Doomscrolling

Doomscrolling me je dolgo begal predvsem zato, ker ga pri sebi nisem mogel razložiti z naivno razlago o slabi navadi. Vedel sem, da mi ne koristi. Opazoval sem, kako mi seka pozornost, krči telo in zožuje miselni horizont. Pa sem kljub temu vztrajal. Zvečer, ko bi lahko bral ali preprosto sedel v tišini, sem drsel po zaslonu in si nalagal novice o vojnah, propadih sistemov, ekoloških točkah brez vrnitve. Kot da bi obstajal del mene, ki se s tem hrani. Postalo mi je jasno, da ne gre za iskanje informacij, temveč za nekaj globljega. Negativnost ima težo. Možgani se nanjo odzivajo drugače kot na dobre novice. Če berem, kako sta Izrael in Amerika napadla Iran, se v meni sproži star, telesen odziv – rahla napetost v prsih, pospešen utrip, občutek budnosti. Če berem, da je nekdo nekje srečen, to redko sproži enako intenzivno pozornost. Evolucijsko gledano je to razumljivo. Grožnja je vedno pomembnejša od udobja. Problem nastane, ko se svet spremeni v neskončno simulacijo nevarnosti, telo pa se še vedno obnaša, kot da je vsaka novica opozorilo na neposredno preživetje. Velikokrat se zalotim, da doomscrollam ravno takrat, ko se počutim nemočnega. Spomnim se obdobja pandemije, ko sem vsako jutro začel z branjem statistik, projekcij, črnih scenarijev. Rekel sem si, da se informiram. V resnici pa sem poskušal vzpostaviti nadzor nad nečim, česar ni bilo mogoče nadzorovati. Informacija je postala nadomestek za delovanje. Če sem vedel dovolj, sem imel občutek, da nisem povsem pasiven. Ta iluzija nadzora je bila kratkotrajna, a dovolj močna, da sem se ji znova in znova vračal. Pri tem me vedno znova preseneti paradoks: slabe novice me vznemirijo, a me hkrati pritegnejo. Vsaka nova objava, vsak 'še huje bo', sproži droben sunek v možganih. Dopamin ne izbira morale. Nagrajuje novost. Negativne zgodbe pa so skoraj vedno strukturirane kot napete pripovedi – eskalacija, konflikt, odprt konec. Svet v krizi je, z vidika psihe, bolj zanimiv kot svet v ravnovesju. In človek je, če smo iskreni, bitje pomena bolj kot bitje sreče. Opazil sem tudi, kako zelo kolektiven je ta pojav. Ko berem komentarje, odzive, deljene strahove, se zgodi nekaj nenavadnega: moja tesnoba dobi potrditev. Nisem edini, ki se boji. Kar pomeni, da ne pretiravam. Če vsi gledamo v isto temo, postane skoraj normalno, da je svet videti brezizhoden. V tem je določena tolažba, a tudi nevarnost. Algoritmi to razumejo bolje kot mi.

Negativnost zadržuje pozornost. Strah ustvarja angažma.

Najbolj neprijeten uvid pa je prišel, ko sem se vprašal, zakaj se včasih sploh ne želim ustaviti. Ko sem zaprl aplikacijo in obstal v tišini, sem začutil nemir, ki ni imel zveze z novicami. Doomscrolling je pogosto lažja izbira kot soočenje z lastnimi mislimi, z občutkom praznine ali z vprašanji, na katera nimam odgovorov. Negativnost zunanjega sveta je vsaj konkretna. Ima obraze, številke, kraje. Notranji nemir pa je difuzen, tih in veliko težje obvladljiv. Zato doomscrollinga ne vidim več kot osebni poraz ali dokaz šibke samokontrole. Vidim ga kot simptom časa, v katerem živimo in kot signal notranjega stanja. Nekaj v nas išče orientacijo, pomen, opozorilo. Mogoče bi bilo res bolje, da se ne sprašujem, kako naj se popolnoma odvadim doomscrollinga, ampak bolj, kaj mi  govori o mojem odnosu do sveta in do sebe. Kaj v resnici iščem? Včasih je odgovor legitimen interes. Drugič je zgolj potreba po občutku, da sem buden, vključen, na preži. V svetu, ki nenehno proizvaja alarm, se mi zdi ena redkih oblik psihološke svobode pravica do izbire, kdaj bom poslušal. In kdaj bom, zavestno, pogled umaknil drugam.