Črta, čez katero se ne stopi - Pred črto - 2. odlomek iz biografije GOVORIM

Po naravi sem zelo radoveden in želim prezkusiti vsako stvar, ki obstaja, če le ni preveč nevarna. Še posebej, če nudi užitek! Nagnjen sem k eksperimentiranju, in to napol iz firbca in napol iz želje po novih, še nepoznanih užitkih. In kadar govorimo o slednjih, droge niso daleč stran. 

O marihuani sem že pisal, a to je samo del te zgodbe. In če sem v tistem poglavju govoril o uporabi (in naravi), nadaljevanje zgodbe kliče po tem, da spregovorim še o zlorabi. In kemiji. 

Do drog nikoli nisem imel apriorno negativnega stališča, sem se pa obenem vedno zavedal, da je to početje lahko nevarno, zato sem se jim približeval zelo, zelo previdno. Nisem povsem prepričan, a zdi se mi, da je bila moja prva tovrstna izkušnja z LSD-jem. Pogumno, vem! To je moralo biti okoli leta 1991, ko sem imel osemnajst let ali še kakšno manj. Z avtobusom smo šli na neko plesno tekmovanje, in ko smo se vračali domov, mi je nekdo ponudil papirček z LSD-jem. Rečeno mi je bilo samo: »To si daš na jezik in bo super.« Bil sem med poznanimi ljudmi, ki sem jim zaupal, zato sem ubogal, toda izkušnja nikakor ni bila »super«; halucinacije, ki sem jih imel, so bile daleč od hipijevske utopije, kakršno pogosto vidimo v filmih.  

Kmalu zatem sem se srečal z marihuano. Okus mi je bil sicer izjemno neprijeten, a občutek sproščenosti, ki me je preplavil, mi je bil fantastičen. Še vedno mi je. Poleg tega pa mi je vsakič, ko sem jo kadil, šlo na smeh. Najbrž je vsakdo rad sproščen in se smeji – tudi jaz nisem izjema. Zaradi tega sem vzljubil marihuano. Je nežna droga, ki je povrh vsega še – načeloma – popolnoma naravna in ne povzroča odvisnosti. Kadil sem jo povsem spontano. Nisem je kupoval, niti zares iskal. Nisem je niti »žical«. Če pa je kdo zvil joint, sem se mu pri kajenju z veseljem pridružil. Tako je (z redkimi izjemami) ostalo kar nekaj časa. 

V drugi polovici devetdesetih let smo začeli hoditi na partyje. Takrat se je v Sloveniji začela razvijati rave scena, katere osrčje je bila Ambasada Gavioli. 

Če bi moral opisati njen pomen v besedi ali dveh, bi lahko rekel samo, da je šlo za kulturni šok – in prepričan sem, da nisem edini. To, kar se je v tej diskoteki dogajalo na njenem vrhuncu, je bilo v našem prostoru nekaj popolnoma novega. Še nevidenega. Za marsikoga šokantnega. In za marsikoga osvobajajočega. 

Rave scena je lahko popolnoma »odštekana« in mi je zaradi tega takoj postala nekako domača. Bila je blizu temu, kar čutim in kar sem. Verjamem v svobodo izraza, pa čeprav še tako bizarno. Ambasada Gavioli je v slovenski prostor prinesla svobodo in norost, kakršno sem prej doživel samo na Ibizi. Tam si videl vse možno. Recimo plesalke z izrezanimi majicami, da so kazale joške, in živo se spomnim neke punce, ki je imela namesto modrčka zajemalke. Kreativnost v osvobojenosti. Takrat sem videl, da živim v zelo »zabačeni« državi, kjer so ljudje zakrčeni in si ničesar ne upajo. Ibiza me je glede tega zelo navdušila. Mogoče bi lahko celo rekel, da mi je odprla oči. Tako glede tega, kaj se dogaja po svetu, kot tega, kaj se pri nas ne. Ambasada Gavioli je prinesla tisti odštekan duh Ibize nekoliko bliže domu. 

Vsaka »odpiljena« scena pa po navadi prinese tudi svoje droge in v tem primeru je bil to extasy. Z njim me je seznanil moj prvi resni fant in me takoj opozoril, da je to droga, ki ti – sploh če si začetnik – zelo rada »udari na seks.« 

Glede na način, kako mi je stvar predstavil, sem lahko rekel samo: »Ja, prosim.« 

Izkušnja je bila čudovita. Extasy človeka zmehča (ne najdem boljše besede). V svojem telesu se počutiš udobno, hkrati pa začutiš izjemno močno željo, da bi se k nekomu stiskal … Se po nekom vlačil. Na svoje poskuse in izlete z drogami iz tega obdobja imam zelo pozitivne spomine. Jemal sem jih samo v pravi družbi, v pravih situacijah. Nisem izsiljeval izkušenj. In definitivno nisem ničesar jemal sam.  

