Feri Lainšček - Spomin med drevesi

Nimam fotografije, ki bi bila spomin na moje prvo srečanje s Ferijem Lainščkom, vendar je to ostalo živo v mojem spominu. Takrat sem imela kakih štirinajst, petnajst let. Literarni večer, na katerem je nastopal v naši majni knjižnici v Mostah, je bil prvi pogovorni večer s slovenskim pisateljem ali pisateljico, ki sem ga kadarkoli obiskala. Takrat še nisem celih dni preživljala zakopana med knjižnimi policami NUK-a, obdana z zapiski s predavanj srednjeveške književnosti in s papirnatimi lončki za kavo. V knjižnico Jožeta Mazovca me je tistega dne peljala moja nekdanja varuška Suzana, ki je ostala naša družinska prijateljica. Ferija tudi osebno pozna. Spomnim se, da ji je prinesel bučno olje. Še danes ne maram oljčnega, zaradi njenih velikih solat, ki mi jih je vedno postregla v pisanih posodah.  

Kot vseh dogodkov iz najstniškega obdobja se tudi literarnega večera s Ferijem Lainščkom v naši natrpani knjižnici ne spominjam zelo podrobno. Zelo jasno pa je v mojem spominu ostalo Ferijevo pripovedovanje o njegovem pisateljskem procesu. Povedal je, da nikoli ne piše za zaprtimi vrati, saj ima otroke, ki so vselej dobrodošli v njegovem kabinetu (morda je bil kabinet, morda pisarna).

Poudaril je, da ne želi biti tiste vrste pisatelj, ki ga družina nikoli ne bi smela zmotiti med pisanjem, in da lahko njegovi otroci vselej pridejo v sobo, kjer dela in se obrnejo nanj ali samo pogovarjajo z njim.