Ko pomislimo na Goo, najmanjšo zvezno državo v Indiji, stisnjeno ob Arabsko morje na zahodni obali podceline, pomislimo na morje. Na sol, na ribo, na turistično razglednico, ki diši po kokosu in kolonialni nostalgiji. A kot zapiše Damodar Mauzo v predgovoru k knjigi Forest Recipes of Goa, Stories of Tribal Food (Gozdni recepti Goe: zgodbe o hrani gozdnih skupnosti), je ta podoba nepopolna, skoraj krivična. Goa ni le obala; je tudi gozd. In gozd ni le kulisa, temveč kuhinja, lekarna, arhiv in spomin.
Avtorica in fotografinja Assavri Kulkarni, ki sem jo srečala na 14. ediciji Goa Arts & Literature Festival, v svoji knjigi, izdani pri Goa Forest Development Corporation Limited, prepleta podobo in besedo v uravnoteženem in subtilnem razmerju. Knjiga je dokument časa in prostora, v katerem je hrana način preživetja. Ni zgolj kulinarično delo, temveč pripoveduje o odnosih. Med ljudmi in drevesi, med vero in zemljo, med spominom in vsakdanom.
Ko so gozdove začele ogrožati rudarske dejavnosti in je razvoj začel pomeniti izsekavanje, turizem pa pozabo, je z njimi počasi izginjalo tudi znanje. Ne le o rastlinah in grmičevju, pač pa tudi o divjih sadežih in zeliščnih izvlečkih, predvsem pa o načinih, kako jih pripraviti, o obredih, ki so spremljali kuhanje, o pripovedih, ki so se prenašale ob ognjiščih. Mauzo se spominja grenkega kiraitem-kodduja, nedeljskega napitka, ki je »čistil črevesje« in telo; spominja se dhonnosa iz rosall kruhovca, pečenega le v sezonskem času. Opozarja, kako hitro se izgublja to, kar je bilo stoletja samoumevno.
Assavri Kulkarni piše in fotografira z občutkom za detajl. Ljudje, ki živijo v gozdu, v njeni knjigi foto esejev ne nastopajo kot romantični ostanek preteklosti, temveč kot nosilci znanja, ki presega sodobno samozadostnost. Njihova hrana je sezonska, skromna in hkrati bogata. Predvsem pa v avtoričini knjigi prepoznamo hvaležnost. Do ljudi, predvsem žensk, ki so ji pripovedovale zgodbe. In ji zaupale. Knjiga je predvsem zelo precizna. Ko sodobni, »sofisticirani« jedci govorijo o divjačini kot o gozdni hrani, knjiga nežno, a odločno preusmeri pogled: gozd je predvsem rastlinje, listje, gomolji, plodovi, grmičevje – vegetacija, ki je stoletja hranila ljudi.
Knjiga Gozdni recepti Goe, je, kot zapiše avtorica, srečanje mnogih svetov – hrane, gozda, ljudi, portretiranja, čustva in opazovanja. Je hkrati znanstvena in duhovna dokumentacija. Fotografije delujejo skoraj kot poezija, ki se ne vsiljuje, pač pa bolj prišepetuje. Ko knjigo držimo v rokah, imamo občutek, da dihamo zrak, ki še ni onesnažen z naglico.
V času, ko gozdove vse pogosteje razumemo zgolj kot investicijo, in enako se dogaja z zemljo, je knjigo mogoče brati tudi kot politično delo. Spomni nas, da je gozd živa kuhinja in živ arhiv. Da hrana lahko pomeni tudi zgodovino. In da prihodnost morda ne bo odvisna od tega, kaj bomo znali proizvesti, temveč od tega, česa se bomo še spominjali. Na začetku najinega pogovora mi je povedala, kakšen zajtrk je pripravila tistega dne. Spekla je jajca, ker jih ima njen mož Nirmal Kulkarni, indijski herpetolog, ekolog in naravovarstvenik, ki deluje predvsem v Goi in na območju Zahodnih Gatov, ter raziskuje plazilce in dvoživke in se aktivno ukvarja z varovanjem gozdov in biotske raznovrstnosti, rad in ker so jajca za zajtrk del indijske vsakdanjosti. K njim se običajno postreže še opečen toast.
