Dnevi poezije in vina 2025

discipliniranje telesa/ osvoboditev gibanja 

veter lahko (od)pihne (samo to), kar mu je na 
poti. telesa so telesa. name ne vplivajo čustveno, 
pomagam jim, da se opredelijo. eno se premika, 
drugo ne. kako naj prisilim telo, da se premakne? 
postavim ga vetru na pot 

izkušnja telesa pod vplivom vetra. njegovo 
izražanje z besedami. skozi leta, zgodovina vetra, 
ki se premalo razlikuje od govorice pod vplivom 
telesa. 

»podobe, ki so vplivale na njegov navdih, so bile 
šibek potoček na koncu dvorišča v Livenih, nato 
hiša z dvoriščem in drevesi v Mihăilenih ter otroške 
igre na ulici, ki jih je opazoval izza ograje.«

Prevedel Aleš Mustar 

disciplining the body/ freeing movement 

the wind can (only) blow (what is) in his way. 
bodies are bodies. they don’t affect me emotionally, 
I help them define themselves, one moves, another 
doesn’t. how do I make a body move? I place it in 
wind 

the experience of the body under the influence of 
wind. expressing it in words. throughout time, a 
history of wind, too undistinguished from language 
influenced by the body. 

“the imagery that inspired him was the slender 
stream in his back yard in Liveni, then the house 
and yard and the trees in Mihăileni, also children 
playing in the street he’d watch from the other side 
of the fence.” 

Translated by Anca Roncea 

Meje 

To isto polno luno gledava … obzorja 
daleč, predaleč drug od drugega. Med nama 
se pno gorovja. Mehka mahovnata skorja 
zarašča najine stopinje. Čisto sama  

si prečkala vse meje in prišla na tuje, 
v domovino mojih rok. Nevarno sam 
se plazim mimo varuhov meja: potujem 
na severozahod, kjer me je bridko sram 

škripanja duše sredi gladkih, strašnih sten. 
Stojim pred njimi, temni moški z jugovzhoda, 
sumljivega imena, drhteč, gol kot plen. 
Ne morem pobegniti. Meja je usoda. 

Zdaj veš: čeprav prestopiš mejo, je ne zbrišeš. 
Še višja bo krojila tvoj korak, kot dvom. 
Zemljevid ni privid. Zato govori tiše. 
Onstran vseh meja so tvoje ustnice moj dom. 

Borders 

We gaze at the same full moon … horizons 
far away, too far from each other. Mountains 
rise between us. A soft, mossy crust 
grows over our footsteps. All alone  

you crossed all borders and came to a foreign country, 
to the homeland of my arms. Dangerously alone 
I crawl past the keepers of borders: I travel to the 
Northwest, where I am bitterly ashamed 

of the screeching of the soul among smooth, horrible walls. 
I stand before them, a dark man from the Southeast, 
with a conspicuous name, shuddering, as naked as prey. 
I cannot escape. Border is destiny.  

Now you know: although you cross the border, you don‘t erase it. 
Rising even higher it will measure your steps, like doubt. 
A map is not an illusion. So speak more softly. 
Beyond all borders your lips are my home.  

Translated by Lili Potpara 

Odisej 

Nekoč sem odšel 
In ne bom se več vrnil. 
Ne bom se več vrnil. 
Prišel bo nekdo drug 
Z mojim imenom in mojo podobo, 
Govoreč z mojim jezikom 
In imel bo brazgotino 
Na desni nogi. 
Nihče me po njej ne bo prepoznal. 
Ne bom se več vrnil. 

Prevedel Ivan Dobnik 

Odysseus 

Once I went away, 
I will never return. 
I will never return. 
Somebody else will come, 
With my name and my face, 
Speaking just like me 
And he too will have a scar 
On his right leg. 
Nobody will recognise me by this scar. 
I will never return. 

Translated by Alison and Vladimir Kapor 

Vodni krog 

Imela sem petnajst let, ko sem (spet) 
neumorno jokala v javnosti (na vlaku). 
Neki gospod me je vprašal, če me je 
pustil fant, ali kaj … 
»Neuresničenje! Neuresničenje!« 
sem odgovarjala. 
Minilo je slabo leto, nakar sem 
pri nekem fantu gledala Žrtvovanje 
Tarkovskega in spet jokala … 
Vprašal me je, če mi ni dobro. 
Rekla sem, da je čudovito! 
Deset let pozneje sem rodila otroka; 
veliko joka, jaz pa neumno sprašujem: 
»Kaj ti je?« 

