Ker z Nazar ne počneva ničesar, me prežame melanholija. Že to, da bi mi uspelo na Instagramu objaviti fotografijo, bi me malenkost potolažilo – potem bi z današnjim dnem vsaj nekaj dosegel. Sploh mi ni važno, kako patetično je to. Nazar me sprašuje, zakaj bi moral človek kar naprej kaj početi. Ne bi mogla sedeti tukaj, v postelji, in početi ničesar? Rekel sem ji, da so to zgolj samo občutki in jo bo minilo. Ampak neki del v meni ji pritrjuje, saj je res vseeno. Pa kaj če bova še kar sedela tukaj? Pa kaj če ne spišem svoje knjige? Pa kaj če umreva? Zdi se mi, da sem nekoč na ta vprašanja imel odgovor.
Da se ne bi pogrezal vase, sežem po nočni omarici z dnevniškimi zapisi. Nazar mi obrne hrbet in v ušesa vtakne slušalke. Nekdo je nekoč snemal podkast si in verjetno ni predstavljal, da ga bo zdaj v Gruziji poslušalo dekle, da bi se potolažilo, ustavilo jok. Zazrem se v dnevnik. Kaj je smisel potovanja, sprašujem prvega marca. Pozornost nam preusmeri k tukaj in zdaj, ker nosi avro neponovljivosti. Potem lahko ujamemo trenutke, ki bodo v našem življenju igrali osrednjo vlogo. Ne vem več, kaj sem s temi besedami mislil. Zapisal sem jih lani, ko sem se vrnil iz Kambodže in v dolgih mesecih okrevanja po tropski bolezni razmišljal o smrti. Zmeraj ko mi je postalo preveč, sem se vrnil k zapisu iz četrtega januarja: Sedim v senci šole in me polni nostalgija. Okrog otrok se podijo psi, na travniku najstniki berejo stripe in se dregajo pod rebra. Glave sklanjajo k menihu, ki čez dvorišče vodi vajenca. Suha zemlja pod mojimi stopali je topla, veter v prsih mi nežno vibrira. Poigravam se z mislijo, da čas ne obstaja. Nekje v moji domišljiji se je tisto šolsko dvorišče izoblikovalo kot zaklonišče pred vsako stisko. En sam spomin se je poglobil v opomnik, da svet niti takrat, ko se nam ves kaže črn, nekoč iz neke druge perspektive pravzaprav ni bil videti prav nič črn.
To je torej poanta tega potovanja, zato sem tukaj; nekaj se nama mora zgoditi, zavoljo česar se bova kot baron Munchausen kar za lasten čop izvlekla iz dreka. Ampak zdaj mi po mislih rojijo čisto napačni spomini; ko mimo beži zasneženo gorovje, se stiskam med nahrbtniki, pod nogami se valijo plastenke vina. Razbiram turščino najinega voznika in Nazar mi prišepne: »Iz Azerbajdžana je, po naše govori zaradi nadaljevank.« Ko se njun pogovor razvname in mi pogled vse bolj vlečejo sovjetska poslopja, ki mimo okna preletavajo pokrajino, doda: »Turkestan ono, Turkestan tisto, prekleti nacionalist, kako sem jezna. Podlegel je Erdoganovi propagandi.«
Odloži naju na bencinski. Zahvaliva se mu za prevoz in nahrbtnike zmečeva na tla. Tipu na havbi svetlečega se mercedesa pomignem, naj mi prižge čik. Ko mu povem, od kod prihajam, se mi nasmehne in zakliče: »Aha, Akrapovič! Vrum, vrum!«
»Hej,« mi zakliče Nazar. »Tale punca me ne razume.«
Približam se okencu, kjer se prestopa natakarica. »Može dva črna čaja za na pot?« Pokažem dva prsta. »Pot, vrum, vrum, za na cesto.«
»Harašó,« mi pokima in izgine v notranjost bencinske trafike.