V kuhanju uživate?
Kuhanje obožujem. Vsako jutro vstanem ob štirih in pripravim zajtrk, tudi za svojo hčer. Hrane, ki jo skuha moj mož, pa ne maram, ker je preveč slana.
Na otvoritveni prireditvi 14. izdaje Goa Arts & Literature Festival ste dejali, da vam mož po vrnitvi iz gozda skuha najboljši čaj.
Na začetku najinega odnosa moć sploh ni znal pripraviti čaja. Danes pripravi najboljši čaj na svetu. In sem jaz tista, ki čaja sploh ne zna pripraviti.
Kuhanje in priprava hrane sta torej eden najlepših načinov, kako vstopiti v odnos?
Zame kuhanje pomeni izraz ljubezni. Je način, kako nekomu pokažem naklonjenost. Če vas povabim domov in vam skuham, to pomeni, da vas sprejmem v svoj prostor. Osebe, do katere ne čutim bližine, nikoli ne bi povabila k sebi — in ji tudi ne bi kuhala. Vsaka sestavina, ki jo uporabim, je zame posebna. Izbiram jo skrbno in vanjo vložim veliko energije. Ne kupim je zgolj v trgovini, temveč jo pogosto poiščem v gozdu. Vsaka sestavina tako nosi svojo zgodbo in postane vez med menoj in človekom, ki mu kuham. Kuhanje je zato zame več kot priprava hrane — je način, kako vzpostavim odnos.
Odločitev, da odidete v gozd, in tam poiščete sestavine za kuhanje, je prišla spontano?
Moja prva knjiga Markets of Goa (Tržnice v Goi), je raziskovala javno gledališče trgovanja in izmenjave — prostor srečevanj, pogajanj, glasov in vonjev. Ta nova knjiga pa se obrača navznoter: k ljudem, dediščini in zemlji. Odločitev, da zapustim tržnice in odidem v gozd, je prišla res zelo naravno. Moja prva knjiga je bila globoko povezana z odnosom do moje stare mame. Moja mama ni rada kuhala, zato sem v šolo pogosto nosila že pripravljeno hrano iz trgovine. Vse, kar vem o hrani, me je naučila stara mama. Moja prababica je bila portugalskega rodu. Govorila je francosko in portugalsko, njen oče je bil prevajalec. Bila je ženska pred svojim časom — razgledana, samostojna, z zelo jasnimi stališči. Kuhala je za skoraj celo vas. Vsako jutro je odhajala na tržnico po sveže sestavine, z dedkom pa sta imela burne, a žive pogovore o svetu. Kadar sta se sprla, me je odpeljala v dobro restavracijo. Sedeli sva tam v lepih sarijih in jedli. V hrani je našla tolažbo — in morda tudi obliko tihega upora. Moja vez s hrano izhaja iz nje. Naučila me je, da je hrana več kot le potreba; je prostor bližine, dostojanstva in svobode. Ko sem pod stresom, tudi sama kuham. Ko me kdo zavrne ali ko me preplavi jeza, se umirim ob pripravi jedi. V ognju, rezanju, mešanju se napetost preobrazi v nekaj ustvarjalnega. Poleg kuhanja rišem — odvečno energijo vedno preusmerim v ustvarjanje. Zato je bil premik proti gozdu logičen korak. Če je bila tržnica prostor izmenjave med ljudmi, je gozd prostor prvinskega odnosa z zemljo. Tam sestavine ne čakajo na polici, temveč jih moraš poiskati, prepoznati, spoštovati. Ta knjiga je zato bolj intimna. Ni več le o trgovanju, temveč o pripadnosti.
