2. odlomek iz romana Kleopatra: Naj se zgodi
Ime mi je Kleopatra
Ime mi je Kleopatra, tako kot hčeri Filipa Makedonskega in Olimpije in tako kot tisti ženski, s katero se je tik pred smrtjo poročil oče Aleksandra Velikega in si zapečatil usodo. Olimpija, Aleksandrova mati, je, potem ko je dala ubiti Filipa, njo, mlado Kleopatro, dala živo zažgati.
Začnimo znova.
Rodila sem se v Aleksandriji, mestu, ki ga ljubim, zdaj še toliko bolj, ker vem, da nikoli več ne bom videla svojih vrtov, svojih strupenih rož, svojih rož mesojedk, svojih nasadov tristo letnih oljk, knjižnica, ki nam jo zavida svet, in je v njej vse, kar je treba vedeti, da nadaljuješ vizijo mladeniča, ki je temu mestu dal ime. Vse okrog mene je bilo ustvarjeno zato, da sem se počutila kot tista, ki je izbrana. Na to so me opominjali kolosalni granitni kipi mojih prednic na vhodu v palačo.
Izbrana. Jaz sem bila izbrana.
Zato nisem ničesar pogrešala. Oblast, znanje, obilje, razkošje, rituali in moč, to mi je od nekdaj pripadalo. Tega si nisem dovolila pogrešati. In vendar, od kod potem ta nerazumna lakota po več?
Vse imam, me je učil Sosigen, moj najljubši učitelj. Ne potrebujem ne matere ne očeta, le možnost, da se prestavim v tisto resničnost, ki mi je namenjena. Tako me je učil.
Potin me je učil, kako naj besede prihajajo iz mene, kako naj zvenijo, mrežo, fino mrežo iz besed, ki se počasi ovijajo okrog žrtve, ki čaka, potrpežljivo, da pridem in se napijem njene krvi.
Vse žrtve hočejo biti žrtve, me je naučil, ne morejo drugače, to jim je usojeno.
Premolkni. Znižaj glas. Govor je kot pesem, z njim se dotakneš tistih, ki poslušajo, jih presenetiš, ko vidiš, da jih imaš na vrvici, jih odpelješ tja, kamor si želiš. To mi je govoril Potin, učitelj retorike, z obrazom, polnim vzvišenosti in arogance, medtem ko je pregibal svoje mesene ustnice in v meni razpihoval nečimrnost in željo po znanju, željo po biti še boljša.
Teodot, moj učitelj zgodovine, me je naučil, da sem imela ušesa in oči nenehno odprta. Morda me je učil preveč dobro, morda bi mu morala biti hvaležna, da me je tega naučil tako dobro, da sem se mu po tem, ko se je obrnil proti meni, lahko izmaknila. Teodot, zgodovinar, prijatelj prvega reda, minister za posestva in finance, glasnik zla.
Timagen mi je predstavil vse velike ume, ki so prebivali v naši knjižnici, v meni vzbujal slo po znanju, po tem, da bi vedela še več.
Odprl mi je knjigo naše dinastije, me učil o vladarjih, ki so premikali meje, zato, da me je lahko kasneje uničil s svojim znanjem, mi zarinil nož v srce in se prodal Gaju Oktaviju.
Tako kot vsi, tako kot vsi, ki so mi prisegli zvestobo.
Moji učitelji so me vsi po vrsti izdali, razen tebe, Mardian. Lahko bi vedela. Vsaka vladarica ima lahko samo enega evnuha, ki ji je zares zvest.
Imela sem vse
mela sem vse, princesa, ki so jo obsipali s pohvalami in z darili, da bi v sebi še bolj čutila veliko strašno praznino, ki je nihče ni znal zapolniti. Nekaj je manjkalo.
Ne spominjam se dobro svoje matere. V resnici ne vem, ali se je sploh spominjam. Rekli so, da je bila očetova polsestra, Kleopatra Trifaena V. Rekli so, da je umrla kmalu po mojem rojstvu in da zato nosim v sebi dve ženski. Rekli so vse mogoče stvari. Rekli so, da je bila lepa, tako kot so bile lepe vse ženske v naši rodbini. Spominjam, da je dišala po sandalovini in jasminu. Da so bile njene dlani mehke, da so ji na prstih žareli dragi kamni. Tako se je spominjam. Ker je to lep spomin, ni nujno, da je resničen. Da je ljubila bisere, so mi povedali drugi.
Morda je to edino, kar me povezuje z mojo materjo. Blag, mehak vonj po sandalovini in biseri. Morda sem jih imela rada samo zato, ker so mi povedali, da jih je ljubila ona.