Andy Warhol, ti nam čuvaj torbe, mi pa bomo tvojo umetnost

Kakor bržkone vsakogar je tudi mene najprej očarala že sama palača Attems-Petzenstein iz 18. stoletja, v minulih letih temeljito obnovljena lepotica sredi Gorice.   

Potem pa takoj po vstopu še prvi prizor v preddverju: sloviti ameriški umetnik Andy Warhol (1928–1987) učencem čuva torbe. 

In tako smo že zakorakali na razstavo Andy Warhol. Beyond Borders. Ima lep, krasen, tudi nadvse primeren naslov, saj jo je Dežela Furlanija - Julijska krajina zasnovala ob Evropski prestolnici kulture Nova Gorica - Gorica 2025, katere slogan, mantra in glavni smoter je prav brezmejnost. No, žal razstava, ki so jo slovesno odprli pred božičem, 180 raznolikih eksponatov iz dveh zasebnih zbirk pa si je mogoče ogledati še do 4. maja, najbolj šepa prav pri čezmejnosti. Že naslov Beyond Borders ni preveden – pa bi ga zlahka poslovenili v Onkraj meja. Spremnim zapisom v angleščini in italijanščini so sicer dodani tudi slovenski prevodi, baje strojni, opravljeni s pomočjo računalnika in zato nezanesljivi, tu pa tam nerodni, robati. Sicer ne tako neprebavljivi, kakor smo brali v nekaterih medijih. A da bo jasno: vsekakor so nesprejemljive tragikomične slovenitve »sitotiska na papir« v »sitotisk vašega pisma« – ki jih kljub zgražanju in posmehu v javnosti niso zamenjali, popravili.  

Evo, medtem je ena skupina otrok že zapustila palačo in preddverje je živahno poselila druga. Tukaj so, italijanski učenci s profi vodnikom na čelu. Kot se v našem gologlavem plemenu smemo pohecati – s ćelavim vodnikom na čelu. Tako nas povabi, naj mu sledimo v prvo sobo, kjer se obiskovalci seznanijo z umetnikovimi koreninami: 

Tako je, Andy Warhol je bil slovanskega rodu, s priimkom Warhola se je v Pittsburghu v zvezni državi Pensilvanija rodil priseljencema iz Slovaške. Oče rudar je šel tja s trebuhom za kruhom že leta 1912, žena – likovna umetnica! – pa se mu je pridružila devet let pozneje. Tam se jima je 6. avgusta 1928 rodil sin Andy, danes svetu znan kot »slikar in kipar, grafični oblikovalec za oglaševanje, ilustrator, filmski in televizijski producent, video umetnik, režiser, model, pisatelj, dramatik, direktor in urednik revij, fotograf, glasbeni menedžer« … in še kaj, izve obiskovalec z uvodnega panoja. »In na skoraj vseh teh področjih je pustil globoke sledi, sprožil spremembe in inovacije. Velikan pop arta je pomagal raztopiti mejo med 'visoko umetnostjo' in 'nizko umetnostjo', zaradi česar je pop kultura postala legitimna in vplivna tema v sodobni umetnosti. Warhol je želel, da bi bila njegova dela, ne glede na njihovo kakovost, tako priljubljena kot etiketa Campbell’s Soup ali logotip Coca-Cola, da bi bila neizbrisna in preroška umetnost. Da bi to dosegel, je Warhol sprejel industrijski pristop k umetniški stvaritvi, pri čemer je uporabil tehnike sitotiska, da je ustvaril dela v serijah; izzival je tradicionalne koncepte izvirnosti in avtentičnosti ter premaknil meje definicije umetniškega dela.« 

Tuja mu nista bila ne interdisciplinarnost ne eksperimentiranje, prodoren pogled na sodobno družbo pa razkrivajo tudi njegove domislice, izreki, krilatice, ki so se prijele in zaslovele kot njegova likovna dela – najslavnejša je kajpada tista, da bo vsakdo doživel svojih petnajst minut slave.  