Med najinim pogovorom se za trenutek odpre prostor. Pristopi Assavrin prijatelj. Pohvali njegovo srajco in mu mimogrede pove, da je imel odlično predavanje. On se skoraj deško nasmehne — vidno počaščen, da mu je kompliment namenila prav ona.
Toplina, s katero Assavri nagovarja ljudi, ni naučena, temveč naravna. Kot da zna vsakomur dati občutek, da je opažen. In potem se brez posebnega poudarka vrne k pogovoru o gozdu, o hrani, o zemlji — kot da je vse del istega sveta, iste izmenjave energije.
Toda študirali ste fotografijo?
Da, študirala sem umetnost in fotografijo. Učili smo se predvsem osnov — na primer, kako razviti fotografijo in kako razumeti prostor znotraj kadra. To ni bil program, usmerjen v profesionalno fotografijo, temveč temeljno, skoraj obrtniško razumevanje medija. Vse, kar sem se tam naučila, danes uporabljam pri svojem praktičnem delu. Naučili so nas, kako razdeliti prostor, kako razmišljati o kompoziciji. Vsaka fotografija, tudi v knjigi Forest Recipes of Goa, ima svojo barvo, detajl in strukturo. Nič ni postavljeno naključno — vsaka stvar ima svoje mesto.
Odpreva knjigo. Pokaže mi fotografijo, na kateri se obleka ženske skoraj neopazno ujema z živobarvnim steblom ob njej.
V knjigi sem najprej opazila barve in svetlobo. V predgovoru ste zapisali: »Fotografija je bila zame vedno povezana s svetlobo — kako pada, kako razkriva in kako nosi čustva.«
To drži. Vsaka fotografija v knjigi je zelo premišljena. Razmišljala sem, kako je ženska postavljena v prostor, kakšen nakit nosi, kakšno je ozadje. Ni šlo zgolj za to, da jo fotografiram, temveč za celoten odnos med njo in okoljem. Kaj se odseva v njenih očeh, v njenih oblačilih, v koži. Želela sem, da se na primer rožnata barva srajce ujema z določeno rožo v prostoru. Vsi ti detajli so skrbno premišljeni in umeščeni v kompozicijo. (S prstom pokaže na eno od fotografij v knjigi.)
V gozdnih kuhinjah se svetloba obnaša drugače kot v odprtih prostorih?
Drži. V gozdnih kuhinjah prehaja skozi razpokane glinene strešnike, pleše v dimu in pari, se odbija od medeninastih loncev in nežno počiva na obrazih, zaznamovanih z močjo in milino. Pogosto sem ustvarjala improvizirano osvetlitev in usmerjala to krhko svetlobo, da je vsak portret ohranil dostojanstvo in žarenje. Za objektivom nisem le dokumentirala, temveč sem poslušala — čakala na pravi trenutek, ko so se svetloba, gesta in zgodba združile v eno.
Vaše znanje prihaja iz študija fotografije ali od kod drugod?
Moje znanje prihaja predvsem iz prakse. To počnem že triindvajset let in na neki točki se stvari preprosto začnejo usklajevati. Sčasoma moraš postati dober v tem, kar delaš. Ne pravim popoln, ker v popolnost ne verjamem. Pravzaprav me moti, da si ljudje danes ne dovolijo več napak. Vsi stremijo k popolnosti ali pa skušajo posnemati delo nekoga drugega. Toda brez napak ne moreš ustvariti ničesar novega.
Kaj je za vas popolnost?
Prihajam iz sveta modne fotografije. Delala sem za Vogue in Elle, ukvarjala sem se s komercialno fotografijo, kjer je vse zelo umetno in skrbno nadzorovano. Tudi v tem sem uživala, predvsem pri ustvarjanju z modeli, ki so bili na nek način popolni. Pri nastajanju te knjige pa sem iskala nekaj drugega. Zanimalo me je, kako ujeti teksturo kože.
