanje registra, pač pa za termometer v glavi, kjer si rečeš, ja, smo tam, kjer želimo biti. In če se pojavi beseda ali stavek, jo pač vpnem v pesem.« *

Pri Tschimyju me je fasciniralo še nekaj. Ne samo da ob njegovi glasbi skoraj vedno govorijo o pripovedovanju zgodbe, pač pa je iz njegovih pesmi razbrati tudi spolno fluidnost. Zdi se, da je ob temnopoltosti to skoraj tabu. Vprašam ali se je tega lotil zavestno ali pa je spolna fluidnost v njegovo ustvarjanje vstopila intuitivno?  

*»Mislim, da je to bolj vpliv ali vprašanje meščanskega življenja nasproti ruralnemu. Ker se mi zdi, da je k temu bolj prispevalo odraščanje v okolju, ki to sprejme dokaj brezpogojno. Dejansko pa v kulturi svojega očeta, torej v gabonski družbi, nisem bil zares priča pogovoru o teh temah. Občutek imam celo, da je v tem pogledu bolj konzervativna.« *Tschimy pravi, da imajo v Gabonu moški zelo jasno zastavljene vloge. In ženske prav tako:  *»Vsaj po mojih izkušnjah sta ta pola v kulturi mojega očeta dokaj ločena. Tudi oče je odraščal ob dokaj konzervativnih pogledih na to.« *

Gabon je Tschimy torej obiskal?  

*»Sem. Tam iskreno ni bilo govora o tem. Takrat sem bil še zelo mlad, tako da nisem šel nikamor, kjer bi bili ti pojmi zares relevantni. Ali da bi dejansko spoznal tovrstne ljudi, če v Gabonu sploh živijo.«* Je pa zaznal, da je gabonska družba dokaj religiozna in konzervativna. V smislu dojemanja spolne in homoseksualne identitete. 

Spomnim, da je to trenutno precej občutljiva tema v Afriki, ne samo v Gabonu …  

*»V resnici bi bilo bolje, če bi bila to tema, ker bi pomenilo, da bi se vsaj začeli pogovarjati o njej. In da bi bile figure dovolj vidne ter bi na ta način izpostavile pogovor v javnosti. Ampak zdi se, da dialoga o tem sploh ni. Ker se obnašajo, kakor da tega ni. Seveda sodim po zelo omejenih izkušnjah gabonske kulture.«* Tschimy meni, da je varnost, vsaj v smislu pristopanja k pogovoru o homoseksualnosti, bolj zagotovljena v ljubljanski meščanski sferi kakor pa v gabonski. 

> Kakršnikoli občutki, ki jih imam sam in ne sovpadajo z mojo tradicionalno spolno vlogo, so tu priznani in ni z njimi nič narobe.
>
> — Tschimy Obenga

Tschimy torej že vse življenje živi v Ljubljani …  

*»Tako je.«*

Ampak to odraščanje je bilo zaznamovano tudi s stereotipi, kljub temu, da je rojen leta 98’ … Kako je preživel in se navzel obrambnih mehanizmov?  

*»Ja, dobro vprašanje. Mislim, da je eden od obrambnih mehanizmov vsekakor jezik. Izkusil sem zelo zanimivo pot. Začela se je v državi, ki je bila po mojem mnenju vsaj rahlo manj tolerantna do migrantov in do temnopoltih, kakor so ljudje danes. Ne govorim o drastičnih spremembah. A ljudje so bili leta ’98 manj v stiku s temnopolto kulturo.«* Seveda Tschimy misli na mlade. Prepričan je celo, da zaradi pomanjkanja ne samo interneta, temveč tudi zgodnjih stopenj kulturne globalizacije, ljudje niso imeli izkušenj s temnopoltimi, oziroma so bile zaznamovane s predsodki, ki v slovanski in obče vzhodnoevropski kulturi obstajajo že dlje oziroma dolgo. 

Govoriva o gibanju neuvrščenih, torej o času, ko so v ta prostor prihajali intelektualni migranti iz Afrike. In del teh migracij je seveda tudi Tschimyjev oče.  

*»Tako je. Tukaj je šlo točno za to. Za intelektualno migracijo. Ni šlo, vsaj ne v veliki meri, za vojno begunstvo ali za ekonomsko migracijo, pač pa bolj za sodelovanje med državami neuvrščenih.« *In to so bile bolj ali manj edine izkušnje ljudi s temnopoltimi. Ampak seveda sta že tedaj obstajala dokaj jasna stereotipa o črncu kot sužnju in Afrike kot skoraj izvora suženjstva ter vseh posledic tega. *»Moje izkušnje v prvih letih novega tisočletja, se pravi v zgodnjem otroštvu, niso bile dobre. Otroci so bili pogosto žrtve rasizma lastnih staršev. Otroštvo je pač zelo občutljiv čas. Tedaj se formira mnenje. Se pravi, otrok sreča nekoga, ki je drugačen, in si mora oblikovati neko razlago za to.« *Po Tschiyjevem mnenju ideja o tem, kaj pomeni biti temnopolt ali pa drugačen na splošno, prihaja z več strani. *»Pa še nekaj – ugotavljali so, da nisem popolnoma temnopolt. Sem namreč svetlejše polti. Zaradi česar sem včasih začutil tudi diskriminacijo do Romov. Ljudje niso bili prepričani, katerega porekla pravzaprav sem. So pa vedeli, da imajo predsodke do tega, karkoli že sem.« *

Morda pa je problem tudi v tem, da ga niso mogli opredeliti? 

*»Dobro vprašanje. Morda. Težko rečem. V vsakem primeru je bilo jasno, da sem temnejši.«* V določenem trenutku se je pojavila tudi širša islamofobija. Seveda v kontekstu terorističnih napadov ali pa kampanje strahu pred državami Bližnjega vzhoda. Zdi se, kot da ta etnična nedoločljivost pomeni, da si je vsak, ki je Tschimyja obsojal, formiral svoj pogled in ugibal, po svojih najboljših močeh, seveda, kateremu stereotipu najbolj ustreza.  

Vsekakor pa je bilo Tschimyjevo otroštvo zaznamovano z diskriminacijo. Začudim se, saj imamo dandanes dostop do različnih informacij …  

*»Ne samo to, imamo dostop tudi do slavnih in uspešnih pripadnikov vseh etničnosti. Dandanes je po mojem mnenju – zaradi načina distribucije medijev in interneta – skoraj neizogibno, da bo kdo srečal nekoga, ki je uspešen in ki se v resnici ideološko popolnoma strinja z njim ali pa mu je njegova osebnost všeč, samo da je pripadnik druge etničnosti ali pa na kakršenkoli način drugačen od njega. Recimo, da je drugega spola, druge spolne usmerjenosti.«* Ljudje so prek tega na takšen ali drugačen način srečujejo s pripadniki različnih ras in etničnosti. In tega v Tschimyjevem otroštvu še ni bilo. Ni bilo veliko virov ali pa priložnosti spoznati koga druge etničnosti. *»Edini način je bil, da si spoznal intelektualnega migranta, študenta, ki se je statistično gledano strinjal s teboj v čemerkoli ali s katerim bi lahko bila prijatelja. Ni bilo kakega megamedija, kamor bi se lahko zatekel in poiskal vsebino, ki so jo ustvarjali intelektualci drugih etničnosti.«* Tschimy pravi, da je bilo treba iti v knjižnico, predvsem pa si moral vedeti, kaj iščeš. Nihče ti namreč ni postregel vsebine, ki bi brez dvoma dokazala, da obstajajo ljudje, ki ustrezajo čisto vsem možnim kombinacijam človeštva. 

Zdi se, da se število prisotnih temnopoltih, vsaj kar zadeva Slovenijo, dandanes ni tako zelo spremenilo. 

Tschimy je zopet kritičen. Tudi če bi bila družba danes tolerantna do temnopoltosti, kar seveda ni, je umeščenost v osamo neogibna: *»Tudi če bi bil v popolnoma tolerantni skupini otrok, bi bil edini, ki je videti tako. Intuitivno ti je povsem jasno, da ljudje ne delijo tvoje kulture. In da pač nimaš nikogar, s katerim bi delil svojo izkušnjo.«  *

Kdaj je nastopil tisti trenutek, ko si je rekel, francoščina ni zame, klasična glasbena izobrazba ni zame, toda kje pa se vseeno lahko najdem? V Gabonu? V Ljubljani? 

> Mislim, da je mojo pot začrtala … ne bom rekel trma, pač pa je šlo predvsem za pomanjkanje neke ambicije.
>
> — Tschimy Obenga

Menda mu nikoli ni prišlo na misel, da bi odšel v Gabon in pustil Slovenijo za seboj, ker v resnici niti v Gabonu ni standardni član. *»Govorim v smislu izgleda.« *Meni, da so bili v Gabonu ljudje tolerantni, izpostavili so dejstvo, da je svetlejši, oziroma so ga spraševali po njegovi etnični sestavi … 

V Gabonu ga torej niso spraševali, od kod prihaja, kot se to včasih zgodi v Sloveniji?  

*»Ne, vedno je bilo v smislu, aha, ti si sin od Michella … Seveda je bilo jasno, da nisem stoodstotno etnično Gabonec. Če bi želel najti družbo ljudi, podobnih meni, niti Gabon ni moj dom.«* In s tem zavedanjem Tschimy trdi, da nikjer na planetu ni skupine, ki bi mu bila identična. Menda je niti ni iskal. Saj je bilo vseskozi prisotno latentno zavedanje, da nikjer ne bo našel ljudi, ki bi imeli enako izkušnjo. *»Vsaj ne v takšnem številu, da bi se znašel v homogeni družbi. Sem se pač po najboljših močeh naučil, kako usmerjati to, v kateri sem se znašel.«*  

Je izključenost občutil predvsem v najstniških letih? 

*»Tako. Zaradi svoje polti in bolj zaradi posledic, ki jih je pustila na moji vzgoji, sem pač bil pogosto izključen iz neke standardne družbene aktivnosti.«* Moral se je znajti sam. Iznajti svoja prijateljstva in dejavnosti. In ni se mu zdelo, da sledi standardni poti. Ni ga usmerjala v smislu, da bi moral delati to ali ono. *»Družba do mene nikoli ni gojila tovrstnih pričakovanj. Če rečem, da pri določenih letih nisem poročen ali da ne delam nečesa, si ljudje najbrž rečejo, aha, morda pa to za njegovo kulturo ni običajno. In zaradi tega pomanjkanja usmerjenosti sem pač iskal načine, kako navigirati to kaotično alternativo. Pač, tavaš. Hodiš okoli in srečuješ naključne ljudi. Ja, nisi povabljen na določene dogodke, kjer bi se vsi dobivali. Najdeš svojo skupino ljudi.«* Postavi primerjavo s peskovnikom, kjer ni zares ničesar. Nobenih pričakovanj. Nobene podpore.* »Si samo ti. In igrače. In pesek. In strukture, ki jih zgradiš. To je bilo moje življenje. Taval sem od subkulture v subkulturo. Iz dneva v dan. Iz večera v večer. Spoznaval naključne ljudi. Spoznaval ta svet, v katerem sem se odločil, da bom živel. S temi veščinami, ki sem jih pridobil, sem laže pristopil k standardni mainstreamovski kulturi.« *

Spomnim ga na njegovo slavo.  

> Slava je relativna. Sem pa zdaj gotovo bolj slaven kot sem bil v gimnaziji …
>
> — Tschimy Obenga

Ozrem se v zvezek, ki leži na mizi in kjer je zabeleženo: *»Eden najbolj izstopajočih kantavtorjev svoje generacije …«  *

Sledi še en nasmešek.* »Mislim, da je moja slava zelo … Tako bom rekel … Ti ljudje, ki me poznajo, me očitno spoštujejo in imajo do mene visoka pričakovanja. In zelo visoko mnenje o meni …« *

Interveniram, da so na koncertu v Šiški, ko je Tschimy predstavljal najnovejši album *Princ*, nekatere pesmi znali na pamet … 

*»To je res. Ampak mislim, da obstajata različni slavi. Slava v širini in slava v globini. Recimo, slava v širini prinaša samo to, da več ljudi pozna tvoje delo. Ne gre za globoko razumevanje. Kadar vidijo tvoj obraz, vedo, kdo si, imajo neko mnenje o tebi.«* Drugačna je globinska slava: v kolikšni meri so ljudje seznanjeni s teboj, kako te dojemajo, koliko tvojega materiala jim je znanega. *»Mislim, da moja slava ni široka. Že zaradi same narave svoje umetnosti se nekako borim proti predsodkom, ki jih imajo ljudje o glasbi, kakršno ustvarjam. Primarno jim je tuja. Na primer, na slovenskem trgu slišijo mojo glasbo, in v žanrskem smislu, imam občutek, si ne morejo pomagati, dojemajo jo lahko samo kot tuj žanr.« *

Pa saj ga primerjajo z Iztokom Mlakarjem. In s Tomažem Pengovom. 

*»Po jeziku vsekakor. Ampak žanrsko je pa tako, vsaj na intuitivni ravni, da ljudje kot slovensko glasbo dojemajo nekaj čisto drugega. Govorim o ljudeh, ki večinoma prihajajo s periferije. In za katere je slovenska 'goveja muzika'. Imajo zelo izoblikovano predstavo o tem, kaj jim je všeč. Večina ljudi slovensko glasbo dojema kot ansamble s harmoniko …«* 

Glasba, kakršno slišimo na Tromostovju … 

*»Tako je. Govorim o harmoniki, klarinetih, kontrabasih in ne vem še o čem vse. K temu seveda obvezno sodijo narodne noše. In se mi zdi, da je temu delu populacije moja glasba tuja ali jo povezujejo z nedvomnim vplivom tujine.«* In že zaradi tega ima Tschimyjeva slava očitno več globine kakor širine. *»Nima sicer veliko pripadnikov,«* pravi, *»ampak ljudje, ki jo poslušajo in so z njo seznanjeni, se vanjo poglobijo. In si vzamejo čas, da jo razumejo. Na koncertih se pojavijo ljudje, ki so seznanjeni z njo. In imajo o meni visoko mnenje. Za kar sem jim iskreno zahvaljujem.« *

Dvignem roko. Sem zagotovo ena izmed njih. 

Tschimy se zahvali. 

Potem se spet vrneva h glasbi. Debitantski minialbum *Human OS* (Ente Tapes, 2020) se je leta 2020 na Radiu Študent uvrstil na tretje mesto seznama Domače naj Tolpe bumov, na seznam najboljših slovenskih albumov leta, *Mladina* ga je uvrstila na seznam Naj muzika. Na mednarodnem portalu *Beehype* je bil med *»ostalimi priporočenimi albumi«* leta 2020 iz Slovenije. Nakar je lani izšel pričakovani albumski prvenec *Princ, *ki je, kot so zapisali v *Mladini *(Jaša Bužinel, september 2023),* »samozavestni statement. /…/. *Princ *je koncipiran kot zaokrožena pripoved o osebni levitvi, spoprijemanju s travmami /…/. Njegov glavni adut je nepreračunljiva iskrenost, ki v ušesih cinika lahko deluje osladno, bolj tankočutnim dušam pa je v oporo.«* Naslovna pesem albuma, v kateri slišimo verz *»Rekl so, da nism nč, ampak sm Princ«*, deluje skoraj osvobajajoče. V njej je zajet ves svet, tudi v smislu, da pride dobro situiran Afričan v Ljubljano, in čeprav je bil v domovini spoštovan, morda celo princ, je tu zgolj *»črn«*. Tschimyju zaupam anekdoto, kako se birasni deček v šoli, kjer mu rečejo, da je *»črn'c«*, stepe in nasprotnikom odgovarja, da je *»princ«*. Tschimy pravi, da tovrstno interpretacijo svoje glasbe sprejema.* »Sem zelo vesel, da ljudje najdejo inspiracijo in motivacijo in nekako zagotovitev, da so več, kakor jim družba govori, da so.«* Sam je bil v nekem trenutku prepričan, da je Princ, oziroma, želel si je biti Princ, se pravi figura, ki je vredna več kot pravijo ljudje. Princ je namreč funkcija, ki vlada nad drugimi. *»Tukaj je šlo za figuro absolutne arogance, ki mora projicirati svojo pomoč, ki zahteva, da je vsem jasno, kako velika in mogočna je. Ko sem v življenju želel živeti na tak način in imeti tak sloves, sem v resnici bil upornik. Ne bom rekel, da nisem razmišljal jasno, ampak je ta želja, žeja po sprejetosti, prišla iz ranjenega prostora, ne iz stabilnosti, ki bi si je v resnici moral želeti …« *

In verjetno tudi imeti … 

> In imeti! Pred obdobjem Princa sem bil nekako sestradan pozornosti, sprejetja in vsega drugega.
>
> — Tschimy Obenga

Obdobje Princa je bilo diametralno nasprotna reakcija, kaplja čez ta rob, kjer se je Tschimy odločil, da se mu diskriminacija ne bo več dogajala. *»In moj prvi najbolj naraven način, da sem to dosegel, je bil, da sem postal ekscentrična figura in, seveda po svojih kriterijih, močna. Tisto je bil trenutek v življenju, ko sem se uprl, se odločil, da to ne bo vse, kar bom. In sem vesel in hvaležen, da se je to zgodilo. Ampak posledice tega načina razmišljanja, se pravi, da bom dosegel svojo legitimnost z močjo, s samozavestjo, z dominanco, s karizmo in da bo vsem jasno, da z mano ni zajebancije, tak način razmišljanja je bil v svojem temelju po mojem mnenju toksičen.« *Bil je posledica sestradanosti, nekakšna intuitivna reakcija na nekaj, česar se Tschimy sploh ni zavedal, da mu manjka … 

Spomnim ga na prejšnji stavek, ko je dejal, da se je v otroštvu in v obdobju najstništva ves čas prilagajal … 

*»Recimo. Že samo to. In po moji interpretaciji je *Princ *album, ki se začne s tem ekscentričnim stavkom, ‘*jaz sem Princ’.* Ampak ta stavek je v resnici, kako bi rekel? Dejstvo, da si nekdo želi biti to, namesto da bi si želel biti on sam, je precej paradoksno.«* Album se zaključi na način, da Princ sestopi s svojega prestola in prepusti prostor Tschimyju. Ker Princ je samo figura. Princ je lahko vsak. Ampak Tschimy pa ne more biti vsak. *»Tisto, kar postanem na koncu, sem lahko samo jaz. In to bi moral biti, za vsakega, ki se sooča s tem, cilj.«* Da najde samega sebe. In da ne podleže standardom. Ko Tschimy spregovori o zahodnjaški želji postati Princ, torej o želji po moči, se pri sosednji mizi razbije kozarec. *»To je na neki način pohlep. In zgodba Princa po mojem mnenju je zavračanje tega. Predlagam predvsem iskanje svoje prave osebe.«* Ta pravi jaz, ki ga človek najde na koncu, po Tschimyjevih besedah ne išče več priznanja. *»Ker sam pri sebi ve, kdo je. In ustvari temelj samega sebe, ki ni odvisen od priznavanja ali nepriznavanja drugih ljudi. In njegovo življenje ni več odvisno od tega, kaj si ljudje mislijo o njem. Ker se bo to vedno spreminjalo. To, ali si ljudem všeč. Ali tvoj status priznavajo kot legitimen. To se vedno spreminja, trendi pridejo in grejo. Če pa ustvariš bazo samega sebe, če se odločiš in veš, kdo si, te stvari nimajo več toliko teže. Nima več veze, ali ljudje mislijo, da sem Princ ali ne, ker jaz vem, kdo sem.« *

Tudi sprejemanje ljubezni ali neljubezni gre v tej smeri … Princ je nenazadnje tudi pop ikona … Tschimy se strinja. *»In ta Princ, govorim prav o svojem primeru, ni bil zmožen ljubezni. Ker je ni dojemal kot zelo pomembno, pač pa mu je bilo pomembno predvsem, da je Princ.«* Ni bilo torej pomembno, kdo je z njim. Kdo je na njegovem dvorcu. Ni bilo pomembno nič drugega kot ta status. *»In skozi album se pač poskušam sprijazniti s pomanjkljivostmi tega. Se pravi, ok, zdaj si Princ. Ljudje te poznajo. Pridobil si si neko spoštovanje. V redu. Ampak ali je to vse, kar življenje nudi? Kaj vse si žrtvoval, da si prišel do statusa Princa? Ja, jaz sem ga prebutal. Ne bodo se več zajebavali z mano. Ampak kaj vse si moral žrtvovati, pred čim vsem si moral zgraditi ščit, da si prišel do tega. Da si sposoben projicirati takšno moč.«  *

Tschimy se je torej moral najprej otresti občutka nemočnosti. 

> In Princ kot identiteta je bila moja pot iz nemoči. To je zelo pomemben korak v mojem življenju.
>
> — Tschimy Obenga

Ko vprašam, kako naprej, začnejo nenadoma zavijati sirene. Počakava, da se hrup poleže. Tschimy mirno nadaljuje. *»V mojem primeru naprej pomeni sprijaznjenje s tem, da moč ni vse. In da status ni vse. V redu je, da je človek močan, da se ne nujno prilagaja vsemu, da se zna identificirati in da zna svojo identiteto projicirati, to je vsekakor pomembno.«* A prav tako je pomembna ranljivost. Tschimy meni, da ne moreš sam skozi življenje. *»Kakor sva omenila, ta izkušnja biti temnopolt je v Sloveniji zelo izolirana. Izolira te kot osebo. V nekem trenutku sem si mislil, okej, bom pač sam. Tako sem se obnašal. Takšno življenjsko pot sem prevzel. V resnici ni nikogar, ki bi delil mojo izkušnje na tak način. In zato sem si rekel, da bom pač postal dovolj močan, da bom skozi to šel sam.« *

Ob pripombi, da je to precej žalostna zgodba, prikima. *»Se strinjam … Moja zgodba je do neke mere žalostna. Tragedija je pač njena komponenta. Neizogibno. In to poskušam vključiti tudi v svojo glasbo. Ni v celoti pozitivna, predvsem v smislu tematike.«  *

Smiselno se mi zdi vprašati, ali črpa moč iz ustvarjanja, nenazadnje je tudi producent, multiinstrumentalist, aranžer in besedilopisec. Praktično vse, tudi v produkcijskem smislu, dela sam. In pravi, da mu to omogoča nadzor, ki ga je drugače težko doseči.* »Odgovarjam samo samemu sebi in sem edini sodnik, ali je to dobro ali ne. Vsaj na začetku. Tako mi je zelo udobno. Mi je všeč. Če že govorim svojo zgodbo, mi je všeč, da sem njen scenarist in režiser in vse mogoče zraven. Da svojo zgodbo povem na natanko tisti način, ki mi ustreza. In zato mi je pomembno, da za samostojne albume, ki govorijo mojo zgodbo, poskrbim v čim večji meri sam.« *

Če prav razumem, je Tschimy to, kar naj bi bila nekoč pomanjkljivost, razvil v prednost, in se mu niti ni treba opredeljevati, predvsem v identitetnem smislu, kam sodi, kdo je … Verjetno gre celo za nekakšen melange, njegov humus … 

*»Tako je …«*

### Tedenski izbor #5: Pozabljeni otroci

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-5-zgodbe-ki-ostajajo

_Avtor: Uredništvo Beletrine Digital_

Izbor tokratnih vsebin osvetljuje trpljenje najmlajših in najranljivejših med nami. Vsaka zgodba je svetilnik upanja in klic k sočutju, spomin na tiste, ki jih ne smemo pustiti v temi. Odkrijte pričevanja o pogumu in vztrajnosti ter se pridružite prizadevanju za boljši jutri, kjer noben otrok ne bo ostal neopažen.

### Pismo rosno

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pismo-rosno

_Avtor: Dušan Čater_

Zakaj Slovenci preklinjamo s tujimi kletvicami?

***Marko skače, Marko skače, po zeleni trati ... *****
Pa je trata na drugi strani res bolj zelena? 
Zgodbe o lastnem dojemanju stereotipov, ki so značilni za Slovenijo in Slovence.**

\*\*\*

Nekje na začetku novega tisočletja se nas je nekaj pisateljev namenilo v Beograd, da bi Srbom predstavili t. i. mlajšo generacijo slovenskih piscev, čeprav smo jih vsi šteli že krepko čez trideset. Od tistega gostovanja mi je v spominu ostalo, da smo po branju in kopici izbranih besed nadaljevali druženje s srbskimi kolegi v enem od mnogih beograjskih klubov. Pogovor je bil vse bolj sproščen, pa smo se kmalu oddaljili od izhodiščne visoke teme in se spustili na bolj tuzemske zadeve. Govorili smo o nekdanji skupni glasbi, o športnih klubih, ki propadajo, pa o filmu, njihovem in našem, in še in še, ko je do nas pristopil neki gromozanski dečko in nič kaj prijazno povprašal, ali imamo mi Slovenci sploh kako svojo kletvico. *»Jasno, da imamo!«* je rekel naš kolega.* »Tristo kosmatih!« * 

> Tip se je povsem zmedel. Gledal je sem in tja, pa v vse nas in se nikakor ni mogel sprijazniti s temi »kosmatimi«.

Kaj da je kosmato, je bentil, in kaj naj bi to sploh pomenilo, pa se je naš kolega sklonil malce bliže k njemu in mu zabrusil, da bi dečko končno razumel: *»Tristo kosmatih, pička ti materina!« *

Razumel je in nam dal mir.

### Kostanjevica na Krasu

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kostanjevica-na-krasu

_Avtor: Liu Zakrajšek, Olja Simčič Jerele_

Ko si otrok, so želje kot predmeti. Nekaj, kar ti vedno pride prav.

Olja Simčič Jerele je fotografinja, ki se v praksi posveča raziskovanju spomina in prostora. Liu Zakrajšek je avtorica, ki se med raziskovalnim delom prav tako ukvarja s spominom, tako kolektivnim kakor avtobiografskim.
Olja in Liu se poznata od rojstva. V otroških letih sta skupaj preživljali poletne počitnice v Oljini družinski hiši na Krasu. Liu je k fotografijam dodala kratke prozne utrinke, ki se navezujejo na njene spomine iz otroštva in na Kostanjevico na Krasu, Oljin dom.

> Sami izbiramo predmete in kraje spomina ali pa duh časa odloča o tem, kaj je vredno spomina.
>
> — Annie Ernaux

V mesečini pihnem v prah na nočni lučki. Prah se razprši, svetlika se v nočnem zraku. Spiva ob odprtih oknih. Ti pod mrežo za komarje, jaz na jogiju na tleh.
Otroštvo je visoka trava, v kateri se spočijeva. Na polju so kresničke in kobilice. Diši po Krasu. 
Ko zaprem oči, se spomnim vonja tvoje hiše. Hiše tvojega otroštva. Tvoja mama kuha lečo. Vodi nas v gozd, nabirat divje šparglje. Bosi hodiva po grobi zemlji. 
Vse je tiho. Zvok preteklosti. Mi ne pusti, da grem.

### IN MEMORIAM - Tereza Vuk (1976–2024)

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tereza-vuk-1976-2024

_Avtor: Urban Vovk_

To je bila edinstvena Tereza Vuk (1976–2024), kakršno sem spoznal v zadnjih treh letih sodelovanja in občasnega, a vselej zelo živahnega druženja.

Zadnjič sva se slišala prejšnji ponedeljek, za katerega se je na mojo veliko žalost izkazalo, da je bil njen predzadnji. Ker me ni mogla dobiti po telefonu, je pisala moji ženi na fb, ker ga sam nimam. *Reč tvojmu, nj me pukliče, rabm ga, da mi pove …* 

To je bila edinstvena Tereza Vuk (1976–2024), kakršno sem spoznal v zadnjih treh letih sodelovanja in občasnega, a vselej zelo živahnega druženja. Ko se je za nekaj odločila, je bila pripravljena narediti marsikaj, da je to tudi dosegla. Navsezadnje je eno leto kontinuirano pisala roman, česar ji marsikdo ne bi pripisal, ga tudi uspešno dokončala in nazadnje z njim segla med kresnikovo deseterico. Peterice si niti ni želela, saj bi se bilo treba potem fotkati. Menda jih je na Delu pustila odprtih ust, ker se je iskreno razveselila sporočila, da ni prišla med pet. 

Tereza, ki me je tako šokirala, ko me je predlanskega februarja klicala v bolnico, ker se je zbala, da se zdaj ne bom imel časa ukvarjati z njo, češ kakšen baksuz sem jaz, da je šef založbe slepec, njen urednik pa zdaj leži na očesni kliniki. In kaj bo zdaj z njeno knjigo?! Ne, Tereza ni bila taka, da bi jo takrat odkrito zaskrbelo zame, ni bila človek, ki bi postavil drugega pred sebe. Tudi če je name, ležečega tam, kdaj pomislila – in vem, da je, ker mi je to tako ali drugače, spet na svoj edinstveni način, dala vedeti – tega nikoli ne bi glasno izrazila. To preprosto ni bil njen stil. Kot tudi ni bil njen stil, da bi s hlinjeno skrbjo ali potuhnjenim laskanjem iztržila še več zase. Kaj naj rečem, čeprav drugače vzgojen, sem se navadil ceniti njeno grobo neposrednost, ki jo je mehčala z duhovitimi dovtipi, njeno odkrito ambicijo po časti in slavi, ki ji nikoli ni nadevala mask. 

V najinih telefonskih pogovorih mi je po neki značajski in službeni samoumevnosti vedno pripadla vloga ta resnega. – *A si ga drkaš?* – *Kvajteb?* – *Ne vem, neki mi čudn dihaš.* Čemur je sledil nekajsekundni premolk, prekinjen z glasnim in hrapavim, a neznansko pristnim smehom, ki ga že ta hip pogrešam. – *Pa zajebavam te, no …* 

Ampak nikoli nisem izpadel bolj preresno kot takrat, ko sem v *kafano* na Gogalovi prišel s prenosnikom, da bi razjasnila nekaj besedilnih dilem in jih postavila v bolj čisto luč. Po petnajstih minutah kao dela in pri najinem drugem pivu je imela vsega dovolj, jaz pa tudi – nje. *Pomisl mal, vse se da razumet*. In sem. Razumeval in sklepal, kakor in kolikor sem vedel in znal. Nikoli pa posegal bolj, kot je bilo nujno potrebno. Raje kot z delom sva nadaljevala s pivom in veselo zaglavila, da sva še po zaprtju lokala plesala na ritme in melodije Roxy Music s telefona. Bil je eden tistih poznih večerov, ko se ti zdijo vsi komadi predolgi, ker imaš na lagerju še toliko glasbenih želja. 

Po izidu njene tretje in »najine« prve knjige ter številnih intervjujih si ni vzela kaj dosti časa za uživanje v vsej zasluženi pozornosti. Že lani maja, ko je prišla v Slovenijo na obisk njena mala nečakinja Barcelonarka in smo se ob tej priložnosti z njeno družino poveselili v njihovem Mirnu, mi je, ko sva, presita Rajkotovih kulinaričnih dobrot in še česa, na hrbtu obležala pod zvezdami, začela govoriti o načrtih za svojo naslednjo knjigo. Z njo je hotela pojasniti stvari, o katerih je pisala v svoji tretji, v kateri se je spraševala, zakaj ima njen hudič krila. Priti torej do odgovorov, zakaj se je iz nje hudič sploh izlegel. Njen zadnji fajl nastajajoče knjige – kakor druge ga je na pot do mene s tehnično pomočjo pospremil Matjaž Odlazek – obsega 19.961 besed. Podatek, ki daje njeni mnogo prezgodnji smrti neko na videz suho, a vseeno posebno težo, saj znamo po zadnji napisani besedi še toliko bolj ceniti vse prejšnje. 

Zadnjič sva se slišala prejšnji ponedeljek. Potem je v torek zbolela ona, v četrtek pa se je lotilo še mene. Se slišiva, ko bova oba bolje, sva si rekla. Čeprav nobeden od naju ni veroval, da je tam, kjer je zdaj Tereza, res kaj bolje, sem gotov vsaj glede tega, da je bilo to ozvezdje, kot poje Balašević v eni svojih pesmi, zanjo provinca in da si je med zvezdami še pravočasno našla svoj prostor. In upam da tudi mir. 

\*\*\*

### Listek s solato

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/listek-s-solato

_Avtor: Jan Cvitkovič_

Jan Cvitkovič. Pesnik, scenarist, režiser, dobitnik filmske nagrade beneški lev. Se želite nasmejati? Prepustite se branju njegovih dogodivščin!

**5. maj 2024**

Včeraj sem se pri Mami Angeli družil z Italijanom M in s Slovencem G. 
M je rekel, da po njegovem stvari potekajo tako:  
Ko se človek rodi, ga Bog pelje do velike posode, v kateri so listki, na vsakem je zapisan določen talent.  
Potem človek na slepo izvleče svoj listek.  
Ko je on, M, izvlekel listek, je pisalo *»namizni nogomet«*. 
Bil sem presenečen.  
M je to opazil.  
Pojasnil sem mu, da sem tudi jaz izvlekel isti listek. 
G je ves čas poslušal.  
Potem je rekel: Jaz sem izvlekel listek s solato. 
M in jaz sva ga začudeno pogledala. 
G je rekel: Ko sem bil majhen, je mama oprala solato. Potem mi je rekla, naj jo osušim.  
Solato sem stresel v cedilo in začel tresti.  
Zaprl sem oči.  
Med tresenjem sem se zavedel, da je to to.

### Tedenski izbor #4: Zrcalce, zrcalce na ekranu povej ...

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-3-zrcalce-zrcalce-na-ekranu-povej

_Avtor: Uredništvo Beletrina Digital_

Skozi odsev ekrana vstopamo v svet iluzij in resničnosti. Pridruži se nam in razkrij skrivnosti socialnih omrežij: oglej si film Safy Nebbou Moj najljubši profil z Juliette Binoche, ki pod lažno identiteto vohuni za svojim mladim ljubimcem. Preberi avtofikcijski in žanrsko hibridni roman Eve Mahkovic Toxic, po katerem je bila uprizorjena tudi predstava in se zabavaj ob branju chatov Sare Nuše Golob Grabner in Davida Pavlasa, ki v svojih pogovorih ciljata k prikazu resničnega stanja misli mlajše generacije, s čimer želita razbiti čim več stereotipov, obenem pa pokazati, da tudi najbolj resnih tem in poklicev ni treba jemati popolnoma resno, saj je svet v osnovi absurden in bizaren prostor poln nasprotij, ki se mu lahko vedno smejimo.

### Kavč, ki zveni, te radosti in bogati 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/kavc-festival

_Avtor: Andraž Gombač_

Predstavitve festivalskih dogodkov, koncertov, bizarnih prireditev in še kaj. Andraž Gombač nas vodi po Sloveniji in vsakič znova dokaže, da naša kura nikakor ni mrtva. Tokrat je obiskal KAVČ FESTIVAL v Borštu pri Marezigah.

Pot je vse ožja in ožja, v gluhi noči se vije med vinogradi in oljčniki, žarometi obsijejo mačko, njene oči se zaleskečejo in že poniknejo v visoki travi, ostrim ovinkom ni videti konca, temne krošnje se težko zibljejo v burji, skoznje le tu in tam plašno posije luna …   

Ma ne, to ni začetek cenene srhljivke, kje pa! Je nadaljevanje nečesa lepega, zelo lepega. *»Odprite okna, odprite duri umetnosti in kulturi!«* že skoraj desetletje oznanja Kavč festival, mlajši bratec Etno histerije. Nanjo smo svojčas radi hodili v gozdiček pri Gračišču v Istri. Bila je ena taka simpatična hipijada, zabeljena z raznoliko kulturo: sprehajali smo se po urejenih potkah, si za tistim grmom ogledali lutkovno predstavo, za tistim prisluhnili koncertu glasbenikov z najrazličnejših vetrov, iz Evrope, ZDA in od drugod, že ob naslednjem grmu smo se v šotoru mojstrili na delavnici, izkusili, iz česa vse je mogoče izvabiti ubrane zvoke, na pokošeni jasi se je našel prostor za stojnice z najrazličnejšimi izdelki, kajpada tudi z jedačo in pijačo, na odru so se vrstili koncerti, mimo so se sprehajale prikupne prikazni, hecna policista na hoduljah … Prav kmalu je Etno histerija privabljala že preveč ljudstva, prerasla lastne okvirje in se zato poslovila od na lepem precej premajhnega gozdička, se flori in favni zahvalila za gostoljubje in pomahala.     

Nakar je Matija Solce, Koprčan z razprostrto mednarodno mrežo prijateljev in sodelavcev, glasbenik in lutkar z doktoratom praške akademije DAMU, s tovariši in tovarišicami zasnoval Plavajoči grad, spet edinstven poletni festival, na gradu Snežnik blizu vasi Kozarišče, kjer je Solce našel svoj novi dom. Tega je povezal z Etno histerijo in s koprskim mednarodnim festivalom lutk in uličnega gledališča PUF, ki ga vodi njegova mama Maja Bavdaž Gross, seveda se je še naprej oglašal velik, vsakič nekoliko drugačen bend Etno Histeria z narodnostno in tudi sicer izjemno raznolikim članstvom, pobratenim na ustvarjalnih delavnicah.     

> Na tej poti se je Solce leta 2017 domislil še posebnega subkulturnega festivala, ki smo ga že takoj vzljubili v Istri.

### Tokio - (Še ena) Neprespana noč v prestolnici nasprotij

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/se-ena-neprespana-noc-v-prestolnici-nasprotij

_Avtor: Nina Habjan Villareal_

Tokio je, kot večina drugih svetovnih metropol, mesto nasprotij.

Še vedno se mi kdaj zgodi, da se prebudim sredi noči vsa tesnobna. Tudi po več kot šestih letih življenja na Japonskem se na kakšno mirno noč nenadoma prebudim v svet, ki mi ni znan. To so trenutki, ko se ne zavedaš točno, ne kje si ne kdo si. Kdaj se zgodi, da je za to nepotrebno nočno paniko kriv nenaden zvok iz parka, na katerega gleda okno moje spalnice. Nedolgo tega se je zaslišalo razgrajanje pijanega najstnika, ki je v svojem nefunkcionalnem stanju ob dveh zjutraj po parku brcal plastenke. Ničkolikokrat je za mojo nočno tesnobnost kriv tudi potres oziroma alarm, ki začne kričati iz mojega telefona, če gre za močnejše sunke.  

Veliko pogosteje pa je vzrok za prebujanje globoko v meni. So noči, na katere bi lahko prespala tudi najmočnejši potres, a kadar gre za tesnobnost, ki izhaja od znotraj, ne more spanja nazaj priklicati čisto nič. V tistih trenutkih grem, kakor gre verjetno vsak od nas, ki ga ponoči muči glava, skozi zadnjih nekaj let svojega življenja, iščoč razloge za skrb glede stvari, ki so že davno minile. Če pa bi se namesto s predvidljivimi in nezanimivimi skrbmi iz preteklosti raje posvetila razmišljanju o svojem življenju kot izkušnji enega samega subjekta v tem norem in neskončno  razprostirajočem se mestu, kot je Tokio, potem verjamem, da bi me moje misli slej ko prej ponesle v divje sanje, ki bi bile bližje kaki mešanici znanstvene fantastike in tragikomedije kot pa vsakdanjemu življenju.  

> Tokio je, kot večina drugih svetovnih metropol, mesto nasprotij.

### Načini poslušanja

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/nacini-poslusanja

_Avtor: Nina Kremžar_

Nostalgično spominjanje načinov poslušanja glasbe, od plošč, kaset, CD-jev do MP3-jev in računalniških playlist.

Na eni svojih zgodnejših fotografij imam približno dve leti, moji lasje so še vedno kratki in presenetljivo svetli, sedim pred glasbenim stolpom (morda največjim tehnološkim ponosom naše družine v zgodnjih devetdesetih), ušesa pa mi pokrivajo velike slušalke. Pravzaprav je, vsaj vse odkar vem zase, pri nas doma v ozadju igral radio – navada moje mame, ki brez glasbene podlage ne zdrži dlje od minute in pol. In očitno, odkar sem se naučila natakniti slušalke, tudi sama glasbo poslušam, ne glede na to, kaj počnem. V bistvu marsikaj, nekoč predvsem učenje, danes pa v glavnem odpisovanje na maile ali vožnja, zame postane precej neprijetna izkušnja, če v bližini ne igra glasba.  

Ta nenehna obkroženost z glasbo se verjetno tudi smiselno kaže v mojem okusu zanjo, ki je precej eklektičen – čeprav največ časa poslušam zvrsti, ki se nagibajo v smer *indie folka *in* indie rocka* (oziroma žanra *»stomp and holler«*, ki to ni in ga je pred leti samovoljno izumil in poimenoval Spotify), me je oče okužil s klasičnim rockom, babica s slovenskimi narodnimi pesmimi, sošolci s popularno glasbo 2000-ih, inštruktor vožnje z Janis Joplin, mentor na študiju v ZDA s countryjem, prijatelji z balkansko in latino glasbo …

### ZADET OD KISIKA - Zgodba o Dennisu Hooperju

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/zadet-od-kisika-zgodba-o-dennisu-hooperju

_Avtor: Dušan Čater_

Zgodbe o življenju ljudi, brez katerih bi bil svet drugačen.

**kisík** -a m (ȋ) *med elementi najbolj razširjeni plin brez barve, vonja in okusa:* kisik je potreben za življenje; spajati se s kisikom; jeklenka (napolnjena) s kisikom; kisik in vodik / kisik za rezanje in varjenje / žarg., med. bolnika imajo pod kisikom *umetno mu dovajajo kisik* / aparat za kisik ♦ kem. dvovalentni kisik *ki lahko veže dva atoma vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini*; prosti kisik *ki ni vezan v spojino*; zračni kisik *ki je v zraku*; teh. tekoči kisik 

**Rojstvo legende** 

Ne morem se znebiti občutka, da je David Lynch točno vedel, komu dodeliti vlogo Franka Bootha v svojem *Modrem žametu*. Da je točno vedel, kdo se bo najprepričljiveje zadeval s kisikom. Jasno, tisti, ki se zadeva (pa ne samo s kisikom) tudi in sploh takrat, kadar ni pred kamero. Pa ga je vseeno Dennis Hopper, ko je prebral scenarij, poklical in spregovoril v slušalko: *»You have to let me play Frank Booth. Because I am Frank Booth!«* (Moraš mi dovoliti, da igram Franka Bootha. Ker jaz sem Frank Booth!) Zamišljam si nasmešek na režiserjevem obrazu in kimanje, ki bi lahko pomenilo marsikaj. Ali sta soglašala, mi ni znano, je pa znano, da je vloga prišla do pravega igralca in … Vse drugo je legenda. 

Kisik je, kot je razvidno iz zgoraj prepisanega gesla iz SSKJ, najbolj razširjen plin v atmosferi. Najdemo ga v vodi, v zraku, ognju … Velik odstotek ga je tudi v zemlji. Več kot ga je v njej, bolj je zemlja plodna. In kje drugje naj bi ga bilo več, če ne ravno v Kansasu, zvezni državi žitarici, če se omejimo le na Združene države Amerike. Tam je zemlja najbogatejša z njim. In tam se je, natančneje v mestu Dodge City, leta 1936 zakoncema Marjorie Mae in Jayu Millardu Hopperju rodil sin Dennis. Mladi Dennis je že zgodaj začutil potrebo po veliki količini kisika. In našel ga je v vetru, ki je vzvalovil  neskončna žitna polja v okolici mesta, našel ga je tudi v tornadu, ki je usekal čez zvezno državo, in v dežju, ki ga je tornado prinesel s sabo. Niti ko se je družina pozneje preselila v Kansas City v zvezni državi Missouri, kisika ni manjkalo. Na pomlad, ko se je v hribih talil sneg,  se je istoimenska reka napolnila z vodo. Bilo je veliko vode in v njej veliko kisika. 

> Dennis je rad pohajal ob reki, rad pa je imel tudi umetnost, o kateri je, s polnimi pljuči kisika, razmišljal na dolgih sprehodih.

Med sošolci je veljal za najbolj nadarjenega učenca in enega tistih, kakor se je reklo tiste dni v tistih koncih, ki mu bo uspelo v življenju.

### Tedenski izbor #3: Očarljiva drugačnost

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-3-ocarljiva-drugacnost

_Avtor: Uredništvo Beletrina Digital_

Raznolikost je naša kolektivna moč. Predstavljamo zbirko vsebin, ki tematizira različne oblike drugačnosti in opominja na pestrost človeške izkušnje. Vabimo vas k ogledu finske komične serije Slepa Donna, kjer slepo mlado žensko zapusti mož, ki je zanjo skrbel preteklih osem let. Preberite tudi knjigo kliničnega psihologa Ignaca Schmidta s pomenljivim naslovom Drama je biti starš vesoljca, ki govori o motnji avtističnega spektra.

### MOJA JUTRA - Mladi

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/jutranja-rutina-mladih-in-rozna-dolina

_Avtor: Filip Hudej_

Kako so videti študentska jutra?

## Jutranja rutina mladih v Rožni dolini

Študentsko jutro v študentskih domovih Rožne doline v Ljubljani je polno življenja in aktivnosti. Ob prvem svitu, ko se mesto še prebuja, se študentje začnejo pripravljati na nov dan. Nekateri pa so že končali študij in delajo v Španiji. Poglejte, kakšna so njihova jutra. 

Laura in Daniel zjutraj v letovišču blizu Malage, v Benalmádeni, dan začneta skupaj. Po jutranji rutini, opravljenih potrebah in skrbi za mačka še spijeta kavo na moderno opremljeni terasi, potem pa se odpravita na delo.

Pred začetkom dela se z avtom odpeljeta po slikovitih cestah Španije v mesto, kjer najprej zavijeta v *»lavanderijo«*, pralnico, kjer opereta umazana oblačila, med čakanjem pa si privoščita še eno kavo in zajtrk.

### Blaž Šef - Igra kot ekstaza

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/igralski-poklic-kot-ekstaza

_Avtor: Liu Zakrajšek_

Igralec Blaž Šef je trenutno član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča. Srečevati sem ga začela pred leti, ko sem delala v knjigarni Beletrina. Spomnim se, da si je enkrat kupil točno tistih nekaj knjig, ki sem jih sama pred tem dodala na vrh svojega bralnega seznama želja. Predlani sem ga prvič gledala na odru, v predstavi Svoje usode krojači.

Ko ga na precej sivo torkovo dopoldne čakam v nabito polni kavarni LP, na telefonu preučujem fotografijo, ki jo je Blaž izbral za najin intervju. Po telefonu mi je povedal, da je to ena njegovih najljubših. Na njej sicer ni Blaževega obraza, vidim samo njegovo telo. V trenutku je zamrznjen skupaj s soigralko Anjo Novak, prav tako članico ansambla Slovenskega mladinskega gledališča. 

> Po telefonu mi je povedal, da je to ena njegovih najljubših fotografij. Na njej sicer ni Blaževega obraza, vidim samo njegovo telo.

