Amanda, pozdravljeni, dobrodošli v Sloveniji! Kako se vam zdi na obisku?
Fantastično je, moram reči. Zelo sem navdušena nad vsemi ljudmi, ki jih srečujem, in vsemi, ki želijo brati moje delo. Poleg tega je to čudovita država in čudovito mesto … pa dobra hrana. Zelo sem zadovoljna.
Je to vaš prvi obisk Slovenije?
V Ljubljani sem že bila, morda pred 15 leti, za en sam dan. Prišli smo zjutraj in odšli zvečer. Tako da sem že bila na gradu. Ampak to je v bistvu vse, česar se spomnim, poleg tega, da sem si privoščila kosilo ob reki.
Napisali ste zelo impresivno knjigo. Ali ste že od začetka nameravali napisati nekaj tako obsežnega ali je končni rezultat presenetil celo vas?
Ja, dejansko sem začela z namenom, da bi napisala res debelo knjigo. Sliši se smešno, vendar česa tako obsežnega prej še nisem napisala in sem pravzaprav izhajala iz ideje, da bi si, če bi imela veliko prostora, lahko res dovolila raziskovati vse, kar sem želela raziskovati, in to povedati, ne da bi čutila, da se moram omejevati. Tako sem se odločila, da bom preprosto pisala in videla, kaj se bo zgodilo, in želela sem, da bi bila knjiga res debela. Korpulentna, velika stvar. Preden knjigo napišem, si vedno lahko predstavljam, ali bo dolga ali kratka.
Kakšne vrste pisateljica ste? Potrebujete svojo pisalno mizo in stalno delovno mesto ali lahko pišete kjerkoli?
Mislim, da bi bilo idealno, če bi imela stalno delovno mesto, neki svoj prostor, vendar je bilo to le redko mogoče. Tako sem se skozi leta naučila, da lahko pišem skoraj povsod. Svoje knjige sem pisala na zelo različne načine, na raznih mestih in v raznovrstnih situacijah. Medtem ko sem pisala knjigo, ki sem jo za romanom Sistem, tako veličasten, da zaslepi, sem na primer živela z možem, hčerko in starši ter njihovimi živalmi, komaj sem imela delovno mizo. Ampak mislim, da se je treba nekako prilagoditi in poskusiti kar najbolje delati s tistim, kar nam je dano.
Pravijo, da starši enako ljubijo vse svoje otroke. Ali bi lahko to rekli tudi za pisatelje? Ali pa vam je morda kateri od likov v romanu ljubši od drugih?
Ja, imam najljubše, ne nujno med trojčki, čeprav mislim, da mi je dejansko Sebastian najljubši, ker se poistovetim z njim, občutljivo dušo, ujeto v grobem okolju. Vendar so mi v mojih knjigah po navadi najbolj všeč stranski liki, morda ker so pogosto nekoliko ekstremnejši ali pa se jim dogaja več zabavnih stvari, kot na primer v tem romanu. Zelo mi je všeč Sebastian; ima znanstveno kolegico Jennifer Travis, ki je prepričana, da ni človek, ker je rešila tako imenovani Turingov test za umetno inteligenco in bila neuspešna, zato je prepričana, da ni nekdo, ampak da je stroj. Ona mi je zelo všeč, zabavno jo je bilo pisati.
Pišete o likih z zelo zanimivimi psihološkimi motnjami – ena od njih ima fobijo pred modro barvo, druga lahko zaznava svet le v 2D in že omenjena Jennifer Travis ne verjame, da je človek. Sodi psihologija med vaša posebna zanimanja?
Mislim, da je psihologija v neki meri zanimiva za vse pisatelje, pa naj se tega zavedamo ali ne. Zakaj bi drugače porabili leta za pisanje o ljudeh, ki ne obstajajo? Enostavno zanimajo me ljudje. Običajno se ne bi opisala kot oseba, ki je družabna, vendar me zanima, kako ljudje delujejo. Čeprav smo si v mnogih pogledih zelo podobni, smo tudi zelo individualni, še posebej ko gre za naše bolj čudaške plati ali naše male norosti, bi lahko rekli.