(Spet s prstom pokaže na knjigo.) Na obrazih žensk sem na primer pustila vidne gube. Med nami se je vzpostavilo zaupanje, z menoj so se počutile sproščeno. Vse je bilo zelo organsko in tega občutka nisem želela izgubiti. Pomemben mi je bil tudi njihov nakit. Ta pogosto razkriva, kateri družbeni skupini pripadajo. Podobno je z njihovimi oblačili, ki včasih odražajo tudi njihov družbeni položaj.
Zdi se, kot da njihova telesa poselijo prostor, pomembno pa je tudi, kako so povezane z zemljo, prostorom in hrano …
Seveda. Nekatere ženske prihajajo iz gorskih predelov, druge z obale — in to se odraža tudi na njihovi koži. Ta ženska, na primer, prihaja z obalnega območja, zato je njena zunanja podoba mehkejša, bolj prepojena z vlago in svetlobo morja. (Obrneva list.) Poglejte to žensko — stara je sto dve leti. Na njeni koži se ne zrcali le svetloba, temveč tudi prah. Njeno telo nosi sledove dela in časa. V resnici nima skoraj ničesar. Njena prehrana je zelo skromna. In vendar — poglejte njene mišice. Njeno telo je močno. V gozdu prehrana ni nekaj, kar bi preračunavali. Tam se ne meri v kalorijah ali tabelah hranilnih vrednosti. Hrana se čuti. Vsak užitni del rastline pride v lonec ne zaradi kvantificirane prehranske vrednosti, temveč zaradi svoje energije, zdravilne moči, svoje zgodbe in odnosa do zemlje. Telo je tako neposreden odraz pokrajine, iz katere prihaja.
Rekli ste, da so se ob vas počutile zelo udobno. Med vami je verjetno nastala posebna vez — kot da so se vam na neki način predale, vam zaupale.
Da, res je. Vse so mi zaupale. Pogosto smo hodili tudi po tri ure, da smo prišli do določene ženske. Že med potjo smo srečevali marsikaj — tudi divje živali. Včasih me je bilo strah ali pa sem začela oklevati, vendar so me vedno spodbujale. One so bile tiste, ki so me motivirale, da sem šla naprej. Moja potovanja so me vodila po zelo različnih pokrajinah Goe — od Surle, najvišje vasi v zvezni državi, do katere prideš le, če za kratek čas prečkaš mejo s Karnatako, pa vse do mangrov in estuarijev, kjer so se razkrivali najbolj nepričakovani recepti. V Surli sem spoznala Anando, Tejaswini, Ranjano in Namdev Gaukar, ki so mi odprle svoje domove, kuhinje in gozdove. Monsun, čeprav najtežji čas za nabiranje hrane v gozdu, je hkrati tudi najbolj radodaren. Hodile smo skupaj, medtem ko so se griči razraščali v zelenje. Drsele smo po mokrem blatu, pazile na kače in medvede, obkrožene z kljunorožci, kresnicami in z dežjem prepojeno tišino. Košare so se vedno vrnile polne.
So vam razkrivale tudi svoje skrivnosti?
Včasih imajo ženske svoje bogove čisto na vrhu gore. To so bogovi, ki so nevidni in nimajo posebne, določene oblike. Želele so, da jih vidim, da jih začutim. Kot na primer tukaj. (Pokaže na fotografijo.) Te ženske so mi pokazale svoje bogove. Na jugu Goe, v Canaconi, sveti pokrajini, povezani z bogom Paršuramom, sem na primer hodila tri ali štiri ure v hrib, da bi prišla do gozdnih božanstev — Paik Dev in Godhya Dev. Ne prebivata v templjih, temveč v nedotaknjenih svetih gajih. Hodila sem skupaj s Sito in Bhagirathi, skoraj sto let starima ženskama, ki sta se po skalah gibali z osupljivo lahkotnostjo. Ko smo končno prišla do tistega gaja, je bilo, kot bi prestopila prag nekega obreda — kot potovanje v zgodbo, starejšo od samega spomina.
Se vam je med tem procesom razkrilo tudi kaj takega, česar prej niste poznali?
Za bogove sem vedela že prej. V treh letih sem opravila približno sto dvajset poti skozi različne gozdove. Najstarejša fotografija v knjigi pa je stara že petnajst let. (Pokaže na fotografijo.) Tukaj je mogoče videti, kako pridobivajo sol. A z vsako potjo sem razumela več. Njihovo poznavanje gozda je intuitivno, natančno in globoko ekološko. Mnoge vrste zelenjave rastejo ob gozdnih poteh, semena pa varujejo kot največji zaklad. Tukaj sem videla tudi najmanjšo vrsto dala, kar sem jih kdaj srečala. Ohranile so jo družine Kundi in Velip, ki z mirno vztrajnostjo nadaljujejo starodavne prakse shranjevanja semen.
Na teh fotografijah vidimo tudi moške …
Na tej fotografiji moški izdelujejo košare za shranjevanje soli. Posneta je bila leta 1995. Tukaj vidimo žensko z venčkom v laseh, spletenim iz sušenih cvetov. Te rože sušijo več let. Brez takšnega venčka se dekleta, denimo, ne morejo poročiti. Ljudje, ki živijo v gozdovih, nosijo v sebi ogromno znanja, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Njihovo življenje je prepleteno s pravili, rituali in tiho disciplino, ki ohranja ravnovesje med skupnostjo in naravo. Tudi recepti niso nikjer zapisani — ohranjajo se skozi pripovedovanje, skozi gibe njihovih prednikov. Jedi, kot je Kakhetli Almi, gobe, ki rastejo v grčah dreves, v sebi nosijo ritem zemlje, letnih časov in preživetja.
Kdaj so se začele rojevati zgodbe, ki so pozneje prerasle v vaš projekt?
Najprej sem v gozd odšla z možem. Sprva sama nisem imela posebne želje, da bi zahajala v gozd. Medtem ko se je on posvečal raziskovanju kač in drugih plazilcev, sem se začela pogovarjati z ljudmi, ki tam živijo. Z njimi sem pila čaj in poslušala njihove zgodbe. Prav v teh neformalnih srečanjih so se počasi začele rojevati pripovedi, ki so kasneje prerasle v moj projekt. Sčasoma sem začela v gozd odhajati tudi sama.
So vam nadeli kakšno ime?
Klicali so me Baj, kar pomeni nekaj kot prikupna, majhna deklica. To je izraz, ki ga pogosto uporabljajo za dekleta — če greste na tržnico, vas bodo zelo verjetno tako poklicali. Beseda baba pa je običajno poimenovanje za dečke. Ko sem začela razmišljati o projektu, sem se obrnila na prijatelje, ki so mi predlagali obisk določene ženske. Nisem imela posebnega sistema in tudi nisem prihajala k ljudem kot nekdo iz mesta, saj mi v tem primeru verjetno ne bi zaupali. Ljudje v gozdu so večinoma neizobraženi in pogosto mislijo, da mi iz mesta vemo več kot oni. Sama pa sem prišla k njim predvsem zato, da bi jim prisluhnila in poslušala njihove zgodbe.
Govorite torej njihov jezik?
Da, narečje je nekoliko drugačno, a v osnovi govorimo isti jezik. Nikoli tudi nisem kar začela fotografirati. Vedno je bilo pomembno, da smo najprej začeli pogovor. Spraševala sem jih, kako je danes njihova hči, kaj sem jaz jedla, kaj so oni jedli včeraj. Tako se je pogovor organsko razvijal. Nisem prišla zato, da bi samo fotografirala, ampak sem želela, da se ob meni počutijo prijetno. Tako so mi začeli pripovedovati o sebi in z menoj deliti tudi svoje recepte.
Kakšno vlogo ima hrana v skupnostih, kjer ste delali, in kako je vplivala na vaše odnose z ljudmi? Je bila prav hrana tista, ki vam je pomagala vzpostaviti zaupanje?
