Kadar bralec, ki ima vsaj malo zgodovinskega spomina ali znanja, seže po delu Edvarda Kocbeka (1904 – 1981), se kar znenada, hote ali nehote, skupaj s pesnikom znajde pogreznjen v zgodovino. Kako to, da ga branje dnevnikov, esejev in novel, da, celo pesmi sili v zgodovinski dialog z avtorjem?
Slovenski narod je stopil v dvajseto stoletje brez demokratične izkušnje, obremenjen z zagatno dediščino klerikalizma in skromno svobodomiselno tradicijo. Kocbekov čas, zaznamovan z dvema totalitarizmoma, fašizmom in komunizmom, je zato poln travmatičnih trenutkov, prelomnih dogodkov in usodnih odločitev. Nanje se Kocbek ni samo dejavno odzival, ampak jih je s svojo stvariteljsko vnemo tudi sprožal. Tako je njegova umetniška, intelektualna in politična usoda tesno povezana z vsemi vozli in ranami narodove polpretekle zgodovine, z vsemi vprašanji, na katera še nismo dobili polnih odgovorov. To pa nekako otežuje nedolžen, neobremenjen, ‘literaren’ pristop do njegovega dela in bralca sili v vrednotenje pesnikove vloge v slovenski zgodovini.
O Kocbeku se sicer zdi, da vemo mnogo: navsezadnje so tu njegovi dnevniki in je tu njegovo zbrano delo, ki ga je pronicljivo in v spoštovanja vrednem obsegu uredil in komentiral dr. Andrej Inkret. Našel je tako rekoč vse, kar je bilo relevantnega o Kocbeku zapisanega, od zasebnih pisem do partijskih in udbovskih zapisnikov. Našel je vse, kar je pač dostopno. Kajti tisti Kocbekovi dnevniki, ki so nekega poletja izginili iz pesnikovega zaklenjenega stanovanja, so očitno poniknili v policijskih arhivih. Samo upamo lahko, da ne za zmeraj.
Vse dosegljivo gradivo smo imeli na voljo tudi za pričujoči film. Njegova posebnost – in mogoče je to prednost – je v tem, da smo imeli za izrabo te kompleksne in bogate snovi omejen čas: devetdeset minut. Še več: vsemu že zbranemu smo dodali pričevanja številnih Kocbekovih sodobnikov: sinov, prijateljev, znancev, pesniških kolegov in zgodovinskih razlagalcev. In pričevanje njegovega najzvestejšega prijatelja, pisatelja Borisa Pahorja. Tako je nastala zgodba Kocbekovega pogreza v zgodovino.
Ta zgodba pa je narejena z enim samim namenom: da bi nas razbremenila zgodovine in nam približala tistega Kocbeka, ki se nam zdi največji. Pesnika. V tem pesniku je tudi politik in moralist, razumnik in mistik, asket in poželjivec, skratka, če se izrazim po pesnikovo, ves Kocbekov človek. Vedno bolj se zdi, da je to tisti človek, ki je nekoč davno, na začetku svoje poti, legel pod zvezdno nebo in zašepetal tovarišem: »Lepo vas prosim, obložite me s težkim kamenjem, sicer bom zdaj zdaj padel z zemlje v vesolje!«