Boks s poezijo

Kolikokrat smo slišali komentatorja katere od športnih prireditev konstatirati, da se je pred našimi očmi odvilo nekaj, kar bi lahko bila poezija, oziroma bi to definitivno morala biti poezija. Pogosto se nam ob tem zazdi, da je bil ta samostalnik uporabljen kot nadomestek za nekaj več; za neizgovorjene besede, ki bi lahko opisale ravnokar videno, pa ne morejo, ne znajo ali nočejo, za čudenje ob nečem tako lepem, da ne moremo najti primerljivega; besede, ki ne pridejo ven, iz etra, ker jih preprosto zmanjka; zato pa je tu poezija, ki prevzame vlogo metafore, poezija kot rešilna bilka, kot nekaj uporabnega, kar ne zahteva logične razlage, tudi razumevanja ne. Poezija pa se tu še kako dobro znajde.

Največkrat slišimo to reševanje v poezijo med smučarskimi poleti, kadar kateri od naših orlov dejansko poleti in v njegovem slogu ni nobene napake, vsaj ne takšne, ki bi lahko pokvarila vtis; takrat je to poezija na delu.

Pesnice in pesniki se ob tem nehote vprašamo, mar je to res bilo dovolj za poezijo in kaj ima vse to zares opraviti s poezijo; saj gre navsezadnje pri poeziji za nekaj, kar pišemo, in kadar jo pišemo, v resnici ni prevečkrat tako lepo, kot je videti v neposrednem prenosu, skratka, ne gre vedno za letenje v popolnost brezna, kajti to brezno je včasih res nekaj, v kar si ne bi želel vsakdo, v bistvu nihče, če smo povsem odkriti; po drugi strani pa tudi drži, da poezija ni nekaj, kar si lahko kdorkoli prisvaja, torej je lahko v prosti uporabi tudi v kontekstu športa, ki v službi pozitivnega izida kaj hitro pozabi na to isto poezijo; zato je pot do nje včasih zelo težka in naporna. Tako kot do prave pesmi navsezadnje. Tukaj je ena takšnih, ki sem jo napisal nedavno tega: In zato, da je vse tako preprosto, je bilo treba ubiti toliko pesmi. Recimo, da gre tu bolj za ugotovitev, konstatacijo, ne toliko za pesem, pa vendarle. Na koncu bi moralo biti vse bolj preprosto, kot se včasih zdi, ko se lotimo pisanja ali pa skakanja, saj je vseeno; je bilo res treba vseh teh napak, majhnih popravkov, stilskih prilagoditev, takšnih in drugačnih naporov, da smo prišli na koncu do ene same svete preproščine, ki smo jo že imeli v svojih rokah, a smo jo izpustili nekje na poti do popolnosti.

Nogometni navdušenci vedo, da je treba včasih odigrati tudi kakšno negledljivo, pogojno rečeno grdo tekmo, zato, da prideš do rezultata, torej do končne zmage, ki je v najpomembnejši postranski stvari na svetu edino merilo; poezija pride pozneje, skupaj s slavljenjem tistega, ki je zmago dosegel, po možnosti na polnem stadionu, ob prepevanju kakšne pesmi, kot jo lahko recimo slišimo na legendarnem Anfieldu, domovanju nogometnega velikana Liverpool, kjer ne gre brez navijaške himne You’ll Never Walk Alone; navijači Redsov jo pojejo tako rekoč ves čas, tudi kadar njihovim ljubljencem ne gre vse po načrtih, morda takrat še bolj, kar je navsezadnje odlika pravih navijačev: biti ob svojem klubu v slabem in dobrem, kadar zmaguje in še bolj, ko izgublja; tako bi moralo biti tudi v ljubezni, pa ni vedno, ker se človek prehitro razvadi in gre samo še na zmage; ko pa teh ni, je hudič, je poezija, slaba poezija, ta pa ne pomaga in potem je nogomet, ležanje pred televizorjem in preklinjanje svojega kluba, ki mu ne gre, ker je slab trener ali še kaj hujšega in potem ti ni več do petja in tudi do ljubezni ne, morda le še do piva, če le ni pretoplo; sploh zadnje mesece se zdi, kot bi jih s poezijo vlekli iz brezna, v katerega so padli po seriji porazov in slabih iger v domačem prvenstvu; in najhuje, kar se sploh lahko zgodi navijaču Liverpoola, je, da mu ni več do petja verzov, v katerih je toliko upanja in ljubezni.

In potem si res sam, sredi ljudi in je to prava poezija, ki tudi ne pomaga.

