Najhitrejši in najintenzivnejši avstrijski triler vseh časov, poln izjemnih kaskaderskih prizorov in tako napet, da vam bo zastal dih.
Özge (Violetta Schurawlow) v nočni taksi službi prevaža pijance in druge like z različnimi vedenjskimi odkloni. V njej tli vsaj toliko gneva kot v Travisu Bicklu, taksistu iz istoimenskega filma Martina Scorseseja, Taksist. »Hej, kreten, tu ni parkirišče!« zavpije na najstnika, ki z avtom zapre cesto, preden ga s kolenom »poboža« po obrazu. Že tako naporna noč dobi dodatno mučno dimenzijo, ko je Özge po naključju priča umoru v sosednji stavbi: žrtev je prostitutka, ki jo dobesedno razmesarijo. In morilec opazi Özge. Kljub temu mladenka ni deležna policijske zaščite – preiskujoči kriminalist Christian Steiner (Tobias Moretti) obravnava umor kot vsako drugo kaznivo dejanje, in sicer z dobro mero pristnega avstrijskega pišmeuhovstva ter neženiranega šovinizma. »Je zabaven ta turški boks?« vpraša Özge in pokaže na plakat za šolo tajskega boksa, kjer Özge sprošča napetost in ki jo vodi njen nekdanji fant Ilhan (Murathan Muslu). Njemu Özge še vedno zaupa. Enako velja za sestrično Ranyo (Verena Altenberger), ki vodi za nos bistveno starejšega moža Samirja (Robert Palfrader) in se tudi sicer rada zabava pozno v noč. Ampak pomagati ji ne more nihče, še najmanj, ko neko noč na zadnji sedež njenega taksija sede morilec in potegne bleščeči nož, Özge pa po dolgem boju in osupljivem zasledovanju komaj odnese celo kožo. Z vsako grozoto, ki se ji prikrade v zasebnost, Özge čedalje očitneje doživlja osebni zaton. Možna rešitev se ponuja v ne prav verjetnem zavezništvu s kriminalistom Steinerjem, ki živi z dementnim očetom (Friedrich von Thun) v starinskem stanovanju, ki ga je že dodobra načel zob časa – kakor Özge je tudi on samotar. Najti morata pot drug k drugemu in se s skupnimi močmi lotiti strahotnega psihopata, katerega zanka se ji čedalje tesneje zateguje okoli vratu. To je njuna edina možnost, da se še izogneta peklu.
Z oskarjem nagrajeni Stefan Ruzowitzky (Anatomie, Die Fälscher) je s filmom PEKEL (Die Hölle) uprizoril neizprosni urbani triler, v katerem se ukvarja s perečimi vprašanji družbe od vsakdanjega rasizma in zlorab otrok do verskega fanatizma brez lažne prizadetosti. V središču kot britev ostrega scenarija izpod peresa Martina Ambroscha (In 3 Tagen bist du tot, Das finstere Tal), ki ga je vrhunsko fotografsko obdelal Benedict Neuenfels, se je znašel eden najkompleksnejših in najzanimivejših ženskih likov (Violetta Schurawlow kot Özge) sodobnega avstrijskega filma. Družbo ji dela zasedba na vrhuncih svojih karier: v tem filmskem sodu smodnika ob mladih talentih, kot so Violetta Schurawlow, Murathan Muslu in Verena Altenberger poplesujejo zvezdniška imena, kot so Tobias Moretti, Friedrich von Thun in Robert Palfrader. Eno drži kot pribito: tega Pekla še hitro ne boste pozabili.