Ma ja, seveda sem spet – in večkrat zapored, kakor zmeraj in vedno in vselej – dobil staro, večno, vztrajno vprašanje: »Zakaj spet na Boba? In zakaj trikrat?! A enkrat ni dovolj?«
Ko mi je prekipelo, sem prijateljici pošteno vrnil udarec: »Zakaj pa ti vsakič znova seksaš s svojim dragim? A enkrat ni dovolj?!«
Ben, dobri stari Albert bi rekel, da je vse relativno. Tukaj me nepoučeni debelo gledajo, kadar povem, da imam za sabo 41, no, zdaj »že« 44 koncertov Boba Dylana. Tam, v našem plemenu, pa me starešine z dvesto in več koncerti v malhi tolažijo, trepljajo: »Pa saj 44 ni tako malo, je kar v redu …«
Bili so najboljši časi, bili so najslabši časi. Bilo je leto 2005, ko sem v enem samem mesecu – bil je veseli november – obiskal osem Bobovih koncertov: za ogrevanje po enega v Münchnu, Bologni in Milanu, zatem pa peterico v Londonu, v neprekinjenem drncu, vsak večer v Bobovi družbi. In malo prej na Filofaksu v Ljubljani ubranil diplomsko nalogo iz primerjalne književnosti. Naslov: Poezija Boba Dylana v letih 1962–1969. Prva tovrstna tam, iz popularne glasbe, je povedal mentor dr. Boris A. Novak, tudi sam vrhunski pesnik in občudovalec Dylanovega dela.
Bila je ogrlica let s po enim, dvema, največ štirimi Bobovimi koncerti na leto. In bilo je kovidna suša 2020, ko niti Bob ni smel koncertirati, medtem ko smo se mi smeli zgolj kremžiti in tresti v abstinenčnem deliriju. In objokovati prekinitev tako imenovane Never Ending Tour, Neskončne turneje, ki jo Bob tke že vse od leta 1988. Naniza po osemdeset, devetdeset, sto koncertov na leto! Da, živi na odru. No, je pa prav takrat, v koncertno nemem letu, izdal 39. studijski album Rough and Rowdy Ways, z njim pri 79 letih osvajal vrhove lestvic … in napovedal istoimensko triletno turnejo v letih 2021–2024. Najprej sem jo užil leta 2022 na dveh koncertih v Berlinu, lani v Toskani in pred nekaj dnevi še v Pragi. Kjer je Bob s koncerti 4., 5. in 6. oktobra odprl očitno zadnji krak turneje, evropsko popotovanje, ki ga bo sredi novembra s prav tako tremi koncerti sklenil v londonski dvorani Royal Albert Hall.
Eh, dragi moji, pot se izteka, vsaj tale, kdove kaj bo in česa več ne bo, priložnost izgubljena ne vrne se nobena … Tako sem pleteničil in pridigal doma, dokler se bližnji niso predali. Prav, Praga. In če smo že tam, velja ljubega nam nobelovca zaužiti v vseh treh zaporednih večerih, sem trmaril. Prav, je rekla žena, a dodala, da bo njej tudi tokrat dovolj en sam koncert.
Vlak naju je popeljal na Češko. Kjer je mesto lepo dihalo z Bobom, na marsikaterem koncu si zaznal, da je On v mestu – razen v osrčju orkana, okrog koncertnega prizorišča, našim Stožicam sorodne arene 02. V prvih oktobrskih dneh se je resda stresala v severnoameriških ritmih, vendar ne Dylanovih, temveč hokejskih, saj je tam gostovala liga NHL. Sosedje doma, sosedje na gostovanju: prav na večer, ko je Dylan v Pragi odprl evropsko turnejo, se je nekaj korakov stran začela 108. sezona najmočnejše hokejske lige na svetu.
