FOODIJI / Eden in edini - špricer

Slovenija ima svojo verzijo meditacije in to ni joga v jutranji rosi sredi gozda, ampak špricer na šanku. Kozarec belega vina, malo mineralne, včasih sifon, včasih plastenka z mehurčki, in to je to. Noben ritual ni bolj slovenski kot pejmo na en špricer. Če je vroče, je špricer, če je mraz, je špricer, če si žalosten, je špricer, če si vesel, je pa dva. Špricer ni samo pijača, je dogodek, to je socialni lubrikant, vsakdanji obred, ki povezuje generacije. Na Štajerskem je skoraj religija, na Dolenjskem nacionalni šport, v Ljubljani pa hipsterski revival, kjer ti špricer postrežejo v kozarcu za gin tonic s tremi kockami bio ledu. Ampak prava scena se dogaja v lokalih, kjer natakarja kličeš po imenu in kjer te nihče ne obsoja, če ob enajstih zjutraj naročiš enega malega. Tam je špricer način komunikacije. 

Daj mi enega lahkega, pa naj bo pol-pol, danes me še čaka šiht, reče moški v delovnem kombinezonu. Špricer ima tudi svoje merice, pol-pol, deci-deci, navadni, malo močnejši … Špricer je obenem slow food in fast drink, lahko ga piješ počasi, uro in pol, ob politiki in kreganju ali pa ga spiješ v treh požirkih med pavzo. V njem je nekaj terapevtskega, mehurčki, ki ti žgečkajo jezik, vino, ki ti umiri živce, špricer je ljudska verzija craft piva, brez etikete, v zadnjih letih, pa je doživel tudi gourmet transformacijo. V Ljubljani ti ga bodo postregli kot wine spritz z nalepko naravnega vina in gazirano vodo, ki stane 7 evrov, ampak to ni isto. Pravi špricer je tisti, ki ga piješ ob plastičnih prtih, medtem ko natakar nosi golaž za sosednjo mizo. Špricer je ogledalo Slovenije, ni tako eleganten kot francosko vino, ni tako agresiven kot balkanska rakija, je kompromis, nekako kot narod. Malo vino, malo voda, ravno prav, da te sprosti, ampak ne toliko, da se zložiš po tleh. In mogoče je prav to njegova moč. Ko imaš v rokah špricer, imaš občutek, da je življenje kljub vsemu še vedno preprosto. Da ni problemov, ki jih ne bi razredčil kozarec belega in mineralne.