François Ozon v ospredje filma postavi najtežjo prošnjo, ki jo lahko oče naslovi na svojo hčerko: naj mu pomaga umreti.
Emmanuelin oče André pri petinosemdesetih letih doživi kap, po kateri ostane paraliziran po desni strani telesa. Ko se v bolnišnici sooča z invalidnostjo, svojo hčerko prosi, naj mu pomaga končati življenje. Emmanuele je venomer imela zapleten odnos s svojim očetom, kar je pustilo posledice na njeni osebnosti. A ker gre vendarle za njenega roditelja, ki ga ima še vedno rada, začne raziskovati razpoložljive možnosti. Evtanazija je v Franciji prepovedana, zato se obrne na organizacijo Pravica do dostojne smrti. André zadnje življenjsko obdobje tako preživi med poslednjimi sladkimi trenutki drobnih užitkov in upanjem na konec trpljenja.