Kako dolgo ste ustvarjali junake, junakinje in njihove zgodbe?
Pet let od začetka do konca, vendar vse to obdobje seveda nisem neprekinjeno pisala. Pri skoraj vseh knjigah, ki sem jih napisala doslej, sem se držala enakega procesa – veliko časa porabim za premišljevanje in kar nekako hodim sem ter tja … Zveni zelo romantično, saj veste, hoditi sem ter tja in premišljevati. In potem, kar naenkrat, vem, kako bo stala knjiga. Od tam naprej gre precej hitro, dejansko moram samo pisati. Ampak moram začeti nekaj pisati, da imam nekakšen občutek, da sem začela, in potem veliko časa posvetim razmišljanju, nato pa, ko sem res pripravljena, se lotim pisanja, kar je zame največkrat najenostavnejši del.
Ali ste vedeli, kam vas bo zgodba odpeljala, potem ko ste dobili navdih za pisanje, ali pa se je zaplet začel razvijati med samim procesom pisanja?
Pravzaprav nisem vedela praktično ničesar. Nisem veliko vedela o tem, kakšen bo dejanski zaplet in kaj natančno se bo zgodilo. In nisem prav vedela, kam me bodo peljale vse stvari, ki sem jih raziskovala. Mislim, da je to tudi razlog, zakaj je pisanje trajalo pet let, ker sem morala šele ugotoviti, o čem pravzaprav govori ta knjiga. Kadar začnem nekaj pisati, pogosto občutim, da je neka temeljna povezava, bodisi med temami ali med liki, da je za vsem tem neki pomen, ki pa ga moram skozi samo pisanje šele odkriti in ugotoviti, kako se vsi delčki sestavljajo v celoto.
Na platnici slovenskega prevoda je škržat. Nam lahko namignete, zakaj je ta živalca tako pomembna?
Škržat ima v tej knjigi veliko vlog, in ena od njih izhaja iz resnične uganke, ki je pred leti krožila po spletu, kot nekakšen meme, recimo. Imenovala se je Cicada3301. Ljudje pravzaprav niso vedeli, da je šlo v ozadju za zelo kompleksno igro razbijanja kode, dešifriranja; kdo je uganko ustvaril in kaj je bil njen namen, ostaja skrivnost. Škržat sam je neke vrste uganka, živali s številnimi simbolnimi pomeni in simbolnimi konotacijami, ki jih moramo razvozlati. Všeč so mi takšne stvari!
Ali ste pri slovenskem prevodu kaj sodelovali s prevajalko Ivo Klemenčič , in če ste, ste se morda naučili kake slovenske besede ali dveh?
Ne bi rekla, da je šlo za pravo sodelovanje. Prevajalka je imela nekaj vprašanj, na katera sem odgovorila. Rada bi povedala, da sem zelo zelo hvaležna Evi, ki je opravila prevod in ga dejansko tudi predlagala. Moram se zahvaliti, da je knjiga zunaj v Sloveniji. Res je neverjetno gledati svojo knjigo, v kateri pa ne razumem ničesar, niti ene same besede. Tako da samo gledam nekaj, kar sem napisala, ampak hkrati nisem, ker je to napisala Eva … To je preprosto veličastno.
Slovenščina je majhen jezik, podobno kot švedščina. Kaj menite o prevodih med jeziki z manjšim številom govorcev? So bili poleg slovenščine še kaki drugi?
Ja, mislim, da je fantastično, da delajo prevode iz enega majhnega jezika v drug majhen jezik. In zelo me osrečuje, da dovolj ljudi bere naše majhne jezike, da je to izvedljiva možnost. Da, so še drugi prevodi v manjše jezike, na primer v srbščino.
