Drobci brezčasnosti - Kambodža

Ker sem motor očitno pustil na cesti, ne da bi ga zaklenil, mi v restavracijo sledi starec. Hvaležno se mu priklonim in sprejmem ključe – v njegovem pogledu razberem, da nisem čisto priseben. Morda je kriva vročina, srajca na meni se je že petkrat prepotila in osušila. V temenih mi pritiska, počutim se, kot da moj pogled ne prihaja iz oči, ampak tam iz kota pod stropom, od koder me opazuje ženica s prisiljenim nasmehom in odsotno krpo v kozarcu. Morda sem bolan, žge me v prsih in sili na bruhanje. Doma bi šel k zdravniku, tukaj pa nekako ne čutim potrebe, da bi imel stvari pod nadzorom. To zame pomeni potovati – prepustiti se naključjem in poiskati udobje v kaosu. Zdaj se mi namreč zdi popolnoma naravno, da zapadem v samogibno raziskovanje kraja, v katerega me je zaneslo, in si duha osvobodim vsakršne prtljage. 

Usedem se za pult in naročim bananin milkshake za par centov. Staro lastnico vprašam, ali zna angleško, nato pa razočarano pograbim kozarec in se prestavim na teraso. Nekaj časa čečkam po dnevniku, rišem veduto vasice, kot sem jo zagledal v sončnem zahodu; in beležim podrobnosti dneva, čeprav se ni zgodilo nič takega, kar bi bilo vrednega omembe. Nasploh so moja pohajkovanja polna mrtvega časa, tega nemega stanja, v katerem le opazujem, čakam, razmišljam … Ko že dovolj dolgo sedim na mestu, se mi dozdeva, da se je svet izpraznil vsega tistega, kar sem vanj položil, vseh teh gotovosti, ugibanj, spominov ter pričakovanj – ostane le še tisti večni trenutek sreče, v katerem se sence igrajo s svetlobo. Se potem človeku ne zazdi, kot da čas ne obstaja? Kot da je dan prej le slonel na meni z vso svojo težo, še celega sem imel v pesti, zdaj pa se je razblinil kot sanje?

Tako zdaj sedim na tej terasi s hladnim kozarcem med dlanmi, poln melanholične tenkočutnosti, ki ji doma – obdan z vsakodnevnimi navadami – tako redko dopustim, da bi se razbohotila okrog mene. Gledam, kako do peclja polzijo kapljice, v ustih mi zeva žeja, zrak polnijo odmevi otrok, ki se spodaj za ograjo podijo za psi iz samostana. Vse okoli je gošča, v gošči so oranžni drobci menihov, ki sekajo vejevje, izza krošenj se strašljivo velik proti drevesom pred sabo dviga kip Bude. Nebo za njim se barva rdeče – ni že tak prizor dovolj, da človeka napolni s srečo? Spijem svoj milkshake in se po rosnih stopnicah spustim do dvorišča samostana. Ob tem spremljam, kako skozi krošnje bliska zlata svetloba. 

Ko se prebijem vse do tja dol, kjer se ena vrsta stopnic nadaljuje v drugo, se začne temniti. Otroci se osvetljujejo s telefoni, zdi se mi, da stoji ob vsakem grmu ena majhna skupinica, ki jo ob mojem prihodu pogoltne tema. Potem slišim, kako me zasledujejo koraki, mešajo se šepetanje in smeh in klici in »pššt«. Šele ko prispem do svetlobe templja, me otroci obkrožijo in vprašajo: »Mister Beast?«  

Narahlo pokimam, otroci me gledajo, eni sumničavo, druge pojav tega belega tujca zabava. Pomignem k žogi v naročju enega izmed otrok in jo nekaj časa brcamo, medtem ko se sučemo okrog šale, da sem prav zares slavni vplivnež iz Youtuba. Končno do mene pristopi menih in me v presenetljivo tekoči angleščini povabi na večerjo. 

Sledim mu okrog templja do kolibe v senci drevesa, kjer na tleh posedajo starešine. Komaj dvignejo pogled od telefonov v rokah in mi narahlo pokimajo, nek vajenec mi v pločevinasto skodelico – prav takšno, kot se je spominjam iz vrtca in osnovne šole – naloži lepljiv riž s tofujem in zeljem. Potem svojega meniha, ki me očitno edini razume, sprašujem o tem, kako si razlaga budistično razdelitev med t. i. dogovornimi in temeljnimi resnicami. Bral sem namreč, da pravijo, kako so ene resnice le stvar konsenza, druge pa so takšne, ki zadevajo temelje življenja – ker presegajo rabo vsakdanjega jezika, o teh temeljih ne moremo kar tako spregovoriti. Prav zato se meniški učitelji zatekajo v parabole in protislovja, da bi svoje modrosti nekako posredno nakazovali. Pravim mu, da prav to iščem na svojih potovanjih, tisti neizrazljivi uvid v smisel življenja, ki ti postane jasen ne skozi filozofsko besedičenje, temveč skozi način bivanja, v katerem se razvozla velika enigma. Ni to razlog, zakaj vsi tisti, ki jim je smisel življenja postal jasen, le-tega ne znajo razložiti? 

