Gram črnila, kila spominov - zgodbe o tatujih

Menda je najstarejša zaznana tetovaža tista, ki so jo našli na mumiji iz starega Egipta. V Egiptu so bile tetovaže pogosto povezane z zaščito pred nesrečo ali zablodo, z zdravljenjem, ki bi danes pomenilo nekakšno barvno akupunkturo in pa s statusnim simbolom. Predvsem so se tetovirale ženske, ki so se bale zlih duhov in napačnih odločitev. V starem Rimu so tetovaže uporabljali za označevanje sužnjev, vojnih ujetnikov in kaznjencev. Kasneje so se pojavile še v stari Grčiji kot simbol verskih ali osebnih prepričanj. Najstarejši pisan in zanesljiv vir je zapustil Herod in govori o Tračanih. Pri njih je bilo prebadanje kože znak plemstva. Če nisi bil označen, je bilo jasno, da si navadna raja.  Z razširitvijo rimskokatoliške cerkve in njenega nauka je bilo tetoviranje v Evropi in tudi na Slovenskem prepovedano od leta 787. Tako se je ta umetnost razvijala bolj na Srednjem vzhodu in v Aziji. V srednjem veku so bile tetovaže povezane z divjimi plemeni, a so se konec 19. stoletja pojavile tudi v Evropi, kamor so jih »divjaki« prinesli iz azijskih step ali severnih dežel. Prinesli pa so jih tudi popotniki, predvsem tisti, ki so se vračali iz bližnjega vzhoda ali Polinezije, kjer so tetovaže še danes pomemben del kulturnega in družbenega življenja. 

Vse do začetka 20. stoletja so bile tetovaže v zahodni kulturi pogosto tabu, vendar so med obema svetovnima vojnama začele pridobivati na priljubljenosti, predvsem med mornarji in vojaki. Po drugi svetovni vojni so začele postajati simbol upora in samostojnosti, sploh v takih in drugačnih subkulturah. Sodobna popularnost tetovaž, kot jih poznamo danes, pa se je začela oblikovati v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, ko so postale del hipijsko-boemsko-rokerske scene, v zadnjih desetletjih pa so postale povsem običajen del mainstream kulture. 

Tetovaže niso več zgolj metoda označevanja ali okraševanja telesa. Danes so priznane kot oblika umetnosti. Umetnost tetoviranja vključuje širok spekter stilov, od minimalističnih risb in geometrijskih oblik do realizma in akvarelnih tetovaž, ki so videti kot prave slike, kjer koža služi kot platno. In danes je tetoviranje postalo zelo dostopno, s številnimi studii, umetniki in tehnikami, ki omogočajo skoraj neomejene možnosti pri izbiri dizajna. Nekateri tetovatorji so pravi mojstri svojega poklica, saj morajo imeti v prvi vrsti tehnično znanje o uporabi igel in barv, hkrati pa morajo imeti tudi umetniški talent za ustvarjanje oblik, ki se bodo dobro ujemale s človeškim telesom. Najdejo pa se tudi takšni, ki so tako znani in slavni, da imajo celo svojo televizijsko oddajo, resničnostni šov, kjer v živo tetovirajo tiste, ki so se odločili, da bodo nekaj ovekovečili na sebi za celo življenje in da bodo to pokazali širši javnosti oziroma vsem gledalcem. 

Sodobne tetovaže so postale tako raznolike, da ni več mogoče govoriti o enem samem stilu.

Namesto tega imamo na voljo različne sloge, ki so prilagojeni različnim osebnim željam in estetskim zahtevam. Te stile nam je »znanost« razporedila v naslednje kategorije: 

Minimalizem: Ta slog se osredotoča na preprostost, čistost in majhne detajle. Običajno vključuje tanke črte, geometrijske oblike ali simbole, ki so preprosti, vendar globoko pomenljivi. Minimalistične tetovaže so pogosto diskretne, vendar zelo estetske. 

Realizem: Realistične tetovaže so izredno podrobne in poskušajo čim bolj natančno upodobiti slike ali portrete iz resničnega sveta. To so lahko slike ljudi, živali, naravnih motivov ali celo pokrajine. Te tetovaže so pogosto videti kot fotografije. 

Vodna barva (Watercolor): Slog, ki posnema tehniko akvarelnih slik. Tetovaže v tem slogu uporabljajo svetle, živahne barve in so videti kot da se širijo po koži. Ta slog daje tetovažam občutek gibanja in lahkotnosti, kot da so narejene z vodo. 

Geometrijske tetovaže: Temeljijo na geometrijskih oblikah, kot so trikotniki, krogi, kvadrati in druge simetrične ali abstraktne oblike. Pogosto vključujejo tudi elemente, kot so mandale, ki so estetsko zelo privlačne. 

Neotradicionalne tetovaže: Ta slog je nadgradnja tradicionalnih tetovaž, vendar z bolj modernim in bolj raznolikim pristopom k barvam in detajlom. Vključuje klasične motive, kot so vrtnice, lobanje, ženske figure, vendar so oblikovane bolj slikovito in z večjo mero umetniškega izraza. 

