BOJI IN PREOBRAZBE NEKE ŽENSKE - odlomek iz knjige

I.

Vse se je začelo s fotografijo. Nisem vedel, da ta slika obstaja in da jo sploh imam – kdo mi jo je dal? In kdaj?

Fotografijo je posnela sama pri kakih dvajsetih letih. Predstavljam si, kako je morala držati aparat proti sebi, da je lahko v objektiv ujela svoj obraz. To je bil čas, ko mobilni telefoni še niso obstajali in ko selfiji še niso bili samoumevni.

Glavo nagiba vstran in rahlo se smehlja, lase ima počesane in poravnane na čelo, njeni svetli prameni okoli zelenih oči so brezhibni.

Zdi se, kot da bi se trudila biti zapeljiva.

Ne vem, kako naj to pojasnim, vendar vse v njeni drži, pogledu, valovanju las na tej sliki evocira svobodo, neskončno veliko možnosti pred sabo in mogoče tudi srečo.

Pozabil sem že, a mislim, da je bila pred mojim rojstvom svobodna – srečna?

Nekoč, nekega dne je nedvomno morala biti mlada in polna sanj – na to sem gotovo kdaj pomislil, ko sem še živel z njo, ob najdbi te fotografije pa že dolgo ne več; poznavanje je bilo presplošno, v.denje preveč abstraktno.

Nič ali skoraj nič od tistega, kar sem v svojem otroštvu – ob stiku z njenim telesom, ki je trajal petnajst let – vedel o njej, me ne bi moglo spomniti na to.

Ko sem videl to sliko, sem začutil, da v meni izginja jezik. Da sem jo videl svobodno, z vsem telesom usmerjeno v prihodnost, mi je obudilo spomine na leta njenega življenja ob mojem očetu, na poniževanje, revščino, dvajset let njenega življenja, izmaličenih ali skoraj uničenih z moškim nasiljem in bedo, med petindvajsetim in petinštiridesetim letom, v starosti, ko drugi raziskujejo življenje, svobodo, potovanja, spoznavajo same sebe.

Pogled na fotografijo me je spomnil, da teh dvajset let uničenega življenja ni nekaj naravnega, da so se tako odvila zaradi delovanja nekih silnic zunaj nje – zaradi družbe, mačizma, mojega očeta – in da bi stvari lahko bile drugačne.

Ob obetu sreče sem občutil nepravičnost njenega uničenja.

Pred to fotografijo sem se razjokal, ker sem bil sebi navkljub ali mogoče prej z njo in včasih proti njej eden od izvajalcev tega uničenja.

Dan prepira z mojim mlajšim bratom – bilo je poleti. Vrnil sem se s popoldneva, ki sem ga preživel na stopnicah pred krajevnim uradom, in se pred tabo spričkal z mlajšim bratom. Sredi kričanja in žaljivk, iščoč intonacijo, ki bo kar najbolj zabolela, mi je brat rekel, Itak se pa za tvojim hrbtom vsi v vasi delajo norca iz tebe. Vsi pravijo, da si peder.

Ne gre toliko za to, da me je prizadelo, kar je rekel. Ali za dejstvo, da sem vedel, da je to res, temveč za to, da ga je izrekel pred tabo.

Šel sem v svojo sobo, pograbil steklenico z barvnim peskom, ki je stala na moji omari, vrnil sem se k bratu in jo pred njim treščil na tla. Steklenico je izdelal v šoli. Učiteljica je otrokom iz njegovega razreda predlagala, naj zrnca peska potopijo v barvo, nato naj z njimi napolnijo steklenice kokakole, da bodo nastali pisani predmeti; bratca je vprašala, za koga si želi narediti svojo steklenico, in izbral je mene, zame si je dal toliko opraviti, zame je ves dan izdeloval ta predmet.

