»V glavnem molči. Z njim bi lahko oglaševali anemijo. In anomijo. Ni mu več do denarja, družine, doma in kariere. In ni mu več do identitete. Počasi se odklaplja. Izginja. Zahaja. Kaj je z njim? Hoče biti le sam? Ga žre psihoza? Tropska bolezen? Je tako toksičen ali tako mazohističen? Se je naveličal kapitalizma? Navsezadnje, zdaj je dedič mesnopredelovalnega giganta. Ali pa hoče le izživeti vse figure eksistencialistične groteske? Je prevečkrat prebral Camusovega Tujca? Ga je prebral tolikokrat, da ga je poosebil? /…/ Njegov molk je tako genialen, dabesed ne pogrešate, medtem ko je tesnoba tu res čustvo, ki mu lahko verjamete, toda film tako dobro poveže smrt in rento (ter nasilje in kapital), da izgleda kot poroka Marxovega Kapitala in Pikettyjevega Kapitala v 21. stoletju. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina