Andaluzijske poti

Najbolje se putuje kada putuješ sam

Sem si nemirna drzna mladenka popevala na svojih prelepih poteh. Na avtobusu za Piraeus, na ladji za Izrael, na vlaku za Adelaide na poti v rdečo avstralsko puščavo. In v Amsterdam in v Dublin in v Sevillo. Na svojih samotnih poteh. 

Pri dvajsetih sem ujela vlak za južno Španijo, pričakala me je s palačami, vrtovi, polnimi rož, z oljkami. Nekje na poti sem srečala otožnega fanta iz Belgije in potem sva nekaj časa potovala skupaj. Danes je kralj oglaševanja, uvrščajo ga med najbolj kreativne ljudi sveta. Leta 2014 sva se spet videla; bil je gost SOF-a, Slovenskega oglaševalskega festivala v Portorožu. 

Ne, ne prisegam več na Partibrejkerse, na njihovo pesem. Ne potujem več sama.

Letos sem vnovič obiskala Andaluzijo. Z Matejo. Prijateljico, arhitektko z energijo puhaste mačke, strastno v svojem delu. Ta strast je nalezljiva. 

Ko na najin prvi španski dan pijeva kavo v simpatičnem lokalčku, ugotavljava, kako tiho, mirno mesto je Sevilla.