Ma ja, seveda sem spet – in večkrat zapored, kakor zmeraj in vedno in vselej – dobil staro, večno, vztrajno vprašanje: »Zakaj spet na Boba? In zakaj trikrat?! A enkrat ni dovolj?«
Ko mi je prekipelo, sem prijateljici pošteno vrnil udarec: »Zakaj pa ti vsakič znova seksaš s svojim dragim? A enkrat ni dovolj?!«
Ben, dobri stari Albert bi rekel, da je vse relativno. Tukaj me nepoučeni debelo gledajo, kadar povem, da imam za sabo 41, no, zdaj »že« 44 koncertov Boba Dylana. Tam, v našem plemenu, pa me starešine z dvesto in več koncerti v malhi tolažijo, trepljajo: »Pa saj 44 ni tako malo, je kar v redu …«
Bili so najboljši časi, bili so najslabši časi. Bilo je leto 2005, ko sem v enem samem mesecu – bil je veseli november – obiskal osem Bobovih koncertov: za ogrevanje po enega v Münchnu, Bologni in Milanu, zatem pa peterico v Londonu, v neprekinjenem drncu, vsak večer v Bobovi družbi. In malo prej na Filofaksu v Ljubljani ubranil diplomsko nalogo iz primerjalne književnosti. Naslov: Poezija Boba Dylana v letih 1962–1969. Prva tovrstna tam, iz popularne glasbe, je povedal mentor dr. Boris A. Novak, tudi sam vrhunski pesnik in občudovalec Dylanovega dela.