Okoli leta 2005 sem se čisto po naključju prvič srečal s kokainom. V mestu sem pil z dvema prijateljema in v nekem trenutku smo se znašli na stranišču ter vlekli bel prah. Takrat sem imel svoje predstave o tem, kaj droga je in kaj ni. Imel sem svoja pričakovanja. Ker te kokain ne pomiri kot marihuana in tudi ne povzroča halucinacij, se mi je njegov učinek sprva zdel precej brezvezen. Brez prave poante. Seveda pa sem hitro opazil, da zelo dobro vpliva na mojo žurersko vzdržljivost, zato sem ga – tako kot marihuano – dodal na svoj »rekreativni repertoar«. Obojega sem se posluževal izključno v družbi in izključno v dobrih psihičnih stanjih. Menil sem, da se dovolj poznam in da sem dovolj močan, da lahko uživam brez nevarnosti, da bi me stvar potegnila pregloboko. Ni me bilo strah.  

Še vedno me ni. Je pa ta zgodba o rekreaciji v naslednjih letih šla nekoliko svojo pot. 

Počasi, a vztrajno se je kokain v mojem življenju pričel pojavljati vedno pogosteje. Postajal je del »rednega repertoarja«. 

Snifal sem ga večinoma v kombinaciji z alkoholom. S Prijateljem sva bila v nekem obdobju pivsko precej aktivna in kokain je glede tega seveda »pomagal«. Kokain te »popravi«. Negativne posledice pijanosti magično izginejo.  

Mogoče sem takrat začel hoditi po robu. Če sem, je ta hoja trajala kar nekaj časa. Pravzaprav vse do leta 2014, ko sem na Majorki spoznal Chrisa. Takrat sem dal v višje obrate. Chris je bil žurer in glede drog veliko bolj angažiran in podučen od mene. Mislim, da sem z njim v tistih začetnih fazah razmerja (z izjemo tega, kar se v telo spravi z iglo) vzel vse. Igla mi je namreč že od nekdaj predstavljala mejo. Limito. Črto, čez katero se ne stopi. 

S Chrisom sva, kot sem že pisal, hitro postala par in nekaj časa sva vsak vikend močno žurala ter jemala, kar je pač bilo za dobiti. En vikend je bil to kokain, drug vikend speed … Enkrat smo MDMA zdrobili in ga vlekli skozi nos, drugič smo ga topili, da smo imeli tekoči extasy … V tisti družbi skorajda ni bilo meja in na nekem potovanju po ZDA sem prvič kadil kristalni metamfetamin – ali po domače Tino – in mogoče je prav ta izkušnja na neki način tlakovala mojo nadaljnjo pot. Ne bom rekel edino pot, ker to ni bila, ampak eno izmed njih. 

Na tej točki se moram ustaviti in nekaj obrazložiti. Ter nekaj priznati. 

Vse te droge, ki jih naštevam, se zelo pogosto uporablja pri seksu. Oziroma: za seks. Marsikdaj so neločljivo povezane s seksom. Med gej populacijo, sploh pa v ZDA, je Tina na primer izjemno razširjena. Zakaj prav med gej populacijo? Glede tega imam svojo teorijo – ki pa ni samo moja. Menim, da smo glede drog in fuka (zanalašč nisem napisal seksa) moški preprosto bolj odprti kot ženske. O tem se lažje pogovarjamo in po vsem, kar sem v življenju videl in doživel, menim, da smo v nekem družbenem prerezu večji seksualni manijaki. Gre za stvar vzgoje. Ženske so povečini vzgajane v to, da morajo biti dame, moški pa smo – če se smem tako izraziti – večje svinje. Ali pravilneje: nismo vzgajani, da moramo biti svinje. Ni pa nič posebej narobe, če smo.  

Seks droge, torej droge, ki se jih zlorablja za seks, imajo nekaj ključnih lastnosti. Človeka najprej sprostijo in mu odprejo vrata domišljiji, obenem pa mu dajo tudi energijo. Ogromno energije! V takšnih stanjih si preprosto drzneš več … S tem pa so žal povezane tudi spolno prenosljive bolezni. Ko si zadet, se ti glede njih tako sladko in gladko jebe, da na zaščito niti ne pomisliš. Povsem izgubiš orientacijo. Lahko bi nategnil avtobus. 

Naj se povrnem na Tino. Kristalni metamfetamin je čudna stvar. Nekaj posebnega, drugačnega. Pri travi recimo čutiš mehkobo, ki te odpelje, in pri kokainu ali speedu čutiš naval, ki te preplavi … A ko sem v ZDA prvič kadil Tino na pipico, me je presenetilo, ker ni bilo ne mehkobe in ne navala. Ni bilo tistega tipičnega občutka zadetosti v smislu, da je delovanje tvojih možganov kemično spremenjeno. Seveda, da to sploh lahko dojemaš, potrebuješ neko referenčno točko in mogoče se Tina poigra prav z njo. A kljub temu je bil zelo jasno razviden eden od glavnih učinkov te droge: človek se seksualno nikakor ne more potešiti. Spati pa tudi ne.  

