Ko so se moji starši pred desetimi leti na delo prvič odpravili čez mejo, v avstrijsko Štajersko, si nikoli ne bi mislil, da bom nekoč tam živel tudi sam. Avstrija se mi je zdela kot obljubljena dežela, nekakšna Indija Koromandija, kjer se cedita bučno olje in finančna stabilnost. Takrat, v zgodnjem najstništvu, se mi je zdelo, da ta čarobni kraj leži nekje na robu sveta – razdalja devetdesetih kilometrov pri tistih letih res deluje nepopisno daleč. Danes na poti v Gradec, ki je zdaj že skoraj dve leti moje domače mesto, niti ne opazim, kdaj prečkam mejo.
Pred selitvijo sem, kakor večina Slovencev, tudi jaz Gradec poznal predvsem po zaslugi nakupovalnih centrov in božičnih sejmov. Sploh v Mariboru, kjer sem preživel vse najstništvo in tudi prva leta »odraslosti,« so o Gradcu govorili predvsem, kadar so povpraševali po destinacijah za zimske vikend oddihe ali za nakup modnih oblačil (pa tudi po dobro plačanih delovnih mestih, kar pa v najstništvu še ni bila ena mojih skrbi). Če se kmalu po pričetku diplomskega študija ne bi odločil, da bom študij na naslednji stopnji nadaljeval prav tam, v »metropoli na Muri«, bi verjetno tudi meni ostala znana predvsem po naštetem, po selitvi pa sem hitro ugotovil, da mesto nudi veliko, veliko več kot le dobro kuhano vino in poceni kavbojke.