Nazar mi izmakne cigareto in se usede na plinovod, ki se iz črpalke razveja po mestu. S pogledom sledim sveže prebarvanim rdečim cevem, ki zavijejo v neko ulico. Nato opazujem sneg, kako se vrtinči v svetlobi neonskega napisa nad vrati prodajalnice. Opomnim se, da moram, ko bom pisal potopis, bralcu omeniti, kako čudovito unikatna je gruzijska pisava …
Iz daljave se zaslišijo piščalke, udarci na bobne, klici …
»Protestniki?« vprašam.
»Protestniki,« reče Nazar. »Lahko bi šla gledat.«
Pokimam. »Lahko bi jih pofotkal za reportažo, da nekaj iztržim.«
»Glej ga, cinika. Ljudje se borijo za pravice, ti pa tukaj o denarju?« Nazar zasika kot kača. »Sovražim te. Sovražim ta del tebe.«
Sklonim se k velikemu nahrbtniku in iz kupa majic izvijem fotoaparat. »Ja,« rečem, »jaz tudi.« Potem slediva hrupu vse do množice, ki se z zastavami Gruzije in Evropske unije pomika po Rustavelijevi ulici. Rdečelični možakarji udrihajo po bobnih, razlegajo se ostri žvižgi in stara ženica skandira po megafonu. Nazar se me naveliča takoj, ko začnem škljocati prizor. Vidim jo, kako se ozira naokoli, s cigaretnim ogorkom med prsti.
»Ta država nima košev, prisežem,« jo komaj slišim reči skozi hrup.
Kmalu me požre skupina fotografov. Kot ameba se prebijamo do čela protesta, kjer ženske potiskajo platno s podobo nekih mladeničev. Ker so mi njihovi vzkliki nerazumljivi, se obrnem k fotografu ob sebi: »Kdo so ti ljudje na plakatih?«
»Njihovi sinovi,« mi reče skozi ruto, ki mu pokriva usta. »Protestirali so, pa so jih zaprli. Mislim, da velik napis tamle pravi nekaj v smislu: izpustite naše otroke. Nisem prepričan.«
»Aha, okej,« mu rečem in sledim gologlavemu protestniku, ki se je z dolgo zastavo v roki namenil splezati na kip. Ko vidi, da je precenil svoje zmožnosti, se obrne proti možakarju s televizijsko kamero na ramenih in mu za posnetek zamahne z zastavo. Spustim se na kolena in zajamem nekaj fotografij.
»Kdo te je poslal?« me vpraša fotograf, ko mi sledi do prizora.
»Nihče. Tebe?«
»Al Jazeera.«
Pokimam mu. »Svaka ti čast.« Ozrem se naokoli. Nazar je že zdavnaj izginila v množici. Kaj naj, izginila je v množici. »Iščete pisce?«
»Ne serji,« prhne fotograf. »Veš, kateri dan je danes?«
»Materinski dan?«
»Torej razumeš pomen današnjega protesta?«
»Recimo, ja,« rečem in s pogledom spremljam, kako se zamaskiran tip izpred kipa prestavi na stopnišče visoko ležeče stavbe – zazdi se mi kot dobra razgledna točka. Sledim mu gor in s priprtimi očmi prečešem množico. »Nazar!« zakličem.
Kot da bi zakričal v morje in upal, da bo zdaj nenadoma skočila na površje. Iz žepa potegnem telefon in poiščem wifi signal, da ji na Whatsapp pošljem lokacijo. Medtem si odprem nov zavihek in poguglam o protestih. Očitno se vrtijo okoli vprašanja, ali bodo napori, da bi se zbližali z zahodnimi državami, Gruzijo podobno kot Ukrajino zvlekli v vojno. Nova vlada je s takšnimi argumenti zamrznila napore, da bi pristopili k Evropski uniji, čeprav javnomnenjske raziskave nakazujejo, da Gruzijci koprnijo po pridružitvi.
