Fenomen Ozempica kot fenomen časa v katerem živimo

Ozempic je v zadnjih letih iz medicinskega izraza postal kulturna referenca. Sprva zdravilo za sladkorno bolezen tipa 2, danes pa ime, ki kroži po medijih, družbenih omrežjih, modni industriji, zasebnih pogovorih in urbani mitologiji sodobnega telesa. Ko ljudje govorijo o Ozempicu, pogosto ne govorijo več samo o zdravilu, ampak o fantaziji nadzora. O možnosti, da telo v času, ko je postalo projekt, ne bi bilo več prepuščeno samo volji, disciplini, odrekanju in neuspehu, ampak bi ga bilo mogoče farmakološko usmerjati, na nek način utišati in preoblikovati. Fenomen Ozempica je zanimiv predvsem  kot natančen simptom časa. V družbi, ki telesa bere kot moralne in estetske izjave, ni vseeno, da se je pojavilo zdravilo, ki lahko poseže v samo logiko apetita. Dolgo je veljalo, da je vitkost dokaz samonadzora, da je disciplina nekaj, kar mora biti vidno tudi na telesu, in da se človekov značaj na neki ravni odraža v njegovi sposobnosti, da se upre želji. Ozempic to staro moralno enačbo destabilizira. Niti ne zato, ker bi odpravil ideal vitkosti, bolj zato,  ker ga je ločil od stare zgodbe o karakterju. Če je bilo včasih vprašanje, ali si dovolj discipliniran, je danes vse bolj vprašanje, ali imaš dostop. Dostop do zdravnika, do recepta, do informacij, do denarja, do sistema, ki ti omogoča, da svoje telo optimiziraš tudi biokemično. V tem je nekaj zelo sodobnega.

Živimo v času, ki ne zaupa več počasnim procesom, ampak hitrim intervencijam. 

