Iz razbeljeno vroče 4ke smo prišli na ledeno mrzlo temno januarsko jutro. Hladen ledeni zrak je rezal v rdeča lica, nase smo nerodno vlekli puloverje in bunde, si preoblekli totalno premočene kratke rokave, stopicali en čez drugega, se naslanjali en na drugega, se objemali in smejali, kadilci so veselo a stoično umirjeno kadili cigarete, še malo razigrano smo komentirali vrhunce ravno končanega partija in s salvami smeha pospremili spomine na razne absurdne situacije. Minute so tekle, mraz je pritiskal, množica ljudi razpršenih po Kersnikovi je postajala vedno manjša, kmalu je preostala le še naša ekipa in nekdo je prilutal mimo z večnim vprašanjem ob takšnih situacijah: »Kje je after?«
Vedeli smo, kje bomo mi na afterju, zato smo tudi tako potrpežljivo čakali da se je folk razbežal po raznih stanovanjih in hišah, kjer bodo ob pridušeni elektroniki vase metali različne kemikalije še vsaj do konca tega dne, dne, ki se še niti zares ni začel, le po uri sodeč je pa danes že dobrih 6 ur in pol.
Tako se nas je nekih 15 ljudi odpravilo proti Zelenemu zajcu …
Praktično takoj ko smo prišli do Bavarskega dvora je začelo snežiti. No, če sem točen, snežilo je že prej, zdaj je pa začelo naletavati, veliki kosi snega in svet kot v pravljici. Ker se je res usulo smo se na pobudo nekaterih ustavili na Bavarcu pod streho, a ko po dobre pol ure ni niti malo nehalo snežiti, ravno obratno, naletavalo je še huje, smo šli v Mercator po nekaj piv, ravno toliko, da imamo za na pot in se odpravili proti Stari Ljubljani Sneg je bil zdaj že v centimetrih, segal je višje od gležnjev in še dobro da je bil prejšnji dan mrzel deževni petek in smo bili vsi relativno primerno obuti za takšne razmere. Prišli smo do Miklošičeve in nikjer ni bilo ene žive duše, sama bela, zamolkla tišina. Tako smo hodili v vrsti, kot raziskovalci iz ekspedicij na Antarktiki, naše besede in smeh so glasno odmevali po ulici in ravno ko smo se bližali stolni cerkvi je le-ta zvonila za k maši in res se je nekaj starejših ljudi drenjalo pred vhodom. Kako čaroben prizor. No, vsekakor za nas bolj kot za njih. A takrat sem se počutil kot da smo sami v celi Ljubljani, na celem svetu in si s to random skupino ljudi, s katerimi si ne bi mogli biti bolj drugačni (sprani rejverji na poti iz 4ke na after in zgodaj zbujeni upokojenci na poti k maši), delimo nekakšno skrivnost. Če parafraziram Sartra, počutili smo se, kot da nosimo tišino vseh skrivnosti tega sveta na svojih ramenih. Vsi smo šli dalje, vsak v svojo cerkev, vsak k svojemu bogu, vsak k svoji molitvi, k svoji verziji raja na zemlji.
Ob Ljubljanici smo se ustavili in opazovali kako padajo celi kosi snega v reko, ki tiho, čisto potiho, kot da ne bi hotela zmotiti vse te skrivnostne tišine, odete v belo tišino, teče nekako obrnjena navznoter, v skrivnost, v bistvo samih stvari, k svojemu bogu, še enemu v vrsti čudežev tega jutra. Doživim deja vu, kot da sem to že doživljal, nekoč, davno tega, ko jaz kot jaz še nisem obstajal in bom spet to doživljal dolgo po tem ko me več ne bo v takšni obliki. Kolegica me objame od zadaj in skupaj zreva v to idilično jutranjo tihožitje, kot v neskončno nežen izraz minljivosti - lepote in ničevosti življenja.
»Kako neznosno lepo je vse skupaj, kdaj bi lahko prav komot kar znorela od vse lepote, spet drugič bi se lahko kar takoj ubila od vsega hudega…« mi šepeta v uho, da lahko čutim njeno vročo sapo na svojem licu in prijetno težo njenega toplega telesa na hrbtu. Okoli naju bližnji prijatelji. Za nami super noč, pred nami celodnevni after. Ta trenutek je življenje popolno.
»Te čist štekam ja,« ji odgovorim: »mene isto jebe, ali kakor je nekoč zapisal Pessoa ‘Nevem, ali je zame življenje premalo ali preveč’.«
»Fak, direkt to ja…« se nasmehne in me spusti iz svojega objema, ker se počasi odpravimo dalje: »kako neverjetno elegentno in točno artikulirano!«
Za nekaj sekund še obstojim na koncu Tromostovja in v tišini občudujem sedajnost trenutka.
