Celotni svet, komorno
To je seveda zelo zahtevna in nekoliko nehvaležna naloga. Na srečo je bila nekoliko olajšana z nastopajočimi vrhunskimi glasbeniki Ensemble Dissonance, baritonom Domnom Križajem, izkušenim interpretom Mahlerja, ter dirigentom Urošem Lajovicem in s skrbno izbranim programom. Slednji nam je celovito predstavil skladateljevo Simfonijo št. 1 iz vseh zornih kotov: program se je začel z izločenim drugim stavkom simfonije, ki ga danes poznamo pod samostojnim naslovom Blumine, pred samo Simfonijo pa smo slišali še skladateljev cikel samospevov Vandrovčeve pesmi, ki je nastajal v istem obdobju kot simfonija ter v njej pustil svoje sledi v obliki citatov.
Prav cikel samospevov se je izkazal kot eden izmed vrhuncev večera. Priredba za komorni ansambel flavte, klarineta, klavirja, harmonija (na koncertu zamenjanega s harmoniko), tolkal in solističnih godal s strani Arnolda Schönberga ni prav nič omejevala dosežene izrazne intenzivnosti. Viški so bili zares monumentalni, ob spremljavi glasu pa je Mahlerjev iznajdljivi kontrapunkt (uporaba več melodij hkrati) prišel s komorno zasedbo toliko bolj do izraza. Predvsem pa je izstopala interpretacija solista Domna Križaja. S svojim glasom je bil sposoben napolniti celotno dvorano Križevniške cerkve, sam glasbeni material pa je v vseh registrih popolnoma obvladoval in ga s spretnim prehajanjem med zvočnostjo govora in zvočnostjo stiliziranega petja napolnil z zares dramaturškimi razsežnostmi. Poleg vsebine pesmi so bili v glasbo jasno preneseni tudi značilni Mahlerjevi toposi, od koračnic do ptičjega petja, vzdihov, padcev in viharjev. Pri vsakem so izvajalci zares prijeli skladatelja za besedo in ga uprizorili v njegovih skrajnih podobah, pri čemer so za ceno toliko večje izraznosti morda nekoliko izgubili pri subtilnosti.
Težava komornih priredb simfonij, ki »vsebujejo vse«, pa se je jasno kazala pri preostalem programu. Blumine je za Schönbergovo zasedbo priložnostno priredil ustanovitelj ansambla Dissonance Klemen Hvala, pri Simfoniji št. 1 pa so se zasedbi v priredbi Klausa Simona na odru pridružila še trobila. Glavna melodija sentimentalnega, iz simfonije izločenega stavka je bila sicer prepričljivo vodena skozi različna razpoloženja in zvočna okolja, vendar pa je manjkala poenotena tekstura, ki bi nadomeščala razkošen zvok orkestra. Še posebej je izstopala harmonika, ki se ni nikoli uspešno zlila z drugimi instrumenti. Simfonija se je na mestih soočala s podobnimi težavami. Predvsem se zdi, da bi priredba delovala veliko bolje z godalno sekcijo namesto solistov (zasedbo je sicer na soliste omejil že majhen oder), saj sta se violini le z veliko težavo postavili ob bok trobilom in pihalom. V najgostejših odsekih so se tako kontrapunktne linije žal porazgubile v odmevu dvorane, namesto da bi jih komorna zasedba še toliko bolj izpostavila.
Pod temi omejitvami pa se je skrivala odlična in premišljena interpretacija. Posamezne teme so bile napolnjene z dvoumnostjo, pri čemer je bila navidezna iskrenost vedno znova spodkopana s skrbno izpostavljenimi skritimi melodijami, za katere ima Lajovic zares prefinjen čut. Najbolj je blestel tretji stavek, ki je že zasnovan mnogo bolj komorno kot preostala simfonija. Tam smo prek nenadnih sprememb v tempu in zvočni barvi zares dobili občutek, da se pomikamo po živahni ulici, kjer se za našo pozornost grebejo na eni strani pogrebni sprevod, na drugi pa razni ulični glasbeniki. Ob vsej parodičnosti in banalnosti mestnega okolja pa je dobil introspektivni ter lirični citat iz zadnjega samospeva Vandrovčevih pesmi toliko večjo moč. V finalu je zaradi spretnih podvajanj izvajalcem uspelo izpostaviti kontrapunkt tudi v gostejših odsekih, s pomočjo tolkal in klavirja pa je bil po potrebi dosežen tudi mogočen, skoraj simfoničen zvok. Vse to je pripomoglo k temu, da so izvajalci in dirigent na koncu poželi glede na dane omejitve zasluženo stoječo ovacijo.
***
Mahler v Ljubljani: Titan
11. 8. 2026, Križevniška cerkev
Ensemble Dissonance (koncertni mojster Benjamin Ziervogel), Uroš Lajovic (dirigent), Domen Križaj (bariton).