GLOBOKO V GOZDU - odlomek iz knjige

Dragi Peter,

bila je huda zima. Danes takšnih ni več. Več kot meter snega. Reke so zamrznile, na oknih so bile odtisnjene ledene rože kot duhovi mrtvih rastlin. Nekaj dni pred božičem. Bil je prehlajen in ni se počutil dobro, a vseeno se je po službi odločil, da bo šel z avtobusom v Belo krajino. V vas na koncu sveta, kjer je bila pri njegovih starših na počitnicah njegova hči. Stara je bila dve leti. 

Oblečen je bil v črn plašč in obleko s kravato in obut v zloščene čevlje, s sabo je imel črno torbo, v kateri je imel šestila, ravnila in različne načrte – za hišo, o kateri je sanjal, za ceste in mostove, ki jih je projektiral. Doma je ženi napisal kratko sporočilo in ga pustil na hladilniku – da se bo, kljub vremenu, skušal prebiti do vasi. Napisal je tudi, da je kupil sanke za otroka in da jo ljubi. Vedno ji je puščal nežna sporočila, tudi takrat, kadar je šel samo v trgovino, v mesto ali v službo. Imel je posebno, lepo pisavo. Nagibala se je na desno, kot da jo premika veter. Čeprav je pisal na papir brez črt, so bile besede vedno v ravni vrsti, in zdelo se je, kot da lebdijo.

Ta sporočila je mama po njegovi smrti shranila v posebnem rjavem albumu, ki ga je lepo listati, saj ima vsaka stran še eno, prozorno in šumečo, na kateri so odtisnjeni reliefi cvetlic. Kot ledene rože. Kot iluzija med dvema realnostma. Ko sem bila najstnica, sem ure in ure prepisovala njegove stavke, da bi se pisava pretopila v mojo roko. Počasi sem res začela pisati kot on, vendar ne tako lepo. Na papirju brez črt moje besede odnaša v globino, kot da jih k sebi vleče sila zemlje.

Neskončno si je želel otroka. In ko sem se rodila in sem doma ležala v posteljici, ni mogel spati od veselja. Ponoči je vstal, sedel ob meni in me gledal, kako spim.

Bil je lep, imel je modre oči, nežen obraz, bil je tako zanimiv in srečen. Pameten. Ni še tako dolgo nazaj, ko mi je neki gospod iz Primorske pisal, da pozna moj priimek. Vprašal me je, ali je bil morda moj oče Peter. Da, bil je. In potem mi je napisal, da sta skupaj študirala v Ljubljani in da se ga še vedno spominja, da nikoli več v življenju ni srečal tako lepega in tako pametnega človeka, kot je bil Peter. Čeprav je že več kot petdeset let, odkar je umrl, velikokrat srečam ali spoznam nekoga, ki se ga spominja, ki pozna zgodbe o njem, ki je poznal nekoga, ki je poznal njega. Ko sem bila mlajša in sva z mamo hodili na obiske v hišo mojih starih staršev, so kot v nekem čudnem ritualu na obisk vedno prihajale starejše ženske iz vasi, oblečene v črno, z ruto na glavi, kot grški zbor. Božale so me po glavi, jokale in govorile, kako zelo sem mu podobna, kako žalostno je, da je umrl, kakšna tragedija je to bila in kako prijazen je bil. Isti Peter, so šepetale.

Moj oče je mitološki junak. Z mamo sta bila poročena le tri leta, in čeprav ima malo spominov nanj, poznam vse. Čisto vse. Kako sta se prvič srečala, kako sta preživela noč v Alpah, šla na izlet na izvir Soče, hodila v kavarno, poslušam zgodbe o tem, kako je spoznal njene starše, kako je jokal, ko je lovec ustrelil kukavico ...

Še danes mi vsakič, ko pridem domov, mama govori o njem. To je bila velika romantična ljubezen.

Se ga spomnim? Ne. Morda. Spomini iz otroštva so velikokrat lažni, posrkamo to, kar so nam pripovedovali drugi, in sestavimo neko imaginarno podobo, ki potem postane del nas, del naše identitete.

Spomnim se zelene barve, ker sva, kot pripoveduje mama, rada hodila po dvorišču steklarne, ki je bila v bližini, in pobirala velike kristale stekla, ki niso želeli postati okna. Kako nastane steklo? Iz peska. Peščena ura, ki zagori.

Spomnim se lomljenja stekla pod nogami. Nekoč sva domov prinesla velik zelen kristal, ki ga imamo še danes in se mi zdi dragocen kot starodavni kitajski žad. Spomnim se, da me je nekdo nosil na ramenih, in občutka, da sem bila takrat zelo blizu neba. In spomnim se šumenja vode, ker me je rad peljal k vodnjaku na železniški postaji, v katerem so bile zlate ribice. Morda imam prav zato še danes tako rada vodnjake, tiste veličastne v Rimu, na katerih so kipi debeloličnih obrazov, ki jim iz odprtih ust teče voda kot sila besed, pa tudi tiste majhne v mestnih parkih, kjer deček drži v naročju raco, ki bruha vodo. Prostor je tisti, ki spodbuja spomin, ne čas.

Včasih se poskušam spomniti še česa: obraza, vonja, dotika … Potopim se globoko v svojo zavest, kot da bi se potapljala v morju, a lahko pridem le do določene globine, naprej ne morem, kot da me nekaj ne spusti blizu. Nevrologi pravijo, da se najbolj spominjamo svetlih stvari in dni – poletja, bleščanja vode, svetlega horizonta, jutranje zarje ... Skušam se spomniti svetlobe in njega. Njega v svetlobi. Prikažejo se mi le njegove fotografije, ki jih kmalu prežge sonce in včasih tudi tema.

Ta svetloba je praznina, špranja v drug svet, v domišljijo, v trenutke, ko ga ni bilo več, a se mi je zdel prav tako živ. Sanjati z odprtimi očmi. To sem bila jaz, ko sem bila majhna, in to je občutek, ki se je podaljšal vame za vedno – bolj resnična v svetovih v svoji glavi kot v realnosti. Sanjarka. Moja najljubša stvar v šoli je bila – gledati skozi okno in sanjariti. Ali danes sploh še kdo uporablja to besedo? Je danes sploh še kdo sanjav?