Menih mi kima, kot da ga nič od tega zares ne zadeva, nasmiha se mi z nekakšno skromnostjo ali pa celo ironijo, ter govori, da vem o budizmu mnogo več od njega, zato me o tem ne more ničesar naučiti. Raje pogovor obrne k ženici, ki sem jo videl zgoraj v restavraciji, ubili so ji očeta, brate in moža, sama je s hčerko, ki jo je poslala študirat v Phnom Penh – in na to so vsi zelo ponosni. Zdaj postanem jaz tisti okorni sogovornik, ki mu kima in se opravičujoče nasmiha, ker noče o pobojih vprašati ničesar neumnega. 

Ko pospravimo večerjo, jim sledim v tempelj in zadaj v kotu spremljam molitev, medtem ko na telefonu brskam po apartmajih, kjer bi lahko prespal – ob reki najdem hiško za pet dolarjev. Drobni starešina zacinglja z zlatimi zvončki, čelo prislanjajo k preprogi, sprašujem se, ali bi moral tudi jaz sodelovati. Morda menihu, ki me je vsaj dvakrat ošvrknil s kotičkom očesa, ni jasno, da so mi zanimive posamične ideje budizma, ni pa mi prav nič do budizma samega in preostalih oblik spiritualizma. Jaz ne vidim potrebe po molitvi. Pa kaj, če so resnice življenja zapletene in potopljene v misterij? Mar ne vidijo, da to še ne kliče po bogu in višjih silah? Ni življenje brez teh utvar dovolj skrivnostno? 

Razgledam se po templju, na stenah so poslikave zgodb iz Budinih preteklih življenj, na oltarju sam Buda, ki sedi s prekrižanimi nogami in se z desnico dotika zemlje pod sabo. Na bronasti površini kipa se zrcali migetanje sveč, skandiranje svečenikov se nenadoma umakne tišini, temu prostoru v ritualu, ki je odrejen meditaciji. Nekaj prisotnih ne nosi meniških oblačil, sklepam, da gre za vaščane, ki jih je privabilo donenje gonga. V zadnji vrsti opazim punco, ki mi nameni grdi pogled, nisem prepričan, čemu.

Zadiham, pridružim se meditaciji. Vsaj ta del rituala lahko popolnoma razumem, čeprav mu ne pripisujem takega religioznega pomena kot mu ga menihi. Svet je za budista neskončna igra razočaranj in trpljenja, budist skuša svetu kratko malo ubežati – v oni svet, poln miru. Potem je meditacija vaja, kako se od sveta razdružiti, kako se odvaditi vsega čutnega. Jaz pa si želim prav nasprotno – kolikor mi je še dano, bi rad živel. Svetu nočem ubežati, hočem da me požre. Zato negujem čuječnost, da bi življenje študiral s pozornostjo največjega ljubimca. 

Po obredu se zleknem pod drevo in čakam, da se tempelj izprazni. Zrak že polni tisto zlovešče cvrčanje džungle, svetloba bakel po dvorišču riše dolge lovke. Menih mi ponudi, da lahko prenočim v samostanu, za gostoljubje se mu lepo zahvalim. Potem se vrnem gor po stopnicah, ki si jih osvetljujem z bliskavico telefona, nekajkrat mi zdrsne in v podlaket se mi zaletavajo nekakšni hrošči. Ko prispem do terase restavracije, na mizi opazim denarnico, očitno mi je padla iz žepa in jo je ženica tamle nastavila, da bi jo spet našel – namesto hvaležnosti me je spreletela misel, da nekaj bankovcev v njej manjka. 

Vržem se na motor in prižgem luči, da nenadoma zasijejo oči vseh mačjih mladičev, ki se plazijo po cesti – ko poženem, se v hipu razbežijo. Potem z žarometi osamljeno svetim po vasici, tu in tam se mi na pot postavi kakšen pes ali opica, ki radovedno postopa od enega smetnjaka do drugega. Na telefonu spremljam zemljevid, ki me vodi do apartmaja, vsake toliko ošvrknem klobučasti snop ceste pod sabo, da ne bi ravno zbil kakšne živali, pri hiški me ob ognju v kovinskem sodu pričaka mladenič in mi razkaže spalnico, potem sem končno sam in se izbruham. Točno tako sem si zloslutno predstavljal svoje soočanje z džunglo, sam v neki hiški s školjko v objemu, zdaj ni drugega, kot da potrpim – ko je noč črna, se je treba spomniti, da je to le epizoda, življenje ni črno, samo dovolj potrpežljivi moramo biti, da se tega zavemo.