Dario Varga - Sem tipičen moški, ki pri prehladu umira

Pred kratkim smo vas spet gledali v Primerih inšpektorja Vrenka, vendar se je zadnja sezona končala res prehitro – po samo dveh delih! 

Veliko odzivov je bilo, da bi si gledalci želeli še. Dva dela res nista cela sezona. Zato ne preseneča, da so me klicali in spraševali, ali je morda prišlo do napake pri snemanju. Niso verjeli, da dejansko nismo posneli več delov.

Verjetno je bila največja prelomnica v vaši karieri vloga pacienta Debevca v seriji Naša mala klinika, ki je bila izjemno gledana. V tistem času je televizijo na splošno gledalo več ljudi. So vas takrat v javnosti bolj prepoznavali kot danes? 

Ne vem, ali je razlika zaradi drugačnih žanrov serije ali pa je morda faktor tudi to, da sem zdaj že starejši gospod … 

Prepričana sem, da pozornosti ni manj, ker bi vi bili starejši, ampak je televizija izgubila velik del gledalcev, ki imajo raje spletne vsebine … Me pa zanima – ali tudi sicer takoj mislite, da ste sami krivi? 

Pravzaprav res. Po horoskopu sem rak in razložili so mi, da sem zelo občutljiv. Mene hitro kdo prizadene. Zgodi se, da se tisti sploh ne zaveda, da me je prizadel, tako da mi je potem čudno, zakaj se nekdo obnaša, kot da ni bilo nič, ko pa mene boli … Tako je že od nekdaj. 

Ste se z leti naučili, da je bolje povedati, ko vas kaj prizadene? 

Ne, to pa ne, še vedno tega nikomur ne povem. Mi je pa zdaj laže, ker se zavedam, da sem pač tak. Horoskop je kriv za vse! (smeh) 

Verjamete v horoskop, astrologijo? 

Ne. Enkrat sem naredil poskus. Zmešal sem trditve vseh astroloških znakov in jih nato naključno položil in zmeraj je bilo vse prav. Skratka, našel sem se v vseh znakih!

O, kako sistematično ste se tega lotili. Je v vas torej nekaj Vrenka? 

Zagotovo, saj vedno nekaj prevzameš od lika, ki ga igraš. 

Ste potem tudi hipohonder, glede na to, da ste dolgo igrali Debevca? 

Tudi. Zelo hitro grem k zdravniku. Na urgenci so me nekoč skoraj zavrnili, ker sem se slabo počutil, kar menda še ni življenjska ogroženost. Ampak v svoj bran moram povedati, da živim res blizu urgence … Sicer sem tipični moški, ki pri prehladu že umira. Žena Natalija me zdaj že pozna, ampak še vedno v takih trenutkih skače okoli mene. Super je biti v središču pozornosti. (smeh) 

Ali vam ni dovolj pozornosti na gledališkem odru, ko vam redno ploskajo? 

Pa saj verjetno vsem včasih paše, da smo malo ubogi. Ko imam izpraznjen akumulator, ko ne vem več, od kod bi jemal, čutim potrebo po malo več pozornosti, se kar uležem … 

Kdaj pa pridejo trenutki izpraznjenosti? Ko imate že nešteto ponovitev predstave ali morda po premieri? 

Najbolj utrujen sem po premieri, ker se takrat zaključi celotni proces priprave predstave. Po premieri običajno kar nekaj ljudi iz ekipe zboli. Prej te adrenalin drži na nogah, ko pa popusti, zbolimo. 

Za igralsko delo so vas nagradili že v študentskih letih … 

No, pri nagradah sem sicer bolj slab … Kar se tiče nagrade na začetku, je to lahko past, saj se hitro preveč sprostiš, ker se ti zdi, da že vse veš. Moja študentska Prešernova nagrada je prišla verjetno malo prezgodaj. Seveda sem se takrat dobro počutil. Ampak pri igri je treba vedno delati, raziskovati, se ne ustaviti, ampak nabirati znanje tudi kasneje. V resnici sem imel v karieri srečo, da sem dobil zelo različne vloge. Zato se nikoli nisem polenil, saj sem vedno imel nove izzive. Nekaterim žal ponujajo samo iste različice vlog, ker jih v tem prepoznajo in jih tako omejijo pri raziskovanju. 