»Si se čist zaljubil v Ljubljanico jebote!« me objame prijatelj in v smehu odideva dalje. Zimska ekspedicija skozi znano neznano mesto se nadaljuje.
Zakorakamo v Staro Ljubljano in zdi se nam kot da bi zakorakali v nekaj stoletij staro mesto, ki se še ni spremenilo, ki jo je modernizacija nekako (in k sreči) obšla.
Vse je tiho in popolnoma mirno, posamezne trgovinice se počasi odpirajo, prav tako tiho, kot da nočejo zmotiti te čudovite tišine, s katero smo se tako svečano obdali tudi sami. Pogosto so bile poti na afterje pospremljene z bojnimi kriki, salvami smeha in glasnimi pripombami. Tokrat smo se le tiho, skoraj šepetaje pogovarjali, kot da čuvamo neko stoletja staro skrivnost, ki jo moramo nedotaknjeno prinesti do cilja, ki je pa že skoraj pred nami. Pridemo do Gornjega trga in že nas oblije topel vonj po absintu, zaščitnem znaku Zelenega zajca. Vidimo že prve obrise pred tem čudovito intimnem klubčiču/lokalu in kmalu se že objemamo, spet znane face iz prejšnje noči, odpremo vrata in v nas še bolj butne vonj po absintu in techno beat, ki ga, kot da bi vedel da prihajamo, spusti Ulix, ki je že razkomoten za mešalko. Je bil ta beat tista večna skrivnost, ki smo jo slutili celo pot po skrivnostni jutranji Ljubljani? Je bil ta beat zvonenje k naši maši?
Zajec se je takoj napolnil in valovanje repetitivne elektronske glasbe je prežemalo vsak atom tega majhnega, intimnega prostora, do zadnje molekule nabitega s plesočimi telesi, ljubeznijo, evforijo, mladostno energijo in neke vrste neskončnostjo trenutka. Plesali smo, se objemali, smejali, govorili, govorili, govorili. Kmalu se še s parimi kolegi odpravim ven in zunaj je že sonce in priča smo čudovitemu sončnemu dopoldnevu. Ta ulica in nasploh ta del Ljubljane (no, kot verjetno tudi cela Ljubljana) zares zaživi pomladi, ko vso to mestno infrastrukturo klopi, vodnjakov, cerkva, lokalčkov in kamnov preplavi narava v vsej svoji razvejanosti, v vseh barvah življenja, opojnih vonjih in zvoku razigranih ptičkov, ki žvrgolijo ko naviti po mestnih strehah in ustvarjajo primerno nasprotje zdaj že 10 urnem zbijanju techna. Vržemo se na klopce ob bližnjem vodnjaku in nekaj časa le uživamo v trenutku. Smo res danes hodili v zimi proti sem? Ali sem jaz kaj zablodel? Raje ostanem tiho in pospravim svoj obrok dopoldanskega okrepčila na katerega smo prišli. Začutim toplo energijo. Šele zdaj se zavem kako sem bil že zgonjen in utrujen. Zdaj pa me ta rush energije kar odnese nazaj v Zajca in z bojnim krikom uletim nazaj na floor in v sekundi me spet povleče vsa energija, ki se kot da akumulira v tem prostoru kjer se neskončnost časa in prostora stikata in očitno zajebavata z mojo glavo, ampak se ne dam motiti, niti približno, z vso bitjo užijem Celoto življenja, ki pleše okoli mene.
Za mešalko stoji Nitz in cel prostor plava v čudni, hipnotični glasbi, ki vibrira v nadzemeljskih držljajih, zdi se kot da lahko zdaj zdaj padem iz zemlje, kot da mi lahko spodrsne in me spodnese iz realnosti, podobno je kot na ketaminu. Je morda to zato ker sem na ketaminu? Tudi mogoče. Zapletem se s črnolasko, s katero sva se spoznala v 4ki, prejšnji večer, ali pred pol leta, kdo lahko sploh še sledi času, ko pa tako hitro teče, kakorkoli že, znana faca, neznano ime. Nežno me poljubi in mi nekaj zašepeta. V klubu, zraven zvočnika. Zašepeta. ?! Ne zdi se mi neumno ampak simpatično, izberem ljubezen namesto jeze, vedno. Primem jo za roko in odrineva proti izhodnim vratom. Pričakujem zimo, morda pomlad, a skozi vrata stopiva v soparno poletno popoldne. Začnem se kar na glas smejat. Ona me pogleda malce postrani, a tudi komaj zadržuje smeh.
»Sori ampak počutim se kot da mi um odpoveduje…« se začnem napol opravičevati.