Svetlobne tetovaže in sence (Dotwork, Blackwork): Dotwork (tetovaže, delane z majhnimi pikami) je tehnika, ki uporablja drobne pike, da oblikuje slike, vzorce in celo portrete. Blackwork je slog, kjer se tetovaže osredotočajo na uporabo črne barve v kompleksnih vzorcih ali slikah. 

 Biomehanske tetovaže: Biomehanske tetovaže se pogosto kombinirajo z elementi človeškega telesa in tehnologije, kjer koža "odkriva" mehanske ali robotizirane elemente pod njo. To je izjemno podroben in futurističen slog, ki vključuje veliko plastike, kovine in tehnične detajle. 

Japandi in japonske tetovaže: Japonci že dolgo slovijo po svojih tetovažah, ki vključujejo elemente, kot so cvetovi lotosa, zmaji, gejše, tigri in druge tradicionalne teme. Sodobne interpretacije japonskih tetovaž vključujejo bolj abstraktne linije in sodobne pristope. 

Tetovaže s pomenom: Sodobne tetovaže niso vedno le estetske. Mnogo ljudi si dajo tetovaže, ki imajo globok osebni pomen. To so lahko citati, simboli vere, posebni dogodki, pomembni datumi, imena ljubljenih oseb in vse tisto, kar nam je sveto. 

Kakor koli že, vendarle obstaja še danes miselnost, stereotip, ki tetovaže še vedno povezuje z določenimi socialnimi razredi, poklici ali vrstami ljudi. Kljub temu, da so postale mainstream, se še vedno pogosto pojavijo razprave o tem, kako tetovaže vplivajo na profesionalni ugled posameznika ali kako jih dojemamo v različnih kontekstih. V mnogih podjetjih in delovnih okoljih lahko tetovaže še vedno doživijo negativen odziv, čeprav so številni stereotipi iz preteklosti bili že zdavnja razblinjeni. 

Ena tistih, ki bi jo lahko popredalčkali v kategorijo tetovaž s pomenom, je glasbenica Neisha. 

Neisha se je odločila, da si bo zgornjo življenjsko modrost, s katero se še najbolj poistoveti, zapisala na podlaket. Ko sva se dobila pred ljubljanskim Magistratom, kjer je dobrodelno odpela eno svojih priljubljenih pesmi, mi je takole pojasnila svojo odločitev za tatu:

Podobno zgodbo kot Neisha ima tudi Salomé, medijska osebnost, ki je verjetno ni potrebno posebej predstavljati. Tudi ona ima tetovažo, ki ima zanjo poseben pomen. Portret njene mame na desni rami bi lahko uvrstili delno v kategorijo, kjer je Neisha, spogleduje pa se tudi z realizmom in watercolorjem. Svojo zgodbo o tetovaži mi je zaupala v butiku z visoko modo, kjer je, kot je bilo videti, stalna gostja, saj me je pričakala precej domače na nekem dvosedu.

V nobeno od zgaraj naštetih kategorij pa ne bi mogli uvrstiti mojega naslednjega intervjuvanca. Ali pa morda kar v vse, ne vem. Nisem ravno strokovnjak za tetovaže, vem pa nekaj: Mihi Šaleharju, televizijskemu in radijskemu voditelju, kolumnistu in zdaj še pisatelju, tetovaže zagotovo ni delal noben mojster. 

Če bi obstajala posebna kategorija tatujev, bi v njej kraljeval Jan Cvitkovič s svojim legendarno katastrofalnim zmazkom in Miha bi bil tam nekje čisto zraven, častni član. Imena te kategorije iz prijaznosti in miroljubnosti ne bom napisal. Zato raje pustim odprto vprašanje za vas: kaj to sploh je?

Moje osebno mnenje je, da je vsako predalčkanje tetovaž povsem odveč. Vsaka tetovaža nosi in pripoveduje svojo zgodbo. Nekatere tetovaže so lahko še tako estetske in pomenljive, pa za njimi ne stoji nič žmohtnega. Dejstvo je, da vedno, ko se ozreš na svoje tatuje, se spomniš trenutka in časa, ko si si jih dal delati ali pa si si jih sam naredil. Tetovaže so osebne, so za celo življenje, v tem je smisel tetoviranja in fino je, če nas opominjajo na to, kdo smo, kaj bi rad bili in predvsem, kaj smo bili. Hvala vsem štirim, da ste razkrili ozadja svojih tetovaž, ne glede na to, ali so umetnine ali pa tisti tipični ‘zakaj-sem-to-naredil’ kiksi. Na koncu pa je jasno, tetovaže so kot dobre zgodbe, najboljše so tiste, ki jih z veseljem pokažeš in o njih še raje kaj poveš. 

***

Avtor fotografij in video intervjujev: Dušan Čater