Aleš Pavlin - S filmom sem v strastnem razmerju že 40 let

Brežice so vaše rojstno mesto in hkrati prostor, ki ga s festivalom postavljate na evropski zemljevid. Kako vidite to dvojnost, lokalne korenine in globalni doseg? 

Brežice so utemeljeno filmsko mesto s pestro zgodovino predvsem v 80-tih letih prejšnjega stoletja, so mesto z eno najlepših baročnih dvoran v Srednji Evropi, najvišjim vodovodnim stolpom v Sloveniji, vinorodnimi griči, čudovitimi gradovi in mitsko točko, kjer je Krka zliva v Savo. Imajo velik potencial, so atraktivne in festival bo imel z vsakim letom večji globalni doseg. 

Festival je letos potekal šele drugič, vseeno ima občutek zrelosti, ki ga običajno dosežejo šele starejši dogodki. Menite, da ta zgodnja energija izhaja iz lokalne povezanosti ali iz želje, da v manjše okolje prinesete velik kulturni dialog? 

Festivalu daje veliko energijo fantastično občinstvo, ki je festival takoj sprejelo, posamezniki v organizaciji, ki se izjemno angažirajo iz čiste strasti in povezujejo različne starostne skupine in poglede na svet. Mene osebno pa še poganja tudi želja, da v manjše okolje prinesem velike, mednarodne zgodbe. 

Ko oblikujete programski izbor, ste bolj kurator, ki sledi intuiciji, ali analitik, ki premišljeno načrtuje, kako posamezen film dopolnjuje širšo festivalsko pripoved? 

Poznam lokalno okolje, saj vendar izhajam iz njega, zato želim program oblikovati s pomembnimi zgodbami, velikimi evropskimi filmi, ki pa so tudi komunikativni za občinstvo.  

Bi lahko brežiški filmski festival postal izobraževalni prostor, ne le za mlajše generacije, temveč tudi za odrasle, ki skozi film odkrivajo nove načine razmišljanja? 

Lahko in na nek način že je, saj predvsem pri filmih, kjer imamo goste po ogledu filma vzpodbujamo dialog med občinstvom in ustvarjalci in doslej nam je pri tem šlo odlično. 

Globalne platforme danes diktirajo trende in okuse. Ali je evropski film dovolj odporen, da ohrani svoj značaj v svetu algoritmov in instant pozornosti? 

To je velika nevarnost in skušnjava, ravno zato so tovrstni festivali pomembni, saj po odzivu občinstva opažam, kako pozitivno so presenečeni nad kakovostjo evropskih filmov, ki brez festivala verjetno ne bi prišli do njih. 

Koprodukcije so danes nuja za obstoj mnogih nacionalnih kinematografij. So to po vašem mnenju neke vrste laboratoriji ustvarjalnega sodelovanja ali pa so kompromisi, ki včasih zmanjšajo avtorsko moč? 

Pri koprodukcijah sem kot producent res izjemno izkušen in so lahko prekletstvo ali blagoslov. V sedanjem načinu financiranja evropske filmske produkcije so nuja, treba pa je biti previden, da se ne izrodijo v »gnilih« kompromisih. 

Če bi evropski film opisali kot civilizacijski projekt, kakšna bi bila njegova glavna naloga danes?  

Da beleži naš čas, da provocira in odpira relevantna vprašanja in tudi da ponuja prostor za refleksijo. 

Kako si predstavljate prihodnost evropskega filma, bo moral postati bolj dostopen, da preživi, ali bo prav v svoji avtorski zahtevnosti našel moč in obstal? 

Prihodnost evropskega filma je v navalu pretočnih platform in »marvelizacije« ameriške kinematografije v nevarnosti, vendar je na srečo predvsem znotraj Evropske unije dovolj pameti, da ga vzpodbuja in ga tudi ščiti, tako da bo zagotovo obstal. 

Veliko ste govorili o avtentičnosti v evropskem filmu, o tem, da so male zgodbe pogosto tiste, ki najbolj močno nagovorijo ljudi. Prav to je tudi jedro vašega najnovejšega projekta, filma Belo se pere na devetdeset, ki temelji na romanu Bronje Žakelj. Ko ste prvič prebrali Bronjin roman, intimno izpoved o bolezni, ki je hkrati univerzalna zgodba o človeški krhkosti in tudi moči, ste ga doživeli bolj kot producent, ki išče zgodbo, ali kot človek, ki se ga je dotaknila njena resnica? 

Roman sem prebral še pred nagrado Kresnik in kasnejšim prodajnim boomom, tako da se me je dotaknil predvsem po človeški plati. In to je bil ključni motiv kasneje za realizacijo, saj je to zgodba, ki se jo mora prenesti v film in gledalce ponesti v 80-ta leta in kljub vsem človeškim tragedijam, ki jim je bila priča v naslednjih desetletjih, je Bronja danes tu z nami in že zato je velika zmagovalka in inspiracija mnogim. In prav takšen je tudi film, gledalci se bodo smejali, jokali, a na koncu je katarza. 

Knjiga je postala literarni fenomen prav zato, ker se je dotaknila globljega, recimo temu kolektivnega občutka ranljivosti. Kako je bilo to prenesti v filmski jezik, ki zahteva drugačne prijeme kot literatura? 