The water circle 

I was fifteen when I (once again) 
tirelessly cried in public (on a train). 
A gentleman asked me if a 
boyfriend had left me, or what … 
‘Lack of self-realization! Lack of self-realization!’ 
I replied. 
Not more than a year passed 
when I watched Tarkovsky’s 
Sacrifice at some boy’s 
place and cried again … 
He asked me if I wasn’t well. 
I said I was wonderful! 
Ten years later I gave birth to a child; 
he cries a lot, while I dumbly ask: 
»What is it?« 

Translated by Barbara Jurša 

Pesem o begu 

Zgolj z mačetami in kroglami 
ne bo zmage 

Brez strahu pred temo 
Brez praznih želodcev 
Brez otroškega joka 

Ne bo zmage 

Brez ženskega telesa 
Brez zapuščene dežele 
Brez tišine starcev  

Ne bo zmage 

Brez smrti vere 
Brez izmaličenih sanj 
Brez izgnanega ljudstva 

Ne bo zmage 

Prevedla Barbara Juršič 

Song of escape 

Not with machetes and bullets alone 
There will be no victory 

Without fear of the dark 
Without empty stomachs 
Without a child’s weeping  

There will be no victory  

Without a woman’s body 
Without forsaken land 
Without the silence of the old  

There will be no victory  

Without the death of faith 
Without dreams maimed 
Without the people exiled  

There will be no victory  

Translated by the author 

Samo ti 

Samo ti. 
Vse to ne 
paše, kot 
pašeš ti 
samoti.  

Ustnice 
so zato, 
da tesnijo. 

Pol prazen 
topi se os, 
okrog katere 
niti več 
revolucij 
ne bo – 
nebesnih. 

Solely you  

Solely you. 
All of this does not 
fit, not the way you 
fit 
solitude.  

Lips are for sealing.  

Half empty pole 
the axis is melting 
the one around which 
not even 
revolutions 
will go on – 
celestial.  

Translated by Barbara Jurša 

Mazilo za letenje (navodilo za pripravo) 

− 1 neugasljiva luč, lahko tudi luč, ki nikoli ne 
ugasne (zadošča že melodija) 
− ob napovedanem neurju: 1 vilinski plamen v 
pleksisteklu svetilke na nadvozu hitre ceste 
− 1 privilegij, s čigavimi kostmi bi se pomešale 
tvoje, če bi ta trenutek umrl 
− 1 megla v kotanjah ali jelke v medlem soju 
večernega sonca 
− najmanj 1 srna v odskoku 
− 1 prazna skrinjica za jajca, odprta v nedeljo 
opoldne v avgustu 
− 3 pegaste sove plus izbljuvek enega tedna 
− neznana vstaja izjalovitve, nekrvava 
− 1 manjša jata (vsaj 12 živih osebkov) absolutno premišljeno histeričnih 
hudournikov  

potem kliči (zbori so tukaj učinkovitejši):  

POŠKODBE SO SE VENDARLE ZGODILE ŽE 
ZDAVNAJ 

Prevedel Aleš Učakar 

An Incantation for Flying 

− 1 light eternal, possible substitute: a light that 
never goes out (melody will be sufficient) 
− In case of thunderstorms: 1 ghost light/willo‘- 
wisp/fen fire, preferably to be found in a 
plexiglass guardrail of a highway crossover 
(must be fir woods below) 
− 1 privilege, with whose bones yours might 
be fused in case you died then and there 
(diamonds and rust in a smithy) 
− 1 fog in a hollow or fir trees lit by a slanting 
evening sun 
− At least 1 doe, leaping 
− 1 empty case of eggs, to be opened on a Sunday 
afternoon in August 
− 3 screech owls plus one week’s worth of cast 
− The insurgency of failing without bloodshed 
− 1 small swarm (at least 12 living entities) of 
completely justifiably hysteric swifts  

Incantation (choirs are vastly more effective here):  

WE ARE DONE WITH DOING HARM 

Rewritten and translated by the author 

Ošun 

Če bi bil oriša, 
bi znorel od žalosti. 
Če bi dovolj jokal, bi jutri ob tem času 
moja bela obleka porumenela. 
Lahko dovolj jočem. 
Dovolj sem že jokal. 
Vem, da je vselej tako. 
Tako naj bi se zgodilo: 
spremeniš se v vodo, 
postaneš reka. 
To ni čarovnija – 
smrt igra vlogo pri vsem. 
Če bi bil oriša, 
ne bi nihče znorel od žalosti. 
Jutri ob tem času 
žalost ne bo 
del vsega. 

