Dekle z iglo - Mali hororji, veliki sistemi

Seveda pomaga, da film izgleda kot estetska razglednica iz pekla: črno-bela slika ni samo nostalgična muha, ampak skoraj znanstveni preparat, ki pod povečevalnim steklom pokaže teksture kože, pepela in starih danskih zidov. Zlovešča pekarna, kjer se sklepajo dogovori o otrocih kot o vrečah moke, pa bi brez težav lahko nastopila tudi pri kakem kafkovskem uradniku, ki bi za pultom prepisoval imena na sezname izgubljenih. 

A film ni patetičen. Von Horn ima preveč spoštovanja do gledalca, da bi mu serviral moralne razsodbe. Raje nastavi ogledalo, včasih z drobno ironijo, recimo ko materinstvo postane dobesedna surovina na trgu, ali ko je zločin zavit v sladkorno skorjo družbene normalnosti. In na koncu prav to neprijetno spoznanje deluje; morda mali hororji niso nikoli tako zelo majhni, če jih gledaš dovolj od blizu.