Oboževalci smo na prizorišče drli skupaj. Okej, njih je bilo veliko več in bili so veliko glasnejši. A sem jih izkoristil, zlorabil, potegnil v naše vode. Žena me je urno posnela, četudi so se ji v smehu solzile oči in je komaj zdržala. Takole:
Pred prizoriščem solze točimo od smeha, notri, v sosednji, manjši dvorani univerzuma O2, pa od ganotja. Kako bi jih ne, ko pa 83-letni nobelovec v družbi štirih glasbenikov pred 4000 sedečih poslušalcev skozi polmrak počasi pridrsa za klavir – in s takoj prepoznavnimi akordi krene v All Along the Watchtower, eno svojih slavnejših mojstrovin. Napisal in posnel jo je konec leta 1967, jo izdal na akustični plošči John Wesley Harding, najsloviteje in najgromkeje pa je zadonela, ko jo je na električno kitaro položil Jimi Hendrix. In jo uvrstil na album Electric Ladyland (1968) – kjer se Dylan pojavi že v naslovu: Electric Ladyland.
Pesem sodi v čas, ko je Bob opustil kompleksne modernistične epopeje in skušal čim več povedati s čim manj besedami in akordi. All Along the Watchtower, ki jo je baje napisal med nevihto, ob bliskanju, grmenju in treskanju, ima samo ducat stihov, besedilo je preprosto, okleščeno časovnih in prostorskih koordinat, univerzalno, večno, kratko, obenem pa bogato. In srhljivo. Uvodni vzklik je eden najbolj klavstrofobičnih v Dylanovem opusu: »Mora biti kaka pot od tod!« Izgovori ga šaljivec, ki se jezi nad sprevrženostjo sodobne družbe. Dylan povzema svetopisemsko preroško videnje padca Babilona (Izaija, 21:4-9) in ga razširi: ne le Babilon, celotna civilizacija mora pasti! To vesta oba sobesednika v pesmi, šaljivec in lopov, dva obraza enega in istega Dylana. Medtem ko se šaljivec pritožuje nad lopovi, ki mu kradejo vino in zemljo, se lopov obregne ob šaljivce, ki v življenju vidijo zgolj navadno šalo. A čas, ki ga opisuje pesem, terja resnost in dobre živce: kajti bliža se konec. Kje je pot od tod? Ni je, saj je pesem ciklična, šaljivec in lopov sta njena večna ujetnika. V sklepni kitici Dylan pogleda s svetopisemskega stražnega stolpa in zagleda jezdeca, ki galopirata iz puščave: šaljivec in lopov iz prvih dveh kitic. Sporočilo je znano: zabava, ki se ji v trdnjavi brez zavor predaja civilizacija, je prišla h koncu. In vse to v nekaj pičlih verzih, ki besnijo v trikotniku iz treh akordov!
Takoj zatem na koncertu zazveni še starejša, trpka It Ain't Me, Babe. Podatek, ki običajno očara ljudstvo: okroglih 60 let staro pesem je Dylan izdal na svojem četrtem albumu Another Side of Bob Dylan (1964). Ne, s prvih treh tokrat ne igra ničesar. Zato pa naniza tako rekoč vse z najnovejšega Rough and Rowdy Ways; no, vseh devet s prvega cedeja, ne pa tudi najdaljše pesmi v svojem opusu, skoraj 17 minut dolge Murder Most Foul, navdihnjene z mračnim, najmračnejšim dnevom, atentatom na predsednika Kennedyja.
Bob Dylan se je v začetku šestdesetih uveljavil in po svetu zaslovel, ker je pisal pesmi, kakršnih dotlej ni nihče – povezal je akustični folk, električni rokenrol, renesančne umetnike, romantike, simboliste, bitnike, pel in godrnjal in renčal je o ljubezni, smrti, vojni, pesem je vrnil glasbi …
A primernejši od preteklika je sedanjik: da, še danes piše pesmi, kakršnih drugi ne! Na novem albumu Rough and Rowdy Ways je v robat blues, mehek folk in oster rokenrol ovil dolge pesmi, v katerih se navezuje na starogrško in rimsko književnost, na Homerja, Ovida, Vergila, Katula, večkrat se sklicuje na Julija Cezarja, mimo Shakespearja, Whitmana in drugih mojstrov peresa seže vse do popularne kulture naše dobe, navaja Indiano Jonesa, poredne Rolling Stonese, Brazgotinca Pacina, botra Branda … Zajema od vsepovsod, kotel njegove umetnosti nima dna.
