2. odlomek iz avtobiografije Andreja Stareta

Bila je turobna nedelja, rahlo je rosilo, ljubljanske ulice so preletavale nizke, sivo črne meglice. Vlaga v zraku je bila visoka in na ulicah je bilo zelo malo ljudi. Zvečer jih je velika večina verjetno gledala osrednji TV Dnevnik. Zame kot dežurnega za šport je bila nedelja enostavna, svetovni pokali v zimskih športih so bili že zaključeni, nogometnega kola v prvi jugoslovanski ligi ni bilo zaradi priprav reprezentance na kvalifikacijske tekme. Da sem zapolnil predpisani čas v osrednji oddaji, sem se poslužil tako imenovane evrovizijske izmenjave. Dvakrat ali trikrat na dan je namreč Evrovizija v vse svoje članice pošiljala kratke posnetke raznih tekmovanj iz Evrope in sveta. Med ponudbo sem izbral tudi vest s svetovnega prvenstva v hitrostnem drsanju v St. Louisu v ZDA, olimpijskem športu, ki pri nas ni imel svojega domicila in ga nima še danes. V studiu smo bili voditelj Janko Šopar, napovedovalec Slavko Kastelic, dva kamermana in moja malenkost. Športna poročila so bila vselej ob koncu TV Dnevnika, razen v primeru kakšnega vidnega slovenskega dosežka. Vse se je odvijalo in potekalo rutinsko. Najprej domače novice, mednarodne vesti, reportaža in potem šport. Imel sem pripravljenih skupno šest vesti, od tega štiri s televizijsko sliko (posnetki). In zgodilo se je: »V Sant Louisu v ZDA je bilo svetovno prvenstvo v hitrostnem DRKANJU …« sem prebral. O groza, takoj sem se zavedel neumnosti, ki sem jo storil, Šopar in Kastelic sta se režala, kamermana sta še komajda držala vzvode studijskih kamer. Vendarle mi je uspelo speljati svoj nastop do konca. TV Dnevnika je bilo konec, v studiu sta se sodelavca režala, kot da bi gledala film bratov Marx. Iz studia 4 v pritličju smo odšli v DESK (osrednja redakcija) v prvo nadstropje. Zaposleni in dežurni so mi čestitali, telefoni so zvonili kot na pošti. Hitro sem se pobral v redakcijo in čimprej domov. Poklical me je odgovorni urednik in me povprašal, kaj se je zgodilo. Povedal sem mu resnico, ki je bila samo ena. Šlo je za »lapsus linguae«. Groza, samo ENA črka (K namesto S) je Slovence razvedrila tistega odurnega nedeljskega večera. Bil sem deprimiran, spanca ponoči ni bilo.

Naslednji dan sem zbral toliko moči, da sem odšel na televizijo v redakcijo. Nekateri so mi čestitali, drugi so zbijali šale, tretji so se smejali. 

Odgovorni urednik je bil zaskrbljen, kaj se bo dogajalo na uredniškem kolegiju, ali bodo kakšne sankcije. Toda nihče iz vodstva DIO in TV me ni nikdar poklical na zaslišanje ali me kakorkoli sankcioniral. Tisti ponedeljek je bil zame peklenski, hitro sem se sprijaznil z dejstvom in se začel tudi sam šaliti iz te ne samo neumne črke, ki se je žal zgodila. V torek me je na televiziji srečal moj prijatelj Tomaž Terček (bil sem eden redkih, ki jih je imel za prijatelje – sicer je bil nedostopen in zaprt vase). Povedal mi je, da so sestanek CK ZKS (Centralni komite Zveze komunistov Slovenije) začeli z mano in mojim lapsusom, vendar so se po nekaj sekundah začeli vsi prisotni krohotati. S tem se je moja nerodna napaka za politiko zaključila. Na televizijo so začela prihajati pisma, en dan jih je bilo na moje ime več kot 300. Vsebina je bila bolj za kakšen porno film kot za javnost, pa vendarle. Z eno samo črko sem izzval Slovence, da so stopili iz lupine zaplankanosti. Večino so mi pisale starejše ženske in mi predlagale … no ja, marsikaj. Med drugim je neka gospa iz Trbovelj zapisala, da je pripravljena organizirati svetovno prvenstvo v drkanju (moškem masturbiranju). V redakcijo sem dobil tudi pismo prof. Jožeta Toporišiča, najimenitnejšega slavista tistega obdobja. Napisal mi je, da se zaveda, v kakšni osebni krizi sem, potem pa mi je namenil nekaj prijaznih besed in med drugim poudaril, da z vidika slavistike pravzaprav nisem naredil nič narobe. Citiral je Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je bojda zapisal: »… bloški smučar je prišel k nedeljski maši s smučkami z drkalnim korakom, ko hribčka ni bilo, pa je moral drkati s svojimi smučmi.« »Torej drkati je enako drsati,« mi je zapisal. Olajšanje. Miru pred tem dogodkom, tudi 40 let kasneje, pa še vedno nimam, zato bom odgovoril na najpogostejši vprašanji: Ali sem to storil namerno? Je šlo za stavo? V tej avtobiografiji lahko enkrat za vselej povem, da se mi je zgodil lapsus, nobene namere ali stave ni bilo. Sankcij na TV ni bilo nobenih, tudi odgovorni urednik je sprejel mojo razlago dogodka, za katerega bi si želel, da se ne bi nikdar zgodil.  

Drugi, zame še hujši dogodek se je zgodil približno dve leti kasneje. Ponovno sem bil dežuren za osrednji TV Dnevnik. Vse je potekalo brez posebnosti, potem pa  … Približno dve minuti prej, preden bi moral nastopiti v živo, me je pograbila panika: stisnilo me je v grlu, težko sem dihal, vidno polje se mi je zmanjšalo. Napovedovalcu sem dal papirje, s katerih bi moral brati športna poročila, in odšel iz studia. Usedel sem se na stopnice in začel počasi prihajati k sebi. »Zakaj?« sem se spraševal. Zavladala je panika med zaposlenimi, kje sem? Zakaj nisem bral športnih poročil? Pritekel je režiser TV Dnevnika Ečo Vodnik in me skoraj na silo odvlekel v svoj avto in via Ljubljanska urgenca na SNMP (splošna nujna medicinska pomoč). Ob prihodu na urgenco sem bil ponovno v redu, brez posebnosti, spomnim se, da me je dežurni zdravnik vprašal: »Ja, zakaj pa ste pravzaprav prišli?« Panika, živci, preobremenjenost? Nikdar si nisem znal prav odgovoriti, zakaj se je to zgodilo. Tudi odgovornemu uredniku nisem znal pojasniti, kaj je bilo narobe. Predlagal mi je, da nekoliko zmanjšam delovne obremenitve. Na televiziji se mi ta panična reakcija ni nikdar več ponovila. Toda prišla je še enkrat ob nepričakovanem trenutku. Imel sem zmenek z dekletom, ki mi je bilo zelo všeč, dobila sva se v lokalu Roža v Stari Ljubljani. Nekje proti koncu zmenka me je pograbila panika, podobna tisti v studiu pred dvema mesecema, in … samo opravičil sem se in zbežal. Tokrat me je stisnilo še v želodcu, zajela me je slabost, šlo mi je na bruhanje, pa zmanjšanje vidnega kota, nezmožnost govorjenja  …