Ko naposled prispe, Blaž najprej povpraša o knjigi, ki sem jo prinesla s seboj čisto po naključju. Zbirki esejev o filozofinji Almi Sodnik. Takoj padeva v dolgo debato o knjigah, filozofiji, tekočem dogajanju v politiki. Blaž kot eden redkih, ki sem jih kdaj spoznala, prav vsako misel v pogovoru oblikuje tako koherentno, da mi je skoraj žal, ker ne morem kar celotnega intervjuja pretipkati v en sam, zelo dolg citat. Ob izbrani fotografiji, posneti na vajah za predstavo *Idioti* (premierno uprizorjeni leta 2017 v režiji Nine Rajić Kranjac), mi Blaž pripoveduje o svojem odnosu do igre, teatra in intime. 

> Na fotografiji sem jaz le v ozadju, glavna je Anja Novak. Zdi se mi ena najbolj nadarjenih igralk v našem prostoru, tudi zato sem želel izpostaviti prav to fotografijo.
>
> — Blaž Šef

### Hodim, torej sem

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/o-hoji-in-teku

_Avtor: Janja Vidmar in Samo Rugelj_

S Samom Rugljem me poleg zavezanosti knjigam druži tudi navdušenje nad gibanjem na prostem. Narava zdravi, umirja, spodbuja in osvobaja, zato nama ni bilo treba dvakrat reči, in že se je porodila ideja o skupnem pohodu na Rašico, prijazen kucelj severno od prestolnice. Dorekla sva koordinate in se podala po osončenih poteh proti vrhu. Naredil se je prekrasen dan in koraki so kar sami pisali zgodbo o druženju, smehu in, kakopak, hoji, tej najbolj množični in priljubljeni prostočasni dejavnosti.

**Rugelj: **Da že čisto na začetku razčistimo osnove: Kaj ti pomeni hoja nasploh in pohodno popotovanje konkretno?

**Vidmar**: Hodim, torej sem, če parafraziram Descartesa. Hoja je zame polna navzočnost v času in prostoru. Tista prava čuječnost, zaznavanje okolice in drugih, s hojo bolj jasno uziram sebe. S koraki povezujem sebe in svet v celoto. Lahko bi rekla, da sveta ne vidim v podobah, temveč v besedah in korakih. Z njimi ga merim in vpijam. Koraki so vse, kar potrebujemo, so namera, izraznost telesa in duha. Hitreje ko grem, jasneje uziram rešitev.

Rada imam pohodništvo, ker pomeni večdnevno zaporedno hojo, harmonijo telesa, duha in sveta. Prostor svobode, ki ga nosim s sabo. Samotno hojo spremljajo tišina, razgledi, notranja pokrajina, pohodniško popotovanje pa mi je ljubo v skupini, z vsem hrupom, izmenjavo mnenj, klepetom, smehom, različnimi odzivi na iste reči, in predvsem uživam v skupnem mletju korakov.

> S koraki povezujem sebe in svet v celoto. Lahko bi rekla, da sveta ne vidim v podobah, temveč v besedah in korakih.
>
> — Janja Vidmar

**Vidmar: **Kaj pa je tebi bliže, hoja ali tek?

**Rugelj**: Še nedavno bi najbrž odgovoril hoja. Hoja mi zelo ustreza, zdi se mi, da je moje telo narejeno, ustvarjeno zanjo. S hojo, še posebej pospešeno hojo, lahko pridem pravočasno in dovolj hitro skoraj kamorkoli. Če sem v formi, zlahka prehodim dvajset kilometrov in več v treh urah. Na hojo se mi, drugače kakor pri teku, tudi ni treba posebej pripravljati. Zanjo mi ni treba biti posebej nahranjen in v ustreznem psihofizičnem stanju. Četudi sem malo utrujen, se zlahka odpravim na večurno hojo in večdesetkilometrske razdalje.

Pri teku ni tako preprosto. Tek zahteva načrtovanje, osredotočenost. Ker načrtujem v službi, kjer moram biti zaradi narave dela ves čas skoncentriran, me načrtovanje teka obremenjuje. Gibanje je zame namreč hobi, sprostitev, ventilacija, nekaj, kar ne zahteva velike porabe možganskega procesorja. Zato veliko raje hodim. Čeprav to ne pomeni, da sem veliko počasnejši v primerjavi s tekom.

**Rugelj: **Kako pa je z razmerjem med hojo in tekom pri tebi?

**Vidmar**: Že Frederic Gros pravi, da sta hoja in razmišljanje najbolj naravni človekovi dejavnosti, čeprav tekaški trener Urban Praprotnik k najbolj naravnim prišteva tudi tek. Tudi sama glede načrtovanja teka čutim povsem enako, s hojo je tako, da ne potrebuje posebnih priprav in ne izčrpava, medtem ko tek, vsaj pri mani je tako, utruja in po njem potrebujem počitek. Za povrh hoje časovno in glede razdalje ne načrtujem posebej, razen kadar gremo v hribe, pri teku pa se obremenjujem z obojim. In nenazadnje, medtem ko me hoja vsakič navda z zadovoljstvom, sem po teku, kadar ne dosežem svojih ciljev, večkrat razočarana nad sabo. Kot bi samo sebe pustila na cedilu. Tako da tudi sama veliko raje hodim in mi hoja pomeni sprostitev v najbolj žlahtnem pomenu besede, tek pa neprestano preizkušanje mej, kar mi, kadar nisem v dobri koži, ne ustreza, ampak me še bolj zamori. Ampak to ne pomeni, da teka ne maram, nasprotno, obožujem ga. Tista prijetna utrujenost, ki jo čutim po teku, me navdaja z zadovoljstvom, mogoče celo večjim kot po hoji, ker se mi zdi, da sem opravila 'večje delo', v fizičnem smislu dala več od sebe.

**Vidmar: **Je torej tek pri tebi še aktualen?

**Rugelj**: Primerjava med počasnim tekom na krajših ultramaratonih do sto kilometrov in hitro hojo na taistih razdaljah, govorim seveda o rekreativcih, ne vrhunskih ultratekačih, kaže, da aktivni hodci ne zaostajamo kaj dosti za počasnimi tekači. Ob tem pa hoja seveda omogoča tudi popotovanje, vandranje, rajžanje, meditacijo, in odpre povsem druge kanale, kot jih nudi tek.

Vendar pa: tudi tek ima izjemno pozitivne in zdravilne učinke. Urban Praprotnik, ki si ga omenila, je pred časom popisal izsledke raziskave, ki kaže, da tek, še posebej tek v srednjih letih, zmanjšuje odmiranje rdečega kostnega mozga. Hoja tega pozitivnega učinka nima. Ni povsem jasno, kaj je razlog: morda tresljaji, ki jih čuti telo, in kosti med tekom, ko z nogami udarjamo ob tla, drugače delujejo na mozeg kot pri hoji. Poleg tega krajši, intenzivni teki dvigujejo sposobnost krvnožilnega in dihalnega sistema, to pa sta, poleg vaj za moč, ključna elementa za dolgotrajno vitalnost in tudi dolgoživost. Zato že dolgo dvigujem uteži.

Zaradi vsega tega sem se v zadnjem času spet intenzivneje vrnil k teku.

**Vidmar: **Kaj to pomeni *»vrnil k teku«*? Mimogrede, uteži že dolgo dvigujem tudi sama.

**Rugelj**: Po lanskem atenskem maratonu, na katerega sem odšel s pomalem vnetimi meči in se vrnil s precej vnetimi – fizioterapevt je kasneje ugotovil, da sem imel poškodbo fascie, torej mišične ovojnice – sem tekel le redko, torej sedem ali osem kilometrov po stalni progi z dolgoletnim tekaškim prijateljem. Osredotočil sem se na hojo in se od teka že po malem poslavljal.

Letos spomladi sem se sicer najprej udeležil teka trojk in polovičke v Radencih, oboje pa sem pretekel še počasneje kot lani, ko sem bil že zelo počasen. Edini omembe vreden letošnji dosežek v prvi polovici leta je bil tako gorski maraton štirih občin, na katerega sem se spomladi pripravil skupaj s starejšim sinom. Ta gorski maraton sem tako imel za neke vrste družinsko predajo maratonske štafete naslednji generaciji. Seveda pa je zaradi obilnih vzponov, premagati je treba tri tisoč višinskih metrov vzpona in toliko tudi spusta, teka tam bolj malo.

Potem pa sem se na začetku poletja odločil za projekt osebne preobrazbe. Ta pa se je začel s programom hitre hoje.

**Vidmar: **Joj, kje si bil s tem programom hoje, ko sem se jaz podala na Camino Frances?! Šalo na stran, takrat se mi ni niti sanjalo, da se pohodniška in tekaška kondicija tako razlikujeta. In da je hoja podlaga za vse. Zdaj razumem, zakaj marsikateri tekač, celo ultraš, na Caminu trpi peklenske muke, tudi meni ni takrat res dobra tekaška kondicija pri vzdržljivostni hoji – dnevno smo povprečno naredili med 30 in 35 kilometrov – kaj dosti koristila. Šele peti, šesti dan sem se res dobro uhodila, in potem je šlo kot šus, kakor radi rečemo Štajerci. Sprva pa se mi je zdelo neverjetno, da se takole dobro telesno pripravljena matram med hojo, medtem ko nekateri kar vstanejo s kavča, gredo na Camino in ga v celoti prehodijo brez večjih težav.

**Vidmar: **Ampak daj, povej kaj več o programu hitre hoje.

**Rugelj**: Postavil sem si pač cilj, da se bom prihodnje leto udeležil kakega ultramaratona in da bom v Radencih štirideset let po svojem prvem maratonu leta 1984 to razdaljo tekel ponovno. Mislim, da bom, če bom zmogel, s tem eden redkih slovenskih tekačev, ki jim je uspelo, da so tekli maratonsko razdaljo v razmiku štirih desetletij. Seveda pa bom moral, to sem vedel, na to pripraviti svoje telo. Najprej sem moral torej znižati telesno težo. Vedel sem, da s tekom tega ne morem narediti.

Zato sem se lotil hoje, hitre hoje. Kaj to pomeni v praksi? Izhodišče je nenavadna vztrajnostna preizkušnja, ki se je nameravam udeležiti naslednje leto junija, odvija se okoli jezera Lapovac blizu hrvaškega mesteca Našice. Da obhodiš jezero, moraš opraviti 6700 metrov, preizkušnja pa je taka, da se tekmovalci na pot odpravijo vsako polno uro. 

> Vsak si sam določi tempo za to razdaljo: lahko hodiš, lahko tečeš, lahko pa počneš tudi nekaj vmes.

Pomembno je, da prideš v manj kot eni uri naokoli, preostanek do polne ure lahko počivaš, ob naslednji polni uri pa je spet treba v nov krog. Zmaga tisti, ki opravi največ krogov.

Tako sem poleti začel prakticirati hitro hojo, ki sem ji rekel *»Našice«*. Popoldne, ko sem prišel domov, sem se malo spočil, potem pa proti večeru odšel na *»ene Našice«*, kar je pomenilo, da sem želel znotraj ene ure premagati teh 6700 metrov. Kar hitro je treba stopiti, malo pa tudi steči, da ti to uspe v približno 55 minutah. Vendar pa se človek kmalu navadi na ta pospešeni pohodni tempo. Včasih sem s seboj vzel tudi našo psičko.

Potem sem začel razdaljo povečevati. Najprej sem jo podaljšal na »dvojne Našice«, torej približno 14 kilometrov v manj kot dveh urah, potem na »trojne Našice«, torej skoraj 21 kilometrov. Presenetljivo je, da se telo v nekaj tednih navadi na 14 kilometrov hitre hoje, človek pa je po dveh urah takega gibanja prijetno utrujen, obenem pa ne izčrpan. Nazadnje sem bil po kakih dveh mesecih po dolgem času spet sposoben obhoditi ves ljubljanski PST, torej razdaljo približno 33 km nekaj manj kot 5 urah, kar ustreza *»petkratniku Našic«*. (smeh)

**Rugelj: **Mimogrede, kaj pa ti? Opazil sem, da si tudi ti izgubila kar nekaj kilogramov.

**Vidmar**: Res je, teža zoprno vpliva na sklepe in praviloma so tekači precej lahki. Opazila sem, da so me pri teku kilogrami, pridobljeni v zadnjih letih, začenjali blazno motiti, ampak sem kljub temu tekla kot obsedena. Teku sem celo dajala prednost pred hojo, česar zadnje leto več ne počnem. Po teku sem čutila bolečine v kolenih, poleg tega so mi začele nagajati stare tekaške poškodbe, vneta fascia na levem in počene stopalnice v levem in desnem stopalu. Kilogrami so postali prehudo breme. Pri hoji ni bilo težav, ker pa mi je tek še vedno pomenil izziv, sem se v preteklem letu vzela v roke, in odvečni kilogrami so na srečo skopneli. Zdaj spet laže tečem.

> Veš kaj, idejo imam! Dajva, povabiva bralce k izzivu: naj poskušajo hoditi debelo uro v tem tempu!
>
> — Janja Vidmar

**Rugelj:** Tečeš samo traile ali pa prakticiraš tudi cestni tek?

**Vidmar**: Po daljšem obdobju trail tekov sem se spet vrnila na cesto. Beton in asfalt pomenita seveda bistveno večjo obremenitev za sklepe, zato pri mojih letih previdnost ni odveč. Skušam upoštevati tvoj nasvet, naj se tekaških treningov lotevam od zgoraj, torej s hitro hojo. Ljudje si sploh ne znajo predstavljati, kako težko je pri hitri hoji vzdrževati tempo pod 9 minut za kilometer … Veš kaj, idejo imam! Dajva, povabiva bralce k izzivu: naj poskušajo hoditi debelo uro v tem tempu! Tako bodo laže razumeli, o čem govoriva, ko govoriva o razlikah med hojo in tekom (če parafraziram Murakamija).

**Rugelj: **Interakcija z bralci je vedno dobra ideja. Povabiva jih k sodelovanju.

**Vidmar: **Ampak vrniva se k tebi. Torej si vedel, da s tekom ne moreš shujšati?

**Rugelj**: Da, žal. Tega me je naučila moja osebna zgodovina. Rekreativno prakticiranje vztrajnostnega teka je mojo telesno težo praktično vedno spremenilo – vendar navzgor, ne navzdol.

**Vidmar: **Tek po tvojem torej redi. Je to možno?

**Rugelj**: Seveda je. Tudi logično je. Reden rekreativni tek je v primerjavi s hojo veliko bolj agresiven za telo. Veliko več zahteva od telesa. Izčrpava ga, zato se telo na to odzove. Pretirano, seveda. To se potem seveda pozna pri teži.

**Vidmar: **Zame, za bralce in poslušalce dodaj še nekaj podnapisov …

**Rugelj**: Lahko. Telo se na zunanje dražljaje načeloma vedno odzove tako, da se upira kakršnim koli večjim spremembam. Skuša namreč vzdrževati prvotno stanje, torej homeostazo. Kaj to pomeni? Če ga denimo pretirano obremeniš, kar dejansko narediš že s tekom, ki traja dlje od ure, skuša telo čim prej nadomestiti izgubljeno energijo. V eni uri človek pokuri približno polovico kalorij, kot jih porabi v običajnem dnevu brez poudarjenega gibanja. Na tako dolg tek naše telo torej odreagira s povečanim apetitom. Na ta prefinjeni način, ki se mu le težko izogneš, te prisili, da z višjim vnosom hrane nadomestiš izgubo. Morda v naslednjem dnevu poješ celo več dodatnih kalorij, kot si jih izgubil s tekom.

A to je samo ena plat. Druga je že sama priprava na tek. Tudi ta je običajno energetsko obilnejša, kot je potrebno.

> Če veš, da se boš denimo zvečer odpravil na enourni tek, potem se na to začneš pripravljati že čez dan.

Poješ bolj hranilen obrok, paziš, da gre za laže prebavljivo in dovolj kalorično hrano, ki ti pomaga pri teku. Zato višek kalorij zaužiješ tudi pred tekom. Skupni rezultat hranjenja pred tekom in po njem je torej povečan vnos hrane zaradi teka, kar pogosto privede do povišane teže.

**Vidmar**: Slovito 'karboloudanje'. Ko sem še tekla na tekmah, ne glede na to, ali je šlo za trail ali cesto, sem se dan prej basala s testeninami in palačinkami, misleč, da bom kar na sami tekmi tako ali tako pokurila vse kalorije in jih še kdove koliko izgubila. Ampak je potem merilec za štetje kalorij na uri ali telefonu vedno pokazal bistveno nižjo številko, kot bi si človek želel. Kar potrjuje, da pri teku nikakor ne porabimo kalorij, ki jih vnesemo v dobri veri, da potrebujemo zaloge glikogena in maščob in sladkorja za pol ducata ljudi. Saj je znano, da se vsak tekač na dolge proge najbolj boji, da bo 'zadel zid', ko se mu po približno treh urah izpraznijo glikogenske zaloge, no, še precej prej pa počrpa glukozo iz krvi. Čeprav – to mi je zdaj prišlo na misel – je hec, da se zlagoma vzpenjava na Rašico, pogovarjava se pa o teku.

**Rugelj:** Ko sva že pri Rašici – kaj pa ti, recimo, pomenijo markacije, ki naju vodijo proti vrhu?

**Vidmar**: Varnost. Zanesljivost, da sem na pravi poti. Tudi v življenju imam rada znamenja, da je tako. Raztresena sem, površna in brez orientacije. Brezpotja pomenijo, da se moraš na prostem dobro znajti, s čimer imam sama težave, v smislu odsotnosti prostorske inteligence. Ampak po drugi strani redkokdaj hribolazim sama, tako da se zanašam na druge. Z leti pa se človek tudi nauči, da v gozdu in hribih avtomatično sledi markacijam. Pred leti sem skoraj vsako spregledala, zdaj jo odkrijem takoj. Ampak vrniva se k tvoji razlagi.

Ali po tvojem povečan vnos hrane privede do povečane teže pri vseh ljudeh? Ker pri meni že. 

**Rugelj**: Ne nujno. Tisti, ki se je lotil teka *»z nule«* in se prej torej ni rekreiral, mu lahko nekaj dodatne telesne aktivnosti dodobra koristi in ugodno vpliva na njegovo zniževanje teže. Tudi tisti, ki se s tekom ali pa kakim drugim športom, denimo triatlonom, ukvarja resno, nima težave s tem, saj ima res veliko porabo kalorij. Največjih negativnih učinkov v zvezi s tekom torej *»pokasiramo«* ravno mi, ki smo vmes. Zmerni rekreativci, ki smo v službi pod dolgoletnim stresom, z zmanjšano funkcijo delovanja inzulina, torej s t. i. presnovnim sindromom, ki se vidi v maščobnih oblogah na našem telesu, povišanem krvnemu pritisku ipd.

> Hoja je zame polna navzočnost v času in prostoru. Tista prava čuječnost, zaznavanje okolice in drugih, s hojo bolj jasno uziram sebe.
>
> — Janja Vidmar

**Vidmar: **Ti si torej uporabil drugačno strategijo?

**Rugelj**: Uporabil sem aktivno hojo na 15- do 20-kilometrske razdalje, torej pospešeno, vendar pa za telo ne preveč agresivno gibanje, ki je trajalo dve do tri ure.

**Vidmar: **To je torej ta nasvet – trening od zgoraj, ki si mi ga predlagal?

**Rugelj**: Tako je. Na take *»treninge«* sem se lahko poleti, ko je bil dolg dan, odpravljal tudi proti večeru. Nanje se mi ni bilo treba kaj posebej prehransko pripravljati, pogosto niti pijače nisem jemal s seboj, saj sem se odžejal pri pitnikih ljubljanskega zelenega prstana. Poleg tega pri teh pohodih nisem potreboval kake posebne dodatne hrane niti po njihovem zaključku. Srčni utrip sem imel namreč primerno povišan, ne pa podivjan, to pa je osnova za gibanje v t. i. coni dva, ki vpliva na kurjenje maščob. Telesa pa nisem spravil v stanje stresa, da bi potem hlepelo po hrani.

Šele zdaj, po več mesecih trmastega vztrajanja pri hoji, s katero sem ustrezno znižal težo, sem se lahko ponovno spet lotil teka. Tek mi je ponovno postal ljub in tako komaj čakam letošnji Ljubljanski maraton. Prijavljen sem sicer na polovičko, vendar se nikoli ne ve … morda na ključnem ovinku zavijem desno, namesto levo proti cilju. (smeh)

**Vidmar: **Ali med hojo v glavi tudi kdaj *»pišeš«* kot Nietzsche? Jaz namreč to kar pogosto počnem. Med hojo ali tekom se mi porodi kaka fina ideja in potem si na telefonu pošljem esemes, da je ne pozabim. Včasih v glavi razpredam in spišem cele pasuse besedila, ki se mi v mislih lepo posreči, ampak moram potem vse skupaj ponavljati do doma, sicer mi misli uidejo. Zato vidim hojo, tudi tek, kot ustvarjalni proces, ko se telo in duh res dopolnjujeta, sodelujeta kot dobro naoljen stroj. Zato pa ponavljam, da so koraki zgodbe, ki jih zapisujemo v prah.

**Rugelj**: Zame je gibanje, torej hoja in tek, bolj prostor prezračevanja in praznjenja kot prostor pisanja. Seveda, marsikaj lahko premislim med večurnim pohodom. A vendar hojo v mentalnem smislu bolj namenjam temu, da se prečistim, da take in drugačne vsebine, s katerimi sem bil v stiku poprej, pustim za seboj oziroma jih pospravim po predalih tja, kamor spadajo. Pogosto se na hojo odpravim nasičen, preobložen z vsem, kar se je zgrnilo name v preteklih dneh. Socialna interakcija, elektronska komunikacija, takšno in drugačno pisanje, branje in urejanje knjig na koncu preobremeni možgane, da mi začnejo kuhati.

Temu stanju samo aktivna hoja, tudi po pet ali šest ur, naredi konec. Podstrešje se pospravi samo od sebe. Ko spet sedem k mizi, so misli čiste.

**Vidmar: **Zanimivo. Torej prakticiraš hojo kot neke vrste športni in mentalni trening?

**Rugelj**: Tudi, ne pa samo to. Hoja ima veliko odtenkov, veliko ravni in razne možnosti uporabe. Nekajurni pohodi, o katerih sem govoril, so njena praktična uporaba, s katero lahko hitro dosežem pozitivne učinke na telo.

Drugo pa so večdnevni pohodi, kratka popotovanja. Hoja, še posebej daljša, večdnevna, ko vse, kar imaš, nosiš s seboj, ko ne veš natančno, kje boš prespal naslednji dan, ko ne veš, koga boš srečal, kake prigode te bodo doletele, s seboj nosi vabljiv pridih pustolovščine, ki si ga lahko marsikdo privošči tudi v poznih srednjih letih.

**Vidmar: **S tem se pa ne bi mogla bolj strinjati. Camino Frances, Camino Krk, Via Apsyrtides, pohodniška Toskana z Apenini in Apuanskimi Alpami, pohodniška Kreta, večdnevne treking etape so koraki, ki s sabo nosijo različne zgodbe. Ljudi, krajev, neba, narave. Koraki sami pripovedujejo mnogotere zgodbe. Nekaj sem jih realizirala v trilogiji *Koraki*: *Niti koraka več, V* *koraku z volkom* in *Koraki dvojine* so tudi hvalnica dolgotrajni hoji in njenim čarobnim učinkom na telo in duha. No, pa saj sam dobro veš, saj si bil urednik in založnik trilogije. Pohajanje pod prostranim nebom me je prerodilo. Kot papiga ponavljam, kako prav je imel Nietzsche, ko je ugotavljal, da je velikanska razlika med literaturo, ustvarjeno v zatohlosti pisarne, in ono, porojeno pod milim nebom. Hoja me je nedvomno osebnostno spremenila.  

> Gibanje me je spremenilo. Verjamem, da se z njim samouresničujemo.

Iz nas izvablja možnosti, v vseh svojih pojavnih oblikah. Tudi z lahkotnim sprehodom prevetrimo misli in iz njih preženemo postanost in plesnobo.

**Rugelj: **Bravo! In kaj je lepšega od tega, da si ves dan zunaj, v gibanju, ne prenapornem, da se družiš z ljudmi, ki so ti blizu, zvečer pa prijetno utrujen zaspiš. In ko se zbudiš, je pred teboj nov dan za nove prigode. Vse to lahko občutiš, četudi greš po že uhojeni poti. Zate je pač unikatna.

Poleti je med takimi potmi tudi čas za malo drugačne pogovore, in tako je letos denimo padlo tudi tako vprašanje: če bi moral izbrati deset najboljših letošnjih dni (do zdaj), kateri bi bili to. Večina *»najboljših«* dni, na katere sem pomislil sam, je povezanih z gibanjem po naravi, s hojo: izlet s sinom na Špik ter kasnejše kopanje v jezeru Jasna; izlet z ženo na črnogorski Bobotov kuk in kasnejše kopanje v tamkajšnjem jezeru, tridnevni pohod po starodavni angleški poti Ridgeway ... Dnevi na prostem in celodnevni pohodi so torej tisti, ki so na meni pustili največji, najgloblji vtis. To že nekaj pove o pomenu hoje.

Kako pa je s tem pri tebi?

**Vidmar**: Joj, da, mojih deset najboljših letošnjih dni: brez dvoma severni sij med road tripom po Islandiji, seveda smo vmes tudi hodili, pa večdnevna hoja po Via Apsyrtides na Cresu, kamen in krš, ampak tudi zelena narava, morje, sonce, svoboda, obzorje, neskončnost. In celodnevni pohodi po gričih Murterja, vmes pa zagotovo še zadnja pohodniška etapa Camina Krk, za katero nama je s kolegico med lanskim Camino Krkom zmanjkalo časa, Baška – Obzova – Veli vrh – Korniči, precej zahtevna tura po ostrih, nazobčanih skalah, kar fina preizkušnja telesne zmogljivosti. Tako da se ti pridružujem, dnevi na prostem, pohajanja po divji naravi in neraziskanih kotičkih, hoja, ko samo polagaš eno nogo pred drugo, brez merilcev in posebnih priprav, in si prav zaradi tega toliko svobodnejši, dihaš s polnimi pljuči in včasih spustiš misli na pašo, preprosto samo si v trenutku. Da ne govorimo o razgledih, brez hitenja. Mogoče je človeštvo res obsedel tek, ampak marsikdo je nekje vmes znova odkril hojo. Bi pa k teku in hoji dodala še uteži za mišično moč in jogo za večjo gibljivost in okretnost. V bistvu gibanje v zrelih letih zahteva celostno obravnavo, sama hoja je zdrava, ampak morda premalo za čilost in dolgoživost. Dopolnjena z drugimi oblikami gibanja pa zagotovo prinaša maksimalne učinke k prožnejšemu koraku.

> Ampak še en izziv za bralce – naj vsak poskuša izbrati deset svojih letošnjih najboljših dni.

Potem lahko preveri, ali zajemajo tudi kakšno pohajanje, planinarjenje ali morda celo tekmo, potovanje, večdnevno pohodniško udejstvovanje. Tako lahko vsak pri sebi oceni, koliko mu pravzaprav pomeni gibanje. In ali igra tako pomembno vlogo v njegovem življenju kot v tvojem ali mojem.

In za konec še vprašanje: smisel, ki ga daje hoja tvojemu življenju? Zase lahko rečem, da me vsak korak sproti osvobaja in da mi pomeni meditacijo na terenu, v naravi. Kjer sem itak najraje.

**Rugelj**: Naj bo odgovor kratek in troedin. Prvič, hoja je preprosto orodje, ki mi pomaga priti iz točke A do točke B. Drugič, hoja je ventilator, ki odpihne nepotrebno in zbistri moje misli ter mi pomaga, da se osvežim ter potem nadaljujem svoje osnovno delo, to je produkcija različnih pisnih vsebin, kar izvajam sede. In tretjič, hoja je včasih tudi cilj sam: ko hodim, ko sem torej v gibanju v naravi in poleg tega še v dobri družbi, izkušam življenje v vsej njegovi polnosti.

### Tedenski izbor #2: Zgodbe, ki ostajajo

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-1-spomin-biografija

_Avtor: Uredništvo Beletrina Digital_

Kako globoko so v nas vtisnjeni spomini preteklosti in kako glasno preteklost odmeva v naših življenjih? Sprehodite se po življenju enega največjih slovenskih igralcev Radka Poliča Raca in dovolite, da vas njegov glas popelje na nepozabno potovanje. V svet spominov se potopite še s celovečernim igranim filmom Po soncu režiserke Charlotte Wells, ki je navdušil kritike na festivalu v Cannesu, ali pa si privoščite prispevek pisatelja Dušana Čatra, ki nas vabi v razvpito življenje kraljice drog Griselde Blanco.

### Dr. Anica Mikuš Kos – Kaj lahko storim, da bi bilo kakemu otroku manj hudo, da bi manj trpel?

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/dr-anica-mikus-kos-kaj-lahko-storim-da-bi-bilo-kakemu-otroku-manj-hudo-da-bi-manj

_Avtor: Nina Kokelj_

Pediatrinja, pedopsihiatrinja in humanitarna delavka ter predsednica Slovenske filantropije dr. Anica Mikuš Kos je bila direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, v obdobju balkanskih vojn se je vključila v pomoč otrokom beguncem iz Hrvaške in Bosne in Hercegovine, od leta 1994 pa humanitarno deluje na vojnih območjih in na področjih velike revščine – v Bosni, na Kosovu, v Srbiji, v Čečeniji, Ingušetiji, Severni Osetiji, Moldaviji, Afganistanu, Pakistanu, Maroku, Gazi in Ukrajini. Za pomoč otrokom v kriznih žariščih je zasnovala program za učitelje, katerega jedro so znanja in veščine za nudenje učinkovite psihosocialne pomoči. V program je bilo doslej vključenih že približno 5000 učiteljev.

Dr. Anica Mikuš Kos verjame, da zgolj drža opazovalca, premišljevalca ni dovolj. *»Svoje poglede na svet moraš udejanjiti, jih izraziti, izreči na glas in zapisati.«* Leta 2020 je tako z odločnim apelom naslovila, prosila, povabila slovensko vlado in druge odločevalce, da omogočijo vstop v Slovenijo otrokom brez spremstva, v nečloveških razmerah na turško-grški meji in grških otokih, ter civilno družbo, državljanke in državljane pozvala, da podprejo prizadevanja za pomoč tem otrokom. Oglasila se je kot človek, kot državljanka, kot oseba, ki je doživela grozote nad otroki v drugi svetovni vojni, kot humanitarna delavka in kot strokovnjakinja za duševno zdravje otrok. 

> Oglasila se je kot človek, kot državljanka, kot oseba, ki je doživela grozote nad otroki v drugi svetovni vojni, kot humanitarna delavka in kot strokovnjakinja za duševno zdravje otrok.
>
> — Nina Kokelj

Ko dr. Anico Mikuš Kos poslušam in občudujem, ko berem o njej in vem, kako lepo jo je poznati, razmišljam o pravicah otroka. In pomislim tudi na pediatra, pedagoga, pisatelja Janusza Korczaka. Heroja, ki je med drugo svetovno vojno vodil Dom sirot, sirotišnico v varšavskem getu, skrbel za 200 otrok. 5. avgusta 1942, med tako imenovano *»veliko akcijo«* – glavno fazo nemškega iztrebljanja prebivalcev varšavskega geta – Korczak ni sprejel ponudbe za svojo rešitev, otrok ni zapustil. Skupaj z njimi je dostojanstveno odšel iz geta, na vlak za koncentracijsko taborišče Treblinka, skupaj z njimi je tam umrl. In vendar še živi, Stari doktor, živi med nami, opozarja, da je delovanje za pravice otroka, kot jih je ubesedil v svoji deklaraciji, najbolj smiseln in najpomembnejši boj. 

> Ko dr. Anico Mikuš Kos poslušam in občudujem, ko berem o njej in vem, kako lepo jo je poznati, razmišljam o pravicah otroka in pomislim tudi na pediatra, pedagoga, pisatelja Janusza Korczaka.
>
> — Nina Kokelj

**Kako se je Janusz Korczak oglašal v vašem življenju?** 

Na njegovo zgodbo sem večkrat naletela – v tekstih, pogovorih ... Vedela sem, kdo je, nisem pa brala njegovih del. Razen *Kralja Mateja na samotnem otoku*, ki sem ga brala otrokom. Pred kratkim sem sina, pravzaprav ne vem zakaj, prosila, naj mi iz Francije prinese Korczakov *Dnevnik iz geta*. In potem ste me poklicali vi.

> Sprašujem se, kako mu je vse, kar je doživljal, uspelo prenesti, kako je zmogel narediti vse, kar je storil za otroke. Ni bil zdrav, ob svojih prizadevanjih je doživljal veliko hudega, najhujšega. 200 otrok je ohranjal pri življenju – telesnem in duševnem.

**Neverjetno. Kako se vas je knjiga dotaknila, kako ste jo brali?** 

V njej sem naletela na vrsto premišljevanj, ki sem jih kdaj imela tudi sama. O smislu. O tem, kaj je prav narediti in česa ne. Najgloblji poklon doktorju Korczaku. Pri njem ne gre za enkratno herojsko dejanje, gre za kontinuiteto altruizma, človeškega dostojanstva in plemenitosti. Sama menim, da ga je vodil notranji moralni imperativ. Tudi ljubezen, nedvomno, a mislim, da je bila njegovo glavno vodilo izredno visoka moralna in etična naravnanost. Izjemna je bila njegova poštenost do sebe in do drugih. Sprašujem se, kako mu je vse to, kar je doživljal, uspelo prenesti, kako je zmogel narediti vse, kar je storil za otroke. Ni bil zdrav, ob svojih prizadevanjih je doživljal veliko hudega, najhujšega. 200 otrok je ohranjal pri življenju – telesnem in duševnem. Od kod je jemal pogum? Energijo? Gotovo ga je bilo strah. Ampak njegova dejanja so bila dejanja neustrašnega človeka. Kot človek, kot otroška psihiatrinja in kot humanitarna delavka, ki pomaga otrokom, neizmerno cenim njegov pogled na otroka, njegova načela vzgoje in ravnanja z otroki, zaupanje v otroke ter pogled na delovanje izobraževalnih institucij. 

**Se vam zdi njegova zgodba pomembna za naš čas?** 

Da. Zelo pomembna. Ljudje bi jo morali poznati, več takih zgodb bi morali poznati. Problem je, da današnje informiranje izpostavlja predvsem slabo. Če gledamo televizijo, poslušamo radio, spremljamo svet na družbenih omrežjih ..., pride do nas črna, grozljiva podoba sveta, v katerem prevladuje zlo, kjer ni nobene gotovosti in kjer nikomur ne moreš zaupati. 

> Če gledamo televizijo, poslušamo radio, spremljamo svet na družbenih omrežjih ..., pride do nas črna, grozljiva podoba sveta, v katerem prevladuje zlo, kjer ni nobene gotovosti in kjer nikomur ne moreš zaupati.

Kadar pa pridemo v stik z 'ljudstvom kar tako', kakor jaz, kadar delam na vojnih področjih, nam postane jasno, koliko plemenitosti je med ljudmi. Med učitelji iz najbolj oddaljenih, obmejnih vasi na Kosovu ali na Kavkazu, denimo. To je vsekakor primeren čas, da predstavimo Korczakovo pedagoško pojmovanje in delovanje.

> Konvencija o otrokovih pravicah, ki jo je 20. novembra 1989 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, stoji na istih načelih, kot jih beremo v deklaraciji Janusza Korczaka.

**Janusz Korczak je svoja načela strnil v *****Deklaracijo otrokovih pravic*****. ** 

Konvencija o otrokovih pravicah, ki jo je 20. novembra 1989 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, stoji na istih načelih, kot jih beremo v deklaraciji Janusza Korczaka. Problem je – realnost. V Sloveniji je še mogoče govoriti o otrokovih pravicah, osnovne pravice so otrokom zagotovljene, čeprav se še dogaja marsikaj hudega. Starši, otroci in tudi javnost v Sloveniji so osveščeni. A kadar delam humanitarno na vojnih področjih in območjih hude revščine, vam lahko povem, mi je o otrokovih pravicah nerodno govoriti. Pred nekaj leti, denimo, sem bila v Maroku, v zelo revnem delu. Tam osemčlanska družina živi z evrom in pol na dan. Tamkajšnji učitelj me je vprašal podobno, kakor me sprašujejo tudi drugod po svetu: *"Kaj menite o otrokovih pravicah, če vam povem, da se moje učenke, stare 12 let, poročajo s 50-letnimi moškimi? Ne ker bi jih v to prisilili, pač pa ker mislijo, da bodo imele hrano, če se bodo poročile?"* Ali pa v Ingušetiji, kjer je v hudi zimi v vagonih zmrznilo več otrok – beguncev iz Čečenije. Tam me je bilo sram govoriti o otrokovih pravicah. 

> Ali pa v Ingušetiji, kjer je v hudi zimi v vagonih zmrznilo več otrok – beguncev iz Čečenije. Tam me je bilo sram govoriti o otrokovih pravicah.

Da, Slovenija ima lep program ozaveščanja otrok o njihovih pravicah – imenuje se *Naše pravice*. Prenašamo ga v različne dele sveta, tudi v okviru psihosocialnih projektov, na Kosovu, v Ukrajini in Gazi, denimo. Tudi če je realnost daleč od udejanjenja otrokovih pravic, je prav, da otroci in odrasli vemo, da so te pravice zapisane – kot vodilo zaščite otrok, kot vizija tega, k čemur nas, državljane in naše države, obvezuje človečnost.

**Vaše življenje je v veliki meri posvečeno otrokom.** 

> Delati z otroki je posebno poslanstvo. Opraviti imaš z najbolj nemočnim, zelo ranljivim delom populacije.

Najprej sem delala z njimi kot pediatrinja, pozneje kot otroška psihiatrinja in kot humanitarna delavka. Delati z otroki je posebno poslanstvo. Opraviti imaš z najbolj nemočnim, zelo ranljivim delom populacije. In otroci so prihodnost človeštva. Otroci so prijazni, v otrocih je manj zla kot v nas, odraslih. No, nekateri otroci, resda redki, v sebi nosijo kali zla ali pa kaki vplivi zbudijo slabo v njih. Spomnim se besed novinarja, ki smo si jih izmenjali ob valu beguncev leta 2016: *"V mojem razredu smo imeli 'Bosančka', prišel je leta 1992. Kako zelo smo ga zafrkavali, slabo ravnali z njim! Tedaj se nisem zavedal, kaj počnemo, to mi je šele zdaj postalo jasno. Prav ima me, da bi sedel na letalo, ga poiskal v Sarajevu. In se mu – opravičil."*

**Zadnjih 30 let delate na vojnih področjih in z begunci. Katere so duševne rane, ki otrokom povzročajo trpljenje in botrujejo dolgotrajnim ali trajnim duševnim motnjam?** 

Otrok ob vojnem nasilju predvsem trpi. Lahko izgubi bližnje, prijatelje, šolo, dom in domovino, doživi telesno bolečino, lakoto, telesne poškodbe. Doživi izgubo občutka varnosti, pogosto tudi vere v človeka, upanja v prihodnost. Posledice na duševnem zdravju pa so odvisne od psihične odpornosti posameznega otroka. So zelo ranljivi otroci, so pa tudi zelo odporni, ki prenesejo neverjetno težke izkušnje, zaradi katerih hudo trpijo, toda ne bi mogli reči, da je njihovo duševno zdravje trajno porušeno. Posledice so odvisne tudi od okoliščin in konteksta dogajanja. Dejstvo je, da večina otrok, ki so doživeli vojno, tudi brez psihološke, psihoterapevtske ali psihiatrične pomoči okreva in pozneje deluje normalno. Preveč smo se osredotočili na duševne motnje, ki so posledice vojnih doživetij. Morali bi se osredotočiti na trpljenje otrok. Ne glede na dolgotrajne posledice je bolečina, grozota trpljenja prvo, kar bi morali preprečevati, zaščititi dobrobit otrok. Vedno sem ogorčena, kadar donatorji sredstev za različne psihosocialne projekte želijo vedeti le, koliko otrok ima duševne motnje zaradi vojne. Nikoli me ni nihče vprašal, kaj lahko storimo, da bi zmanjšali trpljenje otrok, tudi tistih, ki okrevajo. Kadar beremo zgodbe o varšavskem getu in Treblinki, nas ne stisne pri srcu in v želodcu zaradi duševnih motenj otrok, temveč zaradi njihovega neizmernega trpljenja.

**Kakšen vzgib vas žene na pot kot humanitarno delavko? ** 

Kot osemletna deklica sem se s starši pridružila partizanom. Moja mama je bila Judinja. Materi in meni je grozila deportacija v koncentracijsko taborišče. K partizanom smo odšli, predvsem da bi se rešili. V vasi Orahovica v Slavoniji me je pred Nemci in ustaši zaščitila kmečka družina. Ideološko pravzaprav niso bili na strani partizanov, a so me v času ofenziv ščitili, Nemcem govorili, da sem članica družine. Da, med vojno, kot otrok, sem doživela veliko dobrega. Spomnim se ranjencev v gozdni bolnišnici, kjer je delala moja mama. Dajali so mi hrano, kolačke, ki so jim jih prinesle mame ... Dobro je ostalo v spominu, in rada bi ga vrnila. Druga spodbuda za moje poti je, da v tem svojem delovanju vidim smisel. Ne v psihoterapiji na vojnih področjih, temveč v aktiviranju in krepitvi naravnih virov pomoči. Nedavno sem brala razmišljanje, ali bi bila v Gazi primernejša psihoanalitična ali vedenjsko kognitivna psihoterapija! 

> V Gazi je na stotine tisočev otrok, ki doživljajo najhuje.

V Gazi je na stotine tisočev otrok, ki doživljajo najhujše. Nujno je aktivirati osnovne vire pomoči in okrevanja, tiste, ki lahko pomagajo veliko otrokom s čustvenimi ranami. Zato delam s prostovoljci, delavci v osnovnem zdravstvu, predvsem pa z učitelji. Sama bi lahko imela na terapiji morda sto otrok, učitelji pa lahko pomagajo veliko večjemu številu. Svoje znanje tako uporabljam za motiviranje, krepitev in usposabljanje ljudi, ki pridejo vsak dan v stik z množico otrok, za vzpostavljanje organizacije vsakdanjega življenja otrok, ki pripomore k okrevanju.

**Duševnega zdravja otrok torej ne bodo rešili psihologi, psihiatri in psihoterapevti?** 

Ne. Večini otrok lahko znatno pomagajo človeški viri v njihovih ožjih in širših skupnostih: starši, prijatelji, sošolci, prostovoljci, organizacije za prostočasne dejavnosti, nevladne organizacije, verske organizacije in še mnogi drugi. Ključno je aktivirati vire pomoči onkraj psiholoških in psihiatričnih strokovnih služb, strokovnjake angažirati le za pomoč otrokom z najtežjimi motnjami, tistim, ki ne okrevajo, ker nimajo dovolj notranje moči ali pa dovolj podpore v svojem okolju. Ti otroci potrebujejo strokovno pomoč.

**Kje jo lahko najdejo v Sloveniji?** 

V Sloveniji imamo vrsto zelo dobrih strokovnih služb za pomoč otrokom z duševnimi težavami. Problem je v tem – tako kakor v drugih državah bogatega sveta, v Evropi, ZDA –, da je teh služb, glede na potrebe, veliko premalo. V bogatem svetu le med 20 in 30 odstotkov otrok in mladostnikov, ki bi po mnenju dušeslovnih strok in na osnovi mednarodnih klasifikacij duševnih motenj potrebovali strokovno pomoč, to pomoč tudi prejema. Razkorak pa je še mnogo večji ob množičnih nesrečah in nasilju, kakršno so vojne. Čakalna doba v vodilni slovenski duševnozdravstveni službi – v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani – je približno eno leto. Ne le na vojnih področjih, tudi v naših okoliščinah življenja bi si morali občutno bolj prizadevati za razvijanje in krepitev virov pomoči v naravnih življenjskih okoljih, za to, kar je pomagalo in še pomaga milijonom otrok, da okrevajo po čustvenih ranah. 

**Ključna je podpora naravnih socialnih mrež: družine, skupnosti. Ključna je – človečnost. ** 

> Verjamem v človečnost in jo v svetu tudi zaznam, vidim, čutim.

Verjamem v človečnost in jo v svetu tudi zaznam, vidim, čutim. Dosti več je je, kot si mislimo, četudi ne pride vedno na dan in je v javni podobi sveta premalo, neustrezno predstavljena. Človečnost je prisotna tudi v najhujših življenjskih okoliščinah. Ohranja se, kljub vsemu zlu. In to je tisto, kar človeku daje moč, da nadaljuje, daje mu upanje, smisel. Upanje zame je hip, kadar doživim, začutim dobro v ljudeh. Svet je slab, a je tudi dober. Vzajemna pomoč je način preživetja skupnosti, je vir obvladovanja hudega.

**Opozarjate, da si strokovne institucije – tudi šola in duševnozdravstveno področje – vse premalo prizadevajo za aktiviranje skupnostnih virov podpore in pomoči.** 

Skupnost je neizčrpen vir pomoči in podpore otrokom v stiskah. Skupaj z njeno osnovo in vezivom – človečnostjo – jo je potrebno pripeljati tako na področje varovanja duševnega zdravja kakor na področje vzgoje. Šola bi morala v znatno večji meri vzgajati otroke za prosocialno vedenje, socialno odgovornost in človečnost. Prav v sedanjem času ugotavljamo, da družbeni red, mednarodne in državne institucije, ki smo jih zgradili kot varovalke dobrobiti in varnosti, ne zmorejo ustaviti vojn ter potiskanja narave v klimatske spremembe. Očitno poleg znanosti, visokih tehnologij, umetne inteligence, vrhunskega menedžmenta, sofisticiranih družbenih vzvodov demokracije potrebujemo še neko dobrino, ki nam bo pomagala k varnosti, vzajemni pomoči, ohranjanju dobrega v ljudeh.