Ha, ko so slišali novo pesem Black Rider, so se nekateri zgražali. Bob skrivnostnemu črnemu jezdecu – je nagovor, je samogovor?! – prepeva: »Velikost tvojega tiča te ne bo pripeljala nikamor.« Takšnih obscenosti pri njem nismo vajeni. »Packon!« so vzklikali. Pa se je izkazalo, da Bob citira rimskega satirika Juvenala z začetka našega štetja!
Da, pravi raj za univerzitetne profesorje, ki pišejo študije in knjige o Dylanovi umetnosti. In seveda za obiskovalce koncertov, ki se zlepa ne naveličamo ne starih ne novih pesmi. Bob zna obojim vdihniti novo življenje, vsakič znova. Koncertni seznam pesmi se zadnja leta sicer ne spreminja tako hitro kakor svojčas, ko res nisi vedel, kaj pričakovati, znajo pa biti korenito drugačne izvedbe iste pesmi.
Po prvem praškem koncertu in začetku evropske turneje sem ujel dva povsem različna obiskovalca. Evo, tako je novo mašo doživel veteran Hemann iz Nemčije:
Aha, Hermann omenja Desolation Row, eno najbolj cenjenih Dylanovih, modernistično epopejo, ki veličastno sklene ploščo Highway 61 Revisited (1965), meni in še marsikomu najljubši album na tem planetu, osupljivo poročno potovanje rocka in poezije. V studijskem izvirniku Desolation Row premore deset dolgih kitic, skupno 120 verzov, traja debelih enajst minut. Dylan jo je najbrž naslovil s pomočjo romanov Jacka Kerouaca in Johna Steinbecka: prvi je napisal Desolation Angels, drugi Cannery Row, poslovenjeno v Ulico ribjih konzerv. V vratolomnem nadrealističnem scenariju v tesnobne položaje potisne resnične in fiktivne like, Pepelko, Bette Davies, Romea, Kajna in Abela, notredamskega zvonarja, Ofelijo, v Robina Hooda preoblečenega Einsteina, fantoma iz opere, Casanovo, pionirjema modernistične poezije Ezri Poundu in T. S. Eliotu odmeri mesto na Titaniku … Pošastni karneval moralno opustošene Amerike – ali kar sodobnega sveta – zaokroži v sklepni kitici, pevčevem pismu neimenovani dami (domnevamo, da je ženska, spol je v angleških verzih zabrisan), morda pravi avtorici opisanih prizorov, ki jim je on, utrujeni, vsega naveličani pevec, samo »preuredil obraze in dal nova imena«. Vse ostaja skrivnostno, na čelu z naslovno Ulico obupa, ki izziva nove in nove interprete, na koncertih pa vsakič požanje gromke pozdrave. Tudi v Pragi jih je, četudi je Dylan dolgo besedilo prepolovil. Je pa ritem blagodejno pospešil, k čemur letos blagodejno prispeva še en veteran, od Boba le leto mlajši, 82-letni legendarni bobnar Jim Keltner. Ki si je sicer nakopal nekaj gneva oboževalcev, češ da marsikateri pesmi ne zmore slediti, da se zapleta in lovi …
Hja, takšni smo, budno sledimo, v popolni tišini, neobičajni za koncerte … Aha, še nekaj moram pojasniti. Zadnja leta Bob vztraja pri koncertih brez motenj. Torej v prvi vrsti brez mobilnih telefonov. Obiskovalci jih ob vstopu moramo položiti v posebne žakeljčke, ki jih hostese zapečatijo z magnetnim sistemom. Varnostniki pa te pretipajo od glave do peta. V Pragi smo morali tudi zakorakati skozi senzorje, kakor na letališču.
Sleherno snemanje koncerta je najstrožje prepovedano. V dvorano mi je vseeno uspelo pritihotapiti fotoaparat (podrobnosti profesionalno in preračunljivo zamolčim), a sem ga uporabil šele čisto na koncu, v tistih nekaj sekundah, ko Bob pred slovesom postoji sredi odra in šibko osvetljen malce pozira, za hip ali dva, preden spet ponikne v temo.
