Dr. Anica Mikuš Kos – Kaj lahko storim, da bi bilo kakemu otroku manj hudo, da bi manj trpel?

Dr. Anica Mikuš Kos verjame, da zgolj drža opazovalca, premišljevalca ni dovolj. »Svoje poglede na svet moraš udejanjiti, jih izraziti, izreči na glas in zapisati.« Leta 2020 je tako z odločnim apelom naslovila, prosila, povabila slovensko vlado in druge odločevalce, da omogočijo vstop v Slovenijo otrokom brez spremstva, v nečloveških razmerah na turško-grški meji in grških otokih, ter civilno družbo, državljanke in državljane pozvala, da podprejo prizadevanja za pomoč tem otrokom. Oglasila se je kot človek, kot državljanka, kot oseba, ki je doživela grozote nad otroki v drugi svetovni vojni, kot humanitarna delavka in kot strokovnjakinja za duševno zdravje otrok.

Oglasila se je kot človek, kot državljanka, kot oseba, ki je doživela grozote nad otroki v drugi svetovni vojni, kot humanitarna delavka in kot strokovnjakinja za duševno zdravje otrok.

Ko dr. Anico Mikuš Kos poslušam in občudujem, ko berem o njej in vem, kako lepo jo je poznati, razmišljam o pravicah otroka. In pomislim tudi na pediatra, pedagoga, pisatelja Janusza Korczaka. Heroja, ki je med drugo svetovno vojno vodil Dom sirot, sirotišnico v varšavskem getu, skrbel za 200 otrok. 5. avgusta 1942, med tako imenovano »veliko akcijo« – glavno fazo nemškega iztrebljanja prebivalcev varšavskega geta – Korczak ni sprejel ponudbe za svojo rešitev, otrok ni zapustil. Skupaj z njimi je dostojanstveno odšel iz geta, na vlak za koncentracijsko taborišče Treblinka, skupaj z njimi je tam umrl. In vendar še živi, Stari doktor, živi med nami, opozarja, da je delovanje za pravice otroka, kot jih je ubesedil v svoji deklaraciji, najbolj smiseln in najpomembnejši boj.

Ko dr. Anico Mikuš Kos poslušam in občudujem, ko berem o njej in vem, kako lepo jo je poznati, razmišljam o pravicah otroka in pomislim tudi na pediatra, pedagoga, pisatelja Janusza Korczaka.

Kako se je Janusz Korczak oglašal v vašem življenju? 

Na njegovo zgodbo sem večkrat naletela – v tekstih, pogovorih ... Vedela sem, kdo je, nisem pa brala njegovih del. Razen Kralja Mateja na samotnem otoku, ki sem ga brala otrokom. Pred kratkim sem sina, pravzaprav ne vem zakaj, prosila, naj mi iz Francije prinese Korczakov Dnevnik iz geta. In potem ste me poklicali vi.

Sprašujem se, kako mu je vse, kar je doživljal, uspelo prenesti, kako je zmogel narediti vse, kar je storil za otroke. Ni bil zdrav, ob svojih prizadevanjih je doživljal veliko hudega, najhujšega. 200 otrok je ohranjal pri življenju – telesnem in duševnem.

Neverjetno. Kako se vas je knjiga dotaknila, kako ste jo brali? 

V njej sem naletela na vrsto premišljevanj, ki sem jih kdaj imela tudi sama. O smislu. O tem, kaj je prav narediti in česa ne. Najgloblji poklon doktorju Korczaku. Pri njem ne gre za enkratno herojsko dejanje, gre za kontinuiteto altruizma, človeškega dostojanstva in plemenitosti. Sama menim, da ga je vodil notranji moralni imperativ. Tudi ljubezen, nedvomno, a mislim, da je bila njegovo glavno vodilo izredno visoka moralna in etična naravnanost. Izjemna je bila njegova poštenost do sebe in do drugih. Sprašujem se, kako mu je vse to, kar je doživljal, uspelo prenesti, kako je zmogel narediti vse, kar je storil za otroke. Ni bil zdrav, ob svojih prizadevanjih je doživljal veliko hudega, najhujšega. 200 otrok je ohranjal pri življenju – telesnem in duševnem. Od kod je jemal pogum? Energijo? Gotovo ga je bilo strah. Ampak njegova dejanja so bila dejanja neustrašnega človeka. Kot človek, kot otroška psihiatrinja in kot humanitarna delavka, ki pomaga otrokom, neizmerno cenim njegov pogled na otroka, njegova načela vzgoje in ravnanja z otroki, zaupanje v otroke ter pogled na delovanje izobraževalnih institucij. 