Prevedla Kristina Kočan 

Oshun 

If I were an orisha, 
I would have gone mad with grief. 
My white dress would turn yellow 
this time tomorrow, if I cried hard enough. 
I can cry hard enough. 
I have cried hard enough. 
I know this always happens. 
This is what’s supposed to happen: 
you turn into water, 
you become a river. 
It is not magic— 
death has a part in everything. 
If I were an orisha, 
no one would go mad with grief. 
This time tomorrow, 
grief will not be 
a part of everything. 

Prekletstvo gozda 

srne se niso približevale domačijam 
videvali smo jih, ko smo šli v hribe 
nabirat šipek za marmelado 

nekega poletja je oči s travo 
vred pokosil srnjačka 
ob večernem mraku je gora zajokala  

od takrat sem vedno 
hodila pred kosilnico 
umikala komaj skotene zajce 
kače katapultirala z vilami  

od takrat nosim prekletstvo gozda 
tvoje srnje srce v mojih očeh 
vidi svetlodlake lovske pse 
namesto prstov nože kosilnice  

ne moreš več, si sporočil   

moje noge je s senom vred 
mama danes zjutraj vrgla kravam 

Prevedla Natalija Milovanović 

The Curse of the Woods 

does never came near the households 
we would see them when we headed uphill 
to pick rosehips for jam  

one summer while mowing a meadow 
Father accidentally mowed a fawn 
the mountain wailed at sunset  

ever since that day I have always 
walked in front of the mower 
moved rabbit kits out of the way 
catapulted snakes with a pitchfork  

ever since that day I have carried the curse of the 
woods  

your doelike heart sees yellow hunting dogs 
in my eyes 
my fingers feel like blades of a mower 
You can’t do this anymore, you said 
Mother put my legs out with the hay 
this morning for the cows 

Translated by Jovanka Kalaba and 
edited by Ellen Elias-Bursać 

uvodni prizor 

na letališču sezujem 
čevlje snamem pas in če 
mi rečejo še hlače  

pustim da me psi prevohajo orožje 
sem vtaknila pod konice prstov tja sem 
spravila tudi pospešen utrip  

urejena sem lasje so počesani 
smehljam se kot ovca gledam v tla  

maska na elastiki 
zataknjena za ušesa 

Prevedla Mateja Seliškar Kenda 

opening scene 

at the airport i take off 
my shoes my belt and if 
they ask my pants as well  

i submit to being sniffed by dogs the weapons 
are in my fingertips where i 
have also stored my rapid heartbeat  

i look smart i’ve done my hair 
i smile like a sheep keep my eyes  

on the floor the elastic 
of the mask behind my ears 

Translated by David Colmer 

Školjka z akropole 

Školjka hrani šum svojega rojstnega kraja. 
Pravijo. Če jo dvigneš k ušesu, 
lahko ujameš delfine, ki se pogovarjajo, 
in strmoglavljenje letala.  

Če jo streseš, oddajnik zašumi. 
V etru se mešajo glasovi mladih ljudi, 
naprava jih objame, a hkrati spusti, 
kot raža plastenko, misleč, da je plen. 
Bobnenje grl postane nenadoma 
zamolklo, ko poleg njih 
eksplodirajo bombe in revolucije. 

Ponovno jo streseš. Zdaj vztrajna 
potniška letala hrumijo nad vrtom. 
Leže na hrbtu spremljaš sledi 
belih plavuti. Fotografiraš jih, 
ko padajo v parne blazine, 
ki imajo obliko vodnih pošasti. 

Če školjko odmakneš, 
šumenje vztraja. Moteči valovi 
so na poti že tako dolgo, da so 
porušili brežine tvojega slušnega kanala. 
Potuhnjeni tokovi trknejo 
nad akropolo iz razbitin. 

Prevedla Gabriella Gaál 

The acropolis shell 

A shell preserves the murmur of its birthplace. 
People say. If you press one to your ear, 
you can catch the chatter of dolphins, 
and the impact of an airplane crash.  

You shake it, the transceiver crackles. 
Voices of the young mix in the ether, 
the device embraces and releases them, 
like a ray does a plastic bottle, taken for prey. 
Suddenly the drumming of the throats 
is distorted, as next to them, bombs, 
uprisings and revolutions explode.  

You shake it again. And now persistent 
airliners buzz and hum above the garden. 
Lying on your back you follow the trails 
left by the white fins. You take a picture as 
they whump into the puffy pillows 
shaped like sea monsters. 

If you hold the shell away from you, 
the buzz in your ear stays. Jamming waves 
that put out so long ago they've devastated 
the banks of your internal auditory canal. 
Sluggish currents clash together 
above an acropolis built from rags. 

Translated by Austin Wagner