Delaj, pa boš imel

To ni zgolj nasvet. To je temeljna pogodba, ki sem jo kot otrok, nevede in neprostovoljno, podpisala z družbo. Ni bila v pisni obliki, temveč vtisnjena v ton glasu mojih staršev, v govorico učiteljev, bila je izražena v preziru do brezdelja. Obljuba in hkrati grožnja, sporočilo, če ne boš delala, ne boš nič imela. In če nimaš nič, te ni. V slovenskem kontekstu ta fraza ne govori zgolj o ekonomskem preživetju. Govori o moralnem kapitalu, pridnosti kot valuti vrednosti. Mi nismo narod barantanja, nismo nacija bližnjic.

Mi smo potomci kmetov, delavcev, samograditeljev.

Naši stari očetje so z lastnimi rokami zidali hiše, naši očetje pa še vedno raje sami popravljajo streho, kot da bi klicali krovca. Delaj, pa boš imel na nek način pomeni, da si dokler ustvarjaš, legitimen. Če ne delaš, si breme. In sramota. Tudi sama sem dolga leta živela v skladu s tem. Moje delo je bilo moj ponos, moj ščit, moja samopodoba. Delo me je reševalo pred tesnobo, pred praznino, pred eksistencialnimi vprašanji.

Ko nisem vedela, kdo sem, sem delala. Ko nisem vedela, kaj čutim, sem delala. Ko nisem mogla spati, sem delala. V očeh drugih sem bila izjemno funkcionalna, pridna, bi rekli Slovenci, nekaj v meni pa je govorilo, da z mano ni vse v redu, pa nisem vedela zakaj.  Kajti Delaj, pa boš imel ne pove nič o tem, kaj boš imel. Ne govori o kakovosti tvojega bivanja, o smiselnosti tvojega početja, o ceni, ki jo za ta imeti plačaš. Ne vpraša se, ali to, kar imaš, sploh hočeš. Ali ti pripada. Ali si si to zares želel. Samo, da imaš. In če imaš, je vse drugo tvoje breme. Začela sem opažati, da veliko ljudi okoli mene ima – hiše, kredite, otroke, avtomobile, vikende, ni pa nujno, da so srečni … Mogoče, ker niso imeli časa vprašati. Ker so delali.

Ker se je delati zdelo bolj odgovorno kot misliti, bolj sprejemljivo kot čutiti, bolj praktično kot dvomiti.

In ko sem končno nehala delati, oziroma, ko sem začela delati drugače, z vprašanji namesto z odgovori, sem spoznala, kako nevarna zna biti ta fraza. Koliko ljudi izgori zanjo. Koliko jih je tiho trpelo, delalo in imelo, dokler niso več zdržali. Danes verjamem, da delo samo po sebi ni problem, problem je, ko postane nadomestek za to, kar si. Ko delaš, da bi dokazal svojo vrednost, ko misliš, da moraš trpeti, da boš zaslužil srečo. Ko verjameš, da si do ljubezni upravičen samo, če si utrujen. Delaj, pa boš imel bi bilo čudovito geslo, če bi vključilo še počivaj, pa boš vedel, misli, pa boš razumel in ljubi, pa boš obstajal.