Izjemno zahtevno in bil je zelo dolg proces. Dodatna obremenitev je bila, da ne gre za knjižno uspešnico, ki je fikcija, ampak avtobiografski roman, zato je bilo treba biti še dodatno pazljiv. 

Pri tako resnični zgodbi vedno obstaja nevarnost pretirane fikcionalizacije ali romantiziranja bolečine. Kako ste kot ekipa našli ravnovesje? 

S tako odgovornim in senzibilnim režiserjem kot je Marko Naberšnik smo bili temu kos. Filma se je lotil z izjemno skrbnostjo do Bronje, do resničnih dogodkov vezanih na njo in osebe, ki so mnoge še žive, obenem pa pedantno pazil na najmanjše podrobnosti vezane na verodostojnost. 

Če bi morali opredeliti bistvo tega filma, je to zgodba o bolezni, o življenju, o ljubezni, ali mogoče predvsem o tem, kako pripoved lahko ozdravi tistega, ki jo deli, in tistega, ki jo posluša? 

To je film o boleznih, tragedijah, a predvsem o volji do preživetja in do zmage. In verjamem, da bo gledalce navdušil in bo inspiracija mnogim, kar dokazujejo odzivi in veliki uspehi in nagrade s prvih dveh filmskih festivalov v Sarajevu in Herceg Novem. 

Koliko je bila Bronja vključena v ustvarjalni proces?  

Bronja je bila vključena v vse faze, najprej kot scenaristka (scenarij sta pisala skupaj z Markom Naberšnikom), potem kot opazovalka snemanja, kot naslov za vprašanja  o tem, kako je res bilo pri posameznih dogodkih…. Bronja diha ta film s polnimi pljuči in tudi neizmerno uživa v njegovih prvih uspehih. 

Kako bi opisali Bronjo kot sodelavko na tem projektu?  

Opisal bi jo kot tiho, a izjemno aktivno soustvarjalko. 

Slovenski producenti pogosto delujejo v okolju omejenih sredstev in velikih pričakovanj. Kakšno je trenutno stanje, smo bolj ujeti v preživetvene strategije ali v ustvarjalne priložnosti? 

Ah, to so bolečine slovenskega majhnega prostora in političnega preigravanja …  

Bi rekli, da slovenska produkcija potrebuje več drznosti ali več stabilnih podpornih sistemov, da bi lahko dosegla svojo pravo moč? 

Potrebuje več drznosti, je pa res, da so podporni sistemi nestabilni, spet smo pri politiki …, ki skozi vsa desetletja, tudi v bivši državi, slovenskemu filmu nikoli ni bila posebej naklonjena. Preskočimo raje, te dni slavimo uspeh filma, na katerem smo delali skoraj sedem let. 

Kako pomembna je za vas vloga producenta kot intelektualnega sogovornika režiserja, ne samo kot organizatorja, temveč kot soustvarjalca, ki pomaga zgodbi najti njen pravi glas?  

Producente mnogi pejorativno še danes vidijo kot »računovodje« in tiste, ki ne znajo zagotoviti dovolj denarja. To je tako preživet način razmišljanja, ki ga opazim le še v filmsko nerazvitih državah. V filmsko razvitih državah režiserji, že od začetka kariere vidijo producenta kot ključnega sodelavca. Sebe nisem nikoli videl kot organizatorja, vsak projekt pri katerem sem sodeloval sem tudi soustvarjal, pri Belo se pere na devetdeset tudi v vlogi sodelavca pri scenariju. 

Ja, ampak kljub temu se zdi, da producenti še vedno ostajajo nevidni … Vidite svojo vlogo vedno bolj tudi v javnem diskurzu o filmu? 

Vsekakor je ne vidim v ozadju, producent je ob režiserju namreč ključna gonilna sila filma in oba sta v film vpeta najdlje, vsi ostali pridejo in vstopijo v projekt za krajše obdobje. Pri projektih, v katerih sodelujem, se popolnoma identificiram z njimi in aktivno in intenzivno delujem v vseh treh fazah vsake kinematografije: produkciji, distribuciji in tudi prikazovanju. 

Slišala sem, da pripravljate projekt v žanru, ki ga v Sloveniji ne vidimo pogosto … Z režiserjem Markom Naberšnikom naj bi posneli horor film. Je to priložnost za raziskovanje novega filmskega jezika ali pa vas je pritegnil kak drug ustvarjalni izziv? 

Gre za skupno strast, idejo za kratki film, ki bo predvsem eksperiment, ki je nastal na osnovi ideje na eni izjemno unikatni in filmsko izjemno atraktivni lokaciji. Bomo videli … (se nasmehne) 

Ko se vračate v Slovenijo z velikih festivalov in projektov, kaj je tisti mali trenutek doma, ki vas vedno prizemlji? 

Kot bi rekla moja draga prijateljica in ena najuspešnejših evropskih producentk: v tujini se počutim kot princeska, doma pa kot Pepelka. Prizemlji te takoj pristop, da se večinoma nekaj ne da narediti, ne pa kako bi to lahko naredili.  

Če bi morali film opisati kot odnos, torej kot nekaj, kar vam vrača toliko, kot mu dajete, na kateri točki odnosa se nahajate? Ste še vedno v fazi odkrivanja, strasti ali mirnega sobivanja? 

S filmom sem v strastnem ljubezenskem razmerju, ki traja več kot 40 let in strast še kar ne pojenja.