**Zunaj kabinetov strokovnjakov so za otroke naravni viri pomoči. Tudi literatura?** 

Literatura je zelo pomembna. Branje del, ki odsevajo empatijo, povezovanje, vzajemno podporo je pomemben pristop k vzgoji za človečnost, sočutje in solidarnost. Je način vzgoje otroka za dobro. Staršem priporočam, naj otrokom pripovedujejo, berejo lepe pravljice, v katerih se izraža dobro. Veliko je tudi lepih risank za otroke. In seveda v leposlovju najdemo zgodbe o dobrem. Večkrat se denimo spomnim zgodbe Branka Ćopića. *Med drugo svetovno vojno vsa vas beži pred Nemci. Bogati kmetje imajo vozove, nanje naložijo svoje družine in vreče žita. Tisti, ki nimajo konj, bežijo peš. Za vozom bogatega kmeta hodi mama z majhnim otrokom, starim kakih pet let. Deček je izmučen, ne zmore več. Kmet se tedaj spomni svojega otroštva, prve svetovne vojne, bega pred Avstrijci. Njegov oče ni imel ne konja ne kmečkega voza, zato je družina bežala peš. Pred družino se je pomikal voz, naložen z vrečami žita in z ljudmi. Kmet – begunec iz prve svetovne vojne – dvigne malčka, sedanjega voznika, na svoj voz. V tem spominu kmet, begunec med drugo svetovno vojno, ustavi svoj voz, dvigne otroka, ki hodi za njim, in ga posede med svoje otroke.*

**Da, otrok ima pravico do zaščite. Ima pravico do ljubezni. Ima pravico biti srečen.** 

Veste, imam 89 let. Kadar razmišljam o naštetih lepih načelih, se znajdem v prostoru dveh razsežnosti. Prva je razsežnost, ki jo pokrivajo vaše besede, ideal, za katerega si mnogi prizadevamo, toda žal le deloma uspešno. Še vedno ostaja na stotine tisočev otrok v najhujšem trpljenju, prikrajšanosti, telesnih in duševnih bolečinah. V tej razsežnosti je nevarnost, da obupamo. Tako kot sedaj ob otrocih v Gazi in Ukrajini – dobimo občutek nemoči, saj vojne ne moremo ustaviti, preprečiti trpljenja ogromno otrok. Obupamo do tolikšne mere, da opustimo prizadevanja. Zlasti če si star kot jaz in imaš dolg spomin, se spominjaš, koliko ljudi si je prizadevalo za dobro otrok, in si zgrožen, kadar vidiš, da se množične grozote ponavljajo. Pomaga, če prideš med ljudi, ki upajo, ki verjamejo, da se bo svet spremenil, ki imajo energijo za spreminjanja sveta. Tudi če bereš o njih. Doktor Janusz Korczak pomaga. Druga razsežnost je bolj prizemljena, vsakdanja, lahko bi rekli manj ideološka. V nekem smislu preseže razmišljanja in pritrjevanje Konvenciji o otrokovih pravicah. Gre za vprašanje: Kaj lahko jaz, s svojimi 89 leti, s sredstvi pomoči, s katerimi razpolagam, v okoliščinah svoje stvarnosti, storim, da bi bilo kakemu otroku manj hudo, da bi manj trpel, da bi bil svet zanj lepši? Prepričana sem, da bi skoraj vsakdo med nami lahko našel možno delovanje in da mnogi, mnogi ljudje, ne da bi razglašali, to tudi počno.

### STARI DOKTOR, KRALJ OTROK, HEROJ VARŠAVSKEGA GETA – Zgodba o Januszu Korczaku

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/stari-doktor-kralj-otrok-heroj-varsavskega-geta-zgodba-o-januszu-korczaku

_Avtor: Nina Kokelj_

Zgodbe o življenju ljudi, brez katerih bi bil svet dugačen.

**Mati je malemu Henriku Goldszmitu, rojenemu leta 1878 v ugledni judovski družini v Varšavi, pripovedovala, da so revni otroci tam zunaj na cesti umazani, da grdo govorijo, se pretepajo in prenašajo bolezni. Henrik jih je gledal skozi okno in ni se mu zdelo, da je kaj od tega res. Opazoval jih je, kako se veselo podijo po ulici, pijejo vodo iz vodnjaka in od krošnjarja kupujejo sladkarije. Igrali so se.  On pa je moral biti notri in se ni smel družiti z njimi. ** 

Sprva dober materialni položaj družine Goldszmit se je začel slabšati zaradi očetove duševne bolezni. Po njegovi smrti je Henrik kot 17-letni dijak začel poučevati otroke bogatih znancev in tako pomagal vzdrževati družino. Ugotovil je, da rad dela z otroki. Maturiral je pri dvajsetih, študiral medicino, leta 1905 je prejel zdravniško diplomo. In se kalil v pisatelja. Pod svoje članke, razprave in knjižna dela se je podpisoval kot Janusz Korczak, kajti judovska skupnost na Poljskem tedaj ni bila priljubljena. 

Junija leta 1905 so ga kot zdravnika vpoklicali v carsko vojsko; boril se je v rusko-japonski vojni. Ko se je vrnil v Varšavo, je ugotovil, da je pisatelj Janusz Korczak postal slaven. Kritiki so ga poimenovali* »novi glas Poljske«*. 

Kot pediater je delal v Bolnišnici za otroke Bernson in Bauman. V zameno za stanovanje v bolnišnici je kot *»lokalni zdravnik«* ves čas dežural in požrtvovalno izpolnjeval svoje obveznosti. V zdravniški praksi se ni izogibal proletarskih delov mesta. Od revnih pacientov je pogosto jemal simbolično plačilo ali jim celo dajal denar za zdravila, od premožnih pa se ni obotavljal zahtevati visokih honorarjev; to mu je omogočala literarna priljubljenost. V letih 1907–1910 se je izpopolnjeval v tujini, v Berlinu, Parizu in Londonu. Poslušal je predavanja, opravljal prakso v pediatričnih klinikah, obiskoval vzgojne in varstvene zavode.

### LETI, LETI, LETI MATTI! - Zgodba o Mattiju Nykänenu

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/leti-leti-leti-matti-zgodba-o-mattiju-nykanenu

_Zgodbe o življenju ljudi, brez katerih bi bil svet drugačen._

_Avtor: Dušan Čater_

Saj poznate tisto igrico, ki smo jo igrali kot otroci, ko s kazalcema tapkaš po mizi in zraven govoriš: »Leti, leti, leti …« Če imenuješ kaj, kar res leti po zraku, na primer golob ali letalo, morajo soigralci dvigniti prste v zrak, če pa imenuješ kaj, kar ne leti, recimo krava ali hiša, nadaljuješ s tapkanjem po mizi. Kdor se zmoti, izpade iz igre. Takšna so bila pravila. Ampak pravila so zato, da jih kršimo ali malenkost zaobidemo … Vsaj pri meni in mojih navihanih prijateljih je bilo tako. Zato smo se nekega zimskega večera nekje sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja spomnili majhnega trika. Namreč, tisti od naših, ki je med tapkanjem s prsti po mizi govoril »Leti, leti, leti …«, je nenadoma rekel: »Mati!« Mi smo dvignili kazalca v zrak, ostali pa so tapkali naprej, misleč, da gre za mater. S privoščljivim nasmehom smo jim rekli, da so izpadli iz igre. »Zakaj?« so se čudili. »Mati vendar ne leti po zraku?!« »Seveda leti,« je rekel naš prijatelj. »Matti Nykänen! Človek ptica!«

Takrat je bil Matti Nykänen absolutni kralj smučarskih skakalnic. Štirikratni olimpijski prvak, svetovni rekorder, edini tekmovalec, ki je osvojil vseh pet velikih tekmovanj v smučarskih skokih. Človek, ki je letel po zraku dlje kot kdorkoli. Mož, ki smo ga vsi občudovali in dvomili o njegovih človeških lastnostih … Bil je as, ki je vedno zmagoval in je lahko premagal vsakogar, le sebe ne.

## Iskanje adrenalina

Matti se je rodil 17. julija 1963 kot Matti Ensio Nykänen v Jyväskyli, mestu s 130.000 prebivalci v samem srcu Finske, kakor ga radi oglašujejo tamkajšnji turistični delavci. Ne samo da je Jyväskyla univerzitetno mesto in prizorišče dirke Nesta Relly Finland, ponaša se tudi s številnimi mojstrovinami arhitekta Alvarja Aalta. Leži med jezeroma Päijänne in Keitele, ki pozimi zamrzneta, poledenelo gladino pa zasedejo otroci z drsalkami in hokejskimi palicami. Hokej je grob moški šport, v mladem telesu zna izločiti zavidljive doze adrenalina, ki ga je neumorni Matti vztrajno iskal, a drobne postave, kakršne je bil, ni imel veliko adutov za uspeh. Tehniko in znanje drsanja je izpilil do potankosti, a manjkalo mu je moči, da bi se lahko kosal s soigralci. Pridno je bildal mišično maso, se sicer res malenkost razširil v ramenih, a telo je ostalo vitko. Se je pa od soigralcev, kakor bomo še videli v nadaljevanju, priučil zavihteti pesti že ob vsakem manjšem nesporazumu, pa čeprav je bil navadno on tisti, ki je potegnil kratko. Poln odvečne energije se je potikal po okoliških gmajnah, se navduševal nad hitrimi avtomobili in se večji del dneva dolgočasil. Življenje se mu je povsem spremenilo, ko je dopolnil osem let. Tisto zimo ga je oče odpeljal na hrib v bližini Jyväskylije in ga nagovoril, naj se s smučmi zapelje po njem in skoči. 

> Tisto zimo ga je oče odpeljal na hrib v bližini Jyväskylije in ga nagovoril, naj se s smučmi zapelje po njem in skoči.

### Nebinarnost - Utopija generacije Z?

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/nebinarnost-utopija-generacije-z

_Avtor: Maša Ogrizek_

Štirje mladi, komaj dobro polnoletni, odkrito govorijo o spolu in spolnosti, ne bojevito ali provokativno, vsekakor pa trdno prepričani, da je LGBTQ+ odprta družba ne le mogoča, ampak predvsem in celo nujna.

S širimi mladimi ljudmi, komaj dobro polnoletnimi, smo se dobili v najemniškem stanovanju enega od njih v središču Ljubljane. Vsem štirim je skupno, da so odraščali v glavnem mestu, v odprtih, recimo jim bolj “levičarskih” družinah. Po imidžu sodijo bolj na Metelkovo, kot v kašen klub, a njihov videz ni kričeče izzivalen, prej sproščen, samozavesten. Na takšen način govorijo tudi o spolu in spolnosti: brez bojevitosti, provokativnosti, a s trdnim prepričanjem, da je LGTBQ+ odprta družba ne le mogoča, ampak nujna. Prav v tem tonu vidim sama – mama generacije X – njihovo moč.

> Zdaj je bolj sramotno, če si homofobičen, kot če si gej, ker mediji to narekujejo. Vsak nagib k temu, da je manj sovraštva, se mi zdi pozitiven.
>
> — Maruša

**KAZI:** Letos, ko je bil pride month, sem gledal dokumentarec, v katerem so govorili trans ljudje, kako so bili nekdaj predstavljeni v filmih in kako je to vplivalo na njihovo samopodobo. Šele zadnjih deset let je main stream filmska industrija začela prikazovati trans ljudi na način, ki ni dejansko ogaben oziroma ki jih ne reducira na punch line vica. Nekdanja filmska oziroma mediska reprezentacijam je trans osebam, kot so v omenjenem dokumentarcu povedale same, nabila samognus.

Meni je, kar se tiče gejevstva, pomagalo, da sem imel na youtubu na razpolago tako veliko videov vzornikov, ki so bili gayi in obenem ponosni na to. Denimo John Waters in podobni. To, da se lahko samoizobražuješ glede spolne identitete, da lahko prek vzornikov od zunaj pozitivno pogledaš nase, noro pomaga. Zagotovo sem zaradi tega tako hitro ugotovil, da sem gej in bil ponosen, da sem gej.

**MARUŠA:** Ko sem bila stara dvanajst ali trinajst let, sem bila velika fenica Harry Potterja. In sem si naredila Harry Potter Fan Account. To je bilo prvič, da sem bila del nekega *internetnega communitija*, ki je bilo po število ljudi veliko kot denimo Ljubljana. Tam sem prvič zasledila, da je nekdo na pozitiven način omenjal biseksualce, geje in lezbijke in trans osebe. Prej, še v osnovni šoli, so te besede izgovarjali, ne da bi točno vedeli, kaj sploh pomenijo. Spomnim se, da si je v četrtem razredu en moj sošolec barval nohte s flomastrom, ker mu je bilo dolgčas, in ga je učiteljica vprašala, ali je transseksualec in se je cel razred smejal. Ampak nihče od nas ni vedel, kaj to sploh pomeni. Šele znotraj internetne skupnosti sem prvič spoznala dejanskega trans fanta in punce, ki so jim bile všeč punce. Takrat sem šele videla, da pojmi gej ali trans niso zgolj hec ali žaljivka, ampak da zares obstajajo ljudje, ki se identificirajo z njimi.
Okoli leta 2016 se je LGTBQ+ gibanje bolj razširilo, postalo je del main streama; ni bilo več del indie, subverzivno ali subkultura. Tudi pop zvezdniki so začeli to propagirati oziroma se tako opredeljevati. Internet puša to narativo, da je v redu bit gej, da je v redu bit trans. In se mi zdi, da se je potem to razširilo tudi v našo družbo. Zdaj je bolj sramotno, če si homofobičen, kot če si gej, ker mediji to narekujejo. Vsak nagib k temu, da je manj sovraštva, se mi zdi pozitiven.

> Čeprav je bil prvotni namen, da se različne LGBTQ+ prakse normalizirajo, se mi zdi, da smo se zdaj na neki način še bolj dali v kvadratke: transsexual, asexual, demisexual, pansexual … Zdaj se preveč ‘obešamo’ na te nazive.
>
> — Hana

**Se torej strinjate s pogledom, da je do neke mere to »modna muha«, ki so jo proizvedli ali vsaj vzpodbudili mediji?**

**HANA:** Do neke mere se strinjam. Ko najdeš neko skupnost na internetu, ali vidiš videe, je to dobro, ker se ne počutiš samega. Imaš ljudi, s katerimi se lahko *relejtaš*. Čeprav je bil prvotni namen, da se različne LGBTQ+ prakse normalizirajo, se mi zdi, da smo se zdaj na neki način še bolj dali v kvadratke: transsexual, asexual, demisexual, pansexual … Zdaj se preveč ‘obešamo’ na te nazive. Ko denimo spoznaš novo osebo, je ena prvih stvari, da se moraš opredeliti glede svoje seksualnosti. Na eni strani je fino, da ni negativnih reakcij, če denimo rečeš, da so ti všeč ženske, ampak mi gre na živce, da se moraš sploh opredeljevati, da je to ena prvih identitet, s katero se predstaviš drugim. Zdaj je postalo trend, da imaš zaimke, kot so Bunnybun, Minecraft … Malo imam že občutek, da si ljudje izmišljujejo. Jaz včasih težko verjamem tem stvarem, pa bi jim rada – kako imaš lahko videoigrico za zaimek! Fino se mi zdi, da se je to normaliziralo, a opredelitev seksualnosti ni prva stvar pri osebi, ki me zanima.

**KAZIMIR:** Po mojem mnenju je to, da je tako veliko škatlic in da si ljudje izbirajo takšne čudaške zaimke, zgolj vmesna stopnja. Vedno več ljudi se namreč ne počuti udobno z moškimi ali ženskimi zaimki, zato želijo na tak način pobegniti od te binarnosti. Trenutno še ne obstaja veliko drugih oblik upora proti spolu, kot da si daš neke *prifuknjene* zaimke. Mislim, da po tem razvoju ne bo milijon različnih spolov – nobenega ne bo. In ne bo milijon različnih spolnih identitet – nobene ne bo. Še najbolj iskreno bi se mi zdelo, da se ljudje ne bi opredeljevali več na tak zakompliciran način, ampak bi dopuščali nekakšno fluidnost.

**Vaši starši so večinoma iz generacije X, ki ji pripadam tudi sama. Načeloma smo odprti, kar se tiče LGBTQ+ vprašanj, zagovarjamo prijateljski odnos z otroki ipd. Kje pa je naša meja, sploh kar se tiče vprašanja spola in spolne identitete? Česa po vašem mnenju ne razumemo?**

**KAZIMIR:** »Mislim, da ne gre zgolj za prepad med vašo in našo generacijo, ampak tudi za razkol znotraj naše generacije. Mi se gibljemo v takšnih krogih, tudi večina pop kulture je na bolj levičarski strani, kar se tiče identitetnih politik. Ampak gledano v celoti se procentualno več ljudi ne strinja z nami, kot pa se. Večina populacije naših let v Sloveniji so še vedno glupi ‘gaserji’ in ‘gaserke’\*. V naši generaciji še vedno obstajajo ljudje, ki se za tabo zaderejo peder, ki hočejo hoditi tri korake pred ženskami in jim govorijo *kurve* … V času interneta lahko vsak človek najde zelo specifično skupino ljudi, ki se bodo strinjali med sabo. In potem ima tak človek lažen občutek, da je ves svet takšen: odprt, levičarski. Ampak dejstvo je, da je veliko nekih ‘gaserjev’ ali ‘gejmerjev’\*\*, ki pa so na internetu dobesedno zato, da širijo fašistične ideje. Internet definitivno deluje v obe smeri, levo in desno, ju radikalizira.«

\* gaser, gaserka – pripadnika subkulture, stara 15–25 let, za katero so značilni: športen oblačilni slog, poslušanje balkanskega trapa, konzervativen vrednostni sistem (homofobija, patriarhalnost, mizoginija)

\*\* gejmer – mlad moški, ki večino prostega časa preživi tako, da igra računalniške igrice

> V času interneta lahko vsak človek najde zelo specifično skupino ljudi, ki se bodo strinjali med sabo. In potem ima tak človek lažen občutek, da je ves svet takšen: odprt, levičarski.
>
> — Kazimir

**HANA:** Jaz se strinjam in se zavedam, da živim v svojem mehurčku. In sem ful hvaležna, da homofobija ni prišla do mene. Živim v takem okolju, imam takšno družino in prijatelje, ki me sprejemajo. Tudi starši, čeprav so imeli sami drugačno vzgojo. Ne počutim se ogrožena od, na primer, ‘gaserjev’, ker se pač ne oziram na njihovo mnenje, niti se jih ne bojim. Zavedam se, da homofobija obstaja, ampak sama je nisem neposredno občutila, vsaj ne od bližnjih.

**KAZIMIR:** Mislim, da je izjemna stvar glede interneta, ki je v tolikšni meri vplivala na našo generacijo, da lahko vsak fant – ki denimo odrašča izoliran v nekem majhnem vaškem okolju in bi lahko mislil, da je svet zgolj homofobija in traktorji – gre na internet in najde skupnost, ki mu je podobna. In to ti lahko pomaga pri osebnem razvoju – da se ne oziraš na to, kaj si tvoja vasica misli o tebi oziroma o neki stvari, in pripadaš neki večji skupnosti. In to ti da ogromno samozavesti, saj se zavedaš, da nisi sam na svetu.

**MARUŠA:** Generacijska meja, ki si jo omenila, je po mojem mnenju povezana s tem, da so takrat, ko so odraščali naši starši, veljala drugačna družbena pravila. Takrat je, poenostavljeno rečeno, veljalo, da ni kul, če si gej ali če si trans, da si čuden. Pri naši generaciji pa je, vsaj znotraj tega bolj naprednega oziroma levičarskega kroga, to dober dodatek k tvojemu ‘personelitiju’ in te naredi bolj zanimivega. Starši reagirajo na to, da je njihov otrok gej, z vživljanjem, s premislekom, kako bi se sami počutili, ne vedo pa, kako je v naši generaciji. Mi vemo, da za nas to ni težko. Generacija naših staršev je na splošno precej kritična do trans ljudi, predvsem trans žensk, ki so bolj izpostavljene. Neprijetno jim je in ne razumejo, da je to sedaj povsem sprejeto.

**KAZIMIR:** Se strinjam. V vaši generaciji je vejalo: če si gej ali trans, to avtomatično vpliva na tvoj družbeni status. Tako se pogosto zgodi, da je staršem v teoriji sicer ok, da geji obstajajo, a če je njihov otrok gej, so zaskrbljeni, da bo zaradi tega trpel in bo negativno vplivalo na njegov družbeni status. Ne vedo namreč, da v naši generaciji to ne vpliva na naš družbeni status na takšen način, kot bi v njihovih časih.

**Govorili ste že o velikem pomenu internetnih skupnostih, omenili ste tudi youtuberje. Kadar se znajdete v dilemi, so oni vaša prva referenca oziroma celo avtoriteta?**

**KAZIMIR: **Včasih so bili geji, trans ljudje, drag queeni del subkulture, sedaj je prišlo v pop kulturo in postalo običajno tudi v zelo *mainstream* Netflixovih serijah. Mislim, da je bil v tem smislu prelomen film *Pokliči me po svojem imenu*. Po tem filmu so se dobesedno usuli sorodni filmi. Delno je razlog za to tudi ekonomski, saj so najbrž ugotovili, da je to dobičkonosno. Po tem filmu, ki sem ga videl pri svojih trinajstih, sta prišla *Z ljubeznijo, Simon* in *Alex Strangelove*, zdaj še *Heartstopper ..*. Poleg tega so še serije, v katerih LGBTQ+ sicer ni glavna tema, ampak se kot lik pojavi denimo trans oseba na invalidskem vozičku, vse imaš, cel spekter identitet.

**MARUŠA:** Serij je veliko preveč, da bi lahko posplošili. *Sex Education* gre v zadnji sezoni že čez mejo, najbrž ker so jo delali ustvarjalci, ki nimajo stika z našo generacijo oziroma kulturo, zato so pretiravali, ni realistično.

**KAZIMIR:** Trenutno nam vsi ‘skačejo v faco’ s *faking* mavričnimi zastavami, zato da lahko s tem zaslužijo. Ko bo naša generacija začela snemati filme in serije, ko bo to že povsem normalizirano, bo prikazano na tih, eleganten način. Ne bomo se drli: ‘To je trans lik!’, ampak bo preprosto le trans lik.

**HANA:** Na živce mi gre sama oznaka gej serija, gej film … Kot mi gredo, na primer, na živce modne revije za bolj *chubby* ženske. Moti me, da se sploh ločuje stvari na takšen način, kot da gre za neko posebno, ločeno karakteristiko. Za živce mi gre, da *Pokliči me po svojem imenu* označujejo kot gej film. Film je dovolj.

**Ali vas vsa ta vprašanja in gibanja, povezana s spolom in spolno identiteto, predvsem osvobajajo? Ali pa vas morda tudi spravljajo v stisko, ker so postala tako velika tema? Najstništvo, ko stopaš v polje spolnosti, je že samo po sebi dovolj težavno. Se vam zdi, da je danes na neki način še zahtevnejše?**

**MARUŠA:** Mislim, da bodo ljudje, ki so zafrustrirani, vedno našli smer, v katero bodo šle njihove frustracije. Če so sedaj zbegani zaradi spolne identitete, razlog ni zunanji, ampak prihaja iz njih.

**HANA:** Jaz sem se znašla v prijateljski skupini *faking* petih lezbijk (smeh), ki so se poparčkale in tudi mene vidijo kot lezbijko, čeprav sem jim rekla, da mi je všeč tudi kak tip, saj sem biseksualna. To je paradoks, da v najbolj odprti družbi, lahko čutim pritisk, ko gre za moja hetero nagnjenja.

**MAŠA:** Jaz sem čutila pritisk, da se moram nujno opredeliti, čeprav sploh še nisem spolno aktivna. Lahko je razlog le v tem, da sem pač *late bloomer*. Pa sem si belila glavo s tem, ali sem aseksualna, ali so mi všeč ženske, pa si tega nočem priznati …

**KAZIMIR:** Seksualnost v svetu, v katerem živimo, ni le osebna stvar, ampak je tudi politična. Zato veliko gejev in lezbijk naredi to nadležno napako, da pritiskamo na druge, naj se opredelijo. V tem je nekaj taktičnega – da rečeš, mi smo geji, mi se borimo za skupne pravice. Spolna orientacija je osebno potovanje, je pa tudi politično vprašanje. Z veseljem bi ukinil spol, ampak nismo še tam, smo na vmesni stopnji. To je travma LGBTQ+ skupnosti. Lezbijke in geji, ki so vse življenje čutili homofobijo na lastni koži, rečejo: ne moreš biti samo *curious* – ali si gej in se boriš z nami ali pa ne. S tem se ne strinjam, jih pa razumem.

> S queer ljudmi je mogoče zaslužiti veliko denarja. Danes je queerovska subkultura šibkejša, kakor je bila v času odraščanja naše generacije, saj so estetiko in gibanje čezmerno spremenili v prodajni artikel.
>
> — Piers o "roza ekonomiji"

**Vse omenjene LGBTQ+ identitete so še vedno znotraj binarnosti. Je nebinarnost končni cilj oziroma utopija vaše generacije?**

**KAZIMIR: **Moja utopija je, da ne bi bilo milijon škatlic, ampak da ne bi bilo nobene, kar zadeva spol in spolno usmeritev. Ampak nismo še tam in je nevarno, če se pretvarjamo, da smo. To je nevarnost interneta. Ko se oblikujejo te male skupnosti, imaš občutek, da si že tam. Potem pa ti nek ‘gaser’ na ulici reče peder in imaš *reality check*. Ali pa imaš na internetu *friend group*, kjer ste vsi *nonbinary*, v parlamentu pa so še vedno neki stari prdci, ki hočejo ženskam odvzeti pravico do splava. Kakšen razkol je to! V veliko državah so politični voditelji totalno ogabni desničarji, homofobi in seksisti, mi pa se gremo tu nebinarno utopijo. Sam bom mislil, da gremo v to smer, ko bodo dejansko izvoljeni takšni ljudje.

**MARUŠA:** Jaz pa mislim, da ne bi mogla obstajati družba, ki ni tako ali drugače binarna. Če ne bi več obstajala klasična ženski in moški spol kot sedaj, bi se vzpostavil kak drug spol, ki bi se izkazoval z drugimi družbenimi simboli. Ne predstavljam si, da bi bila družba toliko razkropljena, da ne bi kdo čisto individualno izražal svojega spola. Mislim, da potrebujemo meje, da se sploh lahko razlikujemo med seboj. Sedaj obstajajo trans, geji in vsi ti spoli, ker odstopajo od norme. Mi prepoznamo trans žensko kot žensko, ker se opremi s takšnimi simboli.

**KAZIMIR:** V nebinarni družbi bi se otresli predvsem družbenega spola. Ljudje se delimo na moške in ženske, kar zadeva naše genitalije, kromosome in hormone. Irelevanten pa se mi zdi družbeni spol, ki se je ustvarjal leta in leta. V nebinarni utopiji ne bi zanikali, da imajo nekateri ljudje vagino in drugi penis. Ne bi pa rekli, ti imaš vagino, ti si nežna in nosiš krila …

> V nebinarni utopiji ne bi zanikali, da imajo nekateri ljudje vagino in drugi penis. Ne bi pa rekli, ti imaš vagino, ti si nežna in nosiš krila …
>
> — Kazimir

**HANA:** Ampak trans osebe nimajo težav z družbenim spolom, ampak z biološkim, ker se ne počutijo dobro v svojem telesu. Mislim, da tudi če bi ukinili družbene vloge oziroma norme, to ne bi imelo veliko vpliva, saj se še vedno ne bi dobro počutili v svojem telesu.

**MARUŠA:** Ne vem, ali bi rada živela v svetu, v katerem ne bi obstajal spol, ker bi s tem človek izgubil svojo človečnost. Če lahko oba spola počneta čisto vse, to pomeni, da nas v veliki meri podpirajo tehnologija, infrastruktura in medicina. In da nam je bil odvzet določen del človečnosti. Podpiram celoten LGBTQ+ spekter in vedno bi ga, ampak ne vem, ali bi mi bilo udobno biti v svetu, kjer bi bili vsi enaki, to me spominja na *Krasni novi svet*. Mislim, da še vedno potrebujemo kontrast in raznolikosti. In da nas lastna fizična, telesna podoba definira. Ženske so že v pradavnini, ko sploh še ni bilo govora ali ideje o spolu, rojevale, moški pa so bili praviloma fizično močnejši. In na ta način se je vzpostavil odnos med spoloma. V antiki so tisti, ki so se rodili kot dvospolniki, veljali za mistike in šamane. Mislim, da bi morali poiskati znotraj teh razlik pozicije, znotraj katerih bi se vsi počutili udobno, tudi če so trans. Mislim, da je prava utopija popolno sprejemanje, ne glede na razlike, ne pa odprava razlik.

**Kako pa ste sploh začeli "dejtati"? Prek Tinderja? Je Tinder revolucija generacije Z?**

**KAZIMIR:** Ja, zame je Tinder brez dvoma revolucionarni izum. Ker če si dovolj lep, imaš dovolj dober stil in če dovolj spretno posreduješ svoje okuse in interese, lahko na potovanjih – tudi če si iz Slovenije – ‘dejtaš’ tudi z najbolj hudim Londončanom.

**Si opazil pri gejih in trans ženskah, ki si jih spoznal v tujini, kake posebnosti?**

**KAZIMIR:** V Parizu sem spoznal ljudi, ki se poigravajo s hormoni. Oni so najnovejša generacija trans ljudi. Louise je trans ženska in Max je *non-binary* in mu je za zaimke povsem vseeno. In to je že znak, da ni v krču glede svoje identitete. Ni ne moški ne ženska ali kaj tretjega, četrtega, ampak mu je popolnoma vseeno, kako ga imenuješ, definirajo ga druge stvari. Jaz se počutim enako glede sebe: ne počutim se kot moški in ne kot ženska, moja identiteta je hibrid mojih interesov in izkušenj s svetom. Moje genitalije in družbeni konstrukti kot moškost, gejevstvo in nacionalnost so zame irelevantni.

**Kako pa se Louise in Max oblačita? Kako sta videti?**

**KAZIMIR:** Nista šla s Kena na Barbie. Prejšnja generacija trans ljudi si je nanesla deset plasti šminke, da se ne bi kdo zmotil in jim rekel moški. Razumem, zakaj so šle nekdaj trans ženske v *drag queen* estetiko: zdaj se bomo potrudile, da bodo res vsi vedeli, da smo ženske. Max in Louise pa se ne oblačita niti v moške ‘cunje’, niti v ženske, ampak v kombinacijo obojega. In jima je vseeno, kako jima rečeš in kako ju vidiš. Oba uživata hormone, a ne zato, da bi ju svet dojemal kot ženstvena, ampak je razlog estetske narave. Oba sta si lasersko odstranila dlake, ker se jima zdijo grde, hormone pa uživata, ker nočeta izgubiti las in se postarati kot grdi moški – da bi jima rasle dlake iz ušes in nosa. Torej gre bolj za stvar osebnega okusa, ne pa za to, kako te bo sprejel zunanji svet. In to se mi zdi res nekaj lepega.

**Misliš, da je ta trend povezan predvsem z velikostjo mesta?**

**KAZIMIR:** Gotovo je povezan z velikostjo, pa tudi s politično naravnanostjo širše javnosti. V Parizu boš veliko laže prišel skozi, če boš videti kot Louise in Max, kot če bi bila v Sloveniji. In to je že pomemben faktor. Mislim, da bi se tudi pri nas veliko ljudi oblačilo in obnašalo bolj sproščeno, če to ne bi za sabo potegnilo tako velikih posledic.

**Koliko vi še čutite družbeni pritisk? Ali se lahko relativno svobodno izražate, raziskujete svojo seksualnost in spol, ali je še vedno prisoten tudi pritisk, kako vas bodo videli drugi?**

**MARUŠA: **Jaz glede spola ne čutim nobenega pritiska. Mogoče ker sem ženska in se je laže bolj po moško obnašati in oblačiti, kakor če si moški in se želiš oblačiti kot ženska. Bi mi bilo pa še vedno nerodno, če bi bila s punco. Občutila bi sram, čeprav so ljudje sedaj precej odprti.

**MAŠA:** Ko sem se postrigla čisto na kratko, sem se zavedala, kaj to potegne za sabo: določenemu deležu ljudi ne bom več privlačna. Meni je sicer vseeno in ne čutim pritiska, ampak sem se zavedala, da nekaj mogoče izgubiš, kadar ne slediš normam.

> Mislim, da so videoigre vplivale na to, kako naša generacija dojema spol. Možnost, da lahko dan za dnem stopiš v čevlje različnih oseb, ljudem ponuja spoznanje, kako tako izstopiti iz lastnega telesa, kakor tudi vstopiti vanj.
>
> — Neil

**HANA:** Če bi bila na žuru in bi videla žensko, ki bi mi bila všeč, bi mi bilo vseeno, kako sem oblečena. Če bi mi bil všeč tip, bi mi bilo neprijetno v *baggy* oblačilih in bi se želela preobleči v kaj oprijetega, saj se njim to zdi seksi. No, tudi pri ženski me kmalu začne skrbeti, ali jo bolj ‘palijo’ *femme* ali *masc* ženske, in hočem čimprej izvedeti. Kar je po eni strani bedno, saj se nočem prilagajati. Nekateri pravijo, da je delitev na moško in žensko vlogo v lezbičnem odnosu ‘bulšit’. Lahko da je, ampak jaz sem denimo pri eni od svojih punc začutila, da je bolj ‘možata’ – ni imela oblekic, imela je kratke lase, ni bila naličena. Zato sem se oblačila bolj ženstveno, rada sem bila bolj seksi. Pri tej novi, za katero še ne vem, ali jo *femme* ali *masc* ‘pali’, imam ful krizo, in potem nosim mešanico – spodaj oprijeto majico in čez *baggy* srajco. (smeh)

**KAZIMIR:** Za zunanjega opazovalca sem približno enako ‘feminilen’ kot moj sedanji fant. Na najino interno dinamiko je vplivalo, da je bil on vedno *top*, torej je v seksu igral bolj ‘moško’ vlogo. In to je vplivalo na najin odnos, dokler nisva čisto spontano zamenjala vlog. In to je dejansko vplivalo na celotno dinamiko odnosa, ne le na seks. Gre za pomemben obrat, ko nihče več ni dominanten, ampak sva oba lahko oboje in se poigrava s tem.

**HANA:** Jaz pa sem bila pri prejšnji punci vedno *femme* in ona *masc*, ker se mi je zdelo, da jo to bolj pali. Sedaj sem v *frend grupu*, kjer nima nihče vodilne vloge, kar mi je zelo všeč. Še najbolj trmasta sem jaz, ampak me k sreči ne upoštevajo. (smeh) Ta enakovrednost se mi zdi zelo pomembna. V partnerskem odnosu pa mi dominanca drugega paše, vendar le kar pri telesnosti, spolnosti.

**MAŠA:** Tudi tisti, ki so po naravi bolj vodje, potrebujejo okoli sebe ljudi, ki jih vzpostavijo kot vodje.

**KAZIMIR:** Mislim, da liderstvo ni inherentno vezano na spol. A od moških se praviloma pričakuje, da so močni, odločni, od žensk pa ne. Grozno za ženske, da jih družba ne vidi kot vodij, ampak hkrati je slabo tudi za moške, da vsi pričakujejo od njih, da so vodje. Tudi moški se morajo osvoboditi, a na drugačen način. Če nehajo igrati vlogo, ki velja za moško, to seveda pomeni, da izstopajo iz sistema, ki bi jih sicer nagradil za dobro odigrano vlogo, tako da je tveganje lahko veliko.

**MARUŠA:** Meni se zdi, da so na najboljšem tisti, ki jim je zares vseeno za igre moči.

\*\*\*

In tako se je na koncu naš pogovor o nebinarnosti, o ukinitvi spola, povsem organsko zasukal v preizpraševanje moči znotraj partnerskega odnosa, pa naj bo heteroseksualnega, homoseksualnega ali kakršnegakoli že. Četudi bo zares nastopila brezspolna utopija generacije Z, bodo še vedno ostajala vprašanja podrejanja in dominacije, poniževanja in spoštovanja, enakovrednega dostojanstva. In prav na tem polju moje sogovornike, katerih mlečna polt je bila v polmraku videti nedotaknjena, čaka še mnogo ran. A tudi vzhičenega navdušenja, učenja s poskusi, samozavajanja in samoiskanja. Prepričana sem, da bodo ta vprašanja, četudi ne bodo preprosto ukinjena, lahko veliko laže in konstruktivneje raziskovali znotraj LGBTQ+ odprte družbe.

### Avtoštopar

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/avtostopar

_Avtor: Jan Cvitkovič_

Jan Cvitkovič. Pesnik, scenarist, režiser, dobitnik filmske nagrade Beneški lev. Bi se želeli nasmejati? Prepustite se branju njegovih dogodivščin.

**4. februar 2023**

V četrtek sem se vračal iz Ljubljane.  
Ustavil sem na pumpi na Lomu.  
Ko sem speljeval, sem opazil človeka z veliko rjavo papirnato vrečko, ki je štopal.  
Pomislil sem ali naj mu ustavim ali ne.  
Potem sem mu.  
Izkazalo se je, da mu je ime Vjeran in je iz hrvaškega Zagorja.  
Donja Bedekovščina ali nekaj takega.  
Rekel je, da je sprva hotel v Astrijo, pa je bilo tam premrzlo, zato se je obrnil proti jugozahodu.  
Vprašal me je, kje živim, povedal sem mu, da malo na Krasu, malo pa v stari Gorici.  
Vprašal me je, če je blizu Gorice kako mesto, ki mi je všeč.  
Rekel sem, da mi je všeč Gradiška.  
Rekel je, da bi potemtakem on šel v Gradiško.  
Vprašal sem ga, kje je spal.  
Rekel je, da v Ljubljani, v Sheratonu.  
Vprašal sem ga, če ima denar.  
Rekel je, da ne.  
Rekel je, da gre vedno v najboljši hotel, ker imajo v teh hotelih ponavadi trosede v hodnikih skoraj na vsakem štuku in potem tam prespi.  
V Sheratonu je spal na zgornjem štuku.  
Vprašal sem ga, kaj ima v vrečki.

### Mile Hund

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/mile-hund

_Avtor: Jan Cvitkovič_

Jan Cvitkovič. Pesnik, scenarist, režiser, dobitnik filmske nagrade Beneški lev. Bi se želeli nasmejati? Prepustite se branju njegovih dogodivščin.

**25. november 2023**

Skoraj eno leto sem se pripravljal, da obiščem klub Manual v Rijeki. Gre za underground plesni klub zaprtega tipa z elektronsko glasbo. Tudi včlanil sem se, to je pogoj.  
Odločil sem se, da ta vikend pa res pridem. Najel sem apartma v centru, v bližini kluba.  
V mesto sem prišel včeraj, pozno popoldne.  
Namestil sem se, potem pa malo zakrižaril po barčkih in konobah.  
Tu imajo stvari rešeno tako: če hočeš v bar, kjer se kadi, greš pač v bar, kjer se kadi. Če pa ne, pa greš v tistega, kjer se ne kadi. Enostavno.  
Urnik Manuala je od 23.00 do 5.00.  
Izračunal sem, da če bom nadaljeval s tem svojim križarjenjem, bom verjetno bolj malo in bolj okorno plesal, ko se klub odpre.  
Naredil sem si načrt. Šel bom v apartma, se do enajstih ali pa do polnoči lepo naspal, potem pa densing do jutra.  
Šel sem v apartma in zaspal.  
Zbudil sem se ob štirih zjutraj.  
Šel sem na balkon in žalostno kadil.  
Potem sem se odločil – ko ga jebe, grem vseeno.  
Prišel sem v pravo ulico in našel težka kovinska vhodna vrata kluba.  
Iz kluba se ni nič slišalo.  
Imajo odlično zvočno izolacijo, sem pomislil in pozvonil.  
Nek dečko mi je odprl vrata. Povedal sem mu, da sem član.

### Zatajil si me

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/zatajil-si-me

_Avtor: Jan Cvitkovič_

Jan Cvitkovič. Pesnik, scenarist, režiser, dobitnik filmske nagrade Beneški lev. Bi se želeli nasmejati? Prepustite se branju njegovih dogodivščin.

**10. december 2023**

Takrat sem imel Renault 18.  
Bil sem ponosen na ta avto.  
Zdel se mi je gosposki, še posebej zato, ker sem prej vozil Wartburga.  
Družili smo se večinoma v lokalu Čarli ob Ljubljanici. Danes ga ni več.  
Okrog pol štirih zjutraj se je nekdo spomnil, da v Portorožu poteka Festival slovenskega filma, in da bi bilo lepo, če bi se ga udeležili.  
Sedli smo v moje francosko vozilo.  
Jaz, Dušan Čater, Jurij Hudolin, šahist Boštjan in še nekdo, ne spomnim se več, kdo.  
Zavili smo na avtocesto.  
Zapornico na mitnici sem prepozno opazil. Ob glasnem tresku je odletela v noč.  
Potem, ko sem uspel zavreti, sem pogledal v retrovizor.  
Iz avtocestne kabine je prišel Možakar. Stal je tam in gledal v noč. Ročico sem premaknil v vzvratno in počasi pripeljal do njega.  
Deloval mi je, kot da je še maloprej spal, in da še zbira vtise.  
Spustil sem šipo.  
*»Pa dobro, a si ti normalen, a ti veš, da bi nas lahko vse pobil?«*, sem ga vprašal.  
Možakar ni rekel nič.  
Speljal sem.  
Po kakih petdesetih metrih sem spet pogledal v retrovizor.  
Možakar je bil še vedno tam.  
Spet sem prestavil v vzvratno in se vrnil do njega.  
Spustil sem šipo. Vzel sem listek, ki je molel iz avtomata.  
*»Listek«*, sem rekel. 
Možakar je zrl vame.  
Nekaj časa sva se gledala. 
Potem sem dvignil kazalec in rekel: *»Da se to ne bi nikoli več ponovilo!«*.  
Možakar ni rekel nič.  
Dal sem v prvo in speljal.  
Mojim sopotnikom je bilo to smešno, zato so se smejali.  
Meni je bilo to najprej smešno, potem pa ne več, ker sem pomislil, da se bo Možakar slejkoprej sestavil in o dogodku obvestil policijo.  
Čim je bilo mogoče, sem zapustil avtocesto in nadaljeval po regionalni cesti.  
V Portorož smo prišli, ko se je že danilo.  
Zagledal sem policijsko patruljo.  
Pomahali so nam z loparjem. 
To je to, sem pomislil, Možakar jim je vse javil in zdaj smo v pizdi.

### Tako je pridna

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tako-je-pridna

_Avtor: Liu Zakrajšek_

V otroštvu sem zelo velikokrat slišala, da sem pridna. Pridna punca. Ker ne delam problemov. Ker sem vedno prijazna do drugih, tudi kadar mi je to težko.

***Marko skače, Marko skače, po zeleni trati ...
*****Pa je trata na drugi strani res bolj zelena? 
Zgodbe o lastnem dojemanju stereotipov, ki so značilni za Slovenijo in Slovence.**

\*\*\*

*»Tako je pridna, sploh ne vemo, da jo imamo,«* je rekla X. in obrisala hčerki brado. Bila je umazana od čokoladnega sladoleda. Srečala sem ju med sobotnim hitenjem po opravkih, kupovala sem stvari za kosilo. X. je ena izmed mam, ki jih zelo občudujem. Ima neskončno veliko potrpljenja, na svoje otroke nikoli ne kriči, zanima jo, kako razmišljajo, zanje si vzame čas. Ampak pravkar je izrekla *»pohvalo«*, ob kateri se mi vedno obrne želodec. Nekaj pri tem ni čisto prav, me prešine, ko izgovori tisti velepridevnik. Pridna. Tako pridna – sploh ne vemo, da je. Tako pridna, da je, kot da je ni. Všeč mi je, da se obnaša tako, da je sploh ne opazim. Kakšna pohvala je to? Ah, Liu. Dobro veš kakšna. Kolikokrat si jo pa ti slišala! 

Da me imajo za pridno, je bilo zame dolga leta (če ne kar vedno), najvišje znamenje uspeha in izpolnjenosti. Zdaj, ob prehodu v srednja dvajseta, me to dejstvo vse bolj spravlja ob živce. Pred kratkim sem sedela na kavi s prijateljico iz srednje šole. Odličnjakinja, predsednica razreda, športnica, požrtvovalna hči, ki je pomagala svojim staršem skozi kaotično ločitev, ki se na samem koncu ni uresničila. Na faksu je vedno dobivala same desetke, nikoli ni špricala, ob tem pa je ves čas študija tudi delala. Najprej kot natakarica, kasneje kot organizatorka dogodkov, nato pa je začela dobivati precej resne službe, sicer prek študenta, a vendar.

### Tedenski izbor #1: Zakaj? Ker je življenje prekratko za slab seks

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tedenski-izbor-2-zakaj-ker-je-zivljenje-prekratko-za-slab-seks

_Avtor: Uredništvo Beletrina Digital_

Zgodbe o seksu so kot pravljična dežela - polne čarovnije, zabave in presenečenj! Pripravite se na nepozabno popotovanje skozi filmske in knjižne užitke, kjer so strast, humor in avantura vedno na vrhuncu. Poslušajte podkast Eve Ostrouške, ki skupaj z Mašo Bunderla podira meje tabujev o spolnosti in se prepustite Ini, da vas odpelje v svet globalne porno industrije.

### NAJLJUBŠI PREDMET

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/najljubsi-predmet

_Avtor: Filip Hudej / Peter in Darja Lovšin, Tomaž Milač, Gašper Stražišar_

Predstavljamo intimen svet posameznikov skozi prizmo njihovih najljubših predmetov. Zgodbe o knjigah, glasbi, umetnosti in vsakdanjih predmetih odkrivajo, kaj nas navdušuje, kaj nas osrečuje in kaj nas povezuje s svetom okoli nas. Preko njih spoznavamo raznolikost človeške izkušnje in moč, ki jo lahko imajo preprosti predmeti v naših življenjih.

## Tomaž Milač - slikar in muralist

### LESENA MIZA & PALETA

Slikar in muralist Tomaž Milač razloži, da je atelje, v katerega skozi velika steklena okna sije svetloba s severa, umetnikova mladostna želja, ki se redko izpolni. Po sreči se mu je pred kratkim uresničila, v njem pa se je znašel tudi predmet, ki ga ne samo zaznamuje, ampak mu Tomaž pripisuje simbolno vrednost.

> Masivna miza iz enega samega kosa slavonskega hrasta se je pri Tomažu znašla po spletu naključja in kontrastira drugemu za slikarja nenadomestljivemu predmetu - paleti.

### Dvorišča - osebna fascinacija in etnološki teren

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/dvorisca-osebna-fascinacija-in-etnoloski-teren

_Avtor: Jerneja Ferlež_

Dr. Jerneja Ferlež, etnologinja in kulturna antropologinja, se je lotila raziskovanja mariborskih dvorišč.

Kadar me kdo vpraša, kako mi je prišlo na misel, da bi se lotila raziskovati mariborska dvorišča, večinoma pojasnjujem eno in isto. Uradna različica opisa moje fascinacije nad temi večplastnimi prostori gre takole: ko sem se mlada in zaljubljena vsake toliko za nekaj dni preselila k fantu v eno od hiš v starem mestnem jedru Maribora, so me radovednost in opravki odnesli tudi na skupno hišno dvorišče. Ker v hiši skoraj ni bilo drugih stanovalcev, sem se lahko po zapuščenem, a bujno ozelenjenem prostoru gibala povsem sproščeno. Presenetilo me je, kako prostrana je notranjščina parcele za hišo, ki sem jo iz ulične perspektive poznala že dolgo, nikoli prej pa nisem vstopila v njeno zakulisje. Pa bi lahko, na dvorišču je takrat namreč še delovala steklarska delavnica, ki jo je tu in tam obiskal kdo, ko je menjaval razbito šipo ali si zaželel ogledala nestandardnih mer – standardna so bila že takrat po nižji ceni naprodaj v velikih nakupovalnih centrih.  

