Déjà vu

Vse imam, nič na tem svetu mi ne manjka.  

Hodim v službo, delam v marketingu, vedno sem bil namreč dober promotor in prodajalec, našel sem si žensko, ki skrbi zame, ime ji je Sara in vem, da me obožuje. Imava psa Bilija, skupaj hodimo na dopuste, normala.  

Pred nekaj leti ni bilo tako. Diagnosticirali so mi kar nekaj simptomov in nekaj bolezni, vendar sem takrat na zdravljenje pristal, samo da mi dajo mir. Nekaj časa je, po prihodu iz bolnišnice, zame skrbela mati. Lani je umrla, izdalo jo je srce. Zanimiva je, ta misel, da te izda srce. Srce, tisti tvoj center, na katerega se res zanašaš. Srce izda tvoje zaupanje in umre. 

Moja mama je bila super ženska, vse življenje se je borila za naju z bratom, ničkolikokrat se je vrgla na kolena pred očeta in ga prosila, naj preneha z mlatenjem, naj udarja njo namesto naju.

Včasih je to tudi storil, včasih pa nas je vse tri nabil kot – saj sploh ne vem, s čim bi primerjal. Vem, da je mamo zelo bolelo, ko sem zbolel, zame je namreč vedno želela le najboljše. Samo kaj boš, ni znala ven iz tega dreka, življenja z očetom. Brat se je obesil, ko sem bil star dvanajst let, on je bil takrat star devetnajst. Tudi sam očitno ni znal drugače ubežati razmeram doma. Mamo je bratov samomor dotolkel in od takrat se je res osredotočala samo na to, da imam jaz kolikor mogoče malo stikov z očetom. Naposled je pobegnila stran od njega in si našla službo v majhni trgovinici na drugem koncu Slovenije. Mene je bilo vedno strah, da bo prišel za nama. Ta strah mi je v nekaj letih uspelo nekako potlačiti, potem pa je nekega dne mama uletela z novico, da je stari umrl. Pijan je padel sosedu pod nakladalko. Ta smrt se mi je zdela primerna zanj.