Se vam zdi njegova zgodba pomembna za naš čas? 

Da. Zelo pomembna. Ljudje bi jo morali poznati, več takih zgodb bi morali poznati. Problem je, da današnje informiranje izpostavlja predvsem slabo. Če gledamo televizijo, poslušamo radio, spremljamo svet na družbenih omrežjih ..., pride do nas črna, grozljiva podoba sveta, v katerem prevladuje zlo, kjer ni nobene gotovosti in kjer nikomur ne moreš zaupati.

Če gledamo televizijo, poslušamo radio, spremljamo svet na družbenih omrežjih ..., pride do nas črna, grozljiva podoba sveta, v katerem prevladuje zlo, kjer ni nobene gotovosti in kjer nikomur ne moreš zaupati.

Kadar pa pridemo v stik z 'ljudstvom kar tako', kakor jaz, kadar delam na vojnih področjih, nam postane jasno, koliko plemenitosti je med ljudmi. Med učitelji iz najbolj oddaljenih, obmejnih vasi na Kosovu ali na Kavkazu, denimo. To je vsekakor primeren čas, da predstavimo Korczakovo pedagoško pojmovanje in delovanje.

Konvencija o otrokovih pravicah, ki jo je 20. novembra 1989 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, stoji na istih načelih, kot jih beremo v deklaraciji Janusza Korczaka.

Janusz Korczak je svoja načela strnil v Deklaracijo otrokovih pravic.  

Konvencija o otrokovih pravicah, ki jo je 20. novembra 1989 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, stoji na istih načelih, kot jih beremo v deklaraciji Janusza Korczaka. Problem je – realnost. V Sloveniji je še mogoče govoriti o otrokovih pravicah, osnovne pravice so otrokom zagotovljene, čeprav se še dogaja marsikaj hudega. Starši, otroci in tudi javnost v Sloveniji so osveščeni. A kadar delam humanitarno na vojnih področjih in območjih hude revščine, vam lahko povem, mi je o otrokovih pravicah nerodno govoriti. Pred nekaj leti, denimo, sem bila v Maroku, v zelo revnem delu. Tam osemčlanska družina živi z evrom in pol na dan. Tamkajšnji učitelj me je vprašal podobno, kakor me sprašujejo tudi drugod po svetu: "Kaj menite o otrokovih pravicah, če vam povem, da se moje učenke, stare 12 let, poročajo s 50-letnimi moškimi? Ne ker bi jih v to prisilili, pač pa ker mislijo, da bodo imele hrano, če se bodo poročile?" Ali pa v Ingušetiji, kjer je v hudi zimi v vagonih zmrznilo več otrok – beguncev iz Čečenije. Tam me je bilo sram govoriti o otrokovih pravicah.

Ali pa v Ingušetiji, kjer je v hudi zimi v vagonih zmrznilo več otrok – beguncev iz Čečenije. Tam me je bilo sram govoriti o otrokovih pravicah.

Da, Slovenija ima lep program ozaveščanja otrok o njihovih pravicah – imenuje se Naše pravice. Prenašamo ga v različne dele sveta, tudi v okviru psihosocialnih projektov, na Kosovu, v Ukrajini in Gazi, denimo. Tudi če je realnost daleč od udejanjenja otrokovih pravic, je prav, da otroci in odrasli vemo, da so te pravice zapisane – kot vodilo zaščite otrok, kot vizija tega, k čemur nas, državljane in naše države, obvezuje človečnost.

Vaše življenje je v veliki meri posvečeno otrokom. 

