Gram srca

Sprva nisem bil navdušen, ko so me povabili, da bi režiral dokumentarni film o narkomanih.  
Zdelo se mi je, da sem se teh stvari v življenju nagledal. 

Prijatelj, profesor doktor Gorazd Trpin, me je povezal s producentom Boštjanom Brezovnikom, ta pa z Aleksandrom Petričem - Sandijem, direktorjem fotografije. Na koncu sta me prepričali njihova zavzetost in strast do projekta. In pa še to, da za njimi ni stala in jih ni financirala nobena institucija. 

S Sandijem sva vzela kamero in šla na teren. Vedel je, kje so »punkti«, za njim je navsezadnje kar precej let let hard-core ulice. 

Začela sva s tako imenovano Tržnico, placem v Ljubljani, kjer se vsako jutro zbere več narkomanov in džankijev. 

Narkoman in džanki ni eno in isto, to so me poučili oni sami. Narkoman je uživalec droge, ki relativno ali pa celo povsem normalno funkcionira v družbi. Ima službo, stanovanje itd. Džanki je tisti, ki je (samo)izločen. Preživlja se, kot se pač zna in zmore. Iz dneva v dan, oziroma iz ure v uro. Načinov preživetja je več, tu jih ne bom našteval. 

Začela sva s tako imenovano Tržnico, placem v Ljubljani, kjer se vsako jutro zbere več narkomanov in džankijev.