Kakšen je občutek, ko večer za večerom nastopate v isti predstavi v isti vlogi? 

Nikoli nisem imel občutka, da nekaj ponavljam. Zanimivo je, da ne znam posneti niti dveh identičnih kadrov na snemanjih, ker se mi zdi zapravljanje časa ponavljanje enega in istega kadra, zato vedno poskusim še malo drugače. Je pa res, da se vloga dela v montaži, saj je zelo pomembno, kako posnetke zmontirajo, na to pa igralci nimamo nobenega vpliva.

Pred časom ste povedali, da vaše Slovensko mladinsko gledališče pri nagradah pogosto spregledajo. Ste razmišljali, da bi šli v kak drug teater? 

Nikoli. V našem gledališču se počutim dobro. Karkoli kritičnega sem rekel, sem rekel, ker imam ta teater rad in si želim, da bi bil še boljši. Pa saj – zakaj bi kritiziral, česar ne maraš, kajne? Je pa res, da so me dali po mojih kritikah, da ne bi smeli imeti samo dnevnopolitičnega teatra, za štiri leta na led. Kar ni koristno, saj mora igralec vzdrževati igralsko kondicijo. Na srečo sem v tem času snemal, sicer bi se težko vrnil na oder. Ta kondicija je večplastna – tudi mentalna. Če štiri leta ne igraš in torej ne uriš spomina, si boš peto leto veliko teže zapomnil dialoge. Pri sebi sem opazil razliko, je pa res, da je verjetno povezana tudi s staranjem. Včasih sem tekste, kader, sekvence bral po diagonali, danes pa je drugače …

Ste res ravnokar zavrnili vlogo v seriji, ki jo pripravljajo za Pop TV? 

Več razlogov sem imel za zavrnitev. Zame je pri vsakem projektu zelo pomemben casting – torej kdo bo producent, režiser, igralci … Potem me zanima, kako je napisano, saj imam včasih občutek, da je scenarij pisal nekdo, ki se mu je zelo mudilo. Vsekakor si ne želim, da bi tekst popravljal na bralnih vajah, saj v tem primeru sploh ne bi vedel, kje naj začnem. Opazil sem, da recimo pišejo zgodbe, ki se dogajajo za šankom, ljudje, ki v gostilni sploh še niso bili. Skratka, kup pripomb bi imel, ampak potem bi me označili za kapricastega, ker ne pristajam na amaterizem. Zato nisem želel biti del takega projekta. 

Izvedela sem, da na Fakulteti za računalništvo trije študentje za magistrsko nalogo preizkušajo načine za igranje šahovske igre s tremi igralci, kar ste si vi izmislili.  

Ta šah sem naredil pred 25 leti kot del predstave Celica, ki jo je delal Emil Hrvatin, zdaj Janez Janša. V vsaki celici je moral igralec nekaj početi. Jaz sem takrat veliko igral šah, zato mi je režiser predlagal, naj ga igram, a se mi je to zdelo premalo zanimivo. Zato sem skonstruiral take vrste šah. Nanj me je pred kratkim spomnil prijatelj, zato sem se povezal z Markom Bajcem, ki je vodja laboratorija za umetno inteligenco na Fakulteti za računalništvo v Ljubljani. On je poiskal študente, ki se ukvarjajo s tem, tako da bomo imeli kmalu predstavitev te igre. Vidite, tudi to je povezano z ohranjanjem mentalne kondicije. 

Še dobro, da ste si našli zanimive izzive, sicer bi lahko v štirih letih, ko niste igrali v gledališču, postali depresivni … 

Mislim, da si je pomembno najti zaposlitev – pa čeprav gradimo Eifflov stolp iz vžigalic. Pomembno je, da se nečesa lotimo. 