Hrana je za ljudi, ki živijo v gozdu, izjemno pomembna. Predstavlja vez med ljudmi in se pripravlja ob določenih obredih, na primer ob smrti. (Spet pokaže na sliko v knjigi.) Tu je fotografija hrane, ki se jo daruje za umrle in se jo podari vodi. Videti je mogoče tudi stopala mojega očeta.
Znanje, ki ga imajo ženske, se posreduje iz generacije v generacijo. Se zgodi tudi, da se to znanje izgubi?
Da, seveda. Včasih pride do dogodkov, ki ta proces prekinejo. Ljudje sledijo določenim ritualom, ki pa v določenem trenutku niso več mogoči. Včasih je gozd preprosto posekan, kar pomeni uničenje določenih kultur, ritualov in receptov. Upam, da je prav to tudi sporočilo moje knjige — ohraniti določeno znanje, ki ga posedujejo te ženske.
Med najinim pogovorom pride hči, Assavri jo predstavi: »To je Naia.« Naia mami ponudi sladoledno lučko, ki jo odgrizne. Kasneje Assavri pojasni, kaj pomeni hčerino ime: kobra. »Moj mož preučuje kače, zato sva hčeri nadela to ime.«
Torej … Medtem sem poskušala raziskati tudi nabiralne tradicije katoliških družin Kunbi. Ko sem jih spoznala, sem izvedela, da se je veliko preselilo v mesta in kraje v iskanju boljšega zaslužka ter bliže cerkvenim skupnostim. Življenje globlje v gozdu bi jih ločilo od rednih nedeljskih maš, in s temi spremembami je prišlo do postopnega izgubljanja gozdnih prehranskih tradicij — spremembe, ki jih je oblikovala vera, geografija in čas. Torej, znanje se predaja iz generacije v generacijo … Toda ko določena sestavina zaradi poseke ni na voljo, jo nehajo kuhati.
Si ženske predajajo znanje tudi v primeru poroda?
Da, tudi to je omenjeno v knjigi. Ženske si na primer zavežejo določeno travo okoli trebuha, da lažje rodijo otroka. Ženska z mačko v roki pripoveduje o taki izkušnji.
Pomembno je bilo torej vzpostaviti zaupanje?
Z mojo kamero, seveda. Če bi samo prišla in jih fotografirala, te knjige ne bi bilo.
Verjetno ste bili prva oseba, ki jih je kdajkoli slikala?
Ženske so se že fotografirale, vendar med tistimi, ki so jih fotografirali, in med samimi ženskami ni bilo izmenjave. Predvsem pa si niso pripovedovale zgodb. Nobenih emocij. Nobenih povezav. Vsakič, ko sem jih obiskala na njihovem domu, sem jim običajno prinesla darilo — kot posvetilo, ker so z menoj delile svoje znanje in ker so mi podarile svoj čas. Ponavadi sem podarila dve kokoši, ki sta znamenje plodnosti, včasih pa tudi kos blaga, iz katerega je mogoče narediti oblačilo.
Če narediva dva koraka nazaj — pripovedovanje zgodb je torej v središču vsega?
Brez zgodb imamo samo fotografijo. Tisto, kar je v resnici pomembno, je, kako se povežete, kako ustvarite vez. Ko nekoga fotografiram, nikoli ne gre zgolj za podobo.
Obleka, ki jo nosim, na primer — prijateljica mi je podarila sari. In ko sem nekaj počela …
Kuhala?
Ne, bilo je nekaj drugega … In ker je bil sari uničen, sem ga odrezala in si naredila mini krilo. Hotela sem ohraniti spomin na prijateljico, ki mi je podarila sari. Življenje ne dojemam na ornamentalen način.
Ko ste prvi dan prišli na oder, je bila vaša knjiga zavita v oblačila. Torej knjigo dojemate tudi kot kombinacijo različnih umetnosti?