Delavnica je stala približno na polovici dolge razpotegnjene parcele, ki se je za prečnim dvoriščnim poslopjem razširila v velik, večinoma opuščen vrt. Tonček in njegova žena, mislim, da ji je bilo ime Marjeta, sta stanovala v nizkem traktu v prvem delu dvorišča. Delček zelene površine sta sicer urejala kot svoj vrtiček, vse ostalo pa je bilo videti kot nekoliko divja zelena oaza dober streljaj od najbolj prometnega dela mesta.

> Takrat me je prvič očaralo, kar me fascinira še zdaj – razlika v atmosferi.

### Nov dan v življenju nekega narkomana

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/nov-dan-v-zivljenju-nekega-narkomana

_Avtor: Tine Bele_

"Droga me je dobesedno pripeljala do pekla. In kako je videti? Mislim, da je njegova največja odlika neverjetna sposobnost maskiranja, da ni videti kot to, kar dejansko je."

Zbudil sem se v nov dan! In kak dan je to bil! Enak kot zadnjih nekaj let, enaka beda, podobne patetično samopomilovalne misli, isti dosadan folk, boleče podobni, pogosto se mi celo zdi da dobesedno do-besede enaki pogovori o absolutno nepomembnih stvareh, mi je pa fascinantno, kako zelo strastno in zagnano se nekateri vržejo v to, koliko energije, entuziazma in predvsem glasnosti, artikulacije malo manj, vložijo v stavke, kot so: *»In pol mi je model prodal 0,9 grama, sm dal na vagco in blo je 0,9 grama namest 1 gram, aveeeeeš, pizda no, pa kako loh TKO nateguje folk, nikol več ne bom šu k njemu, aveeeeeš, pizda no!!!«* In to so zmožni ponoviti tudi po 3- ali večkrat, vsakič glasneje, bolj strastno, bolj dramatično, patetika v tem pa je resnica, ki je vedno za takšnimi izpovedmi. 

To, da je do dilerja prišel po 1 gram heroina, ki stane 25 evrov (kar je najpogostejša cena), on to dobro ve, in vseeno pride do dilerja praviloma vedno z zneski, kot so 18,46 evra pa 21,33 evra pa 15 evrov pa tudi 24,87 evra, skratka 25 evrov tisti diler vidi malokdaj, če sploh kdaj. 

Za to je tu več možnosti:  

a) diler je navajen takšnih ljudi, ker kdor dila hors, ima pač s takšnimi ljudmi opravka in je flegma in mu vsakič pogleda skozi prste;  

b) ker je opcija a) neobstoječa, je večja verjetnost, da ima paketke pripravljene po 0,9 g, 0,8 g, 0,7 g itd., da se prilagodi večnemu manku polne vsote;

### Hiša Boštjana Gabrijelčiča - Atmosfera kot stil

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/hisa-bostjana-gabrijelcica-atmosfera-kot-stil

_Avtor: Nina Granda / V sodelovanju z revijo Outsider_

Arhitektka Nina Granda odpira vrata zanimivih hiš, nas vodi skozi umetnost bivanja in lepoto notranjega dizajna. Tokrat se je posvetila arhitekturi atrijske gradnje – obiskala je hišo arhitekta Boštjana Gabrijelčiča na Rakovi jelši v Ljubljani.

»Atmosfera kot stil« – na to misel me asociira prvi vtis, ko obiščem atrijsko hišo arhitekta Boštjana Gabrijelčiča in oblikovalke keramike Tanje Goršič Gabrijelčič na Rakovi jelši v Ljubljani. Nizka betonska gradnja se ne prilagaja okolici, ampak v notranjosti ustvarja svoj lastni svet.  

## Nepopisan list

Arhitekt Boštjan Gabrijelčič pripoveduje, kako se je vse skupaj začelo. »Kot arhitekt sem za naročnika v biroju načrtoval hišo na Rakovi jelši. Bilo je leta 2016, ko je bil ta prostor še popolnoma nepozidan in neurbaniziran, ta del mesta pa označen s predsodki. Ni bilo še ulice niti hiš niti komunalnih priključkov, je pa vse to že bilo v načrtu razvoja mesta. Tu so rasla drevesa, grmovnice, slišalo se je celo kozice – zelo idilično, podeželsko vzdušje, ampak čisto zraven PST in pet minut do središča mesta. Zraven naročnikove lokacije se je pojavila možnost prodaje še ene parcele po zelo razumni ceni. To je bila prava priložnost za nas,« pojasni Boštjan. Prej je z mlado družino živel na Fužinah, vendar so pogrešali bližino mesta.  

Ko so snovali hišo, je bila okolica še nedotaknjena, vedeli pa so, da bo tu sledila gosta in nizka stanovanjska pozidava. »Glede konteksta smo začeli kot tabula rasa, brez referenc, na katere bi se lahko ob načrtovanju nanašali.« Želela sta si pritlične hiše, ker omogoča posebno kakovost bivanja, hkrati pa je skladna s stanovanjsko pozidavo v bližini, kot so sosednje Murgle arhitektov Ivanšek. »Želela sva si doma, ki bo omogočal čim več intime, tudi ko bo okolica pozidana. Zato smo se odločili za atrijsko hišo. Tu imamo veliko zasebnosti. Čeprav se okolica intenzivno zgoščuje, naša intima ostaja nedotaknjena.«

### Klincman, 3. del

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/klincman-3

_Avtor: Dušan Čater_

Srhljiva zgodba o ubogem oranžnem mucku, ki bi se vsakomur zasmilil. Vendar je resnica o njem povsem drugačna.

**Nedelja, 30. oktober 2022** 

Maki se je prebudil in na sebi začuti mokroto. Sicer je sanjal neke sanje o elegantnem skoku v morje, ampak ta mokrota v predelu trebuha, ki se je prek njega razlila tudi na kavč in ga namočila, ni imela nobene zveze z morjem. Tudi vonja ne. O tem se je prepričal, ko je ovohal mokroto. Smrdela je po mačjem urinu. Skočil je pokonci in na glas preklinjal. Tudi kavbojke, v katerih je zaspal, je imel povsem premočene. 

Ves besen je odprl velika dvojna vrata in stopil v spalnico. 

> Lena je zvita v položaj fetusa mirno spala. Bil je preveč jezen, da bi ji privoščil ta spanec.

Dregnil jo je. 

*»Ej!« *je glasno rekel. 

Lena je pomežiknila, se obrnila na drugi bok in spet zaprla oči. 

*»Ej!«* je bil vztrajen. *»Lena!« *

*»Jaaaa … kaaaj?«* je zamolklo vprašala. 

*»Zbudi se,«* je rekel Maki in jo narahlo stresal. 

*»Kaj ti je?«* se je Lena obrnila k njemu. 

*»Poscal me je!«* je rekel Maki. 

*»Kaj?!«* 

*»Klincman me je poscal!«* 

Lena je nekaj časa gledala vanj. 

*»Kdo?«* 

*»Ja kdo?«* ji je vrnil vprašanje. *»Tisti butasti maček, kdo pa drug!« *

*»A je tukaj?«* je Lena, upajoč, vprašala in Maki je nekaj časa debelo gledal vanjo, potem pa se je obrnil in šel iz sobe. 

*»Naj gre nekam vse skupaj,«* je rekel in se namenil pod tuš. 

Ko je slekel ponečedene cunje s sebe in pod tušem nastavljal toploto vode, je v kopalnico prišla Lena. Obstala je med vrati. 

*»Kako te je lahko poscal?«* ga je vprašala.* »Saj ga sploh ni v bajti!«* 

*»Je,«* je rekel Maki. *»Vem, da je!«* 

*»Ma daj,«* je rekla Lena skozi cinični nasmeh. *»Sam si se!«* 

*»Ja pa ja,«* je rekel Maki in stopil pod slap tople vode. 

*»Pijan si bil, če se sploh spomniš,«* je bila osorna. 

*»Še nikoli se nisem poscal med spanjem, zakaj bi se ravno zdaj?« *

*»Ker si star,«* je rekla Lena in šla iz kopalnice.* »In hudoben!«* jo je slišal reči s hodnika.

### Klincman, 2. del

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/klincman-2

_Avtor: Dušan Čater_

Srhljiva zgodba o ubogem oranžnem mucku, ki bi se vsakomur zasmilil. Vendar je resnica o njem povsem drugačna.

**Nedelja, 23. oktober 2022** 

*»Maki! Maki!«* 

Zdelo se mu je, da glas prihaja od nekod daleč. 

*»Maki, ej! Zbudi se, Maki, nooo ...«* 

Maki je s težavo odprl oči. Nad njim je bila Lena. Bolj megleno jo je videl. Ni bil še povsem pri sebi. Minulo noč je bolj malo spal. 

*»Ne najdem Kokija!«* je slišal reči Leno. 

Maki se je dvignil v napol sedeč položaj in si pomencal oči. 

*»Kaj praviš?«* jo je vprašal. 

*»Kokija spet ni,«* je ponovila Lena. 

Maki je potreboval nekaj sekund, da je sprocesiral, kdo je Koki. 

*»Vsepovsod sem pogledala … Nikjer ga ni!«* 

Maki pravzaprav ni vedel, kaj naj poreče na to novico. Nekaj časa je gledal okoli sebe, potem pa spet v Leno, ki je bila videti na robu joka, in spregovoril tisto, kar je bilo najbolj na mestu. 

*»Kako ga ni?«* 

*»Vse sem pogledala,«* je rekla Lena. *»In … Vse je razmetano!«* 

Maki je vstal s postelje in še s trdimi nogami šel v dnevno sobo. Ta je bila videti, kot bi tja padla kaka bomba. Po tleh so ležale knjige, ki so popadale s polic. Med njimi je Maki videl tudi enega od daljincev za televizijo, pa nekaj okraskov, ki so poprej krasili police, in tam je bila tudi ena slika s počenim steklom in na kose razbita nekoč velika kitajska vaza, njegovo darilo Leni za osemintrideseti rojstni dan. 

*»Džizus,«* je rekel Maki. *»Kaj pa je to?«* 

Razgledoval se je po sobi, ali kaj manjka. Soba je bila videti, kot bi kdo vdrl vanjo in nekaj iskal. A televizor je bil tam, nekaj slik je bilo še vedno na steni, vključno s tisto grafiko Jakca, ki je imela nekaj več kot samo sentimentalno vrednost, pa keramični konj Luja Vodopivca je tudi bil še vedno tam … 

> »Misliš, da ga je kdo ukradel?« je Lena prestrašeno vprašala in Maki se je zagledal vanjo s pogledom, ki se je spraševal o njenem mentalnem stanju.

*»Njega?!«* mu je ušlo in takoj mu je bilo žal. Spet je poslušal o ničelni ljubezni do živali in naklonjenosti do ubogega mucka, ki je še manj kot nična. In o sočutju sploh ni hotela izgubljati besed. Krivila ga je, da je do tega prišlo, ker se je hotel na vsak način prisliniti na posteljo, da bi spal poleg nje, ubogi muc pa je moral ležati bogsigavedi kje na hladnem in zdaj je, kar je! Nikoli mu pravzaprav ni bilo jasno, zakaj je vedno on tarča njene žalosti, jeze in kakršnegakoli razočaranja, ki nimajo nikakršne veze z njim, leti pa vse nanj.

### Klincman, 1. del

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/klincman

_Avtor: Dušan Čater_

Srhljiva zgodba o ubogem oranžnem mucku, ki bi se vsakomur zasmilil. Vendar je resnica o njem povsem drugačna.

**Sreda, 20. oktober 2022** 

Maki je stal pred velikim starinskim ogledalom, pozlačenim in okrašenim v baročnem slogu. Na steno velike veže je bilo pritrjeno malenkost prenizko za njegovo višino, in če je stal povsem vzravnano, se je videl v njem samo od nosu navzdol. A tisti trenutek je bilo to dovolj, saj si je ogledoval le svoje telo. Na sebi je imel spodnji del trenirke, zgoraj nič. Vlekel je trebuh navznoter in napenjal mišice. Ne trebuha ne mišic ni bilo kaj prida, špeha pa tudi ne, kar je bilo za moškega sredi štiridesetih let povsem zadovoljivo. Ko je z boksanjem v predel želodca preizkušal trebušne mišice, je slišal njen glas. Napel je ušesa, a besed ni mogel razločiti. Umaknil se je izpred ogledala in se je po dolgem hodniku, ki je imel eno steno povsem zastekljeno, na zunanji strani pred steklom pa rešetke, napotil do nje. Lena je s spodvitimi nogami in odeta v odejo sedela na kavču v dnevni sobi. 

*»Si kaj rekla?«* jo je vprašal. 

*»A imaš ti danes rekreacijo?«* mu je vrnila vprašanje. 

Pokimal je. Vprašanje mu ni bilo všeč. Rekreacija, ki je imela bolj malo s športom, več z druženjem, je bila stvar, kamor je vedno hodil sam; bila je nekaj njegovega, njegov pobeg od domačega ognjišča. Navadno so fantje odigrali eno uro košarke, potem pa sedli v bar športnega društva in mleli moške pogovore.   

*»Zakaj?«* je previdno vprašal.   

*»Šla bi s teboj,«* je rekla. 

*»Zakaj?«* je še enkrat vprašal Maki. 

*»Bojim se ostati sama v tej hiši.«* 

*»Ne pretiravaj, no ...«* je rekel Maki z nasmeškom. *»A res misliš, da straši v njej?«* 

Lena je skomignila z rameni. 

*»Včasih pomislim na to, da je hiša tako stara, da bi lahko bili v njej duhovi ...«* 

*»Duhovi?!«* se je začudil Maki. *»Hiša je res stara, ampak ...«* je prekinil, ker se je Lena zagledala naravnost v njegove oči. Videl je, da njen strah ni zaigran. *»Seveda, pojdi z mano,«* je potem rekel. *»Pa pohiti, čez pol ure začnemo.«* 

In Lena je z nasmehom, ki je kazal olajšanje, kar poskočila s kavča in stekla skozi visoka dvojna vrata v spalnico. Maki je gledal za njo in se vdano v usodo popraskal po temenu.

### NA KRIŽPOTJU SREDI VASI - Zgodba o Robertu Johnsonu

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/na-krizpotju-sredi-vasi-zgodba-o-robertu-johnsonu

_Zgodbe o življenju ljudi, brez katerih bi bil svet drugačen._

_Avtor: Dušan Čater_

Življenjska zgodba o Robertu Johnsonu, enem največjih bluesovskih glasbenikov vseh časov.

Predstavljajte si širna bombažna polja … Bombaž na levi, bombaž na desni, vmes pa dolga in prašna makadamska cesta. Večeri se in žuželke žagajo vsenaokrog … Po cesti stopa suhljat mladenič, ves črn, pa še v črni obleki, da ga v mraku skorajda ni videti. Izdaja ga le bela cigareta, ki mu visi iz ust. Na glavi ima klobuk, na rami nosi kitaro. Utrujeno se vleče po cesti, ki ji ni videti konca, ampak njegov korak je vztrajen … kakor je sam vztrajen v želji, da mu bo uspelo preživeti kot potujočemu bluesovskemu pevcu. Mrmra si melodijo in besede: *»I woke up this morning, feeling round for my shoes ...«. *Žuželke, ki se oglašajo v noči, in komarji, ki brenčijo okoli njegove črne glave, so dobra spremljava njegovi pesmi, in tu in tam jih mladenič počasti z ustno harmoniko, ki otožno zareže svoj mol v zvezdnato nebo … Tako pride do križišča, kjer prav tako ravna, prašna in makadamska cesta pravokotno seka tisto, po kateri hodi. Križišče je brez oznak, in ker se mladenič ne more odločiti, ali bi šel naravnost ali na sever ali na jug, sede na skalo ob križišču dveh cest, vzame v roke kitaro in zabrenka. Nenadoma, od nikoder, kakor bi se vzel iz zraka, se za njegovim hrbtom pojavi gromozanski črnec s svetlečimi rdečimi očmi. Mladenič ga niti ne opazi in se hudo prestraši, ko mu velikan vzame kitaro iz rok. V nekaj sekundah jo uglasi in z vsemi prsti zabrenka po strunah. *»Takole,«* reče z globokim glasom. *»Takole igraj na kitaro in odprl se ti bo nov svet!«* Vrne mu kitaro. Mladenič je zmeden in prestrašen. Nejeverno gleda v prikazen in v kitaro v svojih rokah. Zabrenka po njej in v trenutku se mu zazdi, kakor bi slišal več kitar hkrati. Navdušeno se zahvali nočnemu obiskovalcu in ga povpraša, kaj hoče v zameno, ker mu je tako dobro uglasil kitaro. *»Nimam kaj veliko dati,«* reče. *»Imaš, imaš ...«* odvrne črni velikan. In ker mladenič še boj začudeno gleda vanj, doda: *»Dušo! Svojo dušo mi daj!«* 

In legenda je rojena! 

Seveda, mladenič s klobukom in cigareto v levem kotičku ustnic je Robert Johnson, takrat še neznani potujoči pevec bluesa, ki pa je kmalu po tem srečanju prišel na glas kot najboljši bluesovski kitarist. 

Kaj pravzaprav vemo o Robertu Johnsonu? 

Poznamo skladbe *Love in Vain*, *Come On In My Kitchen*, *Walkin' Blues*, *Sweet Home Chicago*, *Cross Road Blues* ... Kaj veliko zapisov o njem ni. Vemo, da je igral blues in da je prodal svojo dušo hudiču na nekem križišču v Misisipiju … Okej. Pač legenda, pospremljena s polno mero mistike in skrivnosti. Legenda o legendi. Drži, da je igral blues, in to tako prekleto dobro, da je postal posmrtni zvezdnik, pri katerem so črpali velikani rocka in bluesa, z Bobom Dylanom, Keithom Richardsom in Ericom Claptonom na čelu. 

Drži tudi, da ni bil bel, da je bil črn, ampak dejansko ni bilo pri njem nič črno ali belo. Če pustimo ob strani legendo o prodani duši, ki v resničnem svetu ne zdrži, od kod mu tako rekoč čez noč talent za igranje kitare, s katero se dolgo ni mogel proslaviti niti toliko, da bi imel za kruh, kaj šele za viski? Pa še njegova prezgodnja smrt … Tudi ta je ovita v tančico skrivnosti.

### V rovih pod mestom je živahno!

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/v-rovih-pod-mestom-je-zivahno

_Avtor: Andraž Gombač_

Predstavitve festivalskih dogodkov, koncertov, bizarnih prireditev in še kaj. Andraž Gombač nas vodi po Sloveniji in vsakič znova dokaže, da naša kura nikakor ni mrtva. Tokrat je obiskal ROVE POD KRANJEM.

**Režijo se in gnetejo drug ob drugem, vino bi jim že pljusknilo čez robove kozarcev, a so previdni – je vendarle predobro za polivanje po vlažnem tlaku, kajneda! Punca visoko v zrak dviguje napihnjen balon v obliki steklenice šampanjca.**

**Fant ob njej si je v hecu nadel smešno velikanska oranžna očala, zdaj nadse dviguje napis: *****»V najdaljši vinski kleti smo že dolgo ogreti.«***** Podobna radoživa sporočila v objektiv kažejo tudi drugi iz vesele tovarišije. Fotograf jih opozori, tako, zdaj pa se široko zarežite. In – škljoc. Evo, pa bo za spomin na rajanje globoko pod starim mestom!** 

Kranj sem večkrat obiskal, iskal sledi, ki so jih za sabo pustili France Prešeren, Simon Jenko, Rudi Šeligo in drugi, si ogledal predstavo v Prešernovem gledališču, ob kulturnem prazniku tam prisluhnil Prešernovim nagrajencem, si ogledal razstavo v galeriji, zavil do Layerjeve hiše umetnikov, se po strmem zelenem bregu spustil v kanjon Kokre … Donedavna pa nisem vedel, kako živahno zna biti globoko pod površjem. Da je mestno drobovje prepredeno z osupljivim ožiljem utrjenih rovov, ki tradicionalno gostijo ljubitelje žlahtne pijače in dobre jedače.   

No, pa sem se minulega novembra napovedal organizatorjem 15. Vinske poti po rovih pod starim Kranjem. In imel srečno roko pri iskanju pravšnjega vodiča. Vodičke! Olga Pavlin z Zavoda za turizem in kulturo Kranj me je pričakala v Prešernovem gaju, kjer sva najprej obiskala pesnikov grob, se spoštljivo poklonila, potrepljala njegov kip iz ateljeja mojstra Lojzeta Dolinarja in ugotovila, da spet trte so rodile, pr'jatli, vince nam sladkó … Pa jo po središču Kranja že krenila cilju naproti. In stopila v sod. Tako:

### Družina in travma; zakaj ponavljamo tisto, kar se nikoli ne bi smelo zgoditi? 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/druzina-in-travma-zakaj-ponavljamo-tisto-kar-se-nikoli-ne-bi-smelo-zgoditi

_Avtor: dr. Katarina Lija Kompan Erzar_

Rubrika, namenjena raziskovanju in razumevanju kompleksnosti človeške psihe v kontekstu različnih situacij, predvsem vpliva okolja, genetike, socialnih interakcij in preteklih travm na človeško vedenje.

> Ljudje ne moremo spremeniti tega, s kom smo povezani v kompleksni mreži družinskih vezi skozi generacije. Lahko pa se odločamo, kako bomo s tem živeli in kaj bomo iz tega ustvarili zase in za svoje otroke.
>
> — Monica McGoldrick

Pogled na družino kot sistem, ki ga je razvila Monica McGoldrick, je pokazal, kako pomembno je razumeti dinamiko odnosov in pomembnih čustvenih vsebin ter njihov prenos med generacijami. Tako na primer ugotavlja, kako močno družino zaznamujejo izgube, ki jim nismo namenili dovolj žalovanja, zamolčane travmatične vsebine, družinske skrivnosti in družinski miti. Vsaka družina ima svoje zgodbe in vsak od nas se lahko v teh zgodbah prepozna, odkrije zanimive vzgibe, vir poguma, moči in veselja ter bolje razume svoje strahove in stiske. Na podlagi njenega dela se je še bolj razvilo raziskovanje medgeneracijskega vpliva in pomena poznavanja družinskih vezi in zgodovine. * *

### Režonja na svojem

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/rezonja-na-svojem

_Življenje na podeželju_

_Avtor: Sara Nuša Golob Grabner, David Pavlas_

Kje ležijo meje vesolja? Ali je človek zares sposoben svobodnih odločitev? Kaj je smisel življenja? To so vprašanja, ki se Sari Nuši Golob Grabner in Davidu Pavlasu, avtorjema rubrike Seen, zdijo povsem postranska in ki jih z levo roko obdelata že ob jutranji kavi. Veliko raje se posvečata pomembnejšim temam, kot so trenutni modni trendi, situacija kulturnih delavcev in manjšinska politika. V Rubriki Seen obdelujeta vse to in še več - tako rekoč vse, s čimer se spopadata v svojem vsakdanjem življenju. Kako bi izgledalo, če bi Milena Jesenska in Franz Kafka imela platoničen odnos in svojo jezo na svet namesto skozi pisma izražala skozi dopisovanje na internetu? Najverjetneje takole.

### Gram srca

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/gram-srca

_Avtor: Jan Cvitkovič_

Kdo so ljudje z ulic, mimo katerih hodimo in včasih ob pogledu nanje obrnemo glavo stran? Jan Cvitkovič je prisluhnil zgodbam ljubljanskih narkomanov in nas skupaj s svojo ekipo popeljal v svet poln upanja v boljši jutri.

Sprva nisem bil navdušen, ko so me povabili, da bi režiral dokumentarni film o narkomanih.  
Zdelo se mi je, da sem se teh stvari v življenju nagledal. 

Prijatelj, profesor doktor Gorazd Trpin, me je povezal s producentom Boštjanom Brezovnikom, ta pa z Aleksandrom Petričem - Sandijem, direktorjem fotografije. Na koncu sta me prepričali njihova zavzetost in strast do projekta. In pa še to, da za njimi ni stala in jih ni financirala nobena institucija. 

S Sandijem sva vzela kamero in šla na teren. Vedel je, kje so »punkti«, za njim je navsezadnje kar precej let let hard-core ulice. 

Začela sva s tako imenovano Tržnico, placem v Ljubljani, kjer se vsako jutro zbere več narkomanov in džankijev. 

Narkoman in džanki ni eno in isto, to so me poučili oni sami. Narkoman je uživalec droge, ki relativno ali pa celo povsem normalno funkcionira v družbi. Ima službo, stanovanje itd. Džanki je tisti, ki je (samo)izločen. Preživlja se, kot se pač zna in zmore. Iz dneva v dan, oziroma iz ure v uro. Načinov preživetja je več, tu jih ne bom našteval. 

> Začela sva s tako imenovano Tržnico, placem v Ljubljani, kjer se vsako jutro zbere več narkomanov in džankijev.

Prihajala sva iz dneva v dan, kasneje se nama je pridružil še Boštjan. Počasi sem spoznaval te like in počasi so nam začeli zaupati. Počasi jih je kamera nehala motiti. 

Spoznal sem gosposke narkomane, kriminalce, genialce, mlade nosečnice, bivše športnike, mladoletne dilerje, žalostne pesnike, javne osebnosti … 

Skoraj vsem je bila skupna ena stvar – pomanjkanje topline in  ljubezni v otroštvu. Luknja, ki jo poskušajo zafilat. In jo filajo in filajo in filajo, a se nikakor ne pusti zafilat.  

Z nobenim gramom. 

*R.I.P. Marko*

S Tržnice smo se počasi razlezli po mestu – po parkih in ulicah, v narkomanska stanovanja, kjer sem videl stvari, ki jih prej nisem, v zloglasno Hišo, kjer so trije štuki pogrnjeni z debelo preprogo iz igel, in kjer se ponoči dogajajo stvari, o katerih tu ne morem pisati.  

Videl sem zelo grobe stvari. Videl pa sem tudi veliko lepote. Zelo veliko. 

Počasi sem se na te ljudi navadil. In jih celo vzljubil. 

Zaznali so, da ne iščemo senzacije in da ne obsojamo. Zaznali so, da nas zanimajo oni. Ljudje. 
Potem so se začeli odpirati. Eden po eden.  

Ko so začeli govoriti, sem pri večini začutil, da so zelo dolgo čakali, da bi povedali vse. Nekateri najbrž vse življenje.  

In pri tem so bili boleče iskreni. 

Aja, še to: naslov filma bo Gram srca.

> Vse se je začelo z zabavo, gremo se ubijat s travo, z ekstaziji, več kot si jih pojedel, bolj kul si bil, pol je prišlo do une točke, ko sem jih pojedla šestindvajset v eni noči in si odgriznila del lica.

## Gram preveč

Včerajšnji snemalni dan je bil buren. Protagonistka M je med snemanjem doživela overdose. Zastale so ji življenjske funkcije. V rekordnem času je prispel reševalec na motorju. Lotil se je oživljanja. Pri predihavanju mu je asistiral producent filma Boštjan Brezovnik, ki je sicer vrhunski pravnik, a ima na srečo zaključeno srednjo zdravstveno šolo. Kmalu zatem je prispelo reševalno vozilo. 

Na telesu M niso našli žile, zato so ji antidot vbrizgali v vratno žilo (nekaj pa še v prsni koš, če sem prav videl), hkrati pa intubirali. Čez čas je zadihala. Dvignili so jo na nosila in potisnili v reševalno vozilo, kjer so se naprej ukvarjali z njo. V nekem trenutku sem pogledal noter, bila je že pri zavesti. Nekaj sem čvekal, da bi jo skuliral, ampak ni bilo potrebno. Obrnila se je proti meni in se na široko nasmehnila.

## Sin ulice

Zadnje čase se občasno družim z Dvojčkoma. Likoma, ki živita filmsko-narkomansko življenje. 
Slovenski Trainspotting, ampak hardcore verzija. Tistega, kar sem v tem kratkem času doživel z njima, v omenjenem filmu ni. 

Na ulici imata renome. Eden od njiju je v preteklosti bil obsojen na pet (*»oborožen rop in še neke malenkosti«*), drugi pa na dvanajst let (*»poskus uboja in še neke malenkosti«*). 

Mami Joži ni zmogla več, umaknila se je v Dom starejših na Taboru, petdeset metrov od stanovanja, kjer so ostali onadva in še nekaj njunih »prijateljev«. Bil sem v tem stanovanju. O tem tu ne bi govoril.

V glavnem, želel sem spoznati mamo Joži. Na koncu je pristala. Prišla je v park med Domom starejših in svojim prejšnjim domom. Urejena, artikulirana gospa. Sprva ni hotela govoriti, potem je povedala vse svoje življenje. 

Dvojčka sta bila že močno nabliskana. Sedela sta ob njej. Med njeno izpovedjo sta jo včasih nežno objela in rekla: *»Dej, mami, nehi no, sej ni blo tko hudo,«* in ji dala ljubčka. 

Vmes je prisedel lik v trenirki. Zavohal sem težave. Joži mu je rekla, naj gre stran in da ga ne mara, ker se je enkrat, pred petnajstimi leti, grdo obnašal v njenem stanovanju. Tip v trenirki se ji je opravičil in rekel, da ji gre kupit sladoled. 

Res je šel nekam, mislil sem, da ga ne bo nazaj, a se je vrnil s sladoledom. Mami Joži se je raznežila. Čez par minut sem zaznal, da ji je vmes eden od Dvojčkov vzel sladoled in ga zavzeto lizal.

Tip v trenirki je še nekaj govoril in zazdelo se mi je, da poznam ta glas. Vprašal sem ga, če je on Adnan. Pogledal me je in rekel: Jan? 

Poštekala sva, da sva se nekoč poznala.  Adnan »Slovenac« s Fužin. Vprašal sem ga, če še vedno repa. Rekel je, da je ima par novih komadov, ampak so samo v njegovi glavi. 
Vprašal sem ga, če bi enega delil z nami. 

Petdeset evrov, je rekel. 

Nisem imel gotovine, snemalec Sandi je pobrskal po žepih in mu dal petdeset evrov.
Potem je povedal Sina ulice.

**Avtorji vizualnega materiala**
Režiser: Jan Cvitkovič
Snemalca: Jure Černec, Aleksander Petrič
Produkcija: Inštitut za lokalno samoupravo Maribor
Fotografije: Boštjan Brezovnik

### Krasen dan

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/krasen-dan

_Avtor: Kaja Mohorič_

Kratka zgodba o lepem sončnem dnevu. Na klopci ob morju se srečata moški, ki je ostal brez službe in že nekaj časa spi pod mostom, ter starejši gospod, ki novemu znancu pojasni umetnost sajenja paradižnikov kot prispodobo za smisel življenja.

Dan številka 36. Promenada je vsak dan malo bolj prazna. Hladen veter z morja je odpihnil še zadnje turiste. Usedem se na klopco in strmim v vodo. Pretvarjam se, da sem tudi jaz turist. Enostavno je. Leta sem jih opazoval. Samo dovolj dolgo je treba zreti v daljavo, narahlo pripreti veke in spokojno sprostiti obraz. Potem vsi mislijo, da sem le kak zanemarjen vdovec, ki je prišel užit slan morski zrak. Nihče ne ve, da zadnjih nekaj tednov spim pod mestnim nadvozom in da se ponoči grejem s potepuškimi psi. Šestintrideseti dan je, odkar sem spet ostal brez službe in brez majhne sobe, ki so mi jo dali zraven. Obljubili so mi, da me maja vzamejo nazaj. Dnevi se bodo vlekli, ampak vedno pride tudi maj in z njim nova jata turistov, ki nas bo hranila vse poletje. Ko sem prvič ostal na cesti, me je brezvoljnost odpeljala tako globoko, da sem se komaj izkopal. Končal sem s pljučnico, potem ko sem se nekega večera pijan do nezavesti zvrnil v morje. Šele tiste dni, ko sem se dušil v kašlju, me je udarilo, da je to ta propad, ki ga vedno v trenutku opaziš pri kakem znancu, ko ga srečaš po dolgem času. Pri sebi ga pač ne vidiš, ker se gledaš vsak dan. Ampak zdaj imam rešitev, pred spanjem si zamislim, kdo bom, ko se zbudim.

### MAJA LESKOVŠEK - modna oblikovalka

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/maja-leskovsek-modna-oblikovalka

_Avtor: Maja Leskovšek_

V ateljeju razstavlja modna oblikovalka Maja Leskovšek.

Maja Leskovšek je modna oblikovalka. Leta 2013 je diplomirala in leta 2016 magistrirala na oddelku za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje Naravoslovnotehniške fakultete (NTF OTGO).   

Del magistrskega študija je opravila na izmenjavi v šoli Designskolen Kolding na Danskem. Dodatne delovne izkušnje je pridobivala na pripravništvih v oblikovalskih studiih v Londonu. Bila je članica druge generacije skupine Young@Squat (2013–2016), s katero se je redno predstavljala na slovenskih in tujih tednih mode. Za svoje delo je prejela več nagrad, med drugim »I feel Slovenia« za najboljšo študentsko kolekcijo leta 2015, leta 2017  je prejela nagradi Elle mladi talent 2017 in perspektivni na Mesecu oblikovanja.

### FILM / David Kapac, Andrija Mardešić - Stric 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/film-david-kapac-andrija-mardesic-stric

_Avtor: Vid Šteh_

Vas zanimajo filmi, serije, knjige? Bi želeli izvedeti, kaj je dobro in kaj ni, kaj se splača pogledati in česa ne? Prisluhnite našim komentatorjem umetnosti.

### TEJA MILAVEC - ilustratorka

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/teja-milavec-ilustratorka

_Avtor: Teja Milavec_

V ateljeju razstavlja ilustratorka Teja Milavec.

Teja Milavec je ilustratorka. Diplomirala je iz grafičnega oblikovanja na Fakulteti za Dizajn, nato pa magistrski študij nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje iz smeri ilustracija. Po srečanju z ilustracijo se v grafično oblikovanje ni več vrnila, saj ji ta dopušča veliko več analognega ustvarjanja z raznoraznimi materiali in tehnikami, zaradi katerih se počuti bistveno manj omejena. Trenutno največ ilustrira za otroške knjige in revije, občasno pa se rada spusti tudi v svet animacije, ki ji omogoča, da svoje zgodbe in ideje predstavi v dinamični, večdimenzionalni obliki.

### NOČNE OMARICE

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/nocne-omarice

_Avtor: Aleš Pavlin, Bronja Žakelj, Jan Cvitkovič, Sonja Javornik, Vinci Vogue Anžlovar_

Nočne omarice so skrivnostne zakladnice prepletene s spomini, polne starih razglednic in ljubezenskih pisem, v njihovih predalih ležijo čarobne risbe otrok, na njih počivajo večkrat prebrane knjige, včasih vinilne plošče, škatlice z nakitom in sveče, ki dišijo … Nočne omarice so tihi stražarji naših sanj, so arhitekti unikatnih zgodb in graditelji mostov med tem, kar smo bili, in tistim, kar bomo postali.

## Aleš Pavlin - producent

Morda na prvi pogled kaotično, a zame urejeno ležijo na nočni omarici že prebrane knjige, knjiga, ki jo trenutno berem, "čakajoče v vrsti" in nekaj njih zgodovinskih, ki jih berem občasno-po kosih. Območje brez signala sem že davno prebral, a ga imam iz vraževerja in za dobre vibracije pod Belim volkom, v večnem upanju, da če nam je uspela tako odlična serija s Perišićem, da nam enkrat uspe ne samo Rdeča kapica, ampak tudi Beli volk. John Williams, avtor legendarnega Stonerja se z Avgustom bere počasi, prav tako Ljudmila Saraskina. 

> Omarica je prepolna močnih žensk, trenutno še posebej izstopa Greta Weber, ki bi si vsekakor tudi zaslužila filmsko upodobitev.

### KNJIGA / Katarina Marinčič - Ženska s steklenim očesom

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/knjiga-katarina-marincic-zenska-s-steklenim--ocesom

_Avtor: Vid Šteh_

Vas zanimajo filmi, serije, knjige? Bi želeli izvedeti, kaj je dobro in kaj ni, kaj se splača pogledati in česa ne? Prisluhnite našim komentatorjem umetnosti.

### Ujeti izseki neznanih življenj

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/ujeti-izseki-neznanih-zivljenj

_Avtor: Jerneja Ferlež_

V rubriki Skozi objektiv (časa) vabimo bralca v odprto domišljisko polje, ki naj ga vsak zapolni po svoje, kajti fotografije so unikatne zgodbe, posebne le v očeh opazovalca.

> Fotografije so samo delček, ustavljen trenutek, pogosto režirana podoba drobnega izseka iz sicer daljšega in največkrat manj popolnega življenja, kot ga kaže drobcen vizualni vtis, ki se je uspel ohraniti.

Stare fotografije lahko gledam ure in ure. Podobno kot lahko ure in ure berem stare adresarje. Imena in podobe me pritegnejo v vseh primerih – če gre za ljudi, kraje in dogodke, ki jih poznam, pa tudi če o njih ne vem ničesar. Takrat mogoče celo še bolj. Sprožajo mi željo po podrobnem opazovanju, včasih si jih ogledujem celo z lupo – iščem detajle, ki jih na prvi pogled ni videti, iščem izraze na zamegljenih obrazih, predstavljam si grimase tistih, ki so obrnjeni stran ali se na fotografijah pojavijo le kot zabrisana sled. Zanima me, kdo so bili, kaj so počeli, v kaj so verjeli in kaj jih je vznemirjalo. Zanima me, kaj je povezovalo in kaj razdvajalo ljudi, ki so se iz nekega meni neznanega razloga znašli na isti podobi. Zanima me, kaj je zgolj poza za fotografa in kaj se je dogajalo z ljudmi, ko so stopili izpred kamere – v življenje. Zanima me, kako so dojemali tistega, ki je fotografijo posnel, in zanima me, kaj si je on – ali ona – mislil, mislila o njih.

### Daddy issues s sistemom

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/daddy-issues-s-sistemom

_Resničnostni šovi, trenja znotraj marginaliziranih skupin_

_Avtor: Sara Nuša Golob Grabner, David Pavlas_

Kje ležijo meje vesolja? Ali je človek zares sposoben svobodnih odločitev? Kaj je smisel življenja? To so vprašanja, ki se Sari Nuši Golob Grabner in Davidu Pavlasu, avtorjema rubrike Seen, zdijo povsem postranska in ki jih z levo roko obdelata že ob jutranji kavi. Veliko raje se posvečata pomembnejšim temam, kot so trenutni modni trendi, situacija kulturnih delavcev in manjšinska politika. V Rubriki Seen obdelujeta vse to in še več - tako rekoč vse, s čimer se spopadata v svojem vsakdanjem življenju. Kako bi izgledalo, če bi Milena Jesenska in Franz Kafka imela platoničen odnos in svojo jezo na svet namesto skozi pisma izražala skozi dopisovanje na internetu? Najverjetneje takole.

### Žensko redovništvo v Sloveniji

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/zensko-redovnistvo-v-sloveniji

_Avtor: Klara Širovnik_

Novinarka Klara Širovnik je obiskala dom Marijinih sester v Ljubljani, kjer ni izvedela samo, kako postati redovnica, temveč tudi ali lahko redovnica popije pivo in odide na dopust.

V osnovni šoli sem redno obiskovala verouk in si – na vse kriplje v času šmarnic, ko je župnik otrokom delil podobice svetnikov – prizadevala, da bi tam napravila dober vtis. S sošolci smo malodane tekmovali, kdo bo zbral več podobic. Včasih me je v tem boju vseeno premagala lenoba (sedmi glavni, pogosto imenovan tudi »smrtni« greh): ker me mama na šmarnice ni želela zapeljati z avtom (včasih ni utegnila, včasih se ji ni ljubilo, včasih je želela, da se vzdolž hriba do cerkve sprehodim sama), nisem šla. Dan potem, menda je bila sreda, sem se, še vedno nesprijaznjena z dejstvom, da me bodo sošolci prehiteli za eno svetniško podobico, to sličico namerila prekopirati v fotokopirnici. Četudi je bila originalna verzija odtisnjena na svetlečem se in trdem papirju sem jo naročila kopirati na navadnega, bog požegnaj te otroške možgane! V spominu mi je ostala pripomba uslužbenke: *»Ha, nisi šla na šmarnice, zdaj pa kopiraš, a?«* In me je zalilo. V sili sem odvrnila: *»Saj sem bila, pa jim je zmanjkalo podobic, župnik je rekel, da lahko prekopiram.« *(Laganje ni smrtni greh temveč »zgolj« božja zapoved, kar se mi je tedaj zdelo bistveno manj resno.) Ženska se je samo nagajivo nasmehnila, kot da je med nama nekakšna skrivnost, rekla pa ni nič. Še vedno sem prepričana, da je sram tisto čustvo, ki se nam v glavo in dušo zapiše za kar najdaljši čas. In tiste sramote morda ne bom pozabila nikoli.  

Lažnive podobice seveda nisem uporabila in niti izrezala iz A4 papirja. Pripomba mi je, bi rekli, odprla oči; s slabo kopijo si pred župnikom, do katerega smo šolarji imeli nek odnos (med delanjem neumnosti si na samostanskem vrtu dostikrat slišal besede: *»Pazi, župnik gre!«*), nisem želela delati sramote. Je pa bila pri verouku takrat, ko nas je poučevala katehistinja, cela razpaljotka. Zdelo se nam je, kakor da ta ženska zgolj nadomešča župnika, bila je drugorazredna, ko *»šef«* pač ni utegnil. Redovnice smo otroci po drugi strani videvali samo na daleč: recimo med pletjem gredic pred samostanom (njihov zeliščni vrt je bil vedno *»v nulo«*), moja mama pa je na vprašanje, kaj delajo nune, odgovorila precej preprosto: kuhajo za župnika.  

V moji glavi redovnice torej niso imele kake svoje funkcije. Bile so podporno osebje, ki župniku pomaga, da preživi in da svoje delo v cerkvi, pri verouku in na britofu opravi karseda uspešno. Šele kasneje v življenju mi je postalo jasno, da razen *»bogdaj«* in *»srečno«* z redovnico nisem spregovorila niti besede in da jih, potem ko sem zapustila osnovno šolo, v svoji vasi niti nisem več videvala. In celo pomembneje: da se mi še danes niti približno ne sanja, kdo so te ženske.

> Ali lahko oblečejo kopalke, ali smejo iti na dopust brez spremstva drugih nun, ali lahko pijejo pivo, ali smejo opravljati druge redovnice, ali lahko imajo v samostanu mačko in psa?

Ali smejo biti in živeti vse to, v čemer uživa nek povprečen človek (recimo jaz)? Več kot vprašati človek pač ne more. In smo šli.  

Ob vstopu v dom Marijinih sester na Mekinčevi v Ljubljani je deževalo, se cedilo in temnilo. Prva precej presenetljiva novica je zame bila že: vse redovnice v Sloveniji ne sodijo pod eno okrilje oziroma *»enotno družino«*, ampak se delijo v kakih 15 ženskih redovnih skupnosti, ki so si po vlogah (in tudi po zaprtosti pred zunanjim svetom!) zelo različne. Da človek razume poslanstvo posamezne skupnosti, je pametno pogledati, kdaj je skupnost nastala in kdo jo je zasnoval: Marijine sestre je v 19. stoletju denimo ustanovila sestra Leopoldina Brandis, ki je v družbi prepoznala potrebo, da bolnikom, umirajočim in osamljenim, ki so potrebovali postrežbo na domu, to tudi omogoči. In je začela vzgajati dekleta, ki so se bila (ob posvetitvi Bogu) pripravljena posvečati tudi bolnim v njihovih stanovanjih. Za to skupino ljudi Marijine sestre skrbijo še danes. Kot aktiven red se ne zapirajo med samostanske zidove. Pri njih jedo brezdomci, za nekaj starostnikov pa skrbijo tudi v tako imenovanem *»Vincencijevem domu«*, ki spominja na dom za onemogle. V stavbi, kjer tri sestre ljudi oskrbujejo redno, dve pa se jim pridružita občasno, je zrak precej manj težek kot v običajnem domu za starejše. Majhen kolektiv, malo ljudi, vedno isti negovalci in navajenost. Ostale Marijine sestre v skupnosti opravljajo druga dela: kuhajo, čistijo, vodijo zasebni vrtec, skrbijo za bolnike in invalide, v javnih ustanovah pa so lahko zaposlene tudi kot medicinske sestre in v drugih negovalnih poklicih. Ob vhodnih vratih obiskovalec opazi dve kletki z drobnima pticama, za kateri skrbi ena od tukaj bivajočih starejših žensk. Opazujem jo, kako se nasmiha ptičici, ki z glavico rovari po pesku in si jo moči v posodi z vodo. Misel na Cankarja in njegovo *Hišo Marije Pomočnice* – tam prav sestra Cecilija, ki umirajočim deklicam prinese kanarčka Hanzka, predstavlja edino povezavo onemoglih z zunanjim svetom – je neobhodna. V hiši Marijinih sester vloga redovnice pravzaprav ni zelo drugačna. Ena od posameznic, ki za ljudi izpelje jutranjo nego in obredno molitev, nato pa jih, vsakega posebej in počasi, pospremi v dvigalo in dalje v jedilnico, je tudi sestra Magdalena, morda ena najbolj navihanih žensk, s katerimi sem *»kafetkala«* v življenju.  

Že pred obiskom Vincencijevega doma za onemogle sem se z Magdaleno sestala dvakrat in pred prvim *»zmenkom«* sem imela z izbiro gostilne v centru Ljubljane precej težav (v meni ljubo Pritličje si je, bogve zakaj, nisem upala povabiti). Nazadnje sva sedli v kavarno Union, a mi glede lokacije, kakor se je pozneje izkazalo, ne bi bilo treba skrbeti. Magdalena zase oceni, da je, vsaj kar zadeva gostilniško življenje, nadpovprečno sproščena. Nekatere sestre marsičesa ne bi, ona pa gre! *»Seveda ne bom šla ponoči v diskoteko. Če pa smo na dolgi poti, se lahko na pijači ustavimo kjerkoli,«* pojasni. Tudi v kakšnem pajzlu ob bencinski črpalki.