Vodstvo teatra se je zamenjalo. Mislite, da boste zdaj več igrali? 

Občutek imam, da je posijalo sonce! Morda je ta občutek subjektiven, ampak upam, da bo zdaj res vse lepše in svetlejše. 

Na portalu Beletrine Digital je veliko zvočnih knjig. Tudi sami ste jih v vlogi bralca nekaj posneli .... 

Tako je. Posnel sem Demšarjeve knjige, ker je verjetno tudi gledalcem serije zanimivo, da jih bere Vrenkov glas … Sicer osebno raje kot poslušam, berem papirnate knjige – niti tablic se nisem navadil, raje listam po papirju. Zdi se mi, da imam tako boljši stik z avtorjem. Sem pač analogen tip. 

Imate hrvaške korenine, zato ste imeli tudi nekaj predstav pri južnih sosedih. Še igrate na Hrvaškem? 

Tu pa tam me še kdo pokliče tudi za delo, kontakte imam, pa zelo veliko prijateljev, tudi med igralci. Ampak sem bolj fokusiran na Slovenijo. 

Imate še kako željo, katero vlogo bi si želeli igrati? Bi bili Hamlet, kralj Lear ali kaj podobnega? 

V ljubljanski Drami imajo nepisano pravilo, da igralcem pred upokojitvijo ustrežejo in jim za poslovilno predstavo dajo vlogo, ki so si je že dolgo želeli. No, jaz imam sicer še nekaj let časa, ampak res bi želel igrati Riharda III. 

On pa ni ravno pozitiven lik! Zakaj vam je tako zanimiv? 

Pred časom sem nekaj iskal, pa mi je nekdo rekel, naj preverim v Rihardu III. Ko sem še enkrat bral to Shakespearjevo dramo, se me je spet dotaknila. Prav zaradi Riharda III. sem gledal Igro prestolov, saj je nadaljevanka povezana z njim. 

Rihard III. je najmlajši od treh bratov York, ki jim je uspelo osvojiti britanski prestol, potem so se zaradi pohlepa in ljubosumja pobili med sabo. Njihova zgodba se mi zdi šolski primer, kam pripelje pohlep in kako vedno pri drugih pomislimo na najslabše. Shakespeare je res dobro poznal človeške karakterje, kajne? 

On je bil genij. V vsaki drami je razgradil nekaj drugega na prafaktorje. V sredico je zadel, kako nas prevzame zaljubljenost pri Romeu in Juliji, pa slo po oblasti v Macbethu … Pravzaprav je razdelal vsako od božjih zapovedi. Kot bi šel po spisku in vsako obkljukal, da bi vedel, da je res vse obdelal. 

Veliko govorimo, kako nam umetnost nastavlja ogledalo, se nas dotika, uči … A če pogledava Shakespearjeve junake in današnjo družbo, vidiva, da se ni kaj dosti spremenilo. Imate kdaj občutek, da je vaše delo zaman? 

Pravzaprav sem že zgodaj razumel, da sveta ne bom spremenil. Poslanstvo Slovenskega mladinskega gledališča je predvsem, da mlade vzgajamo in jih uvedemo v umetnost gledališča. Pa da skrbimo za slovenski jezik. Tu se pa konča!

Rodili ste se v Novem Sadu, zato me zanima, ali spremljate študentski upor v Srbiji, ki se je začel po padcu strehe na novosadski železniški postaji? 

Spremljam, spremljam. In bolj ko spremljam, manj razumem vse skupaj. Ne razumem, zakaj Vučić, če je vendar tako prepričan o svoji superiornosti, ne razpiše volitev? Zakaj misli, da bo opozicija prevzela oblast? Ampak v politiki je toliko igre, spinov, da je res težko karkoli razumeti. 

Imate občutek, da so v politiki boljši igralci kakor na gledaliških odrih?  

Ne, ne! Predvsem so dobri v tem, da govorijo in ne povedo nič. Jaz tega ne znam, mogoče ker zmeraj govorim tisto, kar mislim, in mislim, kar govorim.