Sprva nisem bil navdušen, ko so me povabili, da bi režiral dokumentarni film o narkomanih.
Zdelo se mi je, da sem se teh stvari v življenju nagledal.
Prijatelj, profesor doktor Gorazd Trpin, me je povezal s producentom Boštjanom Brezovnikom, ta pa z Aleksandrom Petričem - Sandijem, direktorjem fotografije. Na koncu sta me prepričali njihova zavzetost in strast do projekta. In pa še to, da za njimi ni stala in jih ni financirala nobena institucija.
S Sandijem sva vzela kamero in šla na teren. Vedel je, kje so »punkti«, za njim je navsezadnje kar precej let let hard-core ulice.
Začela sva s tako imenovano Tržnico, placem v Ljubljani, kjer se vsako jutro zbere več narkomanov in džankijev.
Narkoman in džanki ni eno in isto, to so me poučili oni sami. Narkoman je uživalec droge, ki relativno ali pa celo povsem normalno funkcionira v družbi. Ima službo, stanovanje itd. Džanki je tisti, ki je (samo)izločen. Preživlja se, kot se pač zna in zmore. Iz dneva v dan, oziroma iz ure v uro. Načinov preživetja je več, tu jih ne bom našteval.
Začela sva s tako imenovano Tržnico, placem v Ljubljani, kjer se vsako jutro zbere več narkomanov in džankijev.
Prihajala sva iz dneva v dan, kasneje se nama je pridružil še Boštjan. Počasi sem spoznaval te like in počasi so nam začeli zaupati. Počasi jih je kamera nehala motiti.
Spoznal sem gosposke narkomane, kriminalce, genialce, mlade nosečnice, bivše športnike, mladoletne dilerje, žalostne pesnike, javne osebnosti …
Skoraj vsem je bila skupna ena stvar – pomanjkanje topline in ljubezni v otroštvu. Luknja, ki jo poskušajo zafilat. In jo filajo in filajo in filajo, a se nikakor ne pusti zafilat.
Z nobenim gramom.
R.I.P. Marko
S Tržnice smo se počasi razlezli po mestu – po parkih in ulicah, v narkomanska stanovanja, kjer sem videl stvari, ki jih prej nisem, v zloglasno Hišo, kjer so trije štuki pogrnjeni z debelo preprogo iz igel, in kjer se ponoči dogajajo stvari, o katerih tu ne morem pisati.
Videl sem zelo grobe stvari. Videl pa sem tudi veliko lepote. Zelo veliko.
Počasi sem se na te ljudi navadil. In jih celo vzljubil.
Zaznali so, da ne iščemo senzacije in da ne obsojamo. Zaznali so, da nas zanimajo oni. Ljudje.
Potem so se začeli odpirati. Eden po eden.
Ko so začeli govoriti, sem pri večini začutil, da so zelo dolgo čakali, da bi povedali vse. Nekateri najbrž vse življenje.
In pri tem so bili boleče iskreni.
Aja, še to: naslov filma bo Gram srca.
Vse se je začelo z zabavo, gremo se ubijat s travo, z ekstaziji, več kot si jih pojedel, bolj kul si bil, pol je prišlo do une točke, ko sem jih pojedla šestindvajset v eni noči in si odgriznila del lica.
Gram preveč
Včerajšnji snemalni dan je bil buren. Protagonistka M je med snemanjem doživela overdose. Zastale so ji življenjske funkcije. V rekordnem času je prispel reševalec na motorju. Lotil se je oživljanja. Pri predihavanju mu je asistiral producent filma Boštjan Brezovnik, ki je sicer vrhunski pravnik, a ima na srečo zaključeno srednjo zdravstveno šolo. Kmalu zatem je prispelo reševalno vozilo.
Na telesu M niso našli žile, zato so ji antidot vbrizgali v vratno žilo (nekaj pa še v prsni koš, če sem prav videl), hkrati pa intubirali. Čez čas je zadihala. Dvignili so jo na nosila in potisnili v reševalno vozilo, kjer so se naprej ukvarjali z njo. V nekem trenutku sem pogledal noter, bila je že pri zavesti. Nekaj sem čvekal, da bi jo skuliral, ampak ni bilo potrebno. Obrnila se je proti meni in se na široko nasmehnila.
Sin ulice
Zadnje čase se občasno družim z Dvojčkoma. Likoma, ki živita filmsko-narkomansko življenje.
Slovenski Trainspotting, ampak hardcore verzija. Tistega, kar sem v tem kratkem času doživel z njima, v omenjenem filmu ni.
Na ulici imata renome. Eden od njiju je v preteklosti bil obsojen na pet (»oborožen rop in še neke malenkosti«), drugi pa na dvanajst let (»poskus uboja in še neke malenkosti«).
Mami Joži ni zmogla več, umaknila se je v Dom starejših na Taboru, petdeset metrov od stanovanja, kjer so ostali onadva in še nekaj njunih »prijateljev«. Bil sem v tem stanovanju. O tem tu ne bi govoril.
V glavnem, želel sem spoznati mamo Joži. Na koncu je pristala. Prišla je v park med Domom starejših in svojim prejšnjim domom. Urejena, artikulirana gospa. Sprva ni hotela govoriti, potem je povedala vse svoje življenje.
Dvojčka sta bila že močno nabliskana. Sedela sta ob njej. Med njeno izpovedjo sta jo včasih nežno objela in rekla: »Dej, mami, nehi no, sej ni blo tko hudo,« in ji dala ljubčka.
Vmes je prisedel lik v trenirki. Zavohal sem težave. Joži mu je rekla, naj gre stran in da ga ne mara, ker se je enkrat, pred petnajstimi leti, grdo obnašal v njenem stanovanju. Tip v trenirki se ji je opravičil in rekel, da ji gre kupit sladoled.
Res je šel nekam, mislil sem, da ga ne bo nazaj, a se je vrnil s sladoledom. Mami Joži se je raznežila. Čez par minut sem zaznal, da ji je vmes eden od Dvojčkov vzel sladoled in ga zavzeto lizal.
Tip v trenirki je še nekaj govoril in zazdelo se mi je, da poznam ta glas. Vprašal sem ga, če je on Adnan. Pogledal me je in rekel: Jan?
Poštekala sva, da sva se nekoč poznala. Adnan »Slovenac« s Fužin. Vprašal sem ga, če še vedno repa. Rekel je, da je ima par novih komadov, ampak so samo v njegovi glavi.
Vprašal sem ga, če bi enega delil z nami.
Petdeset evrov, je rekel.
Nisem imel gotovine, snemalec Sandi je pobrskal po žepih in mu dal petdeset evrov.
Potem je povedal Sina ulice.
Avtorji vizualnega materiala
Režiser: Jan Cvitkovič
Snemalca: Jure Černec, Aleksander Petrič
Produkcija: Inštitut za lokalno samoupravo Maribor
Fotografije: Boštjan Brezovnik