V Slovenijo je Magdalena iz Argentine, kjer se je rodila slovenskim staršem, prišla pri 22 letih in pri 26 v Ljubljani doštudirala kot medicinska sestra. Zdaj pa jo gledam, ko ostarelim v jedilnici daje zlagati povoje (ena tukaj stanujočih žensk je to svojčas namreč počela za moža, ob nastopu demence pa so za bolnike znana opravila izjemno tolažilna), z njimi gleda stare fotografske albume, poje, jih boža po rokah, pomirja in čustveno neguje, medtem ko druga redovnica zanje pripravlja zajtrk. Kako se je ženska s fakultetno izobrazbo odločila za to življenje? Pri vsaki izmed posameznic, ki gredo na to pot, ne gre pričakovati, da bo odločitev hipna in brez dvoma. *»Božji klic«*, da, to slišimo pogosto. Terenske raziskave med redovnicami dejansko kažejo, da je ta poziv za odločitev pomemben, celo ključen. Vendar je nezanemarljivo, da do končne odločitve marsikatera dospe počasi in s precejšnjimi mukami, nanje pa odločilno vpliva družba, v kateri odraščajo. Več *»semen«* je prispevalo k Magdalenini odločitvi: tudi njena teta je bila redovnica, njena mati je delala dobro *»na tih in skrit način«*, obenem pa se je Magdalena kot deklica zgledovala po skupnosti Marijinih sester, ki je delovala v Vincencijevem domu v argentinski vasi (še posebej blizu ji je bila tam delujoča sestra Lavrencija). Sestre so v Argentini, tako se spominja sogovornica, stregle tudi brezdomcu, ki so se ga vsi izogibali – okoli sebe je imel pse, njegove ude so prevevale številne rane, one pa so ga občasno vzele pod streho, kjer se jim je pustil umiti in urediti. *»Pomembno je, da Boga ne doživljamo kot nekega diktatorja, ki nas sili v takšno odločitev,«* pravi Magdalena. Živela je z negotovostjo in tlečo žerjavico. *»Grem, in potem bom videla,«* si je rekla, *»ali sem ali nisem za to.«* Ob vstopu v samostan jo je skupnost sprejela naklonjeno, četudi je razkrivala svoje dvome in s tem vedno znova tvegala zavrnitev. Do večnih zaobljub so se dvomi še vedno občasno porajali. Po pravilih Marijinih sester traja najmanj sedem let, da prideš do večnih zaobljub, s katerimi se Bogu in posledično redovniškemu življenju dokončno zaobljubiš (kanonsko pravo sicer določa minimalne in maksimalne okvire, ki pa jih redovne družbe nato prilagajajo v skladu s svojimi pravili). V Magdaleninem primeru je pol leta trajal postulantat (pri kakšni zelo mladi bi morda trajal dlje, doda), leto in pol noviciat (ta sicer traja največ dve leti), sledile so prve zaobljube, ki se obnavljajo okoli petkrat, nato pa so nastopile še večne. Sprejela jih je. In zdaj smo tukaj.  

Ali Magdalena čuti, da se je čemu odrekla? *»Ja, zagotovo, a vem, čemú! V prvi vrsti sem se odrekla lastni družini. To hrepenenje je ostajalo, a je klic pretehtal. Tudi pokorščina, ki jo zaobljubimo hišni, provincialni in nazadnje vrhovni predstojnici reda, je bila zame kar precejšen izziv. Zdaj je to veliko lažje – od začetka sem bila vajena, da sama odločam o vsem, zdaj pa sprejemam dejstvo, da skupaj iščemo, kaj je božja volja,«* pove in nadaljuje, da pri tem vprašanju ne čuti teže, kakršno je v začetku morda pričakovala. Ni treba samo ubogati. Je pa pokorščina do neke mere tudi precej velika razbremenitev. A o tem v nadaljevanju. Nazadnje se je odrekla tudi temu, da razpolaga z imetjem. *»V začetku je skušnjava, da samega sebe vrednotiš na podlagi tega, kaj in koliko prineseš v skupnost – češ da delam in imam plačo, posledično pa nekaj veljam. To je bila moja skušnjava,« *pojasni. Tudi Magdalena je bila v času pridružitve redu kot medicinska sestra zaposlena v javni ustanovi in je *»služila«* v klasičnem smislu. Ključno pa je bilo spoznanje, da je bila njena plača dejansko njihova skupna. V redovniški skupnosti namreč vsaka prispeva na svoj način in posledično dobi, kolikor potrebuje: skupni prostori so, medtem ko so nekatere v javni službi in prejemajo klasično plačo, očiščeni, oprano je, skuhano. Neformalno delo, ki je v širši družbi neplačano in ostaja predvsem na ramenih žensk, tukaj dobi svoje priznanje. Hkrati pa je dejstvo, da vse sestre iz skupne blagajne vedno ne morejo dobiti enako, in to je treba sprejeti. Potrebe so različne. *»Jaz, denimo, grem vsakih nekaj let na obisk k mami v Argentino in takrat sigurno dobim višjo vsoto,«* pojasni.

> Zakaj ima druga nove čevlje, jaz pa ne, zakaj ima ono in tisto …

Da, tudi v samostanu se lahko, kakor v vseh drugih skupnostih, izrazi zavist! Pa Magdaleno kdaj premaga ta *»slaba stran«*, povprašam. Ja, seveda jo, odgovarja, krešejo se mnenja.* »Padeš, se zaveš, morda se s kom pogovoriš, Bogu izročiš, vstaneš in greš naprej. Ni se treba vrteti okoli tega.«* In ni se treba neprestano dokazovati – tudi kar zadeva zaslužek. Četudi nekatere sestre nastopajo na klasičnem trgu delovne sile, je redovniško življenje do neke mere zagotovo tudi kljubovanje kapitalistični miselnosti.  

Redovnih družb je, kakor zapisano, veliko. Po številu pa prevladujejo *»aktivne«*, kakršne del je Magdalena (te redovnice delujejo v skupnosti, pomagajo revnim in onemoglim, poučujejo v izobraževalnih ustanovah, vzgajajo). Zanimiv fenomen v zadnjih desetletjih pa nakazuje, da se dekleta danes pogosteje odločajo za stroge in zaprte redove s klavzuro, ki laike tudi nekoliko strašijo. Osnovna naloga zaprtih skupnosti je molitev in poglobljen odnos z Bogom, ob tem pa redovnice, ki tem skupnostim pripadajo (pogosto jih imenujemo tudi nune), načeloma ostajajo zaprte v samostanih. Ko so ti redovi nastajali, so bile njihove oblike in navade današnji miselnosti precej nerazumljive (nekateri redovi so recimo spali v krsti v znamenju nenehne misli na minljivost, a jih to ni strašilo). K občutku odtujenosti in strahu pred radikalnimi redovi je prispevala tudi doba janzenizma, danes pa se človek le stežka spoprime z idejo o skoraj popolni izoliranosti od ostalih segmentov družbe. Pri nas tako živijo klarise in karmeličanke, ki pa, zanimivo, beležijo vse več novih članic! Kje torej iskati razloge za vse pogostejše pridružitve kontemplativnim, zaprtim redovom? Sploh v dobi, ki stremi k vsesplošni odprtosti in svobodi. *»Verjetno gre pri mladih za nekakšno težnjo po radikalnosti – želijo si vsega ali ničesar. Zanje so aktivni redovi morda preveč podobni drugim bolničarkam in učiteljicam. Sama o pridružitvi kontemplativnemu redu nisem nikdar razmišljala,«* odgovarja sestra usmiljenka Cveta Jost, ki jo obiščemo v Šentjakobu pri Ljubljani. Tudi usmiljenke delujejo v karitativnih sferah, njihova družba (ne gre namreč za *»red«*, ker nimajo večnih zaobljub) pa je nastala kot odgovor krščanske skupnosti na potrebe, ki so se porajale od 17. stoletja naprej. Do 19. stoletja na območju današnje Slovenije namreč nismo imeli javnih bolnišnic. Prav usmiljenke so zagnale številne zdravstvene ustanove, ki še danes stojijo v Ljubljani okoli cerkve Sv. Petra (zahvalimo se jim lahko za, denimo, Leonišče). Radikalnejši redovi vstajajo in molijo celo ponoči, ne nastopajo na trgu delovne sile, zunaj samostana se praviloma ne družijo, z njimi pa lahko spregovorimo le skozi rešetke. Pa to še ne pomeni, da je biti pripadnik aktivnega reda tudi nujno lažje! *»Zunaj moraš biti bolj trden kot v klavzuri, ker si deležen številnih vplivov okolja. Naša rešetka mora biti previdnost,«* pojasni sestra Cveta.  

Cerkveni zgodovinar dr. Bogdan Kolar, zaslužni profesor ljubljanske teološke fakultete in salezijanec, skozi prizmo zgodovine ponudi več možnih razlag za opisano stanje: mladi, ki se odločajo za stroge samostane, hočejo krščanstvo in evangelij živeti radikalno in ne sredi nenehnih aktivnosti sodobnega sveta. *»Hočejo biti oporečniki današnji družbi, ki je usmerjena v učinkovitost in rezultate, slednjim pa so nenazadnje zavezani tudi karitativni krščanski redovi. Pri zaprtih redovih te kategorije, nasprotno, nimajo nobene vloge,«* pojasni in nadaljuje, da so padci vstopov na eni in rasti pridružitev na drugi strani prvo znamenje, da se v Cerkvi stvari začenjajo nekoliko preurejati. *»Resno dosledno krščansko življenje se je navadno začelo vzpostavljati na način, da so nove člane sprva privlačili stari in strogi redovi. Šele kasneje, ko se stvari malo uredijo, začenjajo pritegovati tudi aktivni redovi, ki so vpeti v vsakodnevno življenje, nazadnje pa se vstopi preuredijo še med škofijskimi duhovniki,«* pravi in dodaja, da je povečano vstopanje v zaprte redove še toliko bolj prisotno v tujini, pri nas pa je bolj opazno med ženskami kot med moškimi. Obenem pa velja omeniti, da zniževanje števila vstopov ni nič nenavadnega. Obdobja zanimanja in navduševanja so se skozi zgodovino venomer izmenjevala z obdobji oddaljevanja in zavračanja. *»Samo poglejte, koliko samostanov so v 18. stoletju enostavno zaprli,  ker v njih ni bilo ljudi. To se ne dogaja prvič v zgodovini.« *

Sociologinja dr. Sonja Bezjak v študiji *Kristusove neveste* sicer prepričljivo zagovarja tezo, da je redovništvo pojav, odvisen od družbenih dejavnikov, čeprav se v teološkem, redovniškem, medijskem ... obravnavanju največkrat pojasnjuje s subjektivnimi vzroki. Da so socialni, ekonomski in politični dejavniki pri odločitvi za pristop v red zelo pomembni, pritrjuje tudi sogovornik Bogdan Kolar. *»Mi kristjani pravimo, da zelo redke ljudi Bog nagovori direktno. Tisto, kar vpliva na človekovo odločitev, je okolje, bodisi cerkveno občestvo, katerega član je, skupina, v kateri se dobro počuti, bodisi zgled posameznika,«* dodaja. Mladi s pridružitvijo zaprtim skupnostim nenazadnje marsikdaj zavračajo tudi sistem vrednot, ki ga živimo danes. Zadošča jim dosleden urnik, molitev, fizično, skupno in ritualno delo. Tudi strogi urniki in hierarhije po svoje namreč dajejo oporo in nudijo trdno točko, ki zagotavlja, da boš ob koncu dneva z opravljenim delom zadovoljen.* »Če delaš kot župnik ali pa kot sestra v bolnišnici, vsak dan le stežka opraviš vse zastavljene naloge – in vprašanje je, kako zadovoljen boš ob uresničenem. V zaprtem redu pa ni nobenih presenečenj ali stresorjev, če si tega, seveda, želiš. V nasprotnem primeru je takšno življenje lahko hudo in skrajno neprijetno,« *pojasni. Brez naštetih zunanjih oziroma družbenih vzrokov za (ne)pridružitve bi sicer težko pojasnili tudi dejstvo, da je danes redovnic vse manj – Bog nemara ne kliče manj pogosto, kajne? V tem kontekstu ne gre pozabiti niti na politične razmere, ki ženske k poklicu privabljajo ali odbijajo. 

Čeprav lahko pritrdimo tezi Sonje Bezjak, da se število redovnic ne zmanjšuje zgolj od začetka 20. stoletja in da takratno zmanjševanje ni bilo izključno posledica ukrepov in delovanja državnih oblasti po drugi svetovni vojni, drži tudi, da je bilo prav to obdobje za redovnice eno hujših. Vrstila so se množična odpuščanja sester iz javnih ustanov. Sestra Cveta pojasni, da je bilo v naši provinci v tem obdobju 1240 sester usmiljenk, novi režim pa jih je leta 1948 – prikladno se je zgodilo prav na osmi marec, dan žensk – na ulice pognal od 600 do 700. Nekatere sestre so se vrnile k domačim, druge so iz poklica izstopile, veliko jih je odpotovalo na jug.* »To je bilo velikansko osiromašenje za javno zdravstvo. V ozadju ni bila skrb za bolnike, temveč ideologija. Ta ni prenesla, da bi redovnice, ki so s svojo obleko izražale pripadnost krščanstvu, delovale v javnem zdravstvenem sistemu,« *dodaja Kolar. Tudi sestra Cveta Jost je na poskusno dobo v Beograd prišla kot 21-letno dekle. Pri nas novih članic tedaj namreč niso sprejemali. V hiši je bilo nastanjenih sto sester in večina jih je delovala po klinikah. *»Prej sem v pisarni opravljala administrativno delo. Pri meni je klic od Boga vdrl hipno, še vedno se spomnim, pri katerih vratih sem stala, ko je v meni počilo, da sem za to določena od nekdaj,«* opiše in nadaljuje, da so pred končno odločitvijo nanjo poskušali vplivati tudi domači. Oče je bil v komunistični partiji in je odhodu med redovnice nasprotoval. *»Iz službe sem se domov k staršem takrat vrnila že v četrtek in ne v petek, kot je bil običaj. Ata me je vprašal, kako to, da sem že doma. ‘Jutri grem v Beograd,’ sem mu rekla. V mene je vstopila nekakšna moč, da sem zmogla ta korak. Zajokal je. V službi sem dala odpoved, in ko smo imeli s sodelavci poslovilno pogostitev, je šef pogledal mlade fante v pisarni in rekel: ‘Fantje, samo to vam rečem, sram vas naj bo.’ (smeh) Spomnim se, da mi je mama, ko sem bila v Beogradu že dve leti in se pripravljala na obisk doma, pisala, da ne ve, kako me bo oče sprejel in da naj ju raje obiščem v civilni opravi. Naši predstojnici sem to povedala in svetovala mi je, naj se preoblečem pri sosedih. No, še preden sem naposled odpotovala, mi je mama sporočila, da se je ata premislil in da me z veseljem pričakuje. To pa je bil prelep občutek!« *

Tudi slovenske sestre so bile v tistem času razkropljene vse do Skopja in so s svojim delovanjem nezavedno tvorile most med katoliško in pravoslavno Cerkvijo. Na jugu so jih zelo lepo sprejeli. Sestra Cveta je v Beogradu preživela 20 let. Ko se je začelo okoli leta 1990 začelo pripravljati k vojni, se je odločila za odhod domov, saj so usmiljenke v tistem času v Sloveniji že pripravljale novo provincialno hišo. *»Vsaka se je lahko odločila, ali ostane tam ali gre, in odločile smo se različno. Preselile smo se, tik preden so nehali voziti vlaki preko Hrvaške. Zadnji trenutek nam je na srečo uspelo preseliti tudi naše arhive in knjižnico. Se je pa v tistem času začela sekularizacija in  slabljenje vere po vsem svetu, Cerkev kot celota je bila vse manj stabilna. Nekaj let so se dekleta še priglašala, zadnja leta pa manj oziroma sploh ne,«* pojasni. 

Ob prihodu je sestra Cveta v Ljubljani začutila hlad in nesprejemanje. Do danes se je spremenilo veliko. Zdaj se sestre tudi v Sloveniji spet čutijo dobrodošle.  Da jih spoštujejo vsi tisti, ki niso skrajno obremenjeni, četudi ne verni, dodaja. Poseben premik je s svojim delovanjem naredila Mati Terezija. *»Takrat je ves svet redovnicam dal novo ceno, videli so, da imamo vendarle plemenit namen. Kar me pa v sedanjem času žalosti, je to, da smo ljudje močno indiferentni. Včasih so se, ko sem v sestrski obleki šla po ulici, ljudje obregnili na pozitiven ali negativen način, redovniška obleka je bila svojevrstno pričevanje,«* dodaja sestra Cveta. Naj ob tej priložnosti povem, da redovnice v gore in na morje odpotujejo v civilu, tudi čisto navadne kopalke so zanje dovoljena obleka. Če v Portorožu torej ne vidite redovnic v črno-beli uniformi, to še ne pomeni, da jih tam. *»Danes je, nasprotno, čisto vseeno, ali pod Prešernov spomenik prikoraka guru iz Azije ali katoliška sestra,« *nadaljuje sogovornica. *»Včasih bi bila bolj dobrodošla kakšna neprijazna beseda, kot da me človek ne vidi,« *dodaja. O nekakšni nevidnosti oziroma *»prozornosti«* sicer pričajo vse odmaknjene, marginalne skupine posameznikov. *»In to je tisto, kar najbolj boli,«* dodaja sestra Cveta. 

> Ob misli na redovnice povprečnega posameznika najprej preplavijo občutki zaprtosti in prisile, v glavnem pa patriarhalne ukleščenosti, ki ženskam onemogoča vzpon do najvišjih cerkvenih položajev.

Drži: krščanske redovnice ne morejo vstopiti v kler, to je omogočeno le moškim. Podobno je v vseh ostalih močnih cerkvenih skupnostih (drugače je le v reformiranih Cerkvah), kar gotovo vznika iz grobega zgodovinskega deljenja vlog na *»moške«* in *»ženske«*. Z ozirom na velika plačna in druga nesorazmerja, ki v javnem in zasebnem sektorju še vedno vladajo tudi v Sloveniji, pa velja pri hitri sodbi, da redovništvo ženske omejuje, za trenutek stopiti korak nazaj. Redovništvo je poklic, pri katerem posameznice zavedanje o omejitvah pri *»vzponu«* sprejmejo od začetka. Razumevanje tega pogoja je dejansko predpogoj, da se za redovniški poklic sploh odločiš. V tem kontekstu velja dopustiti tudi misel, da je redovništvo bilo (in je še vedno!) ena od učinkovitejših oblik ženske emancipacije. Seveda v moško konstruirani družbi.  

Redovi so ženskam skozi zgodovino predstavljali priložnost za pridobitev izobrazbe in zaposlitev, četudi v poklicih, ki so bili že tradicionalno pripisani ženskam (medicinske sestre, učiteljice, socialne delavke). Danes je to precej manj očitno, in morda je tudi v dejstvu, da sodobna ženska vstopa v vse sorte poklicev, mogoče iskati razloge za to, da se za redovništvo, ki je nekdaj predstavljalo možnost osamosvajanja, odloča vse manj posameznic. Do začetka 16. stoletja vzgoji deklet tudi v našem prostoru ni bila namenjena posebna pozornost, čeprav ne gre pozabiti na celo vrsto srednjeveških vplivnic, ki so bile (naključno?) tudi redovnice. Hildegarda iz Bingna je imela v svojem času izjemno velik vpliv na papeže, pa Brigita Švedska in Katarina Sienska, ki je papeža *»preselila«* iz Avignona nazaj v Rim. Vpliva na širšo skupnost žensk pa te posameznice vendarle niso imele! In četudi so klarise v Mekinjah vodile internat za plemiška, v Škofji Loki pa za meščanska in kmečka dekleta, bi bilo ta parcialna prizadevanja težko označiti za *»žensko gibanje«.* Prva skupnost, ki je ženske izobraževala aktivno in zavedno, so bile uršulinke. Že povsem na začetku novega veka so lahko delovale dobrodelno, ne da bi pri tem vzbujale kakršne koli sume, kar se je dogajalo drugim ženskim skupnostim tistega časa. Ženski redovi so širši skupnosti žensk omogočili, da v družbi aktivno sodelujejo in da dostopajo do znanja. *»Že leta 1917 so menihi trapisti kupili mlatilnico za mlatenje in čiščenje žit. Da se je posameznik naučil uporabe mlatilnice, so ga za leto dni poslali v Francijo na izobraževanje. Leta 1929 so kupili  traktor, ki je bil prvi v Posavju, in leto dni kasneje še kombajn za spravljanje žita. In tudi takrat so morali brata poslati v tujino, da se je tam leto dni učil, kako ga uporabljati. Pri redovnicah je bilo sila podobno! Za določeno skupino ljudi je bil vstop v samostan zagotovo veliko družbena promocija. Pridobili so ugled, mesto v družbi, poklic, lastno identiteto,« *dodaja dr. Bogdan Kolar.  

Vrnimo se na začetek. Bralcu sem obljubila odgovore na to, ali lahko redovnice tudi opravljajo in pijejo pivo. In obljube velja držati. Opravljati načeloma naj ne bi smele, pravijo, a padejo, seveda, in to pogosto! V tem vendarle uživamo vsi, od novinarjev do župnikov. *»Če pogledam sebe, vem, da bi na marsikaterem področju lahko bolj rasla. Najprej kot človek in tudi kot posvečena oseba,« *pravi sestra Cveta. Pa to še ne pomeni, da morajo čisto vsakemu, ki jih prizadene, odpustiti že na predpostavki, da so redovnice. *»Poglejte ta primer: poznam sestro, ki so ji med vojno ubili tri rodne brate in to iz srca odpustila, s tem se več ne obremenjuje. Druga sestra je doživela podobno in izkušnjo še vedno doživlja skrajno boleče. Da, kristjani imamo zapoved ljubezni in odpuščanja, a ta zmožnost variira od človeka do  človeka,« *nadaljuje. Znotraj skupnosti je ta odlika sicer še bolj potrebna. Vsaka ima svoj značaj in tudi svojo kulturo, a vendarle živijo skupaj, v isti hiši, za isto mizo. *»Veste, ni enako biti Štajerka in Gorenjka, že znotraj države so med sestrami precejšnje razlike.« *Razredi, socialno ozadje, izobrazba … Vse to v samostanu ne pade in se ne nevtralizira. Razlike ostajajo. Ostaja pa tudi isti cilj, ki jih osrečuje, pravijo. In ostajajo tudi potovanja in kopalke (četudi se Magdalena že na prvem srečanju poheca, da lahko nosijo le takšne, ki so zapete do vratu in črno-bele). Magdalena se na dopust najraje odpravi v slovenske planine s prijateljicami, ki niso redovnice, ali pa sosestrami. Po dobrem vzponu pa večini, tudi njej, zapaše mrzlo pivo. Mačke ali psa nima. Lahko pa bi ju imela.  

Ali lahko imajo mačke in pse tudi karmeličanke in klarise, s katerimi lahko spregovorimo le izza rešetke (in ali lahko to mačko morda vsaj izjemoma peljejo tudi na špancir po vasi)? No, to pa bo treba še preveriti.

### Irena Yebuah Tiran - Še vedno sem Slovenka, še vedno je moja himna Zdravljica

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/irena-yebuah-tiran-se-vedno-sem-slovenka-se-vedno-je-moja-himna-zdravljica

_Avtor: Gabriela Babnik_

Oblečena v trenirko in športne copate, z lasmi spetimi v čop, me pride iskat na avtobusno postajo v Novem mestu. Čeprav jo skrbi zaradi sestrinega zdravja, je nasmejana. Sproščena. Naročiva si belo kavo, ki jo postrežejo v roza skodelicah. Irena Yebuah Tiran, mezzosopranistka, je očitno v svojem domačem Novem mestu zelo priljubljena. Izmenja nekaj besed z natakarjem, ki navrže šalo o februarskem mesecu – najkrajši v letu naj bi bil, ker je mesec ljubezni. Ko smeh izzveni, se Irena z roko nasloni na mizo in z zanimanjem prisluhne prvemu vprašanju.

Začneva pri slovenskem izročilu. Lepi Vidi. Irenini in Leticiini mami, ki se je pri štiriindvajsetih podala v Gano, da bi si tam z možem Robertom Yebuahom, s katerim se je spoznala, ko je študiral v Ljubljani, ustvarila življenje. Irena in njena sestra dvojčica Leticia sta bili takrat majhni. Stari le leto in pol. *»Oče je mamo vprašal, ali bi se po končanem študiju vrnila z njim v Gano, in ona je brez pomisleka privolila.«* Čeprav naj mama ne bi vedela, v kaj se podaja. Še posebej ne v tistih časih. Natančneje leta 1976. *»Vse smo peljali tja in moja mama je prišla v Gano kot bela gospa. Inženirjeva žena. Doma pa je bila z vasi. S kmetije.«* Zato je bilo življenje, obkroženo s služabniki, zanjo nesprejemljivo. Pogrešala je zemljo. Želela si je imeti svoj vrt. Delati z rokami. *»No, to je bil prvi minus,«* mehko reče Irena, ki vmes nekajkrat ošvrkne telefon, in zlahka ujame rdečo nit, ko se vrne k pogovoru. *»Drugi minus je bil, da ni znala jezika. V gimnaziji se je učila nemško in rusko. Medtem ko je uradni jezik v Gani seveda angleščina.«* Poleg tega od nje niso pričakovali, da bo hodila v službo, kar je bilo po Ireninih besedah zanjo nesprejemljivo. In tudi če bi začela poučevati, bi se kot učiteljica iz komunistične države težko integrirala v anglosaksonski svet. Poleg tega je bilo tedaj v Gani ogromno korupcije, kar je pomenilo, da je bilo treba vse večkrat preplačati.

> Moj oče je sicer pričakoval, da ga bodo kot inženirja, ki je prišel v Gano z znanjem z zahoda, sprejeli z odprtimi rokami, vendar ni bilo tako.

Ne samo da je bila korupcija v tistem času praktično nepremagljiva, oče Robert Yebuah je zaradi študija v Evropi izgubil socialno mrežo doma. In tako so se Irenini starši odločili, da se vrnejo v Slovenijo. 

Irena pravi, da se iz Gane, razen okusov hrane, ničesar ne spomni. Se pa zato spomni, kako so ju, torej njo in sestro dvojčico Leticio, v otroštvu spraševali, kje je njun oče. *»Odgovarjali sva: 'Kako kje?'«* Na vprašanje, ali se je njun oče vrnil v Gano, sta odgovarjali, da je oče doma. V Novem mestu. *»Oče je naredil vse, da je ostal z družino. Kar pomeni, da je zanemaril tudi diasporo. Nikoli se nismo veliko družili z afriškimi družinami. Bili smo edini v Novem mestu. V balončku, in to je to.«* In šele ko sta sestri iz tega balončka izstopili, so se porodila vprašanja, ki niso imela ničesar opraviti z njihovimi družinskimi razmerami, pač pa s stereotipi o odsotnih afriških očetih. *»In šele tedaj sva dojeli, da je prisotnost najinega očeta nekakšen blagoslov.« *

Irena poudari, da v otroštvu ni imela težav in da rasizma s sestro Leticio ni doživljala. Najprej zaradi njune mame, ki je bila ravnateljica. Ko je prišla v novo okolje, je mama Vida poskrbela, da ni bilo presenečenj. *»Bila je zelo zaščitniška. Celo preveč. Odbila je vse morebitne napade,«* pravi Irena. Rasizma pa dvojčici nista občutili na svoji koži, ali pa vsaj ne v tolikšni meri, tudi ker je njun oče zelo skrben. *»Najin oče je zelo dobrosrčen, odprt. Mislim celo, da ima evropsko mentaliteto. Da se mu je bilo laže prilagoditi temu okolju, ker je že prej razmišljal drugače.« *V času najinega pogovora je Robert Yebuah v reviji *Onaplus *objavil članek, v katerem razmišlja o ekvilizmu. Razvil je idejo o novi družbeni ureditvi, ki bi odpravila revščino. Po njegovem sta delo in kapital soodvisna. Kar pomeni, da se mora dobiček enakovredno deliti na vse deležnike. Trenutno je pač tako, da kapital dobi dobiček, delo pa ostane pri strani. *»Za uspeh te restavracije je prav tako zaslužna snažilka, ki je počistila prostor, kakor kuharski mojster, ki kuha. Snažilka, ki vendarle nosi manjšo odgovornost, prejme manjšo plačo, a ko pride do dobička, prejmemo vsi enak delež. In na ta način ne bi bilo protestov. Na ta način bi odpravili tisto peščico bogatih in veliko število revnih. In tu bi se moralo uravnotežiti,«* pravi Irena. 

Na moj odgovor, da je ta ideja vendarle utopična, morda celo prežeta z duhom socializma, Irena iztegne roko in razpre dlan. Kot da bi me hotela ustaviti. *»Ta ideja je utopična samo v tolikšni meri, kolikor človeški naravi vlada pohlep. Če tega ne bi bilo, bi bil ekvilizem izvedljiv. Ker človek, ki ima ogromno, hoče imeti še več. Preberi, ker je res zanimivo … Sicer pa hočem reči, da je bil najin oče vedno razmišljujoč. Vedno ga je zanimalo dogajanje v Sloveniji, v Jugoslaviji.«* Irena pomolči. *»Želela bi si, da bi nama bolj približal Afriko. Ker sva z Leticio odraščali brez Afrike. Dokler nisem spoznala Maše Kagao Knez, na primer, nisem znala nositi afriških las. Vedno sem nosila spete lase, saj se mi je zdelo, da imam na glavi zgolj nekakšno grmovje. Ko pa sem pri Maši videla urejeno pričesko, sem si rekla, pa saj imam enako, zakaj ne bi poskusila! Pa ta afriška zadnjica je bila vedno problematična …« *

Na moje začudenje, kaj misli s tem, skomigne. *»Ja to, da imam veliko zadnjico, če se lepo izrazim. Ko si star štirinajst, petnajst let, je to še kar pomembno.« * 

Ko omenim afriško renesanso, s čimer ciljam na diskurz o afriških laseh, svetleči se koži, negovanih petah, Irena prikimava. Pri njiju se je sicer v otroštvu pojavljal pozitivni stereotip. Irena, na primer, je hitro tekla. In imela je dober glas. Se pravi, da je izpolnjevala pričakovanja, ki jih je vanjo projicirala okolica. Vse to je jemala kot prednost. In ne kot stereotip. Le z materjo sta včasih imeli konflikt. Ker si je določene stvari želela raziskati sama. Mama pa je hotela imeti stvari pod nadzorom. 

Tudi nad njunimi lasmi? 

*»Ne boš verjela, da je najine lase velikokrat urejal oče. Česal naju je od spodaj navzgor. Za 'ta sladke'. Da naju je spreletavala elektrika. Kadar me danes frizer sprašuje, ali me cuka, odgovorim, da ne, vse je super.«  *

*»Ko sva bili majhni, nama je presedalo, da sva enako oblečeni. Zdaj, v odraslosti, pa se pogosto zgodi, da se znajdeva v enakih oblačilih. Ker si kupujeva enake kose. Za dvojčke pogosto pravijo, da se v nekem trenutku ločijo, kar pa se v najinem primeru ni zgodilo. Celo najina moža se šalita, da sta se z dvema poročila. Ker delujeva tako, v paketu.«* 

Irena med pogovorom večkrat izreče besedo v nemščini, ki je njen drugi jezik. Nemško govori tudi s sinovoma, saj se ji zdi pomembno, da se naučita dodatnega jezika. Nemščine se je naučila v Salzburgu, kjer je z odliko diplomirala na Mozarteumu pri prof. Ingrid Mayr in končala podiplomski študij samospeva v razredu prof. Wolfganga Holzmairja. Klasika je v času odraščanja ni posebej zanimala. Sploh pa ne v osnovni šoli. Sicer je igrala prečno flavto v novomeški glasbeni šoli in bila morda na koncertih klasične glasbe bolj zbrana od sošolcev in sošolk. Klasična glasba se je zgodila po naključju. Ko je z novomeškim orkestrom zapela kot solistka, ji je ravnatelj predlagal, da bi študirala petje. *»Rekla sem si, jah, no, saj talent imam. Bom pa poskusila.« *

Svojo moč ali pa samozavest črpa iz dejstva, da je dvojčica. Da ima ob sebi še vedno, kot pravi, drugi del sebe. Samozavest pa deloma prihaja tudi od očeta. *»On je vedno rekel, da smo mi najlepši ljudje. Zato glavo pokonci!«* Mama je prav tako govorila, da morata biti s sestro najboljši. Predvsem zaradi barve kože. Vzpostavi vzporednico z Michelle Obama, ki je morala biti sedemkrat boljša od vseh drugih. Ker je ženska. In temnopolta. *»Jaz tega občutka v času najinega odraščanja v Sloveniji sicer nisem imela.«  *

V Salzburg je kasneje odšla na pobudo profesorice Brede Zakotnik, ki je poučevala na tamkajšnji akademiji. *»Imeli smo mojstrski tečaj v Ljubljani, kamor sem se prijavila. Bila je navdušena nad mano. Potem sem opravila sprejemne izpite. In šest let preživela v Salzburgu.« *Na Salzburg ima lepe spomine. Pred kratkim je obiskala najboljšo prijateljico, ki živi na Dunaju. Med drugim sta obujali spomine na to, kako jih je med smučanjem zajel snežni metež. In je neki gostilničar Ireno spraševal, kako ji je všeč sneg.* »Odgovorila sem, da mi je super. Vendar ni odnehal. Vprašal me je, kje sem se naučila tako dobro smučati. Odvrnila sem, da doma. Zanj je bil moj dom Afrika. In potem sem pojasnila, da sem Slovenka in da sem se tam naučila smučati. Opazila sem, na primer: ko me Kitajci sprašujejo, od kod sem, jih moj odgovor, da prihajam iz Slovenije, ne preseneti. Če pa me isto vprašajo Evropejci, jim moja barva kože in slovenska identiteta nista logični.« *

Ker je omenila Dunaj – ali ni nikoli razmišljala, da bi si tam ustvarila kariero? *»V bistvu ne. Iz preprostega razloga, ker ne morem živeti brez sestre dvojčice. Takrat sem imela v resnici tudi že zelo resnega fanta. Sedanjega moža.« *Razmerja Irena nikoli ni jemala lahkotno. *»Zaljubila sem se, in zame je bilo to to. Nisem pa v tistem trenutku razmišljala, da se bova poročila. Najino razmerje je bilo tisto resnično. On je takrat študiral pravo v Sloveniji, jaz pa sem bila v Salzburgu. Ko razmišljam za nazaj, se mi zdi, da je najino razmerje rešil prav Salzburg.« *Samo sebe iz tistega časa vidi kot naporno. Zaradi emancipirane vzgoje. *»Ko sva šla na železniško postajo in me je pospremil, je hotel nesti kovček na vlak, pa sem mu odrezavo rekla: 'Pusti, bom sama.'« * Sledilo je spoznanje, da je tistih nekaj dni ali minut, ki sta jih preživela skupaj, dragocenih. *»In sem naredila vse, da nisem bila tečna. Da sva se imela lepo.« *Vsak dan sta si pisala. Irena ima še danes doma polno škatlo pisem. *»Spomnim se, da mi je nekoč poslal tisoč šilingov, ki jih je zaslužil z igranjem v bendu Društvo mrtvih pesnikov. In zraven pripisal: ‘Ker vem, da ti bo prav prišlo …’« * 

Tista pisma Irena še vedno znova prebira. *»Ker v pismih drugače napišeš: 'Pogrešam te. Rad te imam.' In ko to vsakič znova prebereš, spoznaš, da se je nekje naložilo.« *

Torej verjame v ljubezen na daljavo?* »Pravijo 'daleč od oči, daleč od srca', ampak pri naju se to ni zgodilo. Ker si nisva postavljala nikakršnih pogojev in sva si enostavno zaupala.«* Irena sicer meni, da po naravi ni ljubosumna. In da niti njen mož ni ljubosumen. Kar je za razmerje na daljavo zelo pomembno. *»Rekla sem mu tudi, poglej, izbral si si takšnega človeka, ki bo vedno izstopal. Kamorkoli bova šla, bom vedno izstopala. Tako ali drugače. Z ljubosumjem bi torej težko kam prišla. Ali pa bi bila ves čas zagrenjena.« *

Pomembno se ji zdi razdelati temnopoltost v intimno-partnerskem razmerju.

> S sedanjim možem sta se spoznala, ko je bilo Ireni sedem let. Bila sta sošolca v osnovni šoli. Od drugega do četrtega razreda. Eno leto sta celo sedela skupaj v klopi.

*»Hodil je na isto glasbeno šolo, v isti pevski zbor. Potem sta nastala skupina Copa Cabana, kjer sem pela jaz, in bend Društvo mrtvih pesnikov, kjer je pel on. Bili smo prepleteni. Ko sva začela razmerje, me ni videl kot temnopolto. Najini prijatelji so barvno slepi.«* Irena ponazori s primerom. Ko na cesti sreča temnopoltega moškega ali žensko, samodejno pozdravi. Včasih ima celo občutek, da jo k njim vleče neki notranji magnet. Prijatelji ob njej jo pogosto sprašujejo, ali gre za znanca ali znanko. Irenin odgovor je preprost – pozdravlja, ker je temnopoltih oseb v Sloveniji tako malo. *»Razumeš, kaj mislim? Prijatelji me ne vidijo kot temnopolto osebo.«* 

Vztrajam, da gre vendarle za vzhodnoevropski kontekst, ki ima svoje specifike. Strinja se, vendar se potem posvetiva glasbi. Irena se posveča izvajanju sodobne glasbe, tako doma kakor v tujini, med drugim poučuje solo petje v Novem mestu. Toda najbliže ji je klasična glasba. Še posebej opera. Ker v njej ni nobenega blefa. Klasična glasba zahteva znanje. *»Odpreti moraš usta in zapeti.«* Zanima jo tudi gledališče. Njena prva vloga je bil Kerubin v Mozartovi *Figarovi svatbi*. Zanjo se je pripravljala tako, da je opazovala vedenje moških. *»Drža. Praskanje. Saj veš, to, kako moški držijo noge narazen.« *Pomagalo je tudi, da se je s sestro Leticio v otroštvu večinoma gibala v fantovski družbi. Kasneje je igrala tudi vloge zlobnic, kar je bil zanjo še posebej velik izziv. *»Zlobnice so mi bile v posebno veselje. Mislim, da nisem zloben človek. Trudim se biti dobra, zato je bil res velik izziv iskati take lastnosti in občutke. Res pa menda pravijo, da vsak nosi v sebi nekaj temačnega.« *

Irena je med drugim nastopila tudi v predstavi *Črna koža, bele maske* (Anton Podbevšek Teater), v kateri temnopolti Slovenci spregovorijo o prikritem rasizmu v slovenskem okolju. Tako mimogrede. Nedolžno. Nenamerno. So se je pripovedi kolegov, ki delujejo na različnih področjih in se vsakodnevno srečujejo z »dobronamernimi« rasističnimi opazkami, dotaknile? Odgovori previdno. *»Neki znanec, ki je predstavo, danes odigrano že vsaj 45-krat, resda videl preko zooma, mi je rekel, da žugamo, kar se meni sicer ne zdi. Tudi nekaterim mojim prijateljem so se izkušnje, izpovedane v tej predstavi, zdele nepojmljive. Tudi zato, ker poznajo mene in Leticio.«* Kadar nekateri strmijo vanjo ali njeno sestro, se najprej večinoma odzovejo prijatelji, *»češ, poglej, tam te nekdo bulji«*. Irena pravi, da teh pogledov ne vidi, ko je v dobri koži. *»Kadar pa nisem, me zmotijo.«* Oče neke njene prijateljice je komentiral, da vanjo strmijo, ker je lepa. Ko je potovala v Salzburg, so se cariniki na meji pogosto obregali obnjo. Kar je razumela kot rasizem ali pa vsaj kot del dihotomije črnega in belega telesa, ki ga zgodovinarka B. D. Gottschild poimenuje *love-hate *sindrom (sindrom ljubezni-sovraštva). Temnopolti so bili obenem zaničevani in občudovani: privlačni so bili njihovi glasba, ples, športni dosežki, življenjski slog, obenem pa odbojna njihova prisotnost. Irena pravi, da določene poglede ali komentarje lahko razumeš tako ali drugače. In da je marsikaj pogojeno tudi z razrednostjo, torej od tega, iz kakšnega okolja izhajaš. Je pa previdna, ko v javnosti spregovori o izkušnji temnopoltosti. Ker njena izkušnja in izkušnja njene sestre Leticie ni in ne more biti univerzalna.  

> Na vsak način se mi zdi pomembno, da se temnopolti v Sloveniji povezujemo.

Na vsak način se ji zdi pomembno, da se temnopolti v Sloveniji povezujejo. Pred leti so se različne ustvarjalke odpravile skupaj v Afriko. V Burkino Faso. Na Festival mednarodnega plesa v Ouagadougouju (FIDO). Ko spregovori o tem, kako je prvič zapela pred afriškim občinstvom, se ji zasolzijo oči. *»Šlo je za vzajemno navdušenje. Jaz sem bila očarana nad plesnimi telesi, ki so se skladno gibala, in oni so bili očarani nad mojim glasom. Ko sem se jim zjutraj pridružila na neki vaji, so me vsi navdušeno spraševali, kako naredim to s svojim glasom.«* Od tistega obiska plesnega festivala v Burkini Faso se je Irena začela učiti tudi francosko. In potem v smehu izreče: *»Et maintenant je parle français.« *

Znanje jezika je dodatna spodbuda, da se v Afriko redno vrača. Še enkrat v omeni Mašo Kagao Knez. Ki ji je hvaležna, da je njej in sestri pomagala odkriti Afriko v sebi.  *»Ona je tista, ki je Afriko izbezala iz naju. Zaradi nje sem imela prvič priložnost peti v Afriki. In nositi afriške lase. Vse to. Še vedno sem Slovenka. Še vedno je moja himna Zdravljica. Ampak z zavedanjem, da imam še neko dodano vrednost, prav zato, ker najin oče prihaja iz Afrike.«* Maša Kagao Knez je torej »kriva«, da se sestri danes vsaj enkrat na leto odpravita v Afriko. Prvič so bili v Gani kot družina, potem leta 1997, ko je Irena študirala v Salzburgu, in naslednjič, ko sta s sestro za štirideseti rojstni dan za darilo prejeli letalski karti. *»To je bilo nekaj najlepšega,«* se razneži Irena. V Gani sta prebivali pri očetovi sestri. En dan, na  primer, je minil tako, da sta gledali venezuelske telenovele. *»Teta je skuhala zajtrk. Potem smo gledale televizijo. Teta se je znala zelo razburiti in je komentirala kako igralko ali igralca, kar naju je med drugim spomnilo na očeta. Marsikomu bi se to zdelo grozno. Ampak midve nisva šli na turistično potovanje, temveč k družini.« *Predvsem sta užili ganski vsakdanjik, vključno s trenutkom, ko je zmanjkalo elektrike in so sredi belega dne zabrneli generatorji. *»Res je bilo super. Ker sem bila s sestro dvojčico. Tako preprosto je bilo biti tam z njo. Doma. Ker Gana je tudi najin dom.« *

Izkušnja drugega doma se zdi Ireni pomembna, čeprav iskreno prizna, da ne bi mogla živeti v Afriki. *»Super mi je iti v Gano. Kar zadiham s polnimi pljuči.«* Ker je tam vse tako *managable* in se v vsakem trenutku lahko vse zgodi. Toda ostaja Slovenka. *»Verjetno bi bilo moje otroštvo drugačno, če bi bila prisotna 'Afrika'. Toda vprašanje identitete je pri meni zelo jasno. Zelo dobro vem, kdo sem.«* Zato jo rasistične opazke, posebej med otroki in mladostniki, še bolj prizadenejo. Nepojmljivo se ji zdi, da imajo otroci danes več težav, kot sta jih imeli onidve s sestro v času odraščanja. Ko sta bili majhni, v časopisu ali na televiziji ni bilo temnopoltih, medtem ko se dandanes temnopolti obrazi pojavljajo vsepovsod. V reklamah. Na televiziji. V filmih. In poleg tega je danes v Sloveniji več temnopoltih, kot jih je bilo nekoč. Toda še vedno se otroci med seboj zbadajo. Zelo majhni otroci uporabljajo besedo »črnec« kot zmerljivko. Ko so v časopisih začeli poročati o Georgeu Floydu, je govorila s sinovoma. Na šoli naj ne bi doživljala diskriminacije, oziroma naj se jima ne bi dogajalo nič takega, česar ne bi mogla sama urediti. Bili so primeri, ko so sinova zamenjali za romska otroka, toda tudi temu je kasneje sledilo opravičilo. Pri tem mimogrede navrže še incident leta 2011, ko je ob dvajseti obletnici Slovenije pela v parlamentu in se je neki bloger javno zgražal, ker temnopolta oseba poje slovensko himno v parlamentu. To jo je zelo prizadelo. Čeprav se zdi, da Irena na vse gleda pozitivno. Hipna resnost in zamišljenost se spreobrneta v smeh. Navrže, kako je v času svetovnega prvenstva v soočenju Gane in Slovenije v prvem polčasu navijala za Slovenijo in v drugem za Gano. V isti maniri se je enemu od svojih učencev v diskusiji, ko jo je izzval, češ da slovenščine ne govori veliko ljudi in da bo verjetno kmalu izumrla, postavila po robu. *»Zame je slovenščina eden najlepših jezikov. Čeprav v mojem svetu soobstaja z drugimi jeziki, ki jih govorim, ji ostajam zvesta.« *

### Praga - V tujini si bolj to, kar si v resnici

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/praga-v-tujini-si-bolj-to-kar-si-v-resnici

_Avtor: Liu Zakrajšek_

Ko se ti lastno življenje zazdi premajhno, je edina rešitev, da se poženeš s prvim vlakom v neznano.

Šla sem gledat labode, da bi si izpraznila glavo, pa sem ves čas mislila na dom. V  otroštvu sem jih z mamo velikokrat opazovala v Tivoliju, pri Čolnarni. Vltava je precej bolj grandiozna od majhnega Tivolskega ribnika, se pa tu tre toliko turistov, ki se nadležno prerivajo in vpijejo drug čez drugega, da me hitro odnese više po obrežju, kjer počepnem na velik zlizan kamen in zaprem oči. Razmišljam, kaj zdaj počne moja mama. Najbrž sedi na balkonu in opazuje vlake. Ali pa leži pred televizijo, utrujena od dolgega dne. Pomislim tudi, kaj bi v tem trenutku lahko počela sestra. Najbrž se je zaprla v sobo in posluša gramofon ali pa lista kako revijo in pije kavo za mojo pisalno mizo. Zdaj ima sobo samo zase. Tudi jaz imam tu, v središču Prage, sobo, ki je samo zame.  

> Prvič v življenju živim sama, med menoj in domom pa se vije dolga železnica, ki vodi skozi Dunaj naprej čez zasneženo pokrajino, ki jo bom kmalu spet prečkala, ko se za praznike odpravim domov.

Prej moram oddati še esej za seminar o Kunderi in Kafki. Zelo predvidljiva izbira, a je ne obžalujem. Na seminarju sem namreč spoznala Paulette, ki ima neubogljive kodre, kot jaz, je zasvojena s kavo, kot jaz, rada pleše, kot jaz, obožuje glasbenico Coeur de pirate, uganili ste, kot jaz. Včasih zvečer skupaj leživa v moji postelji in gledava filme ali pa se s tramvajem zapeljeva v kak zanikrn bar in skušava spoznati še kake tuje študente, ki jih je mesto polno. Večino časa pa se dobivava v knjižnici, kjer bereva, delava domače naloge in se pogovarjava v francoščini, ob čemer neizmerno uživam. 

