Irena Cerar: Nan Shepherd - Živa gora
»Vsak od čutov je kot pot v eno novo izkušnjo, ki ti jo lahko ponudi gora.«
Dober opomnik, da v gore ne gremo nujno le z nahrbtnikom in s kondicijo, temveč tudi z vidom, s sluhom in tipom – in da prav vse to med hojo spustimo na pašo. Tako nas knjiga Živa gora škotske pisateljice Nan Shepherd (1893–1981) vabi, da gore vonjamo, jih tipamo, poslušamo, okušamo in dovolimo, da se z njimi zlijemo. In prav v to izkušnjo smo se v tokratni epizodi AirBeletrininega podkasta Območje lagodja potopili v družbi nagrajene avtorice, urednice, pripovedovalke ljudskih pravljic in zgodb Irene Cerar.
Knjiga, ki jo je izbrala, velja za klasiko škotske literature. Nan Shepherd, pisateljica, pesnica in dolgoletna učiteljica angleščine, je v svojih delih slavila škotsko naravo in se poglabljala v vprašanje ženskega položaja. Živo goro je napisala v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, a jo je založnik sprva zavrnil. Knjiga je tako več desetletij čakala v predalu in ugledala luč sveta šele leta 1977. Odtlej živi svoje drugo in zelo živo življenje.
***
Naslovna fotografija: Andraž Gombač
»To je knjiga o uporu, o pogledu z druge strani. Spodbuja nas, da vidimo stvari in situacije okrog nas lahko drugače,« pravi novinarka Elen Batista Štader v epizodi podkasta Območje lagodja. Mnogi jo poznamo s televizijskih zaslonov, kot novinarka RTV Slovenija in bralka pa je vedno na lovu za dobrimi zgodbami. Zato ne preseneča, da jo je roman Prekleta med dopustom popolnoma posrkal vase. »Zakaj bi gledala ljudi na plaži? Zakaj bi opazovala kristalno zeleno morje? Če imam pa dobro knjigo,« pravi o še sveži izkušnji, ki ji ni pustila, da bi se odtrgala od branja.
Roman Prekleta (v izvirniku La Malnata) je delo 30-letne italijanske pisateljice Beatrice Salvioni. Ob izidu pred dobrima dvema letoma je knjiga skoraj čez noč postala mednarodna uspešnica – prevedena je v več kot 35 jezikov, kritiki pa so jo označili za »novo italijansko literarno senzacijo«. V slovenskem prevodu Daše Perme Jurjavčič je letos izšla pri založbi Beletrina.
Roman se odpre s silovitim in nepričakovanim prizorom: dekleti poskušata zakopati truplo. Prav ta uvod je Elen Batista Štader takoj pritegnil. »Knjiga se je začela tako, kot novinarji pripravljamo prispevke. Bistvo je v prvem stavku,« pravi.
***
Naslovna fotografija: Andraž Gombač