Pred samim koncem nočem snemati. Všeč mi je popolna tema v dvorani, zlasti pa svečana tišina, v kateri spremljamo glasbo in še posebej njegov raskavi, nepravilni, razpokani glas. Kdor s svetlim zaslonom skali tovrstno mašo, leti ven, če ga zalotijo varnostniki. In si nakoplje neprikriti gnev Boba, če karkoli opazi z odra. Že dvakrat sem na koncertu izkusil, kako prekine pesem, vse v dvorani osupne z zanj neobičajnim nagovorom občinstva, bentenjem, da tako ne gre, da sem ni prišel pozirat, ampak nastopat … Leta 2019 sem bil na odmevnem dunajskem koncertu, o katerem so naslednjega dne poročali svetovni mediji, celo revija Rolling Stone: Dylan se je razjezil, zakorakal na sredino odra, v mikrofon bevsknil nekaj glede fotografiranja in petja, ritensko zakorakal proti bendu, se spotaknil ob monitor, se opotekel, da smo se zgrozili, zastal nam je dih, a zdaj se nam bo pa božanstvo kar sesulo sredi odra ali kaj?! A je urno ujel ravnotežje, vzdihnil, se vrnil k mikrofonu nagovoril občinstvo, da, prav on, ki nikoli ne nagovori občinstva: »Bom ponovil: fotografirajte ali ne fotografirajte, mi pa bomo ali igrali ali pozirali. Prav?!« Kljubovalno je obmolknil, levico uprl ob bok in začel pozirati. Tako, jezno. Občinstvo se je mahoma streznilo, telefoni in fotoaparati so poniknili v žepe, oglasili so se vzkliki, bodrilni, proseči, roteči: »Igrajte, igrajte, igrajte!« Dylan je sedel za klavir … in vendarle sklenil koncert s pesmijo.
Vse je posneto. Itak. Zlasti zvok neopazni mojstri snemajo vseskozi, tile naši pridni »bootleggerji«, lovilci posnetkov na črno, ki jih oboževalci zatem črpamo iz spletnega vsemirja, si jih delimo in ob njim uživamo, spet in spet. Evo, za okus posnetek ene boljših različic Desolation Row zadnja leta. Za tole, ujeto na drugem koncertu v Pragi, tudi veteran Hemann pravi, da je morda najboljša, kar jih je slišal. Posnel jo je oboževalec s psevdonimom apbd, zvok je izmojstril v našem plemenu legendarni Bennyboy, s svojimi starimi in svežimi fotkami Boba, ujetimi od leta 2010 do letošnje Prage, pa sem pesem opremil kar jaz:
Na koncertih naših dragih legend vselej še posebej uživam ob pogledu na nove rodove poslušalk in poslušalcev, mladih, ki se ne pustijo odgnati tisti stari, zlizani krilatici, češ da je to glasba nekih drugih generacij. Ah, še pomnim, kako sta me zakonca, ki bi bila po letih lahko moja starša, nekoč debelo gledala: »Kako pa da ti poslušaš Boba Dylana?! To je pa ja muzika naše generacije!« Sem se zadržal, a vseeno zagodel: »A ja?! Potem Beethovna in Mozarta ne bi že zelo dolgo poslušal več nihče, da o ubogem Bachu niti ne govorimo!«
Evo, ob izhodu iz praške dvorane sem prvega večera ujel tudi tole mladenko, Rebecco iz Avstrije:
Pred leti je nekdo iz naše skupine med hojo iz dvorane Stožice – Bob je tam prepeval na slovenski dan državnosti, 25. junija 2015 – pohvalil koncert, takole, na splošno, a je kakor Rebecca iz Avstrije zagodrnjal, da bi rad slišal še kakšno uspešnico. Na primer mirovniško himno Blowin' In the Wind. Pa se je žena zasukala k njemu: »Saj jo je pel! Zadnja pesem je bila Blowin' In the Wind!« Mož ni mogel verjeti. Bob je lastno klasiko tako predelal, da je ni prepoznal še marsikdo drug. Jo upočasnil, prednost dal klavirju in violini, ne kitari in orglicam. Mož še ni prišel k sebi, zmajeval je z glavo, mrmral »a tisto, da je bila Blowin' In the Wind, kdo bi rekel«, ko smo na ploščadi pred dvorano zagledali gručo poslušalcev. Nagnetli so se okrog uličnega kitarista. Verjeli ali ne, ravno je brenkal in prepeval Blowin' In the Wind. Kakor jo je Bob leta ’62, originalno verzijo z akustično kitaro in orglicami. »Evo,« je plosknil mož, »to je Blowin' In the Wind, ne pa tisto prej!«