V ozadju je bila ideja, da odvijam zgodbo, ki sem jo ustvarila. In tako iz knjige padajo recepti. Sicer pa nikoli ni šlo le za recept. Recept dojemam kot literarno zgodbo. Na koncu se je vse sestavilo: hrana, fotografije, pripovedi. Zame so recepti veliko več kot le navodilo za kuhanje. Če na socialnem omrežju objavim fotografijo, zraven vedno dodam tudi zapis — del zgodbe, ki stoji za njo.
Omenili ste, da tržnice, ki ste jih predstavili v svoji prvi knjigi, izginjajo. Kaj vam pomeni gozd? Ali vam pomeni enako kot tem ženskam?
Za ljudi iz gozda gozd pomeni dom. Gozd je njihovo dvorišče. Vedo, kako v njem preživeti, kako se soočati z živalmi, ki prebivajo v njem, in kako se pozdraviti s pomočjo gozda. Vedno, ko hodijo skozi gozd, znajo prepoznati določene liste, ki so lahko koristni — bodisi kot hrana ali kot potencialno zdravilo.
Gozd jim torej ne predstavlja nevarnosti?
Ne, nikoli. Gozd je zanje toliko kot tempelj. Ko si želijo blagoslova, ga najdejo tam. Enako je z zelišči, ki zdravijo. Če želijo proslaviti, se prav tako odpravijo v gozd.
Kako vidijo živali v gozdu?
Slavijo jih — kačo, slona, tigra. Vse vidijo kot darilo boga. Ubijejo jih le enkrat na leto in samo za žrtvovanje. Tudi v tem primeru morajo dobiti dovoljenje posebnega oddelka, ki skrbi za gozd. Meso jedo le občasno.
Gre za izjemno občutljivo temo. Mnogi ljudje iz mesta prihajajo v gozd, da bi lovili živali, kar je dovoljeno. Ljudje, ki živijo v gozdu, pa morajo slediti pravilom. Če živite v hiši, morate upoštevati pravila; če ste le gost, pa pravilom ni treba slediti.
Zadnje čase v gozd prihaja ogromno gostov, ki uničujejo gozd. In prav to je ves namen moje knjige — ohraniti svoj gozd. Želim si, da bi gozd ostal takšen, kot je. Izginjanje gozda namreč pomeni tudi izginjanje ljudi, ki v njem živijo.
Zdaj je ta gozd nekoliko tudi vaš?
Seveda. Ker odhajam v gozd. Ker sem tam ustvarila vezi. V gozd bežim pred množico. V gozdu najdem svoj mir.
Vidite v gozdu tudi duhove?
Duhov nisem nikoli videla. Vendar vem, da v gozdu obstajajo določena območja, ki imajo močnejše magnetno polje. Ko se s kompasom postaviš na takšno mesto, igla ves čas poskakuje. Na teh mestih zato čutim neko stalno, mirno energijo. Počutiš se sproščenega,
Ali pravite, da bo gozd nekoč, morda zelo kmalu, izginil?
Da. Tako kot se stvari odvijajo zdaj, bo gozd zagotovo izginil. Na to pot smo že stopili. Toda, kot pravi moj mož, se narava vedno vrne. Morda podobno kot se je zgodilo z izginotjem dinozavrov. Nekaj izgine, nato pa se na novo vzpostavi in pokaže, da nismo tako pomembni, kot mislimo. Nekaj bo izginilo in potem se bo porodilo nekaj novega.
So ljudje, za katere verjamem, da so zelo ponižni, in ki ste jih dokumentirali, zaskrbljeni zaradi izginjanja gozda?
Seveda. Izginjanje gozda pomeni izginjanje njihovega življenjskega prostora. Predvsem pa so, kot ste dejala, zelo ponižni. Vsakič, ko sem odšla od njih, so mi dali hrano. Ali karkoli imajo. In imajo zelo malo. In ko sem odhajala, sem praviloma vedno jokala. Pomembno je bilo ne samo to, da sem odhajala, ampak da sem se tudi vrnila k njim. Jim pokazala knjigo. Na katero so bili zelo ponosni. To so razumeli, da bo svet lahko videl, kako živijo. Tudi sama morda ne bom nikoli potovala v Slovenijo ali pa kam drugam, morda pa bodo tja odpotovale moje fotografije.