Ne zaupamo času, ampak tehnologiji, kar pomeni, da ne zaupamo postopnosti, ampak optimizaciji. Ozempic je prišel v kulturo, ki že dolgo verjame, da je vse, kar je mogoče izboljšati, tudi treba izboljšati. Produktivnost, spanec, fokus, kožo, razpoloženje, spolnost, staranje, apetit. Telo ni več nekaj, kar poslušamo, ampak nekaj, kar vodimo. In če ga je mogoče voditi lažje, hitreje in bolj učinkovito, se to skoraj samodejno začne dojemati kot napredek. Vzpon Ozempica je tesno povezan tudi z ekonomijo podob. Družbena omrežja so postala stroj za standardizacijo teles in tista, ki hitro komunicirajo mladost, vitkost in estetsko disciplino, so v takem okolju prednost. Ni nepomembno, da se je pojav zdravila, ki vpliva na težo, zgodil prav v času, ko je telo spet postalo eden glavnih javnih jezikov identitete. Ljudje svojih teles nimajo več samo zase, saj ta živijo predvsem za ekran, za poglede drugih, za kroženje v vizualni kulturi. V tem svetu je vitkost estetska preferenca in tudi kapital vidnosti. Če je telo valuta, potem se bo vsako učinkovito sredstvo za njegovo regulacijo prej ali slej znašlo v središču želje. Hkrati Ozempic razkrije tudi novo obliko neenakosti. Na prvi pogled bi lahko rekli, da omogoča širšemu krogu ljudi nekaj, kar je bilo prej rezervirano za genetsko srečne, skrajno disciplinirane ali bogate z dovolj časa za intenzivno ukvarjanje s sabo. Toda resnica je bolj zapletena. Telo je postalo še bolj razredno določeno, le da ne več predvsem skozi hrano, ampak skozi dostop do njene regulacije. V svetu obilja postaja privilegij to, da lakote ne čutiš z enako silo kot drugi. In to je nova, zelo sodobna oblika razlike. Nekateri ljudje še vedno živijo v logiki boja s telesom, drugi pa vstopajo v fazo, kjer je ta boj farmakološko omiljen. Ni težko videti, kako hitro se tu oblikuje nov socialni razcep med tistimi, ki so prepuščeni klasični moralni zgodbi o volji  in tistimi, ki imajo dostop do tehnologij samouravnavanja. Ozempic je zato tudi zgodba o medicinizaciji vsakdanjega življenja. Lakota, želja, apetit in prenajedanje niso več samo osebne ali kulturne izkušnje, ampak vse bolj postajajo predmet medicinskega upravljanja. To samo po sebi ni nujno slabo. Za mnoge ljudi, ki se vse življenje vrtijo v začaranem krogu hrane, krivde, telesne sramote in neuspešnega nadzora, je izkušnja, da se notranji hrup okoli hrane končno utiša, lahko skoraj eksistencialno razbremenjujoča. Mnogi ne opisujejo samo izgube teže, ampak izgubo obsesivnega mentalnega ozadja, ki je prej organiziralo vsakdan. In to je pomembno. Fenomena ni mogoče razumeti, če ga moraliziramo od zunaj in se delamo, da gre samo za modno muho ali estetsko lenobo. Za nekatere ljudi je to prvi stik z občutkom, da telo ni več sovražnik, ki ga je treba ves čas nadzorovati z brutalno silo. A ravno tukaj se odpre drugo, bolj neprijetno vprašanje. Kaj se zgodi, ko izgine nekaj, kar je desetletja organiziralo človekov notranji svet? Če se utiša apetit, se ne utiša samo biološki signal, ampak pogosto tudi cel sistem navad, identitet, samokaznovanja, nagrajevanja, tolaženja in tesnobe. Telo ni samo fiziologija. Je arhiv. Je mesto, kjer se shranjujejo družinske zgodbe, razredni sram, spolna politika, samopodoba, občutek vrednosti. Če posežeš v apetit,  posežeš  v energijsko ravnovesje, pa tudi v psihično strukturo vsakdana. To se v javni razpravi pogosto podcenjuje, ker se vse prehitro reducira na spektakel fotografij prej in potem. Velik del razprav o Ozempicu je zato površinskih, ker ves čas nihajo med evforijo in paniko. Eni ga opisujejo kot odrešitev, drugi kot dekadentno bližnjico z grozljivimi stranskimi učinki, ki bodo svoj obraz pokazali šele leta pozneje. Oboje je preveč enostavno. Bolj zanimivo je vprašanje, zakaj se zdi tako logičen. Zakaj se zdi skoraj neizogiben produkt našega časa. Odgovor je neprijeten, ker nima veliko opraviti z zdravilom samim in veliko več z našo predstavo o tem, kaj telo danes sploh je. Telo ni več samo organizem, ampak postaja upravljani vmesnik med posameznikom in svetom. Prek telesa beremo status, voljo, seksualno privlačnost, staranje, uspeh, samodisciplino, celo moralni profil. V takem svetu ni presenetljivo, da farmakološko orodje za uravnavanje telesa ne ostane dolgo znotraj ordinacije, ampak se preseli v širšo kulturo kot fantazma izboljšane verzije sebe. Zanimivo je tudi, kako močno Ozempic razkrije protislovja sodobnega liberalnega pogleda na izbiro. Na deklarativni ravni živimo v kulturi, ki govori o sprejemanju različnih teles, o pluralnosti, o razkroju starih lepotnih norm. Hkrati pa ista kultura na mnogo bolj učinkoviti, algoritmični ravni še vedno nagrajuje zelo ozke telesne ideale. Na ravni diskurza govorimo o svobodi, na ravni podob pa reproduciramo izjemno konservativno estetiko. Ozempic vstopi ravno v to razpoko. Formalno gre za osebno odločitev, v resnici pa je ta odločitev vedno že vpeta v pritisk podob, statusa, staranja in družbene berljivosti. Ljudje ga ne jemljejo v vakuumu, jemljejo ga v svetu, kjer telo nikoli ni samo zasebna stvar. Zato je vprašanje, ali je Ozempic dober ali slab, v resnici preozko. Veliko bolj zanimivo je, kaj nam njegova popularnost pove o sodobnem človeku. Pove nam, da živimo v kulturi, ki ne prenaša nepredvidljivosti, niti biološke. Pove nam, da je apetit postal političen, estetski in ekonomski problem. Pove nam, da je disciplina izgubila avro čiste moralne vrline in se vse bolj seli v območje tehnologije. Pove nam tudi, da se telo danes vse manj razume kot nekaj, kar je treba sprejeti in vse bolj kot nekaj, kar je treba fino nastaviti. Ozempic torej ni anomalija. Je izjemno konsistenten produkt sveta, v katerem je meja med zdravljenjem, izboljševanjem in upravljanjem sebe vse bolj zabrisana. Prav zato je okoli njega toliko afekta. Ker v njem trčijo skupaj medicina, kapital, želja, sram, tehnologija, estetika in razredni status. V njem se pokaže, kako zelo sodobni človek verjame, da more biti sposoben skrb za svoje telo voditi sam.