»Z analizo ali preprosto opazovanjem njegovih del, formalnih rešitev, inovativne tehnike, predmetov, njegovega značilnega sloga bo obiskovalec lahko zaznal, kako Warholov vpliv sega daleč preko njegovega časa in njegovega umetniškega področja; in koliko je navdihnil naslednje generacije umetnikov, ki so vplivali ne le na umetnost, ampak tudi na modo, glasbo, oglaševanje, kinematografijo in popularno kulturo na splošno,« beremo na razstavi. »Ta trajni vpliv, ki mu še ni videti konca, priča o tem, da je bil Warhol največji in nedosegljiv 'vplivnež' ante litteram.« Da, vplivnež pred vplivneži.    

Še nekaj ključnih življenjskih postaj na poti proti vrhu: rodil se je torej v dobi borznega zloma na Wall Streetu in velike gospodarske krize, zaradi česar je trpela tudi njegova družina, dečkovo otroštvo pa je bilo vse prej kot lahko. Nekaj let zatem so se razmere izboljšale, leta 1945 se je na Carnegiejevem inštitutu za tehnologijo začel izobraževati na podoročju ilustracije. Plah in negotov mladenič je prebiral knjige, v katerih sta mu Josef Albers in László Moholy-Nagy približala oblikovalsko delo nemškega Bauhausa, najpomembnejše šole sodobnega oblikovanja.  

Po diplomi leta 1949 se je preselil v New York in se zaposlil kot grafični oblikovalec v oglaševanju. Delal je tudi kot ilustrator za revije Vogue, Harper’s Bazaar in The New Yorker.  Že v petdesetih letih se je predstavil na razstavah, pritegnil pozornost in prejel več nagrad, ključna in prelomna pa so bila tudi zanj zlata šestdeseta.  

Leta 1962 je upodobil 210 steklenic kokakole, simbola ameriške potrošniške kapitalistične družbe, in pa še slovitejšo grafiko, eno svojih najbolj znanih in vplivnih. Zaslužna je Muriel Roberta Latow, galeristka, ki mu je svetovala, naj se loti česa, kar je znano vsem, saj bo tako požel več pozornosti. Pa je segel po jušnih konzervah, ki jih je poznal in s slastjo praznil že v skromnem otroštvu.   

Ključno je zaznamoval – oblikoval! – tudi popularno glasbo.

Med njegovimi slavnejšimi deli – in obenem najbolj znanimi v glasbenem svetu – je naslovnica za kultno ploščo, prvenec The Velvet Underground & Nico (1967), da, tisti z veliko banano. Na goriški razstavi seveda vidimo tudi ta ovitek, pa ne le to, za povrh slišimo The Exploding Plastic Inevitable (1966), multimedijsko »celostno umetnino«. Evo, privoščimo si nekaj psihedelične odštekanosti:  

Vse se je sunkovito zresnilo leta 1968, ko je Warhola obliznila smrt – Valerie Jean Solanas, razvpita radikalna feministka, ki so ji pozneje diagnosticirali paranoidno shizofrenijo, je vstopila v njegov atelje The Factory in ga ustrelila. Blizu je bilo, blizu! A je preživel, vse do 22. februarja 1987, ko je bila zanj usodna sicer rutinska operacija žolčnika. 

Vmes pa je iz sebe ustvaril blagovno znamko in umetnino obenem. Podiral je meje, povezoval navidez nezdružljivo, visoko umetnost in komercialno potrošništvo, bil obenem sramežljiv in izzivalen, tedanjo družbo je drezal tudi z bolj ali manj prikrito homoseksualnostjo, raziskovanjem telesa, izpostavljanjem queer identitet …    

V začetku sedemdesetih je začel izdajati revijo Interview, obnovil zanimanje za slikarstvo, ga pobratil s fotografijo, se družil z največjimi zvezdami, jih upodabljal … Sloviti raznobarvni sitotisk Marylin Monroe (1962) je upodobil takoj po tragični smrti zvezdnice in tako seveda še pospešil gradnjo mita. Drži kot pribito, kar poudarja kustos razstave Gianni Mercurio: kadar zagledamo takšno Marilyn, ne pomislimo nanjo, ampak nanj, da, na Andyja Warhola.   

