“Jaz sploh nisem vedel, od kod sem, kje je moje poreklo, iz katerega konca Slovenije sem. Sploh nisem imel pojma, kaj je to družina, kaj je to oče, kaj je to mama. Te besede nisem poznal.”
Leon Turnšek
Med nami živijo ljudje, na videz brez posebnosti. Rojeni med leti 1929 in 1944. Desetletja so varovali skrivnost. Zabičali so jim, naj molčijo. Naj nikomur ne povedo, kje so bili, kaj so doživeli. Zagrozili so jim, da jih bo drugače vzela noč. Njih in vse, katerim bi skrivnost izdali. Njihove starše so namreč pobili, njih ločili od bratov in sester, razselili po domovih za vojne sirote, dali v rejo ali posvojitev. Nekateri – premladi, da bi se imeli česa spominjati – so skrivnost le slutili, potrebovali so leta, da so odkrili, kdo so v resnici.
9. maja 1945 se v Evropi konča druga svetovna vojna in začne se kaznovanje premaganih. Zavezniki z ustanovitvijo nürnberškega sodišča pokažejo, da spoštujejo moralne in pravne standarde, po katerih imajo tudi notorični zločinci pravico do sojenja in ne morejo biti kaznovani, dokler jim krivda ni sodno dokazana. Enako velja tudi za nižje člane nacistične stranke in njihove simpatizerje. Drugače poteka kaznovanje v državah, kjer vladajo komunisti; ena od njih je Jugoslavija. Natančno število sovražnikov ljudstva, brez sojenja pobitih v Jugoslaviji po 9. maju 1945, ne bo nikoli znano, vsekakor pa gre v desettisoče, morda celo v stotisoče. Moških, žensk in otrok.
Film obravnava usodo otrok, ki so bili skupaj s starši zaprti v taborišču Teharje pri Celju. Junija leta 1945 so jih od staršev ločili in odpeljali v otroško taborišče Petriček, starše pa brez sojenja pobili in pokopali na neznanih krajih. Otrokom so z različnimi prevzgojnimi ukrepi poskušali iztrgati staro identiteto in jim s silo privzgojiti novo. Vzeli so jim starše in otroštvo ter jim zasekali rane, ki se do danes niso zacelile.