Dvorišča - osebna fascinacija in etnološki teren

Kadar me kdo vpraša, kako mi je prišlo na misel, da bi se lotila raziskovati mariborska dvorišča, večinoma pojasnjujem eno in isto. Uradna različica opisa moje fascinacije nad temi večplastnimi prostori gre takole: ko sem se mlada in zaljubljena vsake toliko za nekaj dni preselila k fantu v eno od hiš v starem mestnem jedru Maribora, so me radovednost in opravki odnesli tudi na skupno hišno dvorišče. Ker v hiši skoraj ni bilo drugih stanovalcev, sem se lahko po zapuščenem, a bujno ozelenjenem prostoru gibala povsem sproščeno. Presenetilo me je, kako prostrana je notranjščina parcele za hišo, ki sem jo iz ulične perspektive poznala že dolgo, nikoli prej pa nisem vstopila v njeno zakulisje. Pa bi lahko, na dvorišču je takrat namreč še delovala steklarska delavnica, ki jo je tu in tam obiskal kdo, ko je menjaval razbito šipo ali si zaželel ogledala nestandardnih mer – standardna so bila že takrat po nižji ceni naprodaj v velikih nakupovalnih centrih.  

Delavnica je stala približno na polovici dolge razpotegnjene parcele, ki se je za prečnim dvoriščnim poslopjem razširila v velik, večinoma opuščen vrt. Tonček in njegova žena, mislim, da ji je bilo ime Marjeta, sta stanovala v nizkem traktu v prvem delu dvorišča. Delček zelene površine sta sicer urejala kot svoj vrtiček, vse ostalo pa je bilo videti kot nekoliko divja zelena oaza dober streljaj od najbolj prometnega dela mesta.

Takrat me je prvič očaralo, kar me fascinira še zdaj – razlika v atmosferi.