Zanimali so ga zvezdnice in zvezdniki z najrazličnejših področij. Tudi vladarke in vladarji! Leta 1985 je ustvaril serijo Reigning Queens (Vladajoče kraljice), v kateri je upodobil štiri kraljice tiste dobe: britansko Elizabeto II., Beatriko Nizozemsko, Margareto II. Dansko in svazijsko Ntfombi Twala. Zanimivo, kako se živopisni, humorni, divji Warhol s svojimi kraljicami »ujame« s starejšo umetnostjo, ki domuje v goriški palači. Nekako takole, recimo:

Da, miti so ga privlačili. Z njimi se je rad srečeval, soočal … in v naslednji dvorani sem šel na vse ali nič tudi jaz – pomeril sem se z največjim:  

Znani obrazi so me pričakali tudi tule. Sprva sem bil prepričan, da vse poznam, ha: 

Tale, ki ni Boris Pahor, ampak Philip Johnson, je živel med letoma 1906 in 2005. In je bil mojster modernistične in postmodernistične arhitekture. 

Še posebej kratkočasen je sprehod skozi s helijem napolnjene balone v instalaciji Silver Clouds (Srebrni oblaki) iz leta 1966: 

Seveda v Gorici, zdaj po zaslugi Evropske prestolnice kulture še krepkeje povezani s sosedo, ne manjka niti Slovencev. Med hojo po razstavi se zadovoljno smehljata tudi Marjeta in Boris Jazbec iz Medvod:  

V preddverju se pred izstopom iz palače v knjigo vtisov vneto podpisuje rdečelasa gospa. Izkaže se, da je Adriana Pinosanu, likovna umetnica iz okolice Vidma – prav te dni svoja nova dela predstavlja na razstavi v domačem kraju Čenta (italijansko Tarcento, furlansko Tarcint, rezijsko Tarčét). Je italijansko-romunskega rodu, rojena v Bukarešti. V šoli se je še posebej izobrazila o bizantinski ikonografiji, znanje o kitajski kaligrafiji je osvojila v desetletju življenja v Šanghaju, njena dela pa hranijo v zasebnih zbirkah na Japonskem, Kitajskem, v ZDA, Kanadi in seveda po Evropi.  

No, in kakšna se je razstava ameriškega kolega Andyja zdela njej? 

***

***

In jasno, v Italiji se razstava sklene z Warholovo predelavo italijanske umetnine – renesančne mojstrovine, Botticellijevega Rojstva Venere iz 15. stoletja.  

Zraven je na steni v angleščini, italijanščini in slovenščini pripisana njegova misel o človeški lepoti. Skrajšana, zato raje odprimo njegovo knjigo Filozofija Andyja Warhola (prevedla Lili Potpara, založba Modrijan, 2010) in prepišimo nekaj vrstic več: »Nikoli nisem srečal človeka, za katerega ne bi mogel trditi, da je lep. Vsak človek je na neki točki svojega življenja lep. Ponavadi v različni meri. Nekateri so fletni, ko so dojenčki, niso pa čedni, ko odrastejo, mogoče pa se jim lepota povrne v starosti.«  

In tako naprej.  

Malce naprej pa: »'Lepotice' in 'lepotci' mi niso tako zelo všeč. Raje imam Govorce. Ljudje, ki dobro govorijo, se mi zdijo lepi, ker ljubim dobre pogovore. Že sama beseda pove, zakaj imam Govorce raje od Lepotcev, zakaj snemam več zvoka kot filmov. Pa ne 'čvekanja'. Govorci nekaj počnejo. Lepotci nekaj so. Kar ni nujno slabo, le da ne vem, kaj so. Bolj zabavno je biti z ljudmi, ki nekaj počnejo.«