FILMSKI POPOTNIK / Magnus Von Horn - Poetika zadržanosti z visoko senzibilnostjo

Njegovo zanimanje ni usmerjeno v spektakel, temveč v prikaz človekovega vedenja v psihološko in moralno kompleksnih situacijah. Svoje like postavlja v okolja, kjer so izpostavljeni pritiskom družbe, intime in etičnih nejasnosti, vendar se izogiba eksplicitnim vrednotenjem. Film je zanj sredstvo opazovanja. 

Rojen na Švedskem, filmsko izoblikovan na Poljskem, kjer je študiral na znameniti filmski šoli v Lodzu, katero so med drugim obiskovali tudi Andrzej Wajda, Roman Polanski in Krzysztof Kieslowski. Njegova estetika je preprosta, a stroga. Ne zanima ga bleščeča forma, zanimajo ga ljudje, tisti na robu ali pa vsaj ljudje, ki vedo, kako hitro lahko tja zdrsneš. Njegovi filmi so precizno zgrajeni, struktura je jasna, kadri zadržani, montaža disciplinirana. Dogajanje pogosto temelji na napetosti, ki se nikoli ne razreši do konca, ne zato, ker ne bi znal zaključiti zgodbe, ampak ker razume, da ljudje ne zaključujemo zgodb, jih pa potiskamo naprej. 

Čeprav se zdi von Hornov slog zadržan in skoraj akademski, se v ozadju skriva izrazito čustvena inteligenca. Njegov filmski jezik izhaja iz tradicije vzhodnoevropskega realizma, a jo prevaja v sodobni vizualni minimalizem, kjer ima vsak rez in vsak pogled težo. Zanima ga razmerje med prostorom in tišino, med obrazom in kontekstom, med posameznikom in družbenim pogledom. V svojih filmih pogosto raziskuje, kaj pomeni biti opazovan – ne le skozi kamero, ampak tudi skozi oči skupnosti. Ta motiv pogleda, ki se vrača, razgali gledalčevo odgovornost: pri von Hornu ni dovolj gledati, treba je razumeti, da z opazovanjem soustvarjamo pomen.

The Here After (Efterskalv) je študija o povratniku iz zapora, kjer von Horn od gledalca ne pričakuje, da bi sodil, samo da bi opazoval. Znoj (Sweat) gre v povsem drugo smer, spremljamo motivatorko fitnesa in vplivnico, gledamo njene hladne in samozavestne nasmeške, pod katerimi tlijo čustvena praznina, strah in tesnoba. Dekle z iglo, morda njegov najbolj atmosferičen film doslej, se poglobi v temo, v revščino, obup in telesnost kot sredstvo preživetja. Vse tri filme povezuje osnovna značilnost von Hornove poetike, ki je čustvena zadržanost z visoko senzibilnostjo. 

Von Horn nikoli ne razloži preveč, ne dramatizira in ne moralizira. Njegovi protagonisti ne razlagajo svojih dejanj in ravno zato so bolj prepričljivi. Pogosto hodijo, molčijo, opazujejo in v teh trenutkih se zgodi največ. Ni eksperimentator, a tudi ne klasični realist, je natančen, rahlo distanciran, a zanesljiv pripovedovalec. Njegovi filmi ne rešujejo sveta, bolj kažejo, kako se ljudje poskušajo znajti v njem in to deluje. Von Horn ne verjame v film kot razlago, bolj ga vidi kot razumevanje, predvsem pa ga zanima odnos. Ne do teme, ki jo izpostavlja, temveč do človeka v njej.