»Prejšnji teden sem bil v Abhaziji,« zaslišim. Fotograf, čigar obraz se skriva za ruto, mi še kar sledi, zdaj se usede na stopnico in si med noge položi torbo. Drugega za drugim iz nje vleče objektive. »Moral bi to videti,« nadaljuje, »tam je noro. Zdaj bo že 15 let, odkar je pod rusko okupacijo. Vojaki čez noč premikajo žico, ki jih loči od Gruzije.« Zaokroži z glavo, da mu spoka v vratu. Nekaj na njegovih gibih se mi zazdi pretenciozno. »Jaz menim, da ni novi premier nič drugega kot ruska lutka. Saj veš, za kaj tukaj gre?« Na kratko me pogleda. »Sprejel je zakon, po katerem se morajo vse nevladne organizacije, ki prejmejo več kot petino svojih sredstev iz tujine, prijaviti kot 'tuji agenti'. Tuji agenti, jebenti. Ta zakon so direktno kopirali od Rusov. Sploh pa, saj veš, kako Evropska unija gleda na to?«
»Aljoša!« zaslišim z druge strani ceste. Nazar se prebije skozi reko protestnikov in do vrha stopnišča, še zmerom s tistim cigaretnim ogorkom. »Nisem našla koša.«
»No, delo čaka,« reče fotograf, na kamero natakne nov objekt in se spusti v množico.
»Prižgi mi enega,« rečem Nazar.
Z vratu mi sname fotoaparat in mi dá najprej ogorek, nato papirnat zavojček mentol cigaret. »Imaš dovolj fotk?« Brska po galeriji. »Ta bi lahko bila dobra.«
Na fotografiji se objemata človeka, en v gruzijski zastavi, drug v evropski.
»Kako to misliš, bi lahko bila?« Prižgem. »Bo za časopis?«
»Jebeš tvoj časopis,« reče in brska dalje. »Ne morem verjeti, da ljudje tako protestirajo. V Turčiji bi nas potolkli do nezavesti. Svet gre k vragu. Ljudem, kot si ti, pa je vseeno.«
»Mah,« rečem in še njej prižgem cigareto. Nekaj časa iščem besede. »Ne vidim, zakaj bi me politika posebej vznemirjala. Poglej dol, stvari so veliko manjše, če jih pogledaš od daleč. Kot v Tolstojevi Vojni in miru imamo ljudje svoje male drame, medtem ko se kolesje zgodovine suče čisto po svoje. Zdaj smo bili bolj liberalni, naslednja desetletja bomo pač bolj avtoritarni; tako to je, da stvari nihajo sem ter tja.«
Nazar pomisli. »Hm, kaj je že prava beseda zate?«
»Fatalist?«
»Imbecil,« reče.
»Ampak res,« rečem in pokažem na reko ljudi, ki teče po ulici in vse glasneje vzklika. »Prav je, da se borijo. Narobe je zgolj to, da se delajo, kot da so stvari v njihovi moči. Se ti ne zdi, da bi tudi ti stvari v Turčiji prenašala laže, če bi se znala kdaj postaviti tako ven, tako kot sva zdaj midva?«
»Impotenca je tudi dobra beseda.«
»No,« rečem. »Ne vem. Samo razmišljam.«
»Imperfekcija, imitacija …«
»Ne pravim, da bodimo pasivni, borimo se, to je v naši naravi. Dodeljene so nam bile vloge in prav je, da jih odigramo. Zaradi tega bi se bilo neumno vznemirjati.«
Nazar zavzdihne. »Tip še kar ne neha …«
»Glej, to je moja teza dneva, razmisli o njej,« rečem, ko se spustiva po stopnišču v množico, kjer protestniki zdaj drug za drugim prižigajo luči na telefonih, tako da moram pripeti veke.
