Tišina, polna vetra

Jeanne Duval tako ne predstavlja več halucinantne seksualne moči, pač pa je pesnikov odnos do muze dekonstruiran: črnka, eden od najplodnejših virov pesnikovega umetniškega ustvarjanja, ni več mešanica ravnodušne, na vse pripravljene in pokorne ženske, ki spodbuja fantazmatske nagone francoskega moškega, ampak gre za pristno srečanje med likoma. Njuno razmerje, ki ob koncu doživi zanimiv preobrat, je predstavljeno kot igra moči. Raziskana je zgodovina časa, v katerem sta živela, vpliv fotografije na upodabljanje ženskega akta, balonarstvo, preobrazba Haussmannovega Pariza, status pesnika v urbanem okolju, zgodovina tišine, estetika kolonialne domišljije, predvsem pa spolne in razredne razlike med Baudelairom in Jeanne Duval.