Dr. Anica Mikuš Kos – Kaj lahko storim, da bi bilo kakemu otroku manj hudo, da bi manj trpel?

Dr. Anica Mikuš Kos verjame, da zgolj drža opazovalca, premišljevalca ni dovolj. »Svoje poglede na svet moraš udejanjiti, jih izraziti, izreči na glas in zapisati.« Leta 2020 je tako z odločnim apelom naslovila, prosila, povabila slovensko vlado in druge odločevalce, da omogočijo vstop v Slovenijo otrokom brez spremstva, v nečloveških razmerah na turško-grški meji in grških otokih, ter civilno družbo, državljanke in državljane pozvala, da podprejo prizadevanja za pomoč tem otrokom. Oglasila se je kot človek, kot državljanka, kot oseba, ki je doživela grozote nad otroki v drugi svetovni vojni, kot humanitarna delavka in kot strokovnjakinja za duševno zdravje otrok.

Oglasila se je kot človek, kot državljanka, kot oseba, ki je doživela grozote nad otroki v drugi svetovni vojni, kot humanitarna delavka in kot strokovnjakinja za duševno zdravje otrok.

Ko dr. Anico Mikuš Kos poslušam in občudujem, ko berem o njej in vem, kako lepo jo je poznati, razmišljam o pravicah otroka. In pomislim tudi na pediatra, pedagoga, pisatelja Janusza Korczaka. Heroja, ki je med drugo svetovno vojno vodil Dom sirot, sirotišnico v varšavskem getu, skrbel za 200 otrok. 5. avgusta 1942, med tako imenovano »veliko akcijo« – glavno fazo nemškega iztrebljanja prebivalcev varšavskega geta – Korczak ni sprejel ponudbe za svojo rešitev, otrok ni zapustil. Skupaj z njimi je dostojanstveno odšel iz geta, na vlak za koncentracijsko taborišče Treblinka, skupaj z njimi je tam umrl. In vendar še živi, Stari doktor, živi med nami, opozarja, da je delovanje za pravice otroka, kot jih je ubesedil v svoji deklaraciji, najbolj smiseln in najpomembnejši boj.

Ko dr. Anico Mikuš Kos poslušam in občudujem, ko berem o njej in vem, kako lepo jo je poznati, razmišljam o pravicah otroka in pomislim tudi na pediatra, pedagoga, pisatelja Janusza Korczaka.