Ko sem pri njegovih nogah razbil steklenico, je ostro zavreščal in zajokal, ne da bi pokazal obraz, ki ga je zaril v kavč. Stopila si k meni, mi prisolila zaušnico in mi rekla, da še nikoli nisi videla tako krutega otroka. Svoje dejanje sem že obžaloval, vendar se nisem mogel zadržati. Bratcu sem zameril, da je pred tabo razkril nekaj o meni, o mojem življenju, o mojih tegobah.

Nisem hotel, da veš, kdo sem.

Prva leta sem živel v grozi, da bi me spoznala. Ko so na nižji srednji šoli organizirali srečanja med starši in profesorji, sem v nasprotju z drugimi otroki, ki so imeli dobre ocene, vedno uredil tako, da zanje nisi izvedela. Skrival sem vabila, jih zažigal. Ko smo ob koncu leta v vaški dvorani priredili predstavo s skeči, pesmimi, plesnimi točkami, so drugi otroci povabili svoje starše in vse sorodstvo, jaz pa sem naredil vse, kar je bilo v moji moči, da sem organiziral tvojo odsotnost. Napletel sem ti, da bodo plesne in pevske točke nezanimive, izmišljal sem si tehnične težave, nisem te obveščal o točnih datumih. Lagal sem ti. Pozneje sem odkril tisto podobo, tako pogosto videno v filmih ali televizijskih nadaljevankah, podobo otroka, ki na odru čaka, da bo uzrl, kako bosta v dvorano vstopila njegova starša in občudovala predstavo, ki jo je z mislijo nanju prizadevno pripravljal čez leto, in nisem se prepoznal ne v čakanju ne v razočaranju zaradi njune odsotnosti. Kakor da je bilo v bistvu vse moje otroštvo obrnjeno na glavo.

Nisem hotel, da izveš, da se v šoli drugi otroci niso hoteli družiti z mano, kajti biti prijatelj tistega, ki je označen za pedra, bi bilo sprejeto z neodobravanjem. Nisem hotel, da veš, da sta me večkrat na teden na hodniku knjižnice te iste šole čakala dva fanta, da sta me klofutala in mi pljuvala v obraz, me kaznovala zaradi tega, kar sem, Je res, da si peder?

Nisem hotel, da veš, da sem že pri devetih ali desetih letih spoznal okus po melanholiji in obupu, da sem se zaradi teh notranjih občutij prezgodaj postaral, da sem se vsako jutro zbujal z vprašanji v glavi: Zakaj sem, kakršen sem? Zakaj sem se rodil s temi dekliškimi manirami, manirami, ki jih drugi prepoznavajo, in prav imajo, kot dokaz moje nenormalnosti? Zakaj sem se rodil s tem poželenjem po drugih fantih in ne po puncah kot moji oče in brata? Zakaj nisem kdo drug? Ko sem ti med nekim prepirom mnogo let po tem rekel, da sem sovražil svoje otroštvo, si me pogledala, kot da sem nor, in rekla: Ampak ti si bil ves čas nasmejan!

Kako bi ti lahko poočital tak odziv, ki je bil v nekem smislu odraz moje zmage, ker mi je ves ta čas uspevalo, da sem te držal v nevednosti o svojem življenju in da sem ti, pravzaprav, onemogočil postati moja mama?

Prve strani te zgodbe bi se lahko imenovale: Boji nekega sina, da bi ne postal sin.

Tisto leto, ko je hotela na počitnice – je stopila v kuhinjo in nam povedala, da se je odločila. Šli bomo. Spominjala se je počitnic v gorah, ko so jo kot otroka zdravniki poslali v Centralni masiv, da bi si pozdravila hudo astmo. Sedel sem ob očetu, zraven njega sem gledal televizijo, ko je izjavila: Šli bomo v gore. Oče se je zasmejal. Še naprej je gledal svojo oddajo in komentiral, Kaj pa ti je zdaj spet padlo na pamet?