Za začasno selitev v Prago sem se odločila precej na slepo. Začutila sem, da potrebujem spremembo in kraj, v katerem bom lahko svobodna, v katerem bom lahko zadihala. Ljubljana me je začela dušiti. Vse se mi je naenkrat zazdelo premajhno. Moja soba, kjer sva se s sestro umikali druga drugi. Moja hostesna uniforma, ker sem med odmori prevečkrat zavila po čokoladne krofe v Maximarket. Moj krog prijateljic se je po prvem letniku faksa, ko smo večinoma sedele po lokalih in se presedale po knjižnicah, precej zožil, ko so nekatere odšle v tujino, zamenjale fakse in dobile fante. 

Ko se ti lastno življenje zazdi premajhno, je edina rešitev, da se poženeš s prvim vlakom v neznano. Večino moje lastnine se je stlačilo v en kovček. Zadihano sem ga tovorila po stopnicah gor in dol, ko sem na Dunaju iskala pravi peron za prestop. Skupina otrok, ki me je opazovala, se mi je ob tem smejala, češ lej jo, kaka neroda. Kovček sem pred odhodom tudi stehtala. Imel je petindvajset kilogramov.  

Teh petindvajset kilogramov je bilo v mojem praškem stanovanju premalo, da bi se počutila doma, zato sem si z denarjem od poletnega dela kupila prt s češnjevimi cvetovi, okrasni blazini, roza plišasto pregrinjalo, vazo in sobni rastlini za na omaro. Prvič v življenju sem imela tako imenovano lastno sobo. Celo lastni balkon, na katerem sem včasih kadila, kar doma niti slučajno ne bi prišlo v poštev. Ampak na takšno svobodo se enostavno nisem znala navaditi. Lastna soba je namreč soba, ki čaka, da jo z nečim napolniš. 

Po mesecu bivanja v Pragi sem začela čutiti nekakšno praznino, najhujšo ob večerih, ko sem se od Paulette poslovila na postaji podzemne železnice, kjer sem včasih zavila še v Žabko, da bi kupila smetano za kavo. Večeri so se mi zdeli neizmerno dolgi, tudi če sem prišla domov opolnoči. Zato sem začela ponoči obsesivno buljiti v televizijo. Edini program, ki ni bil sinhroniziran, je bil francoski TV5Monde. Zagreto sem spremljala precej slabo detektivsko serijo in oddajo *Taratata*, kjer so nastopali znani glasbeniki kot Juliette Armanet in Tim Dup. Nehala sem spati.  

Ure in ure sem ležala v poltemi, ožarjena z neonsko modrim sijem majhnega televizorja, in po družbenih omrežjih brezsramno zalezovala svoje sošolke in sošolce iz srednje šole in s faksa. Ne bi rekla, da sem čutila domotožje. Prej nasprotno. Čutila sem močno povezanost z življenjem doma, v Ljubljani, brez želje, da bi se vrnila k njemu. Zdelo se mi je, kakor da sem vseh svojih enaindvajset let preprosto le sanjala, da pa je resničnost čakala name in me ujela, takoj ko sem zakorakala v neznano samoto, ki me je tako privlačila. Tuje mesto, novi ljudje, nov faks, nove izkušnje. In nova, drugačna praznina.  

> Si v tujini bolj to, kar si v resnici, ali se tako zgolj zdi, ker si veliko bolj anonimen?

Grenko-sladka melanholija, ki sem jo čutila, ko sem zasanjano lebdela skozi prostrane ulice z lepimi kavarnami in na metroju opazovala zanimive moške, je bila morda samo posledica obilice prostega časa, ki ga doma nikoli nisem imela. V Pragi sem lahko večino dni počela, karkoli sem želela. Nihče me ni omejeval, nihče me ni potreboval, nihče me ni klical, ali ga lahko zamenjam v službi. Vedela sem, da ne bom nikjer srečala prijateljice, s katero sem se grdo skregala, bivše profesorice ali fanta, s katerim sem imela najslabši prvi zmenek vseh časov. Prvič sem imela občutek, da sem odrasla ženska s svojo osebnostjo in načinom obnašanja, ki ga ni treba pojasnjevati drugim in razlagati, zakaj se je spremenila, zakaj kadi, zakaj je nehala biti vegetarijanka, zakaj se je pobarvala, zakaj vstaja pozno, zakaj rada poseda po lokalih in samo zre predse, ne da bi visela na telefonu ali brala. Prišla sem nekam, kjer ni nihče poznal stare Liu, tako da sem bila lahko prvič v življenju nova Liu. Punci z roza lasmi, ki sem jo spoznala na divjem žuru na strehi hotela ob treh zjutraj, sem lahko preprosto podala roko in rekla: *»Zdravo, jaz sem Liu. Kadim, jem meso, rada sedim v lokalu in zabijam čas in všeč mi je to in to in to.« *

Pravzaprav je privlak tujine velikokrat v tem, da tam nismo vpeti v družbeno mrežo vedno istih ljudi, ki imajo o nas že ustvarjena mnenja in si domišljajo, da nas poznajo, ker so bili enkrat v srednji šoli pri nas doma. V Ljubljani sem s prihodom na faks začela sovražiti družabne dogodke in žuranje na Metelkovi, ker sem stalno srečevala iste ljudi, ki so mi, nevede, dajali občutek, da je moja identiteta takšna ali takšna, oziroma da izpadem tako in tako. Ta omejenost majhnega mesta me je kot devetnajstletno punco povsem osebnostno onesposobila. Želela sem se skriti v veliko školjko, kot globokomorska žival, ki se je ljudje raje ne bi dotaknili, kaj šele da bi jo dregali, naj pride ven in pove kaj o sebi.  

> Praga je bila povsem druga pesem. Tam sem bila samo Liu.

Skoraj vsak drugi dan sem šla ven, ves čas sem hodila v gledališče, v kino, na žurke. Želela sem si, da se ta svoboda ne bi nikoli končala. Seveda nisem niti slučajno pomislila, da se ne bo. Vedela sem, da me doma čakajo diploma, dve študentski službi, družina, težave svojcev, moje življenje, ki ga ne morem kar splakniti v straniščno školjko kot kup razmočene solate.  

Nekje ob koncu semestra sem spoznala še Suzanne. Ni bila s podeželja kakor Paulette in  kljub mladosti je že vedela, kaj želi početi oziroma kaj bi bila rada po poklicu, česar zase nisem mogla trditi. Želela si je delati na radiu.

Ko smo neke sončne sobote kupovale rože v cvetličarni poleg kioska, kjer smo kupile sendviče in kavo, me je vprašala, ali sem prišla v Prago, da bi si našla službo.  

Skoraj sem bruhnila v smeh. *»Seveda ne, absolument pas, jaz že imam službo doma v Ljubljani, in potem ko diplomiram, bom nadaljevala študij tam.« *Suzanne je bila nad mojim odgovorom nekoliko razočarana. Nobena od naju s Paulette ni nikoli niti pomislila, da bi si skušala med izmenjavo poiskati kak uporaben kontakt za prihodnost. Dom nama je bil dovolj. Nekaj mesecev kasneje bova nanj tudi dobesedno obsojeni, marca se bo namreč epidemija korone razširila že po vsem svetu in v Sloveniji bo začelo teči prvo zaprtje, ko bom večino dni poslušala zoom predavanja, izvajala pilates s pomočjo YouTuba in preizkušala kak nov recept za pecivo, ki ga bom potem pojedla med kakim napadom panike.  

Suzanne je takoj po izmenjavi odšla nazaj v Francijo, a se je v Prago kasneje vrnila. Tam je dobila službo na radiu. Svojo sanjsko službo. Čeprav je zaradi tega pustila takratnega fanta.  

Praga je bila zame zgolj pavza. Nekaj, česar kasneje, ko sem začela živeti in se preživljati sama, veliko delati in se ukvarjati s tem, kako si bom zgradila odraslo življenje, niti slučajno nisem več doživela. Takšne brezskrbnosti nisem doživela nikoli kasneje, v vseh zadnjih štirih letih in pol. Moja »insomnia« v Pragi ni bila posledica domotožja, ampak pretiranega navdušenja nad tem, da sem sama v ogromni prestolnici, ki toliko ponuja, a globoko v sebi vem, da nisem ena tistih, ki lahko z vsem presekajo, poberejo svoje stvari in se kar preselijo v tujino. 

Si pa vsake toliko, na kak deževen in temačen dan, odprem Google Maps in z občutkom nostalgije s prstom sledim liniji svoje takratne ulice ter si predstavljam punco, ki zdaj sedi na mojem bivšem balkonu in opazuje oblake visoko nad seboj.  

Škoda, da sem pogum tako hitro obesila na klin.  

\*\*\*

*V rubriki Tuje nebo delimo z bralci izkušnje Slovencev, ki so se odločili za življenje v tujini. Prisluhnite njihovim zgodbam.*

### Krmilec ptičev

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/krmilec-pticev

_Avtor: Kaja Mohorič_

Kako je, ko prvič vidiš sneg? Kratka zgodba o starejšem lekarnarju iz Kaira, ki se z družino preseli v deželo na severu in začne delati kot prodajalec v Lidlu.

Osemindvajseti december je, eden tistih dni med božičem in novim letom, ki si jih nikoli ne zapomniš. Ravno prav prežet z dolgčasom, da imam voljo v miru srebati kavo leže na kavču, prazno strmeti skozi okno in premleti, od kod do kam me je peljalo to leto. Treba je vsake toliko narediti računico s samim sabo.  

Januar se zdi kot prejšnje stoletje. Smešen tič sem bil takrat, čez dan lekarnar, zjutraj in zvečer krmilec ptičev. Na strehi sredi sivega Kaira sem imel kletko z golobi, kot jo je imel nekoč moj ded. Njegovi so znali nositi pisma. Leta in leta jih je vztrajno treniral, dokler niso obvladali vsak svoje lokacije. Jaz nikdar nisem bil tako potrpežljiv, da bi jih učil te zagonetne veščine. Potrpljenje imam ponavadi takrat, ko sem v to prisiljen. In tako sem januarja še vedno potrpežljivo čakal na pismo. Že tretje leto je bilo na poti. 

Februarja je prišlo.

> Smešen tič sem bil takrat, čez dan lekarnar, zjutraj in zvečer krmilec ptičev.

### DOBRO IZKORIŠČENA (BI)SEKSUALNOST - Zgodba o Davidu Bowieju

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/dobro-izkoriscena-bi-seksualnost-zgodba-o-davidu-bowieju

_Zgodbe o življenju ljudi, brez katerih bi bil svet drugačen._

_Avtor: Dušan Čater_

Življenjska zgodba ene največjih glasbenih ikon 20. stoletja, Davida Bowieja.

## Klovn

Ko je imel David Robert Jones tri leta, ga je mama Peggy zalotila, kako stoji pred ogledalom v kopalnici montažne železobetonske hiše na Stansfield Roadu v Brixtonu in se maže z ličili. Pa ne z njenimi lepotilnimi potrebščinami, pač pa s šminko, pudrom in črtalom za oči, ki jih je izmaknil podnajemnikom nad njimi. Peggy se je hudo prestrašila, saj je sprva mislila, da je v njihovo kopalnico v južnem Londonu zataval  klovn. Fanta je pošteno okarala in mu dala jasno vedeti, da se ne sme ličiti. Da fantki tega ne počnejo. 

»*A ti se pa lahko?*« je bil Davidov odgovor. 

Očitno Peggy ni imela pravega odgovora, saj je fant nadaljeval s tovrstno maškarado, za nameček pa je še motil dnevni mir z oponašanjem pevcev ter s skakanjem in plesanjem po hiši, pri tem pa trmasto zahteval popolno tišino in vso pozornost, ob čemer so se navzoči prepričali: če ne bo zabavljač, bo pa baletni plesalec! Kot da ji ne bi preostalo nič drugega, je nekaj let pozneje Peggy začela spodbujati sinovo teatralnost. Ko naj bi v šolski uprizoritvi Kristusovega rojstva igral pastirja, mu je celo sešila haljo in naglavno okrasje. Takrat naj bi tudi ugotovila, »*da se v njem nekaj skriva*«. Kot kaže, je bilo nekaj na tem. Malega Davida Roberta Jonesa so žarometi privlačili, kot bi bil vešča. V medijih se je prvič pojavil pri komaj petih letih. Tistega dne je z družino obiskal kmetijski sejem v Jorkširu, se izmuznil staršem, stekel do Njenega veličanstva kraljice, ki je bila tam častna gostja, se postavil prednjo in jo gledal. »*Živijo, fantek!*« mu je bojda prijazno naklonila dve besedi, dogodek pa je ovekovečil fotograf krajevnega časopisa. Fantič je bil deležen precej pozornosti širše družine, ki so ga prijetno trepljali po ramenih, mu naklonili nekaj pohvalnih besed glede lepote, kar mu je zelo godilo, se je bil pa prisiljen že takrat seznaniti z drugo stranjo slave. Namreč, Peggyjina sestra Pat ni bila ravno navdušena nad nečakom. »*Bil je ošaben otrok in vedno se je trudil biti drugačen,*« je pravila. »*Vedno se je rad česal po svoje … naprej in s strehico ob ušesu. Če sem ga počesala jaz, se je razkuštral in se še enkrat sam počesal. In venomer je stal pred ogledalom!*« 

Res je. In poleg naštetega, je bil tudi zelo trmast otrok. Tako trmast, da je pozneje postal, kar si je vedno želel: superzvezdnik, znan kot David Bowie. 

David Bowie se je rodil 8. januarja 1947 kot David Robert Jones, na isti dan kot dvanajst let pred njim sam nesmrtni kralj rokenrola Elvis Presley. Mati Margaret Mary Burns, ki so jo vsi klicali Peggy, je bila potomka irskih izseljencev in je delala kot natakarica v kinu Ritz. Tam se ji je predstavil Haywood Stenton »John« Jones. Bil je sirota, a se je kot kakšen junak Charlesa Dickensa hitro povzpel po družbeni lestvici, saj ga je bogata teta, ki ga je vzgajala, poslala v britansko javno šolo, kjer so ga urili v lepem vedenju in se je znal obnašati kot pravi džentelmen. Delal je kot promotor v otroški dobrodelni organizaciji Dr. Bernardo. Zaljubila sta se, naredila otroka in se osem mesecev po rojstvu sina odločila za poroko.

### Hiša Roka Omana - Revolucija v štirih kubusih

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/hisa-roka-omana-revolucija-v-stirih-kubusih

_Avtor: Nina Granda / V sodelovanju z revijo Outsider_

Arhitektka Nina Granda odpira vrata zanimivih hiš, nas vodi skozi umetnost bivanja in lepoto notranjega dizajna. Tokrat se je posvetila arhitekturi prizidkov – obiskala je hišo arhitekta Roka Omana in oblikovalke Urše Draž v Trnovem v Ljubljani.

Arhitekt Emil Navinšek je leta 1969 v samozaložbi izdal knjigo velikopoteznega naslova: *The Revolutionary New Corridor-Free Systems in Architecture* (*Revolucionarni brezkoridorni sistemi v arhitekturi*). V njej je opisal svojo metodo prostorske znanosti, dognanja in načela gradnje brez hodnikov. Prvič je ta načela udejanjil pri Gimnaziji Bežigrad (1936). To je bil prototip; realiziral je 39 *revolucionarnih* brezkoridornih šolskih stavb. Ob sodobnih oblikah učenja spoznavamo, kako aktualne so njegove ideje še danes.  

Dve leti pred Gimnazijo Bežigrad je Navinšek blizu svoje hiše na Devinski v Ljubljani za svoji teti zasnoval malo vilo z vrtom (1934), v tlorisu ne dosti večjo od 40 kvadratnih metrov. 

Arhitekt Rok Oman, ki s Špelo Videčnik vodi mednarodno uveljavljen arhitekturni biro OFIS, je z občutljivim arhitekturnim posegom vilo preuredil v bivališče za svojo družino. 

*»Obstoječa dediščina mi je predstavljala izhodišče, kako se lotiti arhitekture. Delo arhitekta Navinška mi je omogočalo, da sem se ob zasnovi hiše naslonil na obstoječo gradnjo in na tej osnovi razvil lastno arhitekturo.« *

### **Prizidek - presežek **

Nastala je zanimiva in igriva kompozicija štirih enakovrednih volumnov – kubusov. Navinškova hiša, prvi kubus, stoji ob ulici, dozidani pa so ji trije leseni volumni, pravokotno postavljeni drug na drugega.  

Prizidek je sicer problematična značilnost slovenske grajene krajine, ki namesto temeljitih rešitev prepogosto išče parcialne. Toda v tem primeru je obstoječa dediščina izhodišče za avtorski poseg, ki ustvarja novo celostno arhitekturo.

### FILM / Jonathan Glazer - Interesno območje

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/film-jonathan-glazer-obmocje-interesa

_Avtor: Vid Šteh_

Vas zanimajo flmi, serije, knjige? Bi želeli izvedeti, kaj je dobro in kaj ni, kaj se splača pogledati in kaj ne? Prisluhnite našim komentatorjem umetnosti.

### HLADILNIKI

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/hladilniki

_Avtor: Andrej Skubic, Slobodan Maksimović, Josh Rocchio, Noah Charney_

Od skrivnostnih vonjav do nenadnih izginotij, vsak hladilnik skriva svojo zgodbo - zgodbo o preteklih obedih, nenavadnih kombinacijah in trenutkih, ko je doživel ledeno dobo, ker je nekdo pozabil zapreti njegova vrata. Kljub temu, da je včasih tarča naših pritožb zaradi prenajedanja, je hladilnik vedno tam, pripravljen da nas ohladi in osveži v vročih poletnih dneh ali pa nas potolaži s kakšno dobroto v dolgih zimskih nočeh. Hladilniki so več kot le gospodinjski pripomočki - so simbol udobja, skrbnosti in priznajmo, ko stopimo na tehtnico, tudi česa nepričakovanega.

## Andrej Skubic - pisatelj

Hladilnik je podedovan še od prejšnjih lastnikov. Zbirka magnetkov na vratih je bolj ženina zasluga, ker ji je všeč tak tip popotniškega spominka, v notranjosti pa pretežno vlada glavni kuhar.

V njem nikoli ne manjka moje najljubše vrste procesiranega mesa, salame Poli. Vem, fuj in strupeno, ampak mislim, da to ni tisto, kar me bo ubilo.

### O Jagi Babi, avtofašizmu modrčkov, mesnem siru in ljudeh-mravljah 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/o-jagi-babi-avtofasizmu-modrckov-mesnem-siru-in-ljudeh-mravljah

_Kolaž različnih screenshotov_

_Avtor: Sara Nuša Golob Grabner, David Pavlas_

Kje ležijo meje vesolja? Ali je človek zares sposoben svobodnih odločitev? Kaj je smisel življenja? To so vprašanja, ki se Sari Nuši Golob Grabner in Davidu Pavlasu, avtorjema rubrike Seen, zdijo povsem postranska in ki jih z levo roko obdelata že ob jutranji kavi. Veliko raje se posvečata pomembnejšim temam, kot so trenutni modni trendi, situacija kulturnih delavcev in manjšinska politika. V Rubriki Seen obdelujeta vse to in še več - tako rekoč vse, s čimer se spopadata v svojem vsakdanjem življenju. Kako bi izgledalo, če bi Milena Jesenska in Franz Kafka imela platoničen odnos in svojo jezo na svet namesto skozi pisma izražala skozi dopisovanje na internetu? Najverjetneje takole.

### Nina Petek - Raziskovalka himalajskega budizma

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/nina-petek-raziskovalka-himalajskega-budizma

_Avtor: Liu Zakrajšek_

Z Nino Petek sem se prvič srečala v času študija. Obiskovala sem njena predavanja o azijskih filozofijah in religijah, ki so se mi zelo vtisnila v spomin. Intervjuvala sem jo že lani, ko je izšla njena monografija Na pragu prebujenja. Svetovi sanj v budizmu. Pripovedovala mi je o razlikah med meniškimi šolami budizma v Indiji in skrivnostni tradiciji puščavništva, ki jo intenzivno preučuje že šest let. Letos se odpravlja na dolgo odpravo v himalajske gore, kjer bo nadaljevala študije puščavniške tradicije. V Himalaji obiskuje posebna, težko dostopna bivališča jogijev in jogin, torej pripadnikov in pripadnic puščavniške tradicije, ki je v Ladakhu izjemno močna. Puščavniki in puščavnice so ljudje, ki se odločijo za popoln umik iz družbe in odidejo v samotišča oziroma ermitaže, kjer izvajajo budistične meditativne prakse, med njimi tudi prav posebno jogo sanj.

**SKRIVNOSTNA TRADICIJA V NAJSEVERNEJŠEM DELU INDIJE** 

Nina Petek je v Ladakh prvič odšla leta 2018. Takrat se je navdušila nad spoznanjem, da še obstaja močna tradicija puščavništva. Menihi, ki jih je obiskala med raziskovalnim delom, so ji povedali, da v oddaljenih samotiščih visoko na pobočjih Himalaje še vedno bivajo puščavniki, jogiji, ki izvajajo tradicionalne prakse budistične meditacije. Leto kasneje se je Nina vrnila v Ladakh, odločena, da bo poiskala nekatere puščavnike in puščavnice in izvedela več o njihovih zgodbah.  

*»Bolj kot filozofija v institucijah me zanimajo filozofije, ki se gibljejo na robu in tako ohranjajo avtentično jedro budizma. V vsaki instituciji se nauk na neki način priredi, je  omejen na skupino pravil, na neke strukture, puščavniki pa živijo budizem na najbolj avtentičen način,«* mi pove Nina. Potovanja so v zadnjih letih bistveno vezana na njeno raziskovalno delo, ki zahteva odpravo na teren. Nina s svojo ekipo raziskovalcev raziskuje filozofsko šolo kagyu, ki se je razvila iz neodvisne oblike puščavništva. Že samo ime kagyu pomeni ustni prenos, torej z učitelja na učenca, kar tudi pomeni, da pripadniki te šole veliko svojih naukov še danes ohranjajo ustno. Ninino raziskovalno delo v Indiji zahteva veliko ekipo, v kateri sta tudi prevajalec in izkušeni plezalec.   

*»Samotišča so na strmih pobočjih gora, zdijo se res popolnoma nedostopna, moram priznati, da do vseh ne morem sama, tako zaradi višine kakor zaradi neizkušenosti v plezanju. Zato imam s sabo tudi izkušenega plezalca v indijskem delu ekipe, ki je zelo pomembna, ker je lokalna. Do samotišč je pot precej težavna, do večine grem, ampak do nekaterih ne morem, in tam dokumentacijo opravijo drugi.« *

Čeprav je tovrstna pot izjemno zahtevna, se v zadnjem času Himalaja postopoma odpira, zato je nekaj lokacij v Ladakhu zdaj dostopnih tudi že z džipom. Ceste asfaltirajo. S tem bodo postali prej nevarni in nedostopni kraji prijaznejši turistom. Nina pravi, da je to grozljiv vidik trenutnega poseganja v naravo, ki med drugim služi tudi interesom turizma.  

*»Vedno se šalim, da ima Himalaja absolutno boljši asfalt kot mi na Koroškem,«* se nasmehne. Kljub temu ostaja puščavniška tradicija ovita v tančico skrivnostnosti. Teren pa je ponekod še vedno izjemno neprehoden, recimo v Zanskarju, najbolj izolirani dolini v Ladakhu, do kamor se vije strahotno težavna pot, polna prepadov, nepredvidljivosti, divjih zveri, potopljenih cest. Zaradi tega je to tudi najbolj avtentično področje budistične tradicije. Nina pojasni, da se puščavniška tradicija trenutno kleno upira naštetim spremembam, ker puščavnikov ne zanima stik z večjimi skupinami ljudi.  

Kako pa poteka delovni dan v Himalaji, me zanima. 

*»Ponavadi se vozimo z džipom in ga pustimo v bližini kakega samostana, nato pa raziščemo okolico, da bi našli ermitaže. Ko jih najdemo, jih dokumentiramo, velikokrat so poslikani z razno budistično ikonografijo, kar služi meditaciji budističnih jogijev. Srečanje s puščavniki je zelo nepredvidljivo, nikoli nismo z nikomer dogovorjeni za obisk, ker to seveda ni možno. To je pravzaprav pot v neznano, tudi po vseh teh letih. Veliko vprašanje je, koga boš tam srečal, ampak vedno se zgodi kaj fascinantnega, doslej sem vedno srečala kakega velikega mojstra.« *

**PUŠČAVNIKI IN NJIHOVO POSLANSTVO V DRUŽBI** 

> Ko mi Nina pripoveduje o svojih obiskih puščavnikov, me preseneti, da se je z enim od njih nekoč pogovarjala kar po telefonu. »Nekateri puščavniki imajo tudi telefon. To me je na začetku prestrašilo, kar zgrozila sem se. V Zanskarju smo iskali puščavnike tako, da smo spraševali ljudi, kje živijo, in nekega dne nam je menih rekel, da nam bo dal številko puščavnika. Rekla sem si, konec je tradicije, vse se je pokvarilo, ampak potem sem dojela smisel tega,« pravi. Puščavniki so namreč v današnjih, sodobnih časih prek telefona na voljo lokalni skupnosti. Kot pove Nina, je pomen puščavnikov za skupnost zelo velik.

*»Ta puščavnik je ogromno let preživel v samotnih meditacijah, nato pa se je vrnil v skupnost, ker je začutil, da je njegovo poslanstvo pomoč ljudem. Telefon prižge v obdobjih, ko ne meditira. Ljudje ga pokličejo, in takrat gre v vas. Ob obisku jih uči Budovega nauka in jih zdravi, ker je vešč tradicionalne tibetanske medicine amči. Poslanstvo puščavnikov je tako tudi ohranjanje harmonije na ravni celotne družbe, ker z meditacijo odganjajo zle sile v naravi, delajo kot učitelji, preganjajo demone iz ljudi, zdravijo psihične bolezni. So nepogrešljiv člen skupnosti.«  *

**MEDITACIJSKE TEHNIKE, USMERJENE V PREMAGOVANJE STRAHOV IN NOTRANJIH DEMONOV**

Puščavništvo v osnovi predstavlja eno najsvobodnejših filozofskih poti, tako v študiju in duhovnem napredovanju kakor pri sami odločitvi za vstop v puščavniške vrste. Včasih se ta odločitev oblikuje v kontekstu meniškega kurikuluma, kar pomeni, da se nekdo odloči za meništvo, nato pa se umakne iz institucij in odide iz samostana v osamo. Nekateri puščavniki imajo zato formalno izobrazbo, drugi pa prihajajo iz vrst laikov. 

* »Srečali smo puščavnika, ki je bil najprej poslovnež, 'v prejšnjem življenju', kot reče sam. Odločil se je, da se bo popolnoma izoliral od vsega in živel čisto svoj način življenja,«* pripoveduje Nina. Razlike med teoretično bolj izobraženimi puščavniki in tistimi, ki najdejo puščavništvo brez predhodnega izobraževanja v meniških redovih, sicer so, vendar Nina poudarja, da težko posplošimo, kdo je uspešnejši v praksi.  

*»Zato pa v tej tradiciji velja, da ima vsak učenec svojega učitelja, ker je vsak specifičen in zahteva specifični pristop, tako je že recimo pri hindujski šoli joge. In učitelj se posveti vsakemu učencu posebej, zato lahko tudi nekdo, ki prihaja iz vrst laikov, zelo hitro napreduje v budistični praksi.« *

Odločitev za puščavništvo je zelo zahtevna, ker terja popolno prekinitev običajnega načina bivanja. Nina pojasni, da vsak puščavnik, ki ga je srečala, ponovi isto: da tako radikalna odločitev prinese neverjetno osmislitev življenja. 

Kakšne jogijske prakse pa izvajajo? Na kak način poteka meditacija oziroma izpolnjevanje v filozofskem nauku? *»Kagyu je posebna šola znotraj tibetanskega budizma, ker daje večji poudarek meditacijskim tehnikam tantričnega izvora, kar pomeni, da črpajo iz hindujske tantre, zlasti iz šivaizma,« *pove Nina. To pomeni, da gre pri tovrstni šoli v prvi vrsti za odnos do telesa, ki je razumljen kot center spečih energij, v duhovnem prebujanju igrajo veliko vlogo.  

*»Ortodoksnejše meditacije se ukvarjajo bolj z umom in mentalnimi vsebinami, tu pa je telo tisto, ki sodeluje. Ampak ne gre le za fizične tehnike, gre tudi za prakso sanjanja, prakso meditacije v smrti, znana je tudi praksa tummo, kjer gre za proizvajanje vročine v telesu, kar omogoči, da lahko puščavniki preživijo tudi zelo hude himalajske zime, in to na prostem. Iz te šole so znane Naropove joge, torej Naropovih šest tehnik, pogosto pa izvajajo tudi meditacije na pokopališčih, kjer je najkonkretneje prisotna smrt. Zveni morbidno, a to je dejansko praksa, ki osvobaja od smrti prek sprejetja te kot integralnega dela samega življenja. Že Buda je rekel, da telo kaže najočitnejše znake smrti, zato začnimo s telesom.« *

Nina omeni tudi jogo iluzornega telesa, vezano na meditacijo pozornosti, opazovanje svojega telesa in njegovo primerjanje s telesi budističnih božanstev. Nanaša se tudi na predstavljanje razpada lastnega telesa, s čimer presegaš strah pred smrtjo. 

*»V tej tradiciji me je navdušilo, da ni nič hitro in instant. Učitelj je samo nekdo, ki te potisne v vodo, in moraš začeti plavati, tudi če ne znaš, ves čas te pušča samega. To je pot samotnega napredovanja, zaneseš se lahko samo nase, na nikogar drugega. Zato mislim, da je budizem najtežja pot – če hočeš prakticirati budizem, kot ga je res zastavil Siddharta Gavtama.« *

**POSEBNA SPOKOJNOST IN OBČUTEK BREZČASJA** 

Nina je doslej obiskala že kakih petnajst samotišč, kjer prebivajo puščavniki in puščavnice. Pravi, da ob obiskih čuti posebno spokojnost. Navadno puščavniki bivajo v votlinah, preurejenih v koče, da laže prezimijo.  

*»Ko stopim v ta prostor, imam vedno občutek, kakor da sem pustila sebe nekje daleč zadaj. Čutim, kako se razblini svet. Tak občutek je, kakor da obstajamo v nekem brezčasju, kjer je samo tisti trenutek.« *

Vsaka trema pred puščavniki je odveč, dodaja Nina. *»So na tako visoki duhovni stopnji, da so presegli ego, ne zanima jih, od kod si, zakaj prihajaš, niso sumničavi in te ne predalčkajo. To je zelo poseben občutek, ker ne želijo vedeti ničesar o tebi, od tebe ne pričakujejo ničesar.« *

Nekateri so zelo odprti, nekateri malo manj. Pripovedujejo tako o dobrih kakor o grozljivih izkustvih, ki jih doživijo v svojih praksah. Za Nino puščavništvo pomeni, da sediš s samim sabo, s kupom svojih notranjih demonov, ki pa jih skozi predano meditacijo lahko vztrajno premaguješ.  

*»Zgodilo se je tudi, da je nekdo točno vedel, da bomo prišli. To je bil menih, ki je šel v votlino, kjer sta meditirala Marpa in Naropa. Šli smo k temu samostanu in glasno sem trkala po vratih, ker sem bila prepričana, da ni nikogar. Nato pa mi je odprl vrata ta menih in čisto mirno rekel: »Kako si?«, kot bi se poznala že leta. Vprašal me je, kako je v Sloveniji, takrat so bile ravno poplave, jaz pa sem bila zmedena, ker nisem dojela, kaj me sprašuje. Noro se mi ni zdelo le to, da ve za poplave v Sloveniji, ampak že to, da je vedel, od kod prihajamo.«  *

Še posebej zanimive so ženske puščavnice, saj jih je manj in živijo še bolj na robu kot kolegi. Nina je leta 2021 v dolini Zanskar, najteže dostopnem poseljenem delu indijske Himalaje, srečala družino štirih puščavnic, ki živijo v srcu tamkajšnje majhne vasice. Skupaj so odrasle in nato petinštirideset let skupaj meditirale v Butanu. Nenadoma pa so se odločile, da se vrnejo v rodno vas, in si namenoma postavile hišo sredi vasi, da bi lahko izpolnile svojo dolžnost pomoči skupnosti.

**PIONIRKA MED RAZISKOVALCI** 

Profesorica Nina Petek se je kot prva pri nas lotila sistematičnega raziskovanja nedostopne in zagonetne puščavniške tradicije, s katero se večina seznani zgolj prek tekstov ali arhivskega gradiva. Takšno raziskovanje je tvegano in nepredvidljivo, zahteva osebnostno moč in dobre predpriprave.  

*»Večkrat obvisim v kaki skali in si rečem, kaj mi je bilo tega treba, ker potovanja res niso enostavna. Ne morem narediti načrta raziskovalne poti, nikogar ne morem prisiliti, da me bo sprejel na lokaciji, zaradi tega so to vsakič spolzka tla. Najpomembneje mi je, da prispevam k raziskavam tega področja, a to je seveda treba početi zelo previdno. Do teh tradicij vedno pristopam z velikim spoštovanjem, spoštujem mejo, ki obstaja,«* pove Nina in doda, da imamo na zahodu velikokrat zelo posplošeno predstavo o budizmu. Predstavljamo si, da lahko ponudi dopolnitev tistemu, kar nam manjka v duhovnem smislu, da lahko budizem v našo kulturo prinese nekakšno terapevtsko vrednost, ki nam lajša vsakodnevno življenje. Kot pravi, je indijska filozofska tradicija že zaradi količine tekstov veliko kompleksnejša kot celotna evropska, zato jo je nemogoče dobro poznati, če se z njo ne ukvarjaš na akademski ravni.  

*»Sama se ukvarjam s šolo kagyu že leta, pa še vedno ne morem reči, da vidim celostno sliko. Mi se trudimo ustvariti zemljevid puščavskih naselbin in vemo, da ne bomo našli vseh. Trudimo se vsaj ustvariti splošno sliko, si pa ne delam utvar, da bom to raziskala do konca. Taka je narave same tradicije: nikoli je ne moreš popolnoma zapopasti, če nisi del nje. Lahko se ji samo čim spoštljiveje približaš.« *

Ninina pot je seveda v prvi vrsti raziskovalna, je pa tudi njena lastna, osebna pot. Da jo je usoda pripeljala v Indijo, je zanjo velik dar. Kadar je v Indiji, se počuti kot čisto drugačna oseba. Ljudje, ki jih tam srečuje, razblinijo njene strahove in jo izboljšujejo.  

Kako je torej srečanje s puščavniki vplivalo na njeno življenje doma? 

*»Ko sem v Indiji, sem povsem druga oseba, celo drugače gledam na svoje življenje. A ko pridem nazaj, sem spet stara Nina, s svojimi starimi strahovi in težavami. Včasih zaprem oči in se vrnem v Himalajo, slišim tišino, ki govori. Ampak v meni je velik prepad med mojima identitetama – med Nino doma in Nino v Indiji. Tukaj tisočkrat premislim, kaj bom storila, ali je nevarno, ali lahko sledi kaj slabega moji odločitvi, v Indiji pa ti strahovi odpadejo. In že ko pridem nazaj v New Delhi, na letališče, je vse drugače. Stik s tisto tradicijo je prekratek, da bi lahko ves čas zadržala tiste občutke.« *

Kljub temu trdi, da ima včasih občutek, kakor da jo je v Indijo pripeljala prav usoda in da ji je bilo morda namenjen prihod v Himalajo. Šaljivo pripomni, da so jo puščavniki nekajkrat že povabili, naj se jim pridruži, da pa za zdaj ostaja predana svojemu raziskovalnemu delu in filozofskemu popisovanju njihove izjemne tradicije, ki vztraja vsa ta dolga stoletja. S svojim delom je prispevala pomemben drobec v mozaiku dolge zgodovine znanstvenega preučevanja, ki bo ohranilo znanje in vedenje o tako posebnem in dragocenem delu budističnega sveta.

### BOTRA SMRTI - Zgodba o Griseldi Blanco

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/botra-smrti-zgodba-o-griseldi-blanco

_Zgodbe o življenju ljudi, brez katerih bi bil svet drugačen._

_Avtor: Dušan Čater_

Zgodba o življenju miamijske kraljice kokaina Griselde Blanco, znane po krutosti in tem, da je dala umoriti več kot osemdeset ljudi.

### **Narkokraljica** 

*»You fuck with me, you fuck with the best!«* (Če se zajebavaš z mano, se zajebavaš z najboljšim!) so bile zadnje besede Tonyja Montane, preden so ga *sicarios* bolivijskega kartela prerešetali v njegovi vili na prestižnem Coconut Drivu v Miamiju. Razlogov za napad na njegovo vilo, imenovano El Fureidis, kar bi lahko prevedli v Tropski raj, je več. Poglavitni: Tony Montana se je zameril Alejandru Sosi, bolivijskemu pridelovalcu kokaina, ker na njegov ukaz ni hotel ubiti otroka. 

> Govorimo seveda o zimzelenem Brazgotincu (Scarface), ki ga je leta 1983 po scenariju Oliverja Stona režiral Brian de Palma.

Glavno vlogo *cocaine kingpina*, ki si je z brezkompromisnimi uboji v Miamiju ustvaril imperij, je odlično odigral takrat triinštiridesetletni Al Pacino. 

Tony Montana je bil kubanski migrant. V Miami je pripotoval leta 1980, ko so ZDA odprle mejo, da bi lahko Kubanci, ki jim ni bil všeč Castrov socialistični režim, zapustili svoje domove in se naselili v »boljšem« svetu. Fidel Castro je bil zvit možakar, pa jim je z *»Mariel boatlifti« *po morju tja poslal večinoma okorele kriminalce, morilce in tatove, ki jih na svojem lepem karibskem otoku ni hotel imeti. Dobra zasnova za zgodbo, je verjetno pomislil Oliver Stone, ampak … Miami je takrat že imel svojega *cocaine kingpina. *Ta oseba je po krutosti daleč prekašala Tonyja Montano. Ni imela nobenih moralnih zadržkov in se ni ustavila, ko je bilo treba ubiti otroka. Veliko bolj kot Tonyju, ki je pri gledalcu znal vzbuditi marsikatere simpatije, bi ji pristajale besede: *»Če se zajebavaš z mano, se zajebavaš z najboljšim!«  *

### PEDOFILIJA / Skril me je

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/pedofilija-skril-me-je

_Avtor: dr. Boštjan Brezovnik, Astrida Beck, Anton Vučko, Silavija Silvy Raduha_

Skril me je ni samo pretresljiv zapis pogovora s starši zlorabljene petletne Doris, ni samo znanstveno seciranje družbe, ki se sooča z umori, nasiljem, alkoholizmom in pedofilijo, temveč odpira problemsko polje psiholoških, socialnih in družinskih posledic spolne zlorabe in smrti žrtve na tako imenovane prikrite žrtve, ki ostanejo same v borbi z vsem, kar v jedro družinske celice prinaša zloraba in smrt otroka.

> Pedofil... človeški predator, ki viktimizira nebogljene otroke.
>
> — Holmes & Holmes, 2009

Različne raziskave so pokazale, da so pedofili odraščali ob dominantni materi ter pasivnem oziroma odsotnem očetu (Tingle et al., 1986; v: Frangež, 2012). Pedofili imajo slabo samospoštovanje in se teže spoprijemajo s težavami (Marshall et al., 1999; v: Frangež, 2012). Zaradi svoje spolne deviacije se ne zmorejo identificirati z drugimi, lahko ustvarijo svojo lažno identiteto ter se borijo z močno, vendar neprepoznano krivdo (Glasser, 1988; v: Frangež, 2012). Nekateri so impotentni (Selič, 2000; v: Frangež, 2012). Spolna nagnjenja imajo lahko samo do otrok, lahko pa imajo stike tudi z odraslimi (APA, 2013). Nekateri se namensko poročijo ali imajo zvezo z materjo, ki ima primerno stare otroke, da imajo do njih lažji dostop. Nekateri v ta namen posvojijo otroke iz tujine ali pa odpotujejo v dežele, kjer so jim na voljo otroci v okviru prostitucije (Kobal, 2007; v: Frangež, 2012).  

**Sreda, 22. novembra 1989** 

Potem ko je pokadil cigareto in jo ugasnil v pepelniku, je Metod globoko vdihnil in začel pripovedovati: *»Bil je čisto običajen dan. Torek, 7. novembra. Vstal sem zgodaj, ker nisem mogel več spati. Najprej sem se uredil. Potem sem si pa spekel jajca. Tri jajca. Sem jih pojedel s kruhom. Spil sem čaj in potem sem šel v mesto. Okrog pol enajste sem se vrnil domov. Jedel nisem več in okrog dvanajste sem odšel v gostilno Prlek v Ljutomeru, kjer je moja znanka Silvestra, ki je bila tam natakarica, praznovala rojstni dan. Zadržal sem se največ pol ure,«* je rekel Metod in nadaljeval, *»pil sem vino. Mislim, da sem ga spil dva litra.« *

*»Dva litra?«* je začudeno vprašal psihiater. 

*»Najmanj dva litra,« *je odgovoril Metod.

**Nedelja, 6. novembra 2022** 

*»Anton je prišel po kosilu, nekaj čez dvanajsto, po vaju,«* je rekla Astrida Silviji in Anton je nadaljeval: *»Takrat nisem imel službe in sem bil doma. Ves dopoldan sem kuhal golaž in pospravljal. In ko smo prišli domov, sta se najprej najedli in potem sta se igrali. Po tleh sta raztresli bleščice. Potem sta hoteli ven in sem rekel, da lahko, ampak da morata najprej vse pobrati s tal. In sta z rokami pobirali bleščice, ker takrat nismo imeli sesalca. Bleščico za bleščico. In potem sem rekel, da bosta lahko šli ven, ko pride mama.« *

*»Jaz sem delala in po službi sem odšla v Blagovnico,«* je nadaljevala Astrida, *»naročit torto za Doris. Za njen rojstni dan. Čokoladno.« *

*»In ko si prišla domov, je bila ura okrog pol štiri,«* je dodal Anton, *»in sta punci vprašali, če lahko gresta ven.« *

Astrida je pogledala Silvijo ter nadaljevala: *»Meni ni bilo všeč, da bi bili zunaj. Zima je bila in mračno je že bilo. In potem je Anton rekel, naj gresta, ker sta bili tako zelo pridni,« *je rekla Astrida. 

*»Potem sta se oblekli. Doris si je oblekla najljubšo modro jaknico, ki je imela oranžno podlogo s kapuco, in obula črne gležnjarje. Silvija pa si je oblekla rdeč plašček, črne čevlje in kapo. Doris ni imela rada kape. Je bila vedno brez. In sta šli pred blok,« *je nadaljeval Anton. 

*»Zunaj sta se najprej igrali s sosedovimi otroki,« *je rekla Astrida. 

**Petek, 17. novembra 1989** 

*»Delala sem do 13.00,«* je pred preiskovalno sodnico in zapisničarko začela pogovor Silvestra B., stara 23 let, ki je bila zaposlena v gostilni Prlek, in nadaljevala: *»Okrog 12.30 je v gostilno prišel Metod in naročil pijačo. Rekel je, da ima god in je dosti govoril. Jaz sem imela rojstni dan, zato smo v družbi nekaj spili. Pili smo vino, in to v kozarcih za en deci. Metod je takrat spil dva, tri kozarce vina.« *

**Sreda, 22. novembra 1989** 

*»Od tam sem šel v Bistro. Tam sem popil kavo in 0,5 stocka. V bistvu sem spil trikrat po 0,5 stocka in od tam sem se vrnil nazaj k Prleku, kjer so še vedno praznovali rojstni dan. In tam sem spil še dva deci vina,« *je preračunljivo razlagal Metod. 

*»Potem sva šla s Silvestro v hotel, kjer je delal njen mož. Tam sem spet pil vino. Vsaj en liter sem ga spil.« *

**Petek, 17. novembra 1989** 

*»Ob 13.00 sem se odpravila v hotel, kjer dela moj mož,« *je pred preiskovalno sodnico nadaljevala Silvestra, *»saj sem nameravala ob 14.00 z njim domov. Ker sem imela rojstni dan, sem moževe sodelavke častila s pijačo. Metod je ves čas hodil za mano. Pili smo vino in Metod je do takrat, ko sem odšla domov spil približno pol litra vina. Če je bil pijan, ne vem. Z možem sva ob 14.00 odšla.« *

*»Kako dobro ga poznate?«* je Silvestro vprašala sodnica. 

*»Metoda? Bolj na videz. Vedno je bil nekoliko čuden. Če je koga enkrat ali dvakrat videl, ga je že na daleč pozdravljal, mu mahal, silil v njegovo družbo. Rad je lovil majhne punčke. Spomnim se, da jih je v bazenu metal v vodo in se z njimi igral. Nisem opazila, da bi kdaj hodil s kakšnim dekletom, ker je bil pač takšen, da so se ga dekleta izogibala. Večkrat sem ga videla in lahko rečem, da k dekletom moje starosti ni pristopal tako, kot to počnejo drugi fantje. Tudi od drugih deklet nisem slišala, da bi za katero hodil, da bi mu bila izrazito všeč, da bi jo osvajal. Pri njem se ni zgodilo, da bi pogovor nanesel na seks, kot se to pri drugih fantih večkrat dogaja.« *

**Sreda, 22. novembra 1989** 

*»Okrog pol tretje je Silvestra šla z možem domov,«* je nadaljeval Metod, *»pozabila je vrečko. Vzel sem jo in jo odnesel k Prleku. Tam sem še spil dva deci vina in potem sem se vrnil v hotel. Usedel sem se za šank in spet pil. Stregel me je natakar, ki je delal za šankom.« *

**Petek, 17. novembra 1989** 

*»Delal sem v popoldanski izmeni, od 14.00 dalje,«* je pred preiskovalno sodnico rekel Edi D., star 30 let, natakar v hotelu Jeruzalem, in nadaljeval: *»In ko sem prišel na delo, je bil Metod že pri točilni mizi. Častil mi je kavo, ki sem jo spil. Po približno pol ure je odšel. Težko rečem, da je bil pijan, ker je bil vedno nekoliko čuden. Vrnil se je okoli 15.00 in mislim, da je takrat spil samo sok.« *

**Petek, 17. novembra 1989** 

*»Ko sem prišel v hotel, je bil Metod že tam,«* je pred preiskovalno sodnico rekel Vladimir N., star 32 let, zaposlen kot receptor v Banovcih, in nadaljeval: *»Spomnim se, da je hodil okrog nas in dražil našo tajnico. Ne kot žensko, ampak bolj zato, ker je njen mož policist. Ne vem, kaj sta imela. Mislim, da je šlo za manjši spor med njima. Potem je odšel.« *

**Nedelja, 6. novembra 2022** 

*»Hodila sem na balkon in gledala, kaj sta počeli,«* je nadaljevala Astrida. 

*»In potem je prišel sosed do otrok in so šli. On in njegova dva po mamo v službo. In vedve sta ostali sami. Ne vem pa, kaj sta se igrali,«* je samo sebe vprašala Astrida. 