Delati z otroki je posebno poslanstvo. Opraviti imaš z najbolj nemočnim, zelo ranljivim delom populacije.

Najprej sem delala z njimi kot pediatrinja, pozneje kot otroška psihiatrinja in kot humanitarna delavka. Delati z otroki je posebno poslanstvo. Opraviti imaš z najbolj nemočnim, zelo ranljivim delom populacije. In otroci so prihodnost človeštva. Otroci so prijazni, v otrocih je manj zla kot v nas, odraslih. No, nekateri otroci, resda redki, v sebi nosijo kali zla ali pa kaki vplivi zbudijo slabo v njih. Spomnim se besed novinarja, ki smo si jih izmenjali ob valu beguncev leta 2016: "V mojem razredu smo imeli 'Bosančka', prišel je leta 1992. Kako zelo smo ga zafrkavali, slabo ravnali z njim! Tedaj se nisem zavedal, kaj počnemo, to mi je šele zdaj postalo jasno. Prav ima me, da bi sedel na letalo, ga poiskal v Sarajevu. In se mu – opravičil."

Zadnjih 30 let delate na vojnih področjih in z begunci. Katere so duševne rane, ki otrokom povzročajo trpljenje in botrujejo dolgotrajnim ali trajnim duševnim motnjam? 

Otrok ob vojnem nasilju predvsem trpi. Lahko izgubi bližnje, prijatelje, šolo, dom in domovino, doživi telesno bolečino, lakoto, telesne poškodbe. Doživi izgubo občutka varnosti, pogosto tudi vere v človeka, upanja v prihodnost. Posledice na duševnem zdravju pa so odvisne od psihične odpornosti posameznega otroka. So zelo ranljivi otroci, so pa tudi zelo odporni, ki prenesejo neverjetno težke izkušnje, zaradi katerih hudo trpijo, toda ne bi mogli reči, da je njihovo duševno zdravje trajno porušeno. Posledice so odvisne tudi od okoliščin in konteksta dogajanja. Dejstvo je, da večina otrok, ki so doživeli vojno, tudi brez psihološke, psihoterapevtske ali psihiatrične pomoči okreva in pozneje deluje normalno. Preveč smo se osredotočili na duševne motnje, ki so posledice vojnih doživetij. Morali bi se osredotočiti na trpljenje otrok. Ne glede na dolgotrajne posledice je bolečina, grozota trpljenja prvo, kar bi morali preprečevati, zaščititi dobrobit otrok. Vedno sem ogorčena, kadar donatorji sredstev za različne psihosocialne projekte želijo vedeti le, koliko otrok ima duševne motnje zaradi vojne. Nikoli me ni nihče vprašal, kaj lahko storimo, da bi zmanjšali trpljenje otrok, tudi tistih, ki okrevajo. Kadar beremo zgodbe o varšavskem getu in Treblinki, nas ne stisne pri srcu in v želodcu zaradi duševnih motenj otrok, temveč zaradi njihovega neizmernega trpljenja.

Kakšen vzgib vas žene na pot kot humanitarno delavko?  

Kot osemletna deklica sem se s starši pridružila partizanom. Moja mama je bila Judinja. Materi in meni je grozila deportacija v koncentracijsko taborišče. K partizanom smo odšli, predvsem da bi se rešili. V vasi Orahovica v Slavoniji me je pred Nemci in ustaši zaščitila kmečka družina. Ideološko pravzaprav niso bili na strani partizanov, a so me v času ofenziv ščitili, Nemcem govorili, da sem članica družine. Da, med vojno, kot otrok, sem doživela veliko dobrega. Spomnim se ranjencev v gozdni bolnišnici, kjer je delala moja mama. Dajali so mi hrano, kolačke, ki so jim jih prinesle mame ... Dobro je ostalo v spominu, in rada bi ga vrnila. Druga spodbuda za moje poti je, da v tem svojem delovanju vidim smisel. Ne v psihoterapiji na vojnih področjih, temveč v aktiviranju in krepitvi naravnih virov pomoči. Nedavno sem brala razmišljanje, ali bi bila v Gazi primernejša psihoanalitična ali vedenjsko kognitivna psihoterapija!