Zakaj ste se odločili za angleško izdajo?
Svetu želim pokazati svojo Goo. Goa ni le plaže, alkohol, turizem, zabava ali droge. Goa je tudi izjemno bogata — v smislu kulture, hrane in ljudi.
Bi lahko rekli, da imate zdaj dva doma?
Seveda. V gozdu je moj dom. Tam je nastala moja knjiga, tam so nastale moje fotografije, tam so mi pripovedovali zgodbe in tam sem našla vse te recepte. Da, zdaj imam več domov. Vsak gozd je drugačen in predstavlja prostor zase. To pomeni, da svoj dom zelo skrbno izbiram. Vsakič, ko grem v gozd, rečem, da grem zdaj domov. (Nasmeh)
Kaj vam pomeni dom?
Zame dom pomeni prijetno, toplo kuhinjo. Prostor, kjer se razlega nežen vonj po dimu, na steni tiho tiktaka ura, nekje pod stropom visi spletena čebula. V ognjišču vzplamteva ogenj, v skodelici se kadi črn, sladek čaj. Dom je pripovedovanje zgodb ljudem, ki jih imam rada. Zunaj dežuje, jaz pa poslušam pomirjujoč zvok kapelj. Nekje v kotu se tiho premika mačka. To je moja nostalgija doma.
Zdi se, kot da je knjiga zasnovana zelo vizualno, vendar je v njej zajet tudi zvok. Ga slišite?
Seveda. Prav zdaj se na podlagi knjige pripravlja tudi dokumentarni film, ki bo zajel to zvočno dimenzijo. Tudi predstavitve knjige bodo zasnovane tako, da bodo vključevale zvok. Namen dokumentarnega filma je prav v tem — da bo gozd predstavljen celostno, ne le skozi podobe, temveč tudi skozi zvoke, občutke in atmosfero. Proces izdajanja knjige pa je bil zelo zahteven. Spremljalo ga je veliko zapletov, drame in tudi solz.
Vendar se zdi, kot da knjiga nosi tudi lahkotnost.
V to knjigo sem vložila ogromno energije, potu in solz. Zame je kot otrok, ki sem ga rodila. Ko se otrok rodi, pozabiš na vso bolečino. Otroka pod srcem nosiš devet mesecev, to knjigo pa sem v sebi nosila veliko dlje.
To je knjiga, ki jo lahko podarite svoji hčeri.
Ja, to je bil v resnici tudi namen.
Vsebuje tudi posvetilo … Kaj pomeni posvetilo in simbolika, ki jo upodablja boginja gozda?
Na začetku delo vsebuje posvetilo oziroma zahvalo. Osrednji motiv pa prikazuje boginjo gozda. Njena podoba ni naključna — ob njej se pojavljajo simboli z globljim pomenom. Sloni predstavljajo moč, modrost in stabilnost, medtem ko kače simbolizirajo zemljo, prvinsko energijo in povezanost z naravo. Kača je varuhinja tal, temelj življenja in rasti. Ob boginji se pojavlja lotos, ki simbolizira premagovanje težav; raste iz blata, a kljub temu ostane čist in lep — ponazarja vzpon nad preizkušnjami ter notranjo moč. Boginja je hkrati tudi boginja obilja in razkošja. Njena prisotnost prinaša blaginjo, rodovitnost in harmonijo. Dež, ki jo spremlja, ima poseben pomen — brez dežja ni gozda. Predstavlja življenje, obnovo in nenehen krog rasti. Celotna podoba tako združuje naravne elemente, simboliko moči in nežnosti ter sporoča, da sta obilje in lepota mogoča le v ravnovesju z zemljo in naravo.