Dan prej je obiskala socialno delavko. Ta ji je pojasnila, da obstajajo programi pomoči za družine, ki nimajo denarja za počitnice, za družine, kot je bila naša – in začela je upati.

Začela je zahajati v majhno stavbo, v kateri je imela socialna služba svoje pisarne, na obronku polj, blizu tovarne kovinskih izdelkov. Vračala se je s kupi papirjev pod roko, s pravkar fotokopiranimi dokazili, še toplimi dokumenti iz tiskalnika, in z energijo, kakršne poprej še nisem videl v njej, ne v telesu, ne na obrazu. Odložila je papirje na mizo in jih razgrnila, da bi jih pokazala mojemu očetu, vendar on ni odmaknil pogleda od televizorja. Odgovoril je, da ga ne zanima, ona pa je kar obstala in se ni premaknila. Obrnila se je proti meni, vendar je niti jaz nisem poslušal, ne vem, zakaj, mogoče zato, ker sem nezavedno posnemal očeta, morda zato, ker me je opis njenih opravkov dolgočasil.

Oče se je še naprej norčeval iz nje, vendar ni popustila. Videl sem jo, kako je šla pogostokrat, večkrat na dan v vaško štacuno, da je tam uporabila fotokopirni stroj, ki je stal pri blagajni.

Očeta je prosila za uradne dokumente, ki jih je kakšno leto prej uredil in sortiral, a ji je odgovarjal, da ne ve, kam jih je dal. To je počel z rahlim nasmeškom krutosti na obrazu.

Čakala je. Čakala je, da je šel v bife in pobrskala po predalih. Ni jih le odprla, temveč je majhne zaboje izvlekla iz ohišja predalnika in jih razložila po tleh. Sedla je na ploščice in iz drugega za drugim jemala kupe papirjev, telefonirala, puščala sporočila na avtomatskih tajnicah, ponovno klicala, kadar ni nihče odgovoril, šla iz stanovanja, spet izpolnjevala obrazce do dne, ko nam je rekla, da je opravljeno, da je zmagala, njeno sporočilo je preglasilo hrup iz televizorja: Naslednje poletje gremo na počitnice. Smehljala se je. (Tvoj obraz je nenadoma zažarel.) Oče je rekel, da ne bo šel z nami, da mu je bolje doma, vendar tedaj ji nič, kar je govoril, ni več moglo priti do živega, zdaj ga je – po zaslugi svoje zmage nad njim – prezirala. V dokumentaciji je imela fotografije gorske vasice, kamor bom šel z njo, tudi fotografije apartmaja, in ogledovala si jih je ves mesec pred odhodom, vsak dan, zjutraj, zvečer, preden je šla spat, stokrat. Tisti dan, ko je oznanila novico, da bova zagotovo odšla, mi je zašepetala na uho, da je oče ne bi slišal, Končno bom srečna.

Rekli so mi, da književnost nikoli ne sme biti poskus pojasnjevanja resničnosti, lahko jo zgolj ilustrira, jaz pa pišem, da bi pojasnil in razumel njeno življenje.

Rekli so mi, da se književnost nikoli ne sme ponavljati, jaz pa nočem drugega kot pisati eno in isto zgodbo, znova in znova, se vrniti k njej, dokler ne bo mogoče opaziti drobcev njene resnice, v njej izdolbsti lukenj, drugo za drugo, dokler ne bo primezelo ven tisto, kar je skrito zadaj.

Rekli so mi, da književnost nikoli ne sme spominjati na vitrino s čustvi, jaz pa pišem zgolj zato, da spravim na plano čustva, ki jih telo ne zna izraziti.

Rekli so mi, da književnost nikoli ne sme spominjati na politični manifest, jaz pa vsak stavek že ostrim, kot bi ostril rezilo noža.

Ker zdaj vem, da so tisto, kar imenujejo književnost, zgradili proti življenjem in telesom, kakršno je njeno. Ker odslej vem, da je pisati o njej in pisati o njenem življenju pisati proti književnosti.