Francosko-izraelsko-nemška koprodukcija pripoveduje o dvajsetletnem mladeniču v Parizu, ki se nepreklicno odloči, da se bo odpovedal svoji domovini, Izraelu. Svojo popolno odrešitev vidi v tem, da postane francoski državljan. Prvi korak je, da bo zamenjal jezik. Od zdaj naprej ne bo izustil niti ene hebrejske besede več. Njegov stalni sopotnik postane slovar. Obiski izraelskega veleposlaništva mu grejo že pošteno na živce, čudna pa je tudi pomoč, ki mu jo ponudi francoski parček, s katerim se je spoprijateljil. Film temelji na resničnih dogodkih režiserja in scenarista Nadava Lapida, na festivalu Berlinale pa je prejel nagrado zlati medved.
Emile in Caroline v zapuščenem pariškem stanovanju najdeta golega in prezeblega mladeniča brez vsakršnega dokumenta. Kmalu izvesta, da se je neznanec izraelskega rodu odločil, da bo Francija njegova nova domovina, in mu skleneta pri tem pomagati. Čeprav je Yoavu nova kultura neznana, trmasto vztraja pri svoji odločitvi. Z izraelsko-francoskim slovarjem v rokah tava po mestu in neprestano ponavlja nove besede; obiskuje tečaj za tujce in se preživlja s poziranjem za pornografsko spletno stran. Mu bo uspelo?
»Mislim, da je jezik naša najbolj inherentna stvar, ki jo lahko spremenimo. Težko spremenimo svoje telo. Preteklosti ne moremo. Yoavovo telo vsebuje njegovo preteklost. Vsebuje njegovo bistveno čud, ki se je želi naglo znebiti. /…/ Yoav napreduje med svojim izraelskim telesom in francoskimi besedami. S tega vidika je skorajda samoumevno, da telo trpinči, se z njim spopada.« (Nadav Lapid)