Podobno smo doživeli tudi na ploščadi v Pragi. Pesmi, ki so jo že večkrat razglasili za najmočnejšo v svetovni popularni glasbi, kajpada Like a Rolling Stone, Dylan že več let ne igra – jo je pa po koncertu gromko in z opaznim uspehom nažigal tale godec:
Ne samo po Bobovih, v Pragi smo jo mahnili še po poteh drugih mojstrov. Franza Kafke. Jaroslava Haška. Karla Čapka. Václava Havla. Videli, kje se je leta 1968 protestno zažgal Jan Palach. Pa v izložbi trgovine z oblekami spet uzrli Bobov obraz. Na majici. In v glasbeni trgovini kajpada iz zvočnikov slišali njegov glas. Pa na policah njegove plošče: nekaj uradnih izdaj in prostran ocean piratskih izdaj.
V Prago smo se zgrnili od vsepovsod. Tudi iz Slovenije nas je bilo nekaj. Tudi Tadej Košmerl, prvi mož ugledne firme Koncerti.net, ki rojake razvaža po koncertih v tujini. Včasih pa si privošči kaj samo zase. Pa za bližnje. Pa dolgoletnemu koncertnemu pajdašu kaj pove. Na primer tole:
Tu bi se prispevek pravzaprav moral šele začeti. Kajti Bob se je prvi večer v Pragi izkazal, nas res ganil. Drugi večer je bil v redu, nekaj pesmi je zazvenelo najkrepkeje, na primer gornja Desolation Row, tudi It's All Over Now, Baby Blue je bila izvrstna, izjemno sem užival med rariteto Dignity, s katero je prva dva večera totalno presenetil, nas šokiral, prvič sem jo slišal v živo, pa sem po njej koprnel vse od albuma MTV Unplugged leta 1995 (no, ne ravno vsak dan).
Ampak. AMPAK! Tretji večer se je dogajalo nekaj … nekaj … nekaj, o čemer zvesti sledilci težko govorimo in pišemo. Bob, ki je prvi večer povečini stoje igral klavir in prepeval, renčal in mrmral, le tu in tam sedel in si odpočil, drugi večer pa povečini sedel in redko stal, tretji večer ni obležal, kakor smo se bali.
Ne, še zmeraj zna presenetiti, tudi pri 83 letih.
Tretji večer je stal, se spočetka precej ubadal z mikrofonom, ga odmotaval s stojala, se sprehodil okrog klavirja, naposled odmotal kabel … in zatem stal, povečini naslonjen na klavir kakor na šank. In tako pel, nam prigovarjal, s komolcema naslonjen na les, zaupno, kakor bi bili v oštariji. Zatem je mikrofon držal v eni roki, z drugo zaigral na klavir … Pa odložil mikrofon na klavir, da je zabobnelo, in zaigral z obema rokama. Pa spet z obema pograbil mikrofon – in pel, kakor bi prvič in poslednjič. Samo za nas. Samo tam. Samo takrat.
In potem ko si že prepričan, da si z njim osvojil vrh, z drugega konca Evrope poročajo, da je v roke spet vzel – kitaro! Po novem z njo začne koncert, zatem pa spet zakoraka za klavir. In tu so seveda še zmeraj dobre stare orglice, ki jih na koncertih vsakič znova gromko pozdravimo, kakor bi na oder prikorakala svetovno slavna zvezdnica. Kar je res. Že debelih šest desetletij.
Že, že, eden nespornih vrhuncev tokratne turneje je It's All Over Now, Baby Blue. A v našem plemenu raje prepevamo neskončni refren tiste druge … Forever Young … Daj, ostani za vedno mlad …
