Ekstazi - 2. odlomek iz romana ŠE EN VDIH

Ekstazi 

Za diagnozo izvem med osmim obiskom zdravnika, približno štirinajst dni po svoji rojstnodnevni zabavi. Prej smo se pogovarjali o izgorelosti in stresu, zdaj pa zdravnik naenkrat govori o bolezni, imenovani ALS. Enkrat ali dvakrat pove celotno besedno zvezo, ki se glasi Amyotrophic lateral sclerosis. Ko kasneje na računalnik vpišem te besede, želim najti njihov izvor. Za ALS sem že slišala, enkrat sem o tej bolezni brala v nekem intervjuju, enkrat drugič pa sem o njej gledala dokumentarec. Me pa pri novih besedah, sploh takih, podobnih tem, zanima izvor. Prva izvira iz stare Grčije. A pomeni umanjkanje oziroma brez, drugi del besede izhaja iz besede za mišice, mys, in zadnji, trophikos, pomeni hranjenje. Se pravi, če nekoliko poenostavimo, mišice se ne morejo hraniti. Nekaj podobnega pove tudi zdravnik. Lateral je malo težje prevedljiva beseda. Tudi glede izvora obstaja več različic, nekje piše, da beseda prihaja iz latinščine, nekje je omenjena stara francoščina. Lahko bi rekli, da lateral pomeni nekaj, kar se navezuje na nekaj drugega ali iz tega izhaja, ampak se mi zdi to kar pomanjkljiva razlaga. Sclerosis pa ponovno izvira iz stare grščine in pomeni trdo. 

Medtem ko doktor Bakijević našteva prve simptome, med katere spadajo glavoboli, težave z dihanjem, krči in napete mišice, ga naenkrat ne poslušam več, ampak se osredotočim na fotografijo, ki visi na steni, za njegovo desno ramo. Kako se človek, ki prinaša ljudem novice o njihovi smrti, odloči, da bodo njegovi pacienti občudovali njegovo jahto? Je to direktno in namensko posmehovanje ali samo splošno pomanjkanje empatije? 

Zame ta slika pomeni možnosti, ki jih več nimam. Gospod Bakijević se ob jahti smehlja, brez ene same skrbi je. Smehlja se tako, kot se smehljaš ob zavedanju, da imaš pred seboj še mnogo let. Meni vsekakor ni do smeha, čeprav me ta fotografija spomni tudi na nekaj lepega. 

Vsako leto sem odštevala dneve do poletja, samo zato, da bomo šli na morje, vsako leto sem vsaj mesec preživela v naši prikolici, na otoku Hvaru, v Vrboski. Namesto zdravnikovega govorjenja in nizanja dejstev o bolezni in nadaljnjih pregledih slišim škržate, ki se skrivajo na borovcih na plaži. Enkrat sem prebrala, da se škržati izvalijo globoko v zemlji, da potrebujejo trinajst do sedemnajst let, da pridejo na plano za nekaj tednov, potem pojejo in umrejo. To je podatek, ki ga v tem trenutku s kančkom ironije, ki ga premorem, lahko preslikam nase. Zdi se mi, da bom želela v času, ki ga imam, nadoknaditi vse, česar nisem storila, in prepričana sem, da tega ne bom zmogla, če ne bom razrešila uganke, ki me spremlja že toliko let. 

