Drage bralke, dragi bralci, vabljeni k ogledu epizode Beletrine v živo, v kateri smo gostili kraljico slovenske kriminalke, pisateljico Ireno Svetek. Z Majo Peharc je spregovorila o svojem novem romanu z naslovom Črni princ, zadnjemu delu trilogije o tožilcu Miu Aurelliju.
Irena Svetek, ki je v preteklih letih navdušila s prvima deloma trilogije o tožilcu Miu Aurelliju Rdeča kapica in Beli volk, s katerima smo se potopili v globine morilskih nagonov, hlepenj in ubijalskih strasti, je tokrat pričarala srhljivega in skrajno napetega Črnega princa, ki še tako zahtevnih odjemalcev dobrih kriminalk ne bo pustil hladnih. Avtorica znova postreže z več dogajalnimi lokacijami, sumljivimi osebki in bizarnimi dogodki, vse pa povezuje brutalen umor. V Sadinji vasi v mlaki krvi najdejo žensko truplo, »videti je bila kot brezoblična gmota mesa. Njen obraz je bil tako zdelan od udarcev, da od njega ni ostalo nič«. Vse kaže, da je bila žrtev pretepena do smrti, medtem pa se v trboveljski bolnišnici prav tako znajde hudo pretepen in potolčen cvetličar. Aurelli šele z zamikom dojame, da je umorjena njegova sestra Avionka, s katero se nista videla kakšnih trideset let. Ugotovi, da se je zapletla v nasilno razmerje in se vplete v preiskovanje njenega moža, ne da bi komu povedal, da je z žrtvijo v sorodu. Medtem pa se stvari zapletajo in postajajo vedno bolj čudne in šokantne.
Drage bralke, dragi bralci, oglejte si epizodo Beletrine v živo, ki je tokrat posvečena knjigi Mrtva straža Stephena Kinga. O delu sta se pogovarjala Andraž Gombač in Maja Peharc.
Stephen King je napisal več kot dvesto kratkih zgodb, ki so bile praviloma najprej objavljene v različnih ameriških literarnih in komercialnih revijah, med drugim tudi v Playboyu. Brez neposredne vsebinske povezave (razen štirih novelet v knjigi Pomlad, poletje, jesen in smrt) so nato izšle v enajstih različnih izdajah; Mrtva straža (The Skeleton Crew) iz leta 1985 je njegova druga, v njej je dvaindvajset zgodb, od teh sta dve daljši t. i. noveleti: Balada o prilagodljivi krogli in Megla, ki je leta 2007 doživela filmsko adaptacijo režiserja Franka Darabonta, menda najboljšega inscenatorja Kingovih del, ki se je podpisal tudi pod Kaznilnico odrešitve in Zeleno miljo. Omenjene zgodbe pripadajo tako žanru znanstvene fantastike kot gotske grozljivke, nekatere pa imajo tudi izrazite avtobiografske note (Babica). Medtem ko za najstrašljivejšo med vsemi Kingovimi kratkimi zgodbami na splošno velja Skok iz te knjige (prvič objavljena leta 1981), je sam nekoč povedal: »Kar se tiče mojih kratkih zgodb, so mi najbolj všeč tiste najbolj nagnusne, ampak Preživetveni tip človeka gre tudi zame vendarle nekoliko predaleč.«