Drobci brezčasnosti - Kambodža

Ker sem motor očitno pustil na cesti, ne da bi ga zaklenil, mi v restavracijo sledi starec. Hvaležno se mu priklonim in sprejmem ključe – v njegovem pogledu razberem, da nisem čisto priseben. Morda je kriva vročina, srajca na meni se je že petkrat prepotila in osušila. V temenih mi pritiska, počutim se, kot da moj pogled ne prihaja iz oči, ampak tam iz kota pod stropom, od koder me opazuje ženica s prisiljenim nasmehom in odsotno krpo v kozarcu. Morda sem bolan, žge me v prsih in sili na bruhanje. Doma bi šel k zdravniku, tukaj pa nekako ne čutim potrebe, da bi imel stvari pod nadzorom. To zame pomeni potovati – prepustiti se naključjem in poiskati udobje v kaosu. Zdaj se mi namreč zdi popolnoma naravno, da zapadem v samogibno raziskovanje kraja, v katerega me je zaneslo, in si duha osvobodim vsakršne prtljage. 

Usedem se za pult in naročim bananin milkshake za par centov. Staro lastnico vprašam, ali zna angleško, nato pa razočarano pograbim kozarec in se prestavim na teraso. Nekaj časa čečkam po dnevniku, rišem veduto vasice, kot sem jo zagledal v sončnem zahodu; in beležim podrobnosti dneva, čeprav se ni zgodilo nič takega, kar bi bilo vrednega omembe. Nasploh so moja pohajkovanja polna mrtvega časa, tega nemega stanja, v katerem le opazujem, čakam, razmišljam … Ko že dovolj dolgo sedim na mestu, se mi dozdeva, da se je svet izpraznil vsega tistega, kar sem vanj položil, vseh teh gotovosti, ugibanj, spominov ter pričakovanj – ostane le še tisti večni trenutek sreče, v katerem se sence igrajo s svetlobo. Se potem človeku ne zazdi, kot da čas ne obstaja? Kot da je dan prej le slonel na meni z vso svojo težo, še celega sem imel v pesti, zdaj pa se je razblinil kot sanje?