In potem srečaš prijatelja, ki hiti v službo, oblečen v majico tvojega najljubšega benda, in se z njim zapleteš v razgovor o Srđanu Valjareviću in njegovi zbirki Joe Frazier in 49 (+ 24) pesmi in te vpraša, če si slišal za izjavo nekega srbskega košarkarja. Katerega? Duško Savanović je on! Ga ne poznaš? Ne, nikoli slišal. In ti zavrti to izjavo, kar tam, na licu mesta. »Hrabrost je pitanje stila u momentima kad si potpuno nemoćan.« To je izjava, ki jo je dal ta košarkar po napeti končnici in zmagi košarkarjev Srbije nad Španijo, na svetovnem prvenstvu v Turčiji. Česa takšnega iz ust kakšnega košarkarja resnično zlepa ne slišiš, če sploh. Takšne izjave so najmanj filozofske, če ne že kar pesniške, vredne tudi kakšnega virtuoza pisane besede, kot je denimo Valjarević. Ravno o njem sva začela, preden je uletel Savanović, zato mu le še zrecitiram nekaj zadnjih verzov iz pesmi Konzerva sardin, preden odhiti naprej: »Đole je tih človek, miren./ Ni hotel, da bi se v delavnici razvedelo za njegove dlani./ Za zakrčene prste./ Za vse to žganje vsako noč./ Ni ga skrbelo, vse skupaj/ ni bilo simpatično, kot prizor,/ Đole ni hotel, da bi drugi postali na to pozorni. Pa tudi sram./ Pritajen in neopazen. Tako kot Đole.« Zajeban je ta Srđan Valjarević. Dobro jih valja, te pesmi. Kot bi rolal žogo po neravnem igrišču, nekje tam, sredi kakšnega beograjskega naselja in se ob tem na smrt dolgočasil, preden bi jo na koncu poslal v rašlje brez mreže. Kako dobra šele mora biti ta pesem v originalu, v najinem maternem jeziku, kasneje napišem prijatelju. Čeprav je prevod Urbana Volka več kot dober. Tako z leti opažam, da je v meni vse več potrebe, da bi zapisal v svojem maternem jeziku. Ne vem, zakaj tega ne storim. Preprosto začnem in potem čakam, kaj se bo iz tega izcimilo. In mi ostane ta sram, kot pri Đoletu, pritajen in neopazen. Kaj bi bilo, če bi bilo. Od kod ves ta sram? Kako se naseli vate? Kdaj? Zakaj? Kje se začne in kje konča? Koliko ponosa je potrebno, da ga premagaš, vsaj za nekaj časa. Vedoč, da je vse to zaman, ker se vrača, vedno znova, z vsako slabo tekmo; slej ali prej je spet tu in ko te prime, te drži, kot te lahko drži samo kakšen zoprn presing po celem igrišču. Tako postane sram navijača, da navija za klub, ki igra tako zelo slabo, da bi se ga najraje odrekel. Ne veš, saj to je to, da ne veš, čeprav si mu ti pustil, da se razigra, ta sram.

Kaj bi na vse to porekel največji vseh časov, Muhammad Ali? Gotovo bi si privoščil kakšno pikro opazko, po možnosti v verzih, tako kot je on znal; včasih je kakšna žalitev, usmerjena na pravo mesto, najboljša motivacija in on je to najbolje vedel; toda kaj, ko tudi žalitve ne zaležejo več, kaj potem? Greš sploh še v ring? S kom boš boksal? S sabo? S poezijo? Zakaj pa ne! Morda bi bilo to še najbolje!

Nekaj knjig imam odprtih te dni in vsaki od njih se vračam, tako kot se človek vrača prepovedani ljubezni, ki jo je pustil za seboj, kot se pusti za seboj prepoved. Nekaj časa je bil to Valjarevićev Dnevnik druge zime, zdaj so to spet pesmi iz njegove zbirke Joe Frazier in 49 (+ 24) pesmi, ki jo zaključuje s tole pesmijo:

Za sram je dovolj že minuta

Tistega dne se nisem mogel upreti bučni piti.

Pojedel sem

en kos. Na dušek popil kozarec vode.

Dvakrat rignil. Imel sem lepljiv jezik,

samo lepota in resnica. In utripi in trepetanje.

Nekatere od teh reči bom pozabil,

nekatere si bom zapomnil. Tistega dne sem vstal zgodaj zjutraj,

se brez težav prebudil, si zaželel, da bi vstajal še bolj zgodaj,

vse bolj in bolj zgodaj, bil čim dlje buden.

Vse, kar sem videl, mi je dalo učno lekcijo.

Vse, česar sem se dotaknil, mi je pomagalo.

In nikakor se ne znajdem, čeprav nekaj moči vseeno imam,

urim se v moči zajeti celoto,

da bi zbral trohice, tisoče njih, v eno dlan

in rekel: dobro je,

tukaj je.