Dan brez telefonov

Ko sem prvič slišal za idejo dan brez telefonov, ki jo je omenil Emmanuel Macron, sem najprej pomislil, da gre za eno izmed tistih političnih pobud, ki se slišijo dobro, po drugi strani pa nekako hitro pozabiš nanjo, ker nima ravno nekega voliva na tvoje življenje. Potem sem začel razmišljati v povezavi s tem, posledično o sebi. O tem, kolikokrat na dan vzamem telefon v roke, o tem, kako pogosto pogledam na ekran brez posebnega razloga in kako samoumevno je postalo, da mora biti telefon ves čas ob meni. V tistem trenutku se mi ideja ni več zdela oddaljena ali abstraktna. Pred kratkim sem po naključju doživel nekaj podobnega. Telefon sem pustil doma in šel ven za nekaj ur. Najprej se mi to ni zdelo pomembno. Namreč to, da nimam telefona, potem sem začel segati v žep in to večkrat. Hotel sem preveriti uro, pogledati sporočila, odpreti novice, ugotoviti, ali se je medtem kaj zgodilo in zelo hitro sem opazil, da mi manjka veliko več kot predmet. Manjkala mi je konstantna  možnost preverjanja sveta. Ta izkušnja se mi zdi pomembna, ker danes telefon ni več samo naprava za klicanje ali pošiljanje sporočil, telefon je nekakšno središče vsakdanjega življenja, v njem nosimo čas, novice, pogovore, zemljevide, fotografije, sezname opravil in občutek, da imamo stvari pod nadzorom. Ko ga ni, se spremeni tudi naše doživljanje prostora in časa, postanemo bolj pozorni na okolico, hkrati pa bolj nemirni, neka moja prijateljica mi je enkrat rekla, da se je počutila brez telefona kot bi bila gola. Kot bi nji amputirali roko. Takrat se mi je zdela ta primerjava pretirana, vseeno pa vidim, da je nekaj na tem. Brez telefona izgubimo tudi običajni občutek stalne povezanosti. Mene je najbolj presenetilo to, kako močno je bil ta nemir povezan z navado. Nisem imel resne težave, saj me ni noben nujno potreboval, z nobenim se nisem zgrešil. Vse je bilo v redu, jaz pa sem vseeno čutil neko vrsto notranje napetosti, kot da sem izstopil iz ritma, ki me sicer ves čas spremlja. To veliko pove o našem odnosu do tehnologije.

Telefon je postal vsakdanji spremljevalec do te mere, da njegova odsotnost spremeni naše notranje ravnotežje. 

Po nekaj časa sem opazil še nekaj drugega, namreč moj občutek časa se je upočasnil, hoja je bila bolj zbrana, čakanje je trajalo dlje, mesto je bilo bolj opazno, kar pomeni, da sem opazil veliko stvari okoli sebe. To se mi zdi zelo povedno. Velik del sodobnega življenja je razdrobljen na majhne enote pozornosti in telefon je tisti, ki nas ves čas usmerja iz enega dražljaja v drugega. Ko ta tok za nekaj časa izgine, se pojavi praznina in ta praznina je danes za marsikoga da ne rečem neprijetna, ker smo se navadili, da jo takoj zapolnimo. Zato idejo dneva brez telefonov razumem kot zanimiv družbeni eksperiment. Tak dan človeka prisili, da opazi lastne reflekse, recimo kolikokrat želimo nekaj preveriti, kolikokrat sežemo po zaslonu brez razloga, koliko vsakdanjih trenutkov samodejno prepustimo digitalnemu toku. Že to spoznanje ima težo. V njem je nekaj skoraj filozofskega, saj nas sooči z vprašanjem, koliko našega vedenja je zavestnega in koliko je zgolj avtomatiziranega. Tu se odpre tudi širše vprašanje. Telefonov ne uporabljamo samo zaradi osebne izbire, kajti živimo v okolju, kjer je ogromno stvari organiziranih prav preko njih, na primer komunikacija, šolske obveznosti, delo, informacije, navigacija, družbena omrežja. Vse je zbrano na enem mestu. Zato se ideja dneva brez telefonov hitro dotakne tudi vprašanja sodobne družbene ureditve. Način življenja je postal zelo povezan z napravo, ki jo nosimo v žepu, zato je Macronova pobuda je zanimiva tudi predvsem kot znak časa, saj nam govori o tem, da je odnos med človekom in tehnologijo postal tema javnega razmisleka. Meni osebno je tista moja izkušnja brez telefona pokazala predvsem to, kako redko sem zares sam s svojo pozornostjo. Vedno obstaja možnost, da pogledam na ekran in pobegnem v naslednjo informacijo, kjer obstaja že nov dražljaj, nova novica, novo obvestilo. Dan brez telefona zato zame ni vprašanje nostalgije ali zavračanja tehnologije. Je vprašanje distance, vprašanje, ali znam vsaj za nekaj časa ustaviti tok, ki me nenehno vleče naprej. Mogoče je prav to največja vrednost takšne ideje. Za en dan se vzpostavi majhna prekinitev, da se lahko ustavimo in opazujemo svoje navade. In posledično svoj nemir, svojo odvisnost od stalne povezanosti.