1. odlomek iz avtobiografije Andreja Stareta

Vseskozi me je izjemno zanimal šport, ne samo nogomet in košarka, kmalu so prišli v ospredje atletika, smučarski skoki, gimnastika … Moja zlata sestra je bila takrat že blizu diplomi na ekonomski fakulteti. Prostori ekonomske fakultete so bili približno 200 metrov stran od najinega doma na Gregorčičevi ulici (danes je tam sedež slovenske vlade). Mnogi znani politiki in gospodarstveniki so prišli iz generacije, v kateri je moja zlata sestra našla svojega prvega moža, danes žal že pokojnega Borisa. Bil sem približno tri leta mlajši od te skupine študentov ekonomije, a vendarle sem z mnogimi ostal v stiku. Preko njih sem spoznal tudi odlične nogometaše: Vilija Amerška in Zdenka Iskro iz Olimpije ter Mariborčana Tomija Prosena. Kadarkoli se s Tomijem vidiva, se na začudenje ljudi objameva, kajti Tomi je dve leti igral tudi v Ljubljani in pustil izjemen vtis. To začudenje je plod »nogometnega sovraštva med Ljubljano in Mariborom«. Na tej točki so se začela moja prijateljevanja in poznanstva z vrhunskimi športniki. Vedno bolj so me zanimala velika tekmovanja, želel sem si obiskati olimpijske igre, svetovno prvenstvo v nogometu. In glej ga zlomka: Radio Ljubljana je objavil razpis za avdicijo za novinarja v športnem programu. Odgovorni urednik športa na Radiu je bil takrat Franek Trefalt, v redakciji pa sama velika imena slovenskega radia: Franci Pavšer, Mirko Strehovec, Ivo Bajec, Stane Urek, Rajko Dolinšek, Boris Ljubič …

Na avdicijo sem prišel neposredno po vajah na fakulteti s polno glavo anatomije.

V kremplje sta me dobila Franek in Franci. Najprej je bil na sporedu pisni test poznavanja športa (bil je otročje lahek), nato si moral kot reporter pokomentirati prihod Sona  – maratonca iz Japonske (bil je sicer Korejec, vendar je pod prisilo tekel za Japonsko) v cilj olimpijskih iger leta 1936. Na koncu je sledil še razgovor z urednikom. Franek Trefalt me je krivenčil okrog strokovnih in političnih organizacij v športu v takratni Jugoslaviji. Skupno nas je bilo na avdiciji več kot 50. Bil sem prepričan, da sem pogorel, saj sem bil tenek pri političnih organizacijah športa v takratni skupni državi. Čez kakšne tri tedne pa sem dobil domov pismo, da sem izbran v drugi krog avdicije, ki naj bi se zgodila »v kratkem«. Toda nikdar je ni bilo. Tako sem opustil upanje, da bom nekoč po valovih ljubljanskega radia prenašal nogometne tekme in druge športe.

Ampak nasmehnila se mi je sreča. Bivši mož moje zlate sestre je bil znanec Iva Milovanoviča in predstavil mu je moj potencial, v katerega je pokojni Boris verjel. Ivo je takrat dejal: »Naj pride k nam, da se predstavi.« 16. junija 1979 sem prvič prestopil prag RTV Ljubljana. Spomnim se celo svoje oprave: bež žametna obleka in temno rjava srajca. Ivo me je počakal v preddverju televizije in me odpeljal v prvo nadstropje, kjer je domovala športna redakcija. Privedel me je k odgovornemu uredniku Marku Rožmanu. »Kateri športi te najbolj zanimajo?« me je pobaral. »Atletika, nogomet, hokej na ledu, košarka  …« »No, to je pa lepo, potrebujemo nekoga, ki bi mi pomagal pri atletiki, naši nogometaši (Ivo, Mito Trefalt, Franček Jauk, Franjo Mavrič) pa tudi potrebujejo osvežilni glas.« Takrat se nisem zavedal, da sem se zapisal televiziji za naslednjih skoraj 45 let. Člani uredništva so me sprejeli zelo vzpodbudno: Tom Lajevec, Miha Žibrat, Marjan Lah (čeprav je bil takrat v JLA), Franjo Mavrič, Lado Vindiš in seveda Ivo. Bolj zadržana sta bila Mito Trefalt, takrat prvi obraz TV Ljubljana in voditelj slovite serije oddaj o rekreaciji (Kaveljci in korenine), in producent Celestin, Stine Vardjan.

 Takoj so me poslali na prvo službeno pot v Karlovac na B-finale atletskega pokala Evrope Bruno Zauli.

V ekipi sta bila še reporterja Ivo Milovanovič in Evgen Bergant. Določili so me za asistenta, saj takrat še ni bilo računalnikov in vsak reporter je bil odvisen od svoje spretnosti oziroma od asistenta, če si ga je lahko TV-postaja privoščila. Začelo se je prepletanje med študijem in televizijo. Televizija me je tako prevzela, začutil sem nekaj, česar ne znam opisati, morda klic resnice, klic notranjosti, ki mi je kričal: »To je zate, to si ti!!! Vztrajaj!« Temu notranjemu glasu se nisem mogel upreti. Tako sem zapustil voluntiranje na oddelku za plastično kirurgijo in opekline v UKC Ljubljana, kamor sem hodil skoraj eno leto. Medicine sicer nisem hotel nikdar zapustiti, zato sem več kot štiri desetletja vztrajal tako v medicini kot v športu. Moji mentorji so bili sami izkušeni, izjemni kirurgi: prof. Derganc, prof. Zdravič, prof. Šabec, dr. Marek Godina, dr. Janez Bajec … asistiral sem pri številnih operacijah, presaditvi kožno/podkožnih režnjev, stanjih po poškodbah roke, redukcijskih operacijah ženskih oblin. Vsakokrat so mi kirurgi dovolili nekaj lastne aktivnosti, kot je bilo šivanje postoperativnih ran in zevov, pa tudi odstranjevanje šivov, elektrokavterizacija in podobno. Dr. Marek Godina me je vselej, kadar sem mu asistiral pri operacijah dojk (povečanje ali zmanjšanje), vprašal: »Sta obe enaki? Ti imaš super občutek za to.« Nekoč sem dr. Prezlju asistiral skoraj devet ur pri operaciji gospoda, ki se je vinjen zgrudil v gostilni in se porezal na steklenici. Takrat sem dojel, kakšen fizični napor predstavlja kirurgija, ne samo strokovnega in psihičnega. Prof. Derganc mi je dal nalogo, da se začnem ukvarjati z rokavico (oblogo), ki nastane, če roko potisneš v posebno tekočino. Tekočina se strdi in pacient ima na dlani »rokavico«, ki prepušča zrak, ne pa tudi trdnih snovi in povzročiteljev vnetja. Tako sem pacientom naslednji dan po operativnem posegu na rokah ponudil kopel in izdelovanje te rokavice. Kasneje se je postopek izkazal za povsem nepotrebnega in neuporabnega.