»Zgodba mojega življenja ne obstaja. Nobenega središča ni. Ni poti, ni črte. Širni prostori so in nastal je vtis, da je tam, v njih, nekdo bil. Pa ni res, nikogar ni bilo.« (Marguerite Duras)
»Jaz sem nihče.« (Pepin Bello)
Iz razbeljeno vroče 4ke smo prišli na ledeno mrzlo temno januarsko jutro. Rezek ledeni zrak je rezal v rdeča lica, nase smo nerodno vlekli puloverje in bunde, si preoblekli totalno premočene kratke rokave, stopicali en čez drugega, se naslanjali en na drugega, se objemali in smejali, kadilci so veselo, a stoično umirjeno kadili cigarete, še malo razigrano smo komentirali vrhunce ravno končanega partija in s salvami smeha pospremili spomine na kakšne absurdne situacije. Minute so tekle, mraz je pritiskal, množica ljudi, razpršenih po Kersnikovi, je postajala vedno manjša, kmalu je preostala le še naša ekipa, le nekdo je mimo prilutal z večnim vprašanjem ob takšnih situacijah: »Kje je after?«