V Gazi je na stotine tisočev otrok, ki doživljajo najhuje.

V Gazi je na stotine tisočev otrok, ki doživljajo najhujše. Nujno je aktivirati osnovne vire pomoči in okrevanja, tiste, ki lahko pomagajo veliko otrokom s čustvenimi ranami. Zato delam s prostovoljci, delavci v osnovnem zdravstvu, predvsem pa z učitelji. Sama bi lahko imela na terapiji morda sto otrok, učitelji pa lahko pomagajo veliko večjemu številu. Svoje znanje tako uporabljam za motiviranje, krepitev in usposabljanje ljudi, ki pridejo vsak dan v stik z množico otrok, za vzpostavljanje organizacije vsakdanjega življenja otrok, ki pripomore k okrevanju.

Duševnega zdravja otrok torej ne bodo rešili psihologi, psihiatri in psihoterapevti? 

Ne. Večini otrok lahko znatno pomagajo človeški viri v njihovih ožjih in širših skupnostih: starši, prijatelji, sošolci, prostovoljci, organizacije za prostočasne dejavnosti, nevladne organizacije, verske organizacije in še mnogi drugi. Ključno je aktivirati vire pomoči onkraj psiholoških in psihiatričnih strokovnih služb, strokovnjake angažirati le za pomoč otrokom z najtežjimi motnjami, tistim, ki ne okrevajo, ker nimajo dovolj notranje moči ali pa dovolj podpore v svojem okolju. Ti otroci potrebujejo strokovno pomoč.

Kje jo lahko najdejo v Sloveniji? 

V Sloveniji imamo vrsto zelo dobrih strokovnih služb za pomoč otrokom z duševnimi težavami. Problem je v tem – tako kakor v drugih državah bogatega sveta, v Evropi, ZDA –, da je teh služb, glede na potrebe, veliko premalo. V bogatem svetu le med 20 in 30 odstotkov otrok in mladostnikov, ki bi po mnenju dušeslovnih strok in na osnovi mednarodnih klasifikacij duševnih motenj potrebovali strokovno pomoč, to pomoč tudi prejema. Razkorak pa je še mnogo večji ob množičnih nesrečah in nasilju, kakršno so vojne. Čakalna doba v vodilni slovenski duševnozdravstveni službi – v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani – je približno eno leto. Ne le na vojnih področjih, tudi v naših okoliščinah življenja bi si morali občutno bolj prizadevati za razvijanje in krepitev virov pomoči v naravnih življenjskih okoljih, za to, kar je pomagalo in še pomaga milijonom otrok, da okrevajo po čustvenih ranah. 

Ključna je podpora naravnih socialnih mrež: družine, skupnosti. Ključna je – človečnost.  

Verjamem v človečnost in jo v svetu tudi zaznam, vidim, čutim.

Verjamem v človečnost in jo v svetu tudi zaznam, vidim, čutim. Dosti več je je, kot si mislimo, četudi ne pride vedno na dan in je v javni podobi sveta premalo, neustrezno predstavljena. Človečnost je prisotna tudi v najhujših življenjskih okoliščinah. Ohranja se, kljub vsemu zlu. In to je tisto, kar človeku daje moč, da nadaljuje, daje mu upanje, smisel. Upanje zame je hip, kadar doživim, začutim dobro v ljudeh. Svet je slab, a je tudi dober. Vzajemna pomoč je način preživetja skupnosti, je vir obvladovanja hudega.

Opozarjate, da si strokovne institucije – tudi šola in duševnozdravstveno področje – vse premalo prizadevajo za aktiviranje skupnostnih virov podpore in pomoči. 

