10 kultnih literarnih norcev, ki bi danes imeli svoj podkast
1. Podkast: Biti ali ne biti (Hamlet)
Hamlet ne bi imel podkasta zato, ker bi rad delil mnenja, ampak zato, ker ne bi mogel nehati analizirati. Vsaka epizoda bi bila tri četrturni razmislek o etiki, maščevanju, smrti, materi, očetu, razkroju države, razkroju smisla in o tem, ali je sploh mogoče karkoli narediti brez moralne obsodbe ali katastrofe. Gostov verjetno ne bi puščal do besede. Vprašanje bi zastavil sam, odgovoril bi si sam in ga nato še enkrat problematiziral. Poslušalci bi ga poslušali zaradi čistega užitka v intelektualni spirali brez izhoda. Hamletov podkast ne bi bil udoben, bil pa bi zagotovo poslušan.
2. Podkast: Vetrnice so resnične (Don Kihot)
Don Kihot bi imel podkast o tem, kako v današnjem času lahko hitro izgubimo stik s samim seboj, na nek način tudi z realnostjo in v tem bi našel svoje poslanstvo. Bil bi nepopravljivo patetičen, smešen in ganljiv hkrati. Njegova posebnost bi bila v tem, da bi bil njegov podkast popolnoma iskren. Don Kihot verjame in ne laže. In prav zato bi bil bolj radikalen kot večina sodobnih komentatorjev. Njegov podkast bi bil en sam absurden idealizem.
3. Podkast: Izjemni ljudje (Rodion Raskolnikov)
Raskolnikov bi najprej trdil, da podkasta ne dela za občinstvo, ampak bolj zase, ker gre v resnico za njegov oseben miselni eksperiment. Nato bi iz tega nastala serija epizod o morali, krivdi, izjemnosti, zakonih, prestopanju moralnih mej in tem, ali si nekateri ljudje lahko privoščijo več kot drugi in če si, zakaj je tako. Ton njegovega podkasta bi bil hladen, napet, Raskolnikov pa bi bil kot voditelj izjemno samovšečen, potem pa bi počasi začel pokati po šivih in v nekem trenutku bi se filozofski traktat spremenil v zvočni dokument razpada. Poslušati Raskolnikova bi pomenilo poslušati človeka, ki skuša iz ideje narediti opravičilo in iz opravičila rešitev, a sam sebe pri tem nenehno izdaja. To bi bil eden tistih podkastov, ob katerih bi imeli občutek, da poslušamo oddajo nekoga, ki ni čisto uravnovešen.
4. Podkast: Več od tega (Emma Bovary)
Emma Bovary bi imela podkast, v katerem bi govorila o ljubezni, razočaranju, zakonu, želji, dolgočasju province, fantazijah o drugačnem življenju in o grozljivi razliki med tem, kar si ženske predstavljajo, da bodo imele v življenju in tem, kaj v resnici dobijo. Slišati bi bila kot nekdo, ki noče sprejeti povprečnosti sveta in ravno zato, bi bil njen podkast poslušan. Bil bi romantičen in melanholičen in ženske bi ga oboževale, saj bi teme, o katerih bi Emma govorila razkrivale sodobno ekonomijo hrepenenja, kot je nenehno nezadovoljstvo poročenih žensk, njihova stalna lakota po intenzivnosti izkušenj, ki jih nikoli niso doživele.
5. Podkast: Raje ne bi (Bartleby)
Bartleby bi imel najbolj kulten podkast, njegove epizode bi bile kratke, v njih se skoraj ne bi govorilo, kot voditelj bi samo sedel pred mikrofonom in vsake toliko rekel: »Raje ne bi.« In prav v tem bi bil fenomen njegovega podcasta. Bartleby nikoli ne bi povzdignil glasu, če bi mu producent rekel, da tega nihče ne posluša, ker je navadno sranje, bi takoj odstopil od sodelovanja. Njegov podkast bi bil subverzivna umetniška gesta.
6. Podkast: Vse ali nič (Ana Karenina)
Ana Karenina bi govorila o strasti in o ženski osvoboditvi, o emancipaciji, pa tudi o tveganju, ki jo emancipacija žensk prinaša govorila bi o ljubezni, krivdi, družbenem nadzoru, materinstvu, želji, sramu in o tem, kako hitro množica začne moralizirati, ko nekdo prestopi mejo splošno sprejetega vedenja. Podkast bi poslušale izključno ženske.
7. Podkast: Jutro, ko sem se zbudil drugačen (Gregor Samsa)
Gregor Samsa bi imel najbolj tesnoben podkast med vsemi. Podkast bi zvenel depresivno, Samsa pa bi v njem govoril kot nekdo, ki je čez noč postal sam sebi odveč. Govoril bi o delu, družini, sramu, telesu, izčrpanosti in o neznosnem občutku, da si za svet uporaben samo, dokler si funkcionalen. Njegove epizode bi bile minimalistične, skoraj dokumentarne, v njih pa bi počasi naraščal občutek, da se nekaj v temelju moderatorja lomi. Njegovi poslušalci bi bili nekoliko depresivni ljudje in vsi tisti, ki so naveličani lastnega življenja, saj so naenkrat ugotovili, da ne zmorejo več živeti na tak način.
8. Podkast: Mlada koža, gnila duša (Dorian Gray)
Dorian Gray bi imel brezhibno grafično podobo svojega podkasta, izvrsten slogan in popolnoma toksično vsebino. Govoril bi o lepoti, hedonizmu, mladosti, slogu, čutnosti, umetnosti in pravici do življenja brez kakršnih koli posledic lastnih odločitev. Zvenel bi očarljivo, inteligentno in ravno dovolj cinično, da bi mu publika odpuščala skoraj vse. Vsaka epizoda bi bila lekcija iz estetske zapeljivosti in moralnega propadanja.
9. Podkast: Prodano življenje (Willy Loman)
Willy Loman bi imel podkast, ki bi se vsakič začel kot motivacijski govor, nato pa bi se pogovor osredotočil na teme o delu, karieri, všečnosti, napredovanju, sanjah. Njegov glas bi bil poln ponosa, po drugi strani pa tudi tihega obupa. Podkast Willyja bi bil popoln za čas, v katerem je izgorelost postala skoraj normalna oblika življenja.
10. Podkast: En dan, vse (Leopold Bloom)
Leopold Bloom bi imel podkast, ki bi dokazoval, da je zavest najbolj kaotičen studio na svetu. Govoril bi o malenkostih, mestu, hrani, spominu, telesu, erotiki, reklamah, smrti, ulicah, naključjih in o tem, kako je mogoče v enem samem dnevu misliti skoraj vse.. Bloom je literarni dokaz, da navadnost ni nikoli zares navadna. Njegov podkast bi bil mešanica pogovorov o potepanjih, razmišljanjih in o vsem urbanem, poslušalci pa bi ga oboževali prav zato, ker bi iz najmanjše stvari znal narediti kozmos.