Silvija je takoj odgovorila: *»Palčico. Palčico in žabo. Nobena se ni hotela poročiti z grdim žabcem.«* 

**Sreda, 22. novembra 1989** 

*»In kaj je sledilo potem?«* je vprašal psihiater Metoda. 

*»Popil sem kavo in iz sklede, ki je bila na pultu, vzel par bonbonov. Sem jih dal v žep in okrog pol pete odšel iz hotela, in namesto da bi se obrnil levo proti domu, sem se obrnil desno proti prehodu, ki vodi do glavne ceste, kakšnih 800 metrov stran pa je železniška postaja. Ne vem, zakaj sem šel v to smer. Ne spomnim se točno. Najbrž sem šel že mimo železniške postaje, ampak se nikakor ne morem spomniti, kje sem zagledal punčko.« *

 **Nedelja, 6. novembra 2022** 

*»Jaz sem vsake toliko stopila na balkon in pogledala, kje sta,«* je rekla Astrida. 

*»Igrali sva se,«* je nadaljevala Silvija, *»ko je prišel mimo. Najprej se je ustavil in naju gledal in potem je prišel do mene. Obe sva ga gledali, ko je z roko segel v žep in iz njega potegnil bonbone in mi rekel: ‚Boš?‘« *

*»In potem sva stekli stran. Jaz proti bloku, Doris pa proti parku, ampak jo je ujel. Zgrabil jo je in jo vrgel čez ramo in jo odnesel. Jaz sem se ustrašila in sem stekla po stopnicah domov.« *

*»Šel sem po stopnicah po punci,«* je nadaljeval Anton,* »ko mi je naproti v joku pritekla Silvija.«* 

Astrida je globoko zavzdihnila: *»Ah.«* Po daljšem premoru je nadaljevala: *»Ko je pritekla v stanovanje, je jokala in ni nič rekla. Jaz sem bila v popolnem šoku. V takem šoku, da sem jo prijela in jo vrgla na posteljo in ji rekla: ‚Zdaj pa že reci. Kaj je? Kaj se je zgodilo?‘ In nič. Sem ji rekla: ‚Boš dobila Barbiko. Karkoli, samo povej mi.‘ In potem je rekla: ‚Stric je odnesel Doris.‘« *

*»Potem sva takoj stekla na dvorišče. S Silvijo v rokah,«* je rekel Anton in nadaljeval: *»Vprašal sem jo, kam je striček odnesel Doris, in Silvija je pokazala proti parku in rekla, da je šel striček z Doris v park.« *

*»Vtem se je pripeljal sosed z ženo in otroki,«* je nadaljevala Astrida, *»Antona sem poslala na policijo. Soseda sta šla v park. Jaz pa s Silvijo k tašči in tastu,«* je rekla Astrida, *»če bi bila Doris slučajno tam, ampak je ni bilo.« *

*»In potem sem rekel, da gremo pogledat v Dokležovje k tastu, če jo je on odnesel,«* je rekel Anton. 

Astrida je nadaljevala: *»Ker je bil moj atek zelo navezan na Doris, sem pomislila, da bi lahko šla z njim. Najprej sva hodila okoli hiše in poslušala. Potem sem šla v hišo in vprašala, če je Doris pri njih, ampak je tudi tam ni bilo. In smo šli nazaj v Ljutomer.« *

*»Potem je šel tvoj oče z avtobusom za nami v Ljutomer,«* je dodal Anton in nadaljeval: *»In ker je policija rekla, naj se gre po gostilnah v Ljutomeru, če bi se slučajno kdo pojavil. Sem šel od gostilne do gostilne in ljudje so jo začeli iskati. Sorodniki, prijatelji, znanci … Vsi so jo iskali.«  *

**Sreda, 22. novembra 1989** 

*»Spomnim se samo tega, da sem jo držal v rokah,«* in pri tem je Metod psihiatru pokazal, kako jo je stiskal k sebi v vodoravnem položaju, tako, da je ležala čez obe njegovi roki. 

*»Držal sem jo tako, da je imela obraz pod mojo levo ramo in ni mogla kričati. Prej je kričala. Tako sem jo nesel proti gozdu. Ne vem, kam.« *

*»Zakaj?«* ga je vprašal psihiater. 

*»Zakaj?«* je ponovil vprašanje Metod in odgovoril: *»Hotel sem seksati. Tiste kraje poznam, ker sem tam večkrat tekel. Poznal sem kraj. Nisem pa vedel, da je bila tam njiva, na kateri je bila posajena koruza. Ko sem prišel iz gozda kakšnih 20 do 30 metrov nad njivo, sem se ustavil. Do tja sem prehodil dva mosta. Ko sem se ustavil, sem spustil punčko na tla. Začel sem jo slačiti. Slekel sem ji hlače. Hlačne nogavice, ki jih je imela na sebi. Tudi spodnje hlačke sem ji slekel. In ... in sem jo začel otipavati. Položil sem jo na tla in sem jo otipaval. Kakšnih pet minut. S prsti sem segel vanjo. Kričala je, zato sem jo udaril. Večkrat. Štirikrat, petkrat ...« *

Pri zadnjih besedah se je malce ustavil. Razmislil in nadaljeval:* »Moram reči, da sem jo udaril prav nežno. Z desno roko, ki sem jo v členkih sključil, vendar je nisem stisnil v pest. Tistih pet ali šest udarcev jo je zadelo v glavo, in to s členki. Tako da se po četrtem, petem udarcu ni več premaknila, ampak je obležala na hrbtu.« *

Psihiater je pozorno poslušal in medtem pogledal paznika, ki je Metoda nemo opazoval. Bil je vidno pretresen. Z eno roko na pasu in drugo ob telesu je stiskal pest, kot da bo zdaj zdaj skočil v Metoda in ga udaril. Metod je to opazil. Za trenutek je utihnil in potem s spremenjenim tonom nadaljeval: *»Ko je ležala, sem si slekel jakno in kavbojke. Spodnjice tudi. In ko sem se slekel, sem se ulegel nanjo. Tako da sem se s svojim …«*, na tem mestu je malo postal, se zamislil in rekel, *»spolovilom drgnil ob njeno. Drgnil sem se gor in dol in nisem niti skušal prodreti vanjo, ker sem ugotovil, da ne bo šlo. Že zato, ker jih imam jaz 22, ona pa ... ona je pa majhna. Že ko sem s prsti segel vanjo, sem vedel, da ne bo šlo.« *

Psihiater je vidno pretresen globoko vzdihnil in Metod ga je pogledal ter nadaljeval: *»Ne vem, zakaj, ampak sem po tistem, ko sem se drgnil obnjo, z roko segel po steblu koruze, ki je raslo blizu. Na njivi je bila koruza. Odlomil sem ga. Kos. Ni bil daljši od 30 centimetrov. In potem sem ... Potisnil sem ga vanjo. Trikrat not in ven. Potem sem ga izvlekel in sem jo pustil na tleh. Mislim, da je krvavela. Ni se premikala. Ni jokala, ni kričala. Ni mi prišlo. Oblekel sem se in sem odšel.« *

*»Kam ste odšli?«* ga je vprašal psihiater. 

*»Stran, proti mestu,«* je odgovoril Metod in nadaljeval:* »Hodil sem proti mestu. Najprej sem šel v hotel in se očistil, kolikor sem se lahko. Spil sem en deci swinga.« *

**Nedelja, 6. novembra 2022** 

*»Nekaj čez 18.00 sem prišel v hotel Jeruzalem,« *je nadaljeval Anton,* »in ko sem govoril z natakarjem, je tja prišel tudi Metod, vendar sem ga videl samo od daleč in mi še na misel ni prišlo, da bi bil lahko on v kakšni povezavi z Doris. In ker nisem nič izvedel, sem odšel k policistom in gasilcem, ki so se pripravljali na iskalno akcijo.« *

**Petek, 17. novembra 1989** 

*»Spomnim se, da je Metod prišel nekaj po 18.00,«* je pred preiskovalno sodnico povedala Milka Ž., stara 23 let, natakarica v hotelu Jeruzalem, in nadaljevala: *»Prišel je v točilnico in za točilno mizo naročil kavo. Samo kavo in nič drugega. V oči mi je padlo, da je bil ves povaljan in blaten. Nekaj se je otipaval po različnih delih telesa, kot da bi ga kaj bolelo. Mislim, da je hotel dajati vtis, da se je z nekom stepel. Popil je kavo in vprašal, ali jo je plačal. Ko sem pritrdila, je odšel.« *

**Petek, 17. novembra 1989** 

*»Na hlačah je imel neke madeže, nisem pa vedel, ali so od barve ali od krvi,«* je pred sodnico rekel Edi, natakar v hotelu Jeruzalem, in nadaljeval: *»Bil je blaten. Vprašal sem ga, če se je stepel ali je padel, in mi je samo na kratko odgovoril, da ni bilo nič. Bil je videti čuden. Za točilno mizo je slonel na rokah, nato je odšel.«  *

**Sreda, 22. novembra 1989** 

*»Ko sem šel proti domu, sem prišel k sebi,«* je Metod rekel psihiatru in nadaljeval: *»Ko sem na njej videl kri, sem se zavedal, da sem krvav. Doma sem poskušal sprati kri in potem sem se oblekel v trenirko. Ko sem se slekel, sem izgubil denarnico, osebno izkaznico in beležko. Nisem hotel, da jih najdejo, ker bi me potem dobili. Vzel sem svetilko in sem se vrnil, ampak nisem šel nazaj. Spotoma sem v bližini lovskega doma zagledal policiste in si nisem upal več nazaj. Nato sem šel čez glavno cesto po drugi poti do kraja, kjer sem pustil punčko, in ko sem prišel tja, sem ugotovil, da punčke ni več tam.«  *

**Torek, 7. novembra 1989** 

Doris je obležala na gozdni jasi. Sčasoma je prišla k sebi. Vstala je in se v noči napotila proti lučem, ki jih je videla v daljavi. Poškodovana, gola od pasu navzdol in bosa je počasi hodila proti mestu. Krvavela je. 

**Sreda, 22. novembra 1989** 

*»Dokumentov nisem iskal,«* je pred psihiatrom nadaljeval Metod, *»potem sem šel v Ljutomer, v hotel, in se usedel za točilno mizo.« *

**Petek, 17. novembra 1989** 

*»Vrnil se je po približno pol ure,«* je pred preiskovalno sodnico rekla Milka Ž., natakarica v hotelu Jeruzalem, in nadaljevala: *»Bil je preoblečen. Imel je trenirko. S sabo ni imel nič. Mislim, da je kupil cigarete. Hodil je sem in tja in potem je odšel.« *

**Sreda, 22. novembra 1989** 

*»Šel sem domov in čakal. Potem sem šel nazaj proti Ljutomeru. Do bloka, kjer sem jo pobral, in tam je bilo polno ljudi, policistov. Zbal sem se in sem v živo mejo pri bloku odvrgel svetilko. Potem sem šel domov in sem čakal,« *je pogovor pri psihiatru zaključil Metod. 

**Torek, 7. novembra 1989** 

Doris je ob gozdu hodila proti lučem. Proti mestu. Več kot kilometer je prepešačila v mrazu. Medtem so jo iskali policisti s službenimi psi, občani, sorodniki, sosedje ... 

**Nedelja, 6. novembra 2022** 

*»Moj pokojni ata je rekel: ‚Punca je nekje tu. Preko železnice. Punca je nekje tu.‘«* je rekel Anton in nadaljeval: *»Bilo je polno policistov s psi, ampak niso nič zavohali, ker je že padla rosa. Potem so se začeli zbirati gasilci.« *

**Torek, 7. novembra 1989** 

Ob 21.15 je Doris sama prišla iz gozda do železniške postaje Ljutomer – mesto, kjer sta jo prva opazila policist in sosed Janko, star 37 let. Ob njem je bil njegov štirinajstletni sin Sašo, ki je bil vidno pretresen, ko je zagledal Doris. 

Janko je prvi pristopil k njej in Doris mu je rekla:* »Jaz nisem nič kriva, striček me je skril.« *

Te besede je ponavljala vsakemu, s katerim je prišla v stik. 

Zavili so jo v odejo in Janko jo je odnesel pred blok, tam pa je k njemu pristopil policist, ki jo je odpeljal v Zdravstveni dom Ljutomer. Medtem je Janko stekel v stanovanje k Astridi in ji naročil, naj vzame zdravstveno izkaznico. 

**Nedelja, 6. novembra 2022** 

*»Ko sem slišal, da je Doris prišla iz ‚Babjega rožiča‘, sem takoj stekel ven,«* je rekel Anton in nadaljeval: *»Bil sem šokiran. Bila je skoraj gola. Oblečeno je imela samo bundico. Po nogah, rokah in obrazu je bila krvava. Policist in sosed sta jo takoj odpeljala v zdravstveni dom.« *

*»Bila je krvava,«* je dodala Astrida in obmolknila. Čez čas je nadaljevala: *»Ko sem prišla v zdravstveni dom, me zdravnik ni spustil v ordinacijo in potem mi je v polomljeni slovenščini rekel: ‚Pojdite kuči. Nije ništa. Neka spava.‘ Bil je Hrvat. In potem je rekel policist, naj da napotnico, da jo bodo odpeljali v bolnico v Mursko Soboto.« *

Astrida je globoko zavzdihnila in nadaljevala: *»Ko sva čakali na reševalce, da naju odpeljejo v bolnico me je Doris prijela za roko in rekla: ‚Striček me je skril, jaz nisem nič kriva, ali mi boš kupila druge hlače, ker mi je striček te strgal.‘« *

Astrida je utihnila. Nemo smo jo gledali. Silviji so po obrazu tekle solze. 

»*Ko sva prišli v bolnico, sem šla z njo v ordinacijo in tam sem videla, kako hudo je poškodovana. Takrat me je zlomilo.*« 

Petletna Doris je bila žrtev zlorabe, njena grozljiva zgodba je opisana v romanu »Skril me je«, ki  ga je dr. Boštjan Brezovnik napisal skupaj z njeno mamo Astrido Beck, očetom Antonom Vučkom in Dorisino sestro Silvijo Silvy Raduha. Zgodilo se je v Ljutomeru, sedmega novembra leta 1989, ko je 22-letni moški na posebno krut način spolno zlorabil komaj petletno deklico, ki je kasneje umrla. Odslužil je dvanajst let in si, medtem ko je bil v zaporu, našel dekle ter si kasneje ustvaril družino.

*Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije je v zadnjem letu do ene milijarde otrok, starih od 2 do 17 let, doživelo zanemarjanje, čustveno, fizično ali spolno nasilje. 
WHO, 2023 *

*Nekateri od otrok o nasilju ne bodo nikoli spregovorili. *

### Hudi sodni boji

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/hudi-sodni-boji

_Avtor: Vlasta Nussdorfer_

O ločitvah, borbah za skrbništvo, kazenskih ovadbah, spolnih zlorabah, ugrabitvah in trpljenju otrok.

Če bi me pred leti vprašali, na katero temo bom v prihodnosti prejela največ pisem, napisala največ kolumn in dobila ogromno odzivov ljudi, zagotovo ne bi pomislila na razvezne postopke, saj nikoli nisem bila *»civilistka«*. Ukvarjala sem se namreč zgolj s kazenskim pravom. 

A če sežem v daljno zgodovino mnogih postopkov na področju družinske kriminalitete, to ni bilo niti tako zelo nepredvidljivo. 

Pogosto smo že tedaj pri svojem delu naleteli na starše, ki se glede stikov z otroki nikakor niso mogli dogovoriti, kdaj, kako in kje, tudi če sta center za socialno delo in sodišče dobro opravila svoje delo. Če in ko sta ga. 

Večina  staršev je sicer to zmogla, *»manjšina«* pa je botrovala številnim kazenskim ovadbam. Te so na tožilstvo prihajale skoraj vsak teden, mnogi so jih podajali tudi neposredno v dežurni službi. Ker so bili otroci (celo pogosteje kot danes) zaupani v vzgojo in varstvo materam, so bili z neuresničenimi stiki nezadovoljni prav očetje. Poročali so, da otrok pogosto ne videvajo , kljub rednemu plačevanju preživnine zanje, da se mame stalno izgovarjajo, češ da so bolni ali da jih niti ne želijo (več) videti. Postopki za kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe so bili mučni in dolgotrajni – vse do uporabe novega instituta odloženega pregona. V jasnih zadevah, ko torej o znakih kaznivega dejanja ni bilo prav nobenega dvoma, je lahko tožilec odložil pregon zoper obdolženca, če se je bil ta pripravljen ravnati po njegovih navodilih. V tovrstnih primerih je to pomenilo prav uresničitev stikov z otroki. Bili so primeri, ko je to pomagalo in otrokom *»vrnilo«* očeta, pogosto pa žal tudi drugačni.

### Sram naj te bo!

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/sram-naj-te-bo

_Avtor: Dušan Čater_

Krivdo čutimo, ko naredimo nekaj slabega, sram pa, ko imamo občutek, da smo slabi.

***Marko skače, Marko skače, po zeleni trati ...
*****Pa je trata na drugi strani res bolj zelena? 
Zgodbe o lastnem dojemanju stereotipov, ki so značilni za Slovenijo in Slovence.**

\*\*\*

SRAMOTA: blamaža, katastrofa, bedarija, beda, svinjarija, traparija, tragedija, polomija, bruka, farsa, poguba, neumnost, štala, klofuta, hinavščina, lopovščina, mizerija, hipokrizija, muka, žalitev, antireklama, zarota, kozlarija, zmešnjava, oslarija, pizdarija, šlamparija, patetika, barabija, grozota, žaljivka, smešnica, zabloda, groza ... Vzgoja! 

Mislim, da me je bilo prvič sram, ko sem imel kakšnih enajst let. To je bilo seveda še pred dobo interneta. Sporočila staršem smo učenci pisali v mične male beležke, ki smo jih moral nositi v šolski torbi. Takrat sem hodil v peti razred osnovne šole in učiteljica nam je narekovala besedilo, namenjeno staršem ali skrbnikom, in sicer, koliko morajo plačati za šolsko malico. Vsem je povedala isto ceno, meni pa je rekla: Dušan, ti pa napiši polovično ceno, saj ste doma trije otroci in bo socialna služba krila razliko! Nastala je tišina, da bi jo lahko rezal z nožem in seveda so se vsi zazrli vame, ki sem pordel v obraz. Sramota na celi črti! Socialni primer! Zaljubljen v razredno lepotico Simono, ki me je do tistega trenutka še nekako obrajtala, predvsem zaradi duhovitosti, še kar dobrih ocen in znanja nogometa, po tej tragediji pa, jasno, ne več. Takrat sem prvič začutil ta občutek nelagodja, groze, blamaže, štale, muke, ki je zabolel kot klofuta nedolžnemu. Seveda pa to ni ostal osamljen primer. 

> Sicer sem že malone od prvega zaznavanja sveta okoli sebe poslušal: Sram naj te bo! Da te ni sram!

### Luči na njej

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/luci-na-njej

_Avtor: Davorin Lenko_

Grozljiva zgodba o izolaciji, samoti ter posledično razgradnji telesa in duha.

Skobacala se je iz postelje ter se z negotovim korakom odpravila na stranišče. S telefonom v roki in njegovo kamero na sebi si je nerodno slekla trenirko, sedla na školjko ter lovila svoj bledi in od spanja zabuhli obraz na ekranu. Videlo se ji je, da je kronično utrujena in zdelo se je, da so tedni poležavanja to utrujenost samo še poglabljali. Ni se želela gledati takšne, zato je počasi pomežiknila v kamero in ženska na ekranu je pomežiknila nazaj. 

*»Kopalnice so tako brezosebne,«* je rekla z nežnim glasom, ker se ji je zdelo, da mora nekaj reči. *»A ni lepše, če vas vzamem s sabo?« *

S prijaznim nasmeškom na ustnicah se je obrisala in vstala s školjke. *»Oblečem se …«* Obstala je sredi stavka in giba. Na ekranu se je pokazalo opozorilo, da je ostalo še samo petnajst odstotkov baterije. Ne, da bi potegnila vodo, je pohitela do postelje, kjer je priklopila telefon v elektriko, sedla in gledala vanj, dokler stanje baterije ni naraslo najprej na šestnajst in potem na sedemnajst odstotkov. 

*»Skoraj sem pozabila,«* je zašepetala.* »Ne vem, kaj bi naredila, če bi te zmanjkalo.«* 

Dvignila si je majico, da je pokazala trebuh. Videla so se rebra. Pokazala je tudi prste na rokah. Suha koža in do živega pogrizeni nohti. Kosti in kite. *»Ženska iz sosednjega stanovanja mi nosi hrano, a ne morem jesti. Ona pa samo jé. Indijka je. Ogromna ženska. Saj sem jo že pokazala … Lahko bi pojedla mene.« *

Ob oknu si je prižgala cigareto in se zagledala v ulico pod sabo. Zaslišala je sireno bližajočega se rešilca in za trenutek se ji je stemnilo pred očmi. *»Sirene, sirene …« *je bolj zapela kot rekla. *»Neprestano tulijo. Vse drugo pa je prazno.«* Globoko je vdihnila dim. *»No ... V zraku je napetost. Še dim je bolj prazen od zraka.« *

Gledali sta se. Da bi se poigrala in potolažila obe, je iztegnila jezik. Na njem je imela debelo plast rumenih oblog. Kislo se je nasmehnila in potegnila nov dim, da je laže pozabila. Pogledala je nekam mimo kamere. *»Cigarete so slabe, ker se ne moremo lepo smehljati, ko vlečemo dim.« *

### Srebali smo juhico

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/srebali-smo-juhico

_Avtor: Dušan Čater_

Ne morejo pa biti vse goveje juhe najboljše, zato so leta 2019 na Vrhovem pripravili prvi Festival slovenske goveje juhe. Malce ironično je, da je dal pobudo za ta festival gospod Fadil Mušinović, ki je leto prej sodeloval na pasuljadi v Srbiji.

***Marko skače, Marko skače, po zeleni trati ...
*****Pa je trata na drugi strani res bolj zelena? 
Zgodbe o lastnem dojemanju stereotipov, ki so značilni za Slovenijo in Slovence.**

\*\*\*

Verjetno nas ni malo, ki poznamo tisti vic: policaj zaslišuje člane družine, ki jim je bilo na zgodnje nedeljsko popoldne vlomljeno v stanovanje. 

Je bil kdo doma, ko so vam vlomili? ga zanima. 
Seveda, reče gospodinja. Vsi smo bili doma. 
Kje pa ste bili, da niste videli vlomilcev? 
Pri kosilu. 
In kako, da jih ni nihče slišal? se čudi policaj. 
Ja, kako! Srebali smo juhico, a ne? 

V spominu imam nedeljska jutra tam iz začetka osemdesetih, ko je zunaj naletaval sneg, stanovanje pa je že navsezgodaj dišalo po domači goveji juhi, ki se je počasi, na malem ognju, kuhala že od jutra. Na mizi so bili po kuhinjski krpi razprostrti domači rezanci ali pa ribana kaša. Če je bila nedelja popolna, je Bojan Križaj vodil po prvem teku in z nestrpnostjo smo čakali njegov drugi nastop, medtem ko se je vonju goveje juhe pridružil vonj tenstanega krompirja. Ponavadi je naneslo tako, da je druga vožnja vodilnega po prvem nastopu bila tam nekje okoli poldneva, in mati je iz kuhinje živčno vabila za mizo z nepozabnim stavkom: Juha se bo shladila! 

Res je, govejo juho je treba jesti vročo in svežo, ne pa pogreto. In ker se spomini ponavadi navezujejo drug na drugega, se z nasmehom spominjam nekega drugega nedeljskega kosila v malo bližnji preteklosti. Povabljeni smo bili k svakinji in tam se je zbrala vsa bližnja žlahta. Tast je parkiral avto na malem klancu in verjetno v želji po čim prejšnjem zaužitju goveje juhe pozabil potegniti ročno zavoro. Seveda je avto vzvratno zdrsnil po klancu navzdol v jarek na koncu parkirišča, njegova sprednja kolesa so ostala v zraku. Ubadali smo se, kako ga spraviti nazaj na cesto, klicali avtovleko, svakinja pa je stala na vratih hiše in nas oštevala, češ kaj vendarle počnemo? Naj pustimo prekleti avto in gremo za mizo. Juha se bo shladila!

### Strija je strija, špeh pa špeh

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/strija-je-strija-speh-pa-speh

_Motnje hranjenja, body positivity in trendi fizičnega izgleda_

_Avtor: Sara Nuša Golob Grabner, David Pavlas_

Kje ležijo meje vesolja? Ali je človek zares sposoben svobodnih odločitev? Kaj je smisel življenja? To so vprašanja, ki se Sari Nuši Golob Grabner in Davidu Pavlasu, avtorjema rubrike Seen, zdijo povsem postranska in ki jih z levo roko obdelata že ob jutranji kavi. Veliko raje se posvečata pomembnejšim temam, kot so trenutni modni trendi, situacija kulturnih delavcev in manjšinska politika. V Rubriki Seen obdelujeta vse to in še več - tako rekoč vse, s čimer se spopadata v svojem vsakdanjem življenju. Kako bi izgledalo, če bi Milena Jesenska in Franz Kafka imela platoničen odnos in svojo jezo na svet namesto skozi pisma izražala skozi dopisovanje na internetu? Najverjetneje takole.

### Gay stric na 80's poroki

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/gay-stric-na-80-s-poroki

_Čvekanje o modi_

_Avtor: Sara Nuša Golob Grabner + David Pavlas_

Kje ležijo meje vesolja? Ali je človek zares sposoben svobodnih odločitev? Kaj je smisel življenja? To so vprašanja, ki se Sari Nuši Golob Grabner in Davidu Pavlasu, avtorjema rubrike Seen, zdijo povsem postranska in ki jih z levo roko obdelata že ob jutranji kavi. Veliko raje se posvečata pomembnejšim temam, kakršne so trenutni modni trendi, položaj kulturnih delavcev in manjšinska politika. V rubriki Seen obdelujeta vse to in še več – tako rekoč vse, s čimer se spopadata v vsakdanjem življenju. Kako bi bilo videti, če bi Milena Jesenska in Franz Kafka imela platonični odnos in svojo jezo na svet namesto v pismih izražala v dopisovanju na internetu? Najverjetneje takole.

### Hiša Maše Mertelj - Nevpadljivo preseganje obstoječega

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/hisa-arhitektke-mase-mertelj-v-ljubljani-nevpadljivo-preseganje-obstojecega

_Avtor: Nina Granda / V sodelovanju z revijo Outsider_

Arhitektka Nina Granda odpira vrata zanimivih hiš, nas vodi skozi umetnost bivanja in lepoto notranjega dizajna. Tokrat se je obrnila k industrijski arhitekturi - obiskala je hišo arhitektke Maše Mertelj, ki stoji v Podutiku v Ljubljani.

Ambicija, da v vsakršnih okoliščinah domisliš in izvršiš arhitekturno idejo – to je vtis, ki me prevzema ob hiši, v kateri živi arhitektka Maša Mertelj s svojo družino v Podutiku. V generični arhitekturi družinskih hiš iz druge polovice prejšnjega stoletja je hiša, v kateri naju s fotografom sprejme arhitektka – nevpadljivo drugačna. V stihiji okolice navdušuje z nenavadno preprostostjo.  

Štiri betonska konstrukcijska jedra povezujejo popolnoma zastekljene etaže: klet, ki sledi topografiji terena, pritličje prostega tlorisa, povezano z vrtom z velikimi skalami, in nadstropje s spalnicami, otroškima sobama in kopalnicama s panteonsko svetlobno lino.  

Hiša je samosvoja, a se po zaslugi členjenosti dobro vpenja v okolje predmestnega spalnega naselja. Hiša je potopljena v teren, ob jedrih jo obraščajo trave in grmičevje, sčasoma bo skrita med krošnjami. Nekoč je na tej parceli že rastel gozd. Med štirimi konstrukcijskimi jedri s servisi so vpeta stekla, kar v notranjosti omogoča poglede na vse strani, hkrati pa zunanjemu opazovalcu omogoča pogled 'skozi hišo' – le štiri jedra razumemo kot grajeno površino.  

**Kaj te spremeni?** 

Arhitekturo razumeš, ko jo vidiš, ko si v njej, verjame Maša.* »Zato so bile zame najprej v času študija pomembne ekskurzije; v Švico, Belgijo, na Japonsko. Zdaj pa raziskujem na lastnih potovanjih.« *Blizu ji je švicarska arhitektura, od arhitektov Belgijec Juliaan Lampens, pa delo biroja Lacaton & Vassal.

Toda največ se je do zdaj naučila v biroju, ki ga je z Maticem Vrabičem ustanovila, ko sta bila še praktično brez izkušenj. *»V biroju smo zelo dober tim, veliko se pogovarjamo o arhitekturi in se ob tem drug od drugega učimo. Pri arhitekturnem delu črpamo iz različnih referenc, skozi razumevanje detajlov. Trenutno smo se pri enem od večjih projektov, kjer razvijamo tipologijo montažne stanovanjske hiše kot sistema, na primer po izhodišča smo se vrnili k prefabricirani gradnji Jeana Prouvéja. Zame je bila ključna prav ta hiša. Ko sprojektiraš prvi projekt, ki se zares zgradi, in si sam prisoten pri vsakem koraku, šele razumeš, za kaj v resnici gre – nikoli ne moreš predvideti kaj pomeni proces izgradnje hiše, dokler tega ne narediš sam.« *

**Interier**

> Notranjost hiše je plod konstrukcijske zasnove.

Arhitektura tako nastopa kot nevtralen okvir, ki omogoča različne možnosti naselitve. Prav vse je izvedeno v enem materialu – betonu. Tudi stene in stropi, tla in stopnišče pa so iz brušenega betona, terazza. *»Prostor pa postane prijeten, ko ga naselimo s prostostoječim pohištvom, rastlinami, osebnimi kosi. Pri tej hiši pomembno vlogo igra tudi eksterier, ki prek velikih zelenih površin soustvarja interier.« *Meja med zunaj in znotraj je zabrisana. 

Kosi opreme, umeščeni v prostor, so skrbno izbrani. Luč nad jedilno mizo je Maša naročila, ko je bila hiša še v idejni fazi. *»Matic jo je odkril na nekem italijanskem spletnem portalu, bil je zelo dober deal, takšnih primerkov je le nekaj na svetu. Gre za delo umetnika Pirra Cunibertija, ki je luč oblikoval v sedemdesetih letih.« *

Najljubši prostor v hiši je za Mašo kuhinja s staro kmečko mizo s konca 19. stoletja, prinešeno iz Francije, ki služi kot pult. Kuhanje je pomembno v družinskem in družabnem življenju. Poseben ambient ustvarja kamin, odprto ognjišče, kjer vsa družina sodeluje pri obredu kurjenja ognja. Pa svetlobnik pod tušem (ki me spominja na rimski Panteon) in otroška kad s svetlobnikom, ki deluje kot bazen za otroka ali intimen prostor za sprostitev. 

*»In seveda posedanje na robu hiše v pritličju, z nogami na velikih kamnih, pripeljanih iz mojega kraja odraščanja – služijo kot 'naravno' stopnišče in omogočajo stik hiše z okoliškim zelenjem,«* še poudarja arhitektka. 

**Kosi, ki trajajo več generacij** 

Sicer pa je veliko pohištva z mano že od prenove prvega stanovanja; to so kosi, ki ostanejo vse življenje ali več generacij. Takšni so stoli Eames iz fiberglasa iz petdesetih let okrog jedilne mize. Prav ta je nekaj posebnega. *»Jedilna miza je narejena iz opažnih plošč, s katerimi je bil betoniram strop – vsi deli, tako jedilna površina kot tudi noge, so iz opažev, kot lep spomin na nastajanje hiše.« *

Tudi nekaj kosov opreme ima zanimive življenjske zgodbe. *»Platforme za bivanje so bile projekt Matica Vrabiča na BIO50, služile so kot razstavna konstrukcija. Potem smo jih večinoma mladi arhitekti odnesli v svoja domovanja – in jih uporabili kot dejanske platforme za bivanje. Tako je bila to najprej moja postelja, kasneje police v začasnem stanovanju, danes v novi hiši pa postelji za otroka.« *

**Ustvarjati dobro arhitekturo** 

Hiša v Podutiku je prva večja realizacija biroja Mertelj Vrabič, ki ga sestavljajo Maša Mertelj, Matic Vrabič in Eva Gusel.* »Najlepše pri arhitekturnem poklicu je nenehno ustvarjanje in kreativnost, da nekaj spraviš od začetne ideje na papirju v dejansko fizično obliko. Da nekomu ustvariš kos pohištva ali dom,«* pove arhitektka. *»To pa prinese tudi veliko odgovornost, zato mora biti vsaka stvar premišljena in dobra. Proces od ideje do nastanka je dolg in zapleten in škoda bi bilo, da bi delali arhitekturo, ki ni zares dobra.«  *

Maša verjame, da je odgovornost arhitektov – ne vseh, a bi morala biti – da ustvarjajo dobro arhitekturo! *»Vseskozi govorimo o trajnosti prek trajnostnih materialov in varčnih tehnoloških rešitev. Toda ob tem zanemarjamo trajnost arhitekture same. Premišljena, odprto zasnovana in s tem odporna arhitektura je tista, ki lahko preživi različne uporabnike in programe.« *

\*\*\*

*Biro: Mertelj Vrabič arhitekti; Maša Mertelj, Matic Vrabič in Eva Gusel*

### Hudič trese Trbovlje

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/hudic-trese-trbovlje

_Avtor: Vid Šteh_

Kako je, ko ne moreš spati zaradi grozljivega smradu, ki prihaja izpod stopnic?

## Smrad 


Pride novo jutro. 

In z njim stari smrad.  

Vstanem iz postelje in odurni vonj, ki spominja na aromatičen koktajl gnilih jajc in žvepla, me nemudoma prisili, da stečem v kopalnico, zgrabim lavor pod umivalnikom in vanj izbruham vso skromno količino hrane, ki sem jo brezvoljno zaužil prejšnji dan. Potem je malce bolje, zato se vrnem v spalnico in obrnem pogled proti oknu, po katerem se razliva jutranja svetloba, ki se počasi vzpenja nad Trbovljami. Ulica pred mojim blokom izgublja črnino noči in prepusti živim barvam motnega sonca, da se lepijo na hladno površino sivega betona. Ulica, v kateri živim, se imenuje Opekarna in spalnično okno mi ponuja veličasten razgled na visok dimnik trboveljske toplarne, ki že vrsto let ne služi svojemu namenu in ki ga nameravajo v kratkem porušiti. Ne vem, zakaj, toda ob tej misli me zgrabi neko usrano samopomilovanje, za katerega vem, da me ne bo zapustilo vse do konca dneva.  

Moje ime ni pomembno. Sem zgolj ena od premnogih duš, prostovoljno ujetih med stene stanovanjskih blokov, visokih stolpnic, zapuščenih industrijskih kompleksov, zakajenih beznic, zaspanih avtobusnih postaj in neskončno dolgih podzemnih rudniških jaškov. Ko hodim po trboveljskih ulicah, se počutim kot ranjen krt, ki na slepo koplje po velikanskem podzemnem labirintu v upanju, da bi našel hrano in svojemu prekratkemu življenju naklonil nekaj smisla. Večino dneva sem sestradan, vendar ne morem jesti. Kar mi s težavo uspe spraviti vase, kmalu zatem izbruham zaradi prekletega smradu.  

Stopim stran od spalničnega okna in na licu začutim solzo, znanilko potlačenega in zanemarjenega čustva, ki bi lahko predstavljalo močan prezir ali strah ali pa kar oboje v kombinaciji, ki človeka lahko pelje zgolj do stanja delirične norosti. Na ozkem hodniku, ki vodi iz spalnice v osrednji del stanovanja, prisluhnem komaj slišnemu zvoku nečesa, kar spominja na podivjano šumenje morja, nad katerim namesto galebov letajo debele mesarske muhe. Je ta zvok kakorkoli povezan s smradom?

### Kairo - To poletje 

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/to-poletje

_Avtor: Kaja Mohorič_

Kako je, ko preživljaš poletje v vročem Kairu?

To poletje je vse življenje v dveh kovčkih in enosmerna karta za jug. To poletje sadje kipi od okusa, bleščeč lunin krajec se ujame med reže palmovega lista in vsako jutro me zbudi ista ognjena krogla, ki nikjer drugje ni videti tako težka in mogočna kakor prav tu nad migetajočim peskom. Sedim na glinenih stopnicah pred modrimi vhodnimi vrati in srebam kavo brez sladkorja, božam potepuške mačke, bolj lačne bližine kakor hrane, in v njihovih mačjih duplinah vidim vse nas, ki rade volje plačamo več za manj kalorij in ki imamo na stotine prijateljev na prikladno varni razdalji, pa nobenega, da bi nas v petek zvečer odložil na postaji.  

To poletje je potovanje tri tisoč let nazaj, dišeč metin čaj in glasba ob treh zjutraj s treh strani, ker kdaj je čas za radost in veselje, če ne zdaj. Je jadrnica na lenobnem Nilu – bila bi razgledniško kičasta, če ji boka ne bi krasil vpadljiv napis *»MICKEY MOUSE«* s črkami v izmenjujoči se rdeči in zeleni – in je taksist, ki mi ponuja hašiš na zalogo, ker samo take vrste ženske same potujejo po tej državi. To poletje sem se nehala opravičevati, da nisem to, kar vsak, ki ima pet minut preveč, želi od mene, nehala sem iskati izgovore, zakaj ne pridem na obisk, zakaj si ne želim postati nekdo, zakaj ne verjamem, da lahko s papirnatimi slamicami rešim svet, zakaj ne pijem alkohola in tablet in zakaj si brijem noge z žiletko za moške, tako kot jaz ne zahtevam opravičil od onih, ki ob sobotah z visokotlačnimi čistilci kalijo jutranji mir. Tukaj jim za tehnološke presežke te ali kakšne druge vrste ni mar. V Luksorju še vedno vozijo kočije in tla so na gosto prekrita z lepljivimi črnimi lisami, ponekod od konjskih fig, predvsem pa od na soncu pomečkanih datljev, ki prosto padajo z bujno obloženih dreves pozno v jesen. Prah in smeti navadnih smrtnikov ne zanimajo, odnese jih pač veter – a ne povsod. V ograjenih soseskah, kjer domuje in počitnikuje tisti en odstotek, ki je tu bolj resničen od onega pri nas, sizifovski komunalci čepijo ob robu cest in peščena zrnca vse dneve z malo ročno metlico pometajo na smetišnico.

### TESNOBA

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tesnoba

_Avtor: Vid Šteh, Sanja Podržaj_

Veliko ljudi se je vsaj enkrat v življenju soočilo s tesnobo. Gre za neprijetno psihično stanje, odziv na stresno izkušnjo, ki jo dojamemo kot negotovost ali grožnjo. Vid Šteh in Sanja Podržaj iskreno spregovorita drug z drugim in bralcu na zelo oseben način predstavita lastno izkušnjo s tesnobo.

Gotovo se je že vsak med nami kdaj srečal z občutkom tesnobe – ko je bilo treba pred vsem razredom zrecitirati Gregorčičevo *Soči*, pred težkim izpitom, na razgovoru za službo in ob prvem dnevu na novem delovnem mestu, pred veliko življenjsko odločitvijo … Takrat se pojavi napetost, ki je nikakor ne moremo sprostiti. Živčni smo, zaskrbljeni, razdražljivi. Morda si začnemo gristi nohte ali tapkati z nogo. Počutimo se nelagodno in najrajši bi pobegnili, da se nam ne bi bilo treba soočiti z neprijetno preizkušnjo. To lahko spremljajo še suha usta, slabost, glavobol in številni drugi fizični odzivi na stres. To je seveda neprijetno, a mine. Zrecitiramo *Soči*, oddamo izpitno polo, razgovor zaključimo s stiskom roke, po prvem delovnem dnevu pride naslednji, sprejmemo odločitev in naredimo korak naprej. Sprostimo se.  

Sedaj pa si predstavljajmo, da nas ta občutek spremlja vsak dan. Ljudje, ki trpijo za tesnobo oziroma anksioznostjo, temu ne morejo uiti. Ne glede na to, kaj se dogaja v njihovem življenju, so zaskrbljeni brez očitnega razloga. Pri tem ne trpi le psihično zdravje, temveč tudi fizično, saj se tesnoba odraža tudi skozi telesne spremembe.

### Eva Mlinar - Kačja kraljica

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/eva-mlinar-kacja-kraljica

_Avtor: Liu Zakrajšek_

Vsak izmed nas ima fotografijo, ki mu je ljuba in v kateri se skriva nostalgična zgodba, ki veže naš spomin na pretekle drobce minulega življenja. V pogovoru z Liu Zakrajšek je Eva Mlinar razkrila zgodbo fotografije, ki jo je izbrala.

Doma imam uokvirjeno ilustracijo Eve Mlinar, ki jo zjutraj rada opazujem ob pitju kave. Na njej je trup ujede z elegantno glavo ženske, ki ji obraz zastira klobuk. Vedno se mi je zdelo, da ima vizualna umetnost posebno moč: podobe, s katerimi se obkrožimo v vsakodnevnem življenju, ki jih obesimo na stene svojih stanovanj, postopoma pronicajo v našo podzavest in se tam nekega dne udomačijo. Tak domač občutek se v meni zbudi, ko opazujem Evine barvite ilustracije.  

Ko sem Evo povabila na intervju, mi je še pred srečanjem poslala fotografijo, o kateri mi je želela pripovedovati. Predlagala je, da se dobiva v kavarni Daktari, kar mi je bilo všeč, saj me s svojimi rdečimi stenami in plišastim leopardom na hodniku spominja na portal v pravljično deželo, kjer mrgoli čudežnih mitoloških bitij. V takšnem ozračju sva z Evo skoraj vse dopoldne govorili o njenem delu, njenem potovanju v Mardin in o umetnosti.

*»Gre za fotografijo, ki je nastala leta 2017. To je bilo leto, ko sem s fantom živela v Istanbulu in veliko potovala.«* mi pripoveduje Eva. Potovanje sta začela na meji med Turčijo in Gruzijo in pripotovala vse do mezopotamskega mesta Mardin, enega Evinih najljubših. *»To območje je zelo zanimivo, ker je kulturno in etnično izjemno raznoliko. Poleg Arabcev, Turkov, Kurdov, Jazidov in Armencev tu živi večja skupnost Asircev, ki so avtohtoni prebivalci tega območja. Izvirajo iz starodavnih Mezopotamcev, starih Asircev in Babiloncev in še danes govorijo neke vrste aramejščino, zelo podobno jeziku, ki ga je govoril Jezus.« *

### Prišleki

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/prisleki-1

_Avtor: Jan Cvitkovič, Dušan Čater, Damir Avdić_

Zakaj ne postati ugledni meščan, kaj se je zgodi, ko se mlad fant leta 1988 vrne iz vojske in kako lahko povabilo iz Evropskega društva intelektualcev vpliva na življenje glasbenika iz Bosne?

**
Tri prijatelje - režiserja, pisatelja in glasbenika - smo povabili, naj z bralkami in bralci delijo spomin na usodno prelomnico v svojem življenju.**

## Jan Cvitkovič - Ugledni meščan

Bil sem še v osnovni šoli. Postopal sem po avtobusni postaji. Gledal sem starčke, ki so se nalivali v bifeju. Vrata tega raja so mi bila še zaprta. 

Poskušal sem izračunati, koliko let mi še manjka do osemnajst. 

Nenadoma sem zagledal človeka, ki je hodil diagonalno čez parkirišče. Hodil je drugače kot vsi drugi. Imel je rahlo priprte žareče oči, kot bi se nečemu smehljal. Zdelo se mi je, da je v svojem svetu in da ta svet koraka z njim. Zrl sem vanj. Želel sem si, da bi me opazil, a me ni. 

*»Kdo je to?«* sem vprašal enega od pijančkov. 

*»To je Feo,«* je rekel. *»Pusti ti njega, on je umetnik.«* 

Gledal sem za tem Feotom. Želel sem biti tak, kot je on. Želel sem biti v svojem svetu in se rahlo smehljati.

### Tijana Zinajić - Zimska idila otroštva

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/tijana-zinajic-zimska-idila-otrostva

_Avtor: Liu Zakrajšek_

Vsak izmed nas ima fotografijo, ki mu je ljuba in v kateri se skriva nostalgična zgodba, ki veže naš spomin na pretekle drobce minulega življenja.
V pogovoru z Liu Zakrajšek je Tijana Zinajić razkrila zgodbo fotografije, ki jo je izbrala.

*»Na tej fotografiji si torej stara petnajst let?« *

*»Ker imam decembra rojstni dan, bi rekla, da sem na tej fotografiji stara štirinajst.«*  

S Tijano Zinajić, gledališko in filmsko režiserko ter igralko, sedim v veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma. Jaz pijem kavo, ona čaj. Najino srečanje poteka na ozadju idiličnega snežnega meteža, prvič od začetka zime sneži, in to zares. Ker sem v Cankarjev dom prišla peš in brez dežnika, imam mokre lase. Tijana je kljub zasneženemu jutru, ko sem sama že samozavestno odpovedala nekatere svoje obveznosti, v nasprotju z mano sveža in polna energije. Ko prisede k majhni mizici v kotu, je široko nasmejana. Iz tega sklepam, da je jutranji človek, moje sume kasneje tudi potrdi. Celo pozimi vsak dan vstaja zelo zgodaj in uživa v jutrih. Mislim, da sem se med intervjujem nalezla njene dobre volje in pozitive, ker še ves preostanek dneva preživim nasmejana.  

Fotografija, o kateri mi pripoveduje Tijana, je bila posneta na smučanju leta 1987. Nedavno ji jo je poslala prijateljica Teja Zupan, tajnica ravnateljice v ljubljanski Drami, ki se je tedaj družila s Tijanino sestro Nežo. Pravzaprav sta bili z Nežo najboljši prijateljici.

### Soba 808

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/soba-808

_Avtor: Mirt Komel_

Trgovski potnik iz Slovenije se znajde v praznem frankfurtskem hotelu iz katerega ni poti ven.

Georgij Vododporen, izkušen trgovski potnik iz Slovenije, ki po evropskih prestolnicah preprodaja kitajski papir, se je na svojem zadnjem potovanju znašel v precej neprijetnem položaju (milo rečeno, milo storjeno). Vlak, ki naj bi ga odpeljal do letališča v Benetkah, je zamujal, prav tako kot je na srečo ali nesrečo zamujalo tudi letalo družbe *AirDolomiti*, tako da ga je sicer ujel in pristal v Frankfurtu, kjer pa je zaradi vsega tega krepko zamujal za *check-in*. Zaradi Frankfurtskega knjižnega sejma so bili vsi hoteli v mestu že zasedeni, a mu je kljub temu v zadnjem trenutku uspelo dobiti še zadnjo prosto sobo v *Hotelu Central, *ki je, kakor je obljubljalo ime, imel centralno lokacijo. Še preveč centralno, kajti stal je na glavni aveniji, ki železniško postajo povezuje s starim mestnim jedrom. Tam se je zaradi sicer dobronamerno sprejete politike socialne pomoči naselila množica brezdomcev, postopačev, odvisnikov, prostitutk, po številu nič manjša od turistične mase, ki je priromala na največji evropski knjižni sejem. V želji po stiku z evropskimi in svetovnimi založbami, ki za svoje delovanje (za zdaj še) potrebujejo tudi papir, *materia prima,* je bil tja namenjen tudi predstavnik lanskoletne podjetniške gazele, papirnate družbe *Dunder Maffin Paper Co., *gospod Georgij Vododporen, l.r. 

