1. odlomek iz romana Kleopatra: Naj se zgodi

Vsak sedanji trenutek nosi v sebi sled preteklosti in prihodnosti, mi je rekel. Ljubimca, ki se uničujeta, se morata samo spomniti, kako sta se nekoč ljubila. Vse je še tam in tukaj, v času, ki smo si ga izmislili, da bi zabrisali to, da se stvari dogajajo hkratno. On, ki odhaja, bo nekoč spet živel ta čas, in vem, da se bova našla, v drugih podobah, v drugih kostumih.

In on, ki mi je vzel vse, bo živel naprej po mojem solarnem letu, živel bo moj čas po mojem koledarju, ki so ga postavili moji astronomi, ne da bi pomislil, da bi se brez mene tudi njegov čas vrtel drugače. 

Ne bo mu mogel ubežati, mojemu času, Gaj Oktavij.

Ne bo mogel ubežati temu, da bo ime Kleopatra po moji smrti še močnejše, ne glede na to, kako se bo trudil, da ga izbriše, bo njegovo ime v zgodovini svetilo slabotneje. Lahko uniči vse moje kipe, podobe, vse reforme, vse moje študije, vse moje papiruse, lahko uniči vse, kar sem pustila za sabo, ne bo mogel izničiti mojega imena. Preganjalo ga bo do smrti, pa čeprav bo na stene templjev dal vklesati svoje podobe v starodavnem jeziku, ki ga nikoli ni poznal.

Ostala bom vladarica brez obraza, a močnejša, kot je bil sam kdajkoli za časa svojega življenja.

Zdaj, ko sem tik pred tem, da bom prestopila največji misterij, se zdi, da nima smisla govoriti resnice. Resnico želijo slišati redki. Vsak od nas je prepričan, da je njegova resnica edina prava, redki od nas so pripravljeni umreti zanjo. Jaz nisem bila, to že lahko rečem. A preden grem, bi povedala svojo resnico, takšno, kot jo lahko vidim, ko se je moj um končno sprijaznil s tem, da nimam več izhoda. 

Preden so ga, Antonija, z vrvmi, kot kos kamnitega bloka, privlekli na streho mavzoleja in ga na nosilnici položili predme, sem morda še mislila, da obstaja možnost. V glavi sem reševala enačbe, iskala rešitve in izhode. Preden so mi ga pripeljali sem, moškega, ki je bil še pred nekaj meseci gospodar Azije, sem mislila, da prenesem pogled na umirajoče, da sem videla dovolj iznakaženih mož, da je bilo v mojem življenju dovolj izgub, da lahko prenesem tudi to.  

Ležal je pred mano, zavit v povoje, in tam, kjer so bile njegove prsi in njegov trebuh, so rasle velike rože sveže krvi. Bil je bled in spačen od bolečin. Njegov nož je zgrešil srce. 

Gnothi seauton, spoznaj samega sebe, pravi napis v preročišču v Delfih. Sem se zdaj, ko sem na koncu poti, spoznala? Ne spoznam se niti zdaj, ko trgam svoja oblačila, čeprav bi raje raztrgala svojo kožo. Zvijam roke, se udarjam po prsih, mršim lase in ga kličem, naj ostane z mano, moj Antonij. In ne vem, ali si to res želim.

Moj um, oster kot rezilo, moj um, ki se nenehno vrti, moj um, opevan, hvaljen, redno vzgajan, negovan, podžigan, discipliniran, moj um mi je preprečeval, da bi lahko dojela eno samo stvar. Da sem v resnici ljubila. 

Moja zadnja predstava zate je to, Antonij, ni več vrtnic, po katerih si bredel, ko si prvič stopal proti meni, ni omamnega vonja, je samo vonj po razkroju. Nekaj v meni se dviguje in opazuje ta prizor: ženska v dragoceni svili kleči ob moškem in nič ni videti, da je to ženska, ki je imela vse in zdaj vse izgublja.

Umirim misli, njegovo glavo zajamem v dlani. V zadnjem hropečem sunku iz njegovih ust bruhne kri, madeži krvi rišejo rože na mojo vijoličasto obleko. Pomislim, da si bom za vedno zapomnila barvo te obleke, prepojene z njegovo krvjo. A te obleke si ne bom zapomnila za vedno. Nimam več časa. Kmalu se ne bom spomnila ničesar več.

Ne boš odšel tako, me slišiš, ne tako, prigovarjam. 

Ostani buden, ostani buden, vsaj še malo.

Njegove oči se delno odprejo in spet zaprejo, iz ust prihaja hropenje.

Ti si moj moški, edini, edini zakoniti mož, moj vladar, moj bog, šepetam, na to pot grem s tabo. Samo malo kasneje.

Samo malo kasneje.

Ne vem, kako dolgo sem šepetala in zrla vanj, zdelo se je, da me sliši, zdelo se je, da razume, da nisva nič drugega kot lika v tragediji življenja. In da se bo ta prizor odvil še neštetokrat, nekje drugje, v drugih preoblekah. Njegov obraz se je nenadoma sprostil, oči so zažarele v spoznanju, samo za hip, kot bi me ugledal, takšno, kot morda zares sem, in nato ugasnile.

Zaprla sem mu veke, da se mi ne bi vtisnil v spomin njegov stekleni pogled. Hočem se spomniti njegovih oči, ko so bile žive. 

Njegov ba, ptica z njegovim obrazom, se dviga nad njegovo telo, a jaz je ne vidim.

Morda te ptice sploh ni.

Morda ni nič. 

Morda me je najbolj groza tega, da bom to spoznala.

Morda je nič počitek. Končno.

Tukaj ni ničesar več za naju, Antonij.

In vendar sem te ljubila, bolj kot sem kdaj ljubila kogarkoli, niti tebe, Cezar, niti tebe nisem ljubila s takšno obupano silo kot tega moškega, ki zdaj leži pred mano.

Zidovi govorijo, glasovi v glavi mi prišepetavajo, glasniki z one strani me opozarjajo. Na tem svetu, v tem življenju, ki je samo privid, ni ničesar več zame. Končano je. Dal me bo ubiti, Gaj Oktavij, tiho, neslišno, in rekel, da sem se ubila sama. Ne bo dovolil, da me razkazujejo v triumfu, tudi če bi sama privolila v to. 

S čim se je najtežje sprijazniti? S svojim lastnim podpisom. Z besedo, ki sem jo zapisala vsakič, ko sem zahtevala, da se zgodi moja volja. Ginesthoi. Naj se zgodi. 

Antonij je odšel na pot. Morda mu zavidam, da bo prej spoznal misterij smrti. 

Moja skrivnost bo razkrita, ko bodo zastrupljene konice lasnic prodrle v mojo kožo. 

Obljubil je, Olimpos, da bom odšla brez bolečin. Pravzaprav je smešna obljuba, ne vem, ali obstaja hujša bolečina, kot jo zdaj čutim v prsih, morda bi mi bolečina telesa pomagala preglasiti bolečino, ki ne bo izginila. 

Ampak ne, umreti moram lepa in nepoškodovana. Nečimrnost je privilegij bogov. Hybris je počelo vsake grške drame, tudi moje. Hoteli smo tekmovati z bogovi. 

Ira še zadnjič spleta bisere v moje s kano pobarvane lase in njene solze mi kapljajo po vratu. Mirna sem. 

Prinesite mi ogledalo, da se bom še zadnjič videla. 

Prinesite mi še eno ogledalo, prinesite mi ogledala. Ljubim ogledala, bolj ko strmim vanje, bolj čutim, da sem del družine tistih onstran ogledalne ploskve.