Kmalu se trg svetlika kot ozvezdje in tudi z Nazar prižgeva telefone, čeprav nisva prepričana, kaj bi naj lučke pomenile. Nato opaziva, da se reka protestnikov počasi ustavlja, tam pred ogromno stavbo z dorskimi stebri, za katero sklepam, da je parlament. Ženica z megafonom v roki si podstavi plastičen stolček in ob glasnih vzklikih ostalih protestnikov ponavlja neke fraze.
»Svet gre k vragu,« nenadoma reče Nazar. »Putin malo po malo požira to prekrasno državo in potem bo uničil vse, kar je krasnega v njej. V Evropi je vojna, na njenem pragu genocid, Kitajci in Indijci se bodo vsak čas stepli za vodo … Naši politiki pa se z vso resnostjo prerekajo o tem, da bi vse punce, ki se obnašajo kot moški, in vse fante, ki so poženščeni, vrgli v zapor. In ti si tukaj, tiščiš glavo v pesek, ker te ne grabi panika.«
»Morda pa iščem času primerna premišljevanja,« rečem. »V mirnih časih je lahko biti goreč, ne da bi se opekel. V kaotičnih časih pa človek potrebuje nekakšno distanco … kot stoiki, potem ko je razpadel Aleksandrov imperij.«
»Morda je v Sloveniji laže ohranjati distanco.«
»Ja,« skomignem. »Morda.«
Tudi ona skomigne. »Živim v stavbi, ki ni potresno varna, moja vlada pa zanika opozorila seizmologov, da se bliža grozoviti potres.«
»To že postaja metaforično.«
»Ampak ni,« reče. »Dobesedno živim v takšni stavbi in dobesedno se bliža potres. Pridi živet k meni in ostani tak stoik, kot si zdaj, prekleto. Svet gre h vragu, midva pa se tukaj delava turiste. Jutri greva na gruzijske plese in kačapure, kako krasno.«
…
»Ej,« reče Nazar in se zdrznem, ker sem že ves potopljen v svoje pisanje. Po nogah mi lezejo mravljinci, ker se z zveriženimi udi oklepam prenosnika v naročju. Ker se nisva premaknila, sem pač začel pisati potopis, čeprav mi besede sprva dolgo niso zletele in sem v stiski s sebe zbrcal odejo. »Pišeš dnevnik ali potopis?« me vpraša.
»Potopis.«
»Lahko preberem?«
Mislim, da je tudi ona že utrujena od tega. Nesmiselno se je tako pogrezati vase. »Lahko,« rečem po kratkem premisleku.
Vzame mi prenosnik in začne brati. »Hm,« reče čez nekaj časa, »sem ti res rekla, da si imbecil? Kakšna psica.«
»Nisi, ne.«
»Ampak sem res psica,« nadaljuje, »všeč mi je.« Bere dalje. »Sprašujem se, zakaj zmerom toliko dolgoveziš v uvodu? To mi pa ni všeč.«
Skomignem »Meni je to najljubši del.«
»Potem pa pusti. A danes bi morala na gruzijske plese in kačapure? A na to bi rad šel?«
»Ja. Morda bi nama teknilo. Mislim, morda bi zdaj to potrebovala. V Gruziji sva,« nadaljujem. »Saj ne moreva kar tako tukaj ležati, a ne? Bi bilo škoda.«
»Ne vem.«
»Morda bi morala zdaj … nekaj doživeti? Mimo vsega tega.«
»Ustvariti te, hm, spomine, ki naju bodo greli v hudi uri? Kako pa boš zaključil to zgodbo?«
»Ne vem še,« rečem. »Ampak kar si zdaj rekla, bi vse nekako poantiralo. Češ da sva na koncu vendarle premagala to depro in šla ven, ker pač človeku ne ostane drugega, kot da živi, ker življenje ni uganka, ki bi jo morali razrešiti, ampak doživetje, ki bi ga moral živeti.«
»Hm, ja. To je okej konec, recimo,« reče. »Ampak ven lahko greš sam, jaz ne grem nikamor. Napiši, da sva šla oba zbirat spomine, tako se bo potopis lepo končal.«
»Okej.«