»Haha nisi edini, ampak pustiva zdaj to, lej kok je lep dan, dej greva na eno šetnjico, mogoče bi mal namakala noge, vseeno plešemo že skoraj 2 dni, ali kakšne pol leta, kdo ve?!« v smehu ponovi moje misli, kar me naredi še bolj paranoičnega.
Sem priča nekakšni kolektivni psihozi? Kolektivna norost? Kot pred nekaj stoletji, ko je celo mesto ponorelo, še slike so risali na to temo, sam bog jih je kaznoval z božjo šibo, skratka, lepega dne se je celemu mestu, po domače, odfukalo, odpeljalo, kakor koli že to imenujemo. Razlog? Kruh. Kruh? Rženi kruh. Rženi kruh? Rženi rožiček oziroma »škrlatnordeča glavnica« (Claviceps purpurea) je vrsta glive, ki zajeda rž ter druga žita in trave. Ter ima močne psihoaktivne učinke, ki meddrugim povzročajo tudi blaznost in iz tega rženega rožička je leta 1938 Albert Hofmann sintetiziral slavni acid oziroma LSD. Celo mesto je bilo torej natripano, brez posega kakšnih bogov oziroma bolj na mestu, kakšnega hudiča. Science bitch!
Ko ji vse to razložim se oba spogledava, postaneva za trenutek v popolni tišini, kristalno čisti resničnosti trenutka in nato bruhneva v smeh. Za tem se z roko v roki odpraviva proti Ljubljanici.
V zraku lebdi neko življenje, neka bit, ki ždi, v tem sončnem poletnem popoldnevu, v vsej svoji prisotnosti.
V takšnih, s soncem obsijanih trenutkih, nima zavest nikamor za pobegniti, nikamor za se skriti, povsod je kot prebodena s sončnimi žarki, ki jo dajejo na vpogled večnosti. Preveva me čuden občutek živosti. Kot da bi začutila, kot da bi bila moje misli, mi črnolaska pritisne nežen poljub na lice. Hodiva proti Trnovemu, vse se sveti od sončne svetlobe, ljudje klepetajo v lokalčkih zraven reke, vse je novo, vsi so urejeni in lepi, vse je sodobno, električno, postmodernistično, zeleno, eko, brez ogljičnega odtisa, domače, vsi so zdravi in vitalni, »angelheaded hipsters« (Ginsberg) srkajo brezkofeinsko kavo in se pogovarjajo o Marini Abramovič, subjekti-objekti skupine japonskih turistov, ki jih slikajo iz bližnjega pločnika in midva izgubljena v tem čudnem limbu, posrkana iz najinih življenj v neko zgodbo, kjer vedno manjka konec, kjer se nikoli nič ne zaključi, čeprav naj bi imela vsaka zgodba konec.
»Ni konca dokler čutiš življenje v sebi« potiho povzame skrivnostna črnolaska in mi s tem položi neko prijetno težo varnosti, ki jo občutim kot ščit, na popolnoma nagi biti.
Iz žepa vzame paketek in iz njega 2 roza tabletki z odtisom delfinčka:
»Ena zate in ena zame, čin-čin!« in nazdraviva s tabletkama in jih pojeva in že se znajdeva v hipnotično-elektronskem vrtincu Zelenega zajca.
Stvar se počasi bliža h koncu. Vsega lepega je pač enkrat konec. In vsega hudega tudi. Še dobro da je tako. Obredno se objemamo s celotnim Zajcom, za vsakega se najdejo posebne besede namenjene izključno tej osebi. Z vsakim razviješ nek nek specifičen jezik, nek odtis življenja, neko avtonomno govorico telesa, s katero preko plesa komuniciraš z vsemi prisotnimi. Podobno kot je sanjal Burroughs z njegovo Ayahuasco in telepatijo - pred-besedni svet čiste intuicije. Kdaj tudi besede niso potrebe, da se pove vse kar se povedati da, samo intuicija. Če parafraziram Margueite Duras: plesati pomeni tudi ne govoriti. Pomeni molčati. Pomeni neslišno tuliti. To je tista prava čarovnija vsega tega, tista skrivnost, ki smo jo tako skrbno tovorili preko vseh letnih časov, da smo na koncu prispeli do hladnega jesenskega večera, ko se že zgodaj zvečeri, ko je v zraku vonj po odpadlem, zgnitem listu in čeprav je to vonj smrti, se takrat najmočene zavedam(o) svoje biti, svoje minljivosti, življenja nasploh. Ko hodimo po pločniku med Plečnikovimi Križankami in Fakulteto za arhitekturo povsod okoli nas dežujejo listi iz že rahlo utrujenih in starih dreves. Vdihnemo hladen oktobrski zrak in se napotimo globje, dalje, naprej v skrivnosti življenja in smrti, saj se mora zgodba nadaljevati, vse dokler je v nas sapa življenja, tiho in brez besed. Čista intuicija.