A ne glede na vse, kar sem jemal, in ne glede na to, kako dobro sem se pod vplivom različnih substanc počutil, so bile droge v mojem življenju še vedno sorazmerno občasen pojav. Bile so v kategoriji »razno«. Nisem jih potreboval na dnevni bazi ali v rednih, fiksnih intervalih. Bile so mi sredstvo in ne cilj. Pozneje je med mano in Chrisom pričelo prihajati do trenj tudi zaradi tega. On je namreč potreboval tovrstne zabave vsak vikend, in ker sam nisem želel jemati drog tako redno, sem na neki točki enostavno prenehal hoditi ven z njim. A tovrstni žuri so naju vedno združevali, in ko sem postal glede njih bolj svojeglav, so se sčasoma trenja med nama sprevrgla v oddaljevanje. 

Spomladi leta 2019, ko Chrisa že dolgo ni bilo več v mojem življenju, sem spoznal nekega fanta, Philippa, s katerim sem se dogovoril za sex date. Kazalo je, da bo najin odnos povsem casual in razveselil sem se, ko sem videl, da je prinesel kristalni metamfetamin. Do tu vse super … Potem pa sem videl tudi iglo.  

Moram reči, da znam kar hitro prebrati človeka in da se v tem redko zmotim. Po moji oceni je bil ta moški vreden zaupanja, pa vendar me je tista igla spravljala v hudo nelagodje. Govorila sva o tem. Povedal mi je, da on pač meth jemlje na tak način (temu se reče slemanje), in mi zatrjeval, da to ni nič posebnega, a jaz sem vztrajal na svojem … Nobene igle! Bila sva vsak na svojem bregu. Potem pa je Philipp začel graditi most. »Kaj pa, če te pičim jaz?« je predlagal in začel sem se krhati.  

Za demonstracijo je pripravil dozo zase in še polovico enake doze zame. Začel sem razmišljati. Se zanašati na dobro staro logiko. »Če sva podobno težka in če jaz vzamem pol tega, kar redno jemlje on …« Nenadoma sem si zaželel izkušnje. Ob njem sem se počutil relativno varnega in v dobrih rokah, logika pa je tudi – recimo – držala. Privolil sem. Mu »dal«. A ko me je pičil, sem kljub vsemu gledal stran. Potem pa …  

Kar koli vzameš na iglo, deluje hipno. Nekaj sekund od tal do stratosfere. Rush je bil neverjeten. Neprimerljiv s čimer koli. 

Neprimerljiv s kajenjem metha, pa čeprav gre za isto drogo. To ni bila stopnica višje, ampak nadstropje višje. Kar pa mi je bilo še posebej všeč, je bilo to, da zadeva useka … In potem tudi spusti. Kakor hitro pride v kri, tako jo tudi zapusti. Drži kakšnih petnajst ali dvajset minut, potem pa telo kri prečisti in ti si nazaj na planetu Zemlja. S speedom ali kajenjem Tine sem imel vedno težave prav s tem. Na neki točki sem imel dovolj in sem želel iti spat, a droga je držala in držala, jaz pa nisem mogel niti zapreti oči, kaj šele zaspati.  

Tina na iglo je glede tega zelo praktična rešitev, čeprav ne brez negativnih posledic: ker tako hitro popusti, je želja po novi dozi večja. Dvajset minut je sorazmerno malo časa, in ko si en trenutek v oblakih, naslednji pa na tleh, je skušnjava, da bi vzel še – in potem še enkrat in še enkrat – velika.  

S Philippom sva se začela sestajati, jemala sva meth in vedno sva se imela odlično. O teh stvareh je vedel ogromno in povedal mi je, da se na iglo lahko jemljejo tudi druge droge, zato sva si – kadar ni bilo mogoče dobiti Tine – vbrizgavala kokain. Na našem koncu sveta je do te droge veliko lažje priti. Če gledam nazaj, mislim, da je bila prav to moja točka preobrata. Do takrat sem vse skupaj držal pod kontrolo … A s kokainom v igli sem to kontrolo izgubil. Izkazal sem se kot popoln idiot in storil sem usodno napako, ki je bila pravzaprav dvojna.  

Prvi del napake je bil ta, da sem se v tistem obdobju znašel doma z zalogo in ugotovil, da droga ni kot krompir za ozimnico: če imaš vsaj približno rad njene učinke, je ne moreš pospraviti v omaro, kjer bi čakala na »posebne trenutke«. Če jo imaš, jo moraš porabiti. »Pridi!« pravi. Da se temu klicu upreš ali da ga celo sploh ne slišiš, moraš biti zelo trda, močna oseba. Potrebuješ pravo motivacijo na podzavestni ravni. Te motivacije takrat preprosto nisem imel. In bil sem daleč od trdnosti.  

Zakaj?  

No, to je drugi del napake: zaljubil sem se v Philippa. In to močno. 

Začel sem se pikati sam.