Digitalni duhovi
Ko je filozof Derek Parfit pisal o identiteti, je trdil, da jaz ni trdna, neprekinjena linija, temveč mreža spominov, odnosov in perspektiv, ki se stalno spreminjajo. Če bi živel v našem času, bi morda dodal, in zdaj tudi oblak podatkov. Danes živimo z dvema telesoma, fizičnim in digitalnim. Prvo se stara, drugo se nenehno posodablja. Enkrat bo prvo telo prenehalo dihati, drugo pa bo še vedno oddajalo znake življenja v obliki objav, komentarjev, slik, video posnetkov, e-pošt, to pomeni sledi v algoritmih, ki nas bodo še dolgo po smrti ponujali kot sorodno vsebino. Internet, ta neskončna mreža človeških drobcev, je ustvaril nov fenomen, ki se imenuje digitalno posmrtno življenje, s katerim se naša civilizacija šele uči živeti. V preteklosti so spomine nosili albumi, pisma, predmeti, danes nas ohranjajo algoritmi. Na družbenih omrežjih ljudje pišejo na zidove umrlih prijateljev, pošiljajo sporočila, delijo stare fotografije. Profil postane digitalno svetišče, včasih urejeno, drugič zapuščeno, toda še vedno tam. Facebook, denimo, omogoča spominski račun, ki ostane odprt kot prostor žalovanja in dialoga. Zaznamuje to posmrtno digitalno življenje novo obliko religioznosti? Morda. Kjer je nekoč obstajala duša, danes obstaja podatkovna senca. Ta senca pa ni le spomin, ampak je aktivni udeleženec v svetu, algoritmi jo reproducirajo, umetna inteligenca jo lahko simulira, glas in obraz umrlih lahko s pomočjo podatkov znova oživita. In tako se odpirajo vprašanja, ki so nekoč pripadala teologiji, zdaj pa pripadajo tehnologiji.
Če je digitalna prisotnost del naše identitete, komu pripada po smrti? Družini? Platformi? Državi?
Zakonske ureditve so šele v povojih. V ZDA nekatera podjetja ponujajo storitve digitalnega oporoka, ki določa, kdo lahko dostopa do tvojih računov, pošt, spominov. A filozofsko vprašanje ostaja, ali je digitalna zapuščina res lastnina, ali pa je podaljšek osebe? Če je slednje, potem digitalno smrt ni mogoče preprosto urediti. Ni več trenutka, ko se vse zaključi, obstaja proces digitalnega razpadanja, počasno bledenje v podatkovnem vesolju. V starih mitih je onstran deloval po zakonih, ki so bili nedoumljivi, a stabilni. V digitalnem svetu pa naš onstran upravljajo algoritmi, hladni, a natančni. Tvoj obraz se lahko pojavi v oglasu, tvoj glas v zvočnem arhivu, tvoj zapis v učnem modelu umetne inteligence. Postaneš material, ki ga svet uporablja naprej. Tako se digitalni duh razlikuje od duhov iz mitologij, ne straši zaradi svojega namena, temveč zaradi nenehne uporabnosti. Nisi več duh, ki išče mir, ampak duh, ki ne more nehati delovati. Digitalni duhovi nas učijo paradoksa, več ko ohranimo, težje žalujemo. Kjer so nekoč spomini bledeli in nam dopuščali, da gremo naprej, danes algoritmi obnavljajo, arhivirajo, prikazujejo spomine izpred 7 let. Včasih nas to tolaži. Drugič pa nas zadržuje v prostoru, kjer smrt nikoli ni dokončna. Svet, v katerem nihče zares ne izgine, postaja prostor, kjer žalovanje nima konca, ker tudi življenje, v neki obliki, nima več konca. Morda bo prihodnost spominjala na to, kar je nekoč zapisal Jorge Luis Borges, da je spomin le ena od oblik pozabe. Ko bomo končno razumeli, da digitalni spomin ni isto kot človek, bomo morali na novo definirati, kaj pomeni živeti in umreti v času, ko nas svet nikoli zares ne pozabi. Do takrat pa bomo sobivali z lastnimi podatki, s svojimi digitalnimi dvojniki, s svojimi duhovi.
***
Refleksija predstavlja introspektiven pristop k raziskovanju lastnih čustev, odzivov in spoznanj. Je prostor, kjer avtorji delijo svoje osebne misli, občutke in izkušnje. Vabljeni, da se skupaj z njimi poglobite v razmišljanje.