Vesna Milek: Gabriel García Márquez - Sto let samote
»Velike knjige vedno navdajajo s fizičnim občutkom – ali tresavice ali vročice,« pravi Delova novinarka, publicistka in pisateljica Vesna Milek.
Márquezova (1927–2014) mojstrovina Sto let samote, prvič izdana leta 1967, sledi sedmim generacijam družine Buendía in hkrati izriše kroniko Latinske Amerike: njene kolonialne preteklosti, nasilja, magije, pozabe in nenehnega vračanja zgodovine. Svet Maconda, kjer mrtvi prihajajo na obisk, kjer dežujejo rumeni cvetovi in kjer lahko brez napora lebdiš nad tlemi, ni eskapistična fantazija, temveč, kot poudari Vesna, »opis tistega, kar je Márquez dejansko videl«. Magični realizem zato deluje kot resničnost, o kateri avtor piše brez zadržkov in olepševanj.
Za Vesno Milek Sto let samote ostaja ena izmed treh temeljnih knjig njenega življenja. Roman je prvič prebrala v najstniških letih, ko jo je povsem posrkal vase. Kasnejša branja so ji vsakič znova razkrila nekaj več: kritiko kolonializma, brutalno zgodovino celine, prepleteno z miti, arhetipi in kolektivnim nezavednim. »To je kalejdoskop fantastičnega in brutalno realnega, preteklega, prihodnjega in sedanjega,« pravi Vesna in dodaja, da roman prav zato tako težko ujameš v besede – in ga hkrati ne moreš odložiti.
***
Naslovna fotografija: Andraž Gombač
»Če se ima človek česa veseliti, to krepi tudi veselje do življenja,« v svoj dnevnik v tonu skoraj nepoboljšljivega optimista zapiše oskrbovanec amsterdamskega doma za starostnike Hendrik Groen. Da je kljub starosti dobro negovati vznesen odnos do življenja, pritrjuje tudi tokratni sogovornik podkasta Območje lagodja Drago Mislej Mef: »Všeč mi je, da Hendrik ne razmišlja o smrti, če pa že, o tem premišljuje na način: Pač, vsi bomo umrli. To je dejstvo in tukaj ni posebne dileme.«
Po knjigi nizozemskega avtorja s psevdonimom Hendrik Groen Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼ s podnaslovom Kako z življenjem narediti še kaj smo torej listali z večkrat nagrajenim kantavtorjem, tekstopiscem slovenskih popevk, urednikom, z novinarjem nekoč Primorskih novic, zdaj pa tednika Mandrač, z ljubiteljem nogometa in morda že bolj Izolanom kot s Postojnčanom. Z Mefom.
***
Naslovna fotografija: Andraž Gombač