Moji starši so prikolico kupili, ko sem bila stara devetnajst let. Prvo poletje, to je bilo potem naslednje leto, ki sem ga tam preživela s prijatelji, mi je najbolj ostalo v spominu, pa čeprav smo skupaj preživljali še vsa nadaljnja poletja na faksu. Pili smo viski kole in se zakajali z Bojanovo domačico. Enkrat, bila je sobota, smo odšli žurat v diskoteko v mesto Hvar. Mihela je peljala avto moje mame, rekla je, da se bo žrtvovala in ostala trezna, sicer po tem, ko smo vsi skupaj skadili že dva jointa. 
Nekje na polovici noči, ko sem se rahlo oddaljila od svoje skupine, sem plesala z enim izmed fantov, ki so se že cel večer motali okrog nas, bile smo namreč tri samske punce in Bojan ter Peter, ki očitno nista delovala dovolj teritorialno, sploh glede na to, da se je Bojan po eni uri lizal že z drugo punco, ki ni pripadala naši skupini, Peter pa je pri šanku tolkel po viskiju, kot da jutri sonce ne bo več posijalo. Fant se mi je predstavil, ime mu je Adel in prihaja iz Kozarca v Bosni. Povedala sem mu, da živim v Ljubljani in da želim postati slikarka. Po tem mi je v roke potisnil tabletko in mi rekel, da naj mu zaupam. Vprašala sem ga, kaj je to in ali lahko postanem odvisna od tega, je rekel, ekstazi, ne, seveda ne, od ene tabletke pa res ne boš odvisna. Rahlo me je bilo strah, ampak bila sem ravno dovolj navdušena nad tem, kako se je večer razvijal, da sem tabletko brez globljega razmišljanja s posebnim zanosom nesla v usta. Ne vem, kako hitro je začela droga delovati, meni se je zdelo, da v trenutku. Začutila sem neskončno srečo, evforijo in globoko povezanost z Adelom. Plesala sva in cel svet se je vrtel okrog naju, za naju, obdajale so naju barve, ki so oddajale žarečo toplino in vse je bilo pred nama. Ko sem se zazrla v njegove temne oči, se mi je zdelo, da tonem vanje in da me vlečejo vase kot živi pesek. Droga je delovala v intervalih, včasih bolj izrazito, včasih manj, ampak bilo mi je vseeno, po licih so mi tekle solze sreče.  

Šele zdaj, skoraj trideset let kasneje, ko mi po licih spet polzijo solze, a tokrat niso srečne, sem se spomnila podrobnosti, ki se mi je prej zabrisala v spominu. Zjutraj, ko sva se z Adelom razšla in nadaljevala vsak po svoji poti, brez nesmiselnih obljub in želj po pismih in stikih, sem mu podarila verižico iz medenine, ki sem jo v mladih letih nosila za srečo. Kmalu za tem je izbruhnila vojna, najhuje je bilo na jugu Hrvaške in v Bosni in večkrat sem se spraševala, ali je Adelu uspelo preživeti, in če je, kako zelo so ga ti grozljivi dogodki oropali mladosti in brezbrižnosti, ki ju je nosil v srcu. Lahko si domišljam, da je v najtežjem trenutku stisnil obesek Sončnega kralja na medeninasti verižici in da ga je ta ponesel nekam daleč, v svet miru, kjer se je zaljubil, imel otroke in bil srečen. 

Zdravnik še kar govori in dolgovezi. Njegov glas je doneč in monoton, niti sekunde ne bom več zdržala s poslušanjem tega nevzdržnega zvoka, ki me praska po ušesih. V tem trenutku pogoltnem čustva, ki jih bom držala v sebi še kar nekaj tednov po tem srečanju. Nekje sem slišala, da imajo zdravniki sedem minut časa za enega pacienta, meni se zdi, da sem v ambulanti že celo večnost. Zdravnik mi preseda s svojo nesramnostjo do drugih pacientov. Njegovo govoričenje mi načenja živce, boljše delo imam. Itak pa se nič ne da spremeniti. Ali pač? 

»Se opravičujem,« ga prekinem. »Ali lahko zdaj grem? Mudi se mi, dogovorjena sem.« 

»Ampak …« Zdi se mi, da je presenečen. Verjetno ni navajen, da kdo posega v njegove modre in naučene besede, kaj šele, da ga niti ne posluša do konca. »Ampak nisva se dogovorila za naslednje korake,« reče. 

»Ja, ja. Samo datum mi povejte, bova na naslednjem pregledu nadaljevala, saj načrtujete naslednji pregled?« vprašam. 

»Seveda, nedvomno, in to kar hitro,« mi odvrne. 

»No, vidite, pa je stvar rešena,« rečem in vstanem. 

»Sestra vam bo dala datum!« zakliče za menoj, ko grem skozi vrata njegove nevrološke ordinacije. 

Ko odhajam z zapisanim datumom na samolepilnem rumenem listku, se mi zdi vse skupaj kot v filmu. Takrat še ne morem vedeti, kaj vse se bo dogajalo v mojih naslednjih obiskih te ordinacije, ne zavedam se še, da bom zahtevala drugo mnenje in zavrnila diagnozo, ki mi je predpisana, ampak lepo počasi, vse bom izvedela, že tako mi življenje prehitro polzi iz rok. 

Ko se kasneje dobim z Mihelo, se smejiva njenim prigodam v službi, kjer med njenimi sodelavci in tajnico poteka tiha vojna, ki jo direktor vestno poskuša razrešiti, in zdi se, da bova tole srečanje izpeljali brez sivega oblaka nad nama, dokler me naenkrat ne vpraša: 

»Čakaj, a nisi imela ti danes zdravnika? Kaj je rekel, že kaj vejo?« 

»ALS,« rečem suho. »Mišice mi odpovedujejo. Naj še malo ostane med nama.« 

Mihela me objame. Ostala je brez besed. 

»Saj je okej,« rečem. Kot že rečeno, čustva sem pustila v ordinaciji. 

»Pa je to ozdravljivo?« reče in skuša neuspešno zadržati solze. 

»Ne,« odvrnem in šele zdaj se mi zazdi, da je postalo resnično. 

Mihela je edina oseba v mojem življenju, ki ji nisem nikoli ničesar zamolčala. Ona je več kot prijateljica, je moje zatočišče, kjer lahko brez filtra izrazim svojo skrb, dilemo ali radost. Še Simonu včasih nisem znala ubesediti nekaterih svojih občutkov in misli, z Mihelo pa to nikoli ni bil problem. Tudi če je šlo za nekaj, česar sem se sramovala še sama pred sabo, vedno mi je dajala občutek varnosti, da je med nama prostor brez obsojanja. Pri drugi najboljši prijateljici, ki jo imam, Tadeji, sem imela večkrat občutek, da tudi sama ne razgrne celotne zgodbe, zato sem se tega držala tudi jaz. Pa ne zato, ker ji ne bi zaupala, zgolj iz nekega nenapisanega pravila, ki se je ustvarilo v najinem odnosu. Vedno se mi je zdelo, da tistih res najglobljih skrivnosti pač ne deliva med seboj, in to se mi je zdelo čisto v redu. Mihela, na drugi strani, pa je nosila svoje srce na dlani in v pogovoru je vedno znala postaviti pravo vprašanje, na katero sem morala odgovoriti. 
Zato je bila Mihela tudi prvi klic, ki sem ga opravila, ko sem se resnično zavedela, da je Simon izginil. Vedno je spustila vse iz rok in prihitela in bila je najboljša opora, ki bi si jo človek lahko zaželel. Bila je tudi prva, ki sva ji zaupala novico o tem, kaj se dogaja z najinim Timonom. Prva, ki sem jo poklicala po tem, ko sem izvedela, da sta v meni vzniknili Zola in Teja. Tista, ki sem jo največkrat vprašala za mnenje, ker sem vedela, da bo to brez obsojanj in očitkov, ne glede na to, kaj sem storila ali kaj se mi je zgodilo. Miheli sem tudi prvi povedala za Pavla, takrat sem se blazno bala, da me bodo ljudje obsojali, da niti toliko nisem mogla počakati, da bi pokopala moža. Mihela se je takrat namesto tega iskreno razveselila in me pozvala, da gremo skupaj na večerjo, da ga spozna. »Res mi je všeč tvoj okus za moške,« mi je pomežiknila na vratih, ko smo odhajali iz restavracije. Vedno me je bodrila in spodbujala, tudi če se o čem nisva strinjali. Bili sva si blizu, podobni, ampak hkrati nisva nikoli tekmovali med seboj, in to je tisto, kar v ženskih prijateljstvih največ pomeni. Samo tako so lahko zares pristna.