Pred Petrovim štetjem - 3. odlomek iz biografije o Petru Opeki OSTANI Z NAMI

Sedimo v senci pred eno od šolskih stavb v bližini športne dvorane. Joseph Razafindrakoto je obut v močno dotrajane stare športne čevlje, v katerih zevajo luknje. Eden je celo brez vezalk. Sprana modra trenerka z dolgimi hlačnicami skriva suhljate noge. Zgoraj ima oblečeno modro polo majico, ki že nekaj časa ni bila oprana, pod njo pa ga grejeta še dve drugi majici s kratkimi rokavi. Ciklon mu je uničil dom. Pred seboj je pometel vse, kar je stalo v vasi, in ostali so brez vsega. Brez oblačil, denarja. Sedli so na avtobus in se pripeljali v Akamasoo. Vožnja je trajal tri  ure. Bilo je pred šestintridesetimi leti, ko je Joseph na smetišče nad prestolnico prišel z mamo in sestro. 

»Ko smo prišli sem, tu ni bilo ničesar. Plastične hiše iz plastičnih vrečk in drugih plastičnih materialov, ki smo jih našli med smetmi.« 

Na smetišču je Joseph živel že pred prihodom Petra Opeke. Ko je ta stopil mednje, so se razbežali. 

»Bali smo se ga. Bil je močan belec in res je bil strašljiv. 

Ko pa je rekel, da je duhovnik, naj se ga ne bojimo, ker nam hoče samo dobro, smo ga počasi sprejeli.« 

Ne spomni se, kdaj točno je to bilo. A je od vsega začetka z njimi govoril malgaško, kar so še posebej cenili. Spomni pa se, kako je bila videti okolica. »Povsod je bila trava, nekaj nizkih dreves in veliko grobnic. Ogromno ljudi je umrlo na tem smetišču. Umirali so kar povsod, kot živali so ležali naokoli. Bilo je res grozno.« 

Jedli so, kar so našli na smetišču. Iz mesta so jim občasno prinesli koruzno moko vprašljivega izvora. Do nje so zaradi povečanega števila smrti postajali vedno bolj sumničavi, tako da niso več jedli hrane, ki jim jo je nosila vladna služba. 

»Koruzno moko so nam nosili, ker so se nas želeli znebiti. Ampak težav nismo imeli samo zaradi te njihove hrane, tudi ostanki iz smeti so nam jih pogosto povzročali. Odkar pa je prišel oče Pedro, se vsak trenutek kaj izboljša.« 

Njegova mama je umrla pri petinštiridesetih letih. Nekaj časa so jo zdravili, toda neuspešno. Oče Pedro jim je za začetek najprej pomagal namesto plastičnih postaviti lesene hiše, ki jih je kasneje zamenjala opeka. Nekatere stare hiše iz lesa še danes stojijo. 

»Prosil nas je, naj nehamo hoditi na smetišče in naj začnemo z njim graditi hiše. Najprej zase, potem pa še za druge. Učil nas je zidarskih del in nam za delo kasneje tudi plačal.« 

Joseph danes dela kot varnostnik. Že eno leto v okolici cerkve in šole skrbi za red in mir. Za svoje delo dobi 10.000 arijarijev na teden, torej dobra dva evra. Na začetku je delal v kamnolomu, ne spomni se, kako dolgo. Kot se tudi ne spomni, kdaj ima rojstni dan in koliko je star. Najstarejši sin ima osemnajst let, najmlajši pa šestnajst. Joseph je bil poročen, a ga je žena zapustila in z obema sinovoma odšla v mesto, kjer je pred tremi leti umrla. Sinova sta ostala tam. 

»Saj ju kdaj vidim, vendar mi ne moreta pomagati z denarjem. V mestu verjetno še sama zase težko poskrbita, ampak sta se odločila, da ostaneta tam.« 

Pravi, da je čas, da se smetišče, ki še vedno deluje in zastruplja Akamasoo, zapre. 

»Ne potrebujemo ga več, saj imamo drugo delo. Smetišče močno onesnažuje naravo in okolje. Oče Pedro nas uči skrbeti za okolico. In tudi jaz mu pomagam opozarjati otroke, da pobirajo odpadke in ne smetijo našega mesta. Če jih vidim, da karkoli odvržejo, jih vedno prosim, da smeti poberejo in odnesejo v koš.« 

Pravi, da so spremembe opazne na vseh korakih. Manj ljudi zboli, če pa se to že zgodi, jim nudijo medicinsko oskrbo in zato preživijo, čeprav prej morda ne bi. Otroci se šolajo in ljudje se družijo. Vseeno pa so življenjske razmere še vedno izjemno težke. Joseph se spominja, da si je včasih lahko z manj denarja privoščil veliko več, kot si zmore danes. 

»Takrat sem denar služil s prodajo uporabnih smeti. Včasih se je zgodilo, da sem ga našel tudi na tleh.« 

Ker preživlja le sebe in ima v sprejemnem centru vsak dan na voljo brezplačen topel obrok, nekako shaja s plačo, ki je za dobro življenje vsekakor prenizka, pravi. 

»Včasih si ne morem kupiti niti riža, ki stane toliko, kot moja cela tedenska plača. In riž je edina hrana, ki jo jem, ker si česa drugega tako ne morem privoščiti.« 

Milo se mi stori, ko ga poslušam. Ne pretiravam, če rečem, da ostanem brez besed. Kaj še vprašaš človeka, ki ti  pove, da si včasih ne more privoščiti niti riža? Joseph med pogovorom vseskozi po malem smrka. Vsi bolehamo. Otroci, starejši, Peter in tudi jaz. Sedimo v hladu sence na mrzlih stopnicah. Več kot eno uro smo tam in postaja mi vse hladneje. Joseph vedno bolj posmrkava. Sežem v torbico in mu podam robček. Tudi Catherine pravi, da jo začenja zebsti, pa je oblečena v dolge kavbojke. Zdaj mi je jasno, zakaj ima Peter ves čas pri sebi vetrovko z dolgimi rokavi. Na soncu je zelo vroče, v senci pa se hitro ohladi, še posebej, ko zapiha veter. 

Ko se tako pogovarjamo o spremembah, o minljivosti, o težkem življenju, vprašam Josepha, ali bi katero od svojih preteklih odločitev spremenil. Dolgo razmišlja, preden odgovori. 

»Življenje ni več takšno, kot je bilo nekoč, zato težko primerjam. Marsikaj se je zgodilo in postaja vedno težje. Želim si, da bi lahko preprečil ciklon, da bi ostal v svoji vasi, z družino, ki je še vedno tam, in da bi skupaj obdelovali zemljo.«