Skupnost je neizčrpen vir pomoči in podpore otrokom v stiskah. Skupaj z njeno osnovo in vezivom – človečnostjo – jo je potrebno pripeljati tako na področje varovanja duševnega zdravja kakor na področje vzgoje. Šola bi morala v znatno večji meri vzgajati otroke za prosocialno vedenje, socialno odgovornost in človečnost. Prav v sedanjem času ugotavljamo, da družbeni red, mednarodne in državne institucije, ki smo jih zgradili kot varovalke dobrobiti in varnosti, ne zmorejo ustaviti vojn ter potiskanja narave v klimatske spremembe. Očitno poleg znanosti, visokih tehnologij, umetne inteligence, vrhunskega menedžmenta, sofisticiranih družbenih vzvodov demokracije potrebujemo še neko dobrino, ki nam bo pomagala k varnosti, vzajemni pomoči, ohranjanju dobrega v ljudeh.

Zunaj kabinetov strokovnjakov so za otroke naravni viri pomoči. Tudi literatura? 

Literatura je zelo pomembna. Branje del, ki odsevajo empatijo, povezovanje, vzajemno podporo je pomemben pristop k vzgoji za človečnost, sočutje in solidarnost. Je način vzgoje otroka za dobro. Staršem priporočam, naj otrokom pripovedujejo, berejo lepe pravljice, v katerih se izraža dobro. Veliko je tudi lepih risank za otroke. In seveda v leposlovju najdemo zgodbe o dobrem. Večkrat se denimo spomnim zgodbe Branka Ćopića. Med drugo svetovno vojno vsa vas beži pred Nemci. Bogati kmetje imajo vozove, nanje naložijo svoje družine in vreče žita. Tisti, ki nimajo konj, bežijo peš. Za vozom bogatega kmeta hodi mama z majhnim otrokom, starim kakih pet let. Deček je izmučen, ne zmore več. Kmet se tedaj spomni svojega otroštva, prve svetovne vojne, bega pred Avstrijci. Njegov oče ni imel ne konja ne kmečkega voza, zato je družina bežala peš. Pred družino se je pomikal voz, naložen z vrečami žita in z ljudmi. Kmet – begunec iz prve svetovne vojne – dvigne malčka, sedanjega voznika, na svoj voz. V tem spominu kmet, begunec med drugo svetovno vojno, ustavi svoj voz, dvigne otroka, ki hodi za njim, in ga posede med svoje otroke.

Da, otrok ima pravico do zaščite. Ima pravico do ljubezni. Ima pravico biti srečen. 

Veste, imam 89 let. Kadar razmišljam o naštetih lepih načelih, se znajdem v prostoru dveh razsežnosti. Prva je razsežnost, ki jo pokrivajo vaše besede, ideal, za katerega si mnogi prizadevamo, toda žal le deloma uspešno. Še vedno ostaja na stotine tisočev otrok v najhujšem trpljenju, prikrajšanosti, telesnih in duševnih bolečinah. V tej razsežnosti je nevarnost, da obupamo. Tako kot sedaj ob otrocih v Gazi in Ukrajini – dobimo občutek nemoči, saj vojne ne moremo ustaviti, preprečiti trpljenja ogromno otrok. Obupamo do tolikšne mere, da opustimo prizadevanja. Zlasti če si star kot jaz in imaš dolg spomin, se spominjaš, koliko ljudi si je prizadevalo za dobro otrok, in si zgrožen, kadar vidiš, da se množične grozote ponavljajo. Pomaga, če prideš med ljudi, ki upajo, ki verjamejo, da se bo svet spremenil, ki imajo energijo za spreminjanja sveta. Tudi če bereš o njih. Doktor Janusz Korczak pomaga. Druga razsežnost je bolj prizemljena, vsakdanja, lahko bi rekli manj ideološka. V nekem smislu preseže razmišljanja in pritrjevanje Konvenciji o otrokovih pravicah. Gre za vprašanje: Kaj lahko jaz, s svojimi 89 leti, s sredstvi pomoči, s katerimi razpolagam, v okoliščinah svoje stvarnosti, storim, da bi bilo kakemu otroku manj hudo, da bi manj trpel, da bi bil svet zanj lepši? Prepričana sem, da bi skoraj vsakdo med nami lahko našel možno delovanje in da mnogi, mnogi ljudje, ne da bi razglašali, to tudi počno.