> Na pol poti dol je slučajno opazil neko figuro za osvetljenim oknom na sosednjem pročelju — gostujoče stanovanjski del taiste stavbe — povsem nepremično figuro, za katero pa se je hitro izkazalo, če si pogledal pobliže, da gre za kartonasto silhueto.

Dan se je že nagnil k večeru tako krepko, kot se je tisti pijani gospod za točilnim pultom irskega puba *Shakenshock* nagibal v dekolte svoje spremljevalne gospe, ko se je tam mimo sprehodil Georgij, ki se je odločil, da si bo, potem ko se bo spravil na varno, privoščil spravno večerjo, tj. irsko pivo in angleški burger. Z veliko prepametnim telefonom v roki je hodil gor in dol po postopaški ulici, ki so jo z leve in desne obdajali bari in restavracije, tako da so se vonji hran sveta mešali z vonjem pouličnega urina. Imel je naslov hotela, jasno izpisan na svoji *booking.com *aplikaciji, a na *googlemaps *nikakor ni mogel najti lokacije, kakor da bi številka bila bodisi napačno izpisana bodisi neobstoječa. Nakar mu je priskočil na pomoč enooki, bradati gusar: *»Pst, gospod, a potrebujete pomoč?« *(To mu je seveda rekel v nemščini, op. av.) Prestrašeno je odskočil stran, nekoliko zaradi razcapane podobe pouličnega borca za preživetje, nekoliko pa tudi zaradi vonja, ki ga je oddajalo staro in od alkohola prepojeno telo brez doma in brez cilja. Nehote se je spomnil, kaj je dejal njegov skorajšnji soimenjak: *»Prava skrivnost razrednih razlik leži v treh strašnih besedah: nižji razredi smrdijo.« *

### Zakaj? Ker je življenje prekratko za slab seks.

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/ker-je-zivljenje-prekratko-za-slab-seks

_Avtor: Andraž Gombač_

Predstavitve festivalskih dogodkov, koncertov, bizarnih prireditev in še kaj. Andraž Gombač nas vodi po Sloveniji in vsakič znova dokaže, da naša kura nikakor ni mrtva. Tokrat je obiskal SEJEM SLOVEROTIKA v Celju.

Ni vzdržala, potegnila me je nase. Zabil sem se vanjo, kakor že dolgo ne, čedalje bolj je dvigala noge, čedalje močneje se je nasajala, grgrala je in cvilila, jaz sem slišal lastno hropenje, kakor bi nekje daleč divjala reka. Ko sva končala, sem ostal v njej, pomirovala sva v krčih, potem sva začela na novo, čisto drugače, ona je sklenila noge, jaz pa sem se dvigal in padal na njej, ona pa je govorila samo to: O, ti … o, ti … o, ti … Po drugem krču sem omamljen, v polzavesti zdrknil počasi z nje, obležal ob njej, z rokami na njej in pod njo … in čez čas sva začudena spoznala, da se bo vse skupaj šele začelo.

No, pa naj se tako začne tudi tale reportaža. S prizorom, ki bi ga lahko uzrli na erotičnem sejmu. Pa ni od tam. To je napisal Vitomil Zupan. Naš klasik. V romanu Igra s hudičevim repom. Leta 1978. Toplo priporočam!

> Slovenci ste mi všeč. Fetišisti, radi imate seks, odprti ste.

**Tokrat nekoliko mehkejši in bolj izobraževalen sejem** 

Penetrirajmo v problematiko počasi. Najprej razjasnimo: kdor se ob omembi erotičnega sejma sramežljivo nasmiha in zardelih lic umika pogled, kdor vije roke v nebo in po ustih vlači pohujšanje, perverznost, pokvarjenost, ne, takšnih tam ne boste našli – pa bi prav tile bržkone morali prvi stopiti noter, si razširiti obzorje ali vsaj sprostiti duha.   

Sejem Sloverotika, ki se je novembra po štirih letih iz Ljubljane vrnil v Celje, so napovedovali kot še zmeraj vroč, a nekoliko mehkejši in bolj izobraževalen od minulih. Pa seveda odprt, svobodomiseln, kajpada! V intimnejšem mini teatru, kjer si je akcijo mogoče ogledati ob bliže in podrobneje, sem na petkov večer ujel tudi nastop mladenk – lepo sta se razumeli Madžarka Helena Valentine in Rusinja Kira Queen. Recite, kar hočete, a morate soglašati: vsekakor je lepše gledati njuno zbliževanje kakor pa ljubimkanje voditeljev njunih držav, kajneda! Evo, z enim samim klikom tule dobite drobec predigre, glih tako, za okus: 

Na velikem odru občinstvo s pestro ponudbo seznanjata in točke programa duhovito povezujeta  Ula Furlan in Gašper Bergant. Hop, prestrežem ju, preden morata spet pred ljudstvo: 

Izredno zanimiv nastop se očitno obeta na malem prizorišču, že prepolnem. No ja, če bi napovedali, da v Celje prihaja Marija Zadravec iz Čakovca, bi nepoučeni utegnili pomisliti, da se bliža literarni večer s hrvaško zbirateljico ljudskega gradiva. Ali kaj podobnega. Ob omembi njenega umetniškega imena Sweet Mary pa so stvari hitro vsaj nekoliko jasnejše. Takole je na odru – v dokaj diskretnem očesu kamere – videti v akciji *»evropska prvakinja v seksu«*:

Po seksu se nastopajoča skozi stranski izhod umakneta v zaodrje. A je Mary hitro nazaj. Mimogrede ustreže nekaj fantom, pozira z njimi, potem stopi na hladno, si za halo ob ograji privošči čik. In še pogovorček za reportažo. Pove, da je že lani nastopila na Sloverotiki v Ljubljani: *»Slovenci ste mi všeč. Fetišisti, radi imate seks, odprti ste.« *Začela je pred dobrimi tremi leti. Z amaterskimi filmčki. Danes je profesionalka. Pravi, da se nadvse dobro preživlja s posnetki, ki jih objavlja na platformi OnlyFans, z živimi nastopi … Minulo leto se je udeležila prvega evropskega tekmovanja v seksu, ki so ga priredili blizu Göteborga na Švedskem. Četudi je šlo tam marsikaj narobe, o čemer so v medijih poročali udeleženci, razočarani nad organizacijskim kaosom, se sladka Mary še zmeraj nasmiha.* »Sem evropska prvakinja v seksu!«* ponosno pove. Ampak kaj to sploh pomeni? Kako pometeš s konkurenco v seksu?! *»Med vsemi, ki smo nastopili, sem dobila največ glasov občinstva, ki je naše nastope spremljalo prek spletne strani in glasovalo.« *

> "To je to: seks v živo," pravi Sweet Mary, "evropska prvakinja v seksu". "Vaditi je treba kvečjemu plesne točke in podobno, pri samem seksu pa je ključna sproščenost."

V Celju je najprej nastopila na malem odru, opolnoči pa še na velikem. Z njo pa Mugur, njen stalni odrski partner. Kaj smo torej videli, me zanima po njunem prvem šovu – seks ali performans? *»Seks. S performansom,«* se zasmeji Mary.* »To je to: seks v živo.«* Že, že, vrtam v Mary (no ja), ampak ni ravno enako to početi za domačimi stenami ali pa pred kamero in – najteže! – v živo pred množico, ki za povrh še opleta z telefoni. Kakšne so priprave? *»Nič posebnega, vaditi je treba kvečjemu plesne točke in podobno, pri samem seksu pa je ključna sproščenost,«* prikima Mary. *»Res je, drži – vse je v glavi.«* No, v glavi »artistke«, ki rada preizkuša nove stvari, je baje tudi posebna želja – seks s petdesetimi moškimi. Res je, potrdi, poslušajte:

Bolj kot sanje o avtobusu, polnem pokončnih pobov, velja podčrtati poudarek, ki ga ponavljajo tako Mary kakor tudi drugi na sejmu: pri seksu bodi pozoren tudi – in zlasti – do partnerice, partnerja. *»Sleherno dejanje mora biti izpeljano v soglasju vseh vpletenih,«* z velikega odra doni po vsej dvorani, *»in najlepše je, kadar vsi kolikor mogoče uživajo.«* Amen.   

Tako pravi tudi Mister Riddle, znan kot za zdaj edini profesionalni porno igralec v Sloveniji. Donedavna skrivnostni Mariborčan, ki se je kakor Mary udeležil evropskega prvenstva, je doslej nastopal z zlovešče prekritim obrazom, v Celju pa je pokazal svojo novo podobo s klobukom in sončnimi očali. Na veliki oder je tako prikorakal s prijateljico na povodcu: 

Dekle na vseh štirih, ki se ljudstvu nagajivo smehlja in potem gospodu iz Maribora pomaga pri zadrgi na hlačah (vzajemnost je lepa čednost, pozneje se je on sklonil k njej), je Dolly Diore. Madžarska pornesa je kljub komaj 30 letom že stara znanka celjskega sejma, tu je prvič nastopila leta 2015. Slovenci ob njenih nastopih vidno uživajo, je jasno tudi tokrat. Vendar ima dekle precej težav z vabljenjem prostovoljcev na oder. Skratka, vidno uživamo, a raje ostajamo nevidni.  
Pa ne vsi, zlasti punce pokažejo korajžo. In radovednost. Poglejte, kako sta se tile prepustili nežnostim slačifantov ErosBoys:  

**Denarja je veliko, a je treba trdo delati ** 

Med pogovori z več pornoprofesionalci enega od njih mimogrede pobaram – z občutkom, diskretno –, kako dejavnost, s katero si služi kruh, dojemajo njegovi bližnji.* »Starši z mano niso prekinili stikov,«* pravi resno, brez nasmeha. *»Še zmeraj me vabijo na kosila, lepo se imamo, o mojem poklicu pa ne govorimo.« *Pa ta posel zna biti prav donosen, denarja očitno ne manjka, skozi svetovno erotično industrijo se letno pretoči več kot 100 milijard dolarjev. Je pa za uspeh seveda potrebno v vseh pogledih trdo delo.    

> "Spolnim odnosom zelo škoduje negativna samopodoba," opozarja Kaja Brezočnik. "Prav zdrava samopodoba je temelj, na katerem se lahko sprostimo, da sploh spoznamo svoje telo, se znebimo zadržkov... in se naučimo raziskovati in uživati."

V premorih, ko se vročina in dim nekoliko poležeta, se na obeh odrih vrstijo poučna predavanja. Na primer, prikupno dekle dedcem razlaga, kako pravilno masturbirati. Ne ga stiskati tako krepko, kakor Krpan pred spopadu Brdavsu roko, da *»precej kri izza nohtov udari«*. Že, že, fantje, morda se vam zdi, da bo tako močnejši tudi užitek, a posledice bodo vse prej kot prijetne, zlepa ne boste našli luknje, ki bi se v stisku kosala z vašo dlanjo, zaradi česar bo vaše orodje užaloščeno mlahavo, težko ga boste spet spravili v bolj pokončno voljo. Dedci poslušamo, kaj preveč zagnano sicer ne kimamo, a nekateri opazno nežneje začnejo stiskati svoje pivo. Morda pa se nas le kaj prime, ni vrag!     

Predava tudi Kaja Brezočnik iz Kinki.si, spletne trgovine, namenjene ženskam, ki hočejo uživati. Poudarja, da spolnim odnosom zelo škoduje negativna samopodoba, ki jo imamo tako moški kakor ženske, slednje še posebej, opozarja: *»Za vse slabo najraje obtožujemo partnerja, a se praviloma izkaže, da zajec tiči v drugem grmu. Prav zdrava samopodoba je temelj, na katerem se lahko sprostimo, da sploh spoznamo svoje telo, se znebimo zadržkov … in se naučimo raziskovati in uživati.«  *

Potem ko je na odru priznala, da si je sicer želela več ženskega, ne moškega občinstva, jo ujamem pri njeni stojnici. *»Ženske se vse bolj prebujamo in iščemo načine, na katere bi se osvobodile zgodovinskega oklepa sramu in tabujev, da bi res začele uživati v svojem telesu. Težava je po mojem v zgodovinskem konstruktu, vcepljenem v naše gene,«* mi pripoveduje živahna Korošica. Tudi pametna in razgledana. Jo pobaram, ali je morda študirala zgodovino, antropologijo, kaj takega. Ne, sploh ne, se zareži, študirala je na akademiji za likovno umetnost, posveča pa se avtorski, dokumentarni in koncertni fotografiji. Nekaj svojih posnetkov je na sejmu tudi postavila na ogled.  

Dolgo vrsto let je bil gonila sila celjskega sejma Max Modic (1964–2019), danes pa ima zvedavi poročevalec tam opravka skoraj izključno z ženskami. So vajeti torej že povsem v njihovih rokah, še pobaram Kajo. Njen odločni odgovor lahko tudi vidite: 

**Ljudstvo kupuje vibratorje, lubrikante, špansko muhico …** 

*»Moj je močnejši, večji, hitrejši. Primi, da čutiš to moč. Če hočeš, lahko z njim uživaš dolgo v noč,«* se z odra razlega pesem. Veš, poet, koliko je dolg? Odgovor prileti kitico ali dve pozneje: *»Ni važna dolžina, če tehnika štima. To danes ve vsak serviser. Če vozit mašine ne znaš, si le amater.«* In smo spet pri poskočnem refrenu: *»Po-po-poženi mrcino uuu, uuu, uuu mojo dolino. Na-na-nažgi ga do konca, naj tuli, poka celo noč.«*   

Tako na velikem sejemskem odru prepeva Damjan Murko. Mislite si o njem, kar hočete, a »štajerski slavček«, ki je na bližnji stojnici predstavljal svoj lubrikant in koledar, premore tako poslovno žilico kakor čut za samoironijo. Dokaz:  

Zelo živahno je v večji trgovini Sveta užitka. Tudi tu po artiklih brskajo povečini pari. Prodajalke jim pomagajo z nasveti. Ena od njih ima dobro majico, z odgovorom na vprašanje zakaj: *»Ker je življenje prekratko za slab seks.«* Blagajničarka pove, da ljudstvo kupuje povečini vibratorje, lubrikante, špansko muhico … Pristopi prijazna Monika, me vpraša, ali mi lahko kako pomaga. Ni ji treba vprašati dvakrat. Seveda lahko: z odgovori na nekaj vprašanj. Sprehodiva se vzdolž polic, mimo stimulacijskih gelov, ki *»povzročajo ščemenje na intimnih predelih«*, do vibracijskih hlačk, v katere dama skrije vibrator, nakar ga upravlja z daljincem. Aha, prikimam, tole imaš potem lahko na sestanku, ki naenkrat ni več dolgočasen? *»Tako, tako,«* se reži Monika.* »Naprava je res zelo tiha, diskretna, anatomsko oblikovana, nemoteča.« *In že sva pri »klasiki«, kakor pravi moja vodička, pri gozdičku visokoraslih dildov. Na koncu police vidim čudnega, razvejanega, v obliki črke v. *»Ta je pa za dvojno penetracijo, vaginalno in analno,« *strokovno pojasni Monika. Ki jo vprašam še, ali zaradi tovrstne službe kaj trpi za poklicno deformacijo. Pravi, da … Ma ne, je tako simpatično, da morate kar sami prisluhniti:  

> Sprehodiva se do vibracijskih hlačk, v katere dama skrije vibrator, nakar ga upravlja z daljincem. Aha, prikimam, tole imaš potem lahko na sestanku, ki naenkrat ni več dolgočasen?

Na nasprotni strani dvorane me skozi pestro ponudbo igračk popelje Igor Amon Mazul iz butika Erotix. Začneva pri klasiki, pri dildih, zdravih, izdelanih iz medicinskega silikona. Tu so podaljški za penis, vibracijski analni čepi, biči, najrazličnejši BDSM pripomočki … Aja, za kratico se skrivajo *bondage*, *discipline*, *domination*, *submission*, *sado-masochism* in še marsikaj vznemirljivega. Po domače: kako na 1001 način zvezati in ukrotiti partnerja ter sprostiti hudiča, imenovanega užitek. Recimo.  

Ampak pojdimo za Igorjem, je že pri novih igračkah za tiste, *»ki jih ni sram poizkusiti kaj novega«*:

Seks je pravzaprav družabna igra, mar ne, si kimam – in že zadenem ob stojnico s kartami za Črno damo, bržkone nekakšnega Črnega Petra za odrasle. Tako je to videti: 

V dvorani za zastorom, kjer je snemanje strogo prepovedano, zbrane v angleščini in v družbi simultane prevajalke nagovarja starejši par. Tantra teater. Tako prizorišče kakor zunanjost nastopajočih sta orientalsko poduhovljena. Gospod pomirjevalno valujočega glasu je že sredi monologa: *»… naše telo se sčasoma postara, ampak …«* Spoznavamo tantrični seks, globljo povezanost s soljudmi in celotnim kozmosom, neusahljivo energijo ljubezni, ki se požvižga na marsikaj, tudi na leta. Pomnite: ko se telo že upeha, duh še zmeraj lahko osvaja nove in nove vrhove.   

\*\*\*

Na 13. Sloverotiki se je v dveh novembrskih večerih zvrstilo 28 nastopajočih iz šestih držav: Rusije, Romunije, ZDA, Hrvaške, Madžarske in Slovenije. Vstopnice so bile naprodaj po 35 evrov, pet evrov je moral še doplačati, kdor je hotel v mini teater, medtem ko je bilo za VIP-ovsko, ki odpira vrata v zakulisje, treba odšteti 95 evrov. Zabeležili so približno 5000 obiskovalk in obiskovalcev, kar kaže na precejšen upad, saj so v minulih letih poročali o 11.000. *»Sedaj smo bili v manjši dvorani kot pred covidom. Po štirih letih je treba nazaj privabiti ljudi. Zato smo začeli postopoma. Z obiskom smo zadovoljni, naslednje leto pa načrtujemo že več obiska in tudi sejem v večji dvorani,« *pojasnjujejo organizatorji s Celjskega sejma. Sejem bodo iz dvorane K preselili nazaj v dvorano L. Pravijo, da so prisluhnili še drugim željam obiskovalcev in bodo naslednjič vpeljali kar nekaj novosti.

### Usodni dan

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/usodni-dan

_Avtor: Vlasta Nussdorfer_

Vlasto Nussdorfer smo povabili, naj z bralkami in bralci deli spomin na usodno prelomnico v svojem življenju.

> So trenutki, ki ostanejo zapisani za vedno, so dogodki, ki jih ni moč pozabiti, in so ljudje, ki jim pripadajo.
>
> — Anonimus

Je kdo, zlasti med nekoliko starejšimi, ki se ne spominja posebnega dne v naši novejši zgodovini?  

Bilo je na tisti, tako lep, vroč in sončen dan konec junija 1991. Od našega plebiscita je minilo natanko šest mesecev. Takšne enotnosti kot tedaj nismo pokazali ne prej in ne kasneje. Vzdušje je bilo navdihujoče. Tihe in malo glasnejše grožnje, ki so prihajale z juga dotlej skupne države, smo sicer čutili vsak na svoj način, a zdelo se je, da nam ne morejo pretirano škoditi. Redki so bili, ki so vedeli veliko več od povprečnih. Nisem bila med njimi. Nenazadnje mi je bilo le nekaj več kot petintrideset. Tožilka na mladoletniškem oddelku, mamica dveh mladoletnih otrok; 11 in 14 let. Polna sanj in upov. 

Marsičesa seveda nismo vedeli in niti slutili. 

Kolega mi je, k sreči veliko kasneje, ko je bilo najhujše že za nami, pripovedoval o sošolki njegove hčerke. Ta ji je veliko pred usodnim junijem precej skrivnostno govorila o napovedanem in dobro organiziranem »pobegu« iz Slovenije. Njen oče je bil namreč visok častnik JLA. Deklica je prijateljici z žalostjo opisovala, da bosta nekega dne z mamico prav na hitro zapustili dom in odpotovali k »baki« v Srbijo. Na deželo. To naj bi se zgodilo še pred koncem tistega šolskega leta. In se tudi je. Precej preden so iz vseh jugoslovanskih kasarn krenili tanki, ki so sejali nepredstavljivo grozo, velik strah in celo smrt.

### Silvester Plotajs Sicoe - Vse skupaj je privid

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/vse-skupaj-je-privid

_Avtor: Maša Ogrizek_

Silvestra Plotajsa Sicoeja poznam vsaj dve desetletji, morda celo tri. Kot prepoznavnega slikarja, ki je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, v času »diktature« visokega modernizma, v svojih slikah po punkovsko »nažigal« barve, figuro in reference na popularno kulturo. Spomnim pa se ga tudi z ljubljanskih ulic, z otvoritev, s »scene« – kot tipa v allstarkah, rdečih kavbojkah in pisanih srajcah. Vedno se mi je zdel samozavesten. Med pripravami na intervju sem si ogledala njegovo zadnjo razstavo Zen v punk naravi na Ljubljanskem gradu. Vame so butnile barve in zbudile impulz, da slike iz utesnjenih razstaviščnih katakomb rešim na sončno svetlobo. Razstavljena serija ne pomeni loma v avtorjevem opusu, prej kontinuiteto. A kot da slike drugače vibrirajo. Še bolj živih barv so, vendar ne kričijo več. Morda na to namiguje zen iz naslova.

Nekaj dni po ogledu razstave sem se srečala še z avtorjem. Sicoe me je pričakal v svojem ateljeju v Švicariji. V rdečih kavbojkah, allstarkah in pisani srajci. Deško vitek. Zaskrbljen. Že na vratih mi je zaupal, da ima težave z zdravjem. Nedavno so mu operirali oči. Ne vidi še dobro. Upa, da bo kmalu spet. Ob stene so bile prislonjene številne slike, ob njih položene velike porisane keramične posode, kot bi bile položene na oltar, daritev enemu od slikarskih Očetov. Usedla sva se ob majhno mizico, kjer najbrž piše. Povsod naokoli red. In tišina, ki so jo tu in tam razparali krempeljci moje čivave, ki je tekala po ateljeju. Odprla sem oranžni zvezek in prebrala prvo vprašanje, ki je bilo mišljeno kot lahkoten vstop v pogovor, pa je nenadoma dobilo težo. Kljub temu sem mu ga postavila.

> Za ustvarjanje moraš imeti močno energijo, da vztrajaš toliko časa, pa čeprav nisi takoj sprejet.
>
> — Silvester Plotajs Sicoe

**Kako bi svoje slike na kratko opisal slepim? ** 

*(globok vzdih) *Kako bi jih opisal? Kot barvite, sproščene, humorne, igrive, z veliko vsebine, tudi literarne. Neabstraktne, predmetne oziroma figurativne. 

**S figuraliko si začel pred skoraj štiridesetimi leti, v času vladavine modernizma. Je bila to punkovska gesta upora, »očetomor«?  ** 

Moj vstop na sceno je bil poseben. To je bil čas nove podobe, transavandgarde. Meni se je to obdobje zdelo zelo zanimivo. Cenil sem slikarje nove podobe iz Berlina – Fettinga, Baselitza … Njihova dela smo si lahko ogledali na razstavi v ljubljanski Moderni galeriji, mislim da okoli leta 1985. To je na slikarje, ki nas je zanimala gesta, barva, ulična scena, naredilo močan vtis. Slikali so klube v Berlinu. Tudi v Ljubljani smo imeli takrat nekaj »odbitih« klubov, denimo FV in K4. Takrat se je pri nas pojavil tudi punk. Meni sta bili od nekdaj zelo blizu barva in ekspresija, ki pa se je z leti morda nekoliko umirila.  

**Kako se je v vseh teh letih spremenil tvoj ustvarjalni proces?** 

Slikarstvo je zame način življenja. To mi je sedaj zaradi težav z očmi še bolj jasno. (premolk) Vedno bolj se zavedam, v kolikšni meri celoten ritual slikanja gradi mojo osebnost. Sam sem slikanje vedno razumel kot poklic, pa tudi poslanstvo. Zame je slikarstvo, pa tudi poezija, poklicanost. Medij slikarstva je videti enostaven, a je v resnici zelo težek. Je dvodimenzionalen, le površina, na kateri poskušaš nekaj ustvariti, utelesiti neko vizijo. Na začetku nimaš izkušenj, plavaš, poskušaš. In si običajno zelo hitro zadovoljen. Z leti pa postajaš vse zahtevnejši – do samega sebe, do slike. Zato v resnici z leti slikanje postaja vse težje, saj si že veliko naslikal, in poskušaš ustvariti nekaj novega, predvsem zase, ne za svet. To, da stopiš vsakič znova pred prazno platno, zahteva veliko koncentracije, tudi intelektualne predpriprave – da kaj prebereš in podobno.  Zanimajo me likovna teorija, tudi filmi, glasba …

**Ali ni strah pred belim platnom z leti manjši? Ali ne postaneš s tako dolgo delovno dobo in tako velikim opusom, kakršnega imaš sam, na neki način »ustvarjalna mašina«? ** 

Strahu do samega ustvarjanja nisem nikoli čutil. Od nekdaj ustvarjam z lahkoto. Ne bi se pa strinjal, da postaneš mašina. Verjamem, da je dobro veliko delati, saj si potem v formi. Ampak menim, da z leti slikanje ne postane nič lažje, ampak – kot sem že rekel – težje. Več  veš, bolj vidiš, kako malo veš.    

**Ali s tem pride tudi določena ponižnost? Misliš, da je na začetku, nasprotno, nujna – da sploh rodiš samega sebe kot umetnika – določena mera arogance?** 

Samozavest sicer ostane. Ampak z leti znaš ceniti tudi druge avtorje, ki so ustvarjali pred tabo. Mogoče se bolj vpneš v zgodovino. Na začetku se ti zdi, da si res nekaj posebnega, potem pa vidiš, da si vpet v neko mrežo, da si del nje.    

**To je pravzaprav lep občutek?** 

Je, obenem pa je tudi pritisk. Ne mislim na odzive ljudi. Ampak na odziv samega sebe, saj si sam s sabo v najbolj intenzivnem dialogu o tem, kaj si ustvaril in kaj še boš in kako dobro je. Za to ne potrebuješ drugih.  

**Sam si v svoje slike vedno vključeval reference na popularno kulturo, ki smo jih gledalci takoj razumeli, prepoznali. Sedaj je, predvsem zaradi interneta, vsega toliko, da niti ne vem, ali obstaja skupni (pop) imenovalec, na katerega bi se lahko skliceval.  ** 

Mislim, da smo ena zadnjih generacij, ki pozna grško mitologijo – Ojdipa , Ikarja, Meduzo … To je bila tudi skupna referenčna točka figuralikov – denimo našega Marija Preglja ali pa Francisa Bacona. Zdaj nimam več občutka, da bi bilo tako. Včasih smo vsi hodili v kinodvorane, kjer smo gledali enake filme, brali smo podobne knjige. Tako smo imeli neko skupno intelektualno oziroma duhovo ozadje, iz katerega smo ustvarjali. Zdaj so vplivi veliko bolj razpršeni. 

**Pomemben del tvojih slik so tudi naslovi, ki jih pogosto vključiš v samo sliko. Kako jih razumeš: ali povzamejo vsebino, usmerijo gledalca k branju slike, razširijo polje pomena? ** 

Sliko lahko razumemo kot labirint, pred katerim se znajde gledalec. Naslovi pa so neke vrste smerokazi. Če sem dobre volje, lahko gledalce z naslovi usmerim, včasih pa jim z njimi nastavim past, jih zavedem, da se izgubljajo v labirintu. Zato naslovom na mojih slikah ne gre zaupati, saj so pogosto zavajajoči. Pogosto so besedne igre. Tamle denimo lahko prebereš *Narava misli*. Pogosto so na tak način dvoumni, saj so besede pravzaprav vedno dvoumne oziroma večumne. Prav zaradi večpomenskosti lahko zavajajo, zato se ljudje zelo težko razumemo med sabo. Potrebni so poglobljeni pogovori, če želiš komu nekaj res pojasniti.

**Meniš, da krivdo za nesporazume res nosijo besede ali pa smo mi sami tako zastrti z lastnimi  projekcijami? ** 

Vse bolj se mi zdi, da imajo mistiki prav, ko trdijo, da je vse skupaj privid. Vse bolj se mi dozdeva, da živimo v nekakšnih sanjah, ki jih sicer doživljamo kot resnične, tudi fizično otipljive. Ampak mislim, da se vse dogaja nekje drugje. Takšno pojmovanje zasledimo tudi v poeziji in pri že omenjenih mistikih, pa indijskih gurujih, ki sem jih veliko prebiral. Ali pri Castañedi, ki je na neki način zastarel, a obenem tudi zelo zanimiv.

**Ampak kaj je za tem prividom, nič?** 

Resničnost si predstavljamo na zelo preprost način. Težko si razložimo, kaj se zares dogaja. Mislim, da je potreben čas, da zagledamo stvari v pravi luči, ta doba pa od nas zahteva hitrost. Hitro moraš uspeti, vedno moraš biti fit in mlad, tudi ko si star 80 let. Mislim, da današnji čas ni narejen za človeka, zato je tudi vse več duševnih bolezni. Za vsem pa stoji kapital …  

**… ki zahteva še nenehno potrošnjo in hiperprodukcijo, tudi v umetnosti.  ** 

Nikoli nisem čutil pritiska, da bi moral več producirati. Nikoli nisem imel galerista. Slike sem vedno delal, ker sem imel oziroma imam neko idejo. Mislim, da hiperprodukcija sama po sebi ni slaba. Če imaš veliko povedati, povej. Če nimaš in gre le za ponavljanje, pa je problematična. Če imaš v sebi ogenj, vulkan, bruhaj, saj nikoli ne veš, kdaj bo zamrl, presahnil.  

**Omenil si ogenj. Kako se z leti spremeni sama ustvarjalna energija? Od kod slikaš, mislim čisto fizično? Ali se ti je z leti središče premaknilo? Sama sem te od zunaj doživljala kot »mačota«, kakor da bi slikal s falusom. Falusne oblike najdemo tudi na tvojih slikah …** 

A res?

**Ja, denimo kaktusi se pogosto pojavljajo. Bom vprašala drugače: je zate slikanje bolj fizična ali bolj meditativna izkušnja?** 

Od nekdaj sem bil športnik – tekel sem, igral nogomet, košarko in tenis.

> Ne glede na to, ali te trepljajo ali nate pljuvajo, moraš iti svojo pot.
>
> — Silvester Plotajs Sicoe

**Torej si kar daleč od arhetipa bohemskega umetnika. ** 

Vedno  – tudi v svojih najbolj bohemskih letih – sem skrbel, da sem v dobri fizični kondiciji, pa tudi intelektualni. To se mi zdi predpogoj za ustvarjanje. Svojo ustvarjalno energijo čutim kot ognjeno, vulkansko. Za ustvarjanje moraš imeti močno energijo, da vztrajaš toliko časa, pa čeprav nisi takoj sprejet.

**In ti nisi bil takoj sprejet?** 

V začetku osemdesetih se je za kratko obdobje pojavila nova podoba, ki se mi je zdela fantastična. A so jo pri nas hitro pometli pod preprogo in potem je ponovno zavladal visoki modernizem, ki ima v sebi neko resnost. Sam pa sem nadaljeval zgodbo nove podobe skozi figuraliko, saj sem čutil, da nočem ustvarjati v modernistični maniri. Bolj kompleksno se mi zdi slikarstvo, ki ima v sebi še duh po človeku – njegovo ranljivost, pa tudi neumnost. Ljudje smo zelo kompleksna bitja, zato nas je težko stlačiti v obrazec sublimnega. Ko je Pollock ustvaril svoje slavne slike »polivanke«, je uvidel, da je prišel do konca, da ne more naprej. In v svojih zadnjih delih se je vrnil k figuri, k obrazom. Kar se mi zdi velika stvar – da je priznal, da se je znašel v slepi ulici. Tudi meni se je zdel modernizem slepa ulica, zato sem vztrajal v figuraliki, čeprav sem bil zaradi tega petnajst let 'v offu'. In to moraš zdržati. Moraš biti »mačo«, če uporabim tvoj izraz. Da vztrajaš pri svoji drži, pri svoji viziji, ne glede na odzive okolice. Ne glede na to, ali te trepljajo ali nate pljuvajo, moraš iti svojo pot.     

**Večkrat si omenil ogenj, vulkansko energijo. Se zdaj pomikaš bolj v element vode? Na tvojih novejših slikah se večkrat pojavlja kot motiv – denimo na eni od slik sta dve plavalki. Voda se pojavlja tudi v samih naslovih.   ** 

Slikam z energijo, ki bi ji pogojno lahko rekli moška. Imaš tudi ženske, ki slikajo z moško  energijo, in moške, ki slikajo z žensko. Z leti pa vključiš tudi druga občutja, ne le ognjenih. Tudi voda je ena od mojih obsesij. V sebi ima močno energijo, ki je bliže podzavesti. Zdaj pri slikanju več črpam iz podzavesti kot iz stvarnega sveta, ki se mi vedno bolj zdi – kot sem že omenil – zgolj privid.

**Kakšna je tvoja pot do nezavednega? David Lynch – po njegovem filmu Divji srcu si je slikarska skupina, katere član si, tudi nadela ime – denimo prakticira transcendentalno meditacijo, da pride do idej. ** 

Pot do nezavednega je pri poeziji, ki jo pišem, drugačna kakor pri slikarstvu. V moji poeziji so prisotne  podobe, ampak posredovane prek besed. V slikarstvu pa ustvarjaš z barvami, vsaj jaz, in barva je bolj abstraktna, ima širši pomen kot besede. Pri slikanju je sam ustvarjalni proces bolj nezaveden. Vsaj jaz tako slikam. Nimam vnaprej določene ideje, kaj bom naslikal, ampak sledim barvnemu polju. Tako da sem na neki način tudi sam abstraktni slikar, saj je celotni proces pri meni zelo abstrakten. Šele na koncu določim, kaj naj bi bilo na sliki.

**Ali punk in zen iz naslova najnovejše razstave doživljaš kot kontrast ali se ti zdita komplementarna? ** 

V osemdesetih je bilo punk gibanje, ki je pomenilo upor. V času korone, ko sem imel veliko časa, sem razmišljal, kaj bi počel tu, v ateljeju, in sem si rekel, pa dajmo izumiti neko novo smer v slikarstvu, kot moj doprinos. Preučeval sem kubizem, ki me je od nekdaj zanimal, saj se mi zdi, da je odprl okno v drugačno dojemanje resničnosti. Če imaš v renesansi perspektivo, je kubizem izrazito antiperspektivna umetnost, saj imaš več žarišč, kamor se usmeri pogled. Na neki način se je s kubizmom slikarstvom vrnilo v čas pred renesanso, v gotiko, kjer je vse naslikano 'narobe'. Če bi figure z gotskih slik vstale, bi se prevrnile ali zabile v strop. To je moderno, sodobno slikarstvo. Rekel sem si, dajmo kubizem cepiti s punkom – z energijo, z barvitostjo. Dajmo ga na potenco, saj je bil – kar zadeva barve – klasični kubizem zame preveč zadržan. In sem ga 'našponal' do skrajnih napetosti. Punk kubizem je moja vizija, kaj bi slikarstvo lahko bilo.

\*\*\*

Na drugi del vprašanja o zenu mi Silvester Plotajs Sicoe ni odgovoril. Morda zato, ker je o njem težko govoriti. Nekatere stvari ostajajo onkraj besed. Pa vendar sama menim, da odgovornost za nesporazume nosimo ljudje, ne besede. Med nami stojijo naše projekcije in predsodki. Preden sem zapustila atelje, mi je Sicoe pokazal svoje zadnje slike. So veliko manjše od tistih, ki jih običajno slika, in presegajo človeško velikost. So tudi manj ostre. Začutila sem veliko spoštovanje, da slika, čeprav trenutno slabo vidi. To njegovo vztrajanje se mi zdi obenem gesta upora in predaje oziroma sprejemanja. Predvsem pa znak vitalizma, strasti do življenja, ki jo sama iz leta v leto bolj cenim. Menim namreč, da jo premoremo le divji v srcu.

### Ljubezen v času stanovanjske krize

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/ljubezen-v-casu-stanovanjske-krize

_Avtor: Dali Regent_

Golo sprehajanje po hodnikih in nenapovedana live pornografija prav gotovo ni sprejemljivo obnašanje v večini cimrskih stanovanj, kar pa še ne pomeni, da skupno življenje s partnerjem-ko ne prinaša prav nobenih težav.

Po prvem valu korone in spomladanskem lockdownu 2020, ki sva ga s partnerko preživeli utaborjeni na tridesetih kvadratnih metrih moje odločno predrage garsonjere, sva se prisilno soočili z zelo kočljivim vprašanjem vseh mladih ljubljanskih parov: naj se preseliva v skupno stanovanje? In kako si ga bova sploh privoščili? Kvadratura, primerna za dve obsežni zbirki knjig in še obsežnejši garderobi, dva flambojantna karakterja in nekaj bodočih mačjih otrok, namreč vsekakor ne bi bila poceni. Debata je trajala več tednov, vključevala je hude eksistencialne krize na moji strani in zahtevala dobršno mero potrpljenja na strani vsega hudega vajene partnerke, nazadnje pa sva celotni podvig pospravili na polico za boljše čase. Pol leta kasneje, ko so cene nepremičnin v dodobra zapuščeni Ljubljani močno padle, sva imeli srečo, da sva našli finančno dostopno stanovanje s primerno kvadraturo – še več, lastnica ni imela nič proti domačim živalim in queer osebam. In potem sva se morali soočiti z resnično težavo, ki ni imela nič skupnega z nabitimi cenami, svojimi omejenimi financami in tečnimi najemodajalci: kako dejansko živeti skupaj. 

V preteklosti sem vedno srečno živela sama in bila zelo hvaležna za ta privilegij, ali pa sem živela doma s starši in si želela, da bi živela sama. V študentskih letih se je folk okoli mene nenehno pritoževal nad študentskimi domovi in stanovanji ter jadikoval nad grozotami življenja s cimri(ami), hkrati pa so vsi hoteli živeti s svojimi puncami, fanti ali nebinarnimi ljubeznimi. Le zakaj bi bilo toliko laže živeti s partnerjem(ko) kot pa s cimri(ami)? Golo sprehajanje po hodnikih in nenapovedana live pornografija prav gotovo nista sprejemljivo obnašanje v večini cimrskih stanovanj, kar pa še ne pomeni, da skupno življenje s partnerjem(ko) ne prinaša prav nobenih težav. Onkraj klišejskih pritoževanj deklet nad pomanjkljivo higieno svojih tipov (... le zakaj katerakoli sploh hodi in živi z nekom, ki ne zna potegniti vode na stranišču?) in pritoževanj tipov nad svojimi bejbami (... le zakaj mu ne pusti, da bi umazane nogavice puščal po vsem stanovanju, in zakaj je kopalnica nenehno zasedena?) tiči dejstvo, da še vedno mislimo, da se moramo po določenem času v zvezi vseliti v skupno stanovanje, hišo, fotogenično jamo ali, skratka, skupno bivališče. Sicer je jasno, da zveza ni resna. Nenazadnje, le zakaj ne bi hotele(i) preživljati več in več časa s partnerjem(ko)? 

> Golo sprehajanje po hodnikih in nenapovedana live pornografija prav gotovo ni sprejemljivo obnašanje v večini cimrskih stanovanj, kar pa še ne pomeni, da skupno življenje s partnerjem-ko ne prinaša prav nobenih težav.

### Nizozemski niksen ali slovenski dolgčas

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/nizozemski-niksen-ali-slovenski-dolgcas

_Avtor: Nina Kremžar_

O dolgčasu in o tem, da generacije današnjih otrok zaradi zatrpanih urnikov niti ne vedo, kaj to sploh je.

Otroštvo je v mojem spominu poznopoletno ali zgodnjejesensko popoldne, razmršeni lasje, ki silijo iz čopa na vrhu glave, nekoliko preveliko kolo, nekoč last mrzlega bratranca, in odrgnjena kolena. Pa tudi žametne pajkice, živobarvne majice z Mikijem Miško in superge na ježka – vse podedovano od neke sestrične, sosedovih vnukov ali otrok sodelavcev. Spomnim se, kako so tovrstne obleke prihajale domov v črnih vrečah za smeti, kako mi določeni fantovski kosi niso bili všeč (a so mi bili žal prav in je bil to konec debate) in kako se je vsake toliko iz gmotne izvil kak krasen komplet majice in krila z oranžnimi in modrimi rožami. Kako sem nato prav to krilo zvesto nosila vse poletje, dokler ni jeseni izginilo nazaj v tisto isto vrečo in v nek drug dom z mlajšo deklico. Ko vidim sebe na slikah iz prvih nekaj let svojega življenja, vidim otroka, oblečenega v najbolj naključne kose oblačil, otroka, ki se je zjutraj več kot očitno sfriziral sam, predvsem pa otroka, ki so mu pustili delati napake.  

Vedno bolj se zdi, da so takšni otroci izumrli, da se rojevajo vedno bolj popolne verzije majhnih ljudi, ki so že kot dojenčki oblečeni v popolno usklajene kompletke pastelnih barv, ki se igrajo z ročno izdelanimi igračami iz ekoloških materialov (zbogom čudovita kičasta kitajska plastika), ki ne konzumirajo sladkorja, se pridno držijo urnikov spanja in bodo svojo popolno kariero le še nadaljevali s tečaji plavanja, uricami tujih jezikov in glasbeno šolo. In čeprav sem tudi sama hodila v poletne tečaje in na plesne treninge, se vseeno, ko pomislim na svoje zgodnje otroštvo, spominjam predvsem počitnic pri babici – vonja pokošene trave, borovnic, dolgih opazovanj oblakov in predvsem občutka dolgčasa, ki je dneve razpotegnil v tedne in mesece in dalje v nekaj neoprijemljivega. 

> Ko je odraščala moja generacija, to je generacija mlajših milenijcev, smo imeli časa, tudi dolgčasa, na pretek. Osvobojeni globalnega spleta, pametnih naprav in družabnih omrežij, smo se morali z njim spopadati dnevno in pred njim bežati v domišljijo in kreativnost igre.

### Dublin - Nekaj vmes

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/nekje-vmes-dublin

_Avtor: Ernest Alilović_

Dublin je imel več za ponuditi, kot sem sprva mislil. Ljudje tu so me naučili jemati se manj resno.

O Dublinu ne morem pisati, ne da bi pisal o Balkanu. Ravno namreč poslušam tiste dobre stvari: Zdravka, Josipo, Mostar Sevdah, Šabana, Bajago … Spomnijo me na kavo iz džezve, domače jedi in 12-urne vožnje po regionalnih cestah skozi bivšo Jugo. Nisem zares maral te glasbe, ko sem odraščal. Zdaj pa bolje razumem, zakaj so jo starši nenehno poslušali.  

Iskanje znanega je bil velik del moje selitve v tujino. Tu ne slišiš veliko Slovencev. Sem jih pa prejšnjega oktobra slišal kakšnih 50 na kupu, ko je Vlado Kreslin prišel igrat v Cobblestone. Kot otrok balkanskih priseljencev doma nisem slišal veliko slovenske glasbe, sem se pa zaradi jezika vseeno počutil kakor v kaki simulaciji. Nekaj piv me je prepričalo, da sem spet doma. Ampak po koncertu sem iz puba stopil na neko ulico, kjer se je govorilo angleško in vozilo po levi, z mislimi sem pa stopil nekje na Mestni trg ali pa Slovensko cesto.

### Fenomenologija afterja

URL: https://beletrinadigital.si/prispevek/moj-clanek

_Avtor: Tine Bele_

Je after party samo after ali se za konceptom zabave, ki se po koncu noči nadaljuje v dan, razkriva nova dimenzija dojemanja realnosti?

Taksi ustavi na znanem naslovu. Kakofonija štirih dezorientiranih in relativno zblojenih glasov direktno iz 4-ke in nekakšen glas razuma taksista, ki nam pove neke številke, predstavljale naj bi ceno vožnje. Usujemo se na cesto pred še kako znano hišo. Glasno zazeham in pogledam na uro – 6:48. V daljavi se počasi dani. Mrzlo je, zato pohitimo v hišo. Že pred vhodnimi vrati slišimo pridušene base, ki še ne izdajajo jasne oblike glasbe. Odpremo vrata v hišo, odpremo vrata v neki vzporedni svet. Jutranja ura, ki jo običajno povezujemo s počasnim, utrujenim, zehajočim, se tu obrne na glavo. Skozi vrata vstopimo v alternativni svet. Bas linija glasbe se izkristilizira v obliki globokega hausa. Povsod znane face iz pretekle noči v 4-ki, prešvicani objemi, vriskanje, ples, splošna dinamika zadetih ljudi na afterju, vse to me posrka vase. Miza, obložena s pivi, vodko, viskijem, magnezijevimi tabletami, bananami, črtami spida, flaško ghb-ja, kupom ekstazijev in podobnim, me vabi, da si postrežem. Hrup glasov me objema z mehkim srcem. Evforija narašča. Norost se stopnjuje. Kolega mi vsuje kupček mdma-ja v usta. Grenke kristale poplaknem s sladkim gin tonikom. Sklonim se nad mizo in potegnem črto ketamina. V glavi mi izbruhne vulkan, telo zajamejo butajoči valovi ekstatičnega ugodja. Okolica se konkretno, a prijazno spremeni. Vse postane bolj fluidno, prekrivajoče se, organsko, neka drugačnost prevzema realnost in počutim se super. Bolj se odtujujem od realnosti, bolj postajam jaz. Celoten prostor se ziblje v čudni, a neverjetno lepi glasbi, ki blazno točno ujame nihanje biti vesolja in s tem ritem našega smejanja. Trenutek se razpotegne v neko vzporednost, ki deluje sinhrono z našo, vsak gib je usklajen z našim bistvom, naše bistvo pa poganja vesolje samo. *Simple as that*. Na tleh dnevne sobe se zvijam v položaju ugodja. Zraven mene se uleže punca, s katero sva se v 4-ki ponoči pogovarjala najprej o Foucaultu, proti jutru pa o manku ljubezni v sodobnem svetu. Pa kako prav sva imela! Pogledal sem jo v oči in videl najino večnost. Že naslednji trenutek sva se poljubljala ob psihedeličnem vibriranju vesoljskega techna. Posrkana sva bila v nekakšno črno luknjo, prostorno-časovni paradoks, ki se realizira skozi našo zaznavo tega trenutka …