Eva Mlinar - Kačja kraljica

Doma imam uokvirjeno ilustracijo Eve Mlinar, ki jo zjutraj rada opazujem ob pitju kave. Na njej je trup ujede z elegantno glavo ženske, ki ji obraz zastira klobuk. Vedno se mi je zdelo, da ima vizualna umetnost posebno moč: podobe, s katerimi se obkrožimo v vsakodnevnem življenju, ki jih obesimo na stene svojih stanovanj, postopoma pronicajo v našo podzavest in se tam nekega dne udomačijo. Tak domač občutek se v meni zbudi, ko opazujem Evine barvite ilustracije.

Ko sem Evo povabila na intervju, mi je še pred srečanjem poslala fotografijo, o kateri mi je želela pripovedovati. Predlagala je, da se dobiva v kavarni Daktari, kar mi je bilo všeč, saj me s svojimi rdečimi stenami in plišastim leopardom na hodniku spominja na portal v pravljično deželo, kjer mrgoli čudežnih mitoloških bitij. V takšnem ozračju sva z Evo skoraj vse dopoldne govorili o njenem delu, njenem potovanju v Mardin in o umetnosti.

»Gre za fotografijo, ki je nastala leta 2017. To je bilo leto, ko sem s fantom živela v Istanbulu in veliko potovala.« mi pripoveduje Eva. Potovanje sta začela na meji med Turčijo in Gruzijo in pripotovala vse do mezopotamskega mesta Mardin, enega Evinih najljubših. »To območje je zelo zanimivo, ker je kulturno in etnično izjemno raznoliko. Poleg Arabcev, Turkov, Kurdov, Jazidov in Armencev tu živi večja skupnost Asircev, ki so avtohtoni prebivalci tega območja. Izvirajo iz starodavnih Mezopotamcev, starih Asircev in Babiloncev in še danes govorijo neke vrste aramejščino, zelo